Metod Benedik
Primož Trubar -smoter njegovega življenja
Primož Trubar (1508-1586), mož, ki se je tako vidno kot le malokdo vpisal v zgodovino slovenskega naroda in je s svojo izredno učinkovito dejavnostjo ne le posegel, ampak tudi usmerjal dve temeljni polji narodovega življenja, njegovo vero in kulturo, vedno znova doživlja usodo, kot jo je s kratkimi besedami ob 400-letnici njegovega rojstva opredelil Ivan Cankar. Takole je zapisal: »Se predno je to leto napočilo, so se že oglašali različni ljudje, ki so kratkomalo vzeli Trubarja v zakup. O Trubarju samem imajo neko temno slutnjo; tisti, ki ne vedo ničesar o njem, ga smatrajo za navdušenega antiklerikalnega narodnjaka. Tisti pa, ki so nekdaj slišali o reformaciji na Slovenskem, morejo na tihem in globoko v srcu Trubarja edinole sovražiti.«1 Ta Cankarjeva ugotovitev se je potrjevala ob 400-letnici Trubarjeve smrti. V letu 1986 je izšlo nekaj knjig in mnogo prispevkov v raznih medijih, ki so Trubarja skušali narediti za prvoborca te ali one ideologije, obravnavali so ga kot začetnika slovenske književnosti in kulture, kot začetnika slovenskega narodnega prebujenja, za nekoga je bil »prvi pravi pravcati slovenski kulturno politični aktivist«,2 po mnenju drugega »je hotel predvsem doseči kulturni in gospodarski napredek ljudstva, iz katerega je izšel« ter bil »velikan slovenske politične misli in akcije« in ne nazadnje da mu je »najvažnejši bil boj proti papežu in Turkom.s Odkar se 31. oktober v Sloveniji praznuje kot »dan reformacije«, je spomin na Trubarja raznim govorcem ob proslavah ter pisarjem po medijih dobrodošla priložnost za napade na Katoliško cerkev. Ob 500-letnici Trubarjevega rojstva bi Cankar najbrž lahko zapisal podobne misli, kot jih je sto let prej. Jože Javoršek, katerega delo o Trubarju iz leta 1977, nekoliko dodelano, so letos spet ponatisnili, je celotno poslanstvo Primoža Trubarja strnil takole: »Osnovni smoter njegovega življenja, njegov poklic in edino opravilo je bila slovenska knjiga: in kolikor najbolj mogoče stvarno urejanje slutenj o slovenstvu in slovenski družbi.«4 Res je na Trubarja glede na širino njegove dejavnosti možno gledati pod različnimi vidiki, vendar pa so tudi dokaj jasni pokazatelji, ki opozarjajo, kaj je njegovo temeljno poslanstvo in kaj mu pri tem služi
1	Cankar, Zbrano delo 'XXV, str 188-189
2	Javoršek, Primož Trubar, str 170 V pcTiatisu je knjiga ponovno izšla ob Trubarjevi 500-letnici leta 2008
3	Hurriar, Primož Trubar rodoljub ilirski, Hurriar, Politična misel velikega Slovenca, Književni listi, str 3
4	Javoršek, Primož Trubar, str 112
kot sredstvo. Če hočemo priti vsaj kolikor toliko blizu odgovorom na ta vprašanja, je treba prisluhniti predvsem Trubarju samemu. O sebi, svojem delovanju in svojih prizadevanjih je marsikaj napisal v krajših ali tudi zelo obširnih posvetilih, v predgovorih in pismih sodelavcem, mecenom oziroma osebam, ki so bile kakorkoli povezane z njegovim delom.
