Dvojna številka - Cena 40 lir
Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo: Mesečno	L	190
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
	1 '
	m
Leto V. - Štev. 52
Gorica - 24. decembra 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
‘Vil
azeiti n&ci
i
Krilatci prižigajo lučke na nebu,
z lestenci ozvezdij krasijo nebo, v luninem svitu utrinke trosijo,
vso slavo Mesiji, ljudem mir pojo.
Glasijo zvonovi radostno novico:
Rodil se je Kristus — h nam prišel na svet, s tem Rojstvom se nova je doba začela
in vsemu človeštvu je mrak bil odvzet.
Po svetu krščanskem pobožne množice k polnočni Daritvi vesele hite, otroci doma v prisrčni molitvi
v Detece v jaslih zavzeti •— strme.
Mežika, miglja na vijoličnem nebu
zvezda nepreglednih — draguljev nebroj, na temnem baržunu svetilke krilatcev
odsevajo Njemu — v Soči nocoj . . .
Tugomir
'k	yn
rxd$u.
'	r
»...ki si Devica ga na svet rodila...«
Za Sina božjega bilo ni mesta — pred Tabo samo dolga, dolga cesta in noč, ki Te k počitku je vabila.
A v Betlehemu Te je hlevec čakal... V njem angeli so svetlo luč prižgali in v jaslih s slamico mehko postlali, da ne bi Jezušček ubogi plakal...
V	plenice tam si Detece povila in ga pobožno z Jožefom molila.
Skoz lino pa so zvezde nanj sijale.
O, tudi jaz bi predenj pokleknila in ga za odrešenje zahvalila...
Daj, da bi duše vse ga poiskale...
Ljubka Šorli
POJDIMO VSI V BETLEHEM!
Prečudovito je, kako je Božič prevzel domišljijo človeštva. Ni ga na svetu človeka, ki bi se ne zavedal tega praznika, ki bi ga ne praznoval, pa čeprav le po svoje. Ne le katoličani, pravoslavni in protestanti, tudi Judje in oni, ki ne verjejo v Boga, ga praznujejo.
Ko pridejo božični prazniki, si voščimo srečo in si prinašamo darila. Božična drevesa in jaslice si postavljamo po domovih, o detetu Jezusu pojemo in obiskujemo jaslice po cerkvah. Otrokom Jezušček prinaša igrače in dolgo pozabljenih znancev in prijateljev se spet spomnimo z drobno kartico, voščili in pozdravi.
Cemu vse to? Samo zato, ker je bil davno tega Kristus rojen v Betlehemu, ker so angeli peli to noč začudenim pastirjem in ker so trije modri od daleč prinesli svojemu kralju dragocena darila.
Vendar koliko ljudi zares veruje v to, da je nocoj Otrok res pravi Bog, odrešenik sveta in edino upanje, ki nam še ostaja? Mnogim je postal Božič le še čustvo, ne morda slabo, ne ubožno, ne prazno. Vendar pa je treba, da nas prevzame nekaj več kot le preprosto čustvo, če hočemo rešiti našo civilizacijo ali prinesti mir našemu svetu.
Brez katoliške dogme o božji Utelesitvi bi ne bilo najpreprostejše božične pesmice, a tudi če bi bila, bi ne imela nobenega smisla. Ce betlehemski Otrok ni drugačen °d vseh drugih otrok, ki so kdaj prišli na &vet, tedaj nam betlehemske jasli ne morejo pomeniti nič več kakor zibelka prj prvem sosedu. Če nebesa to no<> njso prišla do zemlje, tedaj ni vredno peti o sveti noči, tedaj ta noč nima bdečim in pričakujočim ljudem prav nič po-vedati...
Kako bomo mi, ki smo prepriča* ni,da sami verujemo v vse to, prepričali ostalo človeštvo, da je vse to resnično in da prihaja Odrešenik na svet ?
Le tako, če zaživimo v duhu Be-
tlehema, le tako, če gremo preko sveta tako, kakor je hodil Kristus, samo tako, če se ne bojimo hoditi za Njim do križa. Samo tako, da bo iz naše skromnosti brati veličino, da bo naša ljubezen mogočnejša od meča, da bomo pripravljeni raje umreti, kakor pa izdati vero. Samo tako, da bodo naše duše postale svetilniki miru in kažipot drugim,
kako ga je mogoče doseči.
Ko bomo kakor On, ko bomo živeli kakor On, ko bomo pripravljeni umreti kakor On, šele tedaj bomo prepričali svet, da ima Betlehem svoj smisel, da je Betlehem začetek evangelija, da njegova zvezda nepokojnim dušam, borečim se množicam in vojskujočim se narodom kaže pot do miru.
* *******
TIKAJ JE BESEDI MESO POSTILI
1 1 1
Bilo je ob zori na dan sv. Alfonza Ligvorijskega, dne 2. avgusta letošnje poletje v Betlehemu.
Temnomodro jutrovo nebo je bilo posejano z neštetimi zvezdami. Še nikoli v nobeni noči nisem videl toliko zvezd, preko katerih se je kakor tenek pajčolan razgrinjala »rimska cesta«. Medla lunina svetloba je odsevala od streh po prijaznem betlehemskem griču nakopičenih hiš in pred mogočno zarjo polagoma izginjala. Vse naokoli je bilo zavito v skrivnostni nočni mir, da mi je nehote vedno udarjala na ušesa angelska pesem: »Mir ljudem na zemlji, ki so Bogu po volji!«
Pravkar sem odmaševal in to lepoto betlehemske noči opazoval na terasi frančiškanskega samostana. Od polnoči naprej so namreč v votlini Rojstva Gospodovega vsak dan neprenehoma sv. maše, da je tako mogoče vsem romarjem — duhovnikom vsaj enkrat v življenju držati v rokah Jezusa na tistem mestu, kjer ga je Marija sprejela in svetu dala...*
Nad vhodom v votlino stoji napis: »HIC VERBUM CARO FACTUM EST — TUKAJ JE BESEDA MESO POSTALA!«
Nekaj nepopisno svojstvenega je ta zavest, da je TUKAJ Odrešenik sveta stopil na zemljo, tukaj hodil in učil, tukaj delal in trpel... Besedica »tukaj« mi je tedaj stopila pred oči s tako močjo, da se mi
je skoraj vrtelo v glavi. Želel sem, da bi zakričal vsemu svetu...
*	******* *
Na tej sveti zemlji so napovedovali prihod .Sina božjega preroki: »Glej, Devica bo spočela in rodila Sina in njegovo ime bo Emanuel: Bog z nami.« (Izaija 7,14).
Predhodnik Janez Krstnik je priznal in ni tajil: »Nisem jaz Kristus... Sredi med vami pa stoji, katerega vi ne poznate... in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala... Glejte, Jagnje božje, ki od jemlje grehe sveta.« (Iz Evang. sv. Janeza 1, 20. 26. 27. 29.)
Apostoli so po teh poljih hodili z Njim, ko so bili v Njegovi Soli. Slednjič so ponesli Njegovo Blago-vest po vsem svetu: »Po vsem svetu je šel njih glas in do kraja zemlje njih zgovornost« (Psalm 18,5).
Čemu so apostoli in neštevilne množice mučencev dali svoje življenje? Zato, ker so hoteli izpričati, da je Beseda meso postala in med nami prebivala. Sin Božji, druga Božja Oseba, se je učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.
In to še je zgodilo tukaj!
Tukaj je beseda meso postala! Tukaj je padlo na zemljo seme, ki je kači glavo strlo.
Praobljuba našega Odrešenika je bila namreč dana že prvim staršem takoj po grehu v raju, ko je Bog govoril kači — zapeljivki (satanu):
»Sovraštvo bom postavil med tebe (kačo - satan) in ženo (Evo - Marijo, med svojim in njenim zarodom: on (zarod žene, predvsem Jezus, Marijin sin) ti bo glavo strl in ti boš njegovo peto zalezovala« (1 Mojzesova knjiga 3,15).
Zato boj med satanom in izvoljenci božjimi — kristjani. »Satan hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Upirajte pa se mu močni v veri« (1 Petrovo pismo 5, 8-9).
Danes ni več kraja, kjer bi ime Kristus bilo neznano, dasi še mnogi ne verujejo vanj. Bolj žalostno je, da so mnogi podlegli zalezovanju satanovemu in se pridružili njegovim vrstam, posebno še v naših dneh. Tako se kruto uresničujejo besede sv. Janeza Evangelista v uvodu četrtega evangelija:	»Bila je
prava Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, kateri pride na ta svet. Na svetu je bila, in svet je po njej nastal — in svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla in njeni je niso sprejeli.«
Da, mi vsi smo božja lastnina. Vsi smo po božji podobi ustvarjeni in zato dolžni, da iščemo in najdemo Njega, ki je vse iz niča naredil. Dolžni smo, da častimo in ljubimo z vsem srcem in z vso dušo Njega, ki je ukazal: »Naj bo luč!« in bila je luč, ker je On sam Luč od vekomaj (prim. 1. Pismo Ap. Janeza 1,5).
In ta Luč — Učlovečeni Sin božji, Luč od Luči — je zažarela v betlehemski votlini pred tisoč devetsto triinpetdesetimi leti!
Mi Evropejci smo bili srečni, da je luč odrešenja po izrednih poslancih božjih kmalu prisijala k nam.
V	Rim sta jo prinesla prvaka apo-etolov in jo izpričala z lastno krvjo. K nam sta jo prinesla le nekaj stoletij pozneje sv. apostola Ciril in Metod. Kdo se danes ne spominja dveh slovanskih apostolov, ki sta našim očetom oznanjala Učlovečenega Sina božjega, rabila našo materinščino za pogovor z Njim in jo za vedno povzdignila med liturgične jezike?
Na žalost pa ju zaradi tega, v čemer je njih največja zasluga, le zunaj v svetu znajo lepše in bolje
častiti kakor mi doma — nehvaležni sinovi naših dedov.
Ali ni po slovanski in posebno še slovenski zemlji od prihoda poslancev božjih in do današnjih dni rast-la bogata setev božjega Kraljestva? Prišel pa je sovražni človek in zasejal ljuljko med pšenico... Nad našimi polji in domovi je završala krvava nevihta, naša zemlja je pila bratomorno kri... In sedaj ječi pod rdečim bičem satanskega belzebuba. Nad njo	pa	kraljuje v božičnih
dneh ledeni in	mrki	»dedek	mraz«
s svojo razuzdano tovarišico »novoletno jelko«.
Zato naši otroci ne smejo več pripravljati jaslice. S kakšnim veseljem smo	to včasih	delali!	Že od
Miklavža	sem	smo	izpod	debele
snežne odeje izkopavali zeleni mah, izrezovali pastirje in ovčice in jih razstavljali po betlehemski poljani okrog votline, kamor smo postavili Marijo in Jožefa z Jezuščkom. Pred nami je žarela luč svete noči in toplina božje Ljubezni je navdajala naša srca.
Naj bi sedaj vsemu temu zadostil poganski »dedek mraz«?
Naj bi podobo Brezmadežne, svetlo kot sonce, belo kot sneg in čisto kot kristal zamenjala pogansko nečista in prešuštna »novoletna jelka« ?
*	* ****** *
Ob tej misli sem se ves tresel. Ne vem, ali od mraza po neprespani noči ali od dušne bolečine. Po licih sem čutil toplino in na talar so zdrknile solze.
Betlehemski zvonovi so zazvonili Avemarijo. Ura je bila pet. Sonce je kakor žareča obla polagoma tiščalo izza Judejskih hribov. Zdelo se mi je, kakor da sem se prebudil iz težkih sanj.
Stopil sem nazaj v votlino. Za trenutek sem postal pred napisom: »HIC VERBUM CARO FACTUM EST«. Nato sem zdrknil na kolena in z največjim spoštovanjem poljubil jaslice — poslednjič — v spravo za bogokletno oskrumbo praznovanja Rojstva Gospodovega v domovini...
•j 'mzalemski romar
mu ,
„ Blesteči venec slaveu
Počasi klije zasejano seme, počasi raste in se čvrsti zelena bil. Dorasle steblo. Nastane popje. In naenkrat se razpne evet za cvetom, razbohoti se roža za rožo.
Tako so klile, rastle, brstele in se razbohotile rože v »blestečem vencu slave«, kateri, po besedah sv. očeta Pij a XII., venča glavo Device Kraljice. Sredi rož so v venec vpleteni dragulji:	to so njene
izredne in izjemne odlike. V tem Marijinem letu, ki ga je sv. oče Pij XII. na praznik Brezmadežne s sijajno slovesnostjo pričel v rimski baziliki Marije Snežne (Santa Maria Maggiore), nam posebno dva, kakor lesketajoča se bisera bleščita v oči: njeno brezmadežno spočetje in njeno zveličanje v vnebovzetju.
Verna slovenska hiša je svojim otrokom že v rani mladosti vsejala v srce ljubezen do Brezmadežne. Ako so morala naša dekleta zdoma na pot, na delo proč od domače družine, jih je slovenska mati zaupala angelu varuhu in jih izročila v varstvo Brezmadežni.
RESNICA O BREZMADEŽNI
Pobožnost do Brezmadežne je sedaj močno ukoreninjena povsod po svetu med katoličani in deloma tudi med pravoslavnimi, a v starih davnih časih, tam daleč v preteklosti pa ni bilo vedno tako, ker takrat ta verska resnica še ni bila tako določno, tako natanko in izrecno razglašena, kot je to storil pred sto leti papež Pij IX. Prav njemu moramo biti hvaležni za to srečo, da dandanes še naši otroci natanko vedo in poznajo to resnico, ki so jo stara stoletja le nekako slutila in čutila kakor skoz neko kopreno skrivnosti. Tako nekako kakor je cvet še zavit v popku, čeprav je ves nastavljen v njem. Ko je Pij IX. definiral, to se pravi slovesno in dokončno razglasil to dogmo, nikakor ni ustvaril nekaj čisto novega, ampak je le očitno, nedvomno in jasno povedal in določil to, kar uči sv. pismo in kar so dejansko verovala vsa krščanska stoletja. Ni učil neke nove resnice, marveč je starodavno resnico postavil v novo in jasnejšo luč. Tega se je treba natanko zavedati. Ne Cerkev ne papež ne moreta začeti novega nauka, kakor po krivici očitajo posebno protestanti, zakaj razodetje je vse v celoti od Kristusa in Sv. Duha in mu nihče ne more ne besedice dodati ne besedice odvzeti. Vsaka verska dogma mora torej biti nc samo v skladu s 3v. pismom in izročilom, ne samo zasidrana v njem, marveč v celoti v njem vsebovana, zdaj bolj zdaj manj jasno. O dogmi Brezmadežne to posebej poudarja sv. oče Pij XII. v omenjeni okrožnici.
SV. PISMO PRIČA O BREZMADEŽNI
Resnica o Brezmadežni se nahaja že v sv. pismu. Kadar molimo »Zdravo Marijo« in ponavljamo besede »Gratia plena — milosti polna; blagoslovljena med ženami«, izpovedujemo z besedami sv. pisma svojo vero v Brezmadežno. Kaj pomeni »milosti polna«? Pomeni, da ni bilo trenutka, ko Marijina duša ne bi bila napolnjena z vso nadnaravno milostjo, z najlepšimi krepostmi in z darovi Sv. Duha, kot sc spodobi za mater božjo. Kjer je greh, tam ni milosti. Kjer je greh, ni blagoslova z nebes, marveč prokletstvo krivde in greha. Marija pa je »najbolj blagoslovljena od Boga med vsemi ženami zemlje«, kot pravi angel Gabrijel ob oznanjenju. Ako bi le za hip bila kdaj v osebnem ali v izvirnem grehu, bi ne bila več v resnici »milosti polna« in ne »blagoslovljena« v polnem pomeuu. Prvi znanitelj, prvi pridigar in blagovest-
nik o Brezmadežni je bil sam nebeški poslanec, angel Gabrijel.
Marija je bila sicer spočeta in rojena od človeških staršev prav tako kakor vsi drugi človeški otroci, toda njena duša je bila ustvarjena brez sence in brez madeža izvirnega greha in napolnjena z milostjo od prvega trenutka. Naši otroci se rode brez milosti v duši, obloženi s krivdo in kaznijo izvirnega Adamovega greha, dokler jih krst ne izmije. V krstu jih odreši za* služenje Kristusovega križa, cena njegove smrti in moč njegovega vstajenja. Marijino dušo pa je Zveličar odrešil in posvetil še preden bi bila padla v nesrečo greha. Nas je dvignil po nesrečnem padcu in nam rane zacelil, Marijo pa je obvaroval in prestregel že pred padcem. Nas je odrešil tako, da nas je očistil izvirnega madeža, Marijo pa je tako rekoč vnaprej odrešil, ko jo je zavaroval pred madežem greha in jo že prvi hip napolnil z milostjo. Zakaj Marija je bila že spočetka določena in izbrana za mater božjo: in na božji materi bi ne človeško ne božje oko ne preneslo niti najmanjše pege greha. Komaj je bila njena otroška dušica ustvarjena, že je bila po svetosti in po milosti večja in sijajnejša od duše najbolj preizkušanega trpina, svetnika, mučenca. To pomeni, da je Marija brez izvirnega greha, brezmadežna in milosti polna od prvega trenutka svojega življenja.
