štev. 22.        v Mariboru 15. novembra 1877.        Tečaj VI.
izhaja
1. In 15. dne
vsak<';:ja ntcseca.
Kokopisi
m; vračajo se.
......-X"^-"
Stoji na loto:
redoma po i foriiitc,
izjemoma po 3 forintc.
j3asopis zabavi i poduku.
Pregled. Poe7,iju: Materni glasovi. Gazel«. — Ura. — Nikolaj Aleksjevič Kirjejev. — Dragojila Jarnevideva. — Misli o napredku Slovencev. — Šekspirov Trgovec beneški. —
Materni glasovi.
VI
Jaz
čarovnicam vidim se podobna, Osodo našo ki nam z lic bero: Al' blaga duša tvoja bo al' zlobna, V pogledu tvojem išče mi oko.
In materinski čuti, zapeljivi
Kakor mladostne domišljije vse,
Najslajše nade, sinko ljubeznivi, O tebi šepetajo mi v srce.
In slutnjam, upom tem udam se rada, Da blag, kreposten vselej bodeš ti.
Kako krepi mi duh presladka nada, Da ti boš solnce mojih starih dni.
Ponos že zdaj ngreva žile moje, Postal značajen da junak boš ti,
Iskat pravico domovine svoje.
Kar glavna bodi tvojih vseh skrbi.
Otrok! al' ti bi mogel porušiti Vse zlate sanje matere svoje? -
Oj, dober bodi, sin, in izpolniti Naj sveto bo ti, materne želje.
P D.-Pajkova.
Gazele.
v.
t
ebe jaz se dalje ne bojim — bodočnost!
Neizrečno se te veselim — bodočnost!
Ti izpolniš sladke ttpe moje
Koje v srci radostnem gojim — bodočnost!
Dolgo sem se trudil, sem trpel.
Daj mi zdaj, po čemer hrepenim — bodočnost!
22
- 342 -
Ne po zlatu, srebru in časti.
Po nje srcu, róci le hlepim — bodočnost!
Z vsem bogatstvom, bliščem vsem sveta,
Srečen brez nje ne bil bi ž njim — bodočnost!
Jos. Cimperraan.
Ura.
(Dalje.)
Davidov oče še nij prišel, a tudi pisal nij več. čas je tekel počasi, leto je dolgo trajalo, mesee junij približeval se je uže koncu. Bili smo se uže naveličali čakanja.
Mej tem se je počelo govoriti, da se jo Latkinova bolezen na zlo obrnila, in da mu bo rodbina — kar je bilo lebko mogoče — pomrla od gladu, da se mu bo hiša podrla, in da bo vse zasula. Tudi David se je bil spremenil v licu in bil je tako čemeren in ljut, da sem se mu le nerad približeval. A sedaj je bil tudi redko kedaj doma. Tudi Eaise nisem videl pogosto. Samo včasih sem jo videl od daleč, kako z brzim, lehkim hodom hiti preko ulice, baš kakor strela držeč roke vzdolž telesa, a temnega in pametnega pogleda z izrazom tuge na bledem in milem licu. To je bilo vse. Tetka s pomočjo njenega Trankvilitatina mučila me je še vedno in zmerjala me kakor prej: „Lopov, gospod lopov!" ali jaz se niti brigal nisem za to, a oče bil je vedno pri poslu, delal je neprenehoma, potoval simo in tamo in nij se brigal za to, kar se v hiši godi.
Nekokrat, ko sem šel mimo znane jablane in tam, bolj iz navade, pogledal na ono mesto, dozdevalo se mi je, da na površju zemlje, pod kojo je ležalo naše blago, je neka sprememba ... . da je ono mesto, ki je bilo
prej jamičasto, sedaj napolnjeno, in da grude drugače leže! Kaj to zna-či? mislim sam pri sebi. „Nij-li kdo opazil najne skrivnosti ter izkopal uro ?"
Moral sem se prepričati s svojimi očmi. Za uro, ki je v krilu zemlje rjavela, nisem maral; ali nisem hotel dopustiti, da bi se kdo drugi nje posluževal. Zato drugega dne rano vstanem, grem na vrt z nožem v roci, najdem ono znano mesto pod jablano in začnem kopati — izkopal som jamo gotovo za prač globoko, ter sem se na zadnje prepričal, da je ura izginila, da jo je kdo našel, izkopal, ukral.
Ali kdo bi jo mogel izkopati razve Davida?
Kdo je drugi vedel, kje je ura ?
Zagrnem jamo ter se vrnem domu. čutil sem se globoko razžaljenega. Vzemimo — mislil sem sam pri sebi — da je David ure potreboval, da svojo bodočo nevesto in njenega očeta reši smrti, da ne pomrjejo od gladu .... Naj pravijo ljudje kar hočejo, ura je vendar nekaj vredna .... ali ne bi bil moral priti k meni ter reči : „Brate — (jaz bi na Davidovem mestu sigurno rekel : brate) — brate ! jaz potrebujem novca; vem, da ga ti nimaš, ali dovoli mi vzeti uro, kojo sva pod jablano zakopala! Saj tako nikomur ne koristi, a jaz, brate, ti
— 343 -
bom hvaležen zato!" S kakovo radostjo bi mu bil dovolil, dajo vzame! Ali za hrbtom delati, ne zaupati prijatelju! .... tega ne opraviči ni-kakova strast, nikakova potreba!
Ponavljam, da me je to žalilo. Začnem se hladno ponašati nasproti Davidu in srditi se na-nj .... Ali David nij bil one vrste ljudij, ki kaj takega opazijo, ali se radi tega srdi-jo. Počel sem ga tudi uže zbadati...
Ali bilo je videti, da David mojega zbadanje niti ne razume.
Eekel sem pred njim, kako je v mojih očeh nizek on, ki ima prijatelja, koji popolnem pojmi sveto čuvstvo prijateljstva, a vendar nima toliko plemenitosti v duši, da se ne bi poslužil zvijače: kakor da bi se dalo kaj zatajiti! Izrekši poslednje besede, smehljal sem se zaničevalno.
Ali David me nij niti poslušal.
Naposled ga vprašam, da-li je bila najina ura, ko sva jo zakopala v zemljo, navita ali ne?
Nisem vedel, pri čem da sem. Davida je očevidno nekaj peklo na srcu .... samo ne radi ure. Nek nenadejani slučaj mi je pokazal, da je nekriv. —
Nekokrat sem se vračal domu skozi neko tesno ulico, skoz kojo navadno nisem hodil, ker je tu blizo bila hiša, v kojej je stanoval moj sovražnik — Trankvilitatin ; ali ta pot vodila me je osoda tja. Idoč mimo odprtega okna neke krčme na enkrat začujem glas našega sluge Vasilija; bil je to mlad, vesel deček, „malopridnež," kakor je moj oče govoril, ali ki je vendar umel osvajati ženska srca s svojim dovtipom, igranjem in sviranjem na torbanu.