Pri dvaindvajsetih letih je Trubarja (1530) v Trstu posvetil škof Peter Bonoma in mu zaupal mesto vikarja v Laškem. Do leta 1547 je deloval kot katoliški duhovnik, potem do svoje smrti (1586) kot protestantski pastor. Gre torej za polnih 56 let delovanja, ki mu je, po Trubarjevih besedah, nesporno osnovno poslanstvo oznanjevanje božje besede; kar seveda vključuje tako živo besedo v pridigi kot besedo, posredovano v tiskani obliki. Tako je Trubar štiri leta pred smrtjo povzel svoje življenjsko poslanstvo. V drugem delu izdaje Nove zaveze leta 1582 za kratkim slovenskim ogovorom bralca razglablja o Svetem pismu, o pomenu prevajanja, branja in spoznavanja Svetega pisma, potem pa v spremni besedi, ki jo naslovi »Truber od Slovenou slouu iemle«, strnjeno povzame svoje več kot 50-letno delovanje: Le-te bukve z le-to predguvorjo vom, mujim lubim Slovenom, jest, kir sem. 74 lejt star, 52 pridigar, h ti. muji od.hud.ni. iz tiga svita. za. sebo pustim, inu z Bugom. inu z vami. se pričam, de z le-tejmi inu drugimi bukvom.i. - tu kratko opozori na to, kar je pisal in objavljal - sem. vom. vus skrivni, čudni, svit božji, rezod.il inu dal na. znane, skuzi. kaj, za. čes volo nas hoče v sujo milost vzeti, inu zveličati, inu ščim, koku imamoprov služiti. Bogu, vsa.k svoj leben, stan,poklicane, službo držati,pelati. inu rovnati, de Bogu dopade, de bo dobru, srečo imel na tim. svejtu inu potle tudi. v nebesihTrubar je s tem potrdil tiste svoje namene, ki jih je bil navedel v prvem tiskanem delu, v Katekizmu leta 1550. V predgovoru je namreč zelo jasno zapisal, čemu se je lotil tega nedvomno zelo zahtevnega in težaškega dela: Lubi. kerščenikil Jest sem. lete štuke is svetiga pi.sm.a (inu nih izlage v te peisni. zložene) katere vsaki, zastopni. človik, kir hoče v nebu priti, ima veiditi inu deržati, h tim. tudi. to litanio inu ano pridigo, v le te bukvi.ee pustil prepisati, v naš'jezik Bogu na čast inu h dobrumu vsem. mladim, tar preprostim, ludem. naše dežele. Zakaj is tih se vsaki, lahku navuči. to pravo staro Vero, de spozna, tiga praviga Boga, de bode vejdel nemuprou Služiti, inu tudi. spozna, sam. sebe, bo vejdel, kaj je ta. greh, kaj je ta. zapuvid inu obluba. božja., za.kai.je Jesus sin božji, človik postal inu m.artran bil, koku mi skuzi. to vero v Iesusa Christusa odpuščane vseh grehov,
5 Rupel. Slovenski protestantski pisci. str. 283.
Bronasti kip Primoža Trubarja, delo akademskega kiparja Draga Tršaija, 1983. Razstava PRIMUS 1508-1586, Mestni muzej Ljubljana, (foto: Aleksander Igličar)
gnado božjo, nebeški erb inu ta večni leben dobodemo, koku imamo vseh v nadlugahprou klicati na Buga, kaj je ta Kerst inu ta prava stara Maša.6 Tako je Trubar že na začetku svojega izredno bogatega slovstvenega dela razločno pokazal, da so njegova prizadevanja predvsem, da bi človek mogel spoznati pravo resnico o Bogu, obenem naj bi spoznaval tudi sam sebe ter način in namen svojega življenja. Že v Trubarjevem knjižnem prvencu je izrazito navzoča osrednja protestantska misel, namreč soteriološko pojmovanje odnosa med Bogom in človekom; seveda se prav ta misel v njegovih nadaljnjih delih znova in znova ponavlja. V ozadju takih prizadevanj lahko vidimo Trubarja, ki ni zgolj formalno, po službeni dolžnosti posrednik božje besede, ampak je človek globoke vere, ki sam išče pot do zveličanja, obenem pa v sebi čuti veliko dolžnost in odgovornost, dajo skuša pokazati tudi drugim ljudem. Ob pazljivem prebiranju njegovih posvetil in predgovorov ter potem samih del nam vse jasneje stopa pred oči prav ta prizadevnost. Vedno znova, kot utečen odpev, slišimo iz njegovih spisov besede o »pravi stari krščanski veri«, ki jo hoče posredovati čim širšemu krogu ljudi. To pa seveda daleč presega pojmovanje, ki se ustavi pri ugotovitvi, daje »osnovni smoter njegovega življenja, njegov poklic in edino opravilo slovenska knjiga«. Kakor je res, da je bil Trubar na tem področju izreden, smeli bi reči, genialen, če pomislimo, da se je kot prvi lotil trde ledine tiskanje knjige v jeziku, ki doslej tega še ni doživel ter je kasneje v vse prej kot prijaznih okoliščinah pripravil še neverjetno veliko število manjših in večjih tiskov, ne moremo mimo dejstva, ki ga Trubar tudi sam mnogokrat ponavlja, da mu je namreč tiskana knjiga le sredstvo za služenje prvotnemu namenu, oznanjevanju božje besede in širjenju ter utrjevanju prave stare krščanske vere. Že so bile navedene njegove besede, s katerimi je pred smrtjo povzel vso svojo dejavnosti: s le-tejmi. inu drugimi bukvomi - s prevodi Svetega pisma in z drugimi knjigami - sem. vom. vus skrivni, čudni svit božji rezodil inu dal na. znane, skuzi. kaj, za čes volo nas hoče v sujo milost vzeti inu zveličati.