KRSCAN. IZROČILO O BREZMADEŽNI
A ne le sv. pismo, tudi staro krščansko izročilo nam ve mnogo lepega povedati o Brezmadežni. Sleherna doba vpleta v njen »blesteči venec slave« svojo cvetko. Ko se dandanes po definiciji Brezmadežne oziramo nazaj v preteklost, se nam pred očmi odpira čudovit pogled: od prve dobe pa vse do danes je vedno nepretrgana steza, od prvih početkov skozi staro in skozi moderno dobo pelje sklenjena pot, ki jo je ta resnica prehodila skoz krščansko zgodovino. Cim bliže je naši dobi, tem širša in vidnejša postaja. Sv. oče Pij XII. jo je v prvem delu okrožnice »Blesteči venec slave« začrtal s kratkimi pa značilnimi in prikupnimi potezami. »Tu nauk o Brezmadežni dovolj jasno učijo sveti očetje izza časov stare Cerkve, ko pravijo, ne da bi kdo kar koli oporekal, da je blažena Devica kakor lilija med trnjem, kakor nedotaknjena zemlja, brezmadežna, venomer blagoslovljena, brez sleherne okužbe greha, nestrohljivi les, vedno bistri vir, hčerka edinka življenja in ne smrti, kakor kal milosti ne jeze, prečista in v vsakem oziru prečista, sveta in daleč od sleherne gnusobe greha, krasnejša od krasote, svetejša od svetosti, edina sveta, ki mimo Boga vse druge prekaša in je celo lepša, ljubkejša in svetejša kakor kerubini in serafini in vsi angelski zborist Po vsej pravici torej sv. Efrem, veliki pevec in bogoslovec stare sirske cerkve, pravi o Jezusu in Mariji: »Zares sta edino ti in tvoja mati popolnoma lepa v vsakem oziru. Ne v tebi, o Gospod, ne na tvoji materi ni nobenega madeža«. Nekoliko po svoje, a vendar lepo in značilno pravi sv. Hipolit: »Jezus Re-šenik je vsem ladja zveličanja iz vesoljnega potopa greha; Marija pa je kakor tisti plemeniti in nestrohljivi les, iz katerega je iztesana naša barka zveličanja.«
Saj drugače tudi ni moglo biti, kot da je bila Marijina duša obvarovana izvirnega greha in posvečena od vsega početka: tako moramo reči, ako le nekoliko pomislimo na njeno visoko dostojanstvo božjega materinstva. Marija je bila izbrana za mater
neskončnega Boga samega; odtod sije tudi na njeno sicer človeško osebo neko neizmerno, brezmejno dostojanstvo. »Blažena Devica je Mati božja: zato je najčistejša in najsvetejša, da večje svetosti za Bogom niti misliti ne moremo« (Cornelius a Lapi-de). Kako bi vendar mogel njen vsemogočni Sin pustiti svojo preljubljeno mater le za hip v oblasti greha, ki je dejansko isto kot oblast hudiča? Neizmerna ljube-zen do deviške matere mu ni dala, da je ne bi takoj v prvem hipu napolnil z vso milostjo do vrhunca, kar je je mogla u-stvarjena človeška duša sprejeti.
BREZMADEŽNA JE VNEBOVZETA
Odkar pa je v svetem letu 1950 papež Pij XII. nezmotno razglasil tudi dogmo o
Tisti čas je izšlo povelje od cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In hodili so se vsi popisovat, vsak v svoje mesto. Sel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem — bil je namreč iz hiše in rodovine Davidove — da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sla bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in polo-
Marijinem vnebovzetju, je njen »blesteči venec slave« tem krasnejši in popolnejši. Vzvišena oseba Marije je zažarela v zlati jutranji zarji na početku zemske poti kot brezmadežna, a zagorela je znova v zlati večerni zarji kot vnebovzeta. Ta biser, njena duša in njeno telo, ni bil ustvarjen za našo zemljo. Zemlja ga je dobila samo na posodo, da si z njim pomore iz siromašči-ne in iz smrti do bogastva nadnaravnega življenja, a potem ga je morala takoj ne-omadeževanega vrniti nebesom. Tam žari kot kras in ponos in slava nebes v nedopovedljivem sijaju.
Tam je brezmadežna in vnebovzeta Devica, naša dobra mati, vekomaj kraljica nebes in zemlje.
Janez Vodopivec
žila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču. V prav tistem kraju pa so pastirji prenočevali pod milim nebom in bili na nočnih stražah pri svoji čredi. In glej, angel Gospodov je pristopil k njim in božja svetloba jih je obsvetila in silno so se prestrašili. Angel jim je rekel: Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: Našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno. — In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hva-
Bodi Marija skozi noč, hodi od praga do praga, trka in prosi za pomoč — trudna skoraj omaga ...
V	oknih tema je, v srcih led ...
Gluh in sovražen ji je svet...
Vrata zaprta ...
Vse že spi ...
Za božjo Mater prostora ni...
Kje boš, Marija,
Dete povila?
Kam ga nocoj boš položila?
O, ne ustavi še koraka, saj Te v poljani hlevec čaka ...
Hodi Marija skozi noč, z Jezuščkom se pogovarja ...
Njena ljubezen pa jaslice mehke, tople ustvarja ...
Ljubka Šorli
lili in govorili: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje.
(Lk 2, 1-14)
*
Zopet se nam je prismehljalo ljubko božje Detece v revnih jaslicah.
Kako hudo in ostro je to nasprotje: Naš čas je poln sovraštva in trenj; — v betlehemski štalici pa sama Ljubezen do nas se rodi.
Ta svet je tako strašno nemiren, poln hrupa in meteža; — nad betlehemskimi poljanami pa pojo angeli čudovito pesem: Na zemlji mir ljudem!
V	tem ostrem nasprotju so naša srca tem bolj zahrepenela po Odrešeniku vsega človeštva, in naše duše tem silneje kličejo: Bog na zemlji bivajoč!
Zato romajo v sveti božični noči neštete misli in želje, čustva in
proti BetleHemu, ------- ro-
majo od vseh strani: iz domovine in tujine, iz palač in koč, iz ječ in taborišč, s sveta in z onstran tega obzorja, iz večnosti.
Tam pri betlehemski štalici se to noč mi vsi srečamo: grešniki in pravični, odrasli in otroci, vsi naši dragi v domovini, v Ameriki, v Avstraliji,...
Božje Dete nas je pritegnilo nase z nevzdržno silo.
Prisluhnimo s pastirčki pesmi angelov: »Mir ljudem.« Katerim? nKi so dobre volje.a
Razumem: Le tisti ljudje imajo in vživajo globok notranji mir in lepo sončno srečo, — le tisti, ki so dobre volje, to je odločne volje, delati dobro in se slabega ogibati.
Tako voljo imejva midva, dragi prijatelj. Kar začniva to sveto božično noč, tu pri jaslicah. On, Jezu-šček, nama bo pomagal.
In šlo bo vedno lepše in bolje, in v najini notrini bo v vsakem primeru najslajši mir, saj Njegov ljubki nasmeh blaži vsako bolečino, trpljenje spreminja v veselje in solze v bisere.	Irenej
Prva skupna marijanska prireditev v Trsta
V	nedeljo 10. januarja 1954 priredimo v Trstu prvo skupno proslavo za marijansko leto. Verski del se bo vršil v cerkvi, prosvetno-katoliški pa v Avditoriju. Glavna točka bo velika igra o Sveti Ceciliji; igro pripravlja rojanska Marijina družba. — Točen spored bomo objavili v novoletni številki.
Skrivnost božične noči v evangeliju
ZORA:
Tedijev Božič
Vsako popoldne ob štirih je v zavodu pozvonilo k razdelitvi pošte. Iz vseh učilnic so se usuli učenci in zdrveli proti poštnim nabiralnikom na koncu hodnika. Tedi je bil vedno med prvimi, pa čeravno je bil on edini v zavodu, ki nikoli ni prejemal pošte. Vsak dap z istim upanjem se je zazrl v poštni nabiralnik v tretji vrsti, kjer je bilo z velikimi črkami zapisano njegovo ime, in vsak dan isto razočaranje.
Umaknil se je v kot in žalosten opazoval svoje tovariše, ki so hiteli mimo njega z žarečimi lici. Bela .pisma v njihovih rokah so zanje tisti hip pomenila vse, ljubi dom in domače, prostost in lepoto zunaj v svetu, ljubezen in skrb njihovih dragih.
Tedi pa ni vedel, kaj je dom, kakšna čudovita sladkost je v eni sami besedi: inaima!
Ne, da hi ga njegova družina popolnoma pozabila. Meseč ni no so točno plačevali, druge izredne stroške tudi, ob počitnicah ga je zavod po naročilu staršev poslal na deželo, preskrbljen je bil z obleko, zvezki in knjigami, vendar pošte od doma ni
prejemal nikdar. Končno so v zavodu zvedeli za vzrok: oče in mata sta živela ločeno.
Tedijev najboljši prijatelj je bil Vilko. Prišel je iz dobre krščanske družine, in ne samo starši, tudi bratje in sestrice so mu večkrat na mesec pisali. Nekoč, ko se je vračal s celim kupom pisem, je opazil, kako žalostno in poželjivo jih je gledal njegov sošolec Tedi.
»Ali hočeš z menoj, Tedi? Prečital ti bom mamino pismo!« Sam nad seboj je bil vesel, da se je na to spomnil.
Ko je čez dobro uro prišel gospod ravnatelj v njih sobo, sta še ro sedela na Vilkovi postelji in imela pred seboj razgrnjeno pismo. Vilko mu je počasi čital stavek za stavkom in ga sproti seznanjal z življenjem svoje družine.
»Vsak večer se te še posebno spominjamo pri skupni večerni molitvi,« J je med drugim pisala mama, »in tvoji bratje in sestre so zelo ponosni nate, ker si v zavodu in se dobro učiš. Upam, da jih ne boš nikoli razočaral. Ivo in Paul sta v šoli še precej pridna, le doma ju težko krotim. Zvonko, ki je komaj letos začel hoditi v šolo, pa bi se najraje vedno igral. Vanda mi že pomaga doma, najtnlajša Marica pa je danes dobila prvi zobček. Ko prideš
za božične počitnice domov, bo gotovo že hodila. Očka pospravlja še zadnje pridelke. Hvala Bogu, vsega imamo dovolj letos...«
Potem mu je Vilko na dclgo in široko pripovedoval o bratcih in sestricah in o veselem življenju zuriaj na veliki kmetiji.
Tedi je molče poslušal. Prijetna toplota je ovijala njegovo srce. Le od časa do časa ga je presunila tenka bolečina. Zdelo se mu je, da stoji zunaj velike hiše polne sonca in smeha in skozi okna krade poglede v to toplo domačnost, ki nikoli ni bila in ne bo njegova...
Naslednji dan je bil Ted' zopet med prvimi pri delitvi pošte. ;rat ni pazil samo na svoj nabiralnik, z isto pozornostjo se je oziral tudi Vilkovega.
»Ali ti je man,a . pet pisala?«
»Ne, sestra mi je pisala, tista veš, ki se imenuje Vanda.«
Ni ga preveč zanimalo, zato se je ozrl do drugega sošolca:
»In tebi je pisala mama?«
»Da, glej, tu je njeno pismo!«
»Ali lahko grem s teboj, da mi ga pre-čitaš?«
»Seveda, le pridi!«
Tako se je začelo. Dečki so se kar trgali za Tedija, če so dobili mamino pismo. Nič se jim ni zdelo čudno, da Tedi
nikoli ne prejema pošte.
Tako je Tedi vedno globlje spoznaval svoje tovariše, vedno bolj se je nanje navezal, a najljubši izmed vseh mu je še vedno bil Vilko.
Gospod ravnatelj je kar ostrmel, ko je nekoč slišal, kako je nagovoril Vilka. »Vilko, ali nama je mama danes pisala?« In Vilko mu je brez obotavljanja odgovoril: »Da, pisala nama je, pridi, da pismo pre-bereva.«
«... Blaženi otroci,« je toplo pomislil ravnatelj, ko je šel dalje po hodniku, »Bog naj vam stokrat povrne z žogami, sladoledom in sladkorčki, kajti vaša modrost in dobrota je nam velikim dostikrat v sramoto...«
Vilko pa si kljub temu le ni dal miru. Čutil je, da praznine v Tedijevi -tluši ne bo mogel nihče popolnoma napolniti, kakor samo ona, ki jo Tedi skoro ne pozna in ki bi jo moral klienti z najslajšim imenom — mama.
Nekoč, ko je v kapeli po obhajilu prosil Jezusa za razsvetljenje, je nenadoma prešinila njegovo notranjost rešilna misel. Tako se mu je zdela lepa, da ni niti najmanj podvomil, da bi ne bila tudi izvedljiva. V šoli je bil tisto jutro zelo zamišljen, tako da je dvakrat preslišal profesor-
jevo vprašanje. Njegovi součenci so ga začudeno pogledali. Kaj takega se ni še zgodilo, da bi Vilko v šoli ne znal odgovoriti.
Komaj je čakal popoldanskega odmora. Neopaženo je drvel po stopnicah navzgor in potrkal na vrata ravnateljeve sobe.
Ravnatelj ga je pazljivo poslušal, nato je vstal in stopil k oknu.
Vilku je srce nabijalo od tesnega pričakovanja. — Ne ho mi dovolil je bil že pripravljen na odklonitev.
Ravnatelj pa je premagal svojo ginjenost in z navidezno resnostjo stopil pred Vilka. Najraje bi ga objel.
»Ni napačna tvoja misel. Poskusi! Pisma pa mi moraš prej pokazati.«
Vilko se je z vso vnemo lotil dela. Ko so njegovi sošolci že odšli k počitku, je on, z izgovorom, da ima ravnateljevo dovoljenje, še dolgo ostal v učilnici in pisal. Vsa mamina pisma jo razgrnil po mizi, primerjal, dodajal in pilil, kakor mu je narekovalo njegovo srčece. Tako je spisal šest pisem in jih nesel ravnatelju, da jih pregleda.
»Dobro!« ga je pohvalil ravnatelj, »le malo bo treba spremeniti. Kaj pa pisava, ali si že mislil na to. Pozna se, da je otroška.«
»Da, ko bi hoteli vi, gospod ravnatelj...«
PASTIR/EVPSALM
,3 i
Sveta noč, blažena noč! Radostno pevajoč
angeli Gospoda slave, mir ljudem na zemlji žele: človek zdaj si otet!
!t
n:
--------------------------------  cj	.
ESEN:
*x*x Svetonočni *x*x
Mehak večer je bil razlit nad Palestino, ko sem se srečal s starim pastirjem Feran-dom. Slišal sem o njem pripovedovati, kajti njegova modrost je šla od ust do ust, da je tudi v meni vstalo zanimanje zanj.
Sedel je zavit v svoj stari plašč, zraven njega je ležala palica, pod skalo ob kristalni vodi pa je mirno počivala njegova čreda. Ko se je pokazala prva zvezda na nebu, je stari Ferando začel moliti. Dolga je bila ta molitev, polna neke posebne lepote in tople poezije. Vprašal sem ga, kaj je molil, pa mi je odgovoril, da pastirji v teh krajih vsak večer, preden zaspijo, zmolijo to molitev.
»Dvaindvajseti Davidov psalm je to,« mi je slovesno povedal. »David in njegovi predniki so dobro poznali ovčje črede, njihove navade in življenje, zato je David zlil v te preproste besede vse svoje občudovanje in razumevanje zanje. Večer za večerom ponavljamo ta psalm in naša ljubezen in skrb za čredo rase z njim. To je naš kažipot, naša uteha v vročih in viharnih dneh, naša obramba v temnih nočeh in kadar sovražnik preži iz zasede na naše ovce.
Pastirji, ki so živeli pred 3000 leti in pastirji, ki živimo danes, vsi najdemo v teh besedah vodilno smer, vsi spoznamo po njih dolžnosti, ki jih imamo do črede: stavek za stavkom, vse ima. za nas svojo neprecenljivo vrednost in pomen.«
GOSPOD JE MOJ PASTIR, NIC MI NE MANJKA
»Ovce instinktivno že vedo,« je pripovedoval dalje pastir Ferando, »da še preden ležejo 'k počitku, je pastir že poskrbel zanje pašo za prihodnji dan. Lahko jih bo vodil na iste pašnike, lahko izbral nove, nič jih to ne skrbi. Doslej so mu povsem zaupale in v tem zaupanju niso bile še nikdar varane, zato se tudi za bodoče ne boje. Vedo, da pastir skrbi le za njihovo dobro.«
- NA ZELENIH TRAVNIKIH SE BOM ODPOČILA
»Ovce se pasejo od prvih jutranjih ur pa vse do srede predpoldneva. Potem več ur ležijo, da se odpočijejo. Pastir dobro ve, kako velikega pomena je to za dobro rast črede. Zato bo zanje prihranil najboljšo pašo za zadnje ure in poskrbel senčnato ravan za opoldanski odpočitek. Ovce so nam za to našo pozornost hvaležne.«
je začel jecljati.
»Razumem, kaj hočeš. Pretipkal ti bom pisma in naslove in dodal še pismo z navodilom. Jutri pa pridi, da jih poneseš na pošto. Tedijeva mama ne bo imela druge-ga dela, kakor da vsako pismo podpiše in 8« odda na pošto.«
Cez teden dni je že prispelo prvo pismo. Tedi sedaj sploh ni več pazil na svoj nabiralnik, samo v Vilkovega je upiral pogled. Deček, ki je razdeljeval pošto, je kur zavpil od presenečenja:
»Tedi, Tedi, poglej, pismo si dobil!« Tedi je kot v sanjah stegnil proti nje-' mu obe roki.
»... In prav moje ime je napisano na ovitku,« je presenečeno povedal,
»Ej, fantje, tudi jaz imam pismo,« je v prekipevajočem veselju prevpil VSO družbo. »Kdo ga hoče citati?«
»Jaz, jaz!« »o v»i v zboru odgovorili! »Ti sam nam ga prcčiuj, Tedi!«
Dvignili so ga na klop zraven poštnega nabiralnika in ga tesno obkolili.
