340 Deželni zbori. Deželni zbor goriški Razprave v 4. seji so bile živahne in jako zanimive. Bilo je na dnevnem redu sporočilo odseka za vladine predloge o načrtu postave zastran zamenjave zemljišč, to je, zastran organov (gosposk), kteri bi imeli razsojati, ali se po zameni zemljišč da doseči zboljšanje gospodarstva dotičnih posestev. — Poročevalec odsekov dr. Tonkli, napove (po italijanski), da bo bral poročilo in načrt postave poprej po slovenski in potem, ker vsi poslanci slovenskega jezika ne umejo, po italijanski, ter se zdajci branja v napovedanem redu loti. Med branjem ga ni nihče motil, nikdo mu nič ugovarjal. Ko je pa vse prečital, kar je precej dolgo trajalo, naznani glavar, kakor je navada, da je na voljo dan splošni razgovor o prebranem načrtu postave. Tu prosi dr. Pajer za besedo ter začne opazovati, da dr. Tonkli je imel poročati v imenu odseka za vladine predloge; odsek pa da ga ni pooblastil, da naj bere poročilo po slovenski; v odseku, da se je bralo samo italijansko poročilo, samo to da je odsek odobril; če hoče dr. Tonkli po slovenski brati, da je to le njegova reč, ki pa vsled notranjega opravilskega reda ne sme priti pred zbornico, če ne stori poslanec dr. Tonkli poprej dotičnega predloga. V odseku se je res — nadaljuje — govorilo o tem, da bi se imelo v zboru tudi po slovenski poročati in se tudi slovenski tekst postav brati in potrjevati, ali sklenilo da se ni o tem nič. Sicer pa da on nima nič zoper to zahtevanje od slovenske strani, samo da je poprej treba določiti, kaj in kako, in k temu da je treba posebnega nasveta, posebnega dogovora med zborniki. Do sedaj, skoz 8 let, se je vse v italijanskem jeziku obravnavalo, Slovenci, se je zdelo, da so bili s tem zadovoljni; če se hoče vpeljati kaj novega, treba je posebnega sklepa. — To s'o glavni dr. Pajerjevi razlogi. — Dr. Doljak, kot odsekov predsednik, potrdi vse, kar je govoril dr. Pajer. Dr. Tonkli: Pravice, ki jo hočemo začeti rabiti, nam ne daje deželni zbor, dajejo nam jo osnovne državne postave, tedaj nima zbor o tej stvari nič sklepati, in meni ni treba nikakih predlogov v tem oziru staviti. Mi le naravnost tirjamo, da se djanska raba naše pravice vpelje. V odseku je bila večina za moj nasvet in jaz sem imel pravico prinesti slovensko poročilo v zbornico. Dr. Pajer (pojasnivši nektere reči, ki jih ni bil dr. Tonkli po njegovem mnenji prav razumel): Odsek ni niti postave slovenske, niti poročila obravnaval, niti zarad tega kaj sklenil. Cesar ni odsek po- 341 trdil, tega ne sme prinesti poročevalec v odseko-vem imenu v zbor, in o tem se ne more glasovati. Dr. Tonkli: Slovensko poročilo je g. predsednik odsekov podpisal; kar je podpisano, smem brati. Dr. Do-Ijak: Podpisal sem, ker meje g. poročevalec prosil; konstatil sem le faktum (potrdil djansko stvar); s podpisom nisem mislil pooblastiti poročevalca, da naj prinese slovensko poročilo kot uradno v javno sejo. — Winkler: Za priznanje pravice, da smemo naš jezik rabiti, tu ne gre; pravico že imamo priznano, kakor je dr. Tonkli dokazal; tu gre samo za praktično izpeljavo in vpeljavo te pravice pri zborovih obravnavah; treba je toraj , da se porazumemo, kako se ima opravilski red ustanoviti, da bo obema deželnima jezikoma djanska enakopravnost v zborovih sejah zagotovljena. Pravično je, da imamo tudi mi Slovenci svoj avtentični tekst; potem ne bo več treba, da bi nam vlada slabo prestavo napravljala. Jez nasvetujem toraj: Izvoli naj se poseben odsek, ali pa naj se ves zbor v odsek spremeni, da se pogovori zarad modalitati (kakovosti) praktične rabe slovenskega jezika v zboru. Za zdaj pa naj se