Ob različnih priložnostih je Trubar dovolj jasno povedal, da vso svojo dejavnost lahko strne na skupni imenovalec, pridiganje. Tako je zapisal v pravkar navedenih besedah proti koncu svojega življenja, tako je zapisal v pismu odmevnemu švicarskemu reformatorju Henriku Bullingerju7 leta 1555, ko je pripravil prvi svetopisemski prevod, Ta Ev angeli svetiga Mateuža, zdai pervič v ta Slovenski Jezik preobernen. Takole pravi: Dosti let sem. iskal priložnost, da bi pisal vaši prečastitosti, ker se njej in gospodu Pellicanu1 poleg drugih teologov nemalo dolžnega čutim.. Zakaj, da povem, brez hinavščine, iz vaših in gospoda Pellicana komentarjev sem. se, hvala Bogu, veliko naučil in iz njih 17 let zapovrstjo v slovenski deželi pridigal. Vsekakor je zanimivo, da je svojo dejavnost v letih, ko je
6	Catechismus, faksrrrrrlrrana izdaja
7	Henrik (Heimich) Bullinger (1504-1575), Zwinglijev naslednik, je eden najpomembnejših švicarskih ref"rrnatoojev. Veliko je stooil za dobro OrganizacijO' reformirane Cerkve, pomemben je zaradi svojih bogatih teoloških spisov, '"hranjena so številna pisma, s katerimi je mnoge ljudi spodbujal k verski irr cerkveni prenovi Trubar je dobo" pognal njegove biblične komentarje Prirrr LThK 2, 768
8	Konrad Pellikarr (1478-1556), frančiškan, kije potem prestopil v pootestantizerrr, 0'dlrčerr poznavalec hebrejskega jezika, proiesoo za otao" zavezo' v Baslu Na Zwirrglijevo povabiLo je prišel za učitelja Svetega pisrna v Zrirrch V letih 1532-1537 je 'objavil sedem obsežnih zvezi"ov bibličnih komentarjev Prirrr LThK 8, 256
kot katoliški duhovnik deloval v Laškem, Ljubljani, Trstu in potem spet v Ljubljani, povzel s pridigarsko službo.
Sicer pa je koristno pogledati, kako to dejavnost, ki jo ima vse življenje za svoje temeljno poslanstvo, Trubar opredeljuje v svojem knjižnem prvencu. Zanimivo je, da v prvem delu Katekizma, ko najprej spregovori o temeljnih krščanskih resnicah, o desetih zapovedih, apostolski veri in molitvi z razlago očenaša, temu sledi poglavje z naslovom An kratik navuk za kaj se pridiguje inu keršuje. Šele potem sledijo poglavja o zakramentih in Gospodovi večerji. Zelo značilno je, in v skladu s protestantskimi nazori, da Trubar v poglavju o pridigarski službi in krstu najprej spregovori o učlovečenju, skupaj z razlago o izvirnem grehu in pokvarjeni človeški naravi. Takole zapiše: Ta človik skuzi ta greh (v katerim je počet inu rojen) je izkažen na Duši inu Telesu. Kratko predstavi posledice greha za človekovo dušo: izkaženaje ta zastopnost inu ta človeška vola je tudi huda, se ne boji prou Boga, nemu inu nega. zapuvidi nei rada pokorna. Izvirni greh je človeku vzel spoznanje o Bogu in prav tako spoznanje o svetu, tako je človek cilupreprost in norčast. Hude so tudi posledice za človekovo telo, ki je podvrženo bolezni in smrti, smradu ter gnilobi. V povzetku teh zelo strnjenih besed Trubar prihaja do tistih predstav o človeku, ki so tako značilne za Martina Lutra, kot ga poznamo na začetku njegovih iskanj.
