cena 6 din
17. novembra 1979
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Dušan Gačnik, odgovorni urednik: Bojan Samarin
DELAVSKA ENOTNOST
št. 46 — leto XXXVIII
Ljubljanski delegati pred prvo konferenco ZSS
Delavci hočejo vedeti, kaj jih čaka
Neurejeni odnosi med finalisti in kooperanti
Orkestri
razglašenih solistov
Berite na tretji strani
Berite na šesti strani
Soča (le brez krvi)	Zadnje dejanje
spet sredi vojne vihre	pred konferenco
Igo Tratnik
Prijatelji neokrnjene narave, varuhi prvinskega okolja (vsaj v najbolj zanimivih, dragocenih in prvinskih rezervatih) se spet zbirajo v na moč borbeno razpoložene in razburjene skupine. Prav? Zakaj ne, saj če se večina prebivalstva v vsakdanjem življenju ne ubada z osnovnimi vprašanji in dilemami v zvezi z varstvom okolja, v katerem živi, potrebuje »žive encime«, ki dvigajo glas namesto njega.
Tokrat je na vrsti (že spet!) zgornje porečje Soče, Gregorčičeve bistre hčere planin, od Tolmina navzgor. Ogroža jo nameravana gradnja hidrocentrale pri Kobaridu (kaj bi še drugega pričakovali, ko vse naše razmišljanje okoli energetskih zagat spominja na slabe sanje!).
Na kratko: vrste vojščakov na obeh straneh fronte, tistih za čimveč domačih kilovatnih ur in tistih za ohranitev vsaj zadnjih branikov neokrnjene narave, so številne, imajo visoko borbeno moralo in ne mislijo kar tako položiti orožja. Slovenskemu delovnemu ljudstvu pa kar tako, »iz prve roke« ni niti približno preprosto povedati, s katero vojsko drži s srcem in razumom. No, s srcem je prav gotovo za Sočo, kakršna je zdaj, vendar je obenem z razumom tudi za to, da bi doma pridelali kar se da veliko električne energije.
Ko le ne bi pri tem načrtovanju domače energije s Soče šlo za to, da bi okrog leta 2.000 predstavljala manj kot odstotek domače proizvodnje. Kaplja v morje, ki
ga bomo (ali ne bomo) imeli!
Na nedavnem pogovoru slovenskih varstvenikov okolja v klubu poslancev je dr. Aleš Bebler — kaj bi mu rekli: »varstvenik v zveznem merilu«? — lepo
in prizadeto razmišljal nekako takole: »Saj smo vsi za to, da bi imeli Sočo in Savo kot nekoč in Savinjo kot nekoč... In koliko lepih gozdov bi radi imeli, kot so bili nekoč... In še veliko je takih stvari ,od nekoč'. Vendar moramo živeti. Hočemo živeti bolje, vendar vsak tehnološki napredek prinaša s seboj — žal — tudi uničenje vsaj dela narave. Odločiti se moramo, kaj nam Soča pomeni in koliko je vsa slovenska družba pripravljena plačati, da bi njen zgornji tok ostal tak, kot je sedaj. Ali: nam res kilovati po-
menijo toliko, da zanje velja žrtvovati čudovito reko?
Vprašanje nikakor ni bilo zastavljeno samo varstvenikom okolja, niti ne elektroenergeti-kom ali »gospodarstvu«. Vsa slovenska družba ima priložnost, da se na najširše izvedenem »referendumu« odloči, kaj se zdi zanjo pomembneje in vredneje.
in
ne bodo prestopile meja strpnosti in ne bodo preveč »onesnaževale okolja«, da se bomo po sporazumevanju tudi sporazumeli, zavedajoč se v polni meri posledic naše odločitve.
Upajmo le, da močno zaželene priporočljive javne polemike
Na torkovi seji republiškega sveta ZSS so ocenili rezultate javne razprave o uveljavljanju vloge in odgovornosti delavcev v sistemu samoupravnega družbenega planiranja. Javna razprava je doprinesla k jasnejšim formulacijam dokumenta, ki ga bodo sprejeli cffelegati na prvi konferenci Zveze sindikatov Slovenije in k večji akcijski naravnanosti, ki je bržkone v tem času, ko oblikujemo nove srednjeročne načrte in gospodarske načrte v samoupravnih skupnostih za prihodnje leto še kako pomembno orožje za osnovne in druge organizacije ZSS. Sprejeli so tudi dopolnila k stališčem o razvijanju demokratizacije in krepitvi kolektivnega dela ter odgovornosti v Zvezi sindikatov Slovenije ter
se opredelili do osnutka resolucije o politiki izvajanja družbenega plana SR Slovenije za obdobje 1976—1980 v prihodnjem letu.
Republiški svet ZSS je na tej seji razrešil Boruta Čopija, Vojka Černelča in Andreja Škerlavaja ter namesto njih po ustreznem predhodnem postopku izvolil za člane RS ZSS Toneta Florjančiča (stomatologa iz Ptuja), Dušana Gačnika (direktorja in glavnega urednika DE) in Vlajka Krivokapiča (direktorja in glavnega ter odgovornega urednika slovenske izdaje Komunista).
(Več na 2. in 5. strani.)
M. H.
Vsakomur, naj že bo strokovnjak ali delavec v proizvodnji, je jasno, da nam manjka stanovanj. Koliko načinov smo že preizkusili, da bi v stanovanjski gradnji zlezli na zeleno vejo. Zal pa se nam veja, na katero plezamo, sproti odmika. Do nedavnega smo prispevali za stanovanja 6 odstotkov iti marsikje tudi več od osebnega dohodka. Včasih smo
ugotavljali, da denarja ni dovolj, drugič spet, da ga nismo sposobni spremeniti v tako potrebna stanovanja. Podpirali smo gradnjo družbenih stanovanj, na drugi strani pa ugotavljali, da je zasebna gradnja učinkovitejša. Smo pred novim korakom v stanovanjskem gospodarstvu. V kratkem bomo namreč sprejeli nov zakon o stanovanjih. Tako o
gradnji kot tudi o gospodarjenju s stanovanji. Veliko nam ta zakon obeta novega, morda je najpomembneje to, da bomo gradnjo stanovanj začeli načrtovati dolgoročneje.
Fotografija: Andrej Agnic
KAJ SMO STORILI
RS ZSS o dopolnilih, dokumenta konference ZSS o uveljavljanju samoupravnega družbenega planiranja
Delavske igre Konkreten in akcijski dokument še bodo!
Andrej Ulaga
Marjan Horvat
Na prenekaterih področjih skrbi za delovnega človeka smo v velikem zaostanku. Ne da bi se skregali z resnico in ne da bi količkaj pretiravali — vendar z dokaj slabo vestjo — ugotavljamo, da v marsičem zaostajamo celo za tolikanj grajano kapitalistično družbo. Namesto da bi organizacije združenega dela že davno posvetile vso skrb delovnim ljudem, se danes, to je leta 1979, šele zavzemamo, da bi vse temeljne organizacije združenega dela sprejele samoupravne sporazume o minimalnih standardih za življenjske in kulturne razmere in da bi dosledno spoštovale obveznosti iz teh. sporazumov.
Gre torej za hudo zamudo, ki je, najmanj kar lahko zapišemo, zelo zaskrbljujoča. Še posebno, če vemo, da zamujamo v številnih delovnih kolektivih in hkrati na številnih področjih.
Med drugim zamujamo in ne izpolnjujemo svojih obveznosti tudi na področju organizacije rekreacije delavcev in njihovih najbližjih, so te dni ugotavljali na svojem posvetu v Portorožu predsedniki komisij za oddih in rekreacijo pri občinskih svetih Zveze sindikatov Slovenije in poklicni organizatorji aktivnega oddiha v organizacijah združenega dela. Poleg te ugotovitve pa je zelo značilna tudi ta, da si še vedno nismo edini v mnogih načelnih vprašanjih, da še vedno misli in dela vsak po svoje, od česar si seveda tudi v prihodnje ne moremo kdove koliko obetati. Nismo si, denimo, edin^po kateri poti si zagotoviti prepotrebne počitniške zmogljivosti, čeprav praksa že dlje časa opozarja, da so edina realna pot dobro organizirane počitniške skupnosti. Ali, na primer: so delavske športne igre koristne ali predstavljajo zapravljanje časa in denarja? Na to slednje vprašanje naj bi odgovorila tudi 1. konferenca Zveze sindikatov Slovenije, zato so na omenjenem posvetu v Portorožu namenili tej problematiki tudi nekoliko več časa.
In, ko govorimo o tem, v zadnjih letih tolikanj spornem vprašanju, naj povemo, da si tudi sami organizatorji rekreacije niso edini v oceni delavskih športnih iger. Eni govore tako, drugi spet drugače, mnogi pa glasno sploh nočejo razmišljati. No, ne glede na to so udeleženci seminarja v Portorožu nanizali nekatere dobre plati sindikalnih športnih srečanj in tudi nekaj takih, na katere bi kazalo po
mnenju mnogih, v čim krajšem času pozabiti.
Oglejmo si na kratko najprej svetlejšo plat medalje. Sindikalna športna srečanja so, vsaj zaenkrat, glavna in marsikje edina aktivnost delovnih ljudi na področju rekreacije. Torej, vse dotlej, dokler ljudem ne moremo ponuditi kaj boljšega, mikavnej-šega, vsestransko koristnejšega, potem ni pravega razloga za to, da bi igre ukinili. Dalje: ne le, da so se delavci že navadili na svoja tradicionalna športna srečanja, ki so marsikje že takorekoč na dnevnem redu, temveč je ta oblika aktivnega oddiha, posebno na ravni delovne organizacije in tudi občine, izredno poceni. Cenejše si sploh ne moremo misliti! In konec koncev: pri sindikalnih športnih igrah ne gre le za šport, za športne rezultate, temveč tudi za nekatere prat tako, če ne še bolj pomembne stvari. Gre za družabnost, spoznavanje, navezovanje prijateljskih vezi, za izmenjavo najrazličnejših življenjskih izkušenj, skratka, za veliko koristnega in — potrebnega!
Temnejša, tista spornejša plat medalje pa opozarja na nekatere stranpoti, ki smo jim priča že več let. V mislih imamo elitizem, izredno draga srečanja, ki z množičnostjo nimajo kdove koliko opravka, posebno pripave nastopajočih (tudi v zamejstvu), razkošne sprejeme, številne izostanke od dela na račun športnih iger, pretirano željo po prestižu, drage ceremoniale s hostesami, godbo in kdo ve čim še vse, koriščenje najdražjih hotelskih uslug in še marsikaj, kar seveda z rekreacijo nima kdove koliko skupnega.
Eno z drugim: v Portorožu so se dogovorili, vsaj večina je bila takega mnenja, da bi bilo delavske športne igre ukiniti velik nesmisel. Poudarili pa so, da bi jih kazalo še bolj negovati kot doslej, predvsem na ravni temeljne organizacije in občine, na razsipavanje denarja za rekreacijo pa čimprej pozabiti. Tako v Portorožu. In kaj bo o tem menila 1. konferenca Zveze sindikatov Slovenije?
V javni razpravi o uveljavljanju vloge in odgovornosti delavcev v sistemu samoupravnega družbenega planiranja, ki se bo stekla s sprejemom tega dokumenta na I. konferenci ZSS, ki bo prihodnji teden v Ljubljani, je bilo obilo pripomb na posamezna poglavja in zelo dosti dopolnitev. Čeprav ne gre za toliko in takšno naravo pripomb, ki bi vsebinsko spreminjale osnovni dokument, pa je javna razprava prispevala k temu, da bo dokument mnogo bolj jasen, doslednejši in tudi konkretnejši ter na ta način tudi bolj uporaben za družbenopolitično akcijo zveze sindikatov pri uveljavljanju samoupravnega družbenega planiranja. Dokument, ki je v javni razpravi, opredeljuje naloge zveze sindikatov, kar je brez dvoma za prihodnjo aktivnost
sindikatov zelo pomembno. Velja pa še zlasti opozoriti na tista dopolnila, ki zahtevajo večjo odgovornost in hitrejše ustvarjanje vseh pogojev za to, da bodo lahko delavci v temeljnih organizacijah združenega dela uveljavili svojo vlogo in odgovornost pri pripravi, sprejemanju in izvajanju srednjeročnih načrtov. Javna razprava je zlasti opozorila na to, da je treba čimprej sprejeti republiški zakon o družbenem planiranju in o družbenem planu SR Slovenije, da v samoupravnih interesnih skupnostih družbenih dejavnosti in v gospodarskih dejavnostih posebnega družbenega pomena čimprej opravijo strokovne analize možnosti prihodnjega razvoja, kar je podlaga za samoupravno sporazumevanje in dogovarjanje, čim prej bi morali
sprejeti sistemske rešitve na področju razširjene reprodukcije, cen, združevanja proizvodnih in trgovskih organizacij, republiški dogovor o delitvi po delu in druge. Na vseh teh področjih pa bodo prav gotovo svoj delež prispevali sindikati na vseh ravneh organiziranosti, saj gre za življenjsko važne zakone, o katerih mora steči javna razprava. Tokrat pa naj omenimo še tisto dopolnilo o osnutku dokumenta, v katerem se delavci zavzemajo za to, da morajo osnovne organizacije in organi zveze sindikatov zahtevati polno odgovornost vseh tistih, ki sodelujejo v pripravi in pri sprejemanju planov, med drugim to pomeni ukrepanje zoper odgovorne delavce, ki ne bodo pravočasno pripravili strokovnih podlag za medsebojno usklajevanje planskih do-
kumentov oziroma ravnajo tudi sicer v nasprotju z zakonom o združenem delu. Posebej pa je bilo v javni razpravi tudi poudarjeno, da mora konferenca ZSS pozvati vse osnovne organizacije in organe zveze sindikatov, da s politično aktivnostjo zagotovijo doslednejše izpolnjevanje obveznosti pri oblikovanju in sprejemanju planov v tistih samoupravnih organizacijah in skupnostih, kjer pri pripravi planov ka-snijo. Poslovodni organi bi morali oceniti vzroke za zamude pri sprejemanju planov, hkrati pa morajo delavci sprejeti takšne programe dela, da se zamujeno nadoknadi ter da se vsi subjekti planiranja pravočasno vključijo v nastajanje vseh planov.
Stiki s tujino	Če nekateri ne znajo ali pa nočejo razumeti
Vinko Hafner	Vseh pripomb
na obisku v Avstriji	ni moč uveljaviti
Delegacija republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, ki jo bo vodil predsednik Vinko Hafner, bo v nedeljo, 18. novembra, odpotovala na dvodnevni obisk k avstrijski Zvezi sindikatov za Štajersko.
Naši predstavniki se bodo ob tej priložnosti pogovarjali s člani predsedstva zbornice delavcev in nameščencev za Štajersko ter
funkcionarji Zveze sindikatov Avstrije za Štajersko o življenju in delu naših delavcev, ki so na začasnem delu v tej deželi, o sodelovanju sindikatov Slovenije in Štajerske, samoupravljanju in soodločanju delavcev v delovnih organizacijah oziroma podjetjih, zlasti pa o nadaljnjem razvoju obmejnega in širšega gospodarskega sodelovanja na območju Maribora in Pomurja.
Stališča o razvijanju demokratizacije in krepitvi kolektivnega dela in odgovornosti v zvezi sindikatov Slovenije so bila dokaj dolgo v javni [ razpravi. Tudi številne pripombe, ki so jih dali v osnovnih organizacijah ZSS in drugje kažejo, da je dokument doživel pomembno »verifikacijo« med članstvom. Navkljub temu pa vendarle ne smemo pozabiti na to, da vseh pripomb ne gre uveljavljati v sedanjem statutarnem sklepu, kajti nekatere so že rešene s statutom, do drugih pa verjetno ta čas ni moč dati povsem zanesljivega in najboljšega odgovora. Med drugim v dokumentu, ki ga bo sprejela konferenca, bržkone ne bi bilo povsem smotrno »zacementirati« za vse primere enotnih kriterijev o tem, v kateri osnovni organizaciji je treba ustanavljati sindikalne skupine, v kateri pa ne. Dogovorjeni smo, že s statutom, da morajo biti skupine v velikim oziroma notranje strukturiranih osnovnih organizacijah ter še posebej tam, kjer ni mogoče, da se vsi člani med seboj pogosteje srečujejo na sestankih.
Kar zadeva mandatno dobo v izvršnih odborih osnovnih organizacij in v občinskih svetih ZSS smo se s statutom dogovorili — za dve — ozjroma štiri leta. Tam pa, kjer še vedno mislijo, da
osnovne organizacije delegirajo za člane občinskih svetov, ne pa da jih skupščine občinske organizacije ZSS volijo v občinski svet, kaže ponovilo prebrati statut. In še na tole bi veljalo opozoriti, kajti očitno je, da vsem tudi še ni jasno: medobčinski odnosi sindikatov ne smejo biti in tudi niso zamenjava za občinske odbore, niti temeljno načelo delovanja sindikatov dejavnosti, temveč le oblika, ki dopolnjuje notranjo organiziranost sindikata. Zategadelj bržkone za tiste pobude, da naj bi se v konferenčnem dokumentu zavzeli za oblikovanje medobčinskih odborov sindikata, velja reči da so napačne in v nasprotju s sklepi mariborskega kongresa in statutom, ki smo ga sprejeli na tem zasedanju slovenskih delavcev.
No, to je le nekaj pripomb ki niso upoštevane v predlogu dokumenta, o katerem bo stekla beseda na I. konferenci. Številne druge pa kažejo na to, da si prizadevamo za to, da se organiziramo tudi tako, da bomo kos nalogam, ki so pred sindikalnimi organizacijami. Marjan Horvat
Iz občinskih organizacij
MOZIRJE
Pred sejo občinskega sveta Zveze sindikatov Mozirje so opravili v vseh osnovnih organizacijah sindikata v Gornji Savinjski dolini delovne pogovore, s predstavniki občinskega sveta zveze sindikatov Mozirje, na katerih so ocenili dosedanje delo. V središču pozornosti je bila v zadnjih mesecih tudi v mozirski občini, kot so ugotovili, javna razprava o gradivu za 1. konferenco Zveze sindikatov Slovenije. V vseh sredinah so obravnavali še razvojne možnosti za novo srednjeročno razdobje ter delovne načrte za prihodnje, 1980. leto.
Ob tem so osnovne organizacije sindikata namenile večjo po-
zornost nagrajevanju po delu in rezultatih dela, pa izobraževanju delavcev in uresničevanju delegatskih razmerij, ocenili pa so nadalje dosedanje gospodarjenje v vseh delovnih sredinah. Kar zadeva uresničevanje delegatskih razmerij so ugotovili prene-katero slabost, poglavitna pa je v tem, da še zmeraj ni zaživelo izobraževanje. Zato so se dogovorili, da bodo pripravili ponovno seminarje za delegate, sprejeli pa bodo še druge ukrepe, da bi bilo delo delegatov in delegacij poslej učinkovitejše in odgovornejše. Večjo pozornost pa bodo namenili tudi uresničevanju delegatskega sistema in delegatskih odnosov v zvezi sindikatov. P. O.
Z
"N
Stanko Ilič:
PSIHOSOCIOLOŠKI ASPEKT INFORMIRANJA V ZDRUŽENEM DELU
Humanizacija delovnega okolja
Knjiga je namenjena vsem, ki se ukvarjajo z informiranjem v organizacijah združenega dela, pa tudi sociologom, psihologom dela, članom organov upravljanja in poslovodnih organov, družbenopolitičnim delavcem in drugim pri njihovem delu.
Cena 250,— din
;Lihi	rhjžtjnj
Bogdan Kavčič in Ivan Svetlik:
POGLAVJA
IZ SOCIOLOGIJE DELA
Delo, -ki celovito obravnava problematiko in organiziranost zdrgženega dela kot tudi dela na področjih, kjer so sredstva za delo v zasebni lasti. Priporočamo ga predvsem študentom za študij sociologije dela, teorije organizacij in podobnih predmetov v programih visokošolskih organizacij; v pomoč pa bo tudi tistim, ki se v organizacijah združenega dela ukvarjajo z organizacijo dela in z upravljanjem.
Cena 360.— din
NAROČILNICA
Pri TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo
.... izvodov knjige PSIHOSOCIOLOŠKI ASPEKT INFORMIRANJA V ZDRUŽENEM DELU
.	. izvodov knjige POGLAVJA IZ SOCIOLOGIJE DELA
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig.
Knjige pošljite na naslov:
(naziv OZD. TOZD .. )
(ulica, poštna številka, kraj)
Naročeno, dne: ......................................................
(ime in priimek podpisnika.
Žig
(podpis naročnika)
A
V
Ljubljanski delegati govorijo pred prvo konferenco Zveze sindikatov Slovenije
Delavci hočejo vedeti, kaj jih čaka
Ciril Brajer
Pred vrati je 1. konferenca Zveze sindikatov Slovenije. Na njej bodo delegati razpravljali o uveljavljanju vloge in odgovornosti delavcev v sistemu samoupravnega družbenega planiranja in o stališčih o razvijanju demokratizacije in krepitvi kolektivnega dela ter odgovornosti v Zvezi sindikatov Slovenije. Kako so se na konferenco pripravljali v Ljubljani, smo lahko razbrali iz pogovora z delegati občinskih sindikalnih svetov vseh petih ljubljanskih občin.
Na kolektivno delo so že navajeni
V Šiški so bile priprave široko zastavljene, predvsem so jih okrepili od sredine oktobra naprej. Člani občinskega sindikalnega sveta so podrobno razčlenili vse točke, ki jih v smernicah predvideva gradivo RS ZSS. Gradivo so ocenili kot domišljeno, dobro pripravljeno, saj je, vsaj »v grobem«, zajelo vse pomembne podrobnosti. »Delegati smo zato tu, da te nujne »grobosti« izpilimo s predlogi in stališči članstva, ki nas je izbralo,« nam je pojasnil Franc Steiner, sekretar Stavbenika, TOZD gradbena operativa Ljubljana in član predsedstva šišenskega občinskega sveta ZSS. »Predvsem pa je naša naloga, da bodo sklepi, ki jih bomo na konferenci sprejeli, resnično zaživeli. Saj sklenili smo že marsikaj, veliko napisali in podpisali, storili pa še vse premalo. Po konferenci bi kazalo preiti na konkretne zadolžitve in odgovornost, če se že na samoupravno zavest še ne moremo vedno zanesti.
Obiskovali smo sindikalne konference v naši občini, imeli sestanke s predsedniki osnovnih organizacij in delavskih svetov in tako se je izoblikovalo marsikatero stališče, s katerim bomo lahko sicer dobro gradivo še izboljšali. Veliko smo se menili o planiranju, predvsem v TOZD, ki je osnovna celica gospodarjenja. Pokazalo se "je, da se v temeljnih organizacijah in krajevnih skupnostih karprecej načrtuje, a vse premalo realno. Tudi usklajeno planiranje pogrešamo. Če bi nam uspelo uskladiti plane v TOZD in krajevnih skupnostih, tudi na višjih ravneh ne bi bilo težav.
Prav pri razpravah o planiranju smo se srečali s stanovanjskim vprašanjem. To je vprašanje širšega pomena, ki pa ga žal pogosto načrtujejo ozki krogi ljudi. To se mora končati, saj bomo uspeli le z najširšim in zavzetim sodelovanjem vseh dejav-
nikov
ludi na področju kadrovske politike smo se soočili z več vprašanji. Zmeniti se bo treba, koliko . bomo vložili v izobraževanje, da bo le-to lahko uresničilo svojo odgovorno vlogo, premalo imamo izobraževalnih centrov, domov za dijake in študente... In ko kadre že izšolaš, je treba poskrbeti za otroško varstvo, prehrano, prevoz, stanovanja... Vse to so vprašanja, pri katerih je sindikat dolžan reči svoje.
Razprave o pobudi tovariša Tita so pokazale, da je naletela na izredno dober odmev. Jasno je, da se kakovost dela z vključevanjem širšega kroga ljudi lahko le izboljša. Dokler se nekdo z delom ne spoprime, ne ve, kakšno je to delo, kakšne odgovornosti prinaša. Sindikalno organizacijo bo treba pomladiti na vseh ravneh, zaupati odgovornost mladim in jo preplesti z izkušnjami starejših. V naši občini
Marko Kocijan
ne bo težav, saj smo že prej krepili kolektivno delo in vsak je nosil odgovornost za uresničevanje nalog, ki so mu bile zaupane.«
Zdramili so se pravočasno
Med petimi bežigrajskimi delegati je tudi Marko Kocijan, predsednik občinskega sveta ZSS. Povedal je, da so se na aktivu predsednikov dogovorili o temah prve konference slovenskih sindikatov in da je bil med nosilci naloge priprav, preden je zvedel, da bo tudi delegat. Ko je RS ZSS dal gradivo za javno razpravo, so v občini Bežigrad začetno razpravo ocenili kot brezkrvno. Predsedstvo občinskega sveta je čutilo, da čas dopustov ni bil primeren za tako pomembno nalogo in proti koncu avgusta je pozvalo k politični akciji v osnovnih sindikalnih organizacijah.
»Naš poziv je lepo odmeval,« je povedal Marko Kocijan. »Pristop je bil jeseni poglobljen in občinski svet je lahko spremljal zavzeto razpravo o demokratizaciji odnosov, kolektivnem delu in odgovornosti v ZSS. V tem času je dozorelo tudi razmišljanje o planiranju. Naša komisija za družbeno ekonomske odnose se je tega področja lotila tako politično kot strokovno in široko zasnovana razprava je bila priprava za oblikovanje stališč, s katerimi bomo delegati lahko tvorno nastopili na konferenci. Sklicali smo razširjeno sejo v oktobru, ki so se je udeležili predstavniki vseh subjektivnih sil naše občine in na njej so se oblikovale težnje:
Podrobna obravnava planiranja naj oblikuje sklepe, ki bodo sindikalne organizacije povezovali za akcijo na tem področju. Oblikovati moramo sklepe, ki bodo prispevek dopolnjevanju gradiva RS ZSS. Stališča moramo s pomočjo fronte SZDL prispevati k večji kakovosti akcije za srednjeročni plan 1981-85 in tekoči plan za naslednje leto.
Podrobna navodila je naša delegacija dobila na seji občinskega sveta v prvih dneh novembra. Z besedilom soglašamo in če bomo sodelovali v razpravi, mora biti to v vsebinskih okvirih gradiva RS ZSS. Vsa konkretna vprašanja smo pojasnili že na seji občinskega sveta. To velja za kolektivno delo in demokratizacijo odnosov. K planiranju pa imamo nekaj pripomb in dopolnitev, ki smo jih tudi zapisali in posredovali republiškemu svetu. Tako smo na primer pogrešali poglavje o planiranju področja ljudske obrambe in družbene samozaš-
Stanka Burnik
čite v združenem delu, konkretno razmišljamo o sočasnem in kontinuiranem planiranju ter o okrepitvi akcije na tem področju. Menimo, da bomo naslednje leto zabredli v časovno stisko. Osnovni planski dokumenti ne bodo problem, zataknilo pa se bo z usklajevanjem na vseh ravneh in o tem bo kazalo spregovoriti tudi na konferenci.
Tako smo se torej po opotekajočem začetku zdramili in že imamo poglobljeno oceno obeh področij, ki ju nakazujejo smernice republiškega sveta. Pripravili smo pobude in predloge, ki naj bi ne bili le naš ozek občinski pogled na stvari. Upamo, da nam bo konferenca pomagala z usmeritvijo reševati vprašanja, ki jih že poznamo, pa jih doslej nismo zmogli ali znali reševati. Pričakujemo konkretne sklepe in obveze za praktično uresničevanje pobude tovariša Tita. Vsebino bomo morali doreči v vsakodnevnem delu in jo vgrajevati v način delovanja sindikatov. Bitko za planiranje lahko dobimo seveda le v TOZD in krajevnih skupnostih. Kjer še ni nakazanih sistemskih rešitev nam bo menda pomagala konferenca. Marsikaj se bomo gotovo lahko naučili že iz razprav drugih delegatov. Treba se bo dogovoriti tudi o vlogi in odgovornosti sindikatov pri družbenem planiranju in to opredeliti v odnosu do drugih dejavnikov.«
Spremeniti način in vsebino dela
Tudi v občini Vič-Rudnik je med delegati predsednik občinskega sindikalnega sveta, Janez Čebulj:
»Pri nas so organizirane priprave na L konferenco sindikatov naše republike stekle že junija z usmerjeno javno razpravo o stališčih RS ZSS glede nalog sindikata v sistemu družbenega planiranja in o pripravah planov. Razprava o drugem področju konference se je začela v juliju. Usmerili smo jo s kratkimi napotki v našem Sindikalnem poročevalcu. V javni razpravi se je izluščilo mnenje, da je področje planiranja naloga prav vseh subjektivnih sil, osnovne organizacije sindikata pa so tiste, ki nosijo delež družbenopolitičnih nalog v sistemu samoupravljanja. Predvsem smo v razpravi poudarjali družbeno naravo dohodka, ki se uveljavlja v samoupravnem sporazumevanju in družbenem dogovarjanju in se zavzemali, da bi končno porušili ostanke ozkih podjetniških plotov. Dopusti so pač dopusti in to obdobje smo ocenili za neuspešno. Po koncu
Janez Čebulj
poletja smo na seji predsedstva opredelili delovni načrt za drugo polletje in se takoj lotili dela. Septembra smo pripravili seminarsko sejo razširjenega predsedstva. Trajala je ves dan in udeležba je bila dobra. Oblikovala so se prva stališča na gradivo republiškega sveta, delo pa se je nadaljevalo na razširjeni seji občinskih odborov sindikata in na posebnih posvetih s predsedniki osnovnih sindikalnih organizacij v septembru in začetku oktobra. Pokazalo se je, da ljudje premalo poznajo sistem družbenega planiranja, pa smo se odločili za enodnevne informativno akcijske seminarje za vse člane izvršnih odborov osnovnih organizacij zveze sindikatov. Trajali so od 5. do 9. novembra. Udeležba je presegla vsa pričakovanja, kar 600 ljudi se je odzvalo, čeprav se jim mandat izteka, kar nas je v začetku malo skrbelo.
V vseh teh oblikah dela so se potrjevala stališča do gradiva RS ZSS, kakršna je občinski sindikalni svet sprejel na posebni seji konec septembra. Takrat smo povzeli rezultate vseh dotedanjih aktivnosti in ponovna seja zaradi usklajenih, pozitivnih stališč ni bila več potrebna. Čaka nas le še seja predsedstva, ki bo pomenila neposredno pripravo za aktivno udeležbo naših treh delegatov na konferenci. Seveda se bo treba lotiti dela predvsem po konferenci in že razmišljamo o dvodnevnem delovnem seminarju za vse predsednike osnovnih organizacij sindikata. Na njem se bomo dogovorili o uresničevanju nalog konference v naslednjem mandatnem obdobju IO OOS in o neposredni organizaciji kadrovskih in vsebinskih priprav na občne zbore, ki se začnejo decembra. In kaj so vse te priprave pokazale:
Sindikat bo naloge v sistemu družbenega planiranja lahko uresničil le s sodelovanjem poslovodnih organov, strokovnih služb, zveze komunistov, zveze socialistične mladine in drugih dejavnikov. Te naloge v gradivu še niso dovolj dojemljivo in realno opredeljene. Da planiranje v celoti zamuja, je kriv tudi šablonski odnos do njega. Jasno je, da brez metodologije ne gre, a brez jasne vsebine planiranje delavcu kaj malo pomeni. Sprašujemo se in tudi na konferenci bomo vprašali, kako bo sindikatu uspelo uveljaviti zakonska določila o sočasnosti in kompleksnosti planiranja. Delavci pa zahtevajo, da se v plane vnese prav vse in naenkrat. Hočejo vedeti, kaj jih čaka in le če bodo to vedeli, bodo pripravljeni sodelovati v
uresničevanju zastavljenih ciljev, tudi s samoprispevki in kaj vem čim. Razdrobljenega in zamegljenega seganja v njihov žep pa imajo gotovo dovolj.
Gradivo o kolektivnem delu in demokratizaciji je zelo primerno, zapletlo pa se bo pri ustvarjanju pogojevza te cilje. Večkrat že smo ugotovili nezainteresiranost, pasivnost sindikalnega članstva — vzrokov je več, od prezahtevnosti nalog do dejstva, da so sindikati že marsikaj povedali, storili pa manj. To gotovo zavira učinkovitost sindikalnih organizacij in lahko večkrat slišimo:	»Če predsednik dela,
kvečjemu še sekretar, potem gre. Drugače pa... To bo treba rešiti > z vsebino in načinom dela, ki zdaj nista primerna. O klasičnih dejstvih sindikata se govori z negativnim prizvokom, a morali bi jih razvijati in preplesti s politično funkcijo sindikata v sistemu samoupravljanja. Poskrbeti bomo morali, da bodo v organizacijah združenega dela na vodilnih in vodstvenih mestih takšni ljudje, ki bodo voljni pomagati ustvarjati te pogoje, manjka nam enostavnih in izčrpnih informacij, ne bi se smeli lotevati kopice stvari naenkrat, aktiviste bi morali usposabljati z več kratkimi informativnimi sestanki, jih usmerjati v reševanje osnovnih nalog... Skratka, nalog ne manjka in gradivo je dobra iztočnica za dograjevanje oblike in vsebine našega delovanja.«
Kje so osnovne naloge?