„Ali poslušaj samo, kaj sta si zmishla," reče Vasilij, kojega nisem,
mogel videti, ali sem ga dobro cul — sedel je najbrže s svojim drugom pri časi čaja pri oknu, in, kakor je to navada pri ljudeh, ki se nahajajo v zaprtej sobi, govoril je na glas, ne-misleč, da ga bo kdo na ulici čul: „Kaj sta izmislila! Zakopala sta jo v zemljo."
„Lažeš, reče drugi glas.
„Povem ti, taka sta naša gos-podiča! Posebno David .... Ta je pravi Ezop. Vstal sem rano v jutro in stal pri oknu .... vidim, da naša gospod iča gresta v vrt, neseta to-le uro, da pod jablano izkopljeta jamo, položita jo notri kot malo dete, a potem izravnata zemljo, ta norca!"
„Vrag nju vzemi!" reče drug Vasilijev, „pa kaj je bilo ? Ti si izkopal uro?"
„Se ve da sem jo izkopal, sedaj je moja. Samo pokazati je si ne upam. Bilo je pri nas mnogo kriča radi nje; David jo je ono noč ukral našej starej. Povem ti, neumen po-balin! No ure ne smem nositi. Ali sedaj bodo skoro prišli naši garnizonski oficirji; jaz jo bodem enemu njih prodal a novce zakvartal."
Dalje nisem poslušal. Kot strela letim domu, pa baš pred Davida. „Brate" začnem, ^oprosti mi, brate! Krivo sem te sodil! sumnjal sera na tebe! in uže sem te bil obsodil! Ti vidiš, kako sem vzburjen ! oprosti mi!"
„Kaj ti je?" reče David, „povej."
„Sumnjal sem na tebe, da si jo ti vzel, da pomagaš svojim znancem-A vse to je storil Vasilij!"
Povem Davidu vse, kar sem čul pod oknom krčme. Ali kako bi opisal svoje začudjenje! Mislil sem, da se bo David razsrdil; ali se nisem nadejal tega, kar se je zgodilo.   Komaj
23*
- 344 -
sem svoje pripovedanje dovršil, spopade ga strašna razkačenost. David, koji je to celo otročarijo z uro preziral — kakor je sam rekel, — isti David, koji je ne edenkrat rekel, da ura nij vredna niti ubitega jajca — na enkrat poskoči, ves vzplamti, zaškrip-Ije z zobmi, stisne pest. „To ne sme tako ostati!" reče naposled . „Kako sme vzeti tujo stvar? Jaz mu bodem pokazal, le počakaj ! Lopovom ne odpuščam." Niti sedaj ne morem pojmiti, kaj je Davida moglo tako razsrditi-Menda je bil uže prej ljut, ter je Vasilijevo postopanje vlilo samo olja v ogenj ; ali ga je moje sumničenje razkačilo. Tega ne vem prav povedati, ali nikedar ga nisem videl tako razdraženega in vzburjenega. Zagledal sem se v njega ter se čudil, kako jako in težko je sopel.
„Kaj misliš storiti?" vprašam ga naposled.
„Videl bodeš; po zajtrku poiskal bom tega malopridneža in govoril ž njim."
No, mislil sem, ne bil bi rad v koži tega malopridneža. Kaj bo iz tega, mili Bože!
A glej, kaj se je dogodilo.
Ko po zajtrku nastane ona navadna sanjiva tihota, odide David (a tudi jaz ž njim se strahom v srcu) v družinsko sobo in pokliče Vasilija ven. Ta s početka nij hotel priti, ali naposled je ubogal ter šel z nama na vrt.
David je stal pred njim, tikoma prsa k prsom obrnena. Vasilij bilje za glavo veci, nego David.
„Vasilij Terentijev," začne moj drug z resnim, zapovedujočim glasom, „ti si pred šestimi tedni izkopal pod ono jablano uro, kojo sva midva tam zakopala.   Ti nisi imel pravice tega
storiti, ker ura nij tvoja. Daj jo precej nazaj !"
Vasilij bil je malo zmeden, ali se je precej zopet zavedel. „Kako uro? kaj vi govorite ? Bog vas je dal, jaz nimam nikakve ure!"
„.Jaz vem, kaj govorim, a ti ne laži!   Uro imaš ti, daj jo sem!"
„Jaz nimam vaše ure."
„A v krčmi si . . . ." začel sem jaz govoriti, ali me je zadržal.
„Vasilij Terentijev," reče on zamolklo in ga z besedo prehiti : „Midva za gotovo veva, da imaš ti uro. Jaz ti z lepa pravim daj jo nazaj ! — Ako je ne daš . . . ."
Vasilij ponosno raztegne nos.
„Pa kaj bodete potem z menoj,
no?"
„Kaj? Midva se bova borila s teboj tako dolgo, dokler ne premagaš ti naju, ali midva tebe."
Vasilij se je nasmejal.
„Bonti se? to nij za gospodo, da se bori se slugo !"
David precej pograbi Vasilija za prišlek.
„Dii, ne bodeva se borila s teboj s pestmi," reče z zobmi škripaje; „čuj me! Jaz ti dam nož, a sam bom vzel enega .... bomo videli, kdo bo huji .... Aleksij!" reče meni, „prinesi moj veliki nož, uže veš, onega, ki ima kosteni rožič, — tam je na mizi, a drugi je v žepu."
Vasilij na enkrat klone ter skoro pade. A David ga je držal še vedno za prišlek.
„Vsmilite se ... . vsmiliti se, David Jegorič." jeclja; solze se mu kažejo v očeh. „Kaj je to ? kaj delate ? Pustite me!"
„Ne pustim te, ne prizanesem ti več ! — A.ko mi danes uideš, poskusila
— 345 -
se bodeva jutre na novo. — Alekša, kje je nož?"
„David Jegorič !" jecljal je Vasilij, „nikar me ne ubijte!   Kaj je to?  A
uro .... jaz, da jaz.....jaz sem se
šalil, prinesel jo bodem precej. Kaj to pomeni? Prej ste hoteli Hrizan-tu Lukiču trebuh razparati, a sedaj meni! Pustite me! David Jegorič! Tačas vam prinesem uro. Samo očetu nič ne povejte."
David izpusti Vasilija. Pogledam mu v lice. Ees poplašil bi se pred njim tudi malo bolji junak, nego je Vasilij, tako je bil razkačen .... a hladen in besen. Vasilij, odide v hišo in vrne se precej z uro v roci. Molče dii jo Davidu, a ko se je zopet vračal v hišo, zaklical je na pragu: „Pfuj, sram te bodi!" David je kimal z glavo ter odišel v najino sobo. Jaz grem zopet za njim: „Suvarov! pravi Suva-rov!" mislil sem sam pri sebi.
Ondaj, namreč leta 1801., bil je Suvarov naš prvi narodni junak.—
David zapre vrata za seboj, položi uro na mizo, prekriža roke in — o čudo! začne se smejati. Pogledam ga in začnem se tudi jaz smejati. „To je čudna stvar," začne on, „nikakor se ne moreva iznebiti te ure. Ko da je začarana! A zakaj sera se jaz tako razljutil?"
„Da, zakaj?" ponovim jaz. „F3ilo bi bolje, da bi jo bil pustil Vasiliju ..."
„Ne, ne", seže mi David v besedo, „ to bi se reklo norce vganjati! Ali kaj hočeva sedaj ž njo?"