»Predragi moj sin!« je začel Tedi z ne-gotovim glasom. »Ne znam iitati naglo,« »e je v zadregi opravičil. Pa ie so gu prc. kinili njegovi sošolci:
»Bolje je tako, Tedi, le počasi nam ga*
OB MIRNIH VODAH ME NAPAJA
»Ovce ne bodo nikdar pile vode iz deročih studencev, pa četudi bodo še tako žejne. Pastir mora poiskati kotanje, ki jih je izdolbla voda, ali pa mora sam z lastnimi rokami izdolbsti tako kotanjo in, ko se bo vanjo natekla voda, bodo ovce mirno pile iz nje in se tako ena za drugo napojile.«
POŽIVLJA MOJO DUŠO; VODI ME PO VARNIH STEZAH RADI SVOJEGA IMENA
Nikjer drugod niso ovce tako tesno povezane s pastirjem kot tu v Sveti deželi. Vsaka zavzame v zgodnjem jutru svoje mesto v čredi in ga ne menja vse do večera. Vendar samo enkrat tekom dneva vsaka ovca posebej zapusti svojo čredo in se približa pastirju, z dobrikajočim meketanjem in velikim pričakovanjem v pohlevnih očeh. Pastir stegne svojo roko, pritisne jo k sebi, poboža njeno mehko volno in ji šepeče na uho besede, ki jih samo on zna in ki jih ovca dobro razume. Ona se hvaležno stisne k njegovim nogam in z gobcem potegne preko njegovega o-braza. Po tem prisrčnem pogovoru s svojim gospodarjem se mirno vrne v svojo čredo, na mesto, ki ga je zapustila.
PA ČETUDI BI HODILA PO DOLINI SMRTI, NIC ME NE STRAŠI;... TVOJA PALICA IN NJEGOVA MOC ME VARUJETA
Na poti, ki pelje iz Jeruzalema proti Jerihi, leži Dolina smrti in vsi pastirji jo dobro poznajo. Je to zelo ozka soteska med visokimi skalnatimi grebeni. Črede v Palestini morajo vsako leto radi paše in menjajočega se podnebja prekoračiti to dolino. Soteska je nad 7 km dolga in navpične stene so po nekod nad 450 m visoke, medtem ko je dno soteske komaj 3 metre široko. Ta pot je polna nevarnih razpok in od voda izglajenih skal. Nemogoče je, da bi se dve čredi srečali v njej, zato morajo črede zjutraj navzgor in zvečer navzdol. Izmed vseh živali lahko samo ovce prekoračijo to nevarno sotesko. V sredi soteske pot preide z ene strani na drugo, vmes pa zija nad tri metre globoka razpoka. Pastir se postavi ob njo in pod njegovim vodstvom in z njegovo pomočjo ovce druga za drugo prekoračijo nevarno razpoko. V tej Dolini smrti divji psi neprestano prežijo na svoje žrtve. Ko
čilaj!«
In tedi je čital svoje pwo pismo, počasi, stavek za stavkom, besedo za besedo. Bilo je pismo polno nežnosti in dobrote, kakor bi ga nobena mati ne znala lepše spisati.
Le Vilko se je neopaženo odstranil iz gruče in se v svoji sobici razjokal od veselja.
Tedi je sedaj vsak teden prejemal pošto in njegovo veselje ni poznalo mej. Vse bi tisti dan razdal svojim sošolcem, še suknjo in čevlje, če bi hoteli. Že se je bližal šesti leden in Vilka je zaskrbelo. Zaloga bo pošla in lediju bo hujše kot prej.
»Gospod ravnatelj, drugi teden bo Tedi prejel zadnje pismo in...«
»Nič naj te ne skrbi, Vilko, prepustiva takrat vse Bogu, naj On uredi, kakor se njemu zdi najbolje.«
Vilko pa le ni mogel biti miren. Nič več ga niso razveselila pisma od doma, njegov pogled je iskal le navzgor v Tedije-vem nabiralniku	odrešilnega	pisma.	A	že
je minil teden in nabiralnik je ostal prazen. Tedi je postajal iz dneva v dan bolj žnlosten in sani	vase zaprt.	Nihče	ga	ni
mogel pripraviti	do smeha.	Bridko	si	je
Vilko očital, da	je on vsega	tega kriv	in
prva ovca z meketanjem obvesti pastirja na nevarnost, on spretno zažene svojo palico v psa in ga tako vrže v razpoko, kjer ga ni težko pobiti. Ovce se zato nič ne bojijo prekoračiti dolino smrti, saj vedo, da je z njimi pastir, ki jih bo branil in čuval pred vsemi nevarnostmi.«
PRIPRAVIL SI MI GOSTIJO PRED OČMI TISTIH, KI ME PREGANJAJO
»Kaj je s tem David hotel povedati, je razumljivo,« je nadaljeval pastir svoje modrovanje, »če poznamo sovražnike, ki se še med sočno pašo skrivajo tu v Palestini. To so strupena zelišča, ki so jih vsi tamkajšnji travniki polni. Ko nastopi pomlad, slopa pastir pred svojo čredo in skrbno pazi na ta strupena zelišča. Vsako izruje in položi na kamen, katerih je vse polno po palestinskih travnikih, ker so tako delali že naši pradedje iz stare zaveze. Ko jih sonce dovolj osuši, jih pastir sežge in med temi malimi kresovi se mirno pase pastirjeva čreda, saj so uničeni vsi njeni sovražniki.«
Z OLJEM SI MAZILIL MOJO GLAVO IN MOJO ČAŠO NAPOLNIL Z OPOJNOSTJO
»V vsakem hlevu je velika 1oneena posoda, napolnjena z oljem, in druga, napolnjena s svežo vodo. Ko se na večer ovce skozi ozki prehod vračajo v stajo, jih pastir natančno pregleduje in če zapazi na njih trne ali rane, če vidi, da so jim oči vnete od prahu, jim zaustavi pot. Vsako rano jim potem dobro izčisti in namaže s hladilnim oljem. Ce zapazi, da imajo ovce vročino, jim ponudi sveže vode in, ko se napijejo, jih spusti v stajo.
Ko vse ovce ležejo k počitku, tedaj šele se pastir zavije v svoj plašč in se vleže k vhodu. Zraven sebe položi palico, če bi jo morebiti rabil, ko bi sovražnik v nočni tišini skušal napasti čredo.
»Tako,« je končal svoje modrovanje pastir Ferando, »ko je pastir v toliki meri poskrbel za svoje ovce, one lahko v večernem mraku hvaležno mislijo s prerokom Davidom: -— »Tvoja vnema me bo spremljala vse dni mojega življenja in me pripeljala v hišo mojega Gospoda, kjer bom živela na veke —«
4:	$	$	*	$ * :|i	*	*
Zvezde so na gosto žarele na nebu, ko sem se vračal proti Jeruzalemu. Nisem bil sam. V duši so mi odmevale besede, ki sem jih pravkar čul in ustnice so mi šepetale hvaležen slavospev: »Zakril si svoje misli velikim in prevzetnim in jih razodel malim...«
| Poslušajte versko uro na radiu I Trst II. vsako nedeljo ob 9,301
Škof na motorju
Cerkev se pri svojem apostolatu poslužuje vseh modernih sredstev sodobne tehnike: kino, radio, televizija, itd. Pomožni škof v Linzu v Avstriji msgr. Zauner obišče vse predele škofije kar na motorju. Škofija je zelo razsežna, saj šteje nad en milijon prebivalcev. Na svojih potovanjih doživi včasih prav zanimive stvari.
Nekoč je naletel na gospoda, ki se je mučil s svojim avtom, ker ga ni mogel spraviti v pogon. Škof se je ustavil in priskočil na pomoč. Kmalu je našel napako in motor je veselo zabrnel. Ko je hotel iti naprej, ga je vprašal lastnik avtomobila: »Oprostite, komu se imam čast zahvaliti?« Škof je bil oblečen v šofersko obleko (tuto). »Vašemu škofu,« je odvrnil nasmejan. Blagoslovil ga je še in odbrnel z motorjem dalje.
že je bil na tem, da se vrže Tediju okrog vratu in mu izpove svoj greh.
Tedaj pa je dospelo pismo. Njegov obraz je tisti dan žarel še bolj od Tedijevega, ki je z drobno roko božal belo pismo, ki mu je ležalo v naročju.
»Mama mi je spet pisala!« je povedal z glasom, ki mu je šel skoro na jok. Takrat je bil Vilko, ki ga je zaprosil:
»Ali mi dovoliš, da ga skupaj prečitava?« »Še vprašaš, Vilko, kar tpridi!«
Pismo je sličilo prejšnjim. Le tu pa tam so bili izrazi ljubezni prisrčnejši, a Tedi tega ni opazil. Vsaka beseda je bila zanj zaklad.
*	* sH * * * st: * sjs Sive jesenske megle so se že davno u-maknile mrzli zimski burji. Drevesa se bila gola,	na vrtnih	gredicah	so	molela
kvišku le	osamljena,	očrnela	stebla. V
tednu pred Božičem	je začelo	snežiti.
Ostre oblike hiš in dreves je pokrila mehko božajoča bela odeja. Vse je bilo tako svečano tiho in praznično. Tudi v zavodu jo vladalo slovesno razpoloženje. Samo o počitnicah so se pogovarjali, o drevescu in jaslieah, ki jih bodo doma postavili z bratci in	sestricami.	Le Tedi	je	molčal.
Skozi visoka okna učilnic je zamišljeno zrl
1.
Večer je dahnil najsvetejši, tihi, v zamejska polja, gore in suhote, na Krasu sredi ranjene pustote, z večerom se zbudili moji stihi —
Kako so moji stihi plahi, kako zeleni betlehemski mahi.
Kako radostni angelski so spevi, nebes so, zemlje ne, odmevi —
2.
Nebes so, zemlje ne, odmevi, kjer blaženi duhovi žijejo pobožni, po angelih se toži mi, otožni, na zemlji žalostni, so spevi.
Na zemlji greh je, duš razglas je, v nebesih strun krilatcev, duš vse-
glasje.
Ne bo nocoj se razpršila tema? Prihaja sveta noč iz Betlehema!
3.
Prihaja sveta noč iz Betlehema, jo čuješ, duh moj, kaj boš tožil, najlepšo pesmico boš zložil, da mine satanova tema;
da od prečudežne nebeške razsvet-
l jave
žari še zemlja, čuješ angelski »Maria
ave«,
v daljavo. Tam, za tistimi zasneženimi gorami na obzorju je bil nekoč njegov dom... Komaj da se ga še spominjn. Mama mu v zadnjem pismu ni nič omenila božičnih počitnic. Ali je nanje pozabila? Vsi bodo odšli domov, le on bo ostal sam za temi pustimi, sivimi zidovi.
Dan pred božično vigilijo so že zgodaj končali pouk. Najoddaljenejši so odšli že pred kosilom, drugi pa takoj popoldne.
»Tedi, ko bi šel z menoj!« je bilo Vilku na moč hudo ob slovesu.
»Ne, Vilko, jaz ostanem... morda...« pa je sredi stavka umolknil, kakor da je že preveč povedal. Prelepa je bila misel, ki jo je zadnje čase božal v svojem srcu.
Vilko je odšel med zadnjimi. Počasi je stopal po stopnicah navzdol in mislil na Tedija. V veži je srečal mlado gospo v spremstvu gospoda. Naglo sla stopala proti stopnišču.
Vilko je zmeden obstal... Saj to je bil obraz njegovega prijatelja Tedija..., da, iste poteze, iste svetlomodre, sanjave oči, isti lasje.
»Gospa!« je Vilko naglo stekel za njo, »Tedi je zgoraj in vas čaka!«
Samo nasmehnila se je, svetlomodre oči so se napolnile e solzami.
in z angeli boš pel na harfo zlato, kako nebo je srečno, duše obdaruje,
svet, bogato.
4.
Kako nebo je srečno, duše obdaruje,
svet, bogato, z milostjo nebeško, božji v noči žarometi,
bleste do Svete gore, Obršljana, za-žare ob Gospe Sveti, ozvezdjeno ozemlje temno z Lučjo
je zlato.
Ozvezdjeno ozemlje temno je slovensko
z zvezdo zveličavno betlehemsko,
Odrešenik sveta se bliža, božje Slovo,
začnimo z Bogom Kristusom slovensko dobo novo.
5.
Začnimo z Bogom — Kristusom slovensko dobo novo, od Jadrana do Korotana, Duh nebeški plove, k sebi kliče hčere, boguvdane starše
in sinove,
do Soče, Drave, Zilje, Večno Slovo -
Zvezdice, glej, kako lepo migljajo, dušice raje se ob jaslicah imajo.
Nocoj je sprave noč in odpuščanja, s krilatci duh slovenski večnost sanja.
Vilko je gledal za njo, svetonočno razpoloženje je srebrno pozvanjalo v njegovi duši.
Tedijeva mama je potrkala na ravnateljeva vrata.
»Radi Tedija sva prišla,« je z negotovim glasom začela. Stala je pred ravnateljem kot grešnik pred strogim sodnikom. »Odkar sem začela pošiljati pisma, sva se z možem zbližala. Sedaj se končno poznava. Tedija pa ne poznava še dovolj, zato ga vzameva za božične počitnice domov. Pripovedujte nama o najinem sinu, gospod ravnatelj,«
»Fantu, ki ste ga srečala spodaj v veži, se imata zahvaliti, da sta ga spet našla,« je končal svoje pripovedovanje ravnatelj in vstal, da pokliče Tedija.
*	st:******	*
Ko sta pod večer zapuščala zavod, je tesno med njima stopal Tedi. Njegovi drobni ročici sta počivali v mamini in očetovi roki, njegovo srce pa je bilo premajhno za toliko srečo. Kot v zlatih slapovih se je iz njega razlivala blažena radost, razsvetljevala mu otroški obraz in svetila vsem, ki so ga srečavala na njegovi srečni poti do doma.
PASTIRCI, VSTANITE!
Dr. ALOJZIJ REMEC
PISATELJ VELIKEGA PUNTA
(OB PRVI OBLETNICI SMRTI)
uveljavil z ljudsko igro »Užitkarji«, ki je šla preko vseh prosvetnih odrov v Sloveniji in naredila veliko dobrega, ko je mlade spominjala na kruto usodo preužit-karjev. Napisal je tudi komedija o veriž-nikih »Kirke« in pa tragedijo »Magda«. Obe igri sta se mnogo igrali, piše dr. J. Krivic v Svobodni Sloveniji, »ne le na podeželskih odrih, ampak tudi na mestnih odrih, predvsem Magda, ki so jo s hvaležnostjo uprizarjale predvsem dekliške organizacije.®
Otrokom, a tudi odraslim se je odkupil z dvema pravljičnima igrama »Zakleti grad«, snov katere toliko kroži po Štajer-
Vam, našim Amerikancem!
»JURIJ KOZJAK, slovenski janičar,« je naslov lepe zgodovinske povesti, ki jo je spisal slovenski pisatelj JOSIP JURČIČ in jo je izdala Mohorjeva družba v letu 1864. v Celovcu.
V	tej povesti opisuje Jurčič težke dneve Slovencev za časa turških vpadov v naše kraje. Dejanje se vrši na Dolenjskem pri Stični in je zelo napeto popisano.
O priliki 800-letnice stiškega samostana (1153-1953) je naš marljivi prevajalec dr. Ferdinand Kolednik hotel seznaniti tudi druge narode na Zahodu in Vzhodu z našim slovenskim slovstvom. Izšli so do sedaj trije njegovi prevodi tega Jurčičevega pripovednega bisera. V francoščini 1937. leta (s predgovorom tajnika francoske A-kademije Georgesa Goyaua) in s ponovnim natisom v Kanadi; v angleščini z natisom pri Apostolat de la Presse, 138, Bo-u>en —- N. SHERBROOKE Canada, in v kitajščini v Hongkongu.
Pred nami ležijo zelo laskava priznanja inozemskih ocenjevalcev o tem Jurčičevem romanu in o prevajalcu. Vsi poudarjajo kulturni pomen teh prevodov v službi medsebojnega spoznavanja in korist knjige zla-
Dve anekdoti iz življenja rajnega Trentarja
skem v izročilih in nenapisanih pripovedovanjih, ter priložnostno »Vragolije« za vsakoletni Miklavžev večer.
Vso težo in tragedijo zadnjih vojnih let je zgrnil v medvojni drami »Volkodlaki« in »Talci v Kraljevu«, s katerima je postavil močan dokument hudemu času, ki je bil zagrnil našo domovino. S tem je tudi poplačal sovražnikom krvave udarce, ki jih je pretrpel po ječah.« (isti).
Ko se letos spominjamo prve obletnice, odkar nas je zapustil ta zvesti sin slovenske Primorske, se nam zdi, da najdemo smisel njegovega dela in življenja v besedah, ki jih je zapisal v zagovor Velikemu puntu: »Morda sem pa napisal to zgodbo zato, da pokažem, zakaj so prelivali naši pradedje svojo srčno kri, po čem so hrepeneli in koprneli vse svoje dni... Morda boste slišali iz te zgodbe klic, kaj je vredna zlata prostost, kaj velja lastna domačija, lastna gruda, kje je kmet sam svoj gospodar... Bog daj, da bi ga slišali.«
(r + r)
sti za mladino. Ocenjevali so tega »Georgesa Kozjaka, Slovenian Janizary« naslednji kritiki in inozemski listi: Georges Go-yau, M. Paul Claudel; tednik za francosko mladino: A La Page, Revue des lec-tures, Bureau d’informations bibliographi-ques, in Les Langues Modernes — vsi v F ranči ji.
Pa tudi dva škofa sta se jako pohvalno izrazila o lej povesti: Roger Beaussart, pomožni škof v Parizu, ki je predsednik »de 1’Alliance des Maisons deducation chretienne«; kitajski prevod pa je svojim, sedaj preganjanim vernikom, lepo priporočil kardinal Thomas Tien, S.V.D., nadškof v Peipingu na Kitajskem.
Našim izseljencem v Severni Ameriki, od katerih mnogi že laže čitajo angleški ali francoski, zelo priporočam*, naj si za letošnje zimske večere pri zgornjem naslovu v Canadi naroče ta lepi Jurčičev roman v francoskem ali angleškem pervodu. Knjiga stane dol. 1.80, ima jasen tisk, pripraven tudi za šibkejše oči, in nosi na naslovni strani lepo sliko Stične in njenega samostana.
