167
Mala antologija lirike mladih
Viljem Šajnič
Rana
mrtveci
po reki plovemo
ki smo zakopali spoznanja
pod goro
kamor se vzpenjamo
ki je steklena
stoji
nad nami namišljeno mogočna
počasi
dovolj hitro se dvigamo na vrh
ki nas ne dočaka
ker preminemo
preden dosežemo kar iščemo
9
ptiči
se prehude v nas in prepevajo ko vzletajo po pokrajinah naše samote se izogibajo vetrov zapoznelih ki prinašajo plimo razburjenja
1
168
Viljem šajnič
a sonce ta nedosegljiva žoga radosti žge trave
ki smo jih posadili ob zori naših mladih dni in rastejo
iz pepela suhe rože lomljive sreče prašne ceste
pa nas zavajajo na neke daljne začarane slike še iz
časa ko smo nosili dvignjeno glavo se potili
ob urah mučenj ko so po kožah plavali kraguljčki
spektralno pastelnih barv
10
kje so že tiste ladje ki so jih izpustili predniki
v mogočna morja in smo podedovali le okrnele načrte
poti ali pa samo zapuščino mnenj o ciljih ki so bili
pred nami za nas
lovci kot smo pa zanemarjamo pravila sistemov
iskanja čistih resnic
12
dim ki smo ga razbohotili po naših zrelih letih smo ga dvignili preko glav da skelijo oči ki ne vidijo več kot kakšen majhen kamen ki nas ogroža s svojo majhnostjo in trdnostjo polegle so se bahave misli da smo več kot smo in zavračamo vsako pot ki ni bila v konstrukcijah naše preteklosti kajti kupujemo in smo kupljeni odžiramo dn smo odžirani niti ne vemo če ni naš cilj jemanje navidezno dobrih stvari in sosedovih idej da smo podvrženi raznim naplavinam izvrženega časa ki trohni in nas počasi a dovolj natančno spreminja v mlake raznih odplak
14
v modrogloboko nebo se spuščajo sledovi
iskanja od vekomaj raziskovalnih misli
mogotca veliki netopirji zapuščajo line
in silijo v nočno svetlobo prisluškujoč zvokom
pomladi
169
Mala antologija lirike mladih
v krošnjah nosimo molekule časa zanamcev
potrpežljivo ali živčno sledimo vsemu kar
prihaja skozi prizmo pričakovanja nečesa velikega
in nas ni tu ko smo zadremali v ledenikih nasprotij
zakaj naše je poslanstvo da smo tu da umremo
na dolgi poti ki jo ne bomo raziskali zato pa
ovinkarimo in od nekdaj hitimo ter spotoma
pozabljamo na naše potomce in na vse kar
nas še lepega obdaja
smo kot preplašene srne in smo lovci plenMci
in plenjeni gonilci in gonjeni
od trenutkov veselja od lažnih oči zastrtih
od pričakovanja
16
cesta
ki pelje ki teče ki lazi
ki jo umišljamo ki jo sanjamo ki jo hrepenimo
ki jo ugledamo ki jo obstopimo ki jo pričnemo
ki jo končamo
ki jo zremo ki jo privajamo ki jo zalezujemo
ki jo ignoriramo ki jo vabimo ki jo odbijamo
ki jo čistimo ki jo mažemo ki jo vodimo
ki nas vodi
ki nas spreminja ki nas zmanjšuje ki nas stara
ki nas pomlaja ki nas ovija ki nas odvrže
ki nas hoče ki nas hoče ki nam pride ki nam uteče
na hrib
kamor silimo kamor gremo kamor se vzpenjamo
kamor hrepenimo kamor hitimo kamor zamujamo
kamor obnemimo
ne vodi nazaj
17
najti
droben pesek kamen skalo goro nežno bilko praprot drevesce in drevo roso solzo potok reko morje
170
Viljem šajnič
ptico pevko pivko zapravljivko sapic
vetra hurikana
besedo preko
mesečevih planin zelenih ravnic rdečih gora
zaspanih angelov utrujenih hudobcev živečih
mislečih onemelih od nas do vas od
padle teme
rana
ki boli peče skeli
trpinči mrtviči uniči
gnojna smrdljiva strašljiva
med vami med nami nas hrani
z vso globočino
in se ne upiramo in ne umiramo
in jo trpimo