Poglejmo začetke tistega reformnega gibanja, ki se mu potem pridruži tudi Trubar. V Lutrovem mlajšem obdobju, vrsto let pred 1517, ko je s svojimi tezami stopil v javnost, je po njem vrtalo vprašanje, ki seje kar samo od sebe vsiljevalo v duhovnem okolju njegovega prostora. Nekateri odmevni misleci in duhovni pisatelji v nemškem okolju, med njimi najvplivnejši Johannes Tauler, ki gaje tudi Luter veliko prebiral in študiral, so radi poudarjali, daje človekova narava po izvirnem grehu »zastrupljena«, da padlemu človeku ne preostanejo drugega kot njegova nemoč, nevrednost in izničenje. Tauler je zagovarjal prepričanje, da človek v odnosu do večnega življenja sam ne zmore ničesar, le s pomočjo božje milosti lahko nekaj doseže. Večina ljudi se s temi vprašanji sicer ni ubadala, Lutra, kot razmišljajočega človeka in iskalca zadovoljivega odgovora, pa niso pustila pri miru. Kaj naj ubog, grešen človek pred strašnim božjim veličastvom, pred neskončno pravičnostjo?! V tistem dogodku, ki ga poznamo kot njegov »Turmerlebnis«, in o njem sam govori kot o odločilnem reformatorskem doživetju, je odkril rešitev iz svoje brezizhodnosti. Študiral je in razmišljal o Pavlovih besedah, zapisanih v prvem poglavju Pisma Rimljanom.9 Takole piše o tem: »Besedo božja pravičnost sem sovražil. Čutil sem, da sem kljub neoporečnemu redovnemu življenju pred Bogom grešnik z nadvse nemirno vestjo in se ne morem zanesti na to, da bi z njim dosegel spravo s pomočjo svojih zadostilnih dejanj. Tega pravičnega
9 Ne sramujem se evangelija, saj je vendar božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku V njem se namreč razodeva božja pravičnost iz vere v vero, kakor je zapisano'- pravični bo živel iz vere (Rim 1, lb 17)
Trubarjev izvod Dalmatinove Biblije (Wittenberg. 1584) z njegovim podpisom hrani Frančiškanska knjižnica v Ljubljani. (Joto: Peter Pokom)
Boga, ki kaznuje greh, sem sovražil. Nemo, strašno in skoraj bogokletno sem godrnjal in se zgražal nad Bogom. Besnel sem s podivjano in zmedeno vestjo. V svoji stiski sem še naprej vrtal in premišljeval o tisti Pavlovi besedi, vroče sem želel zvedeti, kaj vendar misli sveti Pavel. Tako je bilo, dokler nisem, tuhtajoč noč in dan, po božjem usmiljenju postal pozoren na kontekst tega besedila: Božja pravičnost se v njem. (evangeliju) razodeva iz vere v vero, kakor je zapisano, pravični, bo živel iz vere. Takrat sem začel dojemati božjo pravičnost kot tisto pravičnost, po kateri pravični s pomočjo božje milosti živi kot pravični, namreč iz vere. In spoznal sem, da je smisel besedila v tem: po evangeliju se razodeva pasivna božja pravičnost, po kateri nas usmiljeni Bog po veri opravičuje, kot je zapisano: pravični bo živel iz vere.«10 Če je človek po izvirnem grehu popolnoma izprijen ter je poželjivost, ki ostaja v njem tudi po krstu, že sama na sebi greh, Bog sprejema grešnika zaradi Kristusovih zaslug, in sicer samo po veri. Vse, kar človek lahko stori, je to, da se poln zaupanja preda božji besedi in zaupa v Kristusove zasluge na križu; to zaupanje je po Lutru prava vera.11
Vrnimo se k Trubarju. Negativne strani človeške narave našteva v zaporedju: hud -nečist - ispačen - zgul tema - laža - sm.ert - prekletje - inu zgul greh. Edini možni most med Bogom in človekom je Kristus. Trubar piše: Za tiga volo Gospud Bug Oča nebeški, iz nega velike gnade inu milosti, v sujem. m.odri.m. svetu v ti. Trojici, je znešal an čuden pot tiga človeka, spet sturiti. dobriga, h ti.rn.uje odločil suiga. lubiga. sinu Jezusa. Kristusa, gospudi. inu ohranenika našiga de je v tim. časi. m.oral postati, an človik inu biti. an SPRÄVLAVIC vm.ej Bugom. inu človekom., na nega je Bug tudi.poluži.1 vseh ludi. grehe. Ta Trubarjeva misel o Kristusovem sredništvu, Kristus je edini »spravlavic«, se dobro ujema tudi s pogledi švicarskega reformatorja Bullingerja, ki je bil s svojimi spisi eden prvih Trubarjevih učiteljev. »Solus Christus«, temeljno načelo Bullingerjeve teologije, je tudi temeljno Trubarjevo načelo.12 V svojem Katekizmu ga Trubar izraža takole: Oča bug tar sveti, duh tudi. veli. Jezusa. Kristusa. poslušaM inu nem.u terdno verjeti., za tu Gospud Bug ta.ci.ga sujga naprejvzetja, de le za. volo sujga Sinu hoče tim. vernim, ludem. biti. m.i.losti.v, ne bode nihdarprem.eni.l.