Stanka Burnik, predsednica osnovne organizacije sindikata v Kemofarmaciji, je ena izmed osmih delegatov iz občine Center. Govorila je predvsem o stališčih svoje osnovne organizacije, saj sestanek delegatov s predsednikom občinskega sveta šele pričakuje:
»Pobudo o demokratizaciji, kolektivnem delu in odgovornosti smo vsi pozdravili, gotovo jo je treba podpreti. »Več ljudi več zmore« je star rek, ki drži. Menili pa smo, da bi mandatov ne kazalo deliti na eno in dvoletne, bolje bi bilo, če bi za vse veljalo dve leti. Kar pa zadeva planiranje bo treba jasno opredeliti, kje naj se sindikat predvsem poglobi. Skupaj z drugimi udeleženci planiranja bo moral poskrbeti, da bo planiranje le zaživelo. Zdaj še vse kasni, v samoupravnih interesnih skupnostih se ne morejo pohvaliti, skupščine niso sklepčne in sprejemanje planov tako zamuja... To so gotovo stvari, v katere bo med drugimi tudi sindikat moral krepko poseči — seveda pa se moramo jasno dogovoriti, kje so njegove osnovne naloge. Od konference
tudi na tem področju dosti pričakujemo, saj smo potrebovali takšno obliko dela, ki bo zajela vso republiko in pomagala uskladiti reševanje pomembnih vprašanj, na katera nam še ni uspelo odgovoriti.«
Pri obveščanju se še kar zatika...
Na osnovni šoli Ketteja in Murna pa smo piskali Brigito Blaj, članico predsedstva občinskega sveta Ljubljana-Moste-Polje. Povedala je, da so ji kot delegatu za konferenco zelo pomagali obiski v organizacijah združenega dela, ki jih občinski svet pripravlja v sodelovanju z občinskim izvršnim svetom in občinskim komitejem ZK:
»Med temi obiski smo spoznali vrsto vprašanj, s katerimi se srečuje združeno delo v naši občini na področju ustvarjanja in razporejanja dohodka, planiranja, medsebojnih odnosov, delovanja družbenopolitičnih organizacij. Na predsedstvu potem te vtise in izkušnje pretresemo in uskladimo. Številne razprave so pokazale, da se je na področju planiranja le začelo premikati na bolje. Vedno več delavcev se vključuje v priprave planov, strokovne službe se dela lotevajo resneje in odgovorneje kot prejšnja leta, večina vodilnih delavcev skrbi za pravočasno in kakovostno pripravo planskih dokumentov. Zatika se še pri obveščanju, saj marsikje sprejmejo planske dokumente, ne da bi o njih razpravljali v sindikalnih skupinah in na zborih delavcev.
Ko smo ocenili razprave o demokratizaciji odnosov in kolektivnem delu, smo ugotovili, da v precej osnovnih organizacijah sindikata o tem še niso razpravljali — kjer pa so, je bila vsebina javne razprave usmerjena predvsem v nove oblike in metode delovanja osnovnih organizacij, v uveljavljanje in vlogo sindikalnih skupin in vpliv njihovega delovanja na delo osnovne organizacije sindikata. Na trajanje mandata voljenih in imenovanih funkcionarjev ni bilo pripomb in ne predlogov za drugačne rešitve, kot so nakazane v izhodiščih RS ZSS. Isto velja za število profesionalnih delavcev.
Menimo pa, da so sindikalni aktivisti preobremenjeni s številnimi akcijami in bo treba vsebino dela sindikalnih organizacij jasneje opredeliti v odnosu do drugih subjektivnih sil. Predvsem je pomembno povezati delovanje osnovnih organizacij sindikata z organi SZDL v krajevnih skupnostih in razviti organizacijske oblike za prenašanje stališč terza skupno dogovarjanje in odločanje v krajevnih skupnostih.«
/	------N
V družboslovni zbirki založbe Delavska enotnost je izšla knjiga: Dr. Vladimir Štambuk:
KIBERNETIKA
Možnosti in stvarnost
Knjiga vas želi seznaniti s temelji kibernetike in opozoriti predvsem na nujnost kritičnega odnosa marksizma do kibernetike, kar pravzaprav pomeni, da moramo znova razmisliti o vseh prednostih pa tudi o vseh pomanjkljivostih kibernetike kot discipline, kadar jo uporabljamo pri proučevanju družbe.
CENA: 250 din.
Knjigo lahko naročite na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali kupite v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
\______________'____________________________/
Socialistična zveza danes
Fronta vseh zavestnih socialističnih sil
IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA
Piše: Ivan Žužek
SZDL in delegatska praksa
Prenehanje delovnega razmerja za določen čas
Družbenopolitično odgovornost za učinkovito delovanje delegatskega sistema nosijo socialistična zveza in vse frontne družbenopolitične organizacije. To je jasno zapisano tako v ustavi SFRJ in ustavi SR Slovenije kot v vseh pomembnih dokumentih zveze komunistov in SZDL. Kadar torej govorimo in razpravljamo o učinkovitosti delegatskega sistema in prakse, govorimo predvsem o uspešnosti delovanja SZDL.
O izrednem pomenu SZDL v procesu nadaljnje demokratizacije družbenopolitičnega življenja govori tudi Edvard Kardelj v svojem znanem delu »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja.« Med drugim poudarja: »Socialistična zveza mora biti najširša oblika samoupravljanja delovnih ljudi in občanov, ki v razmerah socialističnega samoupravljanja in samoupravne demokracije uresničujejo svoje družbene intere-
Na volitvah v začetku leta 1978 je bilo v Sloveniji izvoljenih 189.358 delegatov. Od tega 46.212 delegatov za skupščine DPS in 141.628 delegatov za skupščine samoupravnih interesnih skupnosti. Med delegati je 24 % mladih do 27 leta starosti in 38 % žena. Število delegatov se je vletu 1978 v primerjavi z volitvami leta 1974 povečalo za okoli 230%. Pri tem moramo upoštevati, da smo leta 1975 prvič volili tudi delegate za SIS in da je bilo v drugem mandatnem obdobju izvoljenih precejšnje število posebnih delegacij.
V______________________________________________________J
Vloga in pomen socialistične zveze kot fronte in najbolj množične organizacije za socialistično samoupravljanje opredeljenih delovnih ljudi je v delovanju in razvoju sistema socialističnega samoupravljanja nujna in nenadomestljiva. V ustavi SFRJ je to jasno poudarjeno: »Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije, ki je nastala v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji kot prostovoljna in demokratična fronta delovnih ljudi in občanov ter vseh organiziranih socialističnih sil s komunistično partijo na čelu in se dalje gradila v razvijajoči se socialistični samoupravni družbi, je najširši temelj njihove družbenopolitične dejavnosti v socialističnem samoupravnem sistemu. V Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije uresničujejo delovni ljudje in občani, Zveza komunistov Jugoslavije kot vodilna idejna in politična sila, druge družbenopolitične organizacije in vse organizirane socialistične sile politično in akcijsko enotnost socialističnih sil ter usmerjajo družbeni razvoj na temeljih oblasti in samoupravljanja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi«.
se. Kot takšna mora omogočiti demokratično usklajevanje in določanje skupnih interesov in skupne politike samoupravljal-cev in družbe na posameznih področjih uresničevanja njihovih interesov z določanjem večine. V tem smislu mora biti SZDL predvsem izraz političnega samoupravljanja delovnih ljudi in občanov na posameznih področjih družbenega življenja.«
V procesu poglabljanja socialistične samoupravne demokracije mora biti torej osrednja pozornost SZDL in vseh njenih frontnih delov usmerjena v poglabljanje in delovanje delegatskega sistema. Dosedanja 6-letna praksa medvoumno potrjuje, da smo na tem področju dosegli pomembne premike in konkretne rezultate. Najpomembnejši uspeh je nedvomno dejstvo, da se je delegatski sistem uveljavil in potrdil v praksi in ' da vse bolj predstavlja podlago reševanja in zadovoljevanja potreb in interesov delovnih ljudi v sistemu socili-stičnega samoupravljanja. Prav tako se nenehoma krepi za-
vest in spoznanje, da je po samoupravni poti mogoče učinkovito (ne glede na nekatere izjeme
in odstopanja v praksi) reševati tudi najbolj zapletena družbena vprašanja. To seveda ne pomeni, da je SZDL vedno in povsod ustrezno delovala in da smo lahko — gledano v celoti — zadovoljni z doseženimi rezultati. Ocenimo lahko le, da so ta izhodišča in metode postale trajno vodilo in merilo za delovanje sleherne organizacije in vodstva in da se je na tej podlagi SZDL že uveljavila kot nujno potreben dejavnik v splošni demokratizaciji družbenopolitičnega življenja, zlasti še v prizadevanjih zau-veljavljanje delovnega človeka kot nosilca družbenih pjpcesov in novih pravil samoupravljal-skega vedenja in delovanja, kot graditelja novih vrednot socialistične samoupravne družbe.
V	politični in samoupravni
praksi se srečujemo s številnimi pomanjkljivostmi. Vezi med SZDL, delegacijami in delegati marsikje niso dovolj trdne ali pa so celo prekinjene. Socialistična zveza (zlasti krajevne in občinske organizacije ter njihova vodstva) premalo skrbe, da bi delegate povezale z delovnimi ljudmi in občani ter pomagale pri oblikovanju skupnih izhodišč, stališč in predlogov za sporazumevanje in odločanje v delegatskih skupščinah. Tako so delegati še vse prevečkrat prepuščeni sami sebi in svoji lastni iznajdljivosti, organizacije in vodstva SZDL pa marsikdaj le kritično ocenjujejo delegatsko prakso, namesto da bi odpravljala	težave	in po-
manjkljivosti.
V	posameznih primerih se še
vedno srečujemo tudi z nerazumevanjem širine in demokratične vloge SZDL. Še se najdejo posamezniki in posamezna vodstva, ki jim delo z delegati in delegacijami	pomeni	dodatno
breme, čeprav bi morala biti to njihova temeljna skrb in naloga. V takih primerih delegate »obo-rožujejo« le s stališči vodstev, medtem ko delovni ljudje in občani nimajo možnosti, da bi vplivali na oblikovanje smernic in stališč. V zadnjem času v nekaterih krajevnih skupnostih tudi vse bolj poredko sklicujejo zbore občanov. Tako ožijo demokratične temelje delegatskega si-
stema, delegati pa se znajdejo in delujejo na odborniški način.
Ob navedenih težavah pa se v delegatski praksi srečujejo tudi z mnogimi objektivnimi (ki pa so lahko tudi subjektivne!) težavami. Gradiva so marsikje še vedno izredno obširna, roki za sklic zborov občanov, sekcij SZDL, delegacij in delegatskih konferenc občanov, sekcij SZDL, delegacij in delegatskih konferenc pa pogosto prekratki. Marsikdaj so premalo upoštevana mnenja delovnih ljudi in občanov, saj največkrat obveljajo rešitve, ki so jih predlagali občinski upravni oziroma strokovni organi. Tudi programi skupščin družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij niso dovolj usklajeni. Vse to otežuje dobro in učinkovito delovanje SZDL in delegatskega sistema.
Toda kakorkoli obračunamo, za uspešno in učinkovito delovanje delegatskega sistema je odgovorna socialistična zveza in v njej povezane družbenopolitične organizacije. Odgovorna in zadolžena je torej tudi za to, da s politično akcijo odpravlja ugotovljene težave (objektivne in subjektivne) in slabosti. Posamezne organizacije in njihova frontna vodstva so tudi premalo inciativna in dosledna.
Najpomembenjsa naloga SZDL v razvoju in poglabljanju delegatskega sistema je v njenih stalnih prizadevanjih za krepitev ustvarjalnih vezi s čim širšim krogom delovnih ljudi in občanov. Politična aktivnost SZDL mora vse bolj preraščati v podlago delegatskega sporazumevanja, dogovarjanja in odločanja. Da bi lahko to svojo vlogo in nalogo kar najbolj dosledno opravljala pa se mora tudi sama stalno razvijati in zlasti širiti in bogatiti politično prakso. V razvoju in poglabljanju delegatskega sistema je SZDL nenadomestljiv povezovalni in akcijski dejavnik. To pa je tudi eden najpomembnejših poudarkov, sklepov predsedstva RK SZDL Slovenije o nalogah socialistične zveze v procesu nadaljnjega poglabljanja delegatskega sistema in prak-
1
Na podlagi sklepa predsedstva sveta Zveze sindikatov Jugoslavije z dne 19.1.1979. leta razpisuje koordinacijski odbor sveta ZSJ
NAGRADNI
NATEČAJ
za najbolj uspele inovacije s področja izboljšanja delovnih razmer
Nagrade bodo podeljene ob 1. maju — prazniku dela za 1980. leto. Potem natečaju bodo podeljene:
—	dve prvi nagradi po 30.000 dinarjev
—	dve drugi nagradi po 20.000 dinarjev
—	dve tretji nagradi po 10.000 dinarjev
Na natečaju lahko sodelujejo vsi delavci, katerih inovacije izpolnjujejo naslednje kriterije:
—	humanizacija dela,
—	izboljšanje delovnih razmer,
—	zmanjšanje ali odprava možnosti poškodb pri delu,
—	zmanjšanje težkih posledic poškodb pri delu,
—	odprava ali bistveno zmanjšanje poklicnih bolezni,
—	odprava različnih vzrokov obolenj delavcev,
—	odprava vzrokov, ki škodljivo vplivajo na delovne razme-
re,
—	zmanjšanje obsega beneficiranih delovnih mest,
—	krepitev delovne sposobnosti delavcev,
—	povečana varnost delavcev pri delu,
—	zmanjšanje invalidnosti delavcev,
—	povečana produktivnost in dohodek.
Prijavljene inovacije morajo prispevati k izboljšanju delovnih razmer in naj vsebujejo:
a)	prijavo in opis inovacij s potrebno dokumentacijo,
b)	dokaz oziroma obrazložitev učinkov inovacij za zdravje delavcev in za izboljšanje delovnih razmer,
c)	obrazložitev in dokaz ekonomskih in drugih učinkov,
d)	sklep pristojnega organa o pomenu inovacije oziroma predlagane rešitve,
—	priporočilo osnovne organizacije zveze sindikatov,
—	naslov avtorja.
Pri ocenjevanju imajo prednost inovacije, ki so bile uvedene v praksi.
Rok prijave teče od dneva objave natejača pa do vključno 1. marca 1980. leta.
Prijave pošljite svetu Zveze sindikatov Jugoslavije — koordinacijskemu odboru za inovacije, Beograd, Trg Marksa i Engelsa broj 5.
Ostala obvestila o pogojih natečajadobite po telefonu (011) 330-481 interno 313.	..	.. ..	..
Koordinacijski odbor za inovacije
j
Delavec praviloma sklene delovno razmerje za čas,, ki ni v naprej določen — delovno razmerje za nedoločen čas. V primerih in pogojih, ki so določeni v samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih, pa se lahko sklene izjemoma tudi delovno razmerje za določen čas (36. člen tega zakona o delovnih razmerjih). Zakon našteva nekatere primere, med drugim tudi tistega, po katerem se lahko sklene delovno razmerje, če je treba nadomestiti na delu začasno odsotnega delavca.
Po zakonu je določeno, da delavcu, ki sklene delovno razmerje za določen čas, preneha delovno razmerje z dnem, ko opravi delo oziroma nalogo, za katero je sklenil delovno razmerje in seveda s preteklom določenega časa ali z dnem, ko se vrne odsotni delavec. Dokaj pogosti so primeri, ko sklepajo delovno razmerje za določen čas delavke, zaradi nadomeščanja delavk, ki odidejo na porodniški dopust.
Tako je delavka sklenila delovno razmerje za določen čas, ker je delovna organizacija potrebovala delavko zaradi nadomeščanja delavke, ki je odšla na porodniški dopust. Znano je bilo, da bo odsotna delavka prišla na delo takoj po poteku porodniškega dopusta, in sicer s 1. 1. 1979. Tako bi delavki, ki je sklenila delovno razmerje za določen čas, prav takrat tudi prenehalo delovno razmerje. Delavka se je sicer res vrnila, toda ne na delo, ampak po delovno knjižico, saj je dosegla sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Kljub temu pa je delovna organizacija sprejela sklep, da preneha tudi delovno razmerje za določen čas
tisti delavki, ki je nadomeščala delavko med porodniškim stale-žem.
Prizadeta delavka je zahtevala sodno varstvo, v katerem je uveljavljala ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo, ker je preraslo v delovno razmerje za nedoločen čas. Ni namreč nastopil pogoj vrnitve odsotne delavke.
Sodišče prve stopnje je ugodilo njenemu zahtevku, vendar je pritožbeno sodišče na pritožbo delovno razmerje spremenilo odločitev in zahtevek zavrnilo. Delovno razmerje za določen čas namreč ne preraste v nedoločen čas in se značaj tega razmerja ne spremeni, če odsotni delavec z delom ne nadaljuje. Delavka bi se morala vrniti na delo po preteku porodniškega staleža. Ker pa to ni storila, je imela delovna organizacija možnost spremeniti delovno razmerje za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas s pristankom delavke, ali pa ugotoviti, da je delovno razmerje prenehalo in objaviti prosta dela in naloge. To pomeni, da delovno razmerje preneha s tistim dnem, ko se vrne odsotni delavec oziroma ko bi se odsotni delavec moral vrniti.
Začasne odločitve pooblaščenega delavca izgubijo pravno veljavo, če niso predložene pristojnemu or-
ganu v zakonitem roku
Po 185. členu zakona o delovnih razmerjih lahko delavci temeljne organizacije s samoupravnim splošnim aktom pooblastijo posameznega delavca, da izdaja sklepe, ki so nujni in ki jih je treba takoj izvršiti. To velja za začasno razporejanje delavcev, ko je to nujno, saj bi drugače prišlo v nevarnost življenje in zdravje delavcev ali bi nastala nepopravljiva škoda, prav tako velja tudi za odstranitev delavca, če bi njegova navzočnost resno ovirala delo, ali pa če je treba delavcu odobriti odsotnost z dela zaradi neodložljivih razlogov. Sklepe izdaja torej poblaščeni delavec, vendar jih mora v roku, ki ga določi samoupravni splošni akt, predložiti v presojo pristojnemu samoupravnemu organu. Ta rok ne sme biti daljši od sedmih dni. Rok je prekluziven, zato se vanj vštevajo tudi praznični dnevi oziroma dnevi, ko se ne dela.
Direktor temeljne organizacije je v skladu s pooblastilom, navedenim v pravilniku o delovnih razmerjih, izdal sklep o začasni odstranitvi delavca z dela. Skie'p je predložil disciplinski komisiji šele deveti dan, torej po izteku prekluzivnega sedemdnevnega dnevnega roka. Kljub temu pa je disciplinska komisija sklep potrdila.
Sodišče združenega dela je ugotovilo, da je sklep direktorja
brez pravne veljave, ker ni bil predložen disciplinski komisiji v zakonitem roku. Delavec torej na podlagi tega sklepa ni bil suspendiran. Hkrati pa je štelo direktorjev sklep kot predlog disciplinski komisiji, da odloči o suspenzu delavca. Šele odločitev disciplinske komisije je upoš-tevna in veljavna in šele od te odločitve dalje je bil delavec lahko suspendiran. Suspenz pa je bil nujen in utemeljen, saj je obstajal utemeljen sum, da je delavec storil hujšo kršitev delovne obveznosti, ki je imela hkrati tudi znake kaznivega dejanja. Delavčeva navzočnost v temeljni organizaciji bi torej resno ovirala nemoten potek delovnega procesa. Povzročala bi hkrati tudi ne-razpoloženje med delavci, ki so zvedeli, da je delavec kršil delovno obveznost.
RS ZSS o osnutku resolucije o politiki izvajanja družbenega plana v naslednjem letu
Z družbenim tako kot s svojim denarjem
Milan Govekar
V tretji, vendar zato ne »manj pomembni« točki dnevnega reda osmega plenarnegaza-sedanja so člani republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije v torek v Ljubljani obravnavali osnutek resolucije o politiki izvajanja družbenega plana SR Slovenije za obdobje 1976—1980 v naslednjem letu.
Dokument je prišel v razpravo prej, kot smo bili doslej navajeni v podobnih primerih. Navkljub temu se je zgodilo, da ga v republiških sindikatih ni najprej »pretreslo« predsedstvo RS ZSS, ampak se je razprava začela kar na seji sveta. Ta svojevrstni »minus«, ki je posledica številnih drugih delovnih obremenitev, po besedah predsednika Vinka Hafnerja ne bi smel pomeniti dejansko manj kvalitetne razprave. Vsemu navkljub namreč ostaja dovolj časa, da pred sprejemom v skupščini o resoluciji za naslednje leto spregovore v vseh
sindikalnih telesih, da nato predsedstvo RS ZSS oblikuje stališča in da se po potrebi do njih še pravočasno opredeli tudi republiški svet.
Toliko za uvodno pojasnilo k temeljni informaciji, da se je republiški svet z nekaterimi dopolnitvami v celoti strinjal s stališči in ocenami svojega sveta za planiranje in ekonomsko politiko, ki jih je le-ta zavzel do planskih dokumentov o politiki izvajanja družbenega plana za sedanje srednjeročno obdobje v naslednjem, to je zadnjem letu tega planskega obdobja Zabeležiti velja nadvse zanimivo dejstvo, da so člani sveta v svojih razpravah načeli vrsto zadev in imeli dosti pripomb k osnutku resolucije, da pa so ob natančnejšem
prebiranju stališč sveta lahko ugotovili, da so člani sveta »opazili« te slanosti in nanje jasno opozorili. Dokaz več torej, da svete pri zvezi sindikatov potrebujemo in da so člani tega sveta, če se omejimo na konkretni primer, zares temeljito opravili svojo dolžnost.
Napredek očiten, slabosti pa tudi
Če smo v minulih letih ugotavljali, da so resolucije — ne glede na fazo nastajanja oziroma obravnave — vse preveč splošne in premalo oblikovane kot izvedbeni dokument za obdobje, za katero naj veljajo, tokrat smemo govoriti, da je drugače, skratka v marsičem tako, kot že dolgo govorimo. Tak napredek seveda spodbuja k razmišljanjem, kako čimprej »očistiti« tiste opredelitve, ki še ostajajo bolj deklarativne kot bi bilo dejansko potrebno. S tem ne zanikamo, da je še dosti neznank, ampak...
Da ne bi tudi sami preveč govorili v ugankah, naj navedemo le dva primera, ki sta po svoje dajala »ton« tudi razpravam na seji republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije. Tako, denimo, tudi osnutek resolucije za prihodnje leto določene naloge, ki zadevajo reševanje ključnih problemov, ponavlja na način, kot smo ga žal vajeni, namreč tako, da pozablja na konkreten program, ki bi v »tekočo« resolucijo vključil tiste aktivnosti, ki jih je možno uresničiti. Taka ugotovitev še zlasti velja za uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, ki so še vse preveč zaklenjeni v predalih »administratorjev«, pa tudi za
taka globalna vprašanja, kakršno denimo predstavlja energetska politika naše države. In še drugi primer: hoče, nočeš bi se le stežka izognili vtisu, da se resolucija na premnogih področjih vse preveč obrača k upravnim (državnim) organom, odločno premalo pa k združenemu delu in njegovim asociacijam. Verjetno sta primera vzročno povezana, razkrivata pa le, od kod bi morali priti močnejši impulzi, namreč iz združenega dela. Če naj seveda dejansko storimo kaj več kot da (pretežno) le govorimo o stabilizaciji.
Bodimo realni, če naj bo tudi vatel isti
Tudi po ugotovitvah že omenjenega sveta pri RS ZSS v naslednje leto žal prenašamo nekatera taka neugodna gibanja, ki dejansko napovedujejo, da leto, ki je pred nami, nikakor ne bo lahko. S tem mislimo predvsem na prenizko rast izvoza, ekstenzivno in tudi sicer neracionalno zaposlovanje, prenizko lastno akumulacijo TOZD, rast cen, pritiske na naraščanje osebnih dohodkov ne glede na rezultate dela in ustvarjeni dohodek, po-slabševanje učinkovitosti (beri: razdrobljenost) investicij in še kaj. Vse to resno opozarja na neusklajenost ciljev in nalog, ki jih želimo uresničiti z ene ter z možnostmi, da to tudi storimo, z druge strani. Realnost teh odnosov (in nato predvidevanj, zapisanih v resoluciji) torej mora temeljiti na stvarni oceni sedanjega družbenoekonomskega stanja oziroma razmer. Ali, kot smo tudi lahko slišali v razpravi: prihaja čas, ko bomo najprej pripravljali bilance sredstev, potem
pa oblikovali resolucije, ki jih bo moč tudi celovito in dosledno uresničevati, saj bi imele ustrezno realno materialno pokritje.
V zvezi s tem je bila zelo zanimiva razprava o vseh vrstah porabe, razmerjih med njimi in vplivom na stabilizacijska predvidevanja. Obračajmo tako ali drugače namreč ostane ugotovitev, da tudi izvršni svet skupščine SRS kot predlagatelj osnutka resolucije (v drugih republikah in zvezi je namreč podobno) vidi politiko gospodarske stabilizacije predvsem na področju osebne porabe, manj ali bolje pravzaprav zelo malo pa na področju splošne, skupne in investicijske porabe, kakor tudi na področju pridobivanja dohodka. Ne glede na vse potrebe pa se je denimo težko strinjati s stagnacijo realnih osebnih dohodkov kot »nepremakljivim« dejstvom, če hkrati vemo, da naj bi denimo zvezni proračun povečal svoja sredstva za nad 30 %, ne glede na niže planirano rast vseh kategorij, katerih končni rezultat se odraža v dohodku. Nihče prav gotovo ne bo nasprotoval nekaj nižji stopnji rasti osebnih dohodkov, če naj to prispeva k stabilizaciji. Mimogrede: to je naša, že »stara« opredelitev. Toda: stabilizacijsko se velja obnašati tudi na vseh drugih področjih.
Zato tudi se je republiški svet v svojih stališčih zavzel za selektivno ravnanje na področju osebne porabe. Z drugimi besedami: produktivnim, uspešnim morajo biti odprta vsa vrata, kajti ekonomska spodbuda v obliki ustrezno višjih zaslužkov je najmočnejši motiv za doseganje dobrih in še boljših rezultatov. Od dobrega dela, visoke
produktivnosti in varčevanja, ki ga tudi kaže učinkovito spodbujati na vse možne načine pa je, bodimo odkriti, v marsičem, če že Vendar ne samo to: kakršnokoli »cementiranje« osebnih dohodkov kar poprek lahko učinkuje kot protistabilizacijski dejavnik, ne odločilno odvisno vse tisto, kar naj bi se odrazilo v stabilnejših gospodarskih tokovih in gibanjih.
V premislek, kako to doseči, smo v razpravi slišali tudi za dva zanimiva, čeprav ne povsem nova predloga s področja investicijske porabe. Imamo, denimo, veliko projektov v uresničevanju oziroma jih načrtujemo, ki bolj ali manj računajo z uvoženimi surovinami. Če bi jih »prepovedali« v vseh takih primerih, kjer bi surovine lahko zagotovili s sovlaganjem pri sedanjih oziroma potencialnih domačih dobaviteljih, bi ne le učinkovito omejili uvoz, ampak bi se tudi bolj postavili na lastne noge na mnogih področjih, med sodelujočimi partnerji pa bi tudi v praksi hitreje začeli razvijati »prave« dohodkovne odnose. In naprej: če bi investicije v teku presojali, denimo, s stališča, da če bi investitorji po njihovem dokončanju dosegali vsaj poprečne učinke v dejavnosti in panogah, je jasno, da bi preneka-tera investicija na mah obstala. Gotovo pa je tudi, da bi bila, močno zožena investicijska fronta, zdaj globoko vezana na uvoz potrebnih strojev. Če imamo že danes več kot dovolj in preveč lesno-predelovalne in pohištvene industrije in premalo surovin ter trgov zanjo, torej gotovo ne rabimo še novih 236 obratov in tovarn, kot jih zdaj gradijo ali planirajo v naši državi. Od tod do
nekritih izgub in problemov, ki se zavrtijo na višji ravni, pa je le še korak. Zajezitev prevelikih apetitov torej tudi iz čistih »gospodarskih« razlogov postaj;^ nuja, s katero se moramo sprijazniti, če se hočemo izogniti še hujšemu glavobolu, kot nas dejansko čaka v prihodnjem letu.
Čistega vina zdaj, ko j še čas!
Še veliko bi lahko . orili o razpravi na seji re~ ’ liškega sVeta ZSS, vendar bo : > tem še čas, če prej ne takrat, kc bomo v slovenski družbi v prihodnjih tednih oblikovali skupna stališča. Zato le še nekaj besed o neposrednih nalogah sindikatov. Predsednik Vinko Hafner jih je strnil v naslednjih nekaj misli:
»Izrazlogov, ki jih poznamoin o katerih smo ugotovili, bo naslednje leto vse prej kot lahko. V minulem obdobju smo, po domače povedano, pojedli več, kot smo ustvarili, zdaj je treba poravnati račune. Prav zato je temeljno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sindikat, v bistvu naslednje: koliko smo sposobni delavcem predstaviti stvarno stanje in jim tako nuditi tisto znanje in obveščenost, da bodo tvorni no silci nadaljnih akcij. Pomembna priložnost za odgovor in novo motiviranje bo sprejemanje pla nov za naslednje leto in obravnava zaključnih računov za letošnje leto. Skratka, delovati moramo tako, da se bo vsak delavec zavedal stvarnega stanja in da bo s sredstvi v družbeni lasti gospodaril vsaj približno tako, kot gospodari s svojo lastnino. Približno pa sem dejal zato, ker je tudi obveščenost o problemih v teh dveh primerih različna.«
Pred prvo konferenco Zveze sindikatov Slovenije
Enoletni mandat predsednikov
Ivan Godec
V juliju mesecu smo v prilogi DE »Sindikalni poročevalec« objavili »Izhodišča o demokratizaciji odnosov in krepitvi kolektivnega dela ter odgovornosti v ZSS«. Poleg zelo podrobne obravnave vseh pomembnejših vprašanj, ki vplivajo na demokratizacijo in kolektivno delo smo tedaj ustrezno poudarili tudi pomen enoletnega mandata predsednikov. V »izhodiščih« je bilo o tem zapisano: »Za nadaljnjo demokratizacijo odnosov ter krepitev kolektivne odgovornosti in vodenja v organizacijah in organih zveze sindikatov je pomembno tudi uveljavljanje enoletnega mandata predsednika. Pri uveljavljanju tega načela pa moramo izhajati iz zelo različnega položaja, kadrovske sestave in metod delovanja organov zveze sindikatov in sindikatov na posameznih ravneh njihove organiziranosti — od osnovne organizacije do občine, medobčinskega območja, republike in federacije. Prav tako moramo zagotoviti takšno kadrovsko zasedbo, organiziranost in metode delovanja posa-
meznih organovzveze sindikatov in njihovih izvršnih teles, da bo zagotovljena nujno potrebna kontinuiteta v njihovem delovanju in da ob poudarjanju kolektivne odgovornosti ne bo oslabljena tudi osebna odgovornost posameznikov za uspešno opravljanje njihovih nalog. Prav tako je potrebna uskladitev stališč o organiziranosti in metodah delovanja zveze sindikatov na vseh ravneh njihove organiziranosti z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami, zlasti pa z zvezo komunistov in socialistično zvezo delovnih ljudi. Vse to pa terja zelo temeljite priprave in daljši čas za celotno izvedbo tega načela. Zato je potrebno, da do konference Zveze sindikatov Slovenije, ki je med dvema kongresoma pristojna za spremembe statuta in druge najpomembnejše odločitve, ki zadevajo delovanje zveze sindikatov, zadevo temeljito obravnavamo in tudi o tem vprašanju sprejmemo na konferenci konkretno usmeritev.«
Po temeljiti razpravi s člani zveze sindikatov in po usklaje-
vanju z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami smo ugotovili, da v ZSS za realizacijo pobude tovariša Tita in skladno s sklepi predsedstva CK ZKJ ni potrebno spreminjati veljavnega statuta ZSS. Osnovna ugotovitev razprave je bila tudi v tem, da imamo dovolj dobro oblikovane statutarne dokumente in zato ni toliko problemov organizirati nove razprave v zvezi s spremembo dokumentov, ampak moramo več storiti za uresničevanje že sprejetih stališč in dokumentov. Zato smo za našo konferenco pripravili stališče o demokratizaciji odnosov in krepitvi kolektivnega dela in odgovornosti v Zvezi sindikatov Slovenije ter statutarni sklep, ki dopolnjuje nekatere določbe statuta. Bistvo stališč je na kratko opozoriti na tiste najaktualnejše naloge, ki jih še nismo v celoti ali ne dovolj dobro opravili. Bistvo statutarnega sklepa pa je v tem, da urejuje tista vprašanja, ki zadevajo neposredno urejanje mandatov predsednikov v Zvezi sindikatov Slovenije. Vsebina je naslednja:
— V osnovnih organizacijah, konferencah, v delovnih organizacijah in koordinacijskih odborih v SOZD bodo ostali mandati predsednikov še naprej dve leti kot doslej. Predlagamo še novo obvezo — letne konference, na katerih v teh organih ocenijo svoje delo in delo vodstev ter po potrebi dopolnijo ali zamenjajo dei vodstva ali predsednika.