„No, kaj hočeva?"
Obadva sva gledala uro — in razmišljevala. Okinčana z modro biserno verižico — kojo je nesrečni Vasilij v strahu pozabil vzeti — opravljala je  mirno svoj posel.   Tolkla je
nekoliko in vrtela počasno svoje bakreno kazalo.
„Ali bi jo zopet zakopala ? alibi jo v peč vrgla?" predložim naposled jaz. — „Ali še nekaj, ali bi jo dala Latkinu?" mm'i
„Ne!" odgovori David. „Nijedno tega. Veš kaj ? V guvernerjevej pisarni postavljen je odbor, ki sprejema milo-dare za pogorelce iz Kazimovega. Mesto Kazimovo, pravijo, zgorelo je z vsemi cerkvami. Pravijo, da ta odbor sprejema vse, ne samo kruh in novce, nego tudi stvari v naravi. Tija bodeva nesla uro! Kaj praviš?" kv>is-a
„Ha, vrlo dobro!" rekel sem. „Lepa misel! Ali ker je rodbina tvojih prijateljev v velikej stiski, mislil sem da____"
„Ne, ne, odboru jo bodeva dala. Latkinovi bodo tudi brez tega lehko živeli.   Odboru torej!"
„1 pa dobro, odboru — odboru jo bodeva dala. — Samo se mora kaj pisati guvernerju."
David me pogleda. „Misliš?"
„Da, res morava nekaj napisati. Ali samo nekoliko besedij."
„Na primer!"
„Na primer .... začela bodeva: Pretresena .... ali: pobujena" —
„Pobujena .... dobro !" ;j ^
..Potem se mora reči : To neznatno darilce."
„Neznatno darilce .... tudi dobro! Na !   vzemi pero, sedi in napiši !" ,,S početka na nečisto," pridodam
jaz. ,i|>J'
„Dobro ; samo piši. piši ! Jaz bom mej tem uro s kredo osnažil."
Vzamem polo papirja, zarežem pero, in nisem še odzgor napisal : ,,Njegovej Svetlosti, prevzvišenemu gospodu knezu" (naš guverner bil je knez X),   ko se poplašim od nena-
- 346 -
vadnega krita, ki se je iznenada v našej hiši začni. — Tudi David je čul ta krik ter se prestrašil, vzdignil uro z levo roko, a v desnej držal eunjieo pomazano s kredo. Pogledala sva se. — čemu je ta glasni krik? Bila je tetka, ki je tako kričala .... A to? — To je očetov glas, zamolkel od jeze. „Uro, uro," kriči nekdo, najbrže Trankvilitatin — čuje se teptanje nog, stopnjice škripljejo, cel kup ljudij vre besno .... gre naravnost proti najini sobi. Skoro da izdahnem od strahu; no tudi David je bled kakor zid, ali gleda kakor sokol. „ Vasilij, ta malopridnež, naju je izdal, pregovori on zkoz zobe .... vrata se široko odpró .... in oče v spalnej haljini, tetka v ogrinjalu za češljanje. Trankvilitatin, Vasilij, Juška, še neki drugi sluga, kuhar Agapit — vsi se gnetejo v sobo.
„Lopova!" kriči oče lahko kašlja-joč. „Komaj smo vaju vlovili!" In videč uro v Davidovih rokah — „daj sem!" zakriči na-nj. „daj simo uro!"
AH David ne pregovori ni besedice, nego skoči na okno, ki je bilo odprto, — z okna na dvorišče, a odtod na ulico. Ker sem uže bi, navajen, da v vsakej stvari posnemam svoj uzor, skočim tudi jaz skoz okno in tečem za Davidom.
„Vlovite ju, držite ju!" kriče za nama razni glasovi.
Ali midva tečeva po ulici, golo-glava, David spredi, jaz nekoliko korakov zadi, a za nama ropot nog in krič.--
Mnogo let je preteklo, odkar se je to dogodilo; večkrat sem mislil o tem — a še sedaj ne morem razumeti, zakaj se je moj oče tako strašno razsrdil, čeravno je malo prej bil zapretil, da mu nikdo nič o uri ne spomni,
kakor tudi nisem mogel razložiti si besnosti Davida, ko je ta čul, da je Vasilij uro izkopal. Tudi nehote se mi je vrivala misel, da je v njej morala biti neka čarovna moč.
Vasilij naju nij izdal, kakor je David mislil — on nij imel toliko srčnosti, da to stori, ker ga je David preveč preplašil, — nego naša sluš-kinja je videla uro pri Vasiliju, ter tetki to povedela. Iz tega izlegel se je vrag.
Midva sva bežala po sredini ulice. Pešci, koje sva srečala, so obstali ali nama se izognili s pota, čudeč se in ne vedoč, kaj se je dogodilo. Spominjam se, da se je nek star sekond-major v pokoju, znan lovec, prikazal pri oknu svoje hiše — in daje iz vsega grla kričal, ko da je na lovu: L'iulu! Na volka! Za nama pa so kričali neprenehoma: „Stojta! Držite ju!" David je bežal držeč uro nad glavo, včasih je celo skakal; tudi jaz sem skiikal na onih mestih, kjer sem njega videl skakati.
„Kamo hočeva?" zakličem Davidu, videč da je krenil v neko ulico — ali sem jo jaz sam tudi za njim potegnil.
„Na Oko," odgovori on. — „V vodo jo bodeva vrgla, naj jo vrag o d-nese!"
„Stojta, stojta!" kričali so za nama ....
Ali midva uže beživa skoz ulice.
Nasproti nama pihlja hladen ve-trič — tudi reka je uže pred nama, strm odsek in lesen most s celo karavano vozov na njem in vojak s sulico — tedaj so stražarji nosili sulice .... David je uže na mostu, beži mimo vojaka, ki ga je hotel udariti s sulico po nogah — ali ga ne zadene, ter pogodi neko tele, ki je
- 347 -
šlo mimo. David na enkrat skoči na ograjo mosta — klikne radostno — . . . . nekaj belega, nekaj modrega se leskeče, leti po zraku — to je srebrna ura s srebrno verižico Vasilijevo, kojo bodo sedaj pogoltnili valovi .... ali sedaj se zgodi nekaj neverjetnega ! Davidu spodrsnejo noge in polete gori za uro — a celo telo z glavo doli obrnjeno, z rokami naprej, z razširjeno suknjo izgine mahoma z mosta — v hudej vročini skačejo tako poplašene žabice z visoke obale v vodo — in tamo doli pljuskne nekaj v vodo in začuje se vrenje valov ....
Kako je meni bilo, nisem vam v stanju opisati.   Bil sem blizu Davida,
ko je skočil z ograje .... no ne morem niti tega se spomniti, da-li sem klical na pomoč! Ne verujem, da bi se bil le poplašil. Ko da me je strela omamila, bil sem v nekej nesvesti. Eoke in noge so mi odrekle. Okolo mene so se ljudje gnetli in pehali; nekoji dozdevali so se mi znani. Na enkrat prikaže se Trofimič. Vojak s sulico stopi malo v stran, hitro izginejo konji in voz .... Potem se mi vse zaželeni pred očmi in nekdo me vdari po vratu in po plečih .... Padem v nesvest.
