13 Povest iz domačih hribov. »Potem bom moral najine račune na veliki zvon obesiti.« »Nikar ne misli, da me boš z grožnjami ustrahoval!... Nikoli ne boš storil, kar groziš; saj bi bilo zate še nevarneje ko zame.« »Bogve! Sila kola lomi. Kakor je zdaj z menoj, mi je čisto vseeno. Kaj bom vso zimo zmrzoval in stradal pa še babo moral poslušati, ko se mi cmeri? Rajši grem sedet; tam mi bo bolje.« »Stori, kar hočeš! Jaz ti ne dam ničesar.« »Dobro! Tedaj sva opravila. Toda v kratkem se bova spet srečala. Na svidenje na sodniji!« Cigan se je naglo obrnil in jo je mahnil okoli hriba, ne da bi se ozrl. Kakih sto korakov je že odšel, tedaj je zagrmel za njim Osojnikov bas: »Stoj, he! Pojdi sem!« »Ali meni kaj hočeš?« se je ozrl cigan. »Da, zmeniti se morava še nekaj. Pojdi sem!« Počasi, kakor da okleva, se je obiral cigan. »Če si res v taki stiski, kakor praviš, bi ti morda še mogel kaj pomagati,« je začel Osojnik, »ali storiti mi moraš nekaj. Za nič ne da nihče nič.« »Vsega sem voljen. Povej, kaj naj storim!« »Spravi mi to črnuhljo v kraj!« »Ho, tako neumen nisem. Ciganka Vanda je meni prav tako potrebna kakor tebi,« se je posmehoval cigan; »pa me tudi prav nič ne veseli, da bi mi nataknili vrv na vrat.« »Tako nisem mislil,« je zatrobil Osojnik s evojim basom. »Nikakor ne zahtevam, da jo ubiješ. Odtod jo spravi, iz našega kraja, iz naše dežele, čim dalje, tem bolje!« »Kolikor vem, sploh ni več tu.« »Zdaj ne. Pa spet pride in bo napravila še večjo zmedo in nesrečo ko doslej. Vse načrte mi bo prekrižala.« »No, to bi rad vedel, kaj.« »S svojimi ciganskimi coprnijami je Ravnjaka čisto zmešala, tako da se je ves zatelebal v njo.« »Kaj pa se za Ravnjaka brigaš?« »Čakaj; po resnici ti bom povedal. Ravnjak je že več let za mojo najmlajšo, za Lenčko, hodil in je bilo vse že na tem, da jo vzame. Nekaj časa sem pa ga ni več blizu in tudi za Lenčko se ne meni več. Tista coprnica ga je urekla, ker ga sama hoče vzeti. Na to meri, četudi še na skrivaj. Ujela ga je že čisto vsega. »Kaj, naša deklina? Vanda? Da je tako prebrisana?« se je cigan na moč čudil. Obraz mu je spreletel zmagovit nasmeh, toda le za trenutek, koj nato je dejal na videz ravnodušno: »Da bi Ravnjak ciganko vzel — nak, tega pa ne verjamem.« »Jaz tudi težko verjamem,« je pritrdil Osojnik; amogoče je pa le. Pri vas ciganih se ženske naučijo raznih coprnij, da premotijo in zmešajo moške. Saj si brez čarovnije že tega ne morem misliti, da se je mogla deklica na Ravnah tako udomačiti.« Ciganski poglavar se je moral siliti, da se ni zaBmejal. Ugriznil se je v jezik, pogledal hudo resno ln dejal: »Ne morem tajiti, da so res take coprnije... Ako se ciganka zapne, se ji tudi posreči, da moškega čisto zmeša.« »Torej vidiš: sam praviš, da more. Zapela pa se je, prekleta črnuhlja; prisegel bi, da se je.« »To ne sme biti, Ravnjaka ne sme dobiti. Saj bi nas cigane pobili. To bom že prekrižal.« »Kako pa, bi rad vedel.« »Rekel bom Ravnjaku, da je deklina moja in da mu je kot oče nikoli ne dam.« »To ne pomaga nič; dekle ima leta in lahko stori, kar hoče.« »Potem vem nekaj drugega, kar mu bo vzelo za vselej veselje, da bi jo vzel. Le počakaj!« »No, kaj?« »To je moja skrivnost. Le toliko ti povem, da mi je o dekletu nekaj takega znano, da se bo Rav- njaku želodec obrnil, tako se mu bo studilo, ko to čuje.