Iz Trubarjevega pisanja v Katekizmu je razvidno, da pri razmišljanju o Kristusu »spravlavcu« ne misli samo na tiste, ki že verujejo, ampak na vse ljudi, ki bodo
lc Dr Martin Luthers Werke str 185 V slovenskem prevodu Lutrove besede navaja Zgodovina. Cerkve 3, str 53-54
11 Jedrnato in jasno pi4e tem vprašanju na temelju Lutrovih spisov, njegovih pisem in njegovih Tischreden E IserLoh v p'jglavju Luthers reformatorische Erkenntnis der lustitia D'ei v Handbuch der Kirchengeschichte Bd IV Reformation Katholische Reformation und Gegenreformation, str 36
1.-: Rajhrnan, Prva slovenska knjiga, str. 49
Podoba Primoža Trubarja na pročelju Trubarjeve domačije na Rašici, (foto: Aleksander Igličar)
sprejeli vero v Kristusa; tako je torej vsak vključen v odrešenje, pogoj za deležnost pri odrešenju je seveda vera. Kristusovo odrešenjsko delo je Trubar raztegnil na ves svet. Iz te univerzalnosti odrešenja sledi dolžnost oznanjevanja, od tod izhaja ustanova pridigarske službe. V spoznavanju in sprejemanju Kristusovega odrešenjskega dela »za ves svet« je vsa teža, prvenstveni pomen in daljnosežnost pridigarske službe. V Katekizmu piše, da je Bog že prvemu človek pustil vejdeti, de ima Jezus človik postati. inu de on ima sujo m.artro te verne od greha, smerti, hudiča tarpekla odrešiti. Ti isti pridigi inu oblubi. božji, je Adam. veroval inu skuzi. to vero je spetprišal v milost božjo. Zelo zanimivo in značilno za Trubarjeve namene je, kako to pridigo stopnjuje in širi. V nadaljevanju piše: Od te oblube božje je Adam. pridigoval sujem. otrokom, inu vnukom, taki. pridigi, so ani. verjeli, ani. nekar. Potem se krog pridigarjev širi. Naslednji pridigar je Abraham, ki mu je bilo razodeto, da od nega žlahte ima ta Sin božji, skuzi. kateriga bodo žegnani. vsi. ludje, biti. rojen. Za Abrahamom je velik pridigar Mojzes, nato David in vsi preroki. Naloga vseh pridigarjev je bila oznanjati prihod božjega Sina na svet in obenem poudarjati njegovo poslanstvo, da namreč ima te ludi. spraviti, z Bugom, grešnim, odpustiti, inu dati. ta večni, leben. Trubar potem na kratko spregovori o Kristusu, kije prišel na svet, kakor so ga vsi ti starozavezni pridigarji napovedovali, z nekaj besedami omeni njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Nato pa Kristus poroči., de ti. Jogri. vse tu kar so od nega vidili. inu slišali, imajo pričovati. tar pri.di.gova.ti. vsem. žlaht ludem.. Kot povzetek njegovega razmišljanja zvene besede: Na lete Jezuseve besede inu postavo te pridige inu tiga kersta imamo mi vsi. dobru m.erkati. Iz tih se navuči.m.o kaj nam. ta. kerst inu pridiga nuca. Skuzi. to pravo ri.sni.cno pridigo tiga. svetiga Evangelia pri.dem.o h pravi. veri.. Kako Trubar v pridigarstvu vidi osrednjo službo in tudi svoje prvenstveno poslanstvo, lahko začutimo še iz besed, ki jih zapiše v zadnjem delu tega poglavja; še enkrat se mu zdi potrebno opozoriti na ključni pomen pridige: Obtu imamo tako dobro nucno pridigo tiga svetiga Evangelia inu to sveti.no tiga m.esta mi vsi. veselu gori. vzeti, od Gospudi. Boga skuzi. te pridigarje; v tih ričeh se nam. vsi. nebeški, šaci. odpro,ponujejo inu naprej neso.