— V občinskih, mestnem in republiškem svetu uvajamo enoletni mandat za predsednika sveta.
— V mestnih svetih in republiških odborih sindikatov določamo nov skrajšan 2-letni mandat za predsednika teh organov.
— Ne ukinjamo funkcij podpredsednika in sekretarja, ampak določamo za podpredsednika enak mandat kot za predsednika, za sekretarja pa dveletni mandat.
— Predvidevamo možnost enkratne ponovitve mandata za nosilce vseh vrst funkcij.
— Določamo časovno realizacijo ter spremembe v prvem polletju 1980. leta s skrajnim rokom 30. 6. 1980.
Prepričani smo, da bo tak statutarni sklep omogočil dovolj prožno kadrovsko realizacijo v organizacijah in organih Zveze sindikatov Slovenije. Povsod bo potrebno oceniti vsebinske, organizacijske in kadrovske razmere in temu primerno realizirati idejo o kadrovskem vodstvu in skupni odgovornosti. Na videz najbolj sporen je lahko predlog o enkratni možni ponovni izvolitvi. Ocenili smo, da je ta predlog sprejemljiv in potreben v naših razmerah. Zelo različne kadrov--ske situacije imamo v različnih sredinah. Ne mislimo izrabljati tega določila, uporabili ga bomo tam in takrat, ko bo ocena pokazala, da je takšna rešitev boljša od »nasilne« zamenjave. Prav tako predlagamo, da je samo enkrat možno ponoviti mandat, kar pomeni, da je treba po največ dveh letih obvezno zamenjati sedanjega predsedniku občinskega in republiškega sveta z novim.
Javne razprave in seje organov republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije so pokazale, da so takšni predlogi sprejemljivi in dobro proučeni. Ne drži, da smo
skušali zavlačevati s kolektivnim vodstvom, kot ne drži, da smo posebej radikalni s temi rešitvami. V vsakem primeru bomo lahko na konferenci v prihodnjem letu ali kasneje še dopolnjevali naše organizacijske rešitve, če bodo izkušnje tako pokazale.
Statutarni sklep bomo po sprejemu na konferenci uresničevali postopoma v prvem polletju 1980. leta tako, da bomo takoj po zaključenih občnih zborih osnovnih organizacij ocenili kadrovske razmere v posamezni občinski organizaciji. Ne računamo na obvezne menjave, temveč le v najnujnejših primerih. V večini občinskih svetov pa bodo na osnovi ocene svojih razmer sprejeli dolgoročnejše kadrovske načrte. Volilne seje v občinskih in medobčinskih svetih bodo verjetno opravljene v aprilu mesecu. V vsem tem času bo enaka pozornost usmerjena tudi na kadrovsko analizo v republiških odborih sindikatov in RS ZSS. V teh organih bomo volitve opravili v maju ali juniju mesecu.
Odnosi med finalisti in kooperanti so zelo neurejeni, zato tudi slabši rezultati
Orkestri razglašenih solistov
Boris Rugelj
Letos bodo v mariborski tovarni avtomobilov TAM izdelali vsaj 1200 vozil manj, kot so načrtovali. V koprskem Tomosu so samo v prvem polletju izgubili več kot dvajset delovnih dni. V Tovarni traktorjev Štore bodo letos ob precej (tako so dejali) milijonov dinarjev dohodka, ker doma kupujejo sestavne dele za traktorje...
To so trije kamenčki v mozaiku odnosov v tehnoloških proizvodnih verigah, v katerih omenjene tri delovne organizacije sklepajo proizvodni del verige. So torej tako imenovani finalisti, zadnji člen v verigi proizvajalcev tako zapletenih in iz mnogih delov sestavljenih izdelkov, kot so motorna vozila.
Zakaj takšne težave, kot smo jih opisali v teh treh primerih? V Tovarni avtomobilov Tam so nam odgovorili:	»Kooperanti
nam ne pošiljajo pravočasno sestavnih delov!«
V	Tomosu smo zvedeli, da jim primanjkuje reprodukcijskega materiala in sestavnih delov.
V	tovarni traktorjev v Štorah pa so pribili: »Cene nekaterih sestavnih delov za traktorje so pri domačih kooperantih tudi do dvakrat dražje, kot če bi jih kupili v tujini...«
Ob take ovire se spotikajo seveda tudi drugi finalisti pri nas. Tako smo ugotovili po pogovorih v številnih delovnih organizacijah, iz katerih smo lahko izluščili naslednje največje težave v odnosih na relaciji finalist— dobavitelj — kooperant: pomanjkanje reprodukcijskih materialov iz domačih virov in domačih surovin, uvozne restrikcije in cene sestavnih delov ter končnih izdelkov. V Tomosu in TAM pa tudi v Tovarni traktorjev v Štorah smo se o omenjenih odnosih pogovarjali zelo podrobno.
V	Tomosu so na vprašanja odgovarjali Stanko Frater, vodja nabave, Robert Čič, vodja komerciale in Marjan Finžgar, vodja kooperacije. V TAM smo povabili k pogovoru inž. Edvarda Platovška, predsednika kolegijskega poslovodnega organa DO TAM, Štefana Kuharja, člana kolegijskega poslovodnega organa in inž. Milana Resnika, vodjo delovne skupnosti plansko-komercialnih služb v TAM. V Tovarni traktorjev v Štorah pa je bil naš sogovornik inž. Dušan Burnik, predsednik kolegijskega poslovodnega organa Železarne Štore (Tovarna traktorjev je temeljna organizacija Železarne).
Zakaj ni surovin in reprodukcijskega materiala iz »domačih logov«?
Zavoljo tega, ker jugoslovanske železarne izdelajo na leto le
3,5 milijona ton jekla oziroma polizdelkov, potrebe predelovalne industrije pa so večje za blizu 1,5 milijona ton. Slovenske železarne se same vse bolj usmerjajo v predelavo jeklenih polizdelkov, zato jih primanjkuje za domačo predelovalno industrijo. Tako ni dovolj jekla niti ne ustreznih vrst oziroma kakovosti. Uvoz pa je — kakršen pač letos je in bržčas še nekaj časa bo.
Cene?
Znani razkorak med cenami končnih izdelkov in polizdelkov, majhna proizvodna serija pri kooperantih (veliko število majhnih kooperantov), izsiljevanje višjih cen, dražje surovine na domačem trgu kot na svetovnem.... Cene so kajpak izjemno zapleten splet vprašanj, vzrokov in posledic. V tujini se, denimo cene za sestavne dele povečujejo, za kaka dva do tri odstotka na leto. Doma pa kooperanti ali dobavitelji zahtevajo v poprečju povečevanje za 14 do 15 odstotkov, kot trdijo v Tomosu, neredko pa tudi do 40 odstotkov.
Marjan Finžgar, Tomos: »Doma lahko marsikaj izdelamo Sploh ne drži, da bi morali veliko uvažati, ker doma tega ne bi mogli napraviti. Toda cene so doma mnogo višje, kot sov tujini. Pa še nekaj je: ponudbe domačih kooperantov se za enak izdelek razlikujejo tudi za dvakratni znesek, v tujini pa so razlike v predračunih kvečjemu desetodstotne.«
Inž. Edvard Platovšek, TAM: »Dobavitelji zahtevajo zvišanje cen tudi za več kot 20, 30 in celo za več kot 50 odstotkov— vse to z odkrito grožnjo, da ne bodo več delali za nas. Najbolj agresivni so tisti kooperanti, ki za nas malo delajo: ti najbolj pritiskajo z višjimi cenami, saj jim posel z nami v strukturi njihovega dohodka pomeni le nekaj odstotkov. Eden takšnih kooperantov je lani zahteval kar za 80,8 odstotka višjo ceno...«
Inž. Dušan Burnik, Tovarna traktorjev, Štore: »Cene pri domačih dobaviteljih so visoke tudi zavoljo maloserijske proizvodnje. Deli za traktorje so pri Fiatu do dvakrat cenejši kot enaki deli domačih proizvajalcev. Toda Fiat prodaja po vsej Evropi...«
Inž. Milan Resnik, TAM: »Naša delovna organizacija je sklenila samoupravne sporazume o cenah in kooperacijskih odnosih s približno 80 odstotki vseh dobaviteljev, ki jih je kar 380. Toda ti sporazumi so že polni dopolnilnih členov, s katerimi zavestno kršimo prej dogovorjena razmerja, tako moramo ravnati zavoljo politike cen! Letos smo zavoljo tega porabili
za reprodukcijski material in surovine kakih 100 milijonov več, kot smo načrtovali...«
Inž Edvard Platovšek, TAM: »Lani so se cene izdelkov črne in barvaste metalurgije povečale za 22,6%. TAM je dobaviteljem priznal povišanje za 10,5 odstotka. Tako so se stroški naše proizvodnje povečali v poprečju za 12,6 odstotka, zvezni zavod za cene pa je v oktobru lani dovolil TAM povišati cene vozil v poprečju za 6 odstotkov...«
Stanko Frater, Tomos: »Cene sicer določamo na podlagi samoupravnih sporazumov v grupacijah proizvajalcev, trgovcev ter velikih odjemalcev, toda proizvajalci surovin in reprodukcijskega materiala ter trgovci so zainteresirani za dvig cen. Samoupravni sporazumi s posameznimi dobavitelji ali kooperanti pa so za nas bolj ali manj le pobožna želja. Sila težko jih je skleniti — Tomos je bil na tem področju sporazumevanja v glavnem neuspešen — že sklenjene sporazume o cenah in dobavah pa le malokdo spoštuje. Dohodkovnih odnosov v tehnološko proizvodni verigi ni, vsak skrbi le zase in visoko maha s parolo, kako zakon o združenem delu nalaga delavcem, da %i z vsemi silami prizadevajo za rentabilno poslovanje njihove temeljne organizacije.«
Marjan Finžgar, Tomos: »Težava je v tem, da so cene naših izdelkov v pristojnosti zveznega zavoda za cene, cene sestavnih delov pa del internega dogovora med proizvajalcem teh delov in finalistom.«
Štefan Kuhar, TAM: »Naša vozila so sestavljena iz 8000 do 1 l.OOOdelov, odvisnopačodpo-sameznega tipa. Približno polo-
vico vseh potrebnih delov naredimo sami, druge kupimo doma ali na svetovnem trgu — približno desetino— ali pa nam jih kooperanti izdelajo po naših načrtih in naročilih. Lahko si mislite, kaj vse vpliva na stroške izdelave takega vozila in kako se je »lahko« dogovarjati za cene vseh sestavnih delov.«
Toda veliki dobavitelji so mnogo bolj odvisni od finalistov. Pisali smo že o težavah, ki jih ima zavoljo cen Iskra v Šempetru s Crveno zastavo.
V TAM priznavajo, da z velikimi dobavitelji laže delajo. Priznali so tudi, da so v TAM takšnemu dobavitelju, ki je delal pretežno zanje, tiščali cene navzdol toliko časa, da je kooperant zašel v resne težave. Zdaj ga — gre za Emo Celje, TOZD od-preski — s sovlaganji skušajo postaviti na noge in usposobiti za moderno in ceneno proizvodnjo odpreskov. Skratka, v odnosih med dobavitelji in finalisti ne gre vse po samoupravnih načelih, marsikdaj krojijo odnose predvsem argumenti moči.
Finalisti se pritožujejo tudi nad roki dobav sestavnih delov.
Tovarna motorjev Rakovica je tovarni avtomobilov Maribor poslala (do dneva našega pogovora v TAM pred kratkim) manj kot polovico dogovorjene količine motorjev. Zavoljo zaostale dobave iz AGIS Ptuj je takrat stalo v TAM 300 nedokončanih vozil. V Tomosu so posamezni stroji pa tudi linije stali dneve... Zakaj?
Marjan Finžgar, Tomos: »Imeti moramo tudi polletne zaloge surovin in reprodukcijskin materialov, kar nam veže že tako skromna obratna sredstva. Na-
vadili smo se naročati dva do tri mesece prej, kot potrebujemo reprodukcijski material. Pa se nam kljub temu zgodi, da nam česa primanjkuje. Dobavitelji so zelo neresni pri sklepanju pogodb o dobavah zlasti glede količin in rokov pa tudi glede cen. Tako iz železarne v Nikšiču že dva meseca čakamo nujno pošiljko treh ton jekla. Z Jesenic na primer, potuje vagon tudi do 40 dni. Pri tem izgubimo nekaj dni samo na koprski železniški postaji zavoljo počasnega pretovora na tovornjake. O tem, koliko časa mine, preden pride re-porodukcijski material iz uvoza, pa ne bi govoril — nekaj mesečne zaloge so nujno potrebne...«
Tomos ima blizu 250 dobaviteljev in kooperantov, 15 odstotkov potrebnih reprodukcijskih materialov kupuje v tujini. Samoupravni sporazum o po-slovno-tehničnem sodelovanju je Tomos za zdaj sklenil le s Saturnusom in s Tovarno svečic iz Tešnja. Kooperanti se neradi dogovarjajo o dohodkovnih odnosih, zahtevao »plačilo takoj«, in niso zadovoljni z akontacijo, na koncu leta pa poračunom in s skupnim rizikom pri doseganju dohodka.«
Inž. Edvard Platovšek: »Neredne dobave so v veliki meri krive za zaostajanje pri uresničevanju proizvodnega načrta v TAM in pri tem tudi za manjši dohodek naše delovne organizacije. Zdaj nam sicer vsaj slovenske železarne redno dobavljajo reprodukcijski material, ker smo težave premostili s sovlaganjem v njihove proizvodne zmogljivosti. Dogaja pa se nam,
da moramo sami nabavljati jeklene polizdelke za naše kooperante, če hočemo od njih dobiti sestavne dele, saj so posamezni kooperanti za železarne povsem nezanimivi kupci.«
Želeli smo zvedeti, kateri dobavitelji ali kooperanti so za posamezne finaliste največji problem.
V Tomosu so omenjali to-
varno Unior iz Zreč, AGIS Ptuj, Železa^o Nikšič, Železniško transportno podjetje (prevozi) Ljubljana, Železarno Štore ter dodali, da nisozadovoljni z mnogimi manjšimi kooperanti iz drugih republik.
V	TAM so našteli: Tovarno motorjev Rakovica AGIS Ptuj, Rudi Cajavec Banjaluka, Rikard Benčič-Rijeka, Bratstvo Travnik, kranjska Sava, Rekord iz Rakovice in tako naprej.
V	Tovarni traktorjev Štore nam niso posebej omenjali imen kooperantov pač pa so tako, kot v Tomosu in TAM poudarili naslednje: s kooperanti in dobavitelji so težave. Toda zavedajo se, da imajo tudi ti svoje težave, zato ne gre, da bi jih kritizirali podol-gem in počez, pač pa bi bilo'potrebno združiti moči in skupno premostiti težave. Seveda pa je do takšnega sodelovanja še dolga pot, posuta s številnimi ovirami, kot so razdrobljenost kooperantov, majhne proizvodne serije, zaprtost posameznih temeljnih organizacij in še marsikaj. Proizvajalci v takšnih tehnološko-proizvodnih verigah so za zdaj kot orkester razglašenih solistov, pri čemer vsi niti ne igrajo po istih notah (pogoji pridobivanja dohodka). Dokler bo tako, je seveda težko pričakovati boljše proizvodne pogoje in boljše rezultate gospodarjenja.
DE
OSNOVNE ORGANIZACIJE ZVEZE SINDIKATOV!
V letu 1979 so v zbirki Knjižnica SINDIKATI izšle naslednje brošure:
din
št. 15: KLUBI SAMOUPRAVLJALCEV IN SKUPNOSTI KLUBOV SAMOUP-
RAVLJALCEV SLOVENIJE	30
št. 16—17: 9. KONURES ZVEZE SINDIKATOV — v dveh delih	40
št. 19: G. Sfiligoj. TEMELJNA ORGANIZACIJA ZDRUŽENEGA DELA	120
št. 20: J. Košir: DRUŽBA — DRŽAVA	65
št. 22: F. Križaj: RAZUMLJIVE INFORMACIJE	45
št. ?3: S. Ilič: DIREKTOR V SISTEMU SAMOUPRAVNEGA INFORMIRANJA 55
Navedene brošure lahko naročite na naslov TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4.
--------------------------------------------------------------------------------------------
NAROČILNICA
Pri TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo naslednje brošure:
....... izvodov št. 15	....... izvodov št. 20
....... izvodov št. 16—17	....... izvodov št. 22
....... izvodov št. 19	'	....... izvodov št. 23
Brošure nam pošljite na naslov:.......................................................
Ulica, poštna št., kraj: .............................................................
Naročeno, dne:................Ime in priimek podpisnika: .............................
Račun bomo plačali v 15 dneh
po prejemu brošur.	Žig	.....................
(podpis naročnika)
__________ J
KOMUNIST ZA DE
Nuja in perspektiva
OD SOBOTE DO SOBOTE
Meta Demšar
Razhajanja, različni pristopi, do katerih je prišlo v dosedanjih razpravah o novih zakonih s področja vzgoje in izobraževanja/se ne kažejo le v načelnih razpravljanjih o reformi. Te velja za vsebinsko opredelitev celodnevne osnovne šole, za uveljavitev izobraževanja iz dela in ob delu, za ustrezne rešitve glede omejevanja in usmerjanja vpisa. Tudi odnos med splošno in strokovno izobrazbo ter v tem sklopu preobrazba gimnazije terjajo jasne opredelitve, prav tako pa sodijo sem še vsa tista vprašanja, ki zadevajo družbenoekonomske odnose na tem področju. Skratka gre za vprašanja, ki jih je na ponedeljkovi seji obravnavalo predsedstvo CK ZKS ter s poenotenjem pogledov do njih tudi bistveno prispevalo k pospešitvi reformnih prizadevanj.
Zakonsko opredeliti celodnevno šolo
Ko govorimo o sistemu usmerjenega izobraževanja, nam mora biti jasno, da je celodnevna osnovna šola njegov temelj. Uveljaviti se mora v vsebinskem smislu, postati mora družbeno in kulturno	središče krajevne
skupnosti ter se tudi tesno povezati z združenim delom. Žal pa se še pogosto srečujemo s primeri, ko celodnevna šola deluje v nasprotno smer. Srečujemo se s poenostavljenim razumevanjem celodnevne šole, ki zožuje njen koncept zgolj na vprašanja celodnevne	organizacije dela.
Takšno razumevanje povzema tudi predlog zakona o osnovni šoli. Ker pa celodnevno osnovno
šolo opredeljujemo kot temeljno osnovo za reformiranje osnovne šole, ker mora postati redna sestavina osnovnega šolstva in ne izjema, jo je kot takšno potrebno opredeliti tudi v novem zakonu. Le-ta mora torej spodbujati uveljavljanje vsebinskih sestavin in novih odnosov tudi v šolah, ki še delujejo po tradicionalnem programu. Tako opredeljena celodnevna šola pa mora v naslednjem srednjeročnem obdobju postati naša prioritetna naloga.
Nobenega dvoma ni, da so se bistvena razhajanja pojavila pri obravnavi načela izobraževanja ob delu in iz dela, kot vzgojnoi-zobraževalne prakse, po kateri naj bi šolajoča se mladina na poti do visokošolske usposobitve šla naprej na delo, v prakso. Tako naj bi čimprej vzpostavila svojo neposredno delovno in samoupravno zvezo z organizacijami združenega dela, bodisi prek rednega delovnega razmerja, prek štipendijske pogodbe ali drugih oblik prehodnega delovnega razmerja.
Bistvo usmerjenega izobraževanja — usposabljanje za delo in vključevanje v delovni proces— ni pomembno le iz teoretičnih, temveč tudi iz praktičnih razlogov. Gre za to, da s povezovanjem umskega in fizičnega dela presežemo buržoazno meščanski sistem vzgoje in izobraževanja ter tako menjamo njegovo razredno osnovo; človek postaja delavec in ustvarjalec hkrati. Prav tako pa je to tudi način, kako zagotoviti večji interes in vpliv združenega dela na oblikovanje tistih kadrov ki jih
TA TEDEN V ŽARIŠČU
BUGOJNO — Predsednik republike Josip Broz Tito je sprejel člana sveta iraškega revolucionarnega poveljstva Hasana Alija. V pogovoru z njim je predsednik Tito izrazil veliko zaskrbljenost zaradi vse bolj zapletenih razmer na Srednjem vzhodu, zlasti zaradi najnovejšega razvoja dogodkov v Iranu. Poudaril je, da je treba nujno spoštovati pravico narodov tega dela sveta do svobodne izbire oblike svojega notranjega razvoja in do med-nardne opredelitve, kot tudi potrebo po spoštovanju splošno priznanih norm mednarodnega prava. Pogovor je zajel tudi izvajanje politike neuvrščanja po šestem vrhu ter jugoslovansko-ira-ške odnose.
TEHERAN — Ameriško-iranski spor se hitro širi in vse bolj poglablja. Iranske oblasti so ustavile izvoz nafte v ZDA le malo potem, ko je ameriški predsednik Carter sklenil ustaviti uvoz iranske nafte. Bela hiša je blokirala vse iransko premoženje v ZDA, kot odgovor na teheransko odločitev, da bodo umaknili vse iranske vloge iz ameriških bank. Na diplomatskem področju so po predhodnih pogovorih članice varnostnega sveta ZN zavrnile iransko zahtevo, da bi se sestale. Sklicanju varnostnega sveta so predvsem nasprotovale ZDA. Gospodarskemu in diplomatskemu preizkušanju se je pridružilo rožljanje .z orožjem: ameriške padalske čete za posebne posege se urijo v Teksasu, ameriška in britanska mornarica pa imata
skupne manevre in se bližata iranski obali. Kriza, ki se je začela z zgsedbo ameriškega veleposlaništva v Teheranu, se je že tako zapletla, da je popolnoma nejasno, kako se bo razpletla.
RIM — Na 20. konferenci Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo razpravlja 1500 predstavnikov iz 146 držav o tem, kako prehraniti vse številnejše prebivalstvo na svetu. Vsako leto se na našem planetu poveča prebivalstvo za 100 milijonov. Če se kmetijska proizvodnja v naslednjih 20 letih ne bo povečala vsaj za polovico, bo že konec stoletja stradala milijarda ljudi.
MADRID — Generalni sekretar KP Španije Santiago Car-rillo se je zavzel za sklicanje konference zahodnoevropskih komunistov. To naj bi bil prvi korak k povezovanju evroko-munistov ter vseh naprednih sil tega dela sveta. Cilj konference naj bi bil, poiskati izhod iz gospodarske, družbene in moralne krize v zahodni Evropi.
HAAG — Na sestanku skupine Atlantskega pakta za jedrsko načrtovanje so sprejeli načrt o proizvodnji nove ameriške rakete srednjega dometa. Niso pa se mogli sporazumeti o razporeditvi teh raket v zahodni Evropi.
TIRANA — Na povabilo trgovske zbornice Albanije se je v tej sosednji državi mudila delegacija kosovskih gospodarstvenikov. Pogovori so zajeli poti za izboljšanje trgovinskega in gospodarskega sodelovanja.
MIK
združeno delo in družba sploh potrebujeta.
Ker sprejemanje tega stališča torej pomeni vnašanje razredne vsebine v izobraževanje, se velja zavzemati za uveljavitev izobraževanja iz dela kot prevladujoče poti vključevanja šolajočih, še zlastih pa pri pridobivanju višjih stopenj izobrazbe. Res pa je seveda tudi, da je potrebno sme-leje razmišljati o tem, da se integracija dela in izobraževanja ne razvija samo prek izobraževanja iz dela, temveč tudi z integracijo dela v izobraževanje.
Družbeni mehanizem usmerjanja in omejevanja vpisa
Izobraževanja ob delu in iz dela pa nikakor ne gre ločevati ob vprašanju usmerjanja in omejevanja vpisa. In če je v javni razpravi prihajalo do polemik v zvezi s tem, potem velja zapisati, da tudi zaradi vsebinske nepovezanosti tega s predhodnim vprašanjem. Kajti edino v tej povezanosti je to vprašanje možno reševati tako, da se ne krši smisel vprašanja ustavnosti in kršitve človekove pravice do izobraževanja.
I?hajajoč iz dejstva, da usmerjeno	izobraževanje
obravnavamo iz dveh vidikov, s pedagoškega, ki pomeni usmerjati mladega človeka že skozi svobodne aktivnosti od celodnevne šole dalje ter družbenega, kar pomeni, da je pravica združenega dela, da usmerja v tiste poklice, ki jih le-ta ter družba potrebujeta za svoj razvoj, mora biti usmerjenje družbeno. To se pravi, da ni moč prepuščati šolam, da bi te same
določale pogoje za vpis ter prek njih izbirale kandidate; pač pa morajo delavci v združenem delu v okviru posebnih izobraževalnih skupnosti sooblikovati takšne odločitve, ki bodo usklajevale materialne in prostorske pogoje šol z družbenimi plani ugotavljenih kadrovskih potreb. Prav v tem pa je možna tudi zakonska rešitev.
Razprave o odnosu med splošno izobrazbo in strokovnimi znanji pa imajo dosti skupnega tudi s preobrazbo gimnazij. To vprašanje sicer ni najpomembnejše, po odmevnosti pa ga vendar kaže jasneje opredeliti.
Vprašanje se je še posebej zaostrilo ob iskanju drugačne programske strukture gimnazije. Gre za izpeljavo načela, da se gimnazije preobrazijo v šole usmerjenega izobraževanja, ki ne pripravljajo zgolj kandidatov za visokošolski študij, ampak za delo in nadaljnje izobraževanje. Takšne izpeljave načela narekuje dvoje: Potrebno je tradicionalno vlogo gimnazije za do sedaj široke pahljače visokošolskih profilov zložiti zgolj na tiste, ki nimajo na srednji stopnji ustreznega programa. Hkrati pa gre tudi za uveljavljanje tistega vidika, ki bi tudi šolajoče se na tej smeri, usposabljal za določene poklice, dela in opravila. Sicer pa kaže ob tem še opozoriti, da bi bila jasnejša smer preobrazbe gimnazij, če bi bili uporabniki ustrezno konstituirani v posebnih izobraževalnih skupnostih.
Res da razprava o osnutku zakona o usmerjenem izobraževa-
nju ni posebej izpostavljala novih družbenoekonomskih odnosov na področju šolstva. Zaradi pomembnosti teme, pa tudi zato, ker se nanje navezuje zakon o svobodni menjavi dela v vzgoji in izobraževanju je tudi tem vprašanjem predsedstvo namenilo posebno pozornost.
Sicer pa ob vsem ne gre prezreti tudi nalog, ki jih je s tem v zvezi predsedstvo naložilo članstvu Zveze komunistov Slovenije-
Tako naj v pristojnem republiškem komiteju presodijo predlagane dopolnitve oziroma predloge k novim zakonom s področja vzgoje in izobraževanja. V republiški izobraževalni skupnosti in republiškem komiteju naj pripravijo predlog družbenega dogovora o bodoči mreži šol usmerjenega izobraževanja v republiki.
V	posebnih izobraževalnih skupnostih in zavodu za šolstvo naj pospešijo delo pri pripravi vzgojnoizobraževalnih programov ter učbenikov.
V	sindikatih, gospodarski zbornici naj zastavijo program oblikovanja in usposabljanja izobraževalno kadrovskih služb ter se še posebej zavzemajo za pripravo potrebnih pogojev za uveljavitev proizvodnega dela.
Ponovno pa velja zbrati sile za ustrezno oblikovanje posebnih izobraževalnih skupnosti, še zlasti na področjih, kjer jih še ni.
Okrogla miza »Naše žene« o razporejanju delovnega časa
Za rezultate gre!
Pogovor za okroglo mizo, ki sta ga pred kratkim pripravila uredništvo »Naše žene« in Svet za družbenoekonomski in družbenopolitični položaj žensk pri Republiški konferenci SZDL so vzpodbudili predvsem odmevi oziroma pisma bralk, ki so se oglasile na prispevek v majski številki »Naše žene« o delovni dobi za ženske. Udeležili so se ga: Avgust Batagelj, Živa Beltram, Dolfka Boštjančič, Tilka Blaha, dr. Saša Cvahte, Edo Gaspari, Aleksandia Gorjup, Tončka Habič, Franc Hočevar, dr. Maca Jogan, Majda Markič, Marjan Rožič, Anka Tominšek in Janez Železnik.
Sogovorniki za okroglo mizo so menili, da pogovor ne bi tekel le o delovni dobi, temveč o razporejanju delovnega časa v celoti, tako delovnega dne, pa delov-
nega tedna in delovne dobe. Predvsem so bile v pogovoru dragocene izkušnje predstavnikov Ljubljane o drugačnem razporejanju delovnega dne in delovnega tedna v nekaterih dejavnostih, na primer v trgovini in gostinstvu. »Naša žena« je tej problematiki posvetila posebno pozornost, ker so v teh dejavnostih zaposlene predvsem ženske in je zato treba z delovnim časom teh dejavnosti uskladiti tudi delovni čas nekaterih drugih, na primer otroškega varstva, šolstva.
Anka Tominšek, ki je članica komisije izvršnega sveta skupščine SRS za izdelavo zasnove novega sistema pokojninskega in invalidskega sistema, je spregovorila predvsem o vprašanju, ki je vzbudil takšen odmev med delavkami. Dejala je: »Razprave o usklajevanju pokojninsko inva-
lidskega zavarovanja z ustavo in zakonom o združenem delu trajajo že nekaj časa. V tem sklopu je treba, seveda, urediti tudi pravice do pokojninskega zavarovanja za delavke — zavarovanke. Pri doslej veljavni zakonodaji veljajo namreč za delavke pri pridobitvi starostne pokojnine ugodnejši pogoji, tako na pokojninsko dobo kot na starostno mejo pri pridobitvi te pravice. ..«
Kako bo poslej? Odgovora še ni. Izoblikovali ga bomo mi vsi, vendar dokumentirano, z argumenti. Predlogi v skupščini SFRJ govore celo o ugodnejših pogoji h za pridobivanje pokojnine, o be- . nificiranju materinstva...
In še to: O vsem tem in še o drugem, kar sledi iz začete razprave lahko berete v novembrski številki revije »Naša žena«.
Sobota, 10. novembra
Sekretar predsedstva CK ZKS Franc Šetinc je na Bizeljskem odprl novo celodnevno šolo in odkril doprsni kip Edvarda Kardelja.
V Portorožu so ljubitelji zdravilnih zelišč in strokovnjaki s področja botanike in farmacije ustanovili društvo slovenskih ze-liščarjev
Na FSPN so v okviru seminarja spregovorili tudi o empiričnih ugotovitvah raziskav o delovanju in uresničevanju delegatskega sistema.
Ponedeljek, 12. novembra
Na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču so odprli četrti slovenski knjižni sejem.
Predsedstvo RK SZDL Slovenije je razpravljalo o uveljavljanju sistema družbenega planiranja, o predlogu stališč in usmeritev socialistične zveze v delegatskem sistemu ter o pripravah na volilno sejo SZDL.
Predsedstvo CK ZK Slovenije je spregovorilo o aktualnih vprašanjih reforme vzgoje in izobraževanja.
Ekonomski inštitut v Ljubljani ugotavlja, da gospodarsko rast zavira predvsem strah pred pomanjkanjem uvoženega repro-materiala.
Torek, 13. novembra
Republiški svet ZSS je razpravljal o osnutku družbenoekonomske resolucije za leto 1980.
Na seji predsedstva CK ZKJ so bila na dnevnem redu vprašanja s področja uresničevanja politike enakopravnosti narodov in narodnosti SFRJ.
Narodna banka Jugoslavije je ocenila, da se je denarna masa v letošnjih devetih mesecih povečala za 10 odstotkov ali 33 milijard dinarjev v primerjavi z lanskim letom.
Pri Državni založbi Slovenije je izšla prva knjiga tematskega izbora iz del Edvarda Kardelja s skupnim naslovom »Samoupravljanje«.
Sreda, 14. novembra
V odborih zborov zvezne skupščine so začeli usklajevati stališča o osnutku resolucije o razvoju v letu 1980.
Na Zvezi zdravstvenih skupnosti Jugoslavije so ugotovili, da se je število bolniških izostankov in dopustov v obdobju od leta 1974 do 1978 v Sloveniji povečalo za 36,6 odstotka.
Zvezni izvršni svet je razpravljal o kriterijih in kazalcih za določanje stopnje gospodarske razvitosti republik in pokrajin.
Na skupni seji SIS za električno energijo Slovenije in Hrvaške so se dogovorili, da bosta obe republiki zgradili drugo jedrsko elektrarno do leta 1990 v Prevlaki pri Zagrebu.
Obisk v pravni posvetovalnici
Mnenje iz »tišine«
Koraki na poti do pravice	Problemi
slušno prizadetih
Milan Govekar
Marta Jurak-Orcini
»Ni ga čez dober nasvet,« je že star rek. Njegovega pomena se nemara še najbolj ovemo takrat, ko smo v težavah in sami potrebujemo tak nasvet. Denimo v elementarnih življenjskih zadevah, kakšne so, za primer navedimo, pravice iz delovnih razmerij, stanovanjske zadeve ... Dogajajo se namreč napake in krivice, ki prizadenejo, toda niso redki primeri, ko se komu le dozdeva, da mu nekdo nalašč meče polena pod noge. Vprašanje torej je, kako ravnati, da bo najbolj prav in da že najmanjši spor ali nesporazum ne bi prerasel v požar, ki ga lahko pogasi le Še dolgotrajno pravdanje za ceno še bolj skrhanih odnosov — ne glede na izid postopka pred sodiščem.