Ruski spisal Ivan TnrOTJe^-Provol Ivan Naglic.
(Dalje pride.)
Nikolaj Aleksjevič Kirjejev.
Slavjanski junak.
Za slavjanstvo še ni bilo toliko važne dobe nego je sedanja, menda še tudi noben drugi narod nikoli ob enem ni toliko važnih nalog reševal nego sedaj slavjanski. — Mi Slavjani bili smo do dnešnjega dne po vecem še samim sebi neznani: odtekli smo kakor neporedni otroci lastni materi, raztrosili se po svetu, oddaljevali se drug od drugega, potujčevali se tako, da brat ni spoznaval več brata, sestra ni vedela več za sestro — pozabili smo vsi skupaj na našo mater in na našo sorodnost. — Vendar ko smo tako raztrošeni, osamljeni, brez sorodne bratovske zavesti in zaveze životarili, bilo je lehko sovražnikom našim nas oskrbljevati, nas bolj in bolj slabiti zaničevati in pogubljati. Slavjanstvo bilo bi propalo, izginilo — ako se ni vzbudila ob največi nevarnosti slav-janska zavest. Eazdeljena, osamljena, le sovražnikom predana plemena, po-
čela so spominjati se svoje matere, svojega proizhoda, svojih bratov in sester: svoje sorodnosti. Bolje pa ko se je ta zavest budila, bolj se je živil in naraščal slavjansld pogum in ž njim odločeni upor vsakteremu sovražnemu nasilju. Najprej se je gojila slav-janska bratovska ljubezen, močnejši brat podajal je pomočno roko slabej-šemu in zatiranemu: — in tako ie postal sedanji velikanski boj za osvo-bodjenje, za čast in srečo Slavjanav.
Pač naravna in sveta dolžnostjo vsakteremu Slavjanu spominjati se s častjo blagih buditeljev obče slavjan-ske zavesti in junaških boriteljev za največe svetinje slavjanske in člove-čanske. Med prve buditelje te zavesti in vzajemnosti, in med prve boritelje za slavjansko čast in pravico more se šteti plemenita rodbina ruska: Kirje-j e v - i h.
Tukaj sicer ni mesta govoriti
- 348 -
obširno o celi ti rodbini, temoč le posebno o Nikolaju Aleksjeviču Kir-jfijev-u, prvem odličnem Eusu, kteri je za vzvišeno idejo slavjansko, in posebno za jugoslavjansko osvobod-jenje od turškega jarma na krvavem bojišču slavno junaško smrt storil. Nikolaj Kirjejev kaže se nam kot pravi vzor slavjanskega rodoljuba in junaka. Eodoljubje slavjansko je menda že po svojem očetu podedoval; junaštvo mu je podelila njegova neobično močna narava in čista, blaga čut slav-janska. Oče njegov je bil med prvimi v oni pogumni četi ruski, ktera se je za svobodo celega naroda ruskega, za končanje nesrečnega robstva borila; bil je med prvimi v onem blagem društvu, ktero je počelo buditi rojake k občnemu slavjanskemu zavedenju. Sinu Nikolaju je torej brž vzkipelo srce v najblaženejši navdušenosti za vse, kar bi bilo na obči blagor človeški, a posebno kar bi bilo na dobro, za napredek čast in slavo slavjanstva.
Odgojen bil je Nikolaj Kirjejev v pažskem zavodu, kder se navadno sini najodličnejših rodbin ruskih od-gojujejo. Zavolj posebnega odlikovanja, tako glede nauka kakor vedenja, bil je na skoro imenovan komornim pa-žejem in na to oficirjem v jezdni gardi. Tukaj vendar njegovo stremljenje in zelenje ni našlo dostojnega delovanja; 26 let star pustil je neplodno vojaško življenje in se v Vilni naselil. V tem kraju počel je z vsemi svojimi močmi svoje blago delovanje. Njegovo dobro srce ni moglo nikjer krivice trpeti, boril se je torej proti starim napakam in krivičnim nared-bam, ktere so ljudstvo težile. Sin staro-plemenite, pa prave slavjanske rodbine ljubil je iskreno ves svoj narod, ljubil je prosto ljudstvo in kakor se
je poprej oče njegov za ljudsko osvo-bodjenje boril, tako sedaj on za ljudsko naučenje, snovanje in podpiranje ljudske šole. Pa kakor že omenjeno, Nikolaj Kirjejev se je smatral tudi kot Slavjana: bila mu je torej obče slavjanska čast in sreča isto tako na srcu kakor domovinska. Za vspešno delovanje v slavjanskem smislu našel je najboljšo priliko v slavjanskem društvu, kteremu je leta 1869 za vsta-novni fond tri tisoče rubljev daroval potem pa za častnega uda in korai-tetnega tajnika voljen bil. Na to je postalo njegovo delovanje za obči blagor slavjanski neizmerno; v njegovih petrogradskih salonih shajale so se seje slavjanskega komiteta, vdeleževal se je z vso gorečnostjo vsakterih posvetovanj ter podpiral dotične sklepe za izvrševanje na vsakoršni častni način, duševno in materijalno. Njegov živahen duh gledal je po največ le v sijajno, slavno in srečno bodočnost slavjansko in da bi ta zaželena doba se brž ko brž priborila, bil je pripravljen za svoj ideal vse darovati, celo svoje življenje žrtvovati. Ob takšnem mišljenju in čutjenju je tedaj pač naravno bilo, da, ko so se jugoslav-janski bratje proti nečloveškemu asiat-skemu tlačitelju vzdignili, je njegovo srce v navdušenju vzplamtilo pomagat tem hrabrim boriteljem in ta plameča navdušenost mogla je le na krvavem bojnem polju z življenjem ngasniti.
Kirjejev je bil popolnoma pie-pričan, da Slavjanstvo bode zmagalo. Ko je v Petrogradu nek prostovoljec za Srbsko k njemu pozvan navdušeno sicer o bodočnosti slavjanski govoril, ga je Nikolaj dolgo tiho in pazljivo poslušal, pa na besede govornikove; „Ali mi pobjedimo?" — ga Nikolaj vstavi in reče „kogda mi pobjedimV"
- 349 -
Ko se je Srbija odločila za boj, odločil se je tudi Kirjejev iti na Srbsko bratom Srbom v boju pomagovat. Ob tej priliki pa je pokazal najiskrenejše svoje rodoljublje. Bil je komaj 34 let star in oženjen s kneginjo Ano Sra-novno N e s v i C k o, mladostno žensko, ktera je zavolj svoje lepote po vsem Kuskem slovela; — vendar ta slavjanski rodoljub odločil se je zapustiti takšno ženo, zapustiti celo svojo rodbino, zapustiti ugodno življenje v razkošnih palačah in podati se z rude-čim križem v revne in tožne srbske pokrajine na pomoč ranjenim in onemoglim srbskim vojnikom. Marsikomu se bode menda čudno dozdevalo, kako da se je Kirjejev, oficir ruske jezdne garde, le z rudečim križem, za naprave saniternega odreda na jugoslavjansko bojišče podal; — pa ta slučaj lepo značuje blago njegovo srce, nežno čuteče za vsaktero človeško zlo in
nadlogo. Pri tem more biti tudi sledeča dogodba v pojasnilo. Nikolajev brat, Aleksander Kirjejev, je bil poprej v Petrogradu v logarju tako hudo zbolel, da so ob ozdravljenju njegovem vsi zdravniki obupali ; zavolj silno nalezne bolezni si tudi nikdo ni več blizu bolnika upal, njegovega doma se je vse izogibalo, le Nikolaj se nikakor ni bal za svoje zdravje in življenje, on je ostal pri svojem bratu ob tem ko ga je že vse zapustilo, on mu je stregel sam kakor skrbna mati bolnemu detetu noč in dan skoz več dolgih tednov in mu tako življenje rešil. Sestri Olgi, ktera je obema bratoma z gorečo ljubeznijo udana in je tedaj na tujem bivala, ni ničesar dal o Aleksandrovi bolezni vedeti, samo da bi se ona v nevarnost ne podajala.