Bodi povedano enkrat za vedno!
Iz svojih deških let se spominjam, da sem z velikim veseljem bral črtico o burji, ki je izšla v zbirki »Naši ljudje« v založbi Goriške Matice kmalu po prvi vojni. Pozneje sem slišal isti dogodek pripovedovati še tu in tam; in vedno so se ljudje smejali francoskemu komandantu, ki je spraševal, zakaj so skrle na strehah v Šempasu in je dob.il odgovor: »E, per burja!« ter si pri tem predstavljal, da je »burja« silen avstrijski general. Prijetne so te črtice in smo jih radi brali. Danes pa pisatelj teh črtic in »Velikega punta« že eno leto ni več med nami. Umrl je dr. Alojzij Remec lansko leto dne 21. novembra v Ptuju, daleč od svoje rodne Primorske, ki jo je tako ljubil in ji posvetil svoja najboljša pripovedna dela.
Pokojni pisatelj Remec spada v vrsto naših ekspresionističnih romantičnih pisateljev, ki so pridobili slovenski Primorski med obema vojnama prvo mesto v slovenski pripovedni umetnosti. Saj so v številu teh stlednjih pisatelji:	dr(. Ivan Pregelj
(1883), dr. Alojzij Remec (1886), dr. Joža Lovrenčič (1890), Narte Velikonja .(1891),
France Bevk (1890). To so imena, ki bodo v slovenskem slovstvu ostala in jih čas ne bo odpihal. Vsi ti so Primorci in vsi so najrajši opevali domačo primorsko zemljo in primorskega človeka.
Dr. Alojzij Remec ne zavzema med to skupino najbolj vidnega mesta, vendar je napisal dovolj lepih umetnin. Po rojstvu je sicer Tržačan, toda po rodu in po ljubezni je Vipavec. Rodil se je v Trstu leta 1886, tam je tudi študiral, ali ob počitnicah in po očetovi smrti je najrajši bival pri žlahti v Oseku. Zato je vzljubil domačijo svojih staršev in ji ostal zvest do smrti.
Po končani maturi je stopil za tri leta v goriško bogoslovje, nato je izstopil in odšel v Gradec študirat pravo. Postal je advokat. Toda po vojni se ni vrnil v Gorico, temveč je s tolikimi drugimi ostal v Sloveniji in se naselil v Ptuju. Tu je imel svojo odvetniško pisarno, kjer je veliko dobrega storil. Komunistični poročevalec pravi o njem: »Bil je sicer pristaš nekdanje SLS, a drugače zelo lojalen, pošten in socialno čuteč mož in zaveden Slovenec.« V Ptuju je pred drugo svetovno vojno bil izvoljen tudi za župana. Kot narodno čuteč mož se je močno zameril tamkajšnjim nemškutarjem, zato je ob Hitlerjevi zasedbi štajerske moral pod Nemci veliko pretrpeti. Bil je izgnan v Srbijo, od koder se je vrnil po končani vojni v Ptuj. Nove oblasti ga pa niso obrajtale. Zato je umrl precej pozabljen.
Dr. Alojzij Remec je ostal pisateljsko delaven vse življenje. Kot dijak je sodeloval pri Edinosti v Trstu, kamor je pisal podlistke. Nato je kot bogoslovec in viso-košolee pristopil v krog Dom in sveta in tudi Ljubljanskega zvona. Pozneje je sodeloval še pri Mladiki, Domačem prijatelju in drugih. Udejstvoval se je kot pisatelj, pesnik in dramatik. Na Primorskem je najibolj znan po že omenjeni zbirki črtic »Naši ljudje« in po povesti »Veliki punt«.
V	»Naših ljudeh« opisuje Vipavce, v »Velikem puntu« pa Tolmince in ^nameniti tolminski punt. Bil je prvi med Slovenci, ki je izrabil to snov za povest. Veliki punt ni sicer kako izredno močno delo, bere pa se gladko in z zanimanjem. Leta 1950 so ga v Gorici ponatisnili.
V	Sloveniji so pred drugo vojno izšla še druga Remčeva dela, ki so zato na Primorskem manj znana:	Pri Mohorjevi v
Celju je izdal veče miško povest »Opusto-šena brajda«, katedri je pisal zadnje mesece pred smrtjo nadaljevanje, a ga ni dokončal. Dalje je izšla še zbirka črtic in povesti »Iz moje domovine«, ki prav tako opisuje Primorsko. Kot dramatik pa se je
I.
Na silen pritisk svojih sobratov je rajni »Trentar« — Jože Abram sprejel slu.žbo v Pevmi. Naša takratna organizacija je potrebovala njegovo prisotnost v Gorici.
Slovo od Sv. Lucije je bilo zelo prisrčno in slovesno. Vsi trije avtomobili, s katerimi smo se vozili proti Gorici, so bili polni nageljekov, posebno pa voz, v katerem je sedel rajni Abram.
Gospod Jože Abram je bil znan kot odločen nasprotnik vseh cerimonij in zunanjih proslav, zato je le nerad sedel v o-krašenem avtu. Ves čas je še v avtu godrnjal in robantil.
Tedaj pa se je po cesti proti nam počasi pomikal voziček s sadjem, katerega je trudno vlekel zgaran osliček.
Jože Abram naenkrat ukaže ustaviti svoj avto; in ker je bil njegov voz prvi, sta se morala ustaviti še ostala dva.
Kaj se je zgodilo?
Gospod Jože je stopil iz avta in pozdravljal oslička:	»Pozdravljen,	osliček,
danes sva brata, ti voziš gor, mene peljejo pa dol!«
II.
Rajni Jože Abram je bil pobratim Janeza Evangelista Kreka. Ob Krekovi smrti je bila strašna svetovna vojna in Jože ni mogel iz Baške grape, ki se je nahajala v najožjem vojnem pasu. Šele več dni po Krekovem pogrebu je mogel do Ljubljane, kjer si je od Krekove sestre Cilke izprosil mal spominček na svojega velikega prijatelja Kreka. Bila je to njegova če-dra, mala gorjuška pipa, katero je rabil Krek, ko je v redkih trenutkih svojega oddiha zadovoljno vlekel iz nje tobačni dim.
In ta Krekova čedra je bila pri našem Jožetu v veliki časti. Kot dragocena svetinja je visela z zlatimi nitkami pripeta na rdečem svilenem damasku na steni v uradni sobi pevmskega župnišča.
In moral je biti nekdo, ki se je v to čedro neozdravljivo zaljubil. Gotovo jo je smatral za zlato in z biseri okrašeno posebnost, ko jo je videl na tako častnem mestu in v taki opremi.
In tedaj se je zgodilo nekaj neverjetnega! Jože, ki je pravil, da nima nikoli trdnega spanja, se ni zbudil, in mali psiček Kion, katerega čuječnosti Jože ni mogel nikoli prehvaliti, je trdno spal, ko je tat ponoči vdrl skozi okno v uradno sobo
pevmskega župnišča in ukradel eno edino stvar, Krekovo čedro.
Drugi dan je bil pač ta tat strašno nesrečen, ko je gledal pred seboj staro o-smojeno »fajfo«.
Jožetu pa je vendar naredil veliko škodo!
Stoletnica rojstva
nadškofa Sedeja
Nadškof Sedej v svoji mladosti
Nadškof Sedej je bil namreč rojen dne 10. oktobra leta 1851. v Cerknem. V duhovnika je bil posvečen po nadškofu dne 26. avgusta 18 ?7, za goriškega nadškofa je bil posvečen v naši stolnici dne 25. marca 1906, oh prisotnosti dve velikih slovenskih škofov Mahniča in Jegliča.
Svoje trudne oči je zatisnil dne 28. nov. 1931.
Ali bi ne bilo prav, če b' za to stoletnico Mohorjeva družba izdala v posebni knjigi življenjepis tega velikega sina našega naroda ?
Mir njegovi duši in slavn njegovemu spominu!
Ni naš namen, da bi odgovarjali listom, ki so politična glasila te ali one stranke ali ki imajo kot enega glavnih namenov politiziranje. »Katoliški glas« ni nikako zgolj politično glasilo, temveč je glasilo goriških oziroma slovenskih katoličanov v Italiji.
Da odgovarjamo to pot časopisu »Gior-nale di Trieste«, ki je nekako neuradno glasilo demokristjanov, je samo radi tega, ker ni do slovenskih katoličanov prav nič katoliški, to se pravi prav nič pravičen in demokratičen in strpen in ob vsaki priliki pokaže svoje nasprotstvo do Slovencev, brez razlike, ali so katoličani ali ne. Tako namreč spet ponovno izhaja iz njegovega članka z dne 20. novembra t. L, ko polemizira in dela pripombe našemu uvodniku z dne 12. novembra.
Do sedaj nam ni še nihče oporekal našega katolištva, ki ga poudarjamo že v naslovu lista: »Katoliški glas«. Člankar o-menjenega članka, oziroma uredništvo lista »Giornale di Trieste«, pa si to drzne. Po njihovem se mi samo proglašamo za katoličane (... organo degli sloveni in Ita-lia, che si proclamano cattolici... je zapisano); v resnici torej, po njihovem, mi nismo katoličani. To je gorostasno zavijanje ter laž in velika žalitev vseh slovenskih duhovnikov in katoličanov sploh. Odgovorni urednik »Katoliškega glasa« je katoliški duhovnik, lastnik lista je katoliški duhovnik itd.
»Giornale di Trieste«, ki nas proglaša za fiktivne katoličane, žali samega škofa oziroma hierarhijo; samo ona ima pravico soditi, ali je kak duhovnik katoličan samo še po imenu, ker se samo proglaša za katoličana.
In vsebina lista, ali ni katoliška? Ali ni ena cela stran od štirih posvečena zgolj verskim in moralnim naukom in problemom? In kljub temu se drznete brez premisleka zapisati: se proglašajo za katoličane !
Če bi bili neumni in slepi v strasti, če bi nam šlo samo za polemiko, bi vprašali: Kdo pa ste vi, ali ste katoličani v privatnem in javnem življenju, ali ste praktični katoliki, vedno in povsod, do sebe, do drugih, do družbe, v vseh vprašanjih, ki imajo zvezo z vero in moralo? In tu sem spada tudi kultura, narodnost, gospodarstvo in podobno.
Mi pa nismo ne neumni in ne slepi v strasti, zato takih vprašanj ne stavljamo. Samo otroci se gredo: »kdo je bolj priden kot drugi«. Samo nepraktični in ne-dobri katoličani očitajo drugim nekatoliš-tvo oziroma navidezno katolištvo; samo komunisti s svojo prebrisano taktiko skušajo, če le mogoče, kot volk jagnjetu, osporavati dobrim katoličanom njih katolištvo, ker bi jih radi umazali, ostrašili, onemogočali, ovirali pri delu.
Sicer pa je znano, kaj bi hoteli ljudje okrog »G. di T.« in vsi njim podobni: da bi bil »K. glas« samo ponižen verski listič za nabožno branje. V tej želji so si enaki s komunisti — titovci v Jugoslaviji oz. Sloveniji, ki dovoljujejo en sam katoliški listič s samo versko vsebino, pa še tistega ovirajo in bi ga najraje zatrli. V tem so si enaki s komunisti — komin-formisti v satelitskih državah boljševiške Rusije (da o Rusiji sami ne govorimo), ki vsako delo katoličanov in cerkvene hierarhije, ki ni izključno versko in moralno, označijo kot politiko v službi imperialistov in Vatikana.
Verjetno pa bi hoteli šc vse več: da bi »K. glasa« sploh ne bilo, da bi sploh ne vršil svojega poslanstva, ker je pisan v slovenskem jeziku in ker je namenjen Slovencem. Oni bi hoteli, da bi slovenski katoličani sploh ne bili aktivni, da bi prepustili polje udejstvovanja nasprotnikom, pa čeprav komunistom. Kaj za to, če bi postali goriški Slovenci komunisti in če bi s tem še bolj porastlo število komunistov v Italiji! Samo da bi izginilo ta »strašno nevarna« narodna manjšina!
Sicer pa itak v svojem slepem nacionalističnem šovinizmu ali v svoji zlobi enačijo Slovence s komunisti; na tisoče Slovcncev je, ki imajo v kartotečnih listih poiicije in karabinerjev oznako: »di origine slava, di sentimento slavo-comu-nisla«; in to kljub temu, da so znani kot odločni antikomunisti in od komunistov morda celo obsojeni in napadani.
■ 'i se zavedate, kako krivično, kako ne-katoliško, kako malo katoliškega duha ljubezni je tako pisanje, prežeto — najbolj milo povedano — nasprotstva do Sloven-ccv.
Kot katoličani in kot demokrati bi mo-
rali vedeti, da je vsak človek — in tudi Slovenec — oseba in da ima svoje naravne pravice, ki mu jih ne sme nihče kratiti, kaj šele jemati; med temi pravicami je tudi pravica, da se človek druži s tovariši v organizacije in se v organizacijah udejstvuje, seveda da Je nimajo kakega protiverskega, nenravnega ali protidržavnega namena.
Kot katoličani bi morali poznati in priznavati lestvico vrednot, od katerih so najvišje verske in etične, kot zelo visoka pa je vrednota narodnosti. Katoliška Cerkev narodnost visoko ceni, zvesta nauku svojega božjega Ustanovitelja. V misijonskih pokrajinah postavi, čim je le mogoče, domačo hierarhijo. Ena najmodernejših njenih ustanov, Katoliška akcija, je zgrajena na 9trogo narodnem principu; o državah, kjer živi več narodnosti, ima vsaka narodnost svojo lastno narodno organizacijo.
Narodna vrednota in 9ploh vsaka vrednota nujno vključuje tudi svobodo. Toda ne samo svoboda na papirju, ne samo po zakonu, temveč tudi dejanska svoboda! Ni važna le črka zakona, ampak še bolj duh in izvajanje zakona; vse je odvisno od tega, kako se zakon izvršuje in aplicira. Kaj nam pomagajo slovenske šole (ki pa niso niti formalno uzakonjene, torej z vsemi posledicami glede stalnosti učnega osebja), če pa so zapostavljene in izpostavljene raznim oviram od strani privatnikov in tudi oblasti. Ali je to v duhu zakona in v skladu s svobodo, da optanti nimajo pravice posečanja slovenske šole; da se ne dovoli ustanovitev novih tipov šole oz. spremembe že obstoječih; da se straši na indirekten in direkten način starše otrok iz Slov. Benečije, ki posečajo slovensko šolo ter da se vrši pravi lov nanje s tem, da se jim ponuja gmotne ugodnosti, < če zapuste slovensko šolo in se vpišejo na italijansko; da delodajalci vplivajo na svoje delojemalce, ker jim direktno ali indirektno groze, da jih bodo držali v službi le pod pogojem, če bodo otroke .prepisali iz slovenske v italijansko šolo; da razne organizacije organizirajo tekme za srednješolce (slučaj lansko zimo, celo s sodelovajem Proveditorata), pa izrecno izključijo slovenske srednje šole; da so bile slovenske srednje šole več let izključene od uradnih srednješolskih lahkoatletskih tekem; in še naprej bi šla lahko ta vrsta naštevanja. Kaj nam pomaga, da skuša sedanja Italija popraviti krivice, ki jih je izvršil bivši fašizem, če pa nočejo vrniti Slovencem imovine, ki jo je nasilno in krivično odvzel fašizem; tako je bil n. pr. izgnan v Jugoslavijo Slovenec, ki je s tožbo hotel dohiti nazaj Trgovski dom v Gorici; tako je še vedno v državni lasti in tudi deloma zasedeno od vojaštva Slovensko Alojzijevišče, katoliški dijaški zavod, ki ne more vršiti svoje naloge: nuditi slovenskim dijakom hrano in streho ter versko in moralno vzgojo. Kaj nam pomaga, da so rešene opcije večine goriških Slovencev, če pa jih krajevne oblasti arbitrarno zadržujejo in razdeljujejo; niti eden od slovenskih duhovnikov iz Gorice — in verjetno tudi noben drug inteligent — še ni dobil v roke odloka o državljanstvu.
Človek ima vtis, da se vse to vrši in dela namenoma in po nekem sistemu. Je neka grupa Italijanov, neka klika, ki je prežeta sovraštva do Slovencev, šovinistična m nacionalistična do skrajnosti. Pošteni Italijani sicer delo te grupe obsojajo, toda ta klika terorizira s tiskom in drugo propagando ter s svojim vplivom in zvezami tudi druge, tudi katoličane, ki bi sicer hoteli, da bi večina živela z narodno manjšino v miru in slogi in v skupnem delu.
Kot katoličani vemo, da moramo spoštovati tudi druge narodnosti, tem bolj še tisto, s katero živimo v isti državi, kar nam narekuje tudi zdrava pamet. Seveda pa mora tudi druga narodnost prizaati in spoštovati našo narodno samobitnost.
Kot katoličani in tudi kot Slovenci vemo, da je naš največji sovražnik brezbožni komunizem. Aktivne slovenske katoliške organizacije, in med te spadajo tudi politične, so nujno potrebne, ker je komunizem silno organiziran. Nihče pa ne more zanikati, da bi ne bil komunizem tudi sovražnik italijanskih katoličanov in resna nevarnost za državni obstoj. Številke pri volitvah ter izjave in delovanje komunističnih voditeljev so dovolj prepričevalen dokaz. Če ne iz drugih razlogov, vsaj iz tega bi morala biti vsaka organizacija, ki se bori proti komunizmu, pa četudi je
slovenska, dobrodošla zaveznica. Toda zgoraj imenovana grupa je slepa. Njim so katoliški Slovenci še bolj nevarni kot komunisti. Zakaj?