obravnavanje postave odloži. Dr. Deperis: Jez se vjemam z "VVinklerjevim nasvetom, toda s tem popravkom, da naj se odloži samo obravnavanje slovenskega teksta, italijanski pa naj se že danes obravnuje. Winkler: Ne, oboje se mora odložiti, ker se morata oba teksta h kratu obravnavati. — Ko so govorili še Gorjup, Winkler, Depretis, Doljak, Deperis, vladni komisar in deželni glavar, je prišlo do glasovanja. Wink-lerjev nasvet je padel, kajti vstal ni za-nj nobeden Lahov in izmed Slovencev le 8 (posl. Rozman ni vstal). Zdaj pa še le se ni vedelo kaj začeti. Od laške strani se je poročevalcu ugovarjalo in tudi na slovenski strani so nekteri sami pri sebi dvomili, ali je njegovo postopanje korektno ali ne. Tu se oglasi dr. Tonkli rekoč: Jez hočem brati po slovenski. Gospoda! Ce Vam je prav, je prav, če ne, oddam raji poročilo, ali od svoje pravice ne odstopim. (S povzdignjenim glasom.) Pravico imamo; da se je nismo dosihmal posluževali, tonam ne brani, da jo začnemo rabiti zdaj. In mi jo moramo in hočemo rabiti; storite, kar hočete! — Glavar: Ker ni mogoče obravnave nadaljevati, ne morem drugače, ko sejo skleniti. Seja je končana. — Vsa ta mikavna debata — pravi „Domov." — je bila spodobna in cel6 brezstrastna. Najživeji razgovor med poslanci se je pa začel po seji v zbornici. Pozneje so se zbrali na glavarjevo povabilo poslanci v gostilnici „pri 3 kronah" in se med večerjo zaupljivo o zenačenji jezikov pomenkovali. Nasledek je bil, da se je izvolil odsek 4 poslancev ter se mu je naročilo, naj sestavi po današnjem dogovoru predlog. Odsek se je posvetoval v sredo, in tisti dan zvečer ob 9y2 je bil porazumek („konkordatu, kakor mu v šali demo), med Slovenci in Lahi dognan. Štajarski deželni zbor. V 14. seji je poslanec Žuža bral vprašanje (interpelacijo), ki so jo slovenski poslanci stavili do ces. vlade (glej stran 339. današnjega lista)./ V 15. seji je vladni komisar odgovoril na to vprašanje, rekši, da rav-nopravnost slov. jezika v šolah in uradnijah je postavno vpeljana (postava je, postava — al izpeljuje se ne!); ako je sposobnih uradnikov premalo, ni vlada tega kriva (se ve da, ker prestavlja slovenskega jezika zmožne v nemške kraje!) V ustanovitev slovenske kronovine pa vlada nikoli ne bode privolila. — V isti seji je Kai-sersfeld-Blagotinšek v zvezde koval decembersko ustavo in v prah teptal federalizem; zakaj pa je mož tako navdušen za december, rekel je prav odkritosrčno s temi besedami: 5,nemško gospodstvo je naravska postava za Avstrijo; ž njim stoji in pade Avstrija; v Avstriji so edini Nemci Avstrijani!" Čuda, da moi take vere še ni dunajski minister! — Dr. Vošnjak se mu zahvaluje za odkritosrčnost, da saj vemo, da sila se dela za pravico. Ko je Nemec naStajarskem še za pečjo se grel, je Slovenec že branil državo turške silovitosti. Duh Kaisersfeldov veje tudi v sedanji dunajski vladi, zato tudi Slovenci nič ne pričakujejo od nje|, ampak le od prihodnosti. Posl. Herman dodaja, da ti možje se ničesa niso učili a tudi ničesa niso pozabili. Od te vlade nimamo ničesa pričakovati, a to je sreča, da ministri grejo, narodi pa ostanejo. Nasprotnike naše samo strast vodi, in s tem potrjujejo, da za Slovence ni druge rešitve, kakor ta, da se ločijo od nasprotnikov. — V 17. seji je dr. Prelog vprašal vlado, ali je ni volja, da bi pri vodstvu južne železnice delala na to, da uradniki in služabniki na postajah železnice, ki so na slovenski zemlji, umejo slovenski ali saj kak slo-vansk jezik? Vladni zastopnik je obljubil drugi pot odgovor. Deželni zbor kranjski. Nadaljevaje sporočilo o 12. seji deželnega zbora podamo najprej povprašanje