Popotnik.
(Dalje pride.)
Dragojila Jarnevičeva,
pisateljica hrvatska. Hrvatski napi-sal Ivan Trnski. (Dalje.)
Dragojila Jarnevideva rodila se je 4. jan. 1. 1812. v Karlovcu. Roditelji njeni so imeli hišo zvunaj trdnjave, ne daleč od kupskega mosta, a pečali so se z malo trgovino.
Pri sladkosti materinega pesto-vanja in nje ljubezni priljubljevala se jej je hrvatska beseda ; a vehka žalost jo obide, kedar so jej v učilnici prepovedali hrvatski govoriti, ter jo včasih hrvatski spregovorivšo tudi kaznili. Bolelo jo je to zaničevanje materinega jezika v dušo, vendar je trpela to sramoto  misleč,   da to mora  tako
biti, da brez nemšt-ine nij izobraženosti.
K temu umre jej skrbni oča. Mati pri velikem gospodarstvu i šesterih otrocih nij mogla toliko paziti na vzrejo svojih hčerij. Zato je bila izročena učiteljem, a ti so gledali samo na svojo korist, kakor je to sama po-kojnica zaznamila. Razve tega gospodovalo je v trdnjavi vojaštvo, da sto-lovalo tam tudi glavno zapovedništvo gornje Krajine, in tako je začelo v odličnejših društvih širiti se nemštvo. Tudi v karlovškera samostanu i na
- 350 -
tamošnjih učilnicah gojil se je edino nemški jezik. Ondaj je Dragojili Jar-nevičevej bilo štirnajst let.
Ne čudimo se torej, da se je umna deklica poprijela čitanja nemških spisov, citala je brez vsakega odgojnega sostava, brez izbire; citala je poleg Klaurenijad tudi Sehillerjeve poezije. Vsa sreča je bila, da je bila krepkega duha, ter se odvračala od grdobe ter nagibala edino k lepim nravom. To svedoče najbolje pesni nemških dveh velikanov, ktere je Dragojila prepisavala, a mnogo jih tudi na pamet znala.
Vsled takega čitanja udala se je Dragojila edino idealom, v resnosti sveta pa je gledala samo malopridnost i hudobo. Njene zahteve, kakor da naj bode človek nad tem svetom, vzpela so se visoko. „Zmotil se je — piše ona — nekak metež v mojem duhu i gonil me neprenehoma sem in tja, brez pokoja, z otožnostjo i neveselostjo. Dorasla v devojko, mesto da se ra-dujem belega sveta i mladih let, stisnila sem se v svoj kotiček i trpela muke prašajoč svojo dušo i srce, zakaj noče v slogo z ostalim živečim svetom? Neko hrepenenje meje pepalo, a znala nisem, po čem prav za prav hrepenim. I tako so mi ginila leta."
V tej duševnej bolehavosti, sedeč i gledeč v knjige pozno v noč, raz-dražujoč občutljivo svoje srce z domišljavo srečo a tujec se od sveta, morda pa tudi največ vsled premalega gibanja na čistem božjem zraku, onemogla je Dragojila na telesu ter se začela leciti. Zdravniki jej naposled svetujejo, naj gre v drugo deželo; kder bi bil čistejši zrak.
Napoti se torej 1. 1839. z neko znanko v nemški Gradec i začne tam ogledovati se po lepej tamošnjej oko-
lici. Enkrat se je na vrh gradskega brega, tako zvanega „Sehlossberga", došetala ter pod oni zvonik dospela, s kterega vsako jutro i večer veliki zvon zadeni.
Dragojila zapazi na notranjej steni zvonika mnogo zapisanih imen z zaznamljenjem dneva, kedaj je bil kdo pod zvonikom. Vže tri mesece nij bila cula ni besedice hrvatske, a na tej steni opazi i začne citati te-le hrvatske verze:
Zdrav mi svaki bratac bio,
Koj Je godier ^) roda moga,
Kom' je jezik ovaj mio,
Koji me je razumio.
Sva mu sreča došla od boga !
Pripovedala mi je pozneje, da jej je ta pozdrav globoko segel v srce, da jej se je vsa milina maternega jecljanja iz prvega detinstva na enkrat oglasila v duši, i akoravno do ondaj nij poskušala napisati nijednega hrvatskega stiha (verza), da nij mogla premagati srčne želje, temveč vzemši svinčnik pohitela je oglasit se neznanemu pesniku.
Odgovor, napisan pod gore navedene stihe, glasil je tako:
Ilirkinja 'e ovdi''j jedna, Koja jezik ovaj razmi*) Premda'') ona tebe nežna. Vendar joj je kruto*') drago. Da je našla ove rieči'), Kojim srdce svoje lieči^).
Ilirkinja iz Karlovca.
Treba mi je povedati, da smo tedaj živeli v Gradcu jaz i moj tovarš Edo pi. Grgurié, pokojni Ljudevit Splajt i šče nekoliko Hrvatov na tamošnem vseučilišču ; i ko je grof Janko Draš-kovič v Zagrebu začel v nar. kolo
') kteri je koli; ^) mil, ljub; tu; *) razume; ^) ako ravno; ") jako, zelo; ') beseda;        ozdravlja.
- 351 -
klicati hrvatske plemiče: Oršiee, Ser-maže, Bakače, Festetide, Pejačevice, Draškovide in Kulmere, za tem častnega starca Haulika, velikega župana Zdenčaja i vse tedanje ilirske književnike, i ko ste tedanja komtesa Sidonija Erdodi i baronovka Condé hrvatskemu jeziku s pesmo pot krčili v visoka družtva, napisali so mladeniči na svojo skromno zastavo „napredek knjige", ter jaz i Davorin Trsten-jak občee z vrlim Muršeeem i marljivo dopisujoč si se Stankom Vrazom , kteri je tedaj živel v Zagrebu, poskušali smo se na književnem polju i lepo drugovali, ter vsakega mladega Hrvata i Slovenca na književno delo nagovarjali. Moj prvi prevod Sehil-leijeve pesme o zvonu, druge izvir-nice Trstenjakove Leljinke i druge pesmice izišle so tedaj v ,,Danici". Tudi potlešnjega profesora Macuna pridobili smo v svoj krog.