Ker so komunisti koncem koncev protinarodni oziroma jim je partijska korist več kot narodnost; nacionalizem porabljajo — kot vsi komunisti — za orodje, da se z njegovo pomočjo širi in utrjuje komunizem. Komunizem izrablja narodnost kot vabo, da z njo lovi naivne kaline v rdeče mreže. Komunizem ne dovoljuje niti dejansko niti načelno mesta narodni kulturi; že zato ne, ker ta goji ljubezen do zemlje, družine in svetega očetovskega izročila.
Katoličani so prežeti prave narodne ljubezni, ki ni krivična do drugih narodov, čeprav se zaveda svetih navodnih pravic, ki izvirajo iz krvi in narodnega občestva. Krščanstvo uči in prakticira pravo narodno ljubezen. Po četrti božji zapovedi je treba spoštovati očeta in mater, njun dom in izročila; v vesti greši vsak, kdor se dvigne proti svojemu narodu, da mu škoduje in ga izdaja. Prava ljubezen do naroda je nesebična in požrtvovalna.
Komunisti proti narodnosti, katoličani za narodnost; zato je razumljivo, zakaj so »G. di Triste« in njemu enaki šovinisti bolj proti katoličanom kot proti komunistom oziroma v najboljšem slučaju nočejo delati razlike med njimi. Hočejo zavesti javno mnenje v mišljenje, da so vsi Slovenci komunisti oziroma titovci in potem hinavsko prikazujejo nevarnosti komunizma, torej tudi Slovencev, ki so po njihovem izenačeni s komunisti. To za javnost, za njih na znotraj pa si želijo, da bi bili Slovenci komunisti, ker bi postali narodno nezavedni, mednarodni. Tak namen pa ni več zaslepljenost, to je že zloba in hoteno rušenje mirnega sožitja med dvema narodoma oz. med velikim državotvornim narodom in majhno narodno manjšino.
V	omenjenem članku je člankar sam zapisal, da je slov. narodna manjšina na Goriškem majhna in da se zato ne more delati primerjave z nemško katoliško stranko na Južnotirolakem. Ce je majhna, ni nevarna, bi bil en odgovor. Drugi odgovor pa je ta, da v članku nismo primerjali sebe z južnotir. stranko, ker bi hoteli reči, da bi naj imela naša slov. kat. stranka enako politično moč kot južnotirolska, pač pa le podoben program, to je katoliški in narodni.
Sicer pa krivica je krivica, zame kot zate, za Slovence kot za Italijane. In pravica je pravica, enaka za vse, za revne in bogate, za slabotne in mogočne. Če živimo v svobodni in demokratični državi, je svoboda in demokracija za vse. In če živi v tej državi več manjšin, morajo imeti manjšine — kot celote ali kot posamezniki — enake pravice kot državotvorna narodnost, in ena manjšina enake kot druge manjšine. Številčnost ne sme ali bi ne smela večati ali manjšati pravice; taka je osnovna postava pravičnosti. Žal da danes le še preveč velja: quod licet Jovi, non licet bovi; močnejši ima več pTavic kot šibkejši, večji narodi krojijo pravice manjšim. Po merilu »G. di Trieste« bi biio logično, da ni prav, kar je izrvajal pred tetini poslanec Gronchi ob priliki debate o tržaškem vprašanju in atlantskem paktu, češ da je zamisel pakta dobra, le da bi morale države članice tvoriti »skupnost svobodnih in enakopravnih narodova ne samo v statutu, ampak tudi dejansko.
Iz članka dobi človek vtis, kot da hoče »G. di T.« reči, da katoliški Slovenci na Goriškem nimajo pravice do združevanja oz. do politične organizacije. Saj smo vendar svobodni, vsaj tako trdi »G. di T.«, torej imamo pravico, da se notranje organiziramo kakor hočemo, samo da niso te organizacije protidržavne. Zgolj verske ali kvečjemu še gospodarske organizacije hi »G. di T.« še morda dopustil, toda »delovna stranka katoličanov, ki bi branila naše verske in narodne svetinje« (»G. di T.« je obrnil vrstni red in netočno prevedel), mu je prava nezaslišano«* (vsaj tako sledi iz članka, ker je napravil klicaj za »cause nazionali«).	*
»G. di T.« in njegova grupa naj se raje zanimata za svoje razmere, raje naj pomagajo iskati način in sredstva, kako sc boriti proti komunizmu med lastnim narodom. Če pa »G. di T.« še ne ve, pa mu povemo mi, kar je že jasno povedal papež Pij XI.: da je »komunizem največja nevarnost današnjega časa«; podobno je za njim že večkrat poudaril papež Pij XII. Če je »G. di T.« res list katoliških ljudi, mu svetujemo, da si ogleda in preštudira razne papeške okrožnice kot »Divini Rcdcmptoris«, »Quai(lragcsimo anno«, pismo 1 ija XI. brazilskim škofom o K A, ali dokumentarno knjigo Rdeče mreže in druge. Potem bo vedel, da je brezbožni komunizem silno organiziran in da je proti njemu uspešna le organizirana akcija.
Po »G. di T.« bi se goriški katoliški Slovenci ne smeli politično organizirati?
To je naša pravica! Ali smo manjvredni kot Italijani ali Nemci? To je naša dolžnost! Zgoraj omenjene papeške okrožnice to dolžnost jasno nakažejo. Posebej pa govori o političnih dolžnostih in pravicah državljanov katoličanov »krožnica o krščanski ureditvi države. Tam je nedvomno povedano, da se državljani smejo in so celo dolini zanimati se za politiko, in da se katoličan ne sme odtegniti političnemu delovanju razen iz najvišjih in pravičnih razlogov.
Popolnoma neumestna je opazka, da število	goriških	Slovencev	— s slov. kršč.
dem.	ali brez	nje —	ne	bo zrastlo.
Toda	vemo pa,	da je v	organizaciji
moč, in tega se »G. di T.« boji. Vemo, da bo	tem večja	narodna	zavest, čim večja bo	katoliška	zavest našega	naroda, in
tem	boitj	boi	tudi ra*la	prava narodna
ljubezen. Vemo, da bo komunistična organizacija tem bolj izgubljala svojo moč, čim	bolj	bo	organizacija	katoličanov de-
lavna in udarna. Vemo, da je tako delo dolžnost in pravica nas vseh, duhovnikov in laikov. Prepričani smo, da je tako delo v korist ne samo slovenske narodne manjšine na Goriškem, temveč tudi italij. katoličanov. Gotovi smo, da vsi pošteni Italijani, ki gojijo pravo narodno ljubezen, zlasti pa vsi katoliški Italijani, to naše delo odobravajo, ker vedo, da gre za enake cilje: katoliško mišljenje in udejstvovanje povsod , v zasebnem in javnem življenju;	razkristjanjene	mase spet pri-
dobiti za Kristusa; proti organiziranemu brezboštvu dobro organizirano fronto katoličanov.
OCupifl smo sonce...
»Zgodilo se je lani prav pred Božičem nekje v Pirenejih, da je naša filmska družba v preprosti gorski vasici snemala za nek daljši film,« pripoveduje filmska igralka Yolande Donland. »Ker sem vedno živela do kolen v cementu, električnih žicah, med vročimi reflektorji in sredi kričečih zvočnikov, je bila zame novost, da sem se znašla z družbico 40 igralcev, tehnikov in režiserjev sredi gorske vasice, v kateri niso še nikdar slišali o onih modemih pridobitvah, ki so mene zmučile do smrti.
S temi prijaznimi preprostimi ljudmi sem se srečala, ko smo filmali v Montse-nyju, majčkeni špamati vasici visoko v Pirenejih.
V	vasi je bila cerkev, šola, peščica hiš in nekakšna prodajalnica, imenovana »Fonda«, kjer si lahko dobil vsega, od petroleja do klobas in mazila za škornje.
Čeprav vaščani niso imeli ne telefona, ne električne razsvetljave in kopalnic, so imeli vse polno prašičev, čebule, in kar je še več, šampanjca po naravnost smešni ceni. Nič čudnega torej, da smo si ga dobro privoščili.
Ko je naša filmska ekipa z vso ogromno opremo vdrla v to mirno vasico, je bila večina kmetov na svojih planinah, kjer so živeli s svojo živino in le redkokdaj prihajali domov. Seveda niso mogli sodelovati z našimi načrti drugače kot tako, da so prišli doli, kadar smo jih potrebovali. Da pa so prišli domov, so imeli tri ure hoda v dolino in morali smo se domeniti, kako bi jih najhitreje obveščali, kdaj naj pridejo.
S kaplanom v vasi smo se domenili za vrsto signalov s cerkvenimi zvonovi. Enakomerno zvonjenje je pomenilo: Jutri bomo snemali. No in vse je šlo v redu in prav, dokler ni napočil neki deževni poz-nodecembrski dan, ko ni bilo več mogoče snemati. V vasi je bila poroka in kot je tam običaj, so mladoporočencema zvonili. Osem sto gorjancev se je pojavilo v vasi, prineslo mlademu paru	darove	in	se	vr-
nilo v planine.
Potem je deževalo dan na dan. Vse naše delo je obstalo.
Naši tehniki so si grizli nohte, jaz pa sem se učila španščine.	Učila	sem špan-
skega kaplana izgovarjati angleščino in najin razgovomi jezik je bila francoščina, ki sem jo jaz enako nerodno lomila kot on.
Prav ko sem bila sredi »vnetega« razgovora, je hrupno prišla v župnišče skupina ljudi našega podjetja, cinikov, ki sploh niso verovali v kaj svetega, z nekaj desetinami pezet za vaške ubožce. Vprašali so kaplana, ali bi hotel	moliti	za	to,	da
bi zopet posijalo sonce.	Duhovnik	je	re-
kel, da bo, in je res molil in čeprav ni nihče pričakoval, da bo kaj uspeha najmanj oni, ki so prinesli pezete, — je vendar pomagalo.
Potem je bilo konec z najinim jezikovnim poukom, kajti od onega dne dalje je celih šest zimskih tednov sijalo žarko sonce in niti kapljice dežja ni bilo ve?. Dan za dnem smo lahko zopet nadaljevali z delom.
Kaj čudna zgodba, ali ne? In vendar resnična! Kupili smo si sonce. Sebi in
Božične pesmi iz
Pred letom mi je prišel v roke rokopis zbranih pesmi, katere so pred več desetletji prepevali v Ovčji vasi in prav gotovo tudi v drugih farah- lepe Kanalske doline. Zbirka pesmi, pisana v domačem narečju, je prav posebnega pomena z zgodo-vinsko-narodnega vidika. Nas tukaj predvsem zanima vsebina pesmi, saj so nekatere med njimi že skoraj pozabljene. Ni treba poudariti, da se Marijine pesmi nanašajo predvsem na Sv. Višarje. Tokrat si o-glejmo samo božične pesmi!
Božič je povsod praznik tople domačnosti. Ta praznik pa dobi v kanalski dolini svoj prav poseben čar. Biserna snežna odeja pokriva dolino in gorske vrhove vse naokrog. Drevesa obložena s snegom so kakor številna božična drevesca, katera je sam Bog okrasil. Iz snega kukajo kmečke hiše, v katerih se zbirajo družine in pri jaslicah obhajajo sveti večer. Mraz prisili ljudi, da obhajajo božično veselje v toplo zakurjenih izbah. Ravno v teh preprostih kmečkih hišah pride posebno do izraza topla domačnost božičnega veselja. Isto razpoloženje veje tudi v pesmih, ki so jih prepevali. Ako se še v duhu preselimo za dobro pol stoletje nazaj v preteklost, ko so bile razmere še popolnoma drugačne — saj moderni duh je tudi v Kanalski dolini marsikaj spremenil —, potem naše sree kar zahrepeni po občutju božičnega veselja, kakršno so takratni prebivalci Kanalske doline okušali.
Prva pesem nosi naslov »Vinahtna« in v prvih treh kiticah na preprost in čudovito domač način obnovi to, kar so evangelisti zapisali: Dete, h kateremu hitijo pastirji in nad katerimi prepevajo angelci, je naš Zveličar:
1.
Ustanile, kne spite pastirzi nojco,
Tecite, poglejte ena deviza,
Ta je nam rodila eno detize,
Lepo ga povirno v te pleničize.
2.
Angelci nebeški lepo spevlaje,
Čast temu detezu oznanujejo,
Tu božje detize rojeno za nas,
Sinek te Devize je Zveličar naš.
3.
Tam per Betlehemu v eni italizi,
V	jaslizah na slami per iivinizi Na mrazu to dete pohlevno leži,
Rokeze razpete proti vsim derii.
V	četrti in peti kitici pa smo vsi povabljeni k temu Detetu, saj On je naš Stvarnik, ki je zaradi nas prišel na svet. Globoke verske resnice so povedane v preprostih in toplih besedah:
4.
Sam pridi, o grešnik, k’teremu detezu,
Te je tvoj stvarnik, k’njemu parteci,
On se je ponižal zavoljo Tebe.
Na svet je on prišel, vse kliče k’sebe.
5.
Človeško naturo je Bog na se uzel,
Za cev svet je pokore delati začel, Knjemu se podajmo spravim zaupanjam. Grehom slovo dajmo, bodi milostliu nam.
Podobno vsebino, kot prva, ima tudi druga pesem, le da je ta bolj vzpodbudnega značaja. V zadnjih dveh kiticah smo pozvani, da pademo na kolena pred Detetom, ki joka in že za nas trpi v jaslicah:
1.
Kaj se godi?
Pastirci poglejte, noj se veselile,
Ena angelska stima se šliši na viš.
angelci u lufli pojo,
Naj čast Bogu dajejo,
Skoz to mi vemo, da pride na svet.
2,
Kaj se vam zdi?
Kje bomo jiskali, kaj bomo mu dali.
Jeti za zvezdo le angel pove,
Tam je to svetva luč,
Katera sveti to nuč.
Pojmo v Betlehem, kaj se tam rodi.
drugim. Bolje: drugim in sebi, kajti s tem, ko je po naših rokah zasijalo sonce ubožcem, je zasijalo tudi nam.
Prečudovito moč ima osrečevanje drugih. Ni vrženo proč, kar damo zato, da pride žarek sonca do najbolj potrebnih. Ti žarki blagoslova se potisočerjeni vračajo v naše duše in nam prinašajo srečo, ki bogato preplačuje naše žrtve...«
Kanalske doline
3.
Čudno je to!
To božje dete tam u boštvi poglejte,
Tam u merzlej štalici, u jaslicah leži, Marija zraven stoji,
Z’ Jožefom dete časti, voslič in volič ga pa grejejo.
4.
To je Bog sam,
Kaker je angel z’nabes nam oznanil,
Kir kakor dete danes pride k'nam;
Hitro doli padimo.
Njega tudi molimo,
Kir se je tudi perkazal bornam.
5.
Ti dete božje,
Kuma j ti prideš na svet, se že jokaš, Začneš prestati za nas terplenje.
Daj mi to naprejuzetje,
Z’grehom ne več žalit Te,
Da boš prišel Ti u čiste srce.
V	zbirki je še več drugih pesmi zapisanih, čeprav niso vse od iste roke. A o njih ob kaki drugi priliki.
J. B.
Petrolej, ki ga v Ameriki običajno imenujejo olje, je rudnina, nastala iz velikih množin morskih in drugih živali, ki jih je pokrila zemlja, da niso mogle segniti. Na podoben način je nastal iz lesa in predpotopnih praproti in preslic premog. Premog in petrolej sta danes poleg vodne sile najpomembnejši pogonski sili. Vse izgleda, da bo v bodoče prevzela njuno vlogo — atomska sila.
Če so dali 19. stoletju vzdevek stoletje pare, potem zasluži naše stoletje, da ga imenujemo doba petroleja, saj je nafta s svojimi izdelki velikega pomena za vse svetovno gospodarstvo. Zgodovina uporabe nafte in njenih derivatov je povezan* z izumom motorja z notranjim izgorevanjem ter z razvojem civilnega in vojaškega letalstva.
Prvo vrtino so naredili lela 1859. Pridobljeno nafto so uporabljali predvsem kot svečavo in kolomaz. Do leta 1926 so pridobivali tri četrtine po vsem svetu porabljene energije iz premoga, ostanek pu iz hidroelektrarn in iz naravnega plina. Leta 1950, vsega četrt stoletja kasneje, je dajal premog komaj še polovico svetovne energije, nafta z derivati pa tretjino. V istem času se je svetovna potrošnja energije povečnla za 80 odstotkov.
Naštejemo nekaj podatkov o svetovni proizvodnji nafte. Leta 1951 je zn:’«nla skupna proizvodnja 610 milijonov ton od tega nad polovico v ZDA. Za njo so: Venezuela (190 milijonov toni. Saudova Arabija in Irak. Letna proizvodnja an-glo-iranske petrolejske družbe je znašala okrog 30 milijonov ton. V letu 1953 je dosegla proizvodnja rekordno število 610 milijonov ton brez perzijske nafte.
Vzporedno narašča tudi zmogljivost čistilnic po vsem svetu: leta 1951 600 milijonov ton, v letu 1952 desetino več. Zdaj se čedalje bolj uveljavlja praksa, da nafto predelujejo v bližini svetovnih tržišč.
Pogosto se sliši, da bodo svetovne zaloge nafte izčrpane v dveh ali treh deset-
Protest angleških katoličanov
V	imenu 58 milijonov katoličanov v državah Britanske državne skupnosti in anglosaškega sveta sploh, je 3. decembra na velikem katoliškem zborovanju v Londonu vrsta zastopstev iz teh dežel sprejela resolucijo, ki izraža »najodiočnejši protest« proti aretaciji in internaciji kardinala Višinskega. Protestno resolucijo, ki nosi podpise 17 vidnih članov katoliške hierarhije anglosaških narodov, so že poslali rdeči poljski vladi. Med drugim resolucija poudarja: »Neopravičljivi in brezbožni napad na velikega verskega voditelja, ki je s svojim delom služil poljskemu narodu, je užalil vest svobodoljubnih ljudi po vsem svetu.« Resolucija dalje zahteva, naj bo kardinalu primasu vrnjena vsa svoboda za opravljanje visoke službe in naj varšavska vlada takoj napravi vse, da vrne poljskemu narodu vso versko svobodo.