poslanca dr. Razlaga do c. kr. deželne vlade, ker je mogoče, da s tem komu vstrežemo. Glasila se je ta interpelacija od besede do besede tako-le: „Z razpisom c. k. finančnega minister-stva od 16. prosenca 1860. leta, št. 21. državnega zakonika, je obrok za zastarane obresti od javnih dolžnih pisem (obligacij) postavljen na šest let, ki je poprej 30 let trajal. Po preteku prvih 6 let je v avstrijskem cesarstvu veliko tacih obresti (činžev) zastaralo, ker zadevni vpravičeni niso vedeli za svoja javna dolžna pisma. V nekterih deželah je tacih dolžnih pisem, gla-sečih se na ime nekdanjih podložnikov ali občin, ali drugih skupnih osob, ktere zadolžnice so pod državno upravo ali vsaj hranjene pri c. kr. položnih uredih. Pričakovati je, da se tudi na Kranjskem hranijo taka javna dolžna pisma, morebiti še od francoske vojske sem, toraj naj si. c. kr. deželna vlada izvoli povedati, ali so in v kterem znesku javna dolžna pisma, glaseča se na nekdanje podložnike ali občine, ali druge skupne osobe hranjene v c. kr. položnih uredih, za kar do-tični vpravičeni ne vedo; če se obresti od taistih varujejo šestletnega zastaranja, kdo jih oskrbuje, pod kterimi pogoji bi se izročile v upravo deželnega odbora ali vsaj zadevnih občinskih starešinstev?" — Vladni zastopnik je v 15. seji odgovoril na to vprašanje, da je tacih obligacij, kise glasijo na soseske, za7320gld., obligacij pa, ki se glasijo na vojakojemne okraje, graj-ščine pro rusticali ali nekdanje podložne, je za 40.357 gold. Cegava lastnina so nektere, se ni moglo še po-zvedeti. Vlada bode skrbela, da ne zastarajo; soseske pa imajo svoje obligacije že v svojih rokah. Izmed mnogobrojnih opravil dnevnega reda je prišlo v 12. seji le eno samo v posvetovanje, in to je bilo sporočilo deželnega odbora zarad premembe deželnega volilnega reda in neposrednjih volitev poslancev v državni zbor. Poročal je dr. Costa. — Iz tega sporočila posnamemo to-le: Ker v dopisu c. kr. deželne vlade dne 23. junija t. I. ni bilo nič povedano, zakaj niso sklepi lanskega deželnega zbora o prenaredbi §§. 12. 13. 15. 16. 32. in 37., potem §§. 3. 5. 7. 8. in 9., in §§. 10. in 11. deželnega volilnega reda najvišega potrjenja zadobile, je treba zarad velike važnosti omenjenih paragrafov, da se ta stvar po konštitucijonalni navadi še enkrat ponovi. — O neposrednjih volitvah poslancev v državni zbor se je pa deželni odbor blizo tako-le izrekel: Vlada bi rada pozvedela, kaj mislijo deželni zbori zarad vpeljave neposrednjih volitev poslancev v 342 državni zbor. Dečelni zbor kranjski je svoje mnenje o teh volitvah že v 21. seji lanskega leta dosti določno s tem razodel, da je dotični predlog poslanca dr. Kal-teneggerja popolnoma ovrgel. Vendar treba, da tudi letos izreče, da neposrednje volitve državnih poslancev niso deželi dobre in koristne, marveč celi Avstriji škodljive. Presvitli cesar je meseca oktobra 1860. leta sam izrekel, da se bodo postave dajale po cesarju in deželnih zborih, toraj se je takrat spoznalo, da Avstrija obstaja iz različnih dežel z raznimi pravicami. To je bila blaga misel tudi glede na obstanek ustave, kajti če se ustava ne brani po deželnih zborih, izgubila bi se kmalu. Ako bi se reklo, naj se voli v deželni zbor neposredno (to je brez volitev volilnih mož), gotovo bi mi tudi rekli: to je dobro, tako naj se voli. Al vse drugače je z volitvami v državni zbor! Dežele morajo ostati avtonomne (samoupravne), — da pa avtonomne ostanejo, se ne smejo vtopiti v centralni (središčini) parlament. — Nadaljevaje povdarja deželni odbor, da je presvitli cesar 1. maja 1861. leta pozdravil državne poslance kot »poslance deželnih zborov" (von den Land-tagen entsendete Boten), in ti imajo zastopati dežele, koje so jih volile v deželni zbor. Takovemu parlamentu, kakoršnega imajo Ogri, se ne more pritrditi, ker po njem bi prišle dežele ob glavno pravico, ter bi ne smele več o važnih vprašanjih govoriti. Dežele bi prišle ob pravico, kojo jim daje pragmatična sankcija in diploma 20. oktobra 1860. 