Na taka in podobna vprašanja mimo najrazličnejših služb in ustanov, ki se s tem ukvarjajo po uradni dolžnosti, najpogosteje odgovarjajo pravniki, odvetniki. Pot do pravice, ki jo iščejo tako posamezniki kot delovne organizacije, je včasih dolga in za prizadete, ki plačajo račune, tudi draga. Tudi to pa je bil pred dolgimi leti vzrok, da so sindikati spodbudili ustanavljanje pravnih posvetovalnic. Njihova temeljna naloga naj bi bilo nudenje brezplačnih pravnih nasvetov.
Ena prvih takih posvetovalnic je biliTslužba pravne pomoči pri RS ZSS v Ljubljani. Vsak čas bo služba praznovala visok jubilej, saj vstopa v dvajseto leto delovanja. »Na sindikat«, kot pravijo delavci, ki se potegujejo za svojo pravico, se zgrne tudi po petdeset strank na dan, le malokdaj pa manj kot deset ali petnajst. Ta ponedeljek smo se tudi mi pomešali med čakajoče in se pogovarjali z njimi. Zanimalo nas je marsikaj, predvsem pa naslednje: kakšna je stiska, zaradi katere potrebujejo ali mislijo, da potrebujejo pomoč; kdo jih je napotil »na sindikat«, kaj pričakujejo od posveta z odvetnikom. Iz mozaika pripovedi smo odbrali pet zgodb. Objavljamo jih brez komentarja, vendar z naslednjo pripombo: vsi sobesedniki so se nam predstavili, toda tudi omenili, naj njihovih imen ne omenjamo, ker bi jim to lahko škodovalo. Zdaj so namreč prišli
na posvet, če pa bi se že »pravdali«, bi bilo seveda drugače. To pa je nekaj, kar na vsak način velja upoštevati.
Res »vsakdanje« zgodbe?
LIVAR iz organizacije, katere sedež je blizu Ljubljane, je prišel po nasvet zavoljo tega, ker meni, da je bil prikrajšan pri osebnem dohodku. Potem ko se je pri delu ponesrečil, so mu obračunali prenizko nadomestilo. Zahteval je pojasnilo pri direktorju in izvedel, da so pač predpisi takšni, da se bolniška računa po poprečnem osebnem dohodku v prejšnjem letu. Tega pa ne verjame. Zlasti ne zato, ker je pred leti prišel v spor s prejšnjo organizacijo — tudi zaradi osebnega dohodka. Znanci so mu takrat svetovali, naj se gre posvetovat »na sindikat« na Dalmatinovo. Tam so mu povedali drugače in mu pomagali izterjati razliko. Zato, ker je šel »na sindikat«, so ga v prejšnji organizaciji postrani gledali in kmalu je zamenjal zaposlitev. Ampak — tem ljudem na Dalmatinovi zaupa in tako je spet prišel.
POLKVALIFICIRANI VARILEC iz iste organizacije ima drugačne težave. Ker zanj niso imeli drugegadela, sogazaposlili kot »navadnegadelavca«. Zečez mesec dni je dobil »pravo delo«, vendar za preašnji osebni dohodek, Obračal se je na najrazličnejše ljudi v podjetju, da bi mu dali novo odločbo in višjo »plačo«, ostal pa je le pri obljubah. Navsezadnje je napisal pritožbo. Dobil je novo odločbo, za tistih pet mesecev, ko je delal s staro odločbo na višjem delovnem mestu, noče nihče nič slišati... Ko je izvedel od delovnih tovarišev, da so v Ljubljani ljudje, ki pošteno svetujejo v takih zadevah, je prišel. Verjame, da bo po posvetu z odvetnikom vedel, kaj mu je storiti.
KOMERCIALISTKA iz Ljubljane nam je povedala »res čudno zgodbo«. Po 20 letih zaposlitve v trgovski organizaciji je svojo dobro službo želela zamenjati za boljšo, in sicer v predstavništvu podjetja iz druge republike. Tam je začela delati 11. oktobra letos, ne da bi podpisala
samoupravni sporazum o združevanju dela delavcev in ne da bi izročila dokumente, ki so jih omenjali v osebnih razgovorih, preden se je odločila zamenjati zaposlitev. Zaposlitev so ji takoj vpisali v delovno knjižico in v zdravstveno izkaznico. Dokumentov ni izročila zato, ker je že prve dni spoznala, da že zaposleni po mesece in mesece prosijo in čakajo, da bi jim organizacija vrnila »na vpogled« predložene dokumente. Po 18 dneh take »zaposlitve« so jo postavili na cesto z utemeljitvijo, da ni izročila zahtevanih dokumentov. Ves ta čas pa jih to ni motilo... Zdaj seveda potrebuje nasvet.
DELAVKA z Vrhnike je prišla zaradi odpovedi delovnega razmerja, do česar je prišlo zaradi njenih »plavih«. Pravzaprav je bilo tako, da je prosila za neplačan dopust in so ji rekli, da lahko gre domov v Doboj. Ko pa se je dogovorjenega dne vrnila, so ji dali odpoved in delovno knjižico. »Šefi« v tovarni so jo napotili v pravno pisarno sindikatov. Zdaj jo eden od odvetnikov zastopa v sporu pred sodiščem.
UPRAVLJALEC TEŽKE GRADBENE MEHANIZACIJE pa se je zapletel v spor z zasebnikom, pri katerem je delal. Zakaj? Zato, ker delodajalec ni hotel zavarovati njegovih otrok; zato, ker je z zamudami izplačeval njegov osebni dohodek; zato, ker še zdaj ni dobil vsega, kar mu gre, zato, ker je šele nekaj dni manj kot po dveh mesecih po odpovedi dosegel, da je dobil svojo delovno knjižico; pa tudi zato, ker še zdaj čaka na svoje spričevala. Ko je po telefonu spraševal odvetnike, če bi ga sprejeli v zastopanje, je dobil nasvet, naj gre na Dalmatinovo 4. Zdaj je tu...
Tudi do 7000 strank na leto...
Nadaljevaja teh zgodb, ki jih piše življenje, nismo čakali, saj konca prav gotovo še ni. Ampak takih in podobnih, prvih in ponovnih posvetov se na Dalmatinovi 4 v Ljubljani zvrsti tudi po 7000 na leto. Vse to delo, vštevši
poprečno po 800 zastopanj pred sodišči na leto, zmorejo štirje odvetniki. Onjihovem delu in naporih nam je ALOJZ POLJANŠEK, vodja službe pravne pomoči pri RS ŽSS, povedal tudi naslednje:
»Vidim, da ste iz razgovorov z našimi strankami lahko razbrali precej motivov za to, da se ljudje zatekajo k nam po pomoč. Pa bi vendarle opozoril še na nekatera dejstva. Tako dolgoletne izkušnje kažejo, da se marsikdo, preden karkoli poskuša ukrepati v svojem okolju oziroma tam, kjer bi se lahko kaj,skuhalo1, najprej zateče k nam po nasvet, kako naj ravna. Že v prvem razgovoru se marsikaj pokaže, da delavčeva zahteva nima podlage, kar mu tudi odkrito povemo. Res pa je, da so v večini tako imenovani utemeljeni primeri, ko se je delavcu res zgodila krivica — pri osebnem dohodku, dopustu, urejanju njegovih stanovanjskih težav in še kje, kjer smo vsi občutljivi. Prizadetemu svetujemo, naj na vsak način najprej poskuša z vsemi legalnimi sredstvi rešiti zaplet v svoji organizaciji oziroma v okolju, kjer to lahko stori. V tem je preventivni smisel našega delovanja. Šele nato- pa, če zadeve nikakor ni mogoče rešiti v TOZD, prizadetega delavca sprejmemmo v zastopanje, če to kajpak želi. Ne samo nasveti, tudi zastopanje pred sodiščem je praviloma brezplačno. To dejstvo je pomembno, vendar za našo dejavnost ni bistveno. Razlog za tolikšen naval na našo pravno pisarno je namreč predvsem dejstvo, da smo specializirani za delovne spore. Sindikati so namreč v svoji skrbi za delovnega človeka še zlasti zainteresirani, da v njihovem okrilju obstajajo organizmi in mi smo eden izmed njih — ki se ukvarjajo predvsem s takšnimi zadevami. Da pa je naša pisarna specializirana, zelo dobro vedo prav vsi ljubljanski in drugi odvetniki, ki prizadete, če gre za delovni spor ali podobno zadevo, napotijo naravnost k nam. Podobno ravnajo sodišča, različne inšpekcije, upravni in drugi organi, kjer ljudje iščejo svojo pravico. Kolikor je v naših močeh, jim skušamo pomagati.«
Ni dvoma, da je družbeno udejstvovanje slušno prizadetih nedeljivi del celovitega družbenopolitičnega delovanja. Vendar se slušno prizadeti prav danes srečujejo s problemi, ki jih drugi ljudje ne poznajo in ne doživljajo. Živeti v svetu tišine oziroma poltišine, nenehno vezan z vrvico slušnega aparata na dogajanje v okolju, pomeni POMANJKLJIVO, tudi neustrezno razumevanje dogajanj, ki se posebno v današnji, storilnostno usmerjeni družbi, vrstijo z izredno naglico.
Ta prikrajšanost v informiranju ima za posledico govorno oviranost oziroma težje sporazumevanje z okolico, ki sliši. Problem je posebno pereč na področju izobraževanja, poklicnega usposabljanja in neposredno na delovnih mestih v svobodni menjavi dela. V anketi, narejeni letos med 140 slušno prizadetimi v SRS, je večina anketiranih odgovorila, da nimajo enakih možnosti izobraževanja, poklicnega usmerjanja (tu ni mišljena objektivna kontraindi-ciranost določenih delovnih opravil oziroma poklicev zaradi slušne prizadetosti) kot drugi člani družbe in da imajo na delovnem mestu težave zaradi svoje oviranosti. Na seminarju gestikulacije (konec oktobra v Poreču), kjer so se zbrali slušno prizadeti iz vseh 11 društev širom Slovenije, je bilo v razpravi o družbenem udejstvovanju slišati:
KAKO NAJ GLASUJEM?
Naš družbeni sistem spodbuja nove dimenzije v medosebnih odnosih, to je sodelovanje v samoupravljanju, neposredno, pravočasno informiranje in informiranost, uresničevanje dohodkovnih odnosov itd.
Te zahteve so postavljene pred vse delovne ljudi. Slušno prizadeti doživljajo, da so običajno odmaknjeni ali celo izključeni iz tega udejstvovanja, čeprav naša ustava in zakon o združenem delu točno opredeljujeta polno in enakovredno aktivnost vseh delovnih ljudi in predpisujeta tudi možnosti za reševanje problemov v zvezi s samoupravnim delovanjem.
Probem, ki ga je s svojim vprašanjem odprl gluhi delavec, ie širše narave.
A^ui^ijua	ja

ženega dela se uveljavlja osnovna in najpomembnejš oblika združevanja dela dela\ cev in njihovega odločanja kc osnove samoupravnega organiz ranja. S tem sodelujejo delavci uresničevanju različnih obli samoupravnega sporazumevanj in neposrednega odločanja, k sprejemajo, dopolnjujejo in dc sledno izvajajo samoupravo akte, sporazume. Ugotovljeno j (gradivo 9. kongresa Zveze sir dikatov Slovenije), da je zapc stavljena predvsem faza pc prejšnje obvezne obravnave se moupravnih aktov pred sprejel jem, v kateri naj delavci zavze majo kritična stališča in predla gajo spremembe in dopolnitv aktov, ki začrtujejo dohodkovn in delovna razmerja sploh. Š vedno prihaja do formalnih i delnih odločitev, predvsem za radi neustrezne informiranost
Slušno prizadeti so pomanjkljivo informirani. Zavedamo pa se, da je ustrezna informiranost pogoj celovitega od-
ločanja in usposabljanja delavcev. Na zborih delavcev slušno prizadeti vedno ne razumejo dogajanja okrog sebe, ne dojemajo sprotnih sprememb v razpravah oziroma stališčih večine in se verjetno zato tudi dogaja, da ne vedo, kako naj glasujejo, ne znajo se opredeliti ob sprejemanju dokončnih stališč.
Zato so udeleženci seminarja v Poreču posvetili večjo pozornost problemu usposabljanja in informiranja delavcev. Zveza slušno prizadetih SRS pa je opredelila kot eno primarnih nalog za prihodnje plansko obdobje izobraževanje oziroma samoupravno usposabljanje slušno prizadetih za uspešno opravljanje samoupravnih in družbenopolitičnih funkcij in odgovornejše sodelovanje v samem postopku in sprejemanju samoupravnih aktov in sporazumov.
Od organizacij združenega dela, kjer združujejo svoje delo tudi slušno prizadeti delavci, pa pričakuje skupnost slušno prizadetih, zavzemanje njihovih osnovnih organizacij zveze sindikatov, da bodo samoupravni akti pisani v jeziku, ki ga bodo delavci razumeli. Nerazumljivi akti lahko postanejo delavcem vsiljeni. Nadalje sta nujna posodabljanje in demokratizacija vseh načinov medsebojnega obveščanja. Mišljena so glasila, informatorji, ki jih že izdajajo nekatere organizacije. Predvsem bo potrebno vnaprej izpopolnjevati vsebino glasil, da bo dosledna, problemska, s kritičnimi informacijami o samoupravnem delovanju in uresničevanju dohodkovnih odnosov z vsemi kazalci ekonomičnosti, rentabilnosti in produktivnosti.
Za učinkovitejše oblikovanje celovitih in pravočasnih informacij, razumljivih tudi slušno prizadetim delavcem, bo Zveza slušno prizadetih SRS predvidoma že v prihodnjem letu organizirala izdajanje mesečnika, informatorja z aktualnimi novicami iz organizacij, kjer združujejo svoje delo slušno prizadeti. Le tako upamo, da bodo slušno prizadeti premagovali ovire v sporazumevanju in se bodo lahko odločali zavestno in osveščeno.
Razumljivo je, da večina problemov, ki tarejo slušno prizadete, ni v pomanjkljivi sposobnosti slušne funkcije, ampak v okolju, v katerem posameznik živi.
Medosebni odnosi, počutje na delovnem mestu ali v vsakdanjih srečanjih s polnočutnim okoljem, vse to je največkrat vzrok neugodnega razpoloženja, napetosti in nezadovoljstva.
NEDOPUSTNO je dikvalifi-cirati posmeznika v vlogi aktivnega samoupravljavca samo za to, ker ne sliši oziroma slabše sliši.
Jože Vodopivec najuspešnejši inovator v novogoriškem Meblu
Celjske stanovanjske razmere
Košarica zemeljskemu snubcu Delegati
se osipajo
Andrej Ulaga
V življenju srečaš veliko ljudi; nekaterim teče jezik kot namazan, veliko govore, na vse se spoznajo, povedo pa bore malo.
Srečaš pa tudi tihe skromneže, ki jim ni do napihnjenega besedovanja. Pogovor jemljejo resno, znajo prisluhniti, ne razmetavajo z besedami. Zato, ker mislijo resno, ker ne govore kar tja v dan. In prav med slednjimi so nemalokrat izredni delavci.
Take in podobne misli me obhajajo, ko se pogovarjam z osemindvajsetletnim Jožetom Vodopivcem, delavcem novogoriškega Mebla. Njegovo področje dela, njegovi dosedanji delovni uspehi..., vse to močno presega sposobnosti in delovne uspehe navadnih zemljanov.
Jože je namreč izrazit mislec. Ima tolikšen dar opazovanja in analiziranja, da je včasih uspešnejši od skupine strokovnjakov. Veliko dela in napravi dosti več, kpt pa velja njegov osebni dohodek. Sicer pa mu ni toliko do denarja, kar je tudi že večkrat dokazal. Pravi, da je zanj največja nagrada, ko vidi, da se mu zlepa kaka stvar ne more postaviti po robu.
Konjiček: elektronika in avtomatika
Jože Vodopivec je že peto leto v Meblu. Poprej je delal v razvojnem oddelku šempetrske Iskre. Za seboj ima elektrotehniško šolo, sčimer pa ni v celoti zadovoljen. Zato nenehno študira, vedno ima pred seboj knjige in upa, da bodo kje ustanovili šolo za elektroniko. Rad bi še izpopolnil svoje znanje, saj ima pred seboj kopico velikopoteznih delovnih načrtov.
»Od vsega me najbolj privlačita elektronika in avtomatika...«, pripoveduje Jože, »Zato se v Tovarni ivernih plošč tudi
Igo Tratnik
Zeleni vlak iz Ljubljane proti Mariboru. Njegova poglavitna prednost je v tem, da se ne ustavi praktično nikjer (samo v Celju) in da zato izredno hitro pripelje potnika do cilja.
»Že dobre pol meseca nisem bil pri družini,« pripoveduje Franc Gradišnik, sicer dobrih deset let šofer pri Viatorju. »V Mariboru imam ženo in hčerko.«
Od dela utrjene in razbrazdane roke ima sklenjene v naročju. Niti mu ni kaj prida do sendviča, ki mu »gre« na račun vozovnice. Bolj prav pride požirek hladnega piva...
»S tovarišem sva se pred nekaj urami vrnila s petnajstdnevnega potovanja na Bližnji vzhod. Ves ta čas sva se kot šoferja menjavala za volanom težkega tovornjaka. In kadar ne voziš? No, takrat je pa na voljo za počitek le skromen kot v kabini. O pravem počitku seveda ne moreš govoriti. Niti dodobra umiti se nimaš kje, tako komaj čakam, da pridem za nekaj ur domov. Se že kar vidim, kako bom »mrknil«.
Jože Vodopivec, inovator leta v Meblu
ukvarjam z elektroniko, inovacijami in tehničnimi izboljšavami. Moja glavna naloga je, da delujejo naše naprave čimbolj brezhibno, da že preventivno odpravim možne napake, ki bi lahko povzročile prekinitev proizvodnje. Če ni vse v redu, se lahko ustavijo vsi stroji. Tega pa si, razumljivo, ne moremo privoščiti. Zato bomo v tovarni ustanovili posebno skupino strokovnjakov, ki se bo ukvarjala s posodobitvijo in izboljšavami proizvodnih naprav. Ker sam delam na tem področju, vem, da je dela veliko in da se bo tovarni obrestovala omenjena delovna skupina strokovnjakov...«
Tovarna ne potrebuje zunanje pomoči
Čeprav imajo v Tovarni ivernih plošč praktično vso strojno opremo iz uvoza, doslej kolektiv ni potreboval inozemskih strokovnjakov za dela s področja elektronike in avtomatike. Vse,
Takoj zatem, seveda, ko pridem izpod tuša...
Na takem potovanju v inozemstvu nisem bil prvič, tako da sem si nabral kar lepe izkušnje. Prav za Bližnji vzhod bi lahko rekel, da sodi med najbolj naporne vožnje. Vročina, puščava, pomanjkanje vode... Najprej sva morala po suhem v Grčijo in nato z ladjo do Sirije. Od tam pa v Irak, do Bagdada. Saj, kraji so
tudi najbolj zapletene naloge so opravili v Meblu sami.
»Tudi naprave za oplemenitenje ivernih plošč so nam montirali Nemci. Pa nismo bili preveč zadovoljni. Stroji so se ustavljali, zato je bila proizvodnja manjša od načrtovane. Pregledal sem avtomate, analiziral njihove naloge in se odločil za nekatere izboljšave. Na novih strojih sem opravil 14 tehničnih izboljšav in odtlej ni več težav. Stroji tečejo, da je veselje...«,pri povedujeelektronik Jože.
Na račun omenjenih tehničnih izboljšav in še nekaterih drugih so strokovnjaki nemške tvrdke Carl Schenk-Darmstadt, ki so Meblu dobavili svojo strojno opremo, povabili Jožeta Vodopivca, da bi ustvarjal skupaj z njimi in zanje, seveda v Nemčiji. Jože je povabilo prijazno odklonil.
»Ne gre za to, da bi bil pretirano skromen, toda zakaj bi delal za druge, zakaj bi šel ven, ko pa imam doma, kjer je vedno najlepše, vse možnosti prav za tisto ustvarjalno delo, ki mi je najbolj pri srcu...«, se sprašuje Jože. »Saj poznam Nemčijo. Tam sem bil na praksi. Poznam tamkajšnje življenje pa standard in še marsikaj. Ostal bom doma. Ni denarja, ki bi me prepričal o nasprotnem...«
Ne slab samot, temveč premalo zraka!
Uradno je Jože Vodopivec doslej uveljavil od številnih svojih tehničnih izboljšav le šest. Kolektivu je prihranil precej milijonov novih dinarjev, sam pa je za svojo novatorsko dejavnost prejel 160 tisočakov in veliko laskavih priznanj. Lani je bil, denimo, inovator leta v tovarni, letos pa je prejel za svoje delo nagrado temeljne organizacije.
In na katero tehnično izbolj-
dokaj zanimivi in različni, kar velja tudi za ljudi... vendar, med tekmo s časom in levom za odmerjenimi roki za volanom težkega tovornjaka nimaš kaj prida možnosti za to, da bi se »šel turista«. Kje pa! Težko bi zdaj povedal, kaj sem videl ob poti, razen seveda tega, kakšne zaplete sva imela pri natovarjanju in raztovarjanju z ladje, kako je bilo pri prehodih čez državne meje, in seveda tega, kako sva se ves čas bala, da ne bi prišlo do prometne nesreče, saj v tuji deželi šofer nikoli ne ve, kako se mu bodo v zagatah stvari odvijale.«
In res, kolikor je Franc Gradišnik razmišljal o pravkar končanem potovanju, je naposled le priznal, da so mu še najbolj ostale v spominu težave s hrano na grški ladji v vzhodnem Sredozemlju (»saj ne rečem, da jed ni bila čudovita na oko, vendar je imela čuden okus...«) in vročina z neznosno žejo skozi sirske in iraške pustinje in puščavo (»kar spiješ, gre kar takoj iz tebe, vendar je poleti vsekakor huje kakor sedaj, ko je tudi tam zima!«).
šavo novatorja Vodopivca so v Meblu najbolj ponosni?
»Po mnenju mnogih je največ zalegla tista, ki sem jo opravil pri peči tovarne ivernih plošč...«, razlaga Jože. »Peč, ki smo jo kupili od zahodnonemškega proizvajalca, naj bi poleg mazuta kurila tudi lesni prah, ki je naš stranski proizvod. Toda ni in ni šlo. Prah je ostajal v peči, izkoristek dragocenega goriva je bil slab. Najhuje pa je bilo to, da se je vsaka dva mesecazrušila Samotna obloga v peči. Proizvodnja je obstala za sedem do deset dni, stroški popravila so bili veliki, od pol milijona dinarjev, novih seveda, navzgor! Kaj storiti? Nemški strokovnjaki so se izgovarjali na kvaliteto našega šamota. Na pomoč so priskočili izvedenci različnih inštitutov za termične raziskave, med drugimi tudi z Dunaja in Darmstadta. Njihova ugotovitev: slabšamot ! Meni pa vse to preprosto ni šlo v račun. Začel sem delati na svojo pest. Z raziskavami sem ugotovil, da ni bilo pravega razmerja med lesnim prahom in količino zraka. V kurišče smo dovajali premalo zraka, zaradi tega tudi nismo imeli v peči optimalne temperature. Povečal sem dovod zraka, regulacijo uredil še z elektroniko in odtlej dalje, tega je že dve leti, peč normalno deluje. Skratka, naš šamot je dovolj dober, le premalo zraka je bilo !«
Veliko peč za proizvodnjo iverk greje sedaj torej lesni prah, ki je stranski proizvod tovarne. Tako prihrani kolektiv pri kubičnem metru iverk kar 22 kilogramov mazuta ali na leto več kot dva milijona ton te dragocene surovine. Spoštovanja vreden prihranek — mar ne?
Naposled sva se ustavila še pri vprašanju, ki prav gotovo hudo žuli vse šoferje tovornjakov na dolgih progah. Tako domačih kot tujih:
»Kakor gledam stvari, smo šoferji precej izkoriščani del delavskega razreda. Od nagrajevanja, delovnih razmer in vrednotenja (skupaj z razumevanjem) našega dela naprej. Morda je še najhuje, da nimamo prave možnosti, kako bi sedli in se pogovorili o naših težavah in značilnostih dela, saj smo venomer na poti. Pravega počitka pravzaprav nimamo. Osebni dohodki pa sov primeri s trajanjem vožnje in vloženim delom, močno vprašljivi. Namreč to, kaj je velika plača in kaj ni. Prej bi rekel, da ni...
Upam, da bomo naposled mi, šoferji dolgih prog, prišli v Viatorju do prave veljave in do prave ocene našega dela. In ne samo v Viatorju...«
Igo Tratnik
Celjska stanovanjska »problematika« je pred časom polnila stolpce menda kar vseh časopisov v Jugoslaviji. Zanimivo je, da se je sčasoma vsega dogajanja prijel vzdevek »afera«, čeprav je tako poimenovanje vsekakor poenostavljeno. »Afera« je menda še najbolj pri roki zato, ker je pač dokaj normalno, da se pri dodeljevanju in razporejanju stanovanj večina vede normalno, nekateri pa ne. Torej, skušajo loviti v kalnem in si pridobivajo stanovanja bolj »mimo« kot kako drugače... In zakaj »afera«? Pač zato, ker je ravnanje, ki smo ga pravkar nakazali, dokaj normalno v številnih okoljih, v Celju jim pa ni uspelo, da bi ga obdržali v ilegali in so pač nekatera najbolj žgoča dejstva prišla na dnevno luč.
Toliko za uvod, da si mlace osvežimo spomin. No, Delavska enotnost je pri tem »ustvarjanju afere« imela kaj vidno vlogo, tako da nam vsekakor ni bilo vseeno, kakšno bo njeno nadaljevanje. Treba je namreč povedati, da so najodgovornejši ljudje v Celju vztrajno zagotavljali, kako bodo dosledno počistili svoj »Avgijev hlev«, kakor je menda uspelo strašnemu Her-kulu v starih helenskih časih, vendar ne pod pritiskom ihte »dnevne politike« in »nekontroliranih strasti javnega mnenja«, temveč lepo počasi, umirjeno in dosledno.
Zaenkrat bi lahko rekli, da je bilo umirjeno in dosledno le javno mnenje (torej tako ali drugače prizadeti občani) — v svojem čakanju na rezultate preiskav.
Prav zaradi tega čakanja se nam je zdela zelo zanimiva seja skupščine samoupravne stanovanjske skupnosti v Celju. Če so jo zadnjič predtem sklicali lani oktobra, smo si rekli, se bo menda na tej seji le »kaj zgodilo«. Denimo to, da bodo delegati zvedeli, kako stoje stvari, kaj so organi, zadolženi za preiskave, ugotovili, koliko je res in koliko ni na vsem tem, kar se je o stanovanjih govorilo, razpravljalo in sklepalo v minulih mesecih...
No, pričakovanja so po navadi eno (kljub nekaterim zelo natančno odmerjenim delegatskim vprašanjem), realnost pa drugo. Morda je na svoj način zanimivo že to, da skupščina praktično ni bila sklepčna. Iz zbora izvajalcev so bili delegati še najbolj podobni redkim belim vranam, zbor uporabnikov pa je štel komaj dobro polovico, tako da so v resnici veljavno lahko glasovali le o nekaterih »manj pomembnih« vprašanjih, vse drugo pa so lahko le preložili na naslednjo sejo (bo do nje spet minilo leto dni?), ko jih bo menda le prišlo več. Slišali smo nekatere razburjene glasove, da je treba zaostriti družbeno in politično odgovornost delegatov. Saj, če ne pridejo, ovirajo pri delu tudi tiste, ki so prišli. Obenem smo slišali tudi mnenja, da manjkajoči »že vedo«, zakaj jih ni. So pač prišli do prepričanja, da njihova prisotnost ne bi imela nikakršnega haska, ker so pač vse nedavne celjske stanovanjske izkušnje pokazale, koliko lahko ljudje (oziroma ne morejo) dejansko vplivajo na gospodarjenje s stanovanji in na njihovo dodeljevanje. Ne trdimo, da je bila abstinenca tihi protest, lahko pa bi tudi bila in se bodo morali v Celju pač precej potruditi, da bodo svoje delegate v zboru sta-
Pogovor mimogrede
Iz Beograda na zeleni vlak
novanjske skupnosti prepričali, kako je njihova vloga v resnici »delegatska« in ne samo papirnata.
Prav zaradi zapletov okoli sklepčnosti ne nameravamo zaostriti vprašanja, ali delegati niso hoteli sprejeti neke spremembe v samoupravnem sporazumu (seveda naj bi šlo za veljavnost za nazaj), ki naj bi v bistvu pomenilo »požegnanje« nekaterih nepravilnosti pri dodeljevanju kadrovskih stanovanj, ali pa so se raje umaknili skozi stranska vrata, da jih je za veljavno glasovanje premalo. Dejstvo je, da tako »žegnanje« nepravilnosti za nazaj ni bilo sprejeto, in to kljub temu, da je predsednik skupnosti ugotovil, kako se bodo zaradi takega »negativnega sklepa« zdaj nekateri »neugodno počutili« v svojih stanovanjih. Če ne bo nič drugega kot samo neugodno počutje, se bo menda že dalo preživeti ...
Še neka malenkost nas je zbodla v oči. Tako, bolj mimogrede, ker ni bila na dnevnem redu. Predsednik skupščine stanovanjske skupnosti Marjan Bele se je posredno opravičil, ker skupščina v letu dni ni prišla skupaj vsaj na izrednem zasedanju, ker »so pač vsi drugi veliko razpravljali« in ni bilo treba, da bi še oni. No, morda bi bilo okolje stanovanjske skupnosti prvo in najbolj primerno za razpravo in prevetritev, če se je že ugotovilo, da nekaj stvari okoli stanovanj v Celju ni takšnih, kot bi moralo biti. Sicer pa je to morda stvar sprotne politične ocene in posluha... Dejstvo je, da so delegati skupščine stanovanjske skupnosti šele sedaj slišali, kako so »bili lahko tako ali tako — če so hoteli — o vsem obveščeni iz časopisov« (vloga delegata je verjetno tudi ta, da bere časopise, vendar s tem verjetno vsebina njegove dejavnosti še ni docela zaokrožena?!), torej ni bilo potrebno, da bi se še posebej sestajali. Tudi predsednik skupščine, sicer predsednik temeljnega sodišča v Celju, je zatrdil, da je za vse nepravilnosti, kolikor jih je pač bilo, zvedel šele iz časopisov. Iz pogovorov z delegati smo slišali, da so verjeli temu zagotovilu.
Toliko bolj je bila naposled presenetljiva predsednikova odločitev, da odstopa. Rekel je, da zaradi preobremenjenosti na delovnem mestu in zato, ker funkciji predsednika skupščine stanovanjske skupnosti in predsednika sodišča nista združljivi. Preobremenjenost? Morda! Nezdružljivost funkcij? Morda. Toda ali funkciji nista združljivi šele sedaj, ko so se stvari »zakuhale« ...
Zanimivo je — in tudi najbolj pametno — da delegati sploh niso hoteli glasovati o ostavki predsednika. Lepo so mu povedali, naj »svoj problem« skuša rešiti pač tam, kjer se je tudi začel: torej na »frontnem predsedstvu SZDL v Celju«.
Predsedstvo in svet Zveze sindikatov Vojvodine
Začetek kolektivnega vodenja
Zvezni odbor sindikata delavcev zdravstva in socialnega varstva Jugoslavije
Zdravstvo brez ,pravega’ dohodka
/ ; \
Kot nam je sporočil naš novosdadski sodelavec Zoltan Ha-tala je svet Zveze sindikatov Vojvodine sprejel predloge svojega predsedstva in tako so z včerajšnjim dnem v vseh organih in organizacijam v pokrajini prižgali zeleno luč za začetek kolektivnega vodenja in doslednejše uveljavljanje odgovornosti na vseh ravneh organiziranosti Zveze sindikatov Vojvodine.
Po trimesečni javni razpravi o izhodiščnih osnovah za izvajanje pobude tovariša Tita o kolektivnem delu in odgovornosti v organizacijah in organih Zveze sindikatov Vojvodine, je predsedstvo sveta zveze sindikatov te pokrajine spčejelo predlog nalog za uveljavitev kolektivnega dela in odgovornosti in predlog sklepa o organizaciji in načinu dela sveta in njegovih organov
Predsedstvo je strnilo rezultate javne razprave in pri tem ugotovilo, da se članstvo zavzema za to, da bi pobudo tovariša Tita čimprej ustvarjalno izvajali v vsakem okolju. Javna razprava je sicer potrdila idejnopolitično enotnost, organizacij in organov Zveze sindikatov Vojvodine o vsebinskih vprašanjih za uresničevanje kolektivnega dela in odgovornosti; o vsebini dela in metodi delovanja organizacij in organov in o nadaljnji graditvi demokratičnih odnosov v zvezi
Skoraj ne mine dan, da pred vratarjem v poslopju sveta ZSJ ne bi kak občan potrpežljivo in z zaupanjem čakal, da ga bodo sprejeli in da bo morda prvič, morda pa že stoprvič razložil svoj problem, kot temu pravimo v suhoparnem jeziku birokracije oziroma da bo pojasnil kakšno svojo težavo, krivico, kot temu pravimo v običajnem vsakodnevnem življenju.