Resolucijo so podpisali:	westminstrski
nadškof za Anglijo in Wales, nadškofa is Toronta in Montreala v imenu Kanade, sidneyski nadškof za Avstralijo, bombayski nadškof v imenu konference katoliških škofov Indije, armaški nadškof za Irsko, ameriški nadškofje iz New Yorka, Los Angelesa in Bostona, dva škotska nadškofa, maltski nadškof, pomožni nadškof iz Wel-lingtona (Nova Zelandija), južnoafriški nadškof iz Capetowna, nadškof iz Nairobi-ja, apostolska vikarja za Južno Rodezijo in Britansko Gvajano.
Slovaki branijo svoje božje poti
Iz Dunaja poročajo, da je pred nedavnim skupina češkoslovaških komunistov poskušala razdejati starodavno slovaško narodno svetišče Matere božje Mariatal pri Bratislavi. To svetišče štejejo med najlepše Marijine božje poti v Evropi, njegovi začetki segajo prav v dvanajsto stoletje. Poročila pravijo, da so komunistični fanatiki skušali razdejati svetišče in odnesti kip Naše Gospe, a da so jih vaščani, ki se niso bali pokazati svoje versko prepričanje in ljubezen do svoje Marije, krepko zavrnili. Vse naslednje dni so si moški v vasi razdelili prostovoljno stražo v cerkvi, da bi odvrnili morebitne kasnejše napade.
To je že tretji nekulturni napad komunistov na to slavno Marijino svetišče. Vse po letu 1949 je prav na to božjo potno cerkev naperjena najhujša komunistična propagandna gonja. Čeprav so češkoslovaške oblasti na vse načine ovirale romanja, vendar so verni katoliški Slovaki kljub temu vsa leta prihajali k svoji Materi po moč in vero za prenašanje najkrutejšega jarma, ki jim ga je vsilil komunizem.
letjih, vendar ni tako nevarno. Čeprav se je pridobivanje nafte v minulih 25 letih več kot potrojilo, pa je tudi količina znanih zalog narasla trikratno. Po najnovejših cenitvah sklepajo, da bo nafte dovolj še za sto let. Zadnja leta so našli posebno velika naftna ležišča v ZDA in v zahodni Kanadi.
Če vzamemo svet kot celoto, se trenutno še ni treba bati, da bi nafte tako kmalu zmanjkalo, dotlej pa bo človeštvo gotovo odkrilo nov način za proizvodnjo sintetičnega petroleja ali pa povsem nove vire energije. Do tistih časov pa je vsaj še več sto let.
®o|ič •
Ena lučka prisijala, ena zvezda zamigljala
tam nad mestom Betlehem.
Eno Dete je rojeno, v ene jasli položeno
tam za mestom Betlehem.
So pastirčki prihiteli v hlevček borni vsi veseli
tam za mestom Betlehem.
Mi pa z njimi pokleknimo,
Bogu srca poklonimo
tam za mestom Betlehem.
S.	S.
Najbolj dobrodošlo---------------1
t -....— božično darilo
JE DR. PEČJAKOV MOLITVENIK »VEČ-NO ŽIVLJENJE« V NOVI IZDAJI, KI SE DOBI V KATOLIŠKI KNJIGARNI V GORICI IN PRI FORTUNATO V TRSTtJ.
Petrolej — pogonska sila 20. stoletja
Dulles opominja Francoze
Drugi dan zasedanja je Foster Dulles povzel besedo ter izgovoril na račun Francozov zelo trpke, toda jasne besede.
Foster Dulles je dejal med drugim, da je treba ustvariti na evropskem kontinentu evropsko obrambno skupnost ter položiti s tem temelj za čim širšo atlantsko skupnost. Nato je nadaljeval: »Zdi se, da nekateri naši prijatelji mislijo, da nas Amerikance zanima samo vojaška stran tega vprašanja in da nam ne gre za drugo, kot da rekrutiramo nemške sile. Mi smo sicer mnenja, da bi bilo skoro noro, ako bi Zapad ne hotel vedeti za prispevek, ki bi ga nemški narod dal lahko skupni obrambi, toda trditi, da se ameriško ljudstvo zanima le za nemško oborožitev, je laž in grenka ironija. Nekateri izjavljajo, da se bojijo, da Združene države ne bodo nudile Evropi vojaške pomoči, ako bi prišlo do uresničitve evropske o-brambne skupnosti. Ta strah je neutemeljen. Nasprotno pa je res, da bi tedaj, če ne bo prišlo do ustvaritve skupne vojske in če bi se Francija in Nemčija znašle osamljene in v medsebojnem sovraštvu, lahko dvomili o bodoči evropski varnosti.«
Te besede je izgovoril Dulles na zasedanju ministrov, a na isto vprašanje se je povrnil v svoji večerni tiskovni konferenci in sicer na način, ki je bil še hujši od prvega. Dulles je namreč izjavil, da Združene države iskreno pričakujejo, da postane Evropska obrambna skupnost kmalu dejstvo, kajti Združene države bi bile drugače prisiljene pregledati temeljito svojo dosedanjo politiko. Glede udeležbe nemških vojaških edinic pri obrambi Evrope je Dulles dejal, da Ameriki ni toliko ležeče na tem, da pride do ustvaritve nemških divizij, temveč da se ustvari stanje, v katerem se Zapadna Evropa, posebno pa Francija in Nemčija, ne bosta mogli med seboj pobijati. Ce pa bo-
V	ponedeljek 14. decembra se je pričelo v Parizu zasedanje Atlantskega sveta, ki ga sestavljajo zunanji, obrambni in finančni oz. proračunski ministri 14 članic Atlantske zveze. Zasedanje je trajalo tri dni.
Dnevni red je obsegal poročilo glavnega tajnika Atlantske zveze o uspehih, doseženih po zadnjem zasedanju, razpravljanje o mednarodni politiki, posebno o Atlantski zvezi in evropski obrambni skupno-« sti, in še nekaj drugih točk.
Zasedanje je otvoril francoski zunanji minister Georgea Bidault, ki je poudaril, da si Evropske skupnosti ni mogoče misliti izven Atlantske zveze in da je Evropska skupnost odvisna od napredovanja Atlantske zveze. Na evropskem kontinentu je treba ravnovesja sil in porokov za to ravnovesje vsaj toliko časa, dokler ne pride do trdne sprave. Bidault je tudi omenil, da je treba vse politične odločitve, ki se nanašajo na Atlantsko zvezo, sprejeti v okviru Atlantskega sveta in ne kje drugje. S temi besedami je hotel nekako obsoditi pritisk, ki ga druge države, posebno pa Amerika, izvajajo na Francoze, da bi podpisali evropsko obrambno pogodbo. Te besede so dale najbrže Foster Dul-lesu povod, da je izrekel drugi dan na račun Francozov zelo trpke besede.
Po Bidaultovein govoru je glavni tajnik atlantske organizacije, Lord Ismay, podal svoje poročilo o dosedanjem delu in o prihodnjem delovnem načrtu Atlantske zveze. Lord Ismay je poudaril med drugim, da je Atlantska zveza dovolj močna, da vzaine vsakomur veselje do napada, a da kljub temu nima toliko moči, da bi mogla streti sovjetski napad na Zapadno Evropo. Lord Ismay je povedal tudi, da je v načrtu zgraditev 160 letalskih oporišč, od katerih je 34 v Nemčiji, in da bo do konca leta kakih sto oporišč popolnoma opremljenih. Med ta oporišča niso všteta oporišča posameznih držav Atlantske zveze. O civilni
sta hoteli same sebe moriti, bosta morali storiti to sami in na svoj račun. Združene države ne mislijo odstopiti od obveznosti, ki so jih sprejele v okviru atlantskega pakta, pač pa bi mogle spremeniti način izpolnitve teh obveznosti. Tako bi se mogle med drugim odločiti za umik svojih sil iz Evrope.
Te odkrite Dullesove besede so Francoze zelo hudo zadele in naravnost užalile. Bivši ministrski predsednik Daladier, ki je odločen nasprotnik Evropske obrambne skupnosti, je dejal, da take izjave žalijo narodna čustva Francozov in da je Dulles, ako je mislil dati francoskim komunistom propagandno o-rožje v roke, ta namen gotovo dosegel.
Tudi francoski tisk je ogorčeno odgovoril na Dullesove izjave. Levičarski list »Franc Tireur« pravi na primer, da diplomacija, ki tolče s pestjo na mizo, ni dosegla med zavezniki še nikoli kakega uspeha. Isto usmerjeni »Cobat« pa piše, da je treba ameriški ultimat sicer obžalovati, a obenem tudi razumeti.
Tega mnenja so razni francoski državniki, ki zagovarjajo ustvaritev evropske vojske.
Angleški tisk na splošno ni odobraval Dullesovih besed, a ne toliko zaradi vsebine kot zaradi oblike. Se razume, da je sovjetski tisk, ki poskuša razdvojiti zaveznike, krepko potegnil s tistimi, ki so obsodili Dullesove besede.
Zanimivo je, da je Eisenhower Dullesove besede popolnoma odobril. Mnogi so celo mnenja, da sta bila Eisenhovver in Dulles v tem oziru domenjena. Znano je namreč, da imata v lastni stranki, posebno pa v ameriškem kongresu močno skupino nasprotnikov, ki očitajo ameriški zunanji politiki popustljivost in ki hočejo zmanjšati podporo Zapadni Evropi, ako se ta ne odloči in ne potrdi evropskega o-brambnega pakta.
obrambi pred letalskimi napadi pa je rekel, da je sicer počasi, toda konkretno napredovala.
Lavrentij Berja
»priznal" svoje zločine
Sovjetska vlada je izdala pretekli teden poročilo, da je bivši notranji minister Berja priznal svojo krivdo glede mnogih in najhujših protidr-žavnih zločinov. Isto je storilo šest njegovih sokrivcev.
Med obtožbami, ki se tičejo Berje in njegovih sokrivcev, je tudi obtožba, da je dal umoriti razne osebe, ki so poznale njegove zločine in bi ga bile lahko naznanile. Ena teh žrtev je bil tudi Kedrov, bivši funkcionar tajne policije.
Vladno poročilo, ki imenuje Berjo »agenta tujega kapitala«, trdi, da je dokončna preiskava zoper tega »izdajalca domovine« dokazala, da je Berja, izrabljajoč svoj položaj, zbiral okoli sebe skupino izdajalskih zarotnikov in sovražnikov sovjetsko države, ki so zlorabljali notranje ministrstvo zoper komunistično partijo in zoper rusko vlado v korist tujega kapitala. Vse to im da so vršili z namenom, da bi postavili zunanje ministrstvo nad partijo in vlado ter da bi nato likvidirali vlado sovjetskih delavcev in sovjetskih kmetov, uvedli zopet kapitalizem ter pripomogli meščanstvu do oblasti.
Vladno poročilo navaja šest Berje-vib sokrivcev, ki so: Merkulov, De-kanozov, Kobulov, Goglidze, Mešik in Vlodzmirsky. Od teh je bil MeT-kulov notranji minister Georgije, Mešik pa notranji minister Ukrajine, ostali pa visoki funkcionarji notranjega ministrstva oziroma policije.
Poročilo očita Berji, da je po Stalinovi smrti kot notranji minister izročil važne službe v svojem ministrstvu zarotnikom, ki so začeli
preganjati »poštene delavce«, ki niso hoteli izvesti Berjevih zločinskih načrtov.
Berji in njegovim sokrivcem očita poročilo, da so sabotirali vladno politiko glede gospodarstva in državnih posestev (sovhozov) ter da so poskušali poživiti ostanke meščanskih in nacionalističnih krogov, da bi mogli zasejati sovraštvo in neslogo med sovjetske narode s pomočjo nazadnjaških in imperialističnih sil.
Poročilo pravi, da so se Berja in njegovi sokrivci zatekli k terorističnim umorom, da bi se iznebili o-seb, ki bi jih lahko spravile v nevarnost. Preiskava, pravi poročilo,
Okrutnost pri klanju prašičev
Kaj pa je tu novega ?
Si že gledal, kako koljejo prašiče? Če nisi gledal, pa si gotovo slišal obupno kruljenje na smrt obsojenega prašiča. Prašič pa ne kruli samo, temveč tudi brca. Instinkt mu pravi, da je v neposredni življenjski nevarnosti in zato se skuša rešiti onih, ki mu strežejo po življenju. Pri tem je premnogokrat kateri pošteno opraskan, pa tudi prašič se lahko poškoduje. Na vsak način je meso pred smrtjo zmučene-ga prašiča manj vredno kot od prašiča, ki -izgubi življenje skoraj nezavedno.
Mnogi zahtevajo, da je potrebno tak način zakola odpraviti in prašiču olajšati smrt. To se doseže, če se prašiča prej omami s plinom, in sicer ogljikovo kislino (ista kot se tvori pri vrenju vina in onemogo-čuje dihanje). Omamljenega prašiča se z lahkoto zakolje. Omamljenje prašičev ne hi stalo mnogo, ker je dotični plin zelo po eeni, samo imeti je treba primeren nepredušen prostoT, kamor se lahko prašiča zapre za nekaj minut in tam s plinom omami.
Tak način klanja se je uveljavil že v več državah.
Rdeči radič — »Radicchio di Treviso"
Naši radičarji ne marajo Trevizanskega rdečega radiča, ker ima špičaste liste. Mi imamo raje sorto z okroglimi listi. A naša proizvodnja je neznatna napram oni v okolici Trevisa, kjer ga pridelajo nad
6.000	q in ga v velikih količinah pošiljajo na trge Srednje in Severne Evrope.
Z izvozom rdečega radiča se peča tam predvsem zadruga v Mogiano Veneto, ki je napravila letos velikansko reklamo za potrošnjo trevizanskega radiča tudi v notranjosti Italije. Prekrasne reklamne liste so razposlali hotelom in zasebnikom. Ponujajo radič na dom v lepih košaricah. Vendar mislimo, da ta reklama ne bo posebno užgala, ker je treba poslati vnaprej 1.800 lir, da se potem dobi na dom okoli 4 kg radiča. Cena 450 lir za kg pa je že precej previsoka.
Agrarna reforma v Italiji
Do konca zadnjega novembra je bilo razdeljenih 289.726 hektarjev zemljišča na 57.140 družin. Če bi bila navedena površina razdeljena enakomerno, bi prišlo na družino približno 5 ha ali 13 naših njiv.
V resnici pa so dobili od 1.44 ha do 10.5. Prva številka velja za Fucino, to je jezersko dno, ki ga je osušil ded današnjih Torloni in je zelo rodovitno ter je tam mogoče vrtnarstvo. Največ so dobili agrarni interesenti na Sardiniji, za katere velja druga, številka.
Razlaščenih, a še ne razdeljenih je nadaljnjih 410.000 ha zemljišča.
Največji pivci vina
so Francozi, kjer pride na leto na vsakega Francoza, torej na otroke in odrasle, ženske in moške, 126 litrov popitega vina. V drugih glavnih vinorodnih državah je potrošnja naslednja (vedno na prebivalca in leto):
Portugalska	97	litrov
Italija	77	»
Čile	57	»
Argentina	53	»
Španija	50	»
Grčija	49	»
V vseh teh državah — ki proizvajajo vino — se je v povojnih letih potrošnja nekoliko dvignila. Neznaten porastek zaznamuje potrošnja vina tudi v državah, ki vino uvažajo, a porastek bi bil mnogo večji, če ne bi bila določena za vino selo visoka uvozna carina.
Vinu največji tekmec je pivo, posebno v Avstriji, Nemčiji, Grčiji, Belgiji, Nizozemski in drugod. V Franciji predstavlja jabolčnik zelo hudo konkurenco vinu, Švicarji pa popijejo namesto vina velike količine mineralne vode in sadnih sokov.
je tudi dognala, da je imel Berja že od leta 1919 zveze s tujimi vohunskimi službami, posebno z menjše-visko stranko Georgije, ki je bila v službi tajne britanske službe.
Vladno poročilo očita Berji, da je obrekoval in spletkaril zoper tiste, ki so mu bili na poti, in da je bila njegova življenjska pot veriga zločinov, spletk, zarotništva, oblasti-željnosti, obrekovanja in izzivanja.
Poročilo končuje z navedbo členov kazenskega zakonika, na podlagi katerega so obtožence izročili Najvišjemu sovjetskemu sodišču.
Kakšna usoda čaka Berjo in njegove tovariše, ni težko prerokovati.
,.Katoliški glas" v vsako slovensko družino I
krmljenja tako krmljenje ne izplača več.
Ugotovili so tudi, da meso bogato krmljenih živali zaostaja v okusu za mesom od navadno krmljenih.
*
Nauk za naše živinorejce: Teleta, ki jih mislimo odrejati doma, moramo vsaj skozi pol leta ali še bolje celih osem meseceT bogato rediti, predvsem jim ne smemo odtegovati mleka, a privoščiti jim moramo tudi dobrega sena in močnih krmil, kot so otrobi in oljnate pogače.
Največ mleka bo dala krava
če se bo nahajala v zmerno toplem hlevu, to je pri toploti 15-16» C. Če se toplota zviša, se zviša nekoliko do 2 stopinj C tudi kravina toplota, dihanje se pospeši, proizvodnja mleka pa pade. Seveda nc sme biti hlev premrzel, ker porabi žival potem mnogo krme za vzdrževanje lastne toplote.
Tudi v hlevu ne bi škodil toplomer.
Rusija nima mesa
Pred kratkim je sovjetska vlada napovedala razne ukrepe, ki naj bi dvignili živinorejo. Takrat so sovjetski mogotci priznali, da je danes v Rusiji manj goved, kot jih je bilo v carski Rusiji. Med drugim je krav kar za cela dva milijona manj.