1. — Nikdar ne bodo niti Cehi, niti Poljaci, niti Tirolci pritrdili neposrednjim volitvam državnih poslancev, — ž njimi moramo postopati solidarno v tem sila važnem vprašanju. Tako je dr. Costa sklenil svoje sporočilo. Na to se je vnela živahna razprava, ktere so se vdeležili pl. Kaltenegger, Kro-mer, Svetec, dr. To man, dr. Zarnik, dr. Costa, ki pa je še posebno vrhunec živahnosti dospela, ko je dr. Kaltenegger priporočal direktne volitve v državni zbor. Odgovoril mu je dr. Toman v obširnem govoru in podrl vse razloge tako tehtno, da prinesemo ves ta govor drugi pot po stenografičnem zapisniku, ker pravda o direktnih volitvah je prevažna, da bi le nekteri odlomki zadostili bralcem našim. „Ako hočete predrugačiti le po direktnih volitvah ustavo, je to premalo — je sklenil dr. Toman svoj govor — vsa se mora predrugačiti po zaslišanji vseh narodov; za to smo tudi mi". Poročevalec dr. Costa je Tomanovemu govoru dodal le še to, da je kratko pa pomenljivo rekel, da le federalizem bode osrečil narode. Mi avstrijskih Nemcev ne bomo ovirali, ako si iščejo ožje zveze med seboj, al takrat bodemo tudi mi imeli Slovenijo! V 13. seji je dr. Costa poročal o postavi za razglašanje deželnih postav. Posl. Kromer trdi, da tudi nemški jezik je deželni jezik na Kranjskem. Dr. Zarnik mu odgovarja, da je res, da se nemščina šopiri po deželi naši, a to ni zgodovinsko pravo, to je le zgodovinska krivica. Res je, da nekteri kmetje mislijo , Bog vedi, kaj da znajo, ako znajo le nektere nemške besede lomiti; al prizanesti se jim mora to, ker vejo, da še kancelajdiner ali frajtar ne moreš biti, ako ne znaš nemški. (Smeh.) Mi nočemo, da bi bil nemški jezik pankert, al slovenski jezik nam je prvi. Vpliva kulture se tudi mi ne odtegujemo. — V isti seji je dr. Razlag nasvetoval napravo vzajemne deželne ase-k ura ci je zoper škodo ognja. Predlog se izroči gospodarskemu odseku. — Dr. Zarnik nasvetuje novo organizacijo bolnišnice ljubljanske. Nasvet se izroči ustavnemu odseku. — Dr. Bieiweis poroča v imenu deželnega odbora, naj se s 1. julijem leta 1870. odpravi najdenišnica (Findelhaus) kranjska. Nasvet se izroči finančnemu in ustavnemu odseku. — Ko je še dr. Zarnik utrdil svoj predlog: naj se v vseh pisar- nicah deželnega odbora vpelje jezik slovenski, — in dr. Bleiweis svojega, naj učni jezik bode v ljudskih šolah (razun Kočevja in Weissenfels-a), in v šolah za učiteljske pripravnike slovenski, je bila ta seja končana. V 14. seji je dr. Bleiweis utrjeval postavo zarad rabe slovenskega jezika v cesarskih uradnijah. Ker ta postava ni bila potrjena, je govornik naprej bral, kaj sta deželnemu odboru odgovorila ministra notranjih oprav in pa pravosodja. Potem pravi, da treba, da deželni zbor ponovi svoje zahteve ter utrjuje ta nasvet (po stenograf. zapisniku) tako-le: Gospod minister notranjih opravil je rekel, da stvar, zarad ktere smo se do njega obrnili, spada v področje izvršilne oblasti. Ali, gospoda moja, kaj nam pomaga to, ako se nam reče to, — kaj nam pomaga, ako izvršilna oblast ne izvršuje tega, česar nam je živa potreba? Zato nam ne ostaja druzega, kakor to, da se deželni zbor prisluži pravice §. 