Ko je Trubar leta 1557 izdal Ta prvi. dejl tiga noviga testam.enta, je v posvetilu zapisal pomenljive besede o prevajanju in branju Svetega pisma, pri čemer ima pridigarstvo posebno vlogo. Pravi, da »z vztrajnim poslušanjem božje besede in marljivim branjem Svetega pisma pridejo izvoljeni ljudje povsod in redno po moči in učinku Svetega Duha do prave vere, do pravega spoznanja božjega bistva in volje, do zdravilnih naukov naše stare prave vere.«13 Obširno je opisal svoje prevajalsko delo in prizadevanja sodelavcev ter večkrat poudaril, da hoče delati le to, »kar rabi in koristi božjemu spoznanju in časti, širjenju prave krščanske cerkve in najvišji tolažbi ustrahovanega, žalostnega, ubogega slovenskega in hrvaškega ljudstva.« Poudari, da se je glede besed in sloga pri prevajanju trudil, da bi ga lahko razumel vsak Slovenec. S prikritim nasmehom je zapisal, naj bi prevod dobro služil mladim pridigarjem, »ki so prezgodaj izleteli iz šole, da bodo na prižnici vsaj besedilo evangelija pravilno prebrali ljudstvu in ne bodo napak prevajali, kakor je storil tisti na Planini pod Celjem, kije prevedel besedilo " invenietis asinam alligatam et pullum cum ea' takole: "vi boste eno pervezano oslico nešli inu enu pišče per ni'.« Prav v tem posvetilu najdemo tudi Trubarjeve besede, ki zelo jasno in nedvoumno povedo, kako on sam vrednoti in razvršča posamezne zvrsti svoje dejavnosti: »Moje prevajanje gre le počasi od rok zaradi moje odgovorne pridigarske službe, ki mi je prva dolžnost!«
Kljub tej svoji »prvi dolžnosti«, pridigarski službi, ki jo je očitno zelo resno jemal, se
13 Rupel, Slovenski protestantski pisci, str 72 l6£ Primož Trubar - smoter njegovega življenja 1P. HH
je Trubar zelo trudil, da bi čim širšemu krogu vernikov omogočil neposreden pristop do božje besede. Kmalu je pripravil še Ta drugi dejl tiga noviga testamenta. V posvetilu kralju Maksimilijanu dne i. januarja 1560 je utemeljeval svoje prevajateljsko delo s tem, »da bodo odslej naš ljubi gospod Jezus Kristus in njegovi apostoli v slovenskem jeziku prav tako jasno, čisto in razumljivo mogli govoriti in pridigati kakor v latinskem, nemškem, laškem ali češkem.«14 Se v tem letu je iz Ljubljane prejel vabilo, da bi se vrnil v domovino in prevzel službo superintendenta, predstojnika Evangeličanske cerkve na Kranjskem. 13. julija je pisal vojvodi Krištofu Wurttemberškemu ter ga prosil, naj podpre namero, »da bi pridiga svetega evangelija v deželi kranjski in v drugih sosednjih slovenskih in hrvaških deželah napredovala in bi Boga prav klicali, zakaj dobra srca so božje besede močno lačna in željna.«15 V pismu Kranjskemu stanovskemu odboru na sv. Jakoba dan (1560) je izražal veselje, »da si je (gospod Bog) iz posebne milosti in dobrote tudi v moji dragi domovini z ustno in pisano pridigo evangelija iz vsakovrstnih stanov javno zbral cerkev, ki ga prav kliče in priznava.« Dalje pravi, da ga močno veseli njihova želja, »da bi se vrnil k njim v deželo Kranjsko pridigat sveto božjo besedo v pravem katoliškem duhu in v smislu augsburške veroizpovedi.«16
V	domovino se je Trubar vrnil 26. junija 1561. Po ukazu cesarja Ferdinanda I. (1531 rimski kralj, 1556-1564 cesar), kije bil zelo odločen nasprotnik protestantizma, je ljubljanski škof Peter Seebach Trubarja, z dopisom z dne 3-julija 1561, povabil na razgovor, da bi o njem lahko poročal cesarju.17 Trubar je v odgovoru (8. julija) kratko predstavil svoje delo v času duhovništva in nazadnje zapisal, da so ga deželni stanovi kneževine Kranjske poklicali, da bi po svojem poklicu božjo besedo pridigal. »To je moj najvišji namen. Nimam druge namere kot samo pospeševati božjo čast, razglašati pokoro in pravo živo vero v gospoda Kristusa ter se ravnati v vsakem pogledu po starih pravih katoliških knjigah in po augsburški veroizpovedi.«18
V	seznamu Trubarjevih tiskanih del, ki so povezana s Primožem Trubarjem, je tudi vrsta tiskov, ki niso bili namenjeni slovenskemu bralcu. Gre za tiske, ki so nastali v letih 1561-1563: glagolski Katehi.sm.us, cirilski Katehi.sm.us, glagolski Prvi del novoga testam.enta,
14	Rupel, Slovenski protestantski pisci, str 103
15	Rajhrnari, Pisma, str 65 SAZUje v Trubarjevem letu 1986, ob 400-letrrici njegove smrti, 'objavila v izvirnem rierrikkern jeziku (nekaj je tudi latinskih) in v slovenskem prevodu 81 Trubarjevih pisem in sest njegovih listin Rajhrnari, 0'dličen poznavalec Trubarja, je pripravil obširno uvodno studij'0, kritično izdaj'0 pisem, slovenske prevode in 'jpconbe k posameznim pismom Neposredna beseda Primoža Trubarja riarn poleg tistega, kar je zapisal v obširnih posvetilih in predgovorih, -se najbolj verodostojno predstavlja njegove pO"glede na verO', Cerkev, govorjeno in tiskano besed'0, versko življenje, slovensko' in druga ljudstva, ozadja in izhodišča njegovega delovanja, na namene in cilje, ki jirn je namenil vse svoje življenje