Pri hvalisanju petletk in doseženih uspehov govorijo sovjetski mogotci vedno le v odstotkih, ne povedo pa na kakšno podlago se nanašajo ti odstotki. Zato je za gospodarstvenika prav težko, da presodi rusko gospodarstvo na podlagi številk.
Nekdo pa je le hotel videti jasno, kako je s sovjetskimi plani za proizvodnjo mesa. Po dolgotrajnem zbiranju uradnih podatkov in njih proučitvi je prišel do zaključka, ki kaže rusiko živinorejo v porazni luči: Če se tekoča petletka v živinoreji zaključi ugodno, si bo ruski človek lahko privoščil tedensko 100 gramov mesa (5 kg na leto).
Tega stanja niso pod Stalinom nikdar priznali. Takrat je bilo vse vzorno in vsega je bilo v izobilju. Sama propaganda!
Izgleda, da so današnji mogotci nekoliko bolj človeški in zato niso samo priznali obupno stanje živinoreje ,temveč so tudi začeli kupovati maslo in meso v inozemstvu, predvsem v Avstraliji in na Novi Zclandi.
Tako poročajo iz Nove Zclande, da so tam prodali Sovjetom 3.000 ton masla, za
2.000	ton pa se pogajajo. Sovjeti »o plačali maslo 30 do 40 šterlin dražje na tono, kot ga dobivajo Angleži.
Poleg masla pa želijo Sovjeti kupiti velikanske količine mesa. bodisi govejevega, ovčjega ali prašičjega. Nova Zelanda pravi, da zaniore dobavljali Sovjetom le male količine mesa, ker je vezana s pogodbo na Anglijo. Trenutno lahko odstopi kakih 500 ton. Enak odgovor so dobili Sovjeti tudi v Avstraliji.
Sovjeti želijo kupiti meso tudi v Južni Ameriki, a tudi tam imajo z Anglijo in drugimi evropskimi državami take pogodbe, da za Sovjete prav malo ostane.
Brez velikih zalog mesa pa se ni mogoče vojskovati!
GIOISIPOIDIA RIST VO
Najbolj mehanizirano kmetijstvo v Italiji
je v provincah Emilije in Romagne, kjer je bilo začetkom t. 1. 20.918 traktorjev in drugih motornih kmetijskih strojev. Na drugem mestu je Lombardija z 18.593 stroji. Sledijo: Benečije z 18.199 strojev, Piemont 13.205, Toscana 4.718, Lazio 3.788, Marche 2.857, Puglie 2.664. Sorazmerno najmanj strojev je na Sardiniji.
Umetno sušenje krme
V	mnogih državah delujejo sušilnice za krmo. V Italiji se ta način sušenja še ni uveljavil, ker je predrago potrebno gorivo.
Veliko prednost nudijo sušilnice pred navadnim sušenjem s tem, da se ni odvisno od vremena in se krmo lahko posuši tudi v deževnih dneh, samo če je na razpolago sveža krma. Slaba stran umetnega sušenja pa so sorazmerno visoki stroški in pa dejstvo, da krma izgubi nekoliko na preba-vilnosti, ker se vrši sušenje pri visoki toploti (preko 200° C).
Na Nizozemskem je prodajna eena u-inetno susenega sena 22 goldinarjev za 100 kg, kar bi bilo 3.200 naših lir. Dovoz sveže krme, susenje in vsa s tem združena opravila požrejo polovico navedene svote ali 11 goldinarjev. Za 100 kg osušene krme je potrebno za 8 goldinarjev sveže kr^ me, tako da ostanejo 3 goldinarji kot dobiček.
Novi poskusi krmljenja živine na Angleškem
Že skozi 7 let delajo na univerzi v Cambridge poskuse s krmljenjem živali na znanstveni podlagi. Skupine po 24 telet tvorijo eno poskusno enoto, katero opazujejo do 26. meseca starosti, nakar jo zakoljejo in preizkušajo tudi dobroto mesa.
Vsebina poskusov je naslednja: Eno e-noto (24 telet) krmijo skozi 8 mesecev zelo bogato z mlekom in močnimi krmili ter dobrim senom, drugo enoto krmijo tako, kot delajo navadno tamkajšnji okoliški kmetje. Po preteku prvih 8 mesecev razdelijo prvo enoto na dvoje: polovico krmijo še nadalje zelo bogato, drugo polovico pa navadno. Po 18 mesecih razdelijo zopet enoto, ki je bila bogato krmljena.
Dosedanja doznanja so naslednja: Bogato krmljena enota pošestori v prvih 8 mesecih svojo težo ob rojstvu, navadno krmljena enota po samo potroji. Torej je za prvih 8 mesecev bogato krmljenje na mestu.
Drugače pa je nadalje: Izkazalo se je. da se najboljše obnašajo enote, ki so prešle po 8 mesecih iz bogatega krmljenja na navadno. Od teh enot se dobi najbolj težke živali. Torej se po 8 mesecih bogatega
-l^i/čke prižgimo, Dete častimo, ki v jaslih leži.
Živine je torej v Rusiji manj kot pod carjem, prebivalstvo pa (** je. zn mnogo
milijonov pomnožilo. Če ni krav, tudi ni mleka in ne masla.
Zasedanje Atlantskega sveta
Leto V. - štev. 52
KATOLIŠKI GLAS
Stran 7
Z GORI
Nove določbe o prenosu lir v inozemstvo
V »Uradnem listu« z dne 28. oktobra so bili objavljeni novi predpisi, ki se nanašajo na prenos denarja v inozemstvo ali iz inozemstva. Po teh predpisih lahko potniki, ki potujejo iz Italije v inozemstvo, nesejo s seboj do 30.000 lir tudi v bankovcih po 5 in 10 tisoč. Italijanske oblasti pa dovoljujejo osebam, ki prihajajo iz inozemstva, da lahko prinesejo neomejeno količino bankovcev, kakršne koli vrednosti.
Novi ravnatelj bolniške blagajne
Odvetnik Virginio Savoini je bil v teh ■dneh imenovan za novega ravnatelja Bolniške blagajne (»INAM«) v Gorici.
Podpore za dijake
Naučilo ministrstvo sporoča, da je razpisan natečaj za 330 podpor po 15.000 lir za srednješolske dijake; natečaja se lahko udeležijo dijaki, ki imajo pogoje, katere
WILIIELM HONERMANN:	46
©če ‘-Damij.au
»Prej boš ti mene pokopal, makua Ka-mijano,« je starec stresel z glavo.
»Ne, ne! To pot sem jaz na vrsti. Kmalu bo delopust! Mislim, da sem ga nekoliko zaslužil!« Nato je pater sedel na klop, ki je stala pod pandanusom, in se globoko zamislil.
Da, misijonar na Molokaju je zaslužil delopust. Žetev dobro kaže. Drugi naj tu dalje žanjejo, ako jih Bog kliče. A dokler bo dihal, tako dolgo hoče pater Damijan ostati na lem otoku. Pred dvema letoma so mu zdravniki svetovali, da bi se vrnil v domovino na Flamsko. Mislili so, da mu bo severni zrak bolj prijal. Morda bi mu celo vrnil zdravje. Da, še škof mu je priporočil vrnitev v domovino. Tedaj je Damijan za hip okleval. Bilo mu je, kut da spet šumijo okrog njega tremelovška polja, ža trenutek je skoraj verjel, da mu močna, zdrava zemlja v domovini podari zdravje. Nato pa je smehljaje se S[resel z glavo in rekel:
»Oče je doma pri svojih otrocih! Ne morem proč od njih!« In nikdar več mu n> prišlo na misel, da bi se vrnil domov na Flamsko.
A pozdrav mu bo domovina vendar še
V
S K
predvideva zakon z dne 31. julija in 28. sept. 1945. — Prošnjo je treba nasloviti na omenjeno ministrstvo do 31. jan. 1954.
Isto ministrstvo je razpisalo natečaj za 150 podpor po 30.000 lir za visokošolce v pogojih kot zgoraj. Prošnjo je treba vložiti do 15. marca 1954. — Za informacije se vsakdo lahko obrne na prefekturo.
Oprostitev šolske telovadbe
Otroci, ki iz zdravstvenih razlogov ne morejo uspešno prisostvovati pouku telovadbe, morajo po navodilih ministrstva za vzgojo vložiti prošnjo na šolsko skrbništvo že v prvih mesecih pouka. V izjemnih primerih bodo šolske oblasti dovolile stalno oprostitev.
Polnočnica v Gorici
Kakor prejšnja leta, tako bo tudi letos pri Sv. Ivanu polnočnica.
Na Sv. Štefan bo pa popoldne ob 4h ura molitve.
prinesla. Njegov stari prijatelj je sklenil priti k njemu, da mu bo stregel. Misijonarju se je obraz razvedril, ko je potegnil iz žepa pismo in že četrtič danes bral:
»Jožef! Dragi dečko!
Ali se še spominjaš na Braine le Comte? Mladiča si ga vedno imenoval, ti zakoreninjeni Flamec! Ali se še spominjaš valonskega fantiča, kateremu si nekoč z ravnilom sprašil hlače? Ali veš, kaj je postalo iz njega ? Misijonar je pri rdečekož-cih na divjem zapadu. V skalnatih soteskah Origona, ako veš, kje tičijo.
O, tukaj je zelo romantično! Pomisli, nedavno je imelo nekaj rdečekožcev tako mržnjo do mene, da so me hoteli speči na ražnju. Tedaj sem ravnodušno | vil iz žepa svojo velikansko žepno uro in prijazno rekel: 'Spoštovani gospodje, podarim vam svojo žepno uro, ako boste res tako dobri in me mučili!' — 'tedaj so bratci osupnili, vnovič sklicali vojno posvetovanje in mi kmalu javili novo odločitev: Ak res tako težko čakam mučeniškega venca, tedaj mi ne marajo napraviti tega veselja. Nato so me škodoželjno pogledali in izginili v grmovju. Jaz pa sem razoča. anje mirno in vdano prenesel.
A tukaj ti nekaj čenčam, kar je seveda povsem resnično, in vendar bi moral pisati kaj o tebi.
Ljubi prijatelj, zvedel sem za tvojo tež-
Vera in naš čas
PRIHODNJO NEDELJO BO PRI RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAŠ CAS« GOVORIL DR. JAKOB UKMAR »O JASLICAH IN BOŽIČNEM DREVESCU«.
Obenem se voditelji te oddaje obračajo na poslušalce s prošnjo, da bi se kaj oglasili in povedali svoje želje. Oddaja »Vera in naš čascc bo kmalu praznovala leto dni obstoja. Ima že mnogo prijateljev in zvestih poslušalcev. Zato bi bilo zelo zanimivo zvedeti, kaj si ljudje od te oddaje želijo, kaj jih bolj zanima, in tudi, česa ne marajo. Vse svoje želje in predloge glede omenjene oddaje lahko naslovite na: č. g. Stanko Zorko, Vicolo delle Rose 7, Trst.
Mačkovlje
ZAČETEK MARIJINEGA LETA
Za praznik Brezmadežne smo imeli pri nas duhovno obnovo, ki jo je vodil odličen pridigar g. misijonar Ludvik Savelj. Tridnevnica nas je versko poglobila in nas pripravila na praznik Brezmadežne, otvoritveni dan Marijinega leta. Dobra spoved in vredno obhajilo je najlepša priprava. Veliki del vaščanov je to razumel, med njimi tudi dokaj fantov in mož.
Pri popoldanski zaključni slovesnosti je bila slovesna skupna posvetitev duhovnije Srcu Jezusovemu in Marijinemu. To naj bi bil začetek posvečevanja posameznih družin skozi vse Marijino leto. Vsi navzoči so dobili spominsko podobico, kjer so zapisani sklepi: Hočem: 1. zavračati slab tisk, 2. zatirati sovraštvo in kletev, 3. po-
RAZNE
Štipendije za vojne sirote
Za tekoče šolsko leto je razpisan natečaj za tisoč štipendij za vojne sirote. Štipendije so takole razdeljene:	400 za nižjo
srednje šole po 20 tisoč lir vsaka, 400 za višje serdnje šole po 25 tisoč vsaka, 200 za vseučilišče po 50, odnosno 75 tisoč vsaka.
Kdor ima pravico do podpore in je želi biti deležen, naj vloži prošnjo na sedež pokrajinskega odbora vojnih sirot v Gorici, Corso Italia 17, najkasneje do 31. decembra.
Jelka pred milansko stolnico
Pred milansko stolnico so postavili o-gromno jelko, 20 m visoko, ki jo je danski turistični klub poslal italijanskemu Rdečemu križu kot božično darilo. Za prenos tega 8 tonskega drevesa iz daljne Danske je bil potreben poseben motorni vlak. V božičnih dneh jo bodo razsvetlili s tisočerimi lučeami in bo služila kot poziv za dobra dela v korist Rdečemu križu.
Proti prostemu uvozu jajc
Pristaši organizacije »neposrednih obdelovalcev« so v parlamentu v Rimu zahtevali, naj se vpelje uvozna carina na jajca in obnovi izvajanje določbe, da morajo uvožena jajca imeti žig, iz katerega je razvidno iz katere države so.
Danes so namreč uvožena jajca iz Poljske, Češke, Ogrske in Romunije mnogo cenejša, kot so jih italijanski magazinerji konzervirali, ko so bila najbolj po ceni.
ko usodo. Božja roka te je težko udarila. Bog te mora imeti zelo rad. A vem tudi, da si sam. Zato sem se odločil, da pridem k tebi, da s teboj delim tvojo težko usodo. Uredi stvar s svojim škofom, da da dovoljenje. Odgovora ne bom več čakal. Prišel bom. Majnika bom pri tebi. Vem še cel kup zanimivih indijanskih dogodbic, predvsem pa ti bočem prinesti s seboj košček domovine, čeprav sem Valonec.
Sprejmi prav lepe pozdrave od tvojega
Lamberta Conradyja, mis. duhovnika
P. s. Ker nisem redovnik, morem torej precej neovirano potovati po svetu. Moj škof mi je že dovolil, da pridem k t ’ i.«
Smeje se je pater Damijan zganil no. Da, to je bil še vedno temperamentni, ljubi Valonec iz s'Gravenbr<i k 'a. Iz vsake vrste je dihala navihanost in vendar je v pismu ležalo eelo srce.
»Torej pride res ob koncu še domovina k meni!« se je smehljal misijonar, ki je dolgo zastonj na tihem upal, da pride na Havaj njegov rodni brat, pater Pamfilij. A njega so potrebovali doma za voditelja novincev. ' nečaki so vsi postali kmetje. Nobeden od njih ni prišel za njim, kakor se je samotar na Molokaju dolgo nadejal.
»Lep de'opust bom imel!« je rekel duhovnik sam pri sebi. Vse se je na dobro obrnilo. Celo zagrizeni puritanci, ki so
svečevati Gospodov dan, 4. mesečno prejemati zakramente, 5. biti zaveden katoličan.
Na praznik zvečer je dramatski odsek Marijine družbe priredil v čast Brezmadežni akademijo. Posebno je ugajala igra iz modernega življenja:	Materina srca.
Revno delavsko dekle hoče užitkov in slave. Ob robu prepada jo reši ljubezen zemeljske in nebeške Matere. Mlade igralke so vloge podale prepričljivo, doživeto.
POGREB MARIJINE DRUŽBENICE
2e dalj časa je težka bolezen rak izsesavala življenje članici tukajšnje dekliške Marijine družbe Ani Smotlak. V osmini svojega praznika jo je Brezmadežna po božjem privoljenju poklicala k sebi. V soboto 12. decembra smo imeli v Mačkovljah pogreb, kot ga najbrže še ni bilo. Množica ljudi je pričala, kako je bila pokojna Smotlakova spoštovana in priljubljena, čeprav je živela ponižno in skrito, da je v vasi skoro opaziti ni bilo. Bela krsta in dolga vrsta belo oblečenih deklet pred njo je morala človeka ganiti. Na pokopališču je pokojni v slovo spregovoril domači dušni pastir in poudaril, da Smotlakova izhaja iz trdne krščanske družine, kar jo je varovalo na pravi poti; da je bila vestna članica Marijine družbe, kar je za naš čas posebna milost, in da nam je vsem v zgled v potrpežljivosti, s katero je prenašala svojo bolezen. V imenu Marijine družbe se je od pokojne poslovila s toplimi besedami družbenica. Pevski zbor pa je kakor že na domu in v cerkvi zapel ubrano žalostinko.
NOVICE
Zdravniška oskrba
Po določbi zadnjega uradnega lista bodo od sedaj naprej deležni zdravniške oskrbe tudi državni upokojenci in člani njihovih družin do 21. leta.
Najvišji vrh sveta v filmu
Britanska odprava, ki je v letošnjem juniju dosegla streho sveta, Mount Everest, je imela s seboj tudi filmskega operaterja. Bil je to Tom Stobart, sin znanega plezalca in raziskovalca, ki je že v zgodnji mladosti začel plezati po gorah. Brez dvoma bo to najzanimivejši film, kar so jih kdaj zavrteli na platnu, pa čeravno ne bo popoln, kajti operater se ni mogel povzpeti na vrh, ker bi ga dvakilogramska teža a-parata pri tem vzponu preveč ovirala. Z\e-sto pa je sledil ekspediciji do petega taborišča v višini 8229 metrov in vse do tu napravil krasne posnetke. V ppdnožju Mount Everesta je takrat vladala pomlad, pomlad v najlepši deželi sveta. Ogromni grmi gorskega sleča, visoki do dvanajst metrov, so bili v polnem razcvetu. Cveteli so v vseh pisanih barvah, med njimi pa so se belili velikanski cveti magnolij. V tej čudežni pokrajini stoji samostan tihe-tanskih lam, umetniško okrašen v vseh najlepših barvah.