« »Ha, ali je kaj zagrešila? Kaj prav hudega, kaj? Toda Ravnjak ne bo verjel.« »Pripeljal mu bom take priče, da bo moral verjeti; ali priče so drage, denarja pa nimam.« »Opravi to, razdvoji ju — dal ti bom toliko denarja, da boš zadovoljen!« »Ne, moj ljubi, kakor zadnjič, tako se danes ne dam. Da bi si usta že prej brisal, preden sem klobaso pojedel — ne! Takoj tukaj zdaj mi daj denar; drugače še z mezincem ne ganem.« »Odkod pa naj vzamem denar tu na planini?« »Saj ga imaš pri sebi. Prerad ga imaš, da bi ga kje puščal. Toliko te že poznam.. . Jaz pa brez denarja ne opravim ničesar.« »Prekleti cigan, koliko pa hočeš?« »Osem tisoč, nič več in nič manj.« »Ali si nor? — S tem denarjem si kupim že malo kmetijo.« »Pa si jo kupi, če misliš, da je tako bolje zate! Mene pa pusti, da grem svojo pot!« Osojnik se je popraskal za ušesi in preudarjal. Čez nekoliko časa je dejal: »Štiri tisoč imam pri sebi — da več nimam, ti prisežem. Teh štiri tisoč ti dam danes; one štiri ti bom plačal, ko boš med črnuhljo in Ravnjakom na- pravil tak plot, da ne prideta skup. — Če vzame Ravnjak mojo Lenčko, ti bom kak stotak še navrgel.« Zdaj je preudarjal cigan. »Velja,« je dejal čez čas; »naj bo!« Iztegnil je obe roki, da mu je kmet naštel denar. Potem se je priklonil in rekel: »Zdaj pojdem čez Kozjek pa jo bom morda mahnil na Maribor, da ji že tam stopim na rep.« »Prav! Glej, da bom kmalu kaj čul o tebi — in tudi čutil, da si kaj opravil! Če boš ti name gledal, bom tudi jaz nate; na škodi ti ne bo.« Ko se je cigan že precej oddaljil od Osojnika, se je zahehetal: »Osel stari, misliš, da ti bom jaz za osla!... Ampak imenitno mi je posvetil. Zdaj ju imam oba v kleščah: Osojnika in Ravnjaka. Bom videl, kje se bo dalo več zaslužiti.« Ko je cigan odšel, se je Osojniku obraz razjasnil in lotil se je novih načrtov. Želel si je Ravnjaka za zeta, pa ne zaradi tega, ker bi hotel hčerki dobro, ampak zato, ker si je na tak način hotel pridobiti najveljavnejšega in najbogatejšega kmeta na Bistrici. Z vsemi silami je hotel to doseči. — Pred Sinsvetimi so bile na Bistrici občinske volitve in tudi Ravnjak je bil izvoljen. Še v sanjah pa mu ne bi bilo prišlo na misel, da bodo njega — najmlajšega — izbrali za žilpana. Toda Osojnik se je trudil na vse kriplje, od hiše do hiše je hodil, nago- varjal, obljubljal, celo grozil — in je res nabral veliko večino za Ravnjaka. Seveda je računal po svoje ia zase. Na vsak način si je zaslužil Ravnjakovo hvaležnost. Ravnjak pa, ki županskih poslov ni bil vesč, bo tudi moral večkrat k Osojniku na dom to in ono vpraševat; obilno delo ga bo tudi odvračalo od zaljubljenih muh, po vrh ga bo kot župana moralo biti še bolj sram, da bi si ciganko obesil za ženo. Ravnjak, ki je bil županske časti zelo vesel, je res ob vsaki priliki kazal Osojniku svojo hvaležnost, češče je prihajal na Osoje, z Lenčko se je prijazno menil, celo šalil se je z njo, skrbno pa se je izogibal vsake besede, ki bi ga bila zavezala. S svojim srcem je bil pri Pavli, čeprav jo je zelo redko obiskoval in še niti enkrat ni imel prilike, da bi bil na samem % njo govoril. Včasih ji je napisal kako prisrčno pisemce. Osojnik pa je