Prijateljski občujoč obhajali smo skupaj lepo graško okolico, shajali se na graškem bregu, kder sem jaz napisal oni pozdrav vsakemu rodoljubnemu piišlecu do onega zvonika.
Nekega jutra priteče k meni eden tovarišev ter mi reče, daje na ,,Schloss-bergu" odziv napisan našemu pozdravu i to od ženske roke. Mi hitimo gore, da ga vidimo, in nij bilo nikako čudo, da smo skoro zasledili nepoznano nam preje Karlovčanko.
Nij bilo dolgo, da Splajt dobi pismo iz Karlovca i v njem drugo, da je izroči Dragojili Jarnevidevej, za ktero nij znal, da je v Gradcu. Izpraša nje stanovanje, in sluteč ali ne sluteč, da je to naša nepoznanka, omeni nekaj ob onem pozdravu i odzivu, a ona se smehljajoč ovadi. Cul
sem od Šplajta, da je pametna ženska, da je tudi nekakve nemške pesni napisala i da se ne misli možiti, ker jej je bilo vže 27 let i ker je bolehna. Pomislim, ne bi li mogla ta gospodična pod našo zastavo pristopiti, pa za to poprosim Šplajta, naj jo praša, smem li jo obiskati. Ona dovoli, i tako se snidem s klaverno bolnico, ktera nij imela nikakega cilja pred očmi, kterej je bil zamrzel svet i življenje, tako da je mislila, da nij za nič druga, nego za grob. Začnem jo odvračati od takih nazorov i nagovarjati, naj se posveti domovini i naj se poprime pisanja v materinskem jeziku. Otož-nica se preporodi, i kakor sama piše, „jasno jej je postalo hrepenenje, ktero jo je vznemirjevalo i gonilo noč i dan neprenehoma od mesta do mesta". Priljubi se jej domovina, i ona začne z dušo in srcem ljubiti i čislati zanemarjeni svoj jezik. Dal sem jej slovnico i rečnik ter narodne poslovice; učil sem jo, in popravljal prve nje literarične poskuse. „Želja za domo-vinom" v „Danici" št. 31. 1. 1839. bil je prvi prikazek njenega prerojenja i zares lep priziv k tedanjemu narodnemu gibanju. Pesen je sledila pesni, a jaz sem jo nagovarjal, naj se nauči estetike i naj se na to poprime pri-povedanja. Vzdrami se iz svojega brezciljnega tavanja, začne se marljivo učiti, ter pri poslu i trudu se jej raz-vedruje duh. Tako je domovini bila rešena plemenita duša. „Šče malo časa — piše sama — i zaspala bi bila moja duševna moč v večnih borbah s fisič-nimi silami".
A. Felioiija.
(Dalje pride.)
- 352 -
Misli o duševnem napredku Slovencev.
(Daljo.)
To stran smo lehko obravnali brez strahu, tudi pred tistim, ki bi nam nedoslednost v razvrščevanju očital, češ, da moramo prej vedeti, ali smo za šolo sposobni ali ne. Kajti domača in tuja tla so kazala in l^ažejo, da Slovenec ima veliko sposobnost učiti se. Posamezniki tudi poleg vsaj toliko spričujejo, da so tudi produktivni, ne le pasivni v sprejemanju učnih predmetov. Zadosti, gmotno stanje in duševna sposobnost pri nas niste nasprotni snovanju šol na domačih tleh v gori načrtanem smislu, ko bi tudi državo-pravna prostost toliko oživela. Tudi ni to nobena prednost pred drugimi narodi indoevropskimi, o kojih je znano, da imajo vsi sposobnost k učenju. Nasproti mora Slovenca to veseliti, če s tem priznanjem nam in sobratom ne morejo upanja vzeti, da bi prej ali poslej iz barbarstva ne izlezli, ako bi bilo to ime še sploh opravičeno.
Veliko važniše bi bilo izvedeti, ah imajo Slovenci tudi produktivnih duševnih močij v sebi. In ako so, ali so vsi Slovani enako produktivni, ali eni na eno bolj, drugi na drugo stran. In slednjič določno pra-šanje : Na ktero stran so ti, na ktero oni Slovani bolj produktivni '? Takih prašanij nisem še nikjer citai, ali meni se zde silno važna. Ona zadevajo najvažniši del slovenske sposobnosti ali nesposobnosti duševne. In ako preudarjamo, da je zlasti Slovenec zelo omejen vsled zvunanjih pogojev, ima tukaj pri ugodnem rešenju tega déla svojega bistva edino in lepo upanje, povzdigniti se in tako rekoč maščevati se za druge ne prebogate
zvunanje dari. Na vsekako pa bi učenjakom slovenskim in slovanskim tukaj se zopet druga pot odprla, kako naj za slovanstvo koristno in častno delajo. Naj bi preiskave mnogo ali malo odličnega kazale v slovanstvu, koristile bi prvič Slovanom samim v tem, da se za realno podlago svojega bivstva potegnejo, navdušijo in z onim prepričanjem delajo, o kterem smo v vvodu te razprave poudarjali, da nam je tako potrebno.
Največ bi Slovanom koristili s tem, da bi vedeli, kakor pleme in kakor veje plemena, na ktero stran so izvirni in posebne v umetnijah rodovitni. Že samo ta stavek je priča, kako velevažno je to prašanje. Drugim prijazni in sovražni sosedje pa bi vedeh, da kar upamo, modro upamo, ker s trdne skale prepričalno delamo. Tako bi moralo zaničevanje nehati, ko bi še taki siromaki bili na tej strani. Siromaštvo ni uboštvo ; in njegovo spoznanje bi Slovane pohlevne učinilo, če niso že iz druzih vzrokov pohlevni. Ako bi se pa ugodno za nas glasil dotični odgovor, bi zopet napuh drugod proti nam ponehal, sami pa bi s toliko večo zavednostjo in navdušenostjo v prihodnjost gledali. Ali vsekako bi Slovanom to največ koristilo. Naj bi Slovani tega opo-zorjenja ne pozabili. Jaz pa imam dolžnost le tu na Slovence gledati glede te strani. Ne smem pa pozabiti, da produktivnost je v ozki zvezi z nagoni in strastmi človeškimi.
Drugi narodi, kteri so historično produktivni se kazali, imajo gotovo lože se ponašati ali pa pohlevni biti
- 353 -
gledé tega prašanja. Slovanska zgodovina pa vemo, kaka je ; to pleme je še le na začetku svojega razvitka in vpliva na svetovno zgodovino.