16	Rajhrnari, Pisma, str 72.
17	V Kratkem poročilu kako seje godilo Primožu Trubarju naproti v deželo Kranjsko in kaj je do.zivel tam v začetku svojega poklica leta 1561 pike, da je cesar Ferdinand ukazal deželnemu glavarju, naj prepreči, da hi Trubar piikel v Ljubljano, če tega ne bi mogel doseči, naj brž javi njegovemu veličanstvu V poročilu ni zapisano, kaj je bilo rečeno v povelju kkofu oeebachu, vendar je baron z Brda, ki je 'k tem. poročal Trubarju, rekel, da je slikal kkofa reči Izvedel sem da pride baje gospod. Primož zal mi. je toda moral bom proti njemu postopati po ukazu rim ces. veličanstva o Navaja. Rupel, Slovenski prrjtesta.ri.tskipisci, str 287.
18	Rajhrnari, Pisma, str 88
Člani Muzejskega društva Skofja Loka med ogledom Trubarjeve domačije na Rašici, 4. oktober 2008.
(foto: Aleksander Igličar)
cirilski Edni kratki, razumni, nauči., glagolski Edni. razumni, nauči., glagolski Artikuli, cirilski Artikuli., glagolska Postila, cirilska Postila, cirilski Prvi. del novoga testam.enta, Ene duhovne pejsni.. Tu se ne bi spuščali podrobneje, kolikšen je bil Trubarjev delež pri pripravi in izdaji teh knjig. Pač pa naj nas ta seznam, ki je tudi vključen v Trubarjev opus, opozori na izhodišča in razsežnost njegovega delovanja. Kakor so nam blizu njegove besede na začetku njegovega knjižnega prvenca, Vsem. Slovencom. Gnado, Mir, Milost inu pravu Spoznane božje, in kakor ob spominu nanj tolikokrat lahko slišimo njegov pozdrav Lubi. Slovenci., nam sam v svojih pismih in posvetilih zelo jasno govori, da se njegovo delo nikakor ne omejuje zgolj na dejavnost v dobro slovenskemu ljudstvu, ampak sega bistveno širše. Njegove besede kažejo, da mu še zdaleč ni »osnovni smoter življenja, njegov poklic in edino opravilo slovenska knjiga«; Trubar nedvoumno pove, da mu gre za oznanjevanje in širjenje prave stare krščanske vere, kolikor je pač mogoče daleč. Ko se je v pismu (13. julij 1560) priporočal vojvodi Krištofu Wurttemberškemu za posredovanje, da bi mogel nemoteno delovati na Kranjskem, je prosil tudi za posredovanje pri kralju Maksimilijanu, da bi se ta dogovoril z »ogrskimi in hrvaškimi grofi ter jih pripravil do tega, da bi nam pomagali začeti in dokončati to bogoljubno krščansko zasnovano delo, s katerim bodo z božjo milostjo prišli do prave stare zveličavne vere ne le Hrvati, temveč tudi Turki.«^ To oznanjevalno delo naj bi se okrepilo tudi s pomočjo tiska. Kralju Maksimilijanu je (2. januar 1560) pisal: »Rad bi, da bi se Sveto pismo in druge dobre potrebne knjige prav in razumljivo v slovenski in hrvaški jezik prevedle in natisnile, da bi se s takimi knjigami
19 Rajhmari, Pisma, str 66
po božji milosti Kristusovo kraljestvo proti Turčiji in v njej povečalo ter veliko tisoč duš ohranilo.«20 Ponovno je Trubar ta široko zamišljeni načrt priporočal kralju Maksimilijanu še v dveh pismih: 27. julija 1560 in 27. oktobra 1561. Za neposredno podporo seje priporočal še posebej baronu Ungnadu in kranjskemu deželnemu oskrbniku Joštu Gallenbergu.21 Ungnadu je (1. april 1560) pisal: »Vaša milost naj ve, da sta zdaj dva hrvaška duhovnika vse moje često imenovane knjige spravila v hrvaški jezik in črke; te so mnogi Hrvati pregledali in potrdili ter močno želijo, da se kmalu natisnejo. Pravijo, da bodo veliko koristile ne samo na Hrvaškem in v Dalmaciji, temveč tudi na Turškem do Konstantinopla in da bodo napravile hrup in prepir med Turki.«