bil židane volje, kakor da so se mu vse skrbi skadile, čeprav o ciganskem poglavarju ničesar ni slišal in tudi drugače ni bilo čutiti, da je ta kaj opravil. * IX, Odkar je Urška vpregla »mojstra Smolo« v zakonski jarem, se mu je življenje vse obrnilo. V njegovi koči je bil zdaj red kakor še nikoli prej. V, skrinji ni bilo več raznih skled in kotličkov, ampak lepo zložena in očejena obleka; ura na steni je imela nova kazalca, čevljarsko orodje je bilo v svojem kraju razobešeno, čevlji so bili pod klopjo razvrščeni, usnje je ležalo v kotu pod stopnjicami, okna so bila svetla in čista, miza in stoli pomiti in obrisani. Zunaj okoli je bil nov plot, v hlevu je stala rejena krava, pod streho je bilo sena do vrha. Najbolj pa se je izpremenil čevljarski stol. Ni več ležal ko bolnik na tleh in molil edini dve nogi v viš, ampak je stal trdno na treh, kakor je prav tako; na njem pa je čepel »mojster Smola«, pa ne le po četrt ure vsak mesec, temveč vsak teden po šest dni, od ranega jutra do poznega večera, kakor je prav tako. »Tička« je dejala, da svojega moža nikakor noče kaj siliti, ampak da mu pušča čisto prosto voljo; zaradi ljubega reda pa mora biti pri hiši vse na svojem mestu, čevljar pa je na svojem mestu tedaj, ako sedi na svojem stolu. Ali nikar, da bi si ona upala, njemu, svojemu možu, kaj oporekati — Bog varuj, kajti gospodar pri hiši je vedno mož! —, le tega ne naore trpeti, da bi tuji ljudje v njuni koči hranjevali Bvojo obutev, naj aj bo staro, ki je v popravilu, ali novo, ki so si jo naročili. Naj se navadijo, da pridejo po stare čevlje vsako krat že po dveh dneh, po nove pa v enem tednu! Tudi tega ni mogla od svojega Cencija zahtevati — menda vendar ne! —, da bi poleg svojega težavnega dela imel še skrbi z denarjem; ljudje itak ne plačajo radi in zato bo pač ona, Urška, prevzela te sitnosti in bo ona sprejemala ves denar ter ga na varno zaklepala, da tatovom ne pride v pest, ključ pa bo vedno pri sebi nosila, da se kje ne izgubi. O, nikakor ne, da bi ga hotela spraviti pod svojo komando in mu vzeti kakršnekoli gospodarske pravice — kajti hlače naj jiosi mož! —; tega pa ji ne sme braniti, da ga reši te ali one skrbi in mu s tem življenje olajša in oslajša, kakor je najbolj mogoče. Nje pa, je dejala, z ničimer ne more bolj razveseliti, kakor če vsak, prav vsak dan enkrat zapiska na svojo trobento; naj se čuje naokrog, da bodo vedeli, da je Cencij doma in da čaka naročnikov in plačnikov. Take in podobne ženine ljubeznivosti niso bile Cenciju nič kaj všeč. Toda Urška je dobro kuhala, lepo vse čedila, pridno gospodinjila, skrbela njemu za obleko, sebi pa tudi, da je bila ob nedeljah vsa živo pisana, dobre volje je bila zmerom, z neprestanim klepetanjem je pregnala iz hiše ves dolg čas — in tako ni ostalo novo pečenemu zakoncu nič drugega: požrl je s temi prijetnostmi še one manj prijetne ljubeznivosti. Čeprav so Ijudje vse drugače prerokovali, je mlademu paru sonce sreče stanovitno sijalo. Edino tedaj, kadar je Cencija prevzelo hrepenenje po zlati vinski kapljici, tedaj se je jel kisati, kajti njegova »tička« je bila pravi pravcati finančni minister in njena blagajna prava pravcata državna blagajna: v njo je šlo vse, iz n.ie pa ni prišlo nič. (Dalje sledi.)