Mora se pa opomniti, da ima dosedanja kulturna zgodovina nevai-no navado iz prikazni, ki se v posameznikih javljajo, preveč hitro na sploš-nost lastnosti tega ali onega naroda sklepati. Skoro bi rekel, da je dotično sklepanje o tej ali onej obči narodovi lastnosti drznejše, nego denašnje parlamentarno obnašanje, ktero hoče vsled po umetnih potih sestavljenih večin poslancev in njih glasov pri vsaki prihki trditi, da cela skupina pokrajin enako sodi in vse odobruje. Zato se mi zdi, da je bolje, ako v korenini, tedaj pri naravnih nagonih in strasteh gledé našega prašanja začnemo. In ako hočemo po vsej sili na dejan-stvenosti naslanjati se, pojdimo med narod, pa oglejmo si samouke v tehniki in umetniji, ali se bolje, enaka hrepenenja in izraževanja narodova, kjer koli je kaj prilike, izraževati se. Še celo ko bi neugodno to pa ono našli, ne smemo upanja izgubiti, ker smemo tolažiti se s tem. da moči niso imele še vzroka in prilike dovolj razvijati se, kakor jim je po načinu in intenzivnosti mogoče.
Da pa plemena niso suha bila, kažejo n. pr. Cehi in Poljaci s prejšnjega časa s svojo literaturo, s svojimi učenjaki in umetniki. Da, ravno Cehi so pozvani kakor glasboljubni narod. Tudi kažejo pravljice narodne in basni, kakor tudi v nekih vejah velike narodne pesmi, da zna narod ne samo prejemati duševne izdelke, ampak jih tudi sam roditi.
Prehajajočim k Slovencem bi nam ugajalo, ko bi mogli narodove duševne moči tudi po merilu rodovitnosti na-
števati. Akoravno nismo brez ugodnih historičnih podatek gledé učenjaštva ali pa umetništva, vendar je za nas pravilniše po gori naznanjeni poti narodovo bistvenost preiskavati. To je tem bolj potrebno, ker nam ne ostane nobeno drugo upanje z diugimi narodi na nobeno stran mogočno tekmovati, ako nas duševne moči do viso-č i n e d r u z i h narodov ne povzdignejo. Kajti da posamezniki splošnost druzih prekose, ni bistveno za narodnost; bistveno je le, da se v obče poleg druzih postavimo.
Vsak kraj skoro na Slovenskem ima svoje samouke. Tam vidiš urarja, ki se ni nikjer učil, kakor da je kako uro videl razdirati ali pa jo je sam razdejal. Tukaj vidiš ključalničarja in kovača, ki ti stroje skujeta, kakor da bi se bila na Angleškem izurila. In zopet se prepričaš po cerkvah, da je ta dobre orgije napravil, za koje ni mojstra iskal, in ravno v tem svetišču morda slike in še kipe, posebno iz lesa, ki niso od izšolanca, pa taki, da izšolanec njih stvaritelju ne bo odrekel sposobnosti. Eokodelcev samoukov vseh vrst še celo omeniti ni treba, ker jih ima vsaka vas. To so tipični izgledi, ki pričujejo o raznih talentih slovenskih. Tem se ne more reči, da samo posnemajo, kajti vidi se v izdelkih sestava izvirna, ki dokazuje tedaj živo domišljijo. Komu se ni še iz prepričanja izdehnilo : „Skoda, da ta talent tukaj doma neizurjen gine!" Natanje opazovanje bi pokazalo, da je mnogo močij duševnih bolj skritih, ktere bi tudi na veliko se razvijale, da bi jim primernega gradiva podali. —
Ko bi prašali, kterega temperamenta je Slovenec, rekli bi, da je tak, ki poprek na zunaj izrazuje veselje.
- 354 —
Bliža se v tem bolj južnim narodom, kakor pa resnobnosti severni. Kdor le na to gleda, da dandanes kmet toguje z žalostnim obrazom, in ako iz tega sklepa, da ima narod na sploh temno lice, tužno notranjost, ta ne pomisli, da vzroki takim prikaznim so le zunanji in le začasni. Družebne in državne tirjatve so, kakor znano, v nasprotju se zmožnostjo jim zadostiti. Po preobratu na bolje, na rečeno stran, bo tukaj narava zopet svoj bistveni značaj pokazala. In še v teh, z bremeni preobloženih časih ne more se reči, da je naš kmet večidel čemeren marveč je resnica, da tužnost se ga prime le za hipe, pa mu potem, kakor otroku, kmalu izgine.
Naše prepričanje potrjuje tudi neka druga duševna lastnost, ki bi drugače se^ v taki splošnosti ne prikazovala. Ze površno opazovanje nas sili k razsodbi, da slovenski nai-od ima v sebi humoristično žilo. Kdor poreče, da tudi čemerikovci in sJt-neži znajo humor kazati, ne razločuje onih stranij, ki samo zbadanje, pikanje in sarkazem rode, in onih stranij, koje le veselje iz svoje korenine poganjajo. Da-si imamo obe glavni imenovani strani med slovenskimi značaji, pre-vaguje stran veselja tako, da se sarka-stičnost v njej izgubi. Da je humo-ristična stran splošna, in da je narodu prirojena, kaže tudi to, da nimamo le izvirnih narodnih humoristov ogromno število, ki narod vsak dan v vsaki družbi razveseljujejo, ampak da še celo neizvirni znajo proizvode duševne moči tako posnemati, kakor da bi bili izvirni. Komur je za daljno razločevanje mar, bodi mu priporočeno, da naj gleda, ali niso Slovenke ravno tako humoristične, samo, da so bolj posnemovalne, pasivne. Eade se
smejejo, pa ne morejo same toliko smeiia vzbuditi. Svet tedaj kaže slovenskemu narodu bolj veselo, nego pa žalostno lice. V naravi se mu to vedno nespremenjeno prikazuje; v svojem bhžnjem vidi mnogo žalostnega, pa se ve tudi tu tolažiti. Noben nauk ni mogel Slovenca še prepričati, da je več žalosti, kakor veselja na svetu. In če tudi kake izreke enakega ob-sežka od koder koli ponavlja, ni mu verjeti, da jih zares veruje ali celo čuti. On ostane, kar je v korenini, vesel, kakor mu notranjost ukazuje. Podučite ga za pob olj sanje svojega stanja, pa ne bo sovražil, preklinjal, pikal itd., ampak pel bo vesele, kakor nekdaj vsled mnogih poročil.
Iz tega pa sledi najvažniše prepričanje, ktero moremo mi pisateljem na leposlovnem polju slovenskem priporočati. Prvič, da bodo slovenski narod zastonj učili, ako mu bodo v prozi in vezani besedi tugo pridigovali, vse črno risali in slikali. Taki pisatelji bodo privrženca zlasti današnji dan sicer dobili, ali naj ne mislijo, da so ti privrženci še prvotne zdrave slovenske krvi. S tem ni še rečeno, da na slovenskem smo že glede estetičnih in nravnih idealov v zlatem raju. Le povedali smo, da se resnosti poduka in pravil lože narod sprejme, ako mu jih v humoristični ali vsaj v pravi narodni posodi ponudimo. Slovenski narod ni frivolen ; zna pa jo pri resnih in žalostnih prikaznih v kratkih potezah tako zavrniti, da se rajše tolaži, nego toguje. In to mu njegova lastna duševna moč zaukazuje. Dalje pa ne sledi, da bi morali vse izdelke leposlovne v humoristični obleki podajati. Je pač razloček, tiste strani, ki so zares žalostne, opisovati, kakor take, in pa tugovati, kakor da bi bil
- 355 -
celi svet hudobnega duha poln, ali pa kakor da bi imel svet zdaj pa zdaj samo v solzah potoniti, in morda še upanje vzbujati, da bi kmalu sodnji dan nastopil.