Takšnih, ki pridejo, da bi se osebni pritožili kakšnemu »odgovornemu« tovarišu iz sindikata, je zelo malo v primerjavi s tistimi, ki to storijo pismeno. Prvih in drugih pa je spet malo v primerjavi s tisto številko 50 tisoč občanov, ki se pritožijo in prosijo za pomoč družbenopolitične organe in organizacije v republikah in pokrajinah oziroma »ustrezne inštitucije« na zvezni ravni.
Ljuba Janačkovič
Prava, vsebinska svobodna menjava dela še ni zaživela. Brez nje v odnosih neposrednega združevanja dela in sredstev v okviru SIS pa krog samoupravnih družbenoekonomskih odnosov ne more delovati in zato ni mogoče pričakovati prispevka ekonomski stabilizaciji na trajnih temeljih. Znatno več je takšnih TOZD in samoupravnih interesnih skupnosti, kjer v glavnem gre za stare podedovane okvire in odnose, posledice tega pa so neracionalno organiziranje in poslovanje, slabitev materialne osnove dela, inercija in delovanje proračunske logike.
Sredstva se v glavnem pretakajo avtonomno in neodvisno od ustvarjalnega prispevka delavca pri dohodku, ki se v znatni meri razporeja brez pravega delavčevega vpliva. V takšnih pogojih se izgubi zveza med storilnostjo in dohodkom, med rastjo dohodka in delitvijo po delu. Še zmeraj
sindikatov. Poudarili so, da je treba krepiti kolektivno delo in odgovornost v vseh organih in telesih zveze sindikatov, začenši od izvršilnih odborov osnovnih organizacij zveze sindikatov, kjer bi morali enakomerneje angažirati njihove člane, da bi tako razširili kadrovsko osnovo.
Predsedstvo meni, da bo uresničevanje kolektivnega dela in odgovornosti v organizacijah in organih prispevalo k popolnejšemu akcijskemu usposabljanju in angažiranju članstva, krepitvi kolektivne in osebne odgovornosti ter odpravljanju vpliva teh-nobirokratskih in drugih proti-samoupravnih sil.
Kaj želijo ti ljudje? Skoraj zmeraj uresničitev kake svoje pravice, bodisi da je zares kršena, bodisi da se jim samo zdi, da je. Na prste bi lahko prešteli primere, da se samoupravljale! in občani pritožujejo zaradi počasnosti v dohodkovnem povezovanju gospodarstva ali zaradi podobnih vprašanj »sistemske narave«. Običajno ljudje poudarjajo, da niso dobili stanovanja, da jim preveč odščipnejo pri osebnem dohodku, da so zaradi muhe kakega samovoljneža razporejeni na neustrezno delovno mesto, da so (to se sicer redkeje dogaja) ostali brez dela, da so jih vrgli na cesto...
Samoupravljalci torej zahtevajo zaščito — zunaj svojih kolektivov, zunaj samoupravljanja. Tam, kjer živijo in delajo imajo
niso sprejeti vsi potrebni sistemski zakoni, za tiste, ki pa jih imamo, pa počasi oblikujemo spremljajoče instrumente in mehanizme za njihovo uresničevanje.
To so nekatere ocene in mnenja, ki so jih bili navedli na zadnji seji predsedstva Zveze sindikatov Srbije, na kateri so pod prvo točko dnevnega reda obravnavali naloge zveze sindikatov v uresničevanju resolucije skupščine Jugoslavije o svobodni menjavi dela v družbenih dejavnostih.
V kritični, vendar morda enostranski razpravi, probleme svobodne menjave dela so obravnavali pretežno z zornega kota SIS ne pa iz zornega kota uporabnikov storitev, so opozorili, da so SIS postale mesto, kjer se odloča ne pa dogovarja. Svobodne menjave ni brez usklajenih razvojnih načrtov. Le-teh pa za zdaj ni.
Sicer pa naloge Zveze sindikatov Vojvodine pri uresničevanju pobude tovariša Tita o kolektivnem delu in odgovornosti predvidevajo med drugim, da mandat določenih organov v temeljnih, delovnih in sestavljenih organizacijah združenega dela traja dve leti, s tem da lahko odločajo o tem, ali bo mandat predsednika teh organov trajal dve ali pa samo eno leto, kot so v velikem številu občinskih organizacij tudi predlagali. Mandat predsednika občinskega sveta in sveta Zveze sindikatov Vojvodine pa bo trajal leto dni.
Novost v organiziranju pokra-
vsa vrata zaprta. Odklonilni odgovor nekoga je včasih celo močnejši od odločitve sodišča, od zakona.
Podatek, da se vsako leto pritoži približno 50 tisoč ljudi lahko »obračamo« in »obdelujemo« na razne načine. Lahko bi na primer ugotovili, da je to simbolična številka v primerjavi s številom nezaposlenih ali v primerjavi s primeri, ki jih uspešno rešijo znotraj delovnih kolektivov, po normalni samoupravni poti. Razmišljati je mogoče tudi takole: tudi dejstvo, da en delavec, da en občan ni uspel dobiti tistega, kar mu zagotavljajo ustava in zakoni samoupravljanja, je velik povod in razlog, da se zamislimo. To tudi pomeni, da je v nekem edinem primeru bil nekdo močnejši od ustave in samoupravljanja.
V zdravstvu — o tem so na seji največ govorili — ni kategorizacije zdravstvenih storitev, to pa je prvi pogoj za ugotovitev relativnih razmerij cen, ki morajo za osnovo imeti standarde stroškov. Ni strokovnih služb, ki bi se ukvarjale z načrtom razvoja te dejavnosti. Nomenklatura zdravstvenih storitev je neustrezna, stara in precej razdrobljena. Vse to povzroča težave v svobodni menjavi dela in zavira nadaljnji razvoj samoupravnih odnosov.
Kot slab primer trošenja sredstev, ki se izločajo za zdravstveno varstvo, in odnosov, ki jih vzpostavljajo med osnovno in regionalno skupnostjo zdravstvenega zavarovanja, so omenili smederevsko regijo. Čeprav na tem območju »odteče« približno 900 milijonov dinarjev za zaščito zdravja, ima le majhno število delegatov možnost, da bi odločalo o zelo visokih denarnih zneskih.
jinskih organov zveze sindikatov je zmanjševanje števila članov predsedstva s 25 na 17 članov. Vsako leto bodo izmed članov, ki imajo štiriletni mandat volili novega predsednika. Tudi število komisij bodo zmanjšali z 9 na 7. Predsednik sveta Zveze sindikatov Vojvodine bo tudi predsednik konference zveze sindikatov mestne skupnosti občin Novega Sada. Sicer pa bo predsedstvo izmed članov sveta imenovalo svojega sekretarja z dveletnim mandatom. V zvezi s. tem je predsedstvo določilo seznam kandidatov za svojo novo sestavo in ga poslalo v obravnavo Podrobnosti iz sprejetih nalog bo svet Zveze sindikatov Vojvodine določil s sklepi, s čimer bodo, kot je rečeno, praktično prešli na enoletni mandat predsednika teh organov in uresničevanje kolektivnega dela in odgovornosti v vseh organizacijah in organih Zveze sindikatov Vojvodine.
Analize kažejo, da ne gre samo en primer, ko se ljudem ocenjujejo temeljne samoupravne pravice. Polovica od skupnega števila vlog in pritožb je popolnoma upravičenih. To praktično pomeni, da vsako leto v skoraj 30 tisoč primerih samoupravljanje poklekne pred samovoljo »malih bogov« in birokracije.
Kaj storiti? Vsekakor ni posrečeno, razsojati »od zunaj«, »od zgoraj« in »s strani« ! Vendar ni najbolj posrečen niti običaj, po katerem se zdaj ravnamo: organ iz federacije, kateremu se na primer občan pritoži, pošlje to pritožbo organu v republiki, od tam potuje v mesto in občino, nato pa pride v roke tistemu, zoper katerega je pritožba napisana. Neredko se zgodi, da je toženec tudi sodnik.
Na seji so govorili tudi o pozitivnih primerih, tako na primer o osnovni organizaciji inštituta Boris Kidrič v Vinči in tovarne »1. maj« iz Leban. Sporazum znanosti in gospodarstva je treba še naprej uveljavljati, so poudarili na seji. Celo polovične rešitve so korak naprej, le treba jih je dopolnjevati. Zelo pomembneje tudi, so poudarili, da se menjava bodisi v neposrednih odnosih združevanja dela in sredstev ali v okviru in prek samoupravnih interesnih skupnosti odvija čim bližje temeljnim organizacijam združenega dela in delavcem. Naloga sindikata je, da prispeva k ustvarjanju takšnih odnosov v TOZD, da bo delavec resnično odločal o dohodku in delu dohodka, ki gre za skupne potrebe. Šele takrat bo mogoče govoriti tudi o resnični svobodni menjavi dela.
Svetlana Jelačič
Člani zveznega odbora sindikata delavcev v zdravstvu in socialnem varstvu niso imeli, ko so obravnavali pridobivanje in razporejanja dohodka,lahke naloge. To je povedal sekretar zveznega odbora Milutin Golubovič.
— Ni trebaživetiviluzijah,da imamo na tem področju kakšne velike izkušnje. V pridobivanju skupnega prihodka in razporejanju skupnega dohodka v zdravstvu smo napravili samo začetne korake.
Uresničevanju načela o razporejanju skupnega prihodka in dohodka, to pomeni izvajanje zakona ozdruženem delu, se upirajo, so poudarili na seji. Ti odpori se najpogosteje kažejo v trditvi, da je to načelo nemogoče uporabiti v zdravstvu, čeprav je jasno, da je povsod tam, kjer obstajajo skupno delo in skupne naložbe, mogoče ugotoviti tudi skupni prihodek.
Odpori se pojavljajo predvsem iz želje, da bi z dohodkom centralistično razpolagali. Prisotno je tudi rivalstvo med temeljnimi organizacijami združenega dela v zdravstvu, imamo pa tudi pojave neutemeljenega prisvajanja dohodka. Da bi vse te škodljive pojave premostili, je treba najti merila za razporejanje skupnega dohodka v sorazmerju s prispevkom tekočega ir minulega dela.
Da bi določila zakona o združenem delu o skupnem prihodku in dohodku dosledno uresničeval, je nujno poprej ustvariti možnosti za to. Teh možnosti pa za zdaj ni dovolj. Povsod namreč še ni samoupravne organizirano-
Gordana Šijakovič
Člani zveznega odbora sindikata delavcev trgovine Jugoslavije so nedavno določili naloge odbora pri uresničevanju sklepov CK ZKJ o aktualnih idejno-političnih vprašanjih dohodka in osebnih dohodkov.
Dogovorili so se, da bodo celotno dejavnost sindikata usmerili v republike in pokrajini, na ravni Jugoslavije pa bodo izmenjali mnenja in izkušnje le o določenih vprašanjih. Posamezni delegati so menili, da v dosedanjem delu ni bilo konkretne dejavnosti v osnovnih sindikalnih organizacijah. Premalo so delali kar zadeva pridobivanje in razporejanje sredstev za osebne dohodke v delovni skupnosti. V Srbiji na primer v 99% delovnih skupnosti nimajo nikakršnih meril. Najmanj je narejenega pri vrednostenju zahtevnosti in odgovornosti opravil, dalje težijo k uravnilovki, sistem plač se je ustalil in zelo težko ga je spremeniti. Prav zato mora biti delitev v središču pozornosti dejavnosti sindikalnih organizacij.
V Makedoniji so opazili pojav, da kolektivi, ki poslujejo z izgubami, delijo znatno večje osebne dohodke, kot je poprečje v dejavnosti oziroma panogi. Osebni dohodki rastejo tudi po stopnji 48 %, medtem ko se akumulacija
sti, ki bi bila podlaga za izvajanje načel zakona, saj še imamo zdravstvene ustanove brez organizacij združenega dela, čeprav za njihovo oblikovanje obstajajo realne možnosti.
Svobodna menjava dela med zdravstvom in združenim delom je prav tako na začetku. Nimamo še meril, s katerimi bi vrednostih posamičen in skupen prispevek zdravstva k povečanju dohodka združenega dela. Nedefinirana je tudi cena storitev v zdravstvu in mnoge težave izhajajo tudi iz tega.
Dosedanji predsednik dr. Milan Jankovič je poudaril, da velika in nepreučena heterogenost v praksi o nekaterih temeljnih vprašanjih v zdravstvu povzroča, da ni mogoče na začetku uspešno razrešiti skupnega prihodka in dohodka. Po njegovem mnenju je nujno, da se dejavnost sindikata poprej usmeri k uresničevanju svobodne menjave dela na načelih resolucije skupščine SFRJ o menjavi dela v združenem delu, ob tem pa je treba ugotoviti prispevek zdravstvene službe k povečanju splošne storilnosti. Po teh spoznanjih bo lažje urejati in obdelati načela pridobivanja skupnega dohodka v zdravstveni službi. Tako bo mogoče premostiti pojave, da§e nekatere zdravstvene organizacije, ki delujejo v ugodnejših pogojih in imajo ugodnejši položaj, zapirajo vase in si prisvajajo dohodek, za katerega pa ni jasno, kolikšne so njihove zasluge pri njegovem ustvarjanju.
Za predsednika zveznega odbora so za prihodnje enoletno obdobje izvolili dr. Ilijo Vesova.
znatno zmanjšuje. Ob tem se seveda povsem upravičeno postavlja vprašanje obstoja panožnih in grupacijskih sporazumov — komu koristijo, če jih ne spoštujejo?!
Pogoji pridobivanja dohodka v trgovini so specifični, položaj posameznih dejavnosti pa se bistveno razlikuje. V slabšem položaju kot zunanja trgovina in trgovina na veliko so prodaja na drobno, trgovina z živili in trgovina z mešanim blagom. Ni primerov, da bi med temeljnimi organizacijami trgovine na drobno in trgovine na debelo imeli standarde za ugotavljanje deleža v skupno ustvarjenem prihodku in dohodku, ni dohodkovnega povezovanja. Ne seji so poudarili, da je treba v prihodnjem delu več pozornosti posvetiti pogojem gospodarjenja v trgovini ter položaju in odnosom med proizvodnim in trgovinskim področjem sploh. Zaradi pogostega pomanjkanja posameznih vrst blaga na tržišču trgovina ne bo sposobna ustvariti načrtovanega dohodka.	Administrativni
ukrepi v glavnem zaviralno delujejo na ustvarjanje možnosti za skupno nastopanje trgovine in proizvodnje, njuno dohodkovno povezovanje pa je mogoče uresničiti samo po samoupravni poti.
Vsaka druga pritožba upravičena!
Klečanje pred samovoljo
Vuk Draškovič
Predsedstvo sveta Zveze sindikatov Srbije
Tudi začetni rezultati so lahko zgled
Zvezni odbor sindikata delavcev trgovine Jugoslavije
Za koga so sporazumi?
Papirničarje krepko pesti pomanjkanje lesa
Notranjim rezervam bo TGO Gorenje posvetila več pozornosti
Preveč odvisnosti od uvoza
Poslovanje brez izgub — uspeh
Ivo Virnik
Marijan Lipovšek
Slovenska papirna indu-strija bo morala v tem srednjeročnem obdobju dobiti na leto iz domačih virov 1,1 milijona kubičnih metrov lesa in lesnih odpadkov za proizvodnjo celuloze. Toda, bolj ko se bliža leto 1980, bolj postaja jasno, da tega cilja ne bomo dosegli.
Zadnja leta postaja zlasti kritičen položaj pri našem največjem porabniku lesa — krški tovarni celuloze in papirja. Medtem ko so Krčani še leta 1965 dobili iz slovenskih gozdov 165 oziroma dve leti kasneje celo 180 tisoč kubičnih metrov lesa (za dnevno proizvodnjo potrebujejo kar 2600 kubičnih metrov lesa !), so jim leta 1969 gozdarji dobavili komaj 73 tisoč, pred dvema letoma pa samo še 65 tisoč kubičnih metrov lesne surovine.
Zaradi takšnega odnosa gozdnogospodarskih organizacij v naši republiki so krški papirni-čarji prisiljeni, da vsako leto nabavijo več kot polovico potrebnih surovin iz uvoza. Tako so postali preveč odvisni od uvoza. Na drugi strani pa je znano, da v
Sloveniji posekamo 3,4 milijona kubičnih metrov lesa na leto, vendar pride na trg samo 2,6 milijona kubičnih metrov, za proizvodnjo celuloze pa ostane skromnih 150 do 160 tisoč kubičnih metrov. Te količine so za krškega proizvajalca bržkone »kaplja v morju« vedno večjih potreb po lesni surovini. Sicer pa dobi Slovenija iz drugih naših republik vsako leto še kakih 160 tisoč kubičnih metrov lesa, iz uvoza pa celo 800 tisoč.
Rešitve so ponujajo v plantažnem gojenju hitro rastočih drevesnih vrst iglavcev in listavcev. V Sloveniji namreč propade kakih 60 tisoč hektarjev gozdov, 230 tisoč hektarjev kmetijskih površin pa je skoraj popolnoma opuščenih. V tej »sivi coni« naj bi papirna industrija začela gojiti plantažne nasade, s katerimi bi si po 15 letih zagotovila zadostne količine kakovostnega lesa.
Če bi vsako leto zasadili saj 1500 do 2000 hektarjev teh površin, bi čez 15 let posekali na plantažah 400 do 500 tisoč ku-
bičnih metrov lesa, z obnovo opuščenih gozdov pa bi dobili še dodatnih 200 tisoč kubičnih metrov lesne mase.
V svetu ne predstavljajo plantaže iglavcev in listavcev nič novega. Se zlasti ne zato, ker so že pred leti spoznali prednosti takega načina proizvodnje lesa pred klasičnim. Pri nas pa zamisel papirničarjev o plantažni vzgoji pri gozdarjih ni naletela na posebno ugoden odmev. Papir-ničarji sicer ostajajo v svojih prizadevanjih bolj ali manj osamljeni, toda zato dovolj odločni, da z leti akcije vendarle uresničijo.
Za začetek bo zbornično zdru-žanje papirničarjev poskrbelo za izdelavo elaborata o opuščenih gozdnih in kmetijskih površinah v naši republiki ter o možnostih za njihovo smotrnejše izkoriščanje, papirna industrija pa bo zbrala potrebna sredstva za zasaditev plantaž predvsem na opuščenih kmetijskih zemljiščih, sposobnih za tovrstno proizvodnjo lesa.
Ko so v temeljnih organizacijah združenega dela Tovarne gospodinjske opreme Gorenje Velenje ocenjevali dosežke devetmesečnega dela in gospodarjenja, so ugotovili pomembne napredek, ki so ga bili dosegli, posebej še, če letošnje rezultate primerjajo z lanskimi. Velika večina temeljnih organizacij je občutno povečala proizvodnjo, tovarna Gorenje je izvoz povečala kar za 45 % (čeprav planskih nalog še ne dosegajo), tehnična produktivnost se je povečala v poprečju za 10 do 12 % (v neka-(erih temeljnih organizacijah še precej več), število zaposlenih pa se je v temeljnih organizacijah v Šaleški dolini povečalo le za 1 %, kar kaže, da se zaposlovanje naposled vendarle umirja.
Kljub temu pa v Gorenju ugotavljajo manjšo poslovno uspešnost, kot so jo pred letom dni, oziroma ob obravnavi rezultatov■( gospodarjenja v letošnjem prvem četrtletju. Vzroki za tak položaj so znani, eden najpomembnejših pa je prav gotovo vse večji razkorak med cenami
reprodukcijskih materialov in sestavnih delov ter cenami izdelkov Gorenja. Seveda pa ob tem. kot poudarjajo v Tovarni gospo-dinske opreme Gorenje Velenje, vendarle ne gre prezreti tudi slabosti v tovarni. Povečujejo se zaloge nekaterih gotovih izdelkov, še bolj zaskrbljujoče pa je naraščanje zalog reprodukcijskih materialov. Vse to veže znatna sredstva. Naprej bo zato potrebno predvsem zagotoviti normalno proizvodnjo ob optimialnih zalogah reprodukcijskih materialov.
Do konca leta bo zato potrebno še posebej izkoristiti vse notranje rezerve v posameznih temeljnih organizacijah združenega dela, da bi leto 1979 številnim težavam in slabostim navkljub uspešno sklenili. Takole pravijo v Tovarni gospodinjske opreme Gorenje Velenje: če ob koncu leta 1979 nobena temeljna organizacija združenega dela ne bo izkazovala izgube, bo to resnično velik uspeh!
Sicer poteka prav zdaj v velenjski tovarni gospodinske
opreme Gorenje akcija sprejemanja elementov družbenega plana za prihodnje leto, pripravljajo pa tudi temelje planov za novo srednjeročno obdobje 1981—1985. Nekatere naloge in načrte, poudarjajo v Gorenju, bodo morali v prihodnjih tednih in mesecih še uskladiti. Sicer prevladuje splošno prepričanje, da bodo morali v letu 1980 storiti vse, da bi izboljšali organiziranost, v večji meri kot doslej kaže izkoristiti notranje rezerve, op-timalizirati bo potrebno izvozne načrte (prav letošnji uspehi so lahko pomembna spodbuda za to), pospešiti pa bo treba zamenjavo izrabljene opreme v proizvodnih temeljnih organizacijah združenega dela itd. Na področju zaposlovanja si bodo prizadevali izboljšati kadrovsko sestavo, zlasti karzadeva temeljne organizacije združenega dela TGO Gorenje Velenje v Šaleški dolini. Število zaposlenih pa naj bi bilo prihodnje leto večje za največ 1,5 do 2%.
Ob tričetrtletni bilanci zunanjetrgovinske menjave
Izvozne spodbude
Na rob razprav o zakonu o cestah
Čigave so ceste?
Vinko Blatnik
Marjan Horvat
V devetih mesecih letos so naše organizacije združenega dela prodale na tuje za več kot 83 milijard dinarjev blaga ali za 14 % več kot v enakem obdobju lani. Po zadnjih statističnih podatkih pa so hkrati kupile na svetovnem tržišču za več kot 171 milijard dinarjev blaga, kar pomeni 31-odstotno povečanje uvoza. Po vrednosti izvoza in uvoza je na prvem mestu reprodukcijski material.
V prvih devetih mesecih smo izvozili v industrijsko razvite dežele za 35,6 milijard dinarjev blaga, kar je za 23 % več kot pred letom dni, medtem ko je uvoz celo presegel 100 milijard dinarjev. V izmenjavi s socialističnimi
deželami je izvoz dosegel dobrih 24, uvoz pa 45,5 milijard dinarjev. V dežele v razvoju smo izvozili za 13 milijard dinarjev blaga, uvozili pa smo ga za 25 milijard dinarjev.
Med glavne vzroke takšnih neugodnih blagovnih tokov, ki znatno odstopajo od predvidevanj v resoluciji in možnosti plačilne bilance naše države je potrebno prišteti neugodna gibanja iz prejšnjih let, neuresničevanje dogovorjene ekonomske politike in še vplive drugih dejavnikov, ki jih nismo mogli predvideti.
Razlog, da se pri nas uvoz razrašča, izvoz pa usiha, bi lahko našli tudi v nekaterih predpisih,
ki močno zapletajo postopek za pridobitev izvoznega dovoljenja. Na prvi pogled sicer kaže, da gre vse izvozniku bolj na roko, toda če si to vprašanje pobliže ogledamo, pridemo kaj hitro do sklepa, da so se prav proti izvoznikom zarotile številne okoliščine.
Za kaj gre? Dejstvo je, da naše izvozne ambicije splahnijo takoj, ko na domačem tržišču zapiha veter ugodne konjunkture. Pogoji prodaje na tradicionalnih tržiščih se opirajo na tri kakovosti, na cene in na dogovorjene roke. Vse to pa za domačega kupca ne velja. Mimo tega je naše blago postalo zelo drago, zato bi bilo potrebno domače proizvajalce,
ki izvažajo, manj obdavčiti in obremeniti, da bi bili lahko konkurenčni v tujini.
Drugi razlog, da uvozniki bolje uspevajo kot izvozniki, pa je v tem, da uvažajo ceneno blago in da pri uvozu zaslužijo, pri izvozu pa je zaslužek zelo slab. Uvoz pospešuje tudi neugoden materialni položaj gospodarstva. V skupščinskih razpravah o plačilnem deficitu smo spet slišali ugotovitev, da tovarne, ki proizvajajo delovna sredstva, niso sposobne ponuditi kreditov domačemu kupcu. Le-ta zato raje poišče morda enako blago v tujini, in sicer na kredit, ki je edini sprejemljiv način nakupa za tistega, ki nima gotovine.
Spet je pred nami predlog za izdajo zakona o javnih cestah. O njem teče beseda na zasedanjih številnih organov, v sindikatih pa je pred kratkim spregovoril o njem tudi izvršni odbor sindikata delavcev prometa in zvez. Pred dobrima dvema letoma je bilo prav tako veliko govora o tem zakonu, vendar pa je Skupščina SRS osnutek zavrnila. Sedanji predlog ponuja nekaj inačic o tem, čigave so ceste, kdo z njimi upravlja in kakšna je vloga samoupravnih interesnih skupnosti — bolje rečeno, kakšna naj bi bila — ki se bodo »ubadale« s cestami. Žal so to le inačice, ki jih ponuja predlog za izdajo zakona, njegovi avtorji pa se povsem ne opredeljujejo, za katero inačico
GOSPODARSKI KOMENTAR
Vlaki z deviznimi zavorami
Stanimir Božanič
Delegati zbora republik in pokrajin skupščine SFRJ so v zadnjih letih kar štirikrat obravnavali delovanje železniškega prometa.
Tako pogosto »nadzorovanje« železnice vsekakor ni brez razlogov: zaostajanje je zabeleženo skoraj na vseh »železniških frontah«. Prevozne storitve niso učinkovite niti poceni. Poleg tega je odgovornost za točnost in zanesljivost prevoza padla pod najnižjo dovoljeno mejo. Zadnjih nekaj let je za železniški promet značilno tudi mnogo človeških žrtev, katerih število se giblje vsako leto okrog 150.
Predstavniki železnice v glavnem imajo pojasnilo za vse to, kar se dogaja na dveh tirih. Odgovore na znatno število odprtih
vprašanj je delegatom skupščine Jugoslavije skušal nedavno dati vršilec dolžnosti predsednika poslovodnega odbora skupnosti jugoslovanskih železnic Nikola Filipovič. Navzoče je spomnil, da ne glede na energetsko krizo še zmeraj velik del tovora prevažajo po cesti in zato so skupni transportni stroški v naši državi dvakrat večji kot v mnogih evropskih državah. Tam namreč pretežni del tovora prevažajo z vagoni. Filipovič je navedel tudi podatek, da železnice svoje zmogljivosti izkoriščajo komaj 30-odstotno.
Zares neverjetno, še zlasti, če pod našo zastavo vsak dan bobni 15 do 20 tisoč najetih vagonov iz tujine. Za devizno bilanco to pomeni na leto približno 800 mi-
lijonov dinarjev izdatkov. Zgodba o teh izdatkih, ki zavirajo nadaljnji razvoj naših železnic, pa ne bi bila popolna, če ne bi dodali tudi težav, da vagone redko kdaj raztovorijo ali natovorijo ob sobotah, nedeljah in praznikih. Izračunali so, da vagoni stojijo od 4 do 6 dni na postajah, tam, kjer pa si vagone sposojamo, pa stojijo povprečno dva dni. Vendar, vsega niso krivi železničarji. Ne samo zato, ker skupnost še ni izpolnila svojih obveznosti, ki jih je prevzela leta 1964 za modernizacijo železnice, ampak tudi zato, ker se mnogi drugi pogosto neodgovorno obnašajo. Očiten primer je zadrževanje vlakov na postajah, ob mejah in to zato, ker pristojne službe za pregled blaga ne delajo
tako, kot bi bilo treba. Zaradi dveh inšpektorjev morajo kompozicije vlakov čakati tudi po 15 ur.
To so samo nekatere sence z naših prog, med katerimi je znaten del magistralnega pomena. Prav te proge pa bi morali tako urediti, da bi vlaki lahko vozili s hitrostjo 160 km na uro, če hočemo spremljati razvoj železnice sosednji h držav. Da bi stanje čim hitreje izboljšali, so nujne znatne večje naložbe in znatno boljši pogoji gospodarjenja. S tem se strinjajo vsi, ki skrbijo za železnico in prav zato ni mogoče več trpeti sedanjega nereda in nedejavnost zaposlenih na tem prometnem področju.
V republiškem odboru sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije podpirajo predlog, da se hkrati z zakonom uredi tudi samoupravna organiziranost cestnega gospodarstva in samoupravnih cestnih skupnosti kot interesnih skupnosti. Zavzemajo se tudi za tisto inačico predloga, ki govori o tem, da z javnimi cestami kot družbeno lastnino v splošni rabi upravljajo cestna podjetja oziroma tiste temeljne organizacije združenega dela, ki ceste vzdržujejo. Ta poudarek je pomemben tudi zategadelj, ker 102 kilometra avto cest vzdržuje podjetje za vzdrževanje avto cest, 1042km magistralnih cest cestna podjetja, preostalih 9836 lokalnih javnih cest pa vzdržujejo komunalna podjetja. Povsem upravičeno lahko pritrdimo tistim mnenjem, ki se zavzemajo za večjo enotnost na področju vzdrževanja javnih cest in gospodarjenja z njimi. Zdaj je nimamo zato, ker ni enotne organiziranosti, pa tudi zategadelj, ker v okviru komunalnih podjetij praviloma delovne enote, ki vzdržujejo ceste, niso organizirane kot temeljne organizacije združenega dela. Na osnovi takšne organiziranosti bi bržkone prej zaživele tudi občin-
ske samoupravne interesne skupnosti za ceste, ki ne smejo prevzemati nalog administrativno operativnih organov, kot se to dogaja—po mnenju IO sindikata delavcev prometa in zvez — v republiški cestni skupnosti.
Prav v zvezi s temi skupnostmi je tovariš Kardelj že v 1977. letu dejal mariborskemu političnemu aktivu, da morajo biti samoupravne interesne skupnosti mesto dogovarjanja in sporazumevanja, ne smejo pa delovati kot upravni organi. Tovariš Kardelj je tudi tedaj dejal, da se lahko združujejo sredstva le v temeljnih organizacijah združenega dela, ki so odgovorne za gospodarjenje z njimi, ne pa v samoupravni interesni skupnosti za ceste.
Tokrat ponovno opozarjamo na besede tovariša Kardelja v zvezi z organiziranostjo cestnih samoupravnih interesnih skupnosti. Še posebej tudi zato, ker gre za dejavnost posebnega družbenega pomena, v okviru cestnih skupnosti pa morajo imeti vsi dejavniki — uporabniki in izvajalci pravo težo in takšen položaj, kot jim z ustavo in zakonom pripada. Danes že vsi vemo, da je vsaka enodomna skupščina interesne skupnosti nezakonita, a skupščina republiške skupnosti za ceste je enodomna. Mandat delegatov te skupščine pa povrh vsega »teče« že od 1972. leta. In ta skupščina gospodari samo v letošnjem letu s 5638,9 milijona dinarji. Velja razmisliti, mar ne!?
Še enkrat o Borštnikovem srečanju
Po poti podružbljanja
#
\
Tomaž Kšela
»Borštnikovo srečanje 79 je končano! Naj živi 15. Borštnikovo srečanje 1980!« S temi besedami in z zvoki fanfar se je končalo še eno srečanje slovenskih dramskih gledališč v Mariboru, za njim pa je poleg bogastva kulturno-umetniškega sporočila ostalo še mnogo odmevov in razmišljanj o kulturnopolitičnem trenutku pri nas, ki jih vsako leto znova spodbudi ta velika manifestacija.
Številni obiskovalci, kritiki, kulturni politiki in drugi poudarjajo vse tesnejšo povezanost Borštnikovega srečanja z združenim delom, prav tako pa lahko slišimo tudi svareča opozorila, da se srečanje še ni otreslo vseh slabosti — elitizma, snobizma, zaprtosti v visoke kulturniške kroge — skratka vsega tistega, s čimer je bilo v preteklosti in je marsikje še dandanes obremenjeno naše kulturno življenje.
Ko razmišljamo o tem, kako Borštnikovo srečanje uresničuje svoje poslanstvo, moramo bržčas predvsem celovito premisliti kulturnopolitične procese v našem prostoru in v tej zvezi videti kje Borštnikovo srečanje pospešuje procese podružbljanja kulture in kje mu to v zadostni meri ne uspeva in zakaj.
Borštnikovo srečanje je ena izmed prvih kulturno-umetni-ških manifestacij, ki je stopila na pot samoupravnega organizira-, nja in delovanja. Pred začetkom lanskega srečanja so namreč predstavniki slovenskih dramskih gledališč in predstavniki nekaterih organizacij združenega dela podpisali samoupravni sporazum o ustanovitvi skupnosti Borštnikovega srečanja. V sporazumu so določili, da bo najvišji organ skupnosti dvodomna skupščina, prek katere se bodo »izvajalci« srečanja in njegovi »uporabniki« skupno in enakopravno sporazumevali in dogovarjali o vsakoletnem programu srečanja, prav tako pa predstavlja skupščina mesto za svobodno menjavo dela med ustvarjalci srečanja in delovnimi ljudmi iz drugih delov združenega dela.