19. osnovnih državljanskih pravic, po kterem se ima, kakor ta paragraf odločno pravi, ravnopravnost ukazavati tudi uradnijam. Skušnje nam preočitno kažejo, da ne pridemo nikoli do svojih pravic, ako ne izdelamo postave za to. Vsi ukazi, vsi predpisi ne veljajo nič, dokler ni odločne postave. — Pogledimo zdaj, kaj je gosp. minister pravosodja rekel. Njegov odgovor je zelo čuden. Gosp. minister misli, da se v sodnijskih uradnijah spolnuje vse po ravnopravnosti; on pravi, da se nobena pritožba ni slišala, — on pravi, da nobena sodnija, ki ne bi uredo-vala slovenski, se mu ni imenovala. Prečuden je res ta odgovor, ako g. minister pomisli, da je deželni zbor po obilnih skušnjah prisiljen bil, da je stopil s to zahtevo pred ministerstvo. Deželni odbor je dobil pritožbe; v deželnem zboru so se razlegale pritožbe, — posamezni poslanci so se pritoževali in to, kar nam je poslanec Kramarič unidan povedal, kako se ravna z ljudmi, ki zahtevajo pri uradih slovenskega uradovanja, je tako ogromno, da se moram čuditi, kako se je gosp. minister poslužiti mogel tacega rešila predloga našega. Pogledimo v časnike slovenske, in brali bodemo dan na dan pritožbe, da se narodna pravica ne skazuje strankam slovenskim. Imenujejo se tudi sodniki taki, ki ne spolnujejo tega, in vendar g. minister pravi: „saj se povsod spolnuje ukaz, saj ni nobene pritožbe. Jaz bi gospoda ministra, ki pravi, naj se imenujejo sodnije, ki se ne ravnajo po §. 19., vprašal: naj nam on imenuje tiste sodnije, pri kterih se popolnoma spolnuje to, kar §. 19. zahteva. Priznati se pa mora, da naš gosp. cesarski deželni predsednik ima srce za to, da se ravnopravnost v uradnijah spolnuje; imeli smo priložnost prepričati se tega iz pisma, ktero je on v tej zadevi pisal deželnemu odboru. To pismo je gotovo hvalevredno. Vidi se, da je cesarskemu namestniku na tem ležeče, da bi uradi svojo dolžnost spolnovali. Ali, gospoda moja, kaj nam pomaga, ako ga gosposke ne ubogajo! Ne bom se spuščal v dokaz tega in ne bom popisoval, kar nam je vsem dobro znano, na drobno; ali le eno stvar hočem omeniti, ki je silno važna sama po sebi. Mi nimamo slovenski narejenih davkarskih knjig; nase ljudstvo ne dobi v roke še tam nič v svojem jeziku, kjer plačevati mora, — se ve, da najprijetniše bi mu bilo, ako bi tudi davkarskih knjižic ne dobivalo — ljudstvo naše dobiva le „Steuerbuchel-na". Vrh tega si pa vendar ne morem kaj, da ne bi ene historice ne povedal, kakor smo od g. Kromerja unidan eno slišali. On jo je povedal o okrajnem sodniku, jaz jo bodem povedal o okrajnem glavarju, in sicer historico v treh aktih. To nam bode živa priča, da naše zahtevanje, naj se v 343 šolah uči slovenski jezik, nikakor ni pretirano. Gospoda moja! učiti se ga moramo, in če nam je tudi mater ni jezik, učiti se ga moramo, kakor se ga povsod uče, bodi-si Nemec ali Lah ali kdor koli. Zato težimo tako po nauku v šolah, ker vidimo, da mnogi gospodje uradniki ne razume slovenskega jezika. Naj se povrnem zdaj k omenjeni historici nazaj. Narodno društvo „Slovenija" je podalo okrajnemu glavarju okolice ljubljanske pismo v slovenskem jeziku, v kterem je prosilo za dovoljenje tabora na Vižmarjih. Odgovor okrajnega glavarja na slovensko pismo bil je prav po §. 