Slovenske gore so jasne in čvrsto kvišku mole. Teh gora sinovi so na sploh še zdrave, čvrste krvi. Ako jim tedaj že kako grenko morate povedati, dajte jo v možati, krepki besedi. Tudi Slovenka ne ljubi tiste nežnosti, ktera se boji prekoračiti slamo. Ako se vam zdi potrebno, robatost gladiti, pomishte, da napredek ne obstoji v
tem, da vedete iz skrajnosti v skrajnost! Eavno narobe dosežete, kar želite.
Sicer so to glavne poteze, kterih za moj namen tukaj ni potreba na drobno razpravljati. Bilo bi preveč omenjati in celo filozoiične nazore sedanjega časa tudi za Slovence preobračati. Za me je dovolj, če sem prepričanje izrekel, na ktero stran naj jo pisatelji krenejo, ako hočejo zdravi duh slovenski krepčati in bolnega zdraviti. France Podgornik. (Dalje pride.)
Šekspirov Trgovec beneški.
X.
Šejlokov značaj naj vam opišem. Njega opisovati, pravi se kvintesenco židovstva v besedah izraziti; kajti Šejlok je pravi žid od pete do glave, nič nego Žid, brez poezije, roteč se za številke in edinega boga, kojega razve Jehove poznava: denarja. „Dober mož" mu je, ki je „premožen." Ljudem je malo verjeti, to je njegovo načelo. Kristjane črti ; rad z njimi kupčuje in trguje, ali nikdar ne bi z njimi obedoval, še menj pa molil. Duh svinjine mu je najzoprnejši duh sveta; človek mu je manj nego žival; en funt človeškega mesa, koliko velja menj in je menj vreden nego eden funt „ovnine, govedine ali kozlovine!" Množenje kapitala mu je največe veselje. Izvir in začetek lihvarjenja išče v sv. pismu, v onej povesti o Jako-bovej službi pri Labanu, koje pisane kozliče in ovčiee za plačilo dobil. Ta pisana žival, to so — obresti ! kojih ondaj nij jemal kristjan, žid pa živel od njih.   Iz samega srda na Anto-
nija, ki je Židu sponašal lihvarstvo, tirja ono pogodbo o enem funtu mesa iz njegovega telesa. V tej tirjatvi je izražen ves ogenj zidove jeze na kristjane in posebno na Antonija, kratitelja njegovega dobička. Dobiček pa je po židovem „blagoslov, ako ga človek ne krade".
To so Sejlokova človekoljubna načela. Glejmo, kako ja izvršuje! Povabljen je na večerjo k kristjanom. Po svojih načelih ne bi torej smel tja iti, ali „srd na kristjane" ga vendar goni, da jim pomaga na nič priti !
Sicer pa je Šejlok fanatičen žid, ki brani na vso moč svoje „sveto ljudstvo". On črti krivico, ki se godi Židom, zaničevanim po svetu. Po njegovem je Žid v vsem enak kristjanu, razve v pravici. Zato pa, ker je sovražen, mora i on sovražiti, in to tem huje, ker drugega sredstva k maščevanju nima.
Na onem mestu, kjer Šejlok židovstvo  zagovarja, je Šekspir  na
- 356 —
klasičen način spisal apologijo židov-stva. „Jaz sem Žid" ¦— pravi Šejlok —; „ali Žid nima očij? nima li žid rok, organov, členov, čutov, čuvstev, strastij ? Ali ga ne hrani ista hrana, ne vrazuje i&to orožje? nij li istim boleznim podvržen, z istimi leki ločljiv, od istega poletja ogrevan in od iste zime hlajen kakor kristjan? Kadar nas bodete, ali ne krvavimo? Kadar nas ščegečete, ali se ne smejimo? Kadar nas ostrupujete, ali ne mremo? In kadar nas žalite, ne bi li se maščevali? — Kadar žid stori krivico kristjanu, kaj je njegova ponižnost? — Maščevanje! — Kadar kristjan stori krivico Židu, kaj naj bo njegova potrpljivost po kristjanskih vzgledih ? — Hej ! maščevanje ! — Da ! hudobo, kojo nas učite vi, hočem delati; in slabo bi bilo, ako ne bi prekosil svojih mojstrov. (III. dej. 1. priz.) —
Ko Sejlok izve pobeg svoje hčere, brž jo prekolne; raji bi jo mrtvo videl, nego da — ne, ker mu sramoto dela, — ampak ker je ušla z njegovim žlahtnim kamenjem! „O mojih dve tisoči zlatov, in mojih dragocenih, dragocenih ka-ménov! Raji bi, da mi moja hči leži mrtva pred nogami, a z žlahtnim kamenjem v ušesih ! Raji bi, da mi na odru leži hči pred nogami, a zlati v nje trugi !"
Ko izve Antonijevo nesrečo, da se mu je ladja potopila, vzklikne: „Hvala Bogu! hvala Bogu! — Ah pa je res? je h to res?" — Ko čuje, da je Antonij pri koncu, pravi: „0 kako me to veseli! Jaz ga čem mučiti, jaz razpinati! O kako meto veseli!" In na zadnje o Antoniju pravi: „Idi, Tubai, najmi beriča štir-
najst dnij poprej ! Jaz hočem Antonijevo srce imeti, ako mi on zapade ; kajti ako tega nij več v Benetkah, potem lahko trgujem in kupujem, kakor mi drago !„—
V tem je hienska krvoželjnost zidova izražena.
Neizmeren srd in neutemeljena krvoželjnost je tedaj, kar Sejloka tako močno nagiblje. Na vprašanje, zakaj Antonija tako zasleduje, odgovarja : „Vzroka ne vem povedati, niti ga imam ; jaz vem samo za ukorenjeni mi srd, za globoko zoprnost na njega."
Da je Žid v resnici krvoželjen, pokazuje v onem ogromnem prizoru pred sodbo (IV. dej. 1. priz.) Pogodba plačilna naj se izvrši od besede do besede. Baš iz srca mora biti vzet oni funt mesa. Zid ima uže nož in vago pripravljeno, on bi strahoviti čin izvršil, ko bi više pravice, čJove-čanske pravice ne bilo, ki je nad vsemi pravic?mi svetti. Konec one sodbe je uže gore povedan. Zid je iznena-dejan, obupan, krotek, udan, pobit in pomandran. Samo eno željo še ima: „Prosim dopuščenja, da smem oditi! Meni je slabo; pošljite pismo za menoj; vse podpišem!" — Toso zadnje njegove besede. Tako pade z visokih mislij, kdor ne računa s človeštvom, kdor meni, da je sam na svetu, komur nij nič svetega razve lastni jaz in prid. Pahnen kot angelj napuha zvrne se iz svoje domišljije v brezdno obupa, v spoznanje samega sebe, sprevidevši, da je vse prazno, razve edine dobre vesti.
(Daljo pridfi.)
J. Pajk.
Izdajatelj iu odg. urednik: i. M. Pajk.
J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.