Do višine 6000 metrov je operater z lahkoto snemal. Tu pa je naletel na velike težave in delo je le počasi napredovalo. Začelo je namreč primanjkovati kisika in tudi mraz je zelo škodil filmskemu aparatu,
bili spočetka povsem nedostopni in so le z nejevoljo sprejemali njegove dobrote, so se odtajali in odprli svoja srca, ko so videli, da je pater sam postal gobav. Ce se je tedaj z malim vozom, v katerega je bil vprežen stari Vilem, zjutraj peljal na sprehod skozi vas, so ga ljudje gledali prijazno in hvaležno. Na Otoku ni bilo nikogar več, ki ne bi misijonarja ljubil iz vsega srca.
Hipoma se je pater Damijan zdramil iz svojih misli. Nenadoma se je stemnilo. Nebo je postalo žveplenorumeno. Ptiči so preplašeno prhutali po zraku. V sirotišnici je nekaj otrok začelo od strahu kričati. Grobar Toma je zasadil lopato v zemljo in se prestrašen opotekal s pokopališča. Hipoma je kakor plamen švignil z neba blisk. Treskalo je, kot bi hotelo zdrobiti ves otok. Nenadoma je, kakor strel iz topa, izbruhnil vihar. Kakšen vihar! Pater se je trdno oklenil železne ograje na pokopališču in se s poslednjimi močmi vlekel naprej.
»Moj Bog! Moji otroci! Moji otroci!« je klical v vihar.
Tu in tam je videl, kako se je podrlo drevo. Tam je orkan zgrabil kočo, jo pre-vrgel kakor igračo in s truščem zrušil stene in streho drugo na drugo. Vihar je tulil in kričal in divjal.
»O Bog, ali hočeš uničiti moje delo?« je stokal duhovnik.
tako da se je filmski trak začel trgati. Ko so prišli do 3. taborišča je tu divjal silen vihar in operaterju se je posrečilo, ujeli ga na trak.
Najlepši prizor v filmu pa bo brezdvo-raa tam, kjer se Hilary in Tensing vračata kot zmagoslavca in po dogovorjenem znamenju dvigata kvišku roki. Preostala ekspedicija, misleč, da je poizkus propadel, jo videti vsa pobita, a ob tej presrečni novici kar ponori od veselja, začno se objemati in skakati po snegu, ne meneč se za operaterja, ki jih hiti snemati na trak.
Gospodarski kriminal
Sleparije in poneverbe v trgovini in obrti so res na dnevnem redu. Dovolj, da človek vzame v roke kak dnevnik, pa bo skoro vsak dan srečal poročila o velikih tatvinah, sleparijah, poneverbah in podobnem, ki so jih zakrivili razni upravniki in poslovodje na kolektivnih kmetijah in v trgovinskih obratih. Med njimi so prav velikokrat tudi ženske. Pri teh poneverbah gre vedno za sto tisoče in tudi milijone dinarjev. Le nekaj primerov: v Mariboru so organi kriminalistične službe napravili konec nepoštenemu delu uslužbencev Invalidskega podjetja »Fololik«. »Slov. poroč.« trdi, da je poslovodja Ivan Zelnik s pomočjo Dušana Jelušiča in blagajničarke Alojzije Pintarič oškodoval podjetje za več kot milijon din. V Ljubljani so ugotovili podobne nepoštenosti v trgovini »Sneguljčica«, ki deluje v okviru veletrgovine »Na - Ma«. Dve poslovodkinji sta podjetje oškodovali za nekaj sto tisoč dinarjev. Takih primerov je, kot rečeno, precej. Kot se vidi tudi socialistična družba ne ubije v človeku pohlepa po denarju in udobnosti.
Nobelova nagrada za mir
Bivši ameriški zunanji minister Jurij Marshall je prejel Nobelovo nagrado za mir. Zaslužil si jo je s svojim načrtom za gospodarsko pomoč Evropi. Ravno pomoč po Marshallovem načrtu je pripomogla, da se je Evropa po zadnji vojni hitro opomogla.
USTNICA UREDNIŠTVA Prihodnja številka izide v torek 29. decembra.
Iz Francije
Društvo sv. Barbare Sallaumines - Meri-court je 6. dec. priredilo proslavo na Fouquaercs, v prostorih M.me »Mlinar«. Najprvo se najtopleje zahvaljujemo našemu monsignorju Valentinu Zupančiču in njegovemu povabljenemu gostu. Enako tudi lepa hvala zveznemu predsedniku Blažu Zupančiču za njegov govor, katerega je imel na proslavi. Posebno hvalo moramo tudi izreči našemu rojaku Simoniču in Gregorčiču in pevovodjema ter igralcem in tudi pevcem iz Bruay. Zahvaljujemo se tudi v Lievin zastavonoši, kateri se je tudi udeležil sv. maše 6. dec. V Sallaumines se pa moramo zahvaliti pevovodju, ker so z zborom učili 6 mesecev narodne, se pa niso mogli na žalost naučiti ne peti in tudi ne žvižgati, samo spati in sabotirati pri proslavi. Na žalost sem primoran to povedati v našem »Katoliškem glasu«, katerega vsak Jugoslovan bere. Priredili smo tudi srečolov, kateri nam je prinesel lep dobiček. Ostane čistega dobička 16.838 fr.
S pozdravom: Bog živi!
/. L.
Predirljivi kriki so postajali vedno močnejši in zategnjeni kiiei so prihajali kakor iz smrtne stiske. Od obale sem je grmelo in se togolilo morje in so se dvigali valovi visoki kakor gora.
»Usmiljenje, o Bog! Usmiljenje!« je klical pater, ki se je kakor velikan upiral orkanu. Slednjič! Slednjič! Sirotišnica! Vihar je zaloputnil vrata. Z nadčloveško močjo jih je gobavi misijonar odprl. Hvala Bogu! Bil je pri svojih otrocih. Malo krdelo se je preplašeno stisnilo k očetu. Vihar je treskal in butal ob stene. Nekaj oken se je žvenketaje razsulo. Od strehe je ropotaje zletelo nekaj odtrganih škaruic, A hiša je vzdržala.
Naenkrat pa sta se razlegla strašen tresk in rušenje.
»Cerkveni stolp!« so zakričali otroci. »Zvonik se podiral« Ko je pater videl, kako se je lepi stolp hreščeče prevrnil in je zvon s presunljivim zvenkom treščil na zemljo, so mu solze zalile oči.
»O Bog, zakaj si razdejal svojo hišo?«
Naglo, kakor je orkan prišel, je spet onemel. Poslednji bliski so s svetlim plamenom švignili nad zemljo. Grom sc je oddaljil. Nato pa je postalo tiho, tiho, kakor na pokopališču. Na nebu so se razvlekli oblaki in sonce je obsijalo razvaline v Kalavao.
Damijan je stekel ven, da bi poiskal mrtve in ranjene. Bil je čudež, da je našel
Marijino in božično slavja v Gorici
Vse vernike vabimo, da se udeležijo prvega skupnega Marijinega slavja, ki se bo vršilo v goriški stolni cerkvi v nedeljo 27. decembra ob 3h popoldne. Pridite, da z molitvijo in pesmijo počastimo božje Dete in Njegovo Mater.
EGA
KATOLIŠKI GLAS
Leto V. - štev. 52
Votlt Klient pramilit in »ttin novo It le itlijt:
Diavarna
SBuffet
SBa
Bratuž
Gorica, ulica Mameli 4 - Telefon 34-78
Klobučarna
M* Čekan
Gorica, ulica Rastello 28 Športni in klasični klobuki,
dežniki i.t.d.
imacij
<Dc. T ^Dcfoocc
ja Molčanje la jloene (rolejni
goniča, utica T). Venelo 13 - ^c(. 32-47
Trgovina čevljev
AMD. ČOTAR
Gorica, ul. Rastello 34
Goriška Mohorjeva družba
Gorica, Riva Piazzutta 18
Diplomirana krojačnica	
s srebrno medaljo 1.1953	/N /N 1
roogorniK	Leopold Trst, ulica Oriani 9
Drogerija
[lastnik Anton Mervič]
V
V
tafta
Gorica ■ ulica Rastello 27 - Tel. 25-02
TRGOVINA ČEVLJEV
»ALPINA«
GORICA - CORSO VERDI 34 - 7EL 25-17
Zalega An ■■ gradl»«i»«ga mmImmI«
Mici ftuJdl
al« Dma	19	•	l«l.	Z7»08
Domača čevljarna in trgovina
Kosič Benedikt
Gorica, ulica Rastello 1
Slov. bat. prosvetno društvo v Gorici
vošči svojim članom, njihovim družinam in vsemu slovenskemu katoliškemu občestvu v zamejstvu, naj božje Dete prinese vsem svoj božični mir in v novem letu svoj obilni blagoslov.
Vsem dobrotnikom, prijateljem, tu in po svetu, želimo, naj novorojeni Zveličar razlije obilno roso svojih božjih darov nad njihove družine ter njih delo. Novoletni zvonovi naj njim in nam vsem zazvonijo v srečno in blagoslovljeno novo leto!
Odbor za gradnjo Katoliškega doma v Gorici
Slovensko Alojzijevišče v Gorici
se spominja družin svojih gojencev, sedanjih in bivših, vseh dobrotnikov in prijateljev.
Sirotišče sv. Družine
sc ob božičnih praznikih zahvaljuje vsem dobrim srcem, ki so mu do sedaj stala ob strani, ter kliče nadnje božjega blagoslova v novem letu.
VZL
<Tcsf, utica Qiiega sf. 3
FODERAMI
LP&cfcot
TRST
ULICA GINNASTICA 22 - TELEFON 95-998
trgovina z električnimi predmeti
in kuhinjski priboromm	(	(J	v
-----------------------------------  J\J2L^Q,
TRST - PIAZZA S. GIOVANNI 1
Naročila za božične darilne pakete v Jugoslavijo
se sprejemajo vsak dan v
trgovini jestvin v Trstu
nlica Bittmajer 6 - tel. 24353 - cas.post 252
Postrežba točna, garantira se za vsako pošiljko
Dekliška Marijina družba v Gorici
skupaj z vodstvom pozdravlja vse članice širom po svetu ter jim zeli božjega miru in močne duhovne rasti v Marijinem letu.
Darovi za sklad L. Kemperla
M. J. A. • Trst 200 lir.
Za SLOVENSKO SIROTIŠCE
N. N. Ronki 1000 lir.
Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE
Namesto cvetja na grob pok. Pelicona daruje družina .Terpin iz Števerjana 500 L. N. N. Ronki 1000 lir.
Srčna hvala!
TRGOVINA „PRI SONCU«
Manufaktura - Galanterija in vse vrste perila Trst - ul. Nizza - ul. Rismondo I
Odgovorni uredniki Stanko Stanič Tilka tiskarna Budin v Gorici
GORICA - RIVA PIAZZUTTA 18 - TELEFON 26-76
le malo ranjenih, ki jih je za silo obvezal. Izpod razvalin neke koče so potegnili u-mirajočega gobavca, ki je kmalu nato v patrovem naročju izdihnil. Sicer pa orkan ni uničil nobenega človeškega življenja.
»O Bog, bil si milostljiv svojim otrokom!« je molil pater. Seveda so bile razrušene mnoge koče, zvonik razbit, streha močno poškodovana.
Za trenutek je patru hotel upasti pogum ob pogledu na razdejanje. Nato pa se je gobavec s poslednjimi močmi zbral. Upognjena ramena so se vzravnala. Vnete oči so vzplamtele v posebnem ognju. Roke so se skrčile v pest. Nato pa je rekel, zdaj od gobavosti že močno ranjeni mož, ki ga je bilo nadčloveško trpljenje spravilo na rob groba:
»Otroci! Začeli bomo znova! Koče bomo kmalu spet pozidali. Našemu Gospodu Bogu pa njegove hiše ne bomo zakrpali, sezidamo mu novo. Jutri zavihtimo sekire!«
In duhovnik je odpodil od praga smrt, smrti in pokoj, po katerem je hrepenel. Za misijonarja na Molokaju ni delopusta. Tukaj smrt še ni imela pravice, ker ji je nasproti stopila volja velikana.
Kateri orkan more streti tako moč!
Damijan de Veuster je delal kakor v vročici. Od jutra do večera so videli gobavca, čigar roke so bile še deloma zdrave, « sekiro in z dletom in s kladivom in s skohljem pri delu.
»Kadar bo Bog spet imel svojo hišo, potem lahko umrjem!« je čeiAo dejal, ako so ga silili k počitku.
»Morate si prizanašati!« ga je opominjal zdravnik.
»Si bom pač tisoč let utegnil prizanašati, ko bom ležal v grobu,« je nato misijonar smeje se odgovoril in zamahnil s sekiro, da je kar zazvenelo.
Celo ponoči si pater Damijan ni privoščil počitka. Že pred več leti je na Molokaju vpeljal vedno češčenje. Bolnikom je pogled na žarečo monštranco s svetlo hostijo vlil v dušo tolažbo in mir. V nočeh, ko Damijanu ni bilo treba tesati pri hiši božji in ne biti pri bolnikih ali umirajočih, je po ure in ure preklečal pred Najsvetejšim, molil brevir ali iz neizčrpnega molitvenika svojega srca, ki mu ga je bila pred mnogimi, mnogimi leti odprla njegova mati. Marsikatero noč ni šel v posteljo in vendar je drugo jutro po sveti maši spet pomagal pri zidanju nove cerkve.
Nekega dne pa se je na Molokaju pojavil Lambert Conrady. Našel je prijatelja sredi dela, z znojnim obrazom in a kladivom in z dletom v rokah. Pater Damijan ni utegnil, da bi šel prijatelju naproti v pristanišče.
Zdaj mu je smehljaje se ponujal orodje.
»Ravno prav prihajaš, dragi prijatelj!« je klical. »Kar zavihaj si rokave in na delo!«
Ko je Lambert Conrady zagledal prijatelja, mu je na obrazu zamrl smehljaj.
»Jožef!« je ginjen dejal. Nekaj časa je Lambert gledal v zabuhli, spačeni, brazgotinasti obraz, nato pa se je obrnil proč in se razjokal.
»Da, da, tako se spet vidimo, dragi tovariš!« je rekel pater Damijan tiho. Nato pa je smehljaje se dostavil:
»Na delo! Slišiš! Na Molokaju je čas dragocen. Vsaka sekunda je diamant.«
»No pa začnimo!« je zaklical Conradv. »Žebelj, ki ga zadenem, bo šel skoz in skoz.«
»Ce ga boš zadel,« se je norčeval Damijan.
TOLAŽNICA ŽALOSTNIH
Stavba pa je rasla kakor čudo iz zemlje.
Ves Molokaj je delal. Kdor je le še mogel ganiti z roko, je pomagal. In ves svet se je udeležil zidanja cerkve gobavcem. Od vsepovsod so prihajale velike denarne pošiljke. Kardinal Manning je v Angliji organiziral pomoč za Molokaj. »Times« je na pobudo nekega plemenitega anglikanskega župnika priredil zbirko, ki je dala skoraj tri tisoč funtov šterlingov. Neki irski delavec je daroval svoje zadnje prihranke. Iz Amerike je dospel krasen oltari Anglija je poslala bakrene plošče za zvonik in cerkveno streho. Neka švedska baronica je poklonila vse svoje dragoceno-
sti. Skoraj ves svet je sodeloval pri zidanju cerkve na Molokaju.
Pomočniki so prišli na otok, ki so sami prijeli za delo. Neki ameriški častnik, Jožef Dutton, je sledil Damijanovemu zgledu in, sam popolnoma zdrav, prostovoljno prišel v izgnanstvo na otok smrti. Njegove močne roke in velikodušno srce sta u-stvarjala čudeže. Pater Damijan ga je vzljubil kot brata in ga ni nikoli drugače imenoval kot »brat Jožef«.
Še isto leto so slednjič prispele na Molokaj tudi prve sestre. Na otoku groze so pristale tri frančiškanke.
O božiču leta 1878 je bila nova cerkev posvečena. »Molokajska stolnica«! jo je imenoval Damijan de Veuster.
Do smrti utrujen, a z nepopisno srečo v srcu, je pater Damijan nesel v slovesnem sprevodu zlato monštranco v novo hišo božjo. Gobavci so radostno vzklikali v svetišču. Tolike sreče niso mogli nemo zadržati v prsih.
Zvečer so patri peli sklepnice. Dva gobavca sta na harmoniju spremljala svete psalme. Skupaj sta imela ravno še deset prstov.
Ko so prišli do hvalnice starčka Simco-na, je pater Damijan zašepetal Conradyju in ostalim patrom, ki so se udeležili slo-vesnosti:
»Pustite, da sam to zapojem!« In nato je zadonel njegov votli, hripavi glas: »Nune
dimittis!«...
»Zdaj odpusti svojega služabnika, Gospod, v miru, zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje!«
In pater je jokal, jokal, da so mu svetle solze kapale v sivo, razniršeno brado. Ihtenje je napolnilo novo hišo božjo. A tukaj je jokalo le veselje in neizrekljiva sreča.
Po sklepnicah se je misijonar, ki je v zadnjih mesecih ogromno tvegal, zgrudil na oltarnih stopnicah. Odnesli so ga v njegovo kočo in ga položili na uborno posteljo.
Conrady, Dutton in’ pater Vondelin Moellcrs, Porenčan, ki je že nekaj tednov bival v Kalaupapi, so, menjaje se, bedeli pri bolniku. Zdelo se je, da hoče Bog za vedno ugasiti plapolajoči plamen. Po novem letu pa se je nepričakovano obrnilo na bolje in na dan Treh kraljev je patra Damijana popustila vročica.
Lambert Conrady je bil ves iz sebe od veselja. Pripovedoval je najvesclejše doživljaje iz indijanskega misijona.
»Ali si moreš predstavljali, Jožef, da sem vsak dan po sveti maši pojedel svečnike?«
»Zdaj se pa širokoustiš,« se je smehljal pater Damijan.
»O ne, ne! Pomisli, konce sveč sem namreč vselej vtaknil v krompir, ki sem ga nato koj spekel!«
(Se nadaljuje)