Pot, po kateri se je namenilo
Borštnikovo srečanje pa ni bila lahka, saj so na njo stopili med prvimi in se niso mogli zgledovati po izkušnjah drugih. Povabila Borštnikovega srečanja za pristop k samoupravnemu sporazumu o ustanovitvi skupnosti srečanja se je sprva odzvalo zelo malo organizacij združenega dela. Morda kulturni ustvarjalci in organizatorji srečanja združenemu delu niso znali dovolj celovito predstaviti poslanstva srečanja? Morda program srečanja ni v zadostni meri temeljil na interesih in potrebah delovnih ljudi in občanov? Morda pa v številnih organizacijah združenega dela tedaj še sploh niso imeli izdelanega svojega odnosa do zadovoljevanja potreb in interesov delavcev na področju kulture? Morda teh potreb delavcev še sploh niso imeli evidentiranih? Morda tedaj v organizacijah, združenega dela tako na po-' dročju kulture kot tudi na drugih področjih še niso v celoti doumeli smisla in ciljev podružbljanja kulturne politike in kulture nasploh?
Morda je tedaj še vse preveč kulturnih ustvarjalcev in delavcev mislilo, da je pač veliko preprosteje od »države ali pa kakšnega pomembnega gospodarstvenika »izstisniti« nekaj milijonov, nato pa se v miru posvetiti umetniškemu in organizacijskemu delu? Morda si je tedaj tudi veliko vodilnih delavcev iz združenega dela mislilo, da je pač preprosteje odriniti za kulturo nekaj milijona iz sredstev ekonomske propagande, kot pa celovito planirati tudi uresničevanje kulturnih interesov in potreb delavcev ter ob tem v samoupravnih organih razpravljati še o besedilu samoupravnega sporazuma o skupnosti Borštnikovega srečanja?
Kljub težavam pa se je pobuda Borštnikovega srečanja za lastno samoupravno organiziranost po lanskem srečanju še okrepila. Pomembno so k temu prispevale zlasti družbenopolitične organizacije Maribora, ki so se enotno zavzele za nadaljnje podružblja-nje te kulturno-umefniške mani-
festacije. Gledališki ustvarjalci in organizatorji so bolj in bolj poskušali slediti resničnim interesom delovnih ljudi, prav tako pa so začeli več razmišljati o tem, kako zadovoljiti potrebe delavcev iz združenega dela na Borštnikovem srečanju. V vse večjem številu organizacij združenega dela so hkrati ugotavljali, da morajo planirati uresničevanje kulturnih potreb delavcev ter da se morajo aktivno vključiti v kulturno politiko ter enakopravno in odgovorno sodelovati pri sooblikovanju programov na področju kulture. Ti procesi pa so privedli tudi do povečanja števila tistih organizacij združenega dela, ki so podpisniki samoupravnega sporazuma o skupnosti Borštnikovega srečanja. Zal pa je teh organizacij še vedno premalo, še zlasti pa je premalo podpisnikov iz združenega dela zunaj podravske regije. Saj Borštnikovo srečanje ni samo kulturno-umetniška manifestacija severovzhodne Slovenije, pač pa sestavina kulturno-umetniškega življenja in razvoja v republiki. Svoje poslanstvo lahko uresniči le če bo s svojimi predstavami in drugimi kulturno-umetniškimi manifestacijami prisotno v vsej Sloveniji in če se
‘bo iz vsakoletne kulturno-umetniške manifestacije razvilo v kulturno-umetniško gledališko in ljubiteljsko gibanje, ki bo dalj časa in ne samo deset dni prisotno v našem kulturnem življenju.
Samoupravno organiziranje Borštnikovega srečanja se je odrazilo predvsem v programu srečanja; le-ta vse bolj sledi interesom in potrebam tistih, ki zanj združujejo sredstva. Letos je bilo ob srečanjih 83 predstav in drugih kulturho-umetniških manifestacij, ki so jih kulturniki pripravili v šolah, tovarnah, vaseh, obmejnih stražarnicah, bolnišnicah in v različnih mestih zlasti v severni Sloveniji.
Ker se je v skupnost Borštnikovega srečanja vključilo tudi združeno delo Slovenske Bi-' strice je bilo v tem mestu letos izvedeno malo Borštnikovo srečanje.
Program srečanja vse bolj postaja rezultat dogovora in sporazuma med gledališkimi ustvarjalci in »uporabniki kulturnih dobrin in storitev«. Vendarle pa je še veliko objektivnih, najbrž pa tudi subjektivnih ovir na poti podružbljanja Borštnikovega srečanja. Omenimo naj samo nekatere. Dvorana slovenskega
narodnega gledališča v Mariboru je zelo zelo majhna (trenutno gradijo novo s 1000 sedeži, ki bo dograjena do 1985 leta)
—	to pa vpliva tudi na tako imenovano »menjavo dela«. Za osrednje predstave je na voljo, če odštejemo žirije in kritike, le dobrih 200 vstopnic. Razumljivo je, da so te vstopnice drage
—	saj so stroški za prevoz opreme, potni stroški in dnevnice za ansamble itd. prav takšni, kot če bi imela dvorana 1000 sedežev. Prav zaradi tega Borštnikovo srečanje »zapušča« gledališko hišo in gostuje v tovarnah, šolah in drugje, kjer pa marsikdaj razmere niso najboljše. Za razvoj samoupravljanja in za uveljavitev svobodne menjave dela na področju kulture potemtakem ni potrebna samo dobra volja, pač pa tudi stvarni materialni pogoji za njuno uveljavljanje. Naložbe v kulturo so tako lahko pomemben prispevek k po-družbljanju kulture.
Objekti za delovanje in razvoj kulture in kulturnih dejavnosti so v Mariboru skorajda brez izjeme še vsi iz časov »rajnke Av-stroogrske«. Kako v teh pretesnih, neprimernih, premajhnih objektih zadovoljiti potrebe in interese 90 tisoč delavcev v
združenem delu? Kako najti najprimernejši način distribucije vstopnic v delovnih kolektivih in nasploh, da bi še izognili nevarnosti »snobovskega« vedenja?
Kako zastaviti program Borštnikovega srečanja, da bo imel nekaj od od njega delavec, ki zanj združuje sredstva? Nedvomno bo odgovore na ta vprašanja mnogo laže najti, ko bo v mestu zgrajena nova gledališka hiša in ko bo nasploh okrepljena materialna podlaga za kulturno dejavnost v Mariboru, kar bo, kakor kaže, ena od prioritetnih nalog v naslednjem srednjeročnem razvoju mesta.
Če razmišljamo o Borštnikovem srečanju, ne da bi izhajali iz neke »idealizirane« predstave o tem, kakšno bi pač moralo biti samoupravljanje na področju kulture, pač pa iz stvarne ocene o stopnji razvitosti samoupravnih odnosov na področju kulture pri nas, potem pač moramo ugotoviti, da je Borštnikovo srečanje ena tistih manifestacij, ki jo je samoupravni razvoj že dodobra preoblikoval, zato pa je tudi pomemben dejavnik podružbljanja kulture. Glede na nekatere druge kulturno-umetniške manifestacije pa tudi glede na premiersko publiko v preneka-terem slovenskem gledališču in koncertni dvorani, je publika Borštnikovega srečanja po socialni strukturi pravi sindikalni kongres.
Na poti svojega samoupravnega organiziranja in podružbljanja pa je Borštnikovo srečanje seveda šele na začetku poti. Če že ne vedno dovolj hitro, gre Borštnikovo srečanje le po pravi poti, zato mu velja pri tem pomagati in ga spodbujati. To pa je mogoče le, če uveljavimo spoznanje, da Borštnikovo srečanje ni kulturni spektakel pač pa samoupravna skupnost gledaliških delavcev, ustvarjalcev in organizatorjev ter delovnih ljudi iz drugih delov združenega dela, ki preko skupnosti menjavajo delo in zadovoljujejo kulturne potrebe na podlagi enakopravnosti in sporazumnosti.
Položaj in vloga amaterskih gledališč
Darka Čeh
Iz analize, ki jo je pripravil glavni tajnik ZKOS Marjan Belina o Borštnikovem srečanju in načenja nekaj temeljnih problemov ter vprašanj delovanja slovenskega amaterskega gledališča, sledi, da to gledališče, ki ga v praksi imenujemo tudi polpo-klicno gledališče, deluje na enak način kot poklicno organizirano repertoarno gledališče, deluje kot bolj ali manj posrečeno posnemanje poklicnih gledaliških zgledov.
Čeprav naše amatersko gledališče danes ustvarja v veliko bolj urejenih razmerah in mu družba namenja več sredstev kot kdajkoli, opažamo stalen upad ustvarjalne umetniške potence. Ob posnemanju poklicnega gledališča zanemarja dejstvo, da je njegovo delovanje odvisno predvsem od ustvarjalnega odnosa vseh njegovih sodelavcev in bolj ali manj zadovoljuje primarno hotenje po uveljavitvi, hkrati pa zanemarja bistvene izpovedne vzgibe, ki so v osnovi
last ljubiteljske gledališke ustvarjalnosti.
Posledica takšnega odnosa je, da se ustvarjalec amaterskega gledališča znajde v enakem položaju kot poklicni ustvarjalec, ne da bi za to imel ustrezno strokovno izobrazbo in ustrezne možnosti za delo. In ob takšnem načinu dela igralec ustvarjalnost zamenja s poustvarjalnostjo, zamenja iskanje z rutino in se loti ponavljanja obrabljenih gledaliških šablon, lastnega ali prevzetega manirizma, sprenevedajočega se posnemanja slabih poklicnih vzorov, posnemanja trenutne formalistične modnosti, iskanja cenene uprizoritvene učinkovitosti in ponavljanja samega sebe. S tem ko ljubiteljsko gledališče posnema prakso poklicnega gledališča in ko stalno izpolnjuje zahtevo financerja po kvantiteti predstav, se vztrajno oddaljuje od okolja, v katerem deluje.
Ker gledališču uspeva izpolnjevati ali celo presegati kvanti-
tetne zahteve, začne verjeti v svojo pozitivno vlogo v slovenskem gledališkem prostoru, saj jo vedno znova dokazuje, obenem pa postaja docela nekritično do svojega dela. Po vzoru poklicnega gledališča se bolj in bolj zanaša na abonmajsko organiziran obisk, da lahko zadovolji zahtevano kvaniteto predstav, ob tem pa se ne vznemirja, da morda prodaja tudi predstave, ki se umetniško niso posrečile, kot posledica takšnega pojmovanja se pojavi obsedenost zavoljo lastne kulturne pomembnosti, ustvarjanje in iskanje lastne gledališke publike, ne pa publike nasploh, iskanje lastnega gledališkega izraza, ki pa ga največkrat goji kot gledališko maniro.
Amatersko gledališče pa se ne odtujeje svojemu okolju le s tem, ko se v želji po uveljavitvi vedno bolj zapira v lasten krog, temveč tudi s tem, da skuša približati repertoar iz preteklega gledališkega prepričanja in izhaja pri tem iz želje ugajati občinstvu.
Ljubiteljsko gledališče naj ne ostane posnemovalec poklicnega gledališča in prav tako ne nižja stopnja poklicne organiziranosti, temveč naj postane iščoč, ustvarjalen, samokritičen, načrtovan in organiziran dejavnik, ki sledi svojim temeljnim vzgibom ljubiteljske gledališke ustvarjalnosti in v svoji temeljni vsebinski usmeritvi teži k enakim umetniškim ciljem kot poklicno gledališče.
Amatersko gledališče naj postane integralni del amaterskega gledališkega gibanja na Slovenskem, obenem pa naj postane tudi hiša, ki bo nudila streho gledališkemu klubu, v katerem se bodo zbirali vsi tisti gledališki ljubitelji, ki nimajo lastnih ambicij po gledališkem ustvarjanju, a žele izmenjavati mnenja, poglede in nazore o gledališki umetnosti. Zlasti pa naj postane prostor in organizacijska podlaga, kjer bodo lahko različne gledališke . kupine našle ustreznejše
pogoje za delo. Postane naj organiziran posrednik gledaliških dogodkov, ne le lastnih, temveč tudi drugih gledaliških skupin in poklicnih gledališč. Iz sedanjega repertoarnega gledališča naj bi se preusmerilo v gledališče programsko odzivnega tipa. Organizirano pa naj bo tako, da bo omogočalo oblikovanje interesnih gledaliških skupin, ki bi se zbirale po lastnem ustvarjalnem sporočilnem in izpovednem interesu na podlagi ponujenega ali lastnega projekta.
Na ta način bi nastajanje predstave pomenilo poizkus kolektivnega iskanja, ki bi ga vodili in usmerjali lastni ali zunaj angažirani strokovno usposobljeni gledališki delavci (režiserji, dramaturgi, scenografi, kostumografi in drugi). Datum naj bi narekovala zrelost uprizoritvenega projekta, ne pa neizprosna, za ljubiteljsko gledališče nesprejemljiva terminska zahteva. Uprizoritev naj bi posredovali na podlagi
povpraševanja, ne pa po abonmajskem načelu. S posredovanjem gostovanj poklicnih gledališč in tudi drugih ljubiteljskih skupin bi lahko kljub temu, da termini lastnih uprizoritev niso natančno določeni, vendarle zagotavljali kontinuiteto gledališkega dogajanja.
Prav gotovo je res, da bi bilo le ob tako zastavljenem programu dela v polni meri uveljavljeno načelo umetniškega ustvarjanja, vendar pa je temu plodnemu razmišljanju tovariša Beline prisluhnilo žal le malo ljubiteljskih gledališčnikov, saj se večina najbolj prizadetih posvetovanja sploh, ni udeležila. Seveda bi želeli, da bi prav ti izrekli svoja stališča, saj referat opozarja na vprašanja, ki jih bomo morali za-
četi reševati; vendar ne po poti neodgovornega obrekovanja, temveč po poti organiziranega dogovarjanja, seveda če se nočemo sprijazniti z neizbežnim koncem ustvarjalnega ljubiteljskega gledališča!
Tečaji za organiziranje športne rekreacije
Skromno, glede na potrebe preskromno!
3. tradicionalni moštveni odprti šahovski turnir Iskra Elektromehanika
V počastitev dneva republike razpisuje sindikalna konferenca Iskre Elektromehanike Kranj 3. tradicionalni moštveni odprti turnir. Pokrovitelj turnirja je predsednik kolegijskega poslovodnega organa Aleksander Mihev. Turnir bo v Delavski restavraciji ISKRA — Telekomunikacije na Laborah v Kranju 25. novembra 1979 s pričetkom ob 9. uri.
Moške 4-članske in ženske 3-članske ekipe bodo razporejene v jakostne igralne skupine, v katerih bo po 10 ekip.
Ekipe bodo igrale po splošnih pravilih hitropoteznega šaha, s tem da ima vsak igralec po 10 minut časa za razmišljanje med partijo. Vsa zmagovalna moštva po skupinah bodo dobila pokale, druga bolje uvrščena pa tudi nagrade.
jave (za zamudnike) je na dan turnirja do 9. ure.
Druge informacije dobile po telefonu:
(064) 22221, interno 2395.
'-------------------------------------------------------------S
Najuspešnejši Lendavčani
Poleg prijavnine mora vsako moštvo s seboj prinesti tudi dve šahovski garnituri in dve brezhibni šahovski uri. Zadnji rok pri-
Vlado Žorž
V mesecu oktobru je bil v Poreču tečaj za izobraževanje in usposabljanje organizatorjev športne rekreacije za potrebe organizacij združenega dela iz naše republike. Tečaj je pripravil šolski center za telesno vzgojo iz Ljubljane v sodelovanju z društvom organizatorjev športne rekreacije SR Slovenije, Visoko šolo za telesno kulturo iz Ljubljane ter republiškim svetom Zveze sindikatov Slovenije. Na desetdenevni tečaj se je na podlagi razpisa prijavilo 25 kandidatov, ki so poslušali predavanja iz teorije in metodike športne rekreacije, športne medicine in organizacije tekmovanj, ob koncu tečaja pa tudi opravili izpite iz že omenjene tematike.
V Poreču so za izvedbo takih tečajev res idealne možnosti, vendar se zastavlja vprašanje, ali je zaradi zelo majhne udeležbe še racionalno pripravljati tečaje v tem kraju. Izkušnje v dveh let kažejo, da temu ni tako, saj imamo na področju Slovenije več regijskih šolskih centrov za telesno vzgojo, ki pa v večini primerov ne odigrajo tiste vloge, za katero so bili ustanovljeni. Ce smo že kritični do tečajev v Poreču za vso Slovenijo, pa mo-
ramo pohvaliti tistih nekaj naših centrov, ki so uspeli v zadnjih letih pripraviti tečaje v svojih regijah. V teh centrih, pri katerih izstopa glede na rezultate predvsem mariborski, je bilo v zadnjih dveh letih usposobljenih več organizatorjev športne rekreacije kot na »centralnem« republiškem tečaju v Poreču. Kje so vzroki za to?
Do leta 1976 je Zveza sindikatov Slovenije prek centra za družbeno izobraževanje namenjala sredstva za učbenike in predavatelje na tečajih. Za udeležence tečaja je bil potreben poprejšnji dogovor v organizaciji združenega dela, da je omogočila kandidatu izredni dopust in kritje stroškov bivanja v kraju tečaja. V letu 1977 pa se je zadeva »zavrtela« v drugo smer. Tudi pri usposabljanju organizatorjev rekreacije je dobila kotizacija pomembno mesto. Povečali za več kot 100 %.
Ko smo se lani začeli dogovor-jati v potrebah temeljnih organizacij združenega dela po organizatorjih športne rekreacije, smo se zavzeli, da bi v srednjeročnem programu planirali usposobitev 2.000 organizatorjev športne rekreacije. Pripravili smo tudi
osnutek družbenega dogovora za izobraževanje in usposabljanje kadrov za področje športne rekreacije v združenem delu. Ker pa dlje od osnutka družbenega dogovora nismo prišli, se zastavlja še eno vprašanje. Na ravni SR Slovenije bi morali v skladu s samoupravnim sporazumom o uresničevanju nekaterih pomembnih vprašanj nadaljnjega razvoja telesne kulture v SR Sloveniji že ob koncu leta 1976 sprejeti dogovor med telesno-kulturnim področjem in področjem vzgoje in izobraževanja o enotnem sistemu šolanja poklicnih in amaterskih kadrov za telesno kulturo. Ker tega nismo uresničili, je vprašanje nadaljnjega dograjevanja sistema usposabljanja in izobraževanja organizatorjev športne rekreacije predvsem odvisno od čimprejšnjega sprejema dogovora. Pri vseh teh problemih, ki nas tarejo pri izobraževanju kadrov za področje športne rekreacije, pa ugotavljamo še tole: od približno 700 organizatorjev športne rekreacije za potrebe združenega dela jih polovica sploh ne dela več na tem področju, kar pomeni, da smo sredstva, ki smo jih porabili za njihovo usposobitev, slabo na-
ložili. Pri tem nismo niti upoštevali izgubljenega delovnega časa. Dejstvo, da so organizatorji športne rekreacije, ki so bili usposobljeni za svoje amatersko delo v regiji ali v občini, kjer prebivajo, zelo aktivni in praktično niso izgubljeni za to področje, daje prednost takim oblikam usposabljanja. Takšne oblike usposabljanja so tudi bolj racionalne, saj delavci, ki za izobraževanje žrtvujejo svoj prosti čas kasneje tudi resno delajo.
Kako naprej? Vprašanje je dokaj aktualno, saj v sindikatih menimo, da lahko organizatorji športne rekreacije v OZD bistveno pripomorejo k osveščanju delovnih ljudi o potrebi po tele-snokulturni aktivnosti slehernega delavca. Na podalgi dosedanjih izkušenj bo potrebno usposabljanje organizatorjev športne rekreacije prenašati v regije ali celo v občine, kjer za to obstajajo pogoji.
V Lendavi je bilo tradicionalno srečanje delavcev ELME — tovarne gospodinjskih apara-tov^ elektromateriala Črnuče—Ljubljana. Tekmovali so v šestih športnih panogah. Tekmovanja se je udeležilo 90 zaposlenih. Največ uspeha so imeli
predstavniki TOZD Elektroma-terial Lendava, ki so zmagali v malem nogometu. Lendavčanke pa so zmagale v odbojki, namiznem tenisu, pikadu in kegljanju. Ob tem naj povemo, da so Lendavčani letos že tretjič zapored osvojili pokal.	J. Žerdin
Šahovska dejavnost v Iskri Elektromehaniki Kranj
Največji šahovski turnir v Sloveniji?
Šah, imenovan tudi kraljevska igra, se je v kranjski Iskri uveljavil kmalu po njeni ustanovitvi. Sindikalna organizacija prek komisije za šport že vsa leta namenja posebno pozornost šahovski dejavnosti.
V letu 1972 so šahisti Iskre Elektromehanike postali še posebno aktivni. Ustanovili so šahovsko sekcijo, ki deluje pod okriljem šahovskega društva SOZD Iskra. V teh letih se je dejavnost sekcije zelo razmahnila, pridobili so 84 članov, v zadnjih dveh letih pa še 20 šahistk, ki redno obiskujejo šahovsko šolo, edino v naših sindikalnih organizacijah. S tem so dosegli največjo množičnost ženskega šaha v slo-
venskih organizacijah združenega dela.
Lani so sodelovali na 64 tekmovanjih (šahovska olimpiada v Puli, festival ob dnevu mladosti, tekmovanja za pokal maršala Tita, sindikalna tekmovanja v občini, regiji in republiki in druga šahovska srečanja).
Šahisti Iskre Elektromehanike so dosegli več lepih uspehov na republiških in mednarodnih tekmovanjih, ki so plod njihovega prizadevnega dela. Veliko zaslug za uspešen razvoj šahovske dejavnosti v kranjski Iskri imajo: komisija za šport in rekreacijo pri sindikalni konferenci Elektromehanike, ki jo vodi Niko Drinovec, vodstvo ša-
hovske sekcije, ki jo vodita Martin Brce in Vinko Zorman, ter vodja ženske ekipe Olga Mavrič.
Plod skupnih prizadevanj ša-histov Iskre Elektromehanike in sindikalnih aktivistov je tudi tradicionalni moštveni odprti šahovski turnir Iskre Elektromehanike, ki ga bo sekcija 25. novembra letos že tretjič zapored organizirala v Kranju v počastitev dneva republike. Turnirja se lahko udeležijo predvsem ekipe sindikalnih organizacij, društev, klubov, ustanov, šol in druge. Že na prejšnjih dveh prireditvah so tekmovale tudi ekipe iz drugih republik ter iz zamejstva.
Alojz Boc
Športno-rekreativna tekmovanja kol sestavni in neločljivi del športne dejavnosti delovnih ljudi (L)
Cilj še vedno: večja množičnost!
Mgr. Herman Berčič
Silnice razvoja na področju športne rekreacije so pri nas usmerjene v množično ukvarjanje delovnih ljudi in občanov s športno-rekreativnimi dejavnostmi.
To pomeni, da si prizadevamo, da bi se kar največ občanov in delovnih ljudi večkrat na teden (trikrat) redno in aktivno ukvarjalo s katero izmed športno-re-kreativnih aktivnosti. Čeprav razvoj športne rekreacije pogojujejo mnogi dejavniki in zlasti i stopnja družbenoekonomskega razvoja s samoupravnimi socialističnimi odnosi, pa v mnogo-čem lahko usmerjamo ta razvoj ter vplivamo na njegovo dinamiko.
Področje športne rekreacije, ki se je rojevalo pred več kot desetimi leti in je bilo v primerjavi z drugimi področji celovite telesne kulture (telesna vzgoja in vrhunski oziroma selektivni šport) šele na začetku poti in razmeroma nerazvito, je danes preraslo v področje s številnimi organizacijskimi in vsebinskimi oblikami. Aktivno udejstvovanje na področju športne rekreacije prinaša udeležencem vedno več zadovoljstva, radosti in sreče, hkrati pa pozitivno vpliva na njihovo stravstveno stanje, na povečanje psihomotoričnih in funkcionalnih sposobnosti, delovnih sposobnosti ter produktivnosti in ne nazadnje tudi na obrambne sposobnosti.
Organizacijske in vsebinske oblike športno-rekreativne dejavnosti
Za sedanje razvojno obdobje so značilne nekatere organizacijske in vsebinske oblike športno-rekreativne dejavnosti. Med njimi naj omenimo tako imenovano prilagoditveno gimnastiko, ki jo delavke in delevci izvajajo pred začetkom dela. Navedena gimnastika je namenjena predvsem tistim zaposlenim, ki opravljajo zahtevnejša dela in naloge, pri katerih je v ospredju fizična komponenta dela. Tako se delavci hitreje in laže prilagajajo naporom dela, zato že kmalu po začetku lahko pričakujemo boljše rezultate tako glede kvali-
tete kot kvantite dela.
V nekaterih delovnih okoljih se je uveljavila posebna športno-rekreativna dejavnost med delovnim procesom v obliki posebnih rekreativnih odmorov. Ti mikro odmori kot jih tudi imenujemo, v bistvu pomenijo razbremenitev po enostranski obremenitvi in monotonem delu v delovnem procesu.
Znano je, da številna dela in naloge v posameznih organizacijah združenega dela in delovnih skupnostih spremljajo še drugi moteči dejavniki, denimo neugodne mikroklimatske razmere itd. S posebnimi mikro odmori lahko dosežemo tudi določene ekonomske učinke, saj z njimi
vplivamo na večjo produktivnost dela, na zmanjšanje števila sponatanih odmorov, hkrati pa dvigujemo tudi delovno sposobnost zaposlenih. Med posameznimi organizacijskimi in vsebinskimi oblikami športno-rekreativne dejavnosti, ki jih uvajamo v organizacijah združenega dela in delovne skupnosti, so tudi aktivnosti med 30-minutnim odmorom. Ta odmor je sicer namenjen prehrani zaposlenih, vendar pa v nekaterih delovnih okoljih delavke in delevci del odmora namenijo tudi športno-rekreativnim ativno-stim.
Cilji te dejavnosti so podobni tistim, ki jih želimo doseči z aktivno udeležbo zaposlenih v po-
sebnih odmorih med delovnim procesom.
V zadnjem času se je zelo razmahnila tudi tako imenovana dnevna športno-rekreativna dejavnost občanov, ki jo razvijamo v kraju bivanja, v stanovanjskem naselju, oziroma doma.
S tovrstnimi akcijami želimo povečati število obiskovalcev v telovadnicah, v trimskih kabinetih, na igriščih, v bazenih in na drugih športnoM-ekreativnih površinah. V teh primerih gre za organizirano	športno-rekrea-
tivno dejavnost v rekreacijskih skupinah pa tudi za individualno ukvarjanje s katero izmed aktivnosti.
(Nadaljevanje prihodnjič)
(
Začetki revolucionarnega strokovnega (sindikalnega) gibanja na Slovenskem in njegovo združevanje s komunističnim centralnim delavskim sindikalnim svetom Jugoslavije do spomladi 1920. leta
Rojstna leta sindikalnega gibanja na Slovenskem
(VIII.)
Dr. Miro Stiplovšek
Tako je tudi plenum vodstev SDSJ (k) in CDSSJ v sredini septembra 1919. leta poudaril, da je centralistično zedinjenje pogoj za uspešen razredni boj. V tem času je centralistična struja kot problem, zaradi katerega ni mogoče odlašati zedinjenja, navajala zlasti ekonomske razmere. Tudi plenum CDSSJ od 5. do 7. decembra 1919. leta je pokazal »ignorantski odnos« do bistvenih problemov zedinjenja. Sprejel je pravilnika o vodenju stavk in bojkotov, s katerima je hotel dobiti nadzor nad mezdnimi gibanji oziroma stavkami »na terenu.« Tudi prek njih si je vodstvo CDSSJ prizadevalo izbojevati centralistično zedinjenje sindikalnega gibanja, pri čemer pa ni uspelo.
Decembrski plenum CDSSJ je sklenil še enkrat pozvati SK k pogajanjem
Decembrski plenum pa je razpravljal tudi o problemu zedinjenja s slovenskim razrednim strokovnim gibanjem, ki se ga SK do konca leta 1919 ni resno lotila. O tem pričajo medsebojni dopisi in stiki od 4. oktobra, ko je CDSSJ dobila od SK prvo brzojavko o njeni pripravljenosti, da pošlje v Beograd svojega predstavnika na pogovore o zedinjenju, do njegovega prihoda na plenarno sejo izvršnega odbora CDSSJ 28. decembra 1919. V oktobru sta oba sindikalna foruma izmenjala več dopisov, dokler ni SK sporočila, da mora odložiti pogajanja zaradi sklicanega kongresa JSDS. Na njem se je sekretar CDSSJ Pavlovič dogovoril s tajnikom SK Tokanom, da bo SK poslala v Beograd svojo delegacijo najkasneje do sredine novembra 1919. leta. Pavlovič ga je pri tem opozoril, da je to zadnji rok in da bodo po njem prenehali odklanjati neposredne pozive posameznih slovenskih sindikatov za zedinjenje. Tokan pa ga je prosil, naj do tega roka ničesar ne ukrenejo. Toda SK te svojfcpbljube ni izpolnila, njeno pismo z novimi predlogi za pogovore pa se je »izgubilo«. SK je namreč trdila, da ga je poslala, CDSSJ pa ga ni prejel. Decembrski plenum CDSSJ je sklenil še enkrat pozvati SK k pogajanjem, sicer se bo sam lotil reševanja problematike zedinjenja.
SK je z dopisovanjem o zedinjenju »vodila diplomatsko akcijo, da bi izigrala pritisk posameznih sindikalnih organizacij.« Šele vključitev slovenskih železničarjev v SSTRSJ pa jo je prisilil, da je poslala Tokana v Beograd na sejo izvršnega odbora CDSSJ. Na njej je po uvodni ugotovitvi, da je treba ustvariti osnovo za sindikalno zedinjenje, Tokan posvetil največ pozornosti načinu zedinjevanja strokovnih zvez delavstva posameznih panog. Izjavil je, da za SK niso sprejemljivi pogoji, ki jih je sprejel aprilski sindikalni kongres. Predlagal je njihovo zedinjenje na avtonomistični oziroma dejanski federativni podlagi. Tako naj bi pokrajinske centrale strokovnih zvez obstajale še naprej. Na kongresih pa naj bi ustanovili centralne odbore, ki bi nadzorovali njihove akcije in taktiko ter jim dajali obvezna navodila. Takšno ureditev zahteva praktično delo strokovnih organizacij. Tudi zavoljo finančnih razlogov bi bilo trenutno ustrezno le federativno zedinjenje. V Sloveniji, denimo, ne bi mogli naenkrat uvesti tako visokih prispevkov, kot jih plačujejo člani CDSSJ. Tudi oblike pomoči, ki jih dajejo slovenske strokovne organizacije svojim članom, se razlikujejo od pogojev v CDSSJ, ki večino sredstev daje v stavkovne fonde. S tem je opozoril tudi na razlike v pojmovanju nalog strokovnih organizacij, pri čemer je SK poudarjala humanitarno-podporne funkcije, CDSSJ pa je posvečal vso pozornost njihovi razredno borbeni aktivnosti. Tokan je poudaril, da so razlike med slovenskimi delavskimi organizacijami in organizacijami v drugih jugoslovanskih pokrajinah večje, kot so bile v habsburški monarhiji. Slovenci se tudi bojijo stroge birokratske ureditve, ki koristi predvsem centralni
pokrajini, finančno pa hudo bremeni vse organizacije. Zato bi bilo potrebno določiti kvoto pokrajinskih central CDSSJ, pri čemer bi morali paziti, da bi bile finančne obremenitve enake za vse pokrajine. Pri CDSSJ bi bilo treba ustanoviti tudi osrednji stavkovni fond. Vodstvo CDSSJ naj bi nadzorovalo stavkovne akcije, finančno pa bi jih podprlo šele potem, ko bi bila izčrpana sredstva iz pokrajinskih stavkovnih fondov, ki jih je prav tako treba ustanoviti. Po njegovem mnenju bi bilo že zedinjenje na navedeni podlagi trenutno velik napredek, kajti pomembno je, da se začnejo zbliževati vse razredne strokovne organizacije v Jugoslaviji.
Člani izvršnega odbora pa so vztrajali pri sklepih zedinjevalnega kongresa in menili, da za Slovenijo ni niti nujno niti mogoče sprejeti posebne pogoje. Zaradi nepopustljivosti obeh strani so se po triurni razpravi pogajanja sklenila brez uspeha. Ob koncu je Tokan celo izjavil, da bo SK'zaradi »fanatičnega« vztrajanja na sprejetih pravilih CDSSJ sporazumno s hrvaškimi strokovnimi organizacijami sklicala poseben sindikalni kongres.
Izvršni odbor CDSSJ je že naslednji dan poslal SK sejni zapisnik z vprašanjem, ali se v celoti strinja s stališči svojega predstavnika Tokana, ki je predla-
gal zedinjenje na povsem drugačni podlagi, kot jo je sprejel kongres 23. aprila 1919. leta. Profesio-nalne-strokovne zveze se lahko združujejo le na centralistični podlagi, do njihovega zedinjenja pa so odnosi med CDSSJ in osrednjimi pokrajinskimi sindikalnimi forumi še provizorični. Zato bi bil možen sporazum glede pravic in dolžnosti slovenske pokrajinske centrale — SK v CDSSJ, toda le ob njenem načelnem pristanku na dokumente zedinjevalnega kongresa.