19. — nemški. Celo društvo, gospoda moja, celo društvo je prosilo za tabor; prošnje pismo sta bila podpisala po družbinih pravilih predsednik in tajnik, — al okrajni glavar ni razumel tega pisma, kajti dovoljenje njegovo, njegov odpis, se je glasil vse drugače; posamezni osebi je dal dovoljenje, k ter a ga ni prosila za to, in to osebo toži zdaj okrajni glavar, — osebo, ki ga nikoli ni prosila, kajti le društvo „Slovenija" ga je prosilo, ki tudi po svojih statutih ima pravico napravljati tabore. (Čudež.) — Najlepši pa je tretji akt. Tretji akt je pa ta, da okrajni glavar ljubljanske okolice toži osebo, rekoč: Jaz nisem dal dovoljenja za „tabor", jaz sem le dal dovoljenje za „Versammlung unter freiem Himmel" (gromoviti smeh). Gospoda moja! sodite sedaj sami, ali ni okrajni glavar ljubljanske okolice spal cele dve leti, ko se je toliko slišalo, da so v vseh okrajih na Slovenskem tabore na-pravljali? Ali on pravi: „ti si grešnik, jaz nisem dal dovoljenja za „tabor", ampak za „Versammlung unter freiem Himmel". In še „Tagblatt", naš ljubeznjivi „Tagblatt", ki z nami v vsem tako ljubeznjivo ravna, da ni nobenega tabora v nemar pustil, ampak vsacega opisal tako ali tako, kakor mu je ukazalo, imenoval je te narodne shode zmirom „tabor". Samo okrajni glavar ljubljanske okolice misli, da tabor je vse kaj dru-zega, — menda crimen laesae majestatis! Za Boga! gospoda moja, če bomo take gospode v uradih imeli, ki slovenski jezik tako nič ne razumejo, gotovo da bodo angeli že trobentali sodnjemu dnevu in še §. 19. ne bomo imeli! Po vsem mislim, da sem dokazal, gospoda moja, da nam je potreba postave, prav odločne postave, kako naj se" v uradnijah ravna. Zato priporočam ta predlog svoj; saj je v pravici vtemeljen in mora obveljati tudi za narod naš, — če ne, bode v kanceliji on še zmirom m učenec!" Govoru dr. Bleiweisa odgovarja c. k. deželni predsednik in med drugim pravi, da je napačna misel, ako kdo meni, da vlada hoče nemški jezik v šolah in uradnijah; ona le to hoče, da se odločba učnega jezika prepusti deželnemu šolskemu svetovalstvu po zaslišanju tistih, kteri šolo zdržujejo. To je spoštovanje avtonomije občinske. Od deželnega šolskega sveta pa se ni bati, da bi hotel ponemčevati šole. Po predlogih dr. J. Bleiweisa bi ukaz veljal namesti svobodne določbe. Res je, da se v uradnijah cesarskih ne uraduje povsod tako, kakor bi treba bilo; al ozirati se je treba na razmere dandanašnje in na pogoje časa, na ktere je vezan vsak razvitek ljudske omike. Tudi poslednji čas sem zapo-vedal vsem političnim uradnijam, da se imajo ravnati po ukazu od leta 1867. Nikar, gospoda ne mislite, da vlade ni resna volja vresničiti ravnopravnost narodno. Naravna potreba je tista moč, ktera predere vse overe. Poslanec Dežman je poročal o zidanji novega poslopja za realko, ki ga hoče dovršiti kranjska hranilnica na lastne stroške. Zbor je velikodušnemu sklepu izrekel očitno zahvalo. Ko je dr. Zarnik utrdil svoj predlog, naj deželni zbor sklene, da se vprihodnje volita deželni glavar in njega namestnika po zbornici, in je bil predlog, da se ta njegov predlog izroči ustavnemu odseku v predpo-svetovanje, sprejet z 17 glasovi zoper 10, se vzdigne poslanec Kromer, rekši, da to glasovanje ni veljavno, ker predlog ni bil sprejet z dvema tretjinama, in ko ga dr. Costa zavrne, da 2 tretjin ni treba, ker tu ne gre še za prenaredbo ustave, ampak le za to, da se predlog izroči odseku v posvetovanje, o kterem še ni gotovo, da se predlog dr. Zamikov sprejme, je ves razkačen začel Kromer protestovati, in ko se še dr. Kljun vmes vtakne, paSvetcu v tem viharju beseda uide: „ali ste ob pamet, gospoda?4' se je začel tak ropot na nemški strani, da je vse vprek letelo, in s protestom pobegnejo nemški gospodje iz zbornice, češ, da se nočejo dati strahovati! Ali pa se to pravi strahovati, ako večina stoji na ustavni podlagi, tirja kar je pravo? Ako nemški gospodje ne znajo ustavnih predpisov, žalostna jim majka! Da so v manj-ščini, tega ni večina kriva; da bi pa se večina dala strahovati od manjščine, to bi bil narobe svet!