Svoje prizadevanje, da bi »pravo staro vero« razširil čim dlje, čez celoten Balkan do Carigrada, je obširneje predstavil v posvetilu k glagolskemu Prvemu delu nove zaveze (12. januar 1562) in v posvetilu k delu v cirilici Edni kratki razumni nauči. (1. marec 1562). Oboje je naslovil na kralja Maksimilijana. Vsebino obeh posvetil v pismu Joštu Gallenbergu (10. februar 1562) sam takole povzema: »V prvem posvetilu sem opisal kristjane in Turke, ki žive v Srbiji, Bosni, Bolgariji, na Hrvaškem, v Dalmaciji in Slavoniji, na Kranjskem, Spodnještajerskem, Koroškem, na Krasu in v Istri, njihove navade, lastnosti, običaje, obrede, izročila, vero, praznoverje, nadalje njihov strah, stisko in nesreče, ki jim jih povzročajo Turki itd. Iz tega bodo vsi Nemci spoznali, kako zelo potrebujejo ta ljudstva naše prevajanje in tisk. V drugem predgovoru obravnavam staro in novo vero. Iz tega bodo vsaj malo spoznali, daje naša vera prava stara vera, in daje papeška in turška kriva in nova.«22
Primož Trubar nedvomno zavzema izredno pomembno mesto v zgodovini slovenskega naroda, predvsem na cerkvenem, verskem in kulturnem področju. Nanj je zaradi zelo razvejane in na različnih področjih za narod izredno pomembne dejavnosti možno gledati na različne načine. Za nekatere je prvi pravi slovenski kulturno politični aktivist, velikan slovenske politične misli in akcije, za druge predvsem začetnik slovenske književnosti in kulture, po mnenju nekoga je osnovni smoter njegovega življenja in edino opravilo slovenska knjiga, spet drugi v njem vidi predvsem bojevnika proti papežu in proti Turkom. Res gaje možno vrednotiti različno, vendar pa so tudi dokaj jasni pokazatelji, ki opozarjajo, kaj je njegovo temeljno poslanstvo in kaj mu pri tem služi kot sredstvo. Če hočemo priti vsaj kolikor toliko blizu odgovorom na ta vprašanja, je treba prisluhniti predvsem njemu samemu. O sebi, svojem delovanju in svojih prizadevanjih je marsikaj napisal v posvetilih k svojim tiskom, v predgovorih in v pismih sodelavcem, mecenom oziroma osebam, ki so bile kakorkoli povezane z njegovim delom. Iz teh nedvoumno izhaja, da mu je prvi namen in smoter njegovega življenja oznanjati »pravo staro krščansko vero« v smislu luteranizma ter drugič, da tega svojega delovanja nikakor ne omejuje zgolj na slovensko ljudstvo, ampak želi širiti to vero »noter do Carigrada«. Vse drugo, vključno s slovensko knjigo, kjer je začetnik, so le sredstva pri njegovi osrednji dejavnosti, oznanjevanju »prave stare krščanske vere.«
20	Rajhman, Pisma, str 42
21	Rajhman, Pisma, str 62,104
22	Rajhman, Pisma, str 104
VIRI IN LITERATURA
Cankar, Ivan: Zbrano delo 'XXV. Ljubljana : DZS, 1976.
Catechismus, Vsem Slouenzom Gnado Myr Mylost inu prauu Sposnane boshye skusi Jesusa Christusa prossim. Faksimilirana izdaja. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1970.
Dr. Martin Luthers Werke, kritische Gesamtausgabe. Band 54, Weimar, 1883.
Humar, Jožko: Primož T?'ubar rodoljub ilirski. Koper - Trst, 1980.
Humar, Jožko: Politična misel velikega Slovenca. Delo 24. aprila 1986, Književni listi.
Iserloh, Erwin: Luthers reformatorische Erkenntnis der Iustitia Dei, Handbuch der Kirchengeschichte, Band IV., Freiburg-Basel-Wien 1967.
Javoršek, Jože: Primož Trubar. Ljubljana : Partizanska knjiga, 1977.
Jedin, H.: Katholische Reformation und Gegenreformation. Freiburg-Basel-Wien, 1967.
Rajhman, Jože: Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana : SAZU, 1986.
Rajhman, Jože: Prva slovenska knjiga v luči teoloških literarno-zgodovinskih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav, Ljubljana : Partizanska knjiga, 1977.
Rupel, Mirko: Slovenski protestantski pisci. Ljubljana : DZS, 1966.
Tüchle, H., Bouman, C. A., Le Braun J.: Reformacija in protireformacija (1500-1715). Zgodovina Cerkve 3, Ljubljana : Družina, 1994.
Villoslada, Ricando: Raices historicas del Luteranismo. Madrid, 1969.
Zgodovina Cerkve na Slovenskem (ur. M. Benedik), Celje : Mohoijeva družba, 1991.