Radničke novine so objavile zapisnik in pismo s komentarjem, da je predstavnik SK zahteval zelo radikalne spremembe v pravilih CDSSJ in nemogoče pogoje za to zakasnelo zedinjenje. Pripomnile so tudi, da slovenski zastopniki niso hoteli sodelovati pri izdelavi pravil niti se udeležiti zedinjevalnega kongresa. Izvršni odbor CDSSJ pa je sklenil objaviti dokumente o pogajanjih zato, da bo lahko delavstvo v Jugoslaviji in tujini presodilo, kdo je kriv za nepopolno zedinjenje jugoslovanskega sindikalnega gibanja.
SK je v Delavcu takoj obvestila svoje člane, da ni prišlo do sporazuma, ker da jo CDSSJ noče priznati, temveč terja njen razpust, prenos njenega imetja v Beograd in odvzem sleherne samostojnosti organizacijam SK. Poudarila je, da skupaj s pokrajinskim sindikalnim svetom Hrvaške in Slavonije enotno zastopata federalistično načelo zedinjenja. Zanimivo je dejstvo, da so ga utemeljevali tudi z napovedjo, da »bo prišlo do federativne državne oblike«. Vso odgovornost za neuspeh zedinjeval-nih prizadevanj je SK pred svojimi člani prevalila na CDSSJ in ostro je obsodila njegove metode boja za zedinjenje. Ta neuspeh pri strokovnem zedinje-vanju je sledil že omenjeni neuspeli pobudi JSDS za zedinjenje s SDSJ (k).
Nasilje oblasti nad zedinjenim razrednim delavskim gibanjem
Tako so se neuspešno sklenila prva neposredna pogajanja o zedinjenju celotnega slovenskega razrednega strokovn ega gibanja s CDSSJ. Ob tem naj poudarimo, da sta bila škodljiva tako skrajni federalizem kot pretirani centralizem. Glede na pokrajinske posebnosti ter razlike v dotedanjem razvoju strokovnih organizacij je bila nujna samouprava pri reševanju nekaterih vprašanj. V tem primeru so bili argumenti slovenskih predstavnikov v glavnem objektivni. Toda slovenski desničarji so jih izrabljali za razbijanje sindikalne enotnosti v jugoslovanski državi, levičarji iz drugih jugoslovanskih pokrajin pa so jim s sektaškim vztrajanjem pri togem centralizmu olajšali takšno politiko. Za federalističnimi zahtevami vodstva slovenske SK se je »kril politični oportunizem nasprotnikov nepomirljivega razrednega boja« oziroma odločna volja JSDS, da obdrži pod svojim vplivom in kot svojo oporo celotno slovensko razredno strokovno gibanje. Le v primeru federativnega zedinjenja bi imela JSDS v strokovnih organizacijah še možnosti, da ohrani svoje pozicije, centralistično zedinjenje pa bi hkrati pomenilo razširitev vpliva SDSJ (k) prek CDSSJ na razredno delavsko gibanje na Slovenskem.
Toda že na tem mestu naj poudarimo, da so določeno samoupravo za pokrajinske strokovne zveze in za SK zahtevali tudi slovenski komunisti. To nam kaže že potek razprav o zedinjenju železničarskih strokovnih zvez in avtonomistična oblika vključitve SŽOJ v SSTRSJ. Njeno dokončno zedinjenje s SSTRSJ s 1. januarjem 1920. leta je prvi veliki uspeh komunistične opozicije na Slovenskem v prizadevanjih za združitev slovenskega razrednega strokovnega gibanja s CDSSJ. V drugi polovici 1919. leta je bilo vedno več znamenj, da se je idejna diferenciacija na Slovenskem razmahnila tudi na strokovne organizacije, odločitev SŽOJ pa je bila posebno znamenje, da SK ni več enotna. Prizadevanja za zedinjenje v njenih najmočnejših osrednjih društvih pa so tudi napovedovala, da se ji njeno desničarsko vodstvo ne bo več moglo dolgo upirati.
Na zedinjevalnem kongresu v apri lu 1919. leta so delegati pričakovali, da bo uspešno stekel proces zedinjevanja pokrajinskih strokovnih zvez delavstva posameznih panog v državne strokovne centrale CDSSJ. Prva ovira pa je bilo že nasilje oblasti nad zedinjenim razrednim delavskim gibanjem, nato pa so se idejna nasprotja oziroma razlike v pogledih glede oblike zedinjenja povečale, spori so se razvnemali tudi okrog sedežev centrale, paritetne ali proporcionalne pravice glasovanja ob odločitvah, urejanja premoženjskih odnosov, članskih prispevkov, podpor in drugih vprašanj, na kar je odločilno vplivala tudi sindikalna birokracija v boju za svoje položaje.
Za CDSSJ je bilo zlasti neugodno dejstvo, da je ob koncu leta 1919 zmagala odločna federalistična struja tudi v njegovem pokrajinskem sindikalnem svetu za Hrvaško in Slavonijo. Tako se je močno okrepila opozicija centralističnemu zedinjenju glede na številčnost strokovnih organizacij na Hr-
vaškem in v Slavoniji ter v Sloveniji v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi pokrajinami. Centralistični obliki zedinjenja so ostale zve ste pokrajinske strokovne zveze v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Dalmaciji in Vojvodini. Jeseni 1919. leta so na področju sindikalnega zedinjenja, o katerem so njegovi pobudniki sodili, da bo samo po sebi »izhodiščna osnova za dvig razrednega boja na višjo stopnjo,« dosegli uspeh le železničarji in gostinski delavci, medtem ko kovinarji z delnim zedinjenjem svoje naloge niso uspešno sklenili. Na splošno je obdobje od kongresa zedinjenja do konca 1919. leta glede zedinjenja »neugodna etapa..., neugodna bilanca na polju razrednega boja«. Zedinjenje, ki je bilo pogoj za reševanje vseh drugih problemov strokovnega gibanja v jugoslovanski državi, je tako ob koncu 1919. leta zašlo v hudo krizo, ki se je zavoljo nepopustljivosti centralističnega in federalističnega tabora še zaostrovala.
Formalna vključitev SK v CDSSJ in nastanek Komunistične stranke v Sloveniji
Novo vidno znamenje, da komunistične ideje vedno bolj prodirajo med slovensko delavstvo, je bila odločna zmaga levičarske liste na konferenci JSDS za Ljubljano in okolico 4. januarja 1920. leta.. Zaupniški zbor te organizacije je zato od izvr-ševalnega odbora JSDS zahteval takojšnjo prekinitev ministerialistične politike in sklic izrednega zbora JSDS, ki naj bi sklepal o novi taktiki stranke, o njenem zedinjenju s SDSJ (k) in izvolil novo vodstvo. Te zahteve so podprle tudi mnoge druge krajevne organizacije JSDS. Novo zaostritev je pov-
zročil mezdni boj rudarjev v trboveljskih revirjih v drugi polovici januarja 1920. leta. Rudarji so si hoteli priboriti višje mezde in boljšo preskrbo s pasivno rezistenco, to je s počasno proizvodnjo, ki jo je deželna vlada zaostrila s pošiljanjem orožnikov in vojakov, TPD pa z izporom, to je s kolektivnim odpustom delavstva. Rudarji so se morali vrniti na delo, ne da bi preje dosegli sporazum o svojih zahtevah, kar je povečalo zlasti jezo na ministra za gozdove in rude Antona Kristana. Ta se je po padcu Davidovičeve vlade v sredini februarja 1920. leta vrnil v Ljubljano in začel delati »red« v stranki.
Izvrševalni odbor JSDS je nato odobril dotedanjo politiko in taktiko ter zagrozil z izključitvijo članom in organizacijam, ki bi nasprotovale delovanju vodstva. Ti sklepi so vodili v dokončni razcep v JSDS. Ljubljanska krajevna organizacija se je 2. marca izognila grozeči izključitvi z izstopom iz JSDS. Razglasila se je za sestavni del nove Delavske socialistične stranke za Slovenijo (DSSS). Na prvi zaupniški konferenci DSSS 14. marca 1920. leta so predstavniki političnih in tudi nekaterih strokovnih organizacij iz velikih delovnih središč sklenili, da se DSSS na kongresu 11. aprila združi s SDSJ (k). Tako je bila DSSS dejansko le kratkotrajen prehoden pojav na poti do ustanovitve pokrajinske organizacije SDSJ (k) za Slovenijo. Idejno je temeljila na »Manifestu za slovensko delavstvo«, ki »je odražal ideje centrumaštva in razpoloženje za komunizem«, glasilo DSSS Ujedinjenje pa je že z imenom poudarilo njegovo poglavitno nalogo.
(NADALJEVANJE PRIHODNJIČ)
Izšla je 10. številka INFORMATIVNEGA BILTENA, glasila zavoda SRS za družbeno planiranje, ki odslej izhaja v založbi Delavske enotnosti. Dosedanjim naročnikom smo revijo že poslali po pošti in tako jo bodo prejemali tudi vnaprej. Obveščamo vse zainteresirane, da imamo na zalogi še po nekaj izvodov številk letošnjega letnika, vštevši pravkar izdano 10. številko, ki vam jo bomo poslali, potem ko bomo prejeli vašo naročilnico. Cena posamezne številke je 50 dinarjev.
Letos bosta izšli še dve številki!
INFORMATIVNI BILTEN izide enajstkrat na leto (deset enojnih številk in ena dvojna). Letna naročnina za prihodnji letnik (1980) je 500 dinarjev.
NAROČILNICA
Pri ČGP Delo-TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana nepreklicno naročamo:
...... izvodov revije INFORMATIVNI BILTEN letnik 1980,
INFORMATIVNI BILTEN letnik 1979:
..... izvodov št. 1/79	   izvodov	št.	7/79
..... izvodov št. 2—3/79	  izvodov	št.	8/79
......izvodov	št.	4—5/79	  izvodov	št.	9/79
..... izvodov št. 6/79	  izvodov	št.	10/79
Točen naslov: ...............................
Ulica, poštna štev., kraj: ....................................
Naročnino bomo poravnali v 15 dneh po prejemu računa.
.......................................... Žig	.....................................
(Kraj in datum naročila)	(Podpis naročnika)
Kozerija
Humoreska
Tovariš ali — gospod...	Naravnano
razmišljanje
Jože Olaj
Ko sem bil še majhen, sem moral vsem odraslim dedcem govoriti ali gospod ali vsaj »striček« ali kaj podobnega (npr. »boter«, »tast« itd.)
Pozneje so se, kljub nenadni spremembi v obliki države, zadeve še veliko nenavadneje obrnile: sleherni tisti, s katerim si imel opravka, so postali ali tovariši ali tovarišice (pač glede na spol).
Gospodov, s katerimi sem moral obkladati popred vse tiste, ki niso bili ne botri ne tasti ne itd., se je porajalo čedalje več.
Nekega dne sem namreč pri zdravniškem pregledu, ko me je zdravnik vprašal, kaj me boli, če
me kdaj boli, rekel: tovariš zdravnik. In sem jo dobil krog ušes, da še (skoraj zdaj) pomnim.
Poslali so me v trgovino (ko je bilo še vse na »karte«) in sem ondi glavnemu stricu ali šefu ali kdosive komu dejal: »Tovariš.« Bolje bi bilo, da nikoli ne bi šel v nobeno trgovino na tem svetu!
Tako sem se »skoz« grenke izkušnje naučil, da tovariš predstavlja tisti ključ, skozi katerega se lahko izmuzneš kamor koli, gospod pa da je zelo nazadnjaška stvar.
Povedali so mi vmes, tega ne smem prezreti, te prevzgoje namreč, da je bilo nekoč tako (na-
zadnjaško), da pa bo po novem čisto drugače!
In po tem sem se ravnal!
Vse do pred nedavnim.
Zgodilo se mi je namreč, da se je pri vodovodu zataknila cev. Kaj zdaj?!
Popraviti, kaj pa drugega?!
In kdo naj to popravi, če ne mojster?!
Mojstra pa ne najdeš — še prej bi odkril Ameriko kot njega.
Vendar sem ga našel.
Bil sem vzhičen.
»Tovariš mojster!« sem mu dejal. »Ali bi...«
Dalje nisem prišel.
»Tovariš?! To pa lahko greste na gmajno! Meni take?! .Tova-
riš!* Lahko si poiščete drugega osla!«
Seveda mi — in to lahko verjamete stotodstotno — takšna mojstrova izjava nikakor ni bila všeč (verjetno tudi vam ne bi bila, ko bi bili v takem položaju).
»Tovariš obrtnik!« sem rekel.
In to je bilo zadnje, kar sem mu lahko izjavil.
Tisti hip sem jo namreč pobral — s šili in kopiti, kot temu pravijo — in mojstra odtlej še ni bilo na spregled.
Šele po tolikem času se mi je zasvitalo: da mu ne bi smel reči tovariš, marveč — gospod...
Ali: cenjeni gospod!
Jaka Frkič
Ko se je te dni naš zdomec Ferdinand Kovač mudil za nekaj dni v domovini, si ni mogel kaj, da ne bi zašel tudi v družbo svojih nekdanjih prijateljev. Kot nekoč, ko še ni šel z denarnicoza markami, so se zbrali v vogalnem bifeju ulice, da rečejo kakšno. In tokrat za spremembo niso udarjali po vinjakih, ampak je Ferdinand častil z domačim vinom. Vsaj v bifeju so trdili, da je domač, da bi tako ustregli Ferdinandu, ki je zahteval nekaj domačega v spomin na domači kraj in domovino.
Beseda pa tokrat ni tekla o tem, kako v tujini padajo marke z neba, kako avtomobili visijo z dreves in jih je treba le utrgati, ampak je Ferdinanda zanimalo, v kaj se mu splača vložiti prihranjeni denar. Nameraval se je vrniti in doma začeti s čim takim, kar bi bilo donosno, pa da mu zdaj ne bi bilo treba preveč delati.
— Gostilne radi odpirajo taki, je pripomnil prijatelj Tone.
— Že, že. Pa teh je že skoraj preveč. Pa davki in delo pozno v noč. Zdaj pa še zahtevajo, da bi bile gostilne odprte tudi ob poletnih dopustniških dneh in ob nedeljah. Ne, to je pa zame že preveč.
— Kaj pa kakšna druga obrt? ga je vprašujoče bodril Miha.
— Ne vem, v kaj bi se usmeril. Iz moje stroke ni nič primernega. Splošnih plastičarjev pa.že imate toliko, da ne vem, kako bi se uveljavil.
— Veliko si jih kupi moderen avto in se gre takstista, je pred'a-gal Nejc.
— Če pa se že zdaj tisti, ki so, prepirajo za vožnje. Naj jim še jaz konkuriram. Ni mi za živčno delo.
— Slišal sem, da je neki zdomec kupil največje dvigalo, kar jih je in namerava opravljati tovrstna dela. Saj veš, da je pri nas s takimi velikimi dvigali večen problem, se je vmešakše Nace.
— Toda tako vozilo požre veliko goriva. Zdaj pa energetska kriza. Kaj lahko se zgodi, da bi moral zaradi pomanjkanja goriva zapreti obrt. Drugače pa mi je to delo zelo všeč. Od nekdaj -sem želel delati kaj takega. Dvigovati — prenašati...
— Jaz pa vem rešitev, se je namuznil Ivan. Veš, kaj ti svetujem? Kupi si slona. Ne smejte se ! Resno mislim. Kupi si slona.
Z njim boš lahko dvigoval tovore in nakladal, pa ne boš odvisen od energije, ki je primanjkuje. Nič nafte ali bencina. Nič onesnaževanja okolja, če odštejemo skrb za njegove odpadke. Lahko boš nakladal, če pa ne bo tega dela, boš lahko svojevrsten taksi po mestnih ulicah. Pa še, ko bo žival počivala, boš lahko služil — pobiral boš lahko vstopnino za mini živalski vrt.
— Zamisel pa res ni tako slaba. Presneto, da bo treba ra-^> zmisliti o njej, se je za stvar ogrel Ferdinand. Nič težav z eneraiio. Saj to je imenitno!
— S tovrstno energijo, ki jo zdaj poznamo, res ne bo težav, se je vmešal na koncu še enkrat Miha. Samo zavedati se je treba, da je treba slona krmiti. In če bodo pri nas tako pridno zazidavali zelene površine, potem se bojim, da ne bo hrane za tvojega slona.
—- Pa vseeno razmili o tem, so se vsi strinjali. Jutri pa se spet dobimo tu, da nam boš povedal, kako si se odločil. Saj boš še dal za dva deci. Tudi tako naložen denar je dobro naložen.
NAGRADNA KRIŽANKA 44
Rešitve pošljite do 28. novembra 1979 na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 44. Nagrade so 200, 150 in 100 dinajrev.
Rešitev nagradne križanke št. 42
ELEKTROENCEFALO-GRAM, JEAN JACOUES ROUSSEAU, EK, AARE, TRTA, NAPAST, KAS, SODO, AIN, ORADEA, TRK, AGENOR, CEH, NEN, ONEK, KOP, OOFOR, RA-PORT, NORD, IDILIKA, SMART, LARVA, BERUS, ANTON TOMAŽ LINHART, AOSTA, EZ, TVORKA
Izžrebani reševalci nagradne križanke 42
L nagrada 200 din: Mimica Veber, 26000 Pančevo, Slobodana Peneziča 3
2.	nagrada 150 din: Minka Murnik, 64207 Cerklje, Veleso-vo;
3.	nagrada Marjan Grajzar, 64000 Kranj, Pintarjeva 2.
Nagrade bomo poslali po pošti.
	PREBIVALCI ŽELEZAR- | SKEGA MEST4 NA GORENJSKEM	KROJENJE OBLAČIL	ANGLOAM VOTLA MERA	OMLACEN SNOP	PRITOK GANGESA	LOJZE SLAK	ATENINO SVETIŠČE	KRAJ NA OTOKU LOŠINJU	ŠPANSKO ZEN. IME	ODMEV EHO	PALESTIN BOGINJA PLODNOSTI	SESTAVIL: R. N	GORATA GRŠKA POKRAJINA	KRAJ POD ŠMARNO GORO	IGRALEC RANER	ZMIKAVT	PONAVLJALNI GLAGOLI	VRSTA TKANINE	PRITISK
NASA ŠIRŠA DOMOVINA												PRISTAŠ ETATIZMA							
STAROGR MATEMATIK IN ZEMLJEMEREC												TRDONEBNI GLAS							
												GROBNICA							
KEM PRVINA zeloobCut NA SVETLOBO (znak Se)						STAR IZRAZ ZA ELEKTRIKO													
						LENIVEC													
GRŠKI BASNOPISEC	S j	j			JANEŽ					REKA V ŠVICI					SLOV SLIKAR IN ILU-STRA1OR (NIKOLAJ)	PREGOVOR			
					TKANINA ZA PLENICE					' SPOLNA CELICA						MLEČNI, IZDELEK			
ROMANSKA NIKALNICA		\ ' . ■		NEMŠKA LUKA					PREB BALK DRŽAVE				TAK Z VEL NOSOM						
				PRSI					KOLESAR VALClC				RAZV STOPNJA ŽUŽELK						
SLIKARKA KOBILICA	;".t ‘j					VRSTA JABOLK		jj • * iii						BAJKA. PRAVLJICA				SKUPINA PTIC V LETU	POKRAJINA V SAUDSKI ARABIJI
						GORAT ŠKOT OTOK								VELIK USPEH. BUM					
CEHOV ANTON			PEROCI				PUSTNA KRINKA, MAŠKARA					LAT IME ZA PIRENEJSKI POLOTOK							
			ANTON OCVIRK																
												UPRAVNI ODBOR							
SIBIRSKA REKA							Slikar i ŠUBIC				UBOJ					MANJŠE NASELJE			
											RAJKO NAHTIGAL								
																FRANC NOVINC			
PTICA SEVERNIH MORIJ. ALK							UMETNA GNOJILA . I^ SOLITRA IN FOSFATOV												
IUA ERENBURG			PREBIVALEC NEKD AONIJE				PROTESTNA PEVKA BAEZ					GLAVNO MESTO JEMENA					ARGON		
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD Delavska enotnost. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. List urejajo: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Dušan Gačnik (glavni urednik in direktor), Sonja Gašperšič, Milan Govekar, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Rafael Lindič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Bojan Samarin (odgovorni urednik), Janez
Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga in Janez Voljč. Založniški svet Delavske enotnosti — predsednik: Miran Potrč; čjani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Svetko, Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič, Mira Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janko Sedonja, Vlado Šlamberger, Jože Vari. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal
313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033, int. 278, 322-947. Uredništvo tel.: 316-672, 323-554 in 316-695; komerciala: Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel.: 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502. Posamezna številka stane 6,00 din, letna naročnina je 300,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina % plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.
Reportažna stran
V aruhi
svobodnega
neba
V vojašnici »Bratstvo in enotnost« v Ljubljani je bila minulo soboto osrednja slovesnost ob 35-letniri ustanovitve enot protiletalske obrambe. Na ta dan pred 35 leti je bil z ukazom vrhovnega štaba narodno osvobodilne vojske Jugoslavi je ustanovljen v Beogradu prvi protiletalski polk za obrambo tedaj že osvobojenega Beograda pred zračnimi napadi. V vojašnici »Bratstvo iri enotnost«, kjer je bila osrednja slovesnost ljubljanskega armadnega območja, so nekdanjim starešinam, družbenopolitičnim delavcem krajevne skupnosti in učencem osnovne šole najprej pokazali najsodob-
nejše orožje za obrambo pred zračnimi napadi, potem pa z bogatim kulturnim programom, v katerem je sodeloval tudi pihalni orkester ljubljanske garnizije, proslavili svoj praznik. Naše topniško-raketne enote protizračne obrambe imajo najsodobnejšo tehniko, ki od tistih, ki jo uporabljajo, zahteva vrhunsko znanje. Prav to usposobljenost vojakov za upravljanje z orožjem so na proslavi tudi nagradili s številnimi priznanji, saj so prav ti vojaki na letošnjem ognjenem urjenju dokazali, da lahko na našem nebu naredijo morebitnim napadalcem le težko prebojen ščit.	A. A.
Hala B na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je bila minuli teden ena sama velika knjigarna. Knjigarna, kjer si kot obiskovalec lahko našel vse, kar je zadnji čas izšlo v slovenskih založbah. Veliko bolj pregledno kot v stisnjenih prostorih prodajaln s knjigami. Več kot 2500 novitet je bilo razstavljenih na 4. slovenskem knjižnem sejmu, ki ga je odprl član predsedstva SR Slovenije dr. Marijan Brecelj, obiskali pa številni ljubitelji knjig in predvsem šolska mladina. Sejem ni bil le razstava, ampak za večino prikazanih knjig tudi prodajna miza, ki je s popusti vabila k nakupu. Številne tiskovne konference posameznih založb pa prospekti in propagandni letaki, ki so bili obiskovalcu na voljo, so morda celo preveč dajali vtis sejma.
Zdrav duh v zdravem telesu — so govorili že v antiki. No, morda je le naključje, da sta se na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani minuli teden srečala sejem knjig in 10. sejem smučarske opreme. Res pa je tudi sneg, ki ga je minuli teden zapadlo kar precej, nehote napravil za smučarski sejem precejšnjo reklamo. Za drugi del reklame pa so poskrbeli trgovci. Tisti sejem pred desetimi leti se je, če se prav spominjam, imenoval sejem rabljene smučarske opreme, kjer si lahko prodal in kupil le rabljene stvari. Z leti pa so trgovci pristavili svoj »piskrček« in letos je rabljena smučarska oprema bolj ali manj odrinjena v stranske prostore. Na sejmu sodelujejo tudi številni tuji proizvajalci opreme, ki jo za debele denarje tudi prodajajo.
SINDIKALNI POROCEIMLEC
PRILOGA DELAVSKE ENOTNOSTI	17. 11. 1979 — Št. 11
Stališča predsedstva republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije o urejanju družbenoekonomskega položaja delovnih ljudi, zaposlenih pri nosilcih samostojnega
osebnega dela
Stališča in sklepi o nadaljnjem razvoju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu
2
Sindikalni poročevalec
*
Stališča predsedstva republiškega sveta Z\eze sindikatov Slovenije o urejanju družbenoekonomskega položaja delovnih ljudi, zaposlenih pri nosilcih samostojnega osebnega dela
Po letu 197.i se je število delavcev iz drugih republik, ki se zaposlujejo pri nosilcih samostojnega osebnega dela, močno povečalo, saj ocene kažejo, da jih je v SR Sloveniji več kot 15.()()(). Delovna razmerja sklepajo večinoma ustno ali po dogovoru z obrtnikom. Število delavcev, ki jih posamezni obrtniki zaposlujejo, je različno, saj se giblje od 5 do 100 in več delavcev. Organizirane so mreže podkooperantov— ti so po navadi delavci, ki jim obrtnik sam priskrbi obrtno dovoljenje. Večinoma gre za delavce brez kvalifikacij, ki opravljajo gradbena, kmetijska in gozdarska dela. Le redki obrtniki izpolnjujejo z zakonom in z drugimi predpisi določene obveznosti do delavcev, vedno več je takih, ki delavcem ne zagotavljajo ustreznih življenjskih in delovnih razmer, zlasti pa ne zdravstvenega in socialnega zavarovanja in drugih pravic.
Obrtniki sklepajo z organizacijami združenega dela, zlasti gradbenih dejavnosti, kooperantske pogodbe za opravljanje določenih gradbenih del. OZD s sklepanjem tovrstnih pogodb urejajo tudi pogoje pri pridobivanju dohodka, saj nekatere OZD v celoti oziroma deloma pokrivajo v breme materialnih stroškov svoje obveznosti do kooperantov iz naslova materialnih stroškov. Za te delavce tudi ni potrebno izločati sredstev iz čistega dohodka za skupne porabe ter lahko tako zaposlujejo večje število delavcev, kot so predvideni z lastnimi plani in plani družbenopolitične skupnosti. S tem se pogosto izognejo zaposlovanju večjega števila delavcev ter vsem stroškom zagotavljanja pogojev iz naslova minimalnih standardov za življenjenjske in kulturne razmere pri zaposlovanju delavcev. Očitno je, da imajo tako obrtniki kot gradbene organizacije združenega dela od sklepanja kooperantskih pogodb obojestransko korist. Skoraj v vseh koopreantskih pogodbah lahko zasledimo pavšalno določilo, da smejo kooperanti zaposlovati le delavce, ki so socialno zavarovani (kar naj bi pomenilo, da obrtnik zaposluje le toliko delavcev, kot jih dovoljuje obrtni zakon), da so delavci seznanjeni s predpisi o varstvu pri delu ter z Odločili o načinih opravljanja del. Skratka, za varstvo delavcev v vseh oblikah je odgovoren izključno kooperant, posledica tega pa je, da se na skupnih deloviščih pojavljajo velike razlike v pravicah, pravnem položaju, standardu in varstvu pri delu med delavci v združenem .delu in delavci, zaposlenimi pri kooperantih.
Družbenoekonomski položaj ter številne kršitve pravic teh delavcev so bili vzrok, da so sindikati na 9. kongresu Zveze sindikatov Slovenije 1978. leta opozorili in obsodili vse oblike nezakonitega in brezpravnega zaposlovanja delavcev pri zasebnih delodajalcih ter zahtevali zaostritev odgovornosti poslovodnih organov, ki omogočajo ali dopuščajo tak nehuman način zaposlovanja. Omenjeno problematiko so medtem obravnavali že v mnogih republiških organih, reševanje tega problema pa otežuje dejstvo, da samostojni obrtnik iz druge republike ni dolžan upoštevati kolektivne pogodbe, ki ureja delovna razmerja in varstvo pri delu, niti ni dolžan upoštevati določil družbenega dogovora o minimalnih standardih zaposlovanja. Vse to je narekovalo nekatere predloge za spremembo in dopolnitev zakona o varstvu pri delu, s katerim zakonodajalec predlaga povečano odgovornost organizacij združenega dela, ki sklepajo kooperantske pogodbe z nosilci samostojnega osebnega dela. Predlagana sprememba zakona pa naj bi zagotovila, da bodo nosilci samostojnega osebnega dela poslovali tako, kot morajo po predpisih v SR Slovenije poslovati obrtniki, ki imajo obrtna dovoljenja, izdana v SR Sloveniji.
Ob reševanju te problematike pa je potrebno zlasti upoštevati naslednja dejstva:
1.	Zaposlovanje delavcev iz drugih republik pri nosilcih samostojnega osebnega dela ter njihov družbenoekonomski položaj kaže, da gre predvsem za posredovanje delovne sile.
2.	Vedno večje število kooperantskih pogodb, sklenjenih med obrtniki in gradbenimi organizacijami združenega dela, pomeni, da imata obe stranki obojestransko korist, ki je posledica cenene delovne sile, kar pomeni, da gre pretežno za mezdni položaj teh delavcev, za nesocialistično in nezakonito posredovanje delovne sile oziroma za izkoriščanje delavcev na tej podlagi.
5.	S sklepanjem kooperantskih pogodb se organizacija združenega dela izogne vsaki odgovornosti, kar zadeva zagotavljanje varstva pri delu in druge pravice iz delovnega razmerja za te delavce. Organizacija združenega dela tudi ni dolžna:
—	prijavljati kooperantskih pogodb,
—	kontrolirati oziroma preizkusiti strokovnost obrtnika in njegovih delavcev,
—	preverjati, koliko delavcev obrtnik dejansko zaposluje,
—	preverjati, ali so delavci poučeni o predpisih o varstvu pri delu, ali so zdravstveno sposobni opravljati določena dela,
—	ugotavljati, v kakšnih razmerah živijo ti delavci,
—	prijavljati nesreče pri delu tistih delavcev, ki delajo pri obrtnikih.
4.	Za varstvo pri delu, za življenjske in kulturne razmere teh delavcev so izključno odgovorni obrtniki. Pri tem pa obrtnik iz druge republike ni dolžan sklepati delovna razmerja po tukajšnjih predpisih in ni dolžan zagotavljati takšnih življenjskih razmer svojim delavcem, kot jih določa družbeni dogovor o minimalnih standardih oziroma kot so jih dolžni zagotavljati obrtniki, ki imajo registrirano obrtno dejavnost v SR Sloveniji.
5.	Gre tudi za načelno vprašanje ali lahko organizacije združenega dela mimo zakonskih določil oddajo določena dela drugim, čeprav ima prijavljeno registracijo za oprav-Ijenje takih del? Razumljivo bi bilo, da sklepa pogodbe s kooperanti za opravljanje določenih strokovnih del, za katere sama nima registracije. Praksa pa kaže, da organizacije združenega dela oddajajo določena dela kooperantom zato, ker razpolagajo s »cenejšo« delovno silo, organizacija združenega dela pa obračunava takšna dela kot storitve drugih. Kar zanje pomeni le materialni strošek.
6.	V skladu z zakonom o delovnih razmerjih lahko organizacija združenega dela, katere dejavnost je sezonske narave, sklene z delavci delovno razmerje za določen čas. Vendar opažamo vedno večji interes vodstev temeljnih organizacij združenega dela in delovnih organizacij, da na preprostejši, cenejši in hitrejši način opravijo prevzeta investicijska dela s sklepanjem kooperantskih pogodb z obrtniki iz drugih republik.
7.	Ugotovitve in ukrepi organov inšpekcije dela in drugih dejavnikov o razmerah na tem področju, razmer samih niso spremenili. Vse to pogojuje potrebo po povečani odgovornosti organizacij združenega dela pri sklepanju kooperacijskih pogodb ter takojšnjo odpravo vseh oblik nezakonitega in neorganiziranega zaposlovanja delavcev iz drugih republik, zlasti pa tedaj, ko gre za posredovanje delovne sile.
Na podlagi informacij in dosedanje aktivnosti organov Zveze sindikatov Slovenije sprejema predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije naslednja stališča o odpravljanju nesprejemljivih razmer
in odnosov pri zaposlovanju delavcev pri nosilcih samostojnega osebnega dela:
Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije ugotavlja, da je potrebno na tem področju z organizirano akcijo urejati položaj delavcev, zaposlenih pri nosilcih samostojnega dela. Takšna organizirana aktivnost je potrebna tudi zato, ker predlagane zakonske spremembe ne bodo same uredile materialnega položaja teh delavcev in organizacij združenega dela, ki so doslej imele na podlagi kooperantskih pogodb določene ugodnosti pri ustvarjanju dohodka in pridobivanju delavcev, ne da bi z njimi sklenile redno delovno razmerje oziroma delovno razmerje za določen čas.
Zato morajo v tej organizaciji sodelovati republiški in občinski upravni organi, njihove inšpekcijske službe,skupnosti za zaposlovanje ter' organizacije združenega dela, ki morajo na podlagi podrobnih programov hitreje reševati vprašanja v zvezi s položajem teh delavcev. Takšna organizirana aktivnost je potrebna zato, ker organizacije zveze sindikatov ne morejo same reševati teh vprašanj. Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije poudarja, da je potrebno doseči večjo odgovornost drugih subjektov pri reševanju navedene problematike. Zlasti je potrebno povečati aktivnost organov kaznovanja in zagotoviti, da bodo ovadbe inšpekcijskih služb in organov pregona imele prednost. Namen te akcije ni zavreti dejavnost nosilcev samostojnega osebnega dela in njihovo povezovanje z združenim delom. Prav tako ni naš namen omejevati samostojnost nosilcem osebnega dela iz drugih delov Jugoslavije pri opravljanju določenih del v SR Sloveniji. Delavcem ki so zaposleni pri nosilcih samostojnega osebnega dela, bomo s povečano družbeno akcijo omogočili urejanje njihovega družbenoekonomskega položaja in njihovih pravic iz delovnega razmerja, zdravstvenega in socialnega zavarovanja, varstva pri delu in drugo.
Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije bo z organizirano aktivnostjo v republiških odborih sindikatov dejavnosti in občinskih svetov Zveze sindikatov Slovenije uresničevalo svoja stališča v naslednjih aktivnostih:
1.	Občinski sveti Zveze sindikatov Slovenije bodo skupaj z občinskimi skupnostmi za zaposlovanje zagotovili, da bodo osnovne organizacije zveze sindikatov ocenile uresničevanje samoupravnih sporazumov o minimalnih standardih za življenjske in kulturne razmere pri zaposlovanju delavcev.
2.	Izvršni odbori osnovnih organizacij zveze sindikatov v tistih organizacijah združenega dela, ki sklepajo koopreantske pogodbe z obrtniki, naj ocenijo tovrstno pro-
blematiko ter predlagajo delavskim svetom ustrezne rešitve in pobude, kako takoj odpraviti takšne nesocialne razmere v temeljni organizaciji združenega dela.
Zaostriti morajo odgovornost poslovodnih organov organizacij združenega dela pri sklepanju takih pogodb. Vztrajati morajo, da rešitve poiščejo tudi v zaposlovanju delavcev za določen čas.
Vztrajati morajo, da bodo letni plani predvideli tudi obdobja, ko se poveča obseg dela (sezonska dejavnost), ter način pridobivanja novih delavcev prek skupnosti za zaposlovanje. Kooperantske pogodbe z nosilci samostojnega osebnega dela naj bi sklepali le za opravljanje določene vrste obrtnih del.
3.	Osnovne organizacije zveze sindikatov morajo vztrajati da bodo temeljne organizacije združenega dela vse predvidene potrebe po novih delavcih sporočile skupnostim za zaposlovanje ter s tem omogočile organizirano zaposlovanje delavcev iz drugih republik.
Izvršni odbori osnovnih organizacij zveze sindikatov naj pri urejanju družbenoekonomskega položaja teh delavcev pritegnejo tudi te delavce v sindikalne skupine in v druge oblike organiziranega delovanja zveze sindikatov.
4.	Občinski sveti Zveze sindikatov Slovenije naj skupaj s prizadetimi organizacijami združenega dela predlagajo ustrezne rešitve pri urejanju družbenoekonomskega položaja delavcev na skupnih deloviščih, zlasti pa je potrebno povečati odgovornost organizacij združenega dela, ki sklepajo kooperantske pogodbe, za zagotavljanje enotnega varstva pri delu za vse delavce na skupnih deloviščih. Če bi ugotovili da obrtnik nima vseh potrebnih listin, da zaposluje več delavcev, kot jih lahko po zakonu, ali če delavcem ne zagotavlja minimalnih življenjskih razmer v skladu z določili družbenega dogovora o mi-nilalnih standardih zaposlovanja, s tem obrtnikom ne bi smeli skleniti kooperantske pogodbe.
5.	Republiški odbori sindikatov dejavnosti, zlasti gradbenih, obrtnih, kmetijskih in drugih dejavnosti, kjer se pojavljajo takšne oblike dela, morajo izoblikovati skupna izhodišča zlasti o pogojih, pod katerimi je možno sklepati kooperantske pogodbe, o načinu organiziranega zaposlovanja delavcev iz drugih republik in zagotavljanju njihovih pravic v skladu z zakonskimi predpisi SR Slovenije.
6.	Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije zahteva, da poteka zaposlovanje delavcev iz drugih republik organizirano in prek skupnosti za zaposlovanje. Zato naj se skupnosti za zaposlovanje povežejo z ustreznimi skupnostmi za zaposlovanje in njihovimi službami iz drugih republik,
tesno pa se povezujejo tudi z OZD, ki zaposlujejo nove delavce.
7.	Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije v načelu podpira predlog za spremembo zakonov (zakon o varstvu pri delu, zakon o delovnih razmerjih, obrtni zakon), vendar vztraja, da družbenoekonomske odnose urejamo celovito tako za delavce v združenem delu, kot za delavce, zaposlene pri nosilcih samostojnega osebnega dela.
Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije soglaša s predlogom za izdajo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu pri delu. Predlagatelj zakona pa naj pripravi nov, na podlagi razprave dopolnjen osnutek tega zakona. Sprejemanje sprememb in dopolnitev omenjenega zakona teče po normalnem postopku.
V predlogu sprememb in dopolnitev zakona je potrebno zlasti predvideti način registracij kooperantskih pogodb pri pristojnem organu skupščine občine, zatem določiti pristojnosti upravnih organov pri ugotavljanju in ukrepanju v primeru kršitev pravic teh delavcev ter obveznosti obrtnika, da pri sklepanju kooperantskih pogodb organizaciji združenega dela predloži stvaren dokaz (delovne knjižice) o vseh delavcih, ki bodo opravljali dela na podlagi kooperacijske pogodbe.
8.	Zveza sindikatov Slovenije bo sodelovala s sindikati republik in pokrajin in občin, kjer imajo zasebni delodajalci registrirano obrtno dejavnost. Ob tem se bo zavzemala, da bodo slovenske organizacije združenega dela na podlagi skupnih vlaganj odpirale nove proizvodne obrate v manj razvitih področjih in tako prispevale k hitrejšemu razvoju in večji zaposlenosti prebivalstva.
Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije bo dalo pobudo, da se čimprej sestane komisija podpisnikov družbenega dogovora o uskladitvi pravic in obveznosti delavcev, zaposlenih pri delovnih ljudeh, ki samostojno opravljajo dejavnost z osebnim delom s sredstvi, ki so last občanov, ter pri civilnih pravnih osebah in fizičnih osebah. Komisija naj ugotovi uresničevanje omenjenega družbenega dogovora v posameznih republikah in avtonomnih pokrajinah.
Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije boo celotni problematiki ter aktivnosti pri odpravljanju nezakonitih oblik zaposlovanja seznanilo svet Zveze sindikatov Jugoslavije, da bi tudi v sindikatih Jugoslavije sprejeli enotno izhodišče za zagotavljanje pravic delavcev, zaposlenih pri nosilcih samostojnega osebnega dela.
Ljubljana, 6. nov. 1979
Predsedstvo RS ZSS
Stališča in sklepi o nadaljnjem razvoju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu
Skupščina SR Slovenije je po obsežnih razpravah ter na podlagi smernic 8. kongresa ZK Slovenije, 9. kongresa ZS Slovenije ter ugotovitev in stališč 8. seje predsedstva CK ZKS dne 14. 5.1979 objavila osnutek stališč, sklepov in priporočil za nadaljnji razvoj samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu v SR Sloveniji. Namen gradiva in razprav na tej podlagi je pospešiti reševanje temeljnih vprašanj uveljavljanja samoupravnih družbenoekonomskih odnosov ter opredelitev konkretnih nalog vseh subjektov, vključenih v samoupravno preobrazbo stanovanjskega gospodarstva.
Na 9. kongresu ZSS smo namenili posebno pozornost temeljnim vprašanjem uresničevanja samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na tem področju in spre jeli tudi usmeritve za delovanje. Akcijski program ZSS, sprejet spomladi letos, pa je dal organom in organizacijam ZSS tudi vsebinske usmeritve za vodenje javne razprave ter aktivnosti pri uresničevanju posameznih nalog na področju stanovanjskega gospodarstva.
Na podlagi poročila in ocene javne razprave o skupščinskem gradivu ter na podlagi ocene razmer v posameznih občinah in poteka samoupravnega sporazumevanja o postopnem prehodu na ekonomske najemnine, predsedstvo RS ZSS na seji, dne 6. 11. 1979. leta,
ugotavlja:
1. Na področju stanovanjske gradnje smo v minulem obdobju dosegli nekatere pomembne rezultate. Možnosti za reševanje stanovanjskih potreb so se izboljšale; tako se je povečal obseg družbene pomoči pri gradnji stanovanj za delavce z nizkimi dohodki, mlade družine, borce, invalide in starejše občane. V določeni meri smo poenotili osnove in merila za dodeljevanje stanovanj in stanovanjskih posojil. Zgradili smo tudi precej samskih domov, domov za starejše občane ter dijaških in študentskih domov na podlagi namensko združenih sredstev. Povečala se je tudi kakovost in opremljenost stanovanj ter poprečna stanovanjska površina na prebivalca.
Ob teh pozitivnih premikih ugotavljamo, da je v obdobju zadnjih dveh let družbena stanovanjska gradnja zaostala za planskimi predvidevanji, da ne uresničujemo planiranih razmerij med družbeno in individualno stanovanjsko gradnjo, pri čemer hitreje od
družbene narašča zlasti individualna stanovanjska gradnja. Še vedno formalno prevladuje gradnja za trg, ob tem pa se družbeno usmerjena stanovanjska gradnja prepočasi in le deloma uveljavlja na podlagi samoupravnih sporazumov o gradnji sosesk v posameznih občinah.
2. V vseh občinah so ustanovljene dvodomne samoupravne stanovanjske skupnosti, v katere se enakopravno vključujejo delegati uporabnikov in izvajalcev. S tem se je okrepil vplivzdruženega dela na oblikovanje stanovanjske politike. Usklajevanje interesov in dogovarjanje med zboroma uporabnikov in izvajalcev pa se še ni dovolj uveljavilo. Ugotavljamo, da delegati izvajalcev na področju stanovanjske gradnje kažejo premajhen interes za delo v zborih izvajalcev. Premajhna usposobljenost delegatov za delo v zborih uporabnikov pa se kaže tudi v prevelikem vplivu strokovnih služb samoupravnih interesnih skupnosti na odločitve, ki jih sprejemajo skupščine samoupravnih stanovanjskih skupnosti.
v Vse to dokazuje, da se delavci še niso v celoti uveljavili kot temeljni nosilci odločitev na področju stanovanjske politike ter celovitega odločanja o delu dohodka, ki gazdružu-jejo za gradnjo stanovanj ter naselij in za gospodarjenje s stanovanjskim skladom. Pri oblikovanju in načrtovanju sredstev za stanovanjske potrebe ne izhajajo iz celovitih analiz stanovanjskih potreb in dohodkovnih možnosti za njihovo uresničevanje. Zato tudi ne odločajo hkrati in celovito o razporejanju tistega dela dohodka, ki ga namenjajo za stanovanjsko gradnjo. Investicijski načrti najpogosteje ne vsebujejo stanovanjskih potreb, povezanih z novimi investicijami.
4.	Planiranje na področju stanovanjske gradnje še ni uveljavljeno kot temeljni pogoj uresničevanja samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Plani krajevnih skupnosti, stanovanjskih, komunalnih in drugih organizacij ter skupnosti, niso med seboj usklajeni. Posledica tega je zaostajanje pri gradnji celovitih sosesk. Delavci v TOZD zvečine niso opredeljevali konkretnih potreb v programih reševanja stanovanjskih vprašanj v skladu s potrebami njihovih delavcev in v skladu z dohodkovnimi možnostmi.
Zato tudi pri opredeljevanju elementov samoupravnih sporazumov o temeljih planov samoupravnih stanovanjskih skupnosti ni dovolj upoštevana celovitost stanovanjske politike in reševanja stanovanjskih vprašanj. Tako tudi dogovori o temeljih planov v ob-
čini ne uveljavljajo elementov medsebojne odvisnosti, vzajemnosti in obveznosti pri uresničevanju celovitega koncepta stanovanjske politike v občini.
Zavoljo številnih pomanjkljivosti pri pridobivanju lokacijskih dovoljenj ter zamud pri izdelavi urbanističnih in zazidalnih načrtov, zagotovljena sredstva v marsikateri občini niso bila v celoti izkoriščena in zato v nekaterih občinah ne bo v celoti izpolnjen srednjeročni plan stanovanjske gradnje.
5.	V zavest delavcev in občanov le počasi prodira spoznanje o tem, da je vsak v prvi vrsti sam odgovoren za reševanje svojega stanovanjskega vprašanja in da je družbena pomoč pri pridobitvi stanovanj namenjena le tistim, ki sami ne morejo prispevati polne lastne udeležbe. Pri tem obstajajo velike razlike med TOZD, kar dokazujejo tudi podatki, da mnoge TOZD in delovne skupnosti doslej v svojih pravilnikih niso uveljavile lastne udeležbe pri pridobivanju družbenega stanovanja.
6.	Postopen prehod na ekonomske najemnine je pogoj za boljše gospodarjenje s stanovanjskim skladom in s tem tudi ustrezna materialna podlaga za odločanje delavcev in občanov v TOZD in krajevnih skupnostih. Samoupravni sporazumi o postopnem prehodu na ekonomske najemnine so v večini občin že v javni razpravi oziroma v postopku sprejemanja, medtem ko so v sedmih občinah že sprejeli samoupravne sporazume. Ob tem se dogovarjajo tudi o obsegu in načinu reševanja solidarnostnih potreb ter o kriterijih za delno nadomestitev najemnin delavcem in občanom z nizkimi dohodki na družinskega člana.
7.	Ugotavljamo, da imajo nekatere organizacije združenega dela že ob sedanjem sistemu financiranja stanovanjske gradnje slabše možnosti za reševanje stanovanjskih potreb svojih delavcev. Nov sistem financiranja stanovanjske gradnje bo te razmere še zaostril./Predvidevamo, da se bodo posamezne temeljne organizacije združenega dela znašle v težavah in da začasno ne bodo mogle zagotoviti sredstev za planirani obseg stanovanjske gradnje. To še zlasti velja za temeljne organizacije združenega dela, ki že sedaj poslujejo z izgubo ali na meji rentabilnosti.
8.	Družbeni dogovor o minimalnih standardih za življenjske in kulturne razmere pri zaposlovanju delavcev, sprejet leta 1976, se le delno uresničuje. Mnoge organizacije
, združenega dela na novo zaposlujejo zlasti
nekvalificirane in priučene delavce v obsegu, ki presega družbeno dogovorjene stopnje zaposlovanja. Zavoljo tega še vedno veliko delavcev živi v neurejenih in neprimernih stanovanjskih razmerah.
Ob velikih naporih subjektivnih sil smo doslej sprejeli več družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov, s katerimi smo ustvarili pogoje za podružbljanje stanovanjske politike. Pri tem pa ugotavljamo premajhno zavzetost in odgovornost podpisnikov za uresničevanje dogovorov, s čimer se v novih oblikah ohranjajo stari odnosi. Nismo uspeli zaustaviti dražitve stanovanjske gradnje in neracionalnosti gradnje, saj se družbena dogovora o oblikovanju cen v stanovanjski gradnji in o racionalizaciji stanovanjske gradnje ne uveljavljata v vseh dogovorjenih elementih.
Na podlagi teh ugotovitev sprejema predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije naslednja
STALIŠČA
1.	Sindikati v svojem delovanju izhajamo s stališča, da je rešitev stanovanjskega vprašanja temeljna potreba in bistvena sestavina življenjskega standarda delavca, ki mora biti v bodoče tesno povezana z boljšim gospodarjenjem, z večjo produktivnostjo in stabilizacijskim vedenjem, kar bo podlaga za doseganje večjega dohodka in s tem za zagotavljanje zadostnih sredstev za stanovanjsko gradnjo.
Da bi zagotovili odločilen vpliv delavcev v vseh oblikah samoupravnega odločanja o zagotavljanju in uporabi stanovanjskih sredstev ter gradnji in upravljanju stanovanj, se bomo sindikati zavzemali, da se v TOZD in v samoupravnih interesnih skupnostih uveljavijo takšne rešitve, ki bodo pomenile uresničevanje stališč, sklepov in priporočil Skupščine SR Slovenije s področja stanovanjskega gospodarstva.
2.	Podpiramo stališče, da je vsak dolžan skrbeti za reševanje svojega stanovanjskega vprašanja v skladu s svojimi možnostmi. Zato se mora lastna udeležba v samoupravnih aktih in v sistemu kreditiranja stanovanjske gradnje uveljaviti kot pogoj za pridobitev stanovanjske pravice do družbenega stanovanja. Obveznost lastne udeležbe mora veljati tudi za kadrovska stanovanja in za stanovanja za mlade družine. Višina lastne udeležbe mora biti odvisna predvsem od dohodka na člana družine, od zdravstvenih in drugih razmer delavca, ne sme pa ogrožati njegove socialne varnosti.
Dodeljevanje stanovanj in stanovanjskih posojil mora potekati izključno na podlagi pravilnikov in dogovorjenih stanovanjskih standardov. Podpiramo sprejem in uporabo takih osnov in meril, ki upoštevajo dejanske stanovanjske razmere in potrebe delavca in njegove družine, pri čemer morajo postati delo in rezultati dela pomemben kriterij za
pridobivanje stanovanj in stanovanjskih posojil.
'. Planiranje stanovanjskih potreb je sestavni del planiranja v sleherni temeljni organizaciji združenega dela in drugih samoupravnih organizadjah in skupnostih. Da bi delavd čim prej postali nosild vseh odločitev na tem področju, si bomo prizadevali, da bi pri analiziranju rezultatov gospodarjenja v temeljni organizadji združenega dela tako ob sprejemanju zaključnih računov kot ob periodičnih obračunih, obravnavali tudi plane stanovanjskih potreb in njihovo uresničevanje. Podpiramo usmeritev, da bi pri pripravi in sprejemanju srednjeročnih ter vseh drugih planskih dokumentov na področju stanovanjskega gospodarstva zagotovili neposredno odločanje delavcev v TOZD, ki ustvarjajo in združujejo sredstva za te namene. Na podlagi ocene potreb ter možnosti je potrebno v samoupravnih in družbenih planih opredeliti predvideno površino na uporabnika stanovanja in ta kriterij upoštevati pri vseh kategorijah delavcev in občanov, ki čakajo na stanovanja.
4.	Da bi zagotovili vpliv bodočih uporalv nikov stanovanja na ceno, kvaliteto, velikost in funkcionalnost stanovanja, si bomo prizadevali, da bo namesto gradnje za trg v kar največji meri uveljavljena gradnja za znanega kupca. Zato se sindikati zavzemamo za družbeno usmerjeno stanovanjsko gradnjo, ki zajema vse oblike gradnje ne glede na lastnino. Uveljaviti je potrebno tak sistem varčevanja ter kreditiranja stanovanjske graditve, ki bo spodbujal večja vlaganja zasebnih sredstev v družbeno stanovanjsko gradnjo. Ob tem mora družbena gradnja naraščati hitreje kot zasebna gradnja. Prav tako morajo biti kreditni pogoji za nakup stanovanja v etažni lastnini ugodnejši kot za gradnjo individualne stanovanjske hiše. Individualna gradnja naj bo organizirana predvsem v stanovanjskih zadrugah kot sestavni del družbeno usmerjene stanovanjske gradnje povsod tam, kjer za to obstajajo pogoji.
V bodoče moramo zagotoviti tak sistem varčevanja in kreditiranja, ki bo spodbudil večja vlaganja zasebnih sredstev vseh kategorij varčevalcev, zlasti pa naj bo prilagojen tudi mladim družinam.
5.	Samoupravno združevanje sredstev za stanovanjsko gradnjo iz čistega dohodka mora potekati izključno na podlagi programov, ob jasno dogovorjenih pogojih združevanja in vračanja sredstev. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi združevanje sredstev v samoupravnih stanovanjskih skupnostih ali v drugih oblikah združevanja ohranjalo preživele oblike stanovanjskih skladov in odtujevanja teh sredstev delavcem, ki so jih ustvarili. Zato je potrebno uveljaviti tak način odločanja ©združenih sredstvih, ki bo zagotovil vpliv delavcev na sredstva in na razpolaganje z njimi, na pogoje združevanja, zagotovil, pa tudi pridobivanje stanovanj iz teh sredstev. Končni namen združevanja pa mora biti večja učinkovitost ter racionalna in namenska poraba sredstev, ki bo zagotavljala, da
prehod na novi sistem financiranja ne bo povzročil zastojev v gradnji in tako še večal stanovanjski primanjkljaj. Zato je potrebno po načelu vzajemnosti zagotoviti tudi sredstva za najnujnejše potrebe tistih organizacij združenega dela, ki same začasno ne bodo ustvarile dovolj sredstev.
6.	Sredstva za družbeno pomoč v stanovanjskem gospodarstvu, ki se bodo oblikovala iz dohodka TOZD, morajo tudi v bodoče predstavljati vir sredstev za reševanje stanovanjskih potreb delavcev in občanov z nizkimi dohodki na družinskega člana. Ob tem poudarjamo, da je potrebno preveriti dosedanji obseg in možnosti za bodočo solidarnostno gradnjo. Do družbenih stanovanj iz tako zbranih sredstev naj bi bili upravičeni le tisti, za katere bodo socialne službe v krajevni skupnosti oziroma v občini v sodelovanju z organizacijo združenega dela ugotovile, da sami ne bi mogli prispevati sredstev v celoti ali plačevati polne višine ekonomske najemnine. Socialno varnost delavcev in občanov je potrebno zagotoviti z uresničevanjem načela solidarnosti pri oblikovanju ustreznih meril v zvezi s pridobivanjem in uporabo stanovanj.
7.	Čimprej moramo izpopolniti delovanje samoupravnih stanovanjskih skupnosti, njihovih strokovnih služb ter vlogo delegatov v zborih uporabnikov in izvajalcev, pri čemer moramo organiziranost, racionalnost in učinkovitost strokovnih služb ocenjevati s stališča prispevka k razvoju samoupravnih odnosov.
Zato se bomo sindikati na vseh ravneh svoje organiziranosti zavzemali, da se samoupravne stanovanjske skupnosti čim prej uveljavijo kot mesto dogovarjanja in usklajevanja vseh interesov med uporabniki in izvajalci na področju stanovanjskega gospodarstva. Potrebno je okrepiti vlogo delegatov in njihovo povezanost z delegatsko bazo v organizacijah združenega dela.
8.	Upoštevaje neustrezno samoupravno organiziranost in premajhno dohodkovno povezanost izvajalcev stanovanjske gradnje, ki omogoča, da s ceno stanovanja še vedno rešujemo komunalna in druga vprašanja posameznih občin in mest, sodimo, da je potrebno čim prej sistemsko rešiti zajemanje in usmerjanje zemljiške in mestne rente. To rento si zdaj neupravičeno prisvaja jo zasebni lastniki gradbenih zemljišč ali organizacije združenega dela, ki upravljajo s temi zemljišči. Samoupravno dogovorjena cena kot podlaga za dolgoročno usmeritev in dohodkovno povezovanje posameznih gospodarskih panog, mora preprečiti ostanke monopolnega položaja posameznih organizacij združenega dela na področju gradnje stanovanj, urbanistične, zemljiške in komunalne dejavnosti. Zato je nujno, da udeleženci v gradnji stanovanj in naselij s samoupravnimi sporazumi določijo kriterije za oblikovanje cene stanovanj. Vse to terja dosledno uresničevanje določil družbenega dogovora o oblikovanju cen stanovanjske gradnje v Sloveniji.
9.	Zavzemamo se za dosledno uresničevanje sprejetih družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov s področja stanovanjskega gospodarstva, zato je potrebno tudi zaostriti odgovornost podpisnikov za izvajanje teh določil. Organi in organizacije ZSS pa so dolžni kot podpisniki preveriti sprejemanje in se zavzemati za uresničevanje vseh dogovorov, ki urejajo: minimalne standarde pri zaposlovanju delavcev, postopnost prehoda na ekonomske najemnine, način oblikovanja cen stanovanj ter racionalizacijo stanovanjske gradnje.
— Pri zaposlovanju bomo zahtevali dosledno spoštovanje in uresničevanje minimalno dogovorjenih standardov, kar zadeva stanovanjske potrebe ter se zavzemali za sprejemanje in uresničevanje samoupravnih sporazumov na tej podlagi.
— Oblikovanje cen stanovanj v družbeno usmerjeni stanovanjski gradnji mora potekati izključno na podlagi samoupravnih sporazumov, ki morajo biti usklajeni z družbenim dogovorom.
— V samoupravnih sporazumih o postopnem prehodu na ekonomske najemnine je potrebno kot podlago upoštevati elemente očiščene cene stanovanj.
— Letos je bil sprejet družbeni dogovor o racionalizaciji stanovanjske gradnje, ki pa ga ne uresničujemo dovolj zavzeto. Zato je potrebno čim prej ustvariti pogoje za njegovo uveljavitev.
K). Podpiramo nadaljnje izpopolnjevanje in uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na področju gospodarjenja s stanovanji po poti sprejemanja in uresničevanja samoupravnih sporazumov o prehodu na ekonomske najemnine. Zavzemamo se za takšne najemnine, ki bodo zagotavljale enostavno reprodukcijo stanovanjskega sklgda. Sodimo, da je program vzdrževanja stanovanj v posamezni občini pogoj za postopen prehod na ekonomske najemnine. Zato podpiramo takšne samoupravne oblike organiziranja organizacij za vzdrževanje, ki bodo usposobljene za uspešno vzdrževanje vseh stanovanj in stanovanjskih hiš in menimo, da je v ta namen potrebno preveriti tehnične normative ter v sleherni občini izdelati celovito oceno stanovanjskega fonda.
V skladu z navedenimi ugotovitvami in stališči sprejema predsedstvo republiškega sveta ZSS naslednje
SKLEPE
Usmeritve in stališča so podlaga za delovanje organov in organizacij Zveze sindikatov Slovenije na vseh ravneh pri dajanju pobud in pri sprejemanju in uresničevanju zakonov, družbenih dogovorov ter samoupravnih sporazumov in drugih aktov v vseh samoupravnih okoljih.
L Osnovne organizacije ZSS bodo pobudniki razprav ter konkretne aktivnosti v temeljnih organizacijah združenega dela. Spodbudile bodo pripravo ocen razmer in planskih dokumentov za naslednje srednje-
ročno obdobje pa tudi pripravo čim ustreznejših meril in osnov za dodeljevanje stanovanj in stanovanjskih posojil v TOZD.
V	tej aktivnosti morajo sodelovati ustrezne komisije ali odbori za reševanje stanovanjskih vprašanj, delegacije za samoupravne stanovanjske skupnosti ter delavski sveti. Osnovne organizacije ZSS v vsaki TOZD naj se angažirajo pri zagotavljanju pogojevza delo delegacij in za njihovo tesnejše povezovanje s samoupravnimi organi kot tudi za njihovo čimboljšo informiranost.
Osnovne organizacije zveze sindikatov bodo spodbudile združevanje sredstev, namenjenih za stanovanjsko gradnjo. Ob tem bodo upoštevale, da je zagotavljanje sredstev za stanovanjske potrebe prednostni interes pri odločitvah o razporejanju sredstev čistega dohodka v sklad skupne porabe, ki naj zagotovi tudi vzajemno in solidarno zadovoljevanje potreb.
Osnovne organizacije zveze sindikatov morajo biti še posebej aktivne pri sprejemanju samoupravnih sporazumov o postopnem prehodu na ekonomske najemnine, pri oblikovanju in uporabi solidarnostnih sredstev in pri uveljavljanju vzajemnosti. Prav tako naj zagotovijo tudi sprejemanje in uresničevanje vseh drugih samoupravnih sporazumov, ki izhajajo iz zakonov in družbenih dogovorov s področja stanovanjskega gospodarstva.
V	organizacijah združenega dela in delovnih skupnostih, kjer še niso sprejeli samoupravnih sporazumov o prehodu na ekonomske najemnine, naj osnovne organizacije ZSS s politično akcijo zagotovijo kar najširšo razpravo, tako da bodo delavci celovito obravnavali vprašanja s področja gradnje, vzdrževanja in gospodarjenja s stanovanji.
Osnovne organizacije zveze sindikatov morajo vsaj enkrat na leto oceniti uresničevanje programov reševanja stanovanjskih vprašanj, pri tem pa vztrajati pri usklajevanju planov z realnimi možnostmi in tudi zahtevati opredelitev razmerja med vlaganjem sredstev v družbeno i n zasebno stanovanjsko gradnjo.
2. Občinski sveti zveze sindikatov bodo spodbudili in spremljali uresničevanje akcijskih programov v občinah, ki zadevajo uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na stanovanjskem področju. S konkretnimi pobudami pri iskanju čim bolj smotrnih rešitev v občini in v TOZD bodo občinski sveti ZSS sodelovali pri uresničevanju stališč, sklepov in priporočil Skupščine SR Slovenije. V ta namen bodo občinski sveti ZSS spodbudili pripravo smernic za izdelavo srednjeročnih programov stanovanjske gradnje v TOZD in na rav&ii občine. Za hitrejše uveljavljanje sprejetih stališč bodo občinski sveti ZSS spodbudili sprejemanje in uresničevanje vseh samoupravnih sporazumov in preverjanje njihovih določil v praksi. Občinski sveti bodo usklajevali aktivnost osnovnih organizacij ZSS tako, da se bodo samoupravni družbenoekonomski odnosi pri gradnji stanovanj in gospodarjenju z njimi
čim prej uveljavili ter da bodo vsaj enkrat na leto preverili njihovo uresničevanje.
V ta namen bodo občinski sveti zagotovili stalno usposabljanje delegatov za delovanje v samoupravnih stanovanjskih skupnostih ter spodbujali povezovanje ter sodelovanje delegatov z ustreznimi samoupravnimi organi, komisijami in odbori v svoji TOZD ali delovni skupnosti in zunaj nje.
L Republiški odbori sindikatov, zlasti še republiška odbora sindikata delavcev gradbeništva in sindikata delavcev komunalnega in stanovanjskega gospodarstva bosta pobudnika za čimprejšnje ustrezno organiziranje TOZD s področja gradbeništva, komunalnega in stanovanjskega gospodarstva ter ustrezno organiziranje organizacij za vzdrževanje stanovanj. Še posebej odgovorno pa se morata zavzeti za učinkovito politično akcijo v organizacijah združenega dela njihove dejavnosti, da bi tako čim prej začeli celovito urejati dohodkovne odnose med organizacijami, ki sodelujejo v procesu stanovanjsko-komunalne gradnje.
4.	Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije bo sodeloval pri pripravi osnutka zakona o stanovanjskem gospodarstvu in v razpravi o njem ter še okrepil svoja prizadevanja, da bi ta zakonodaja v čim večji meri odsevala interese delavcev pri uresničevanju potreb na stanovanjskem področju. Prek svojih organov bo republiški svet ZSS sodeloval pri pripravi, obravnavi in sprejemanju družbenega plana SRS in SFRJ, za obdobje 1981—1985, tako da bo zagotovil uresničevanje sklepov 9. kongresa in stališč predsedstva RS ZSS o uresničevanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu.
V tem duhu bo republiški svet ZSS deloval tudi v koordinacijskem odboru pri republiški konferenci SZDL. Svet za stanovanjska in komunalna vprašanja pri republiškem svetu ZSS bo pripravil predlog za dopolnitev enotnih osnov in meril za dodeljevanje stanovanj in stanovanjskih kreditov kot pomoč pri usmeritvi osnovnim organizacijam Zveze sindikatov Slovenije pri njihovem delu. Svet bo pri tem še posebej proučil vprašanja v zvezi s kadrovskimi stanovanji.
Svet za stanovanjska in komunalna vprašanja bo proučil tudi možnost, da bi pri naslednjih volitvah delegatov za samoupravne stanovanjske skupnosti oblikovali posebne delegacije, ki bi bile skupne za stanovanjsko, stavbno-zemljiško in komunalno skupnost.
Pri svojem delu bo svet spremljal sprejemanje in uresničevanje samoupravnih sporazumov o prehodu na ekonomske najemnine po občinah ter analiziral učinke sistema subvencioniranja.
5.	Predsedstvo RS ZSS bo sproti ocenjevalo uresničevanje teh stališč in usmerjalo delovanje organov in organizacij zveze sindikatov na vseh ravneh organiziranosti. Na tej podlagi bo predsedstvo sprejelo akcijski program, v katerem bo opredelilo posamezne naloge, njihove nosilce in roke na področju stanovanjskega gospodarstva za leto 1980.
------------------------ N
OSNOVNE ORGANIZACIJE ZVEZE SINDIKATOV!
OBČINSKI SVETI ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE!
Priloga Delavske enotnosti Sindikalni poročevalec št. 9 (6. 10. 1979) objavlja:
—	Program aktivnosti pri obravnavanju rezultatov gospodarjenja za leto 1979 in pripravi planov za leto 1980
Priloga Delavske enotnosti Sindikalni poročevalec št. 10 (10. 11. 1979) objavlja:
—	Priprava in izvedba občnih zborov osnovnih organizacij zveze sindikatov 1980
Obe prilogi lahko dodatno naročite (a 6 din za izvod) na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali kupite v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
NAROČILNICA
Pri TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo:
....izvodov priloge SINDIKALNI POROČEVALEC št. 9 in
.... izvodov priloge SINDIKALNI POROČEVALEC št. 10. Naročeno nam pošljite
na naslov: ........................................................
Ulica, poštna št., kraj: ..........................................
Naročeno, dne: ..................... Žig .............................................................
(podpis naročnika)
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu prilog.
\_____________________________;_____________________________________________________________________________y