S LOV E N I JA VIII http://zalozba.zrc-sazu.si 15 € VODNIKI LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA ISSN 1408-6395 LGD SLOVENIJA VIII EVROPA SLOVENIJA VIII VodnikiLGD_slovenija8_OVITEK_a.indd 1 1. 10. 2018 12:39:27 S L O V E N I J A VIII EVROPA VODNIKI LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Maribor A v Prlekijo bi šli? Kje pa je to? Velenje z okolico Sevnica z okolico Kočevska V Baško grapo, Čepovanski dol in Trebušo Po poteh rapalske meje – zgodovinska pot Podbrdo Triglavski narodni park – Bohinj in Pokljuka Nekatere geološke in geomorfološke posebnosti Doline Triglavskih jezer LjubLjana 2018 slovenija 8_fin.indd 1 1. 10. 2018 12:38:04 VODNIKI LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Evropa SLOVENIJA VIII EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA © 2018, Ljubljansko geografsko društvo, Založba ZRC Urednik Drago Kladnik Tehnični urednik Peter Kumer Recenzenta Peter Kumer, Blaž Repe Oblikovanje in prelom Brane Vidmar Kartografija Miha Klemenčič Fotografije Robert Brglez, Rok Ciglič, Bojan Erhartič, Flickr, Primož Gašperič, Matjaž Geršič, Marko Kapus, Drago Kladnik, Albert Kolar, Blaž Komac, Miha Krofel, Peter Kumer, Matevž Lenarčič, Marjan Luževič, Renata Mavri, Živa Novljan, Jaka Ortar, Srečko Pavličič, Primož Pipan, David Škarja, Andrej Šmuc, Klemen Tomše, Wikimedia Commons, Matija Zorn Izdajatelj Ljubljansko geografsko društvo Za izdajatelja Primož Pipan Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika Oto Luthar Glavni urednik Aleš Pogačnik Tisk Abo grafika d. o. o., Ljubljana, Slovenija Naklada 450 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 913(497.4)(036) SLOVENIJA VIII : [ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva] / [urednik Drago Kladnik ; kartografija Miha Klemenčič ; fotografije Robert Brglez ... et al.]. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2018. - (Vodniki Ljubljanskega geografskega društva. Evropa, ISSN 1408-6395) ISBN 978-961-05-0120-6 1. Kladnik, Drago, 1955- 296518912 Digitalna različica (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610501206 Fotografija na ovitku: Valoviti terasirani vinogradi na območju Jeruzalema v Ljutomersko-Ormoških goricah. Foto: Matevž Lenarčič. slovenija 8_fin.indd 2 1. 10. 2018 12:38:04 3 PREDGOVOR Šele leto je minilo, odkar je izšla sedma, do te zadnja knjižica z opisi ekskurzij po Slove- niji. Razloga za tako kratek vmesni interval sta dva: na eni strani so v okviru Ljubljanskega geografskega društva do nadaljnjega usahnile ekskurzije v tujino, če izvzamemo bližnje zamejstvo ter Dunaj, Prago in Gradec, vsestranska središča naše nekdanje širše domovine Avstro–Ogrske, na drugi strani pa se je zaradi redne izvedbe ekskurzij po Sloveniji v petle- tnem obdobju med izidoma šeste in sedme knjižice nabralo kar precej gradiva. Del ga še čaka na objavo, v pričujočem, osmem zvezku predstavljene ekskurzije pa so bile izvedene med junijem 2015 in majem 2018. Dodana je ekskurzija, ki je bila septembra 2014 izvedena v okviru znanstvenega posveta ob 90-letnici prvega zavarovanja Doline Triglavskih jezer. Kot vselej je tudi tem ekskurzijam težko določiti vsebinsko rdečo nit, četudi bi tokrat z malce bolj ohlapnim pogledom lahko izkristalizirali štiri vodilne tematike: urbano geo- grafijo s predstavitvijo Maribora, Velenja in Sevnice, regionalno geografijo s predstavitvijo Prlekije, Baške grape, Čepovanskega dola in Trebuše ter vojaško geografijo z obravnavo ita- lijanske obrambne črte na območju Podbrda in podzemnih varovalnih objektov v Gotenici na Kočevskem. Izpostavimo lahko še geografijo zavarovanih območij, v okviru katere kar dva prispevka obravnavata Triglavski narodni park. Noben prispevek ni izrazito enostranski, ampak se predstavljenih tematik loteva vseobsežno; še najbližja »specializiranemu« pristopu je obravnava Alpskega zidu na območju Podbrda. Kot dolgoletni urednik vseeno ugotavljam, da članke v tem vodniku zaznamuje slogovna raznolikost, večja kot smo ji bili priča doslej. Medtem ko je za obravnavo Maribora, Velenja, Kočevske ter Baške grape, Čepovanskega dola in Trebuše značilen klasičen geografski pristop, ki vzročno-posledično pojasnjuje vse poglavitne pokrajinske prvine in najbolj samosvoje tudi posebej izpostavi, preostali štirje članki od te sheme opazno odstopajo. To sicer vsebinsko ne velja za zadnji članek o Dolini Triglavskih jezer, ki je po svoji zasnovi, izvedbi in dosledni uporabi znanstvenega aparata povsem resno znanstveno delo. Tudi članek, ki na območju Triglavskega narodnega parka podrobneje predstavlja Bohinj in Pokljuko, je po svoji zasnovi geografski, vendar na obravnavanem območju izpostavlja le nekatere regionalno-razvojne prvine. Historičnogeografski članek o italijanskem varovanju rapalske meje je izrazito osredinjen na vojaško doktrino in se sodobnih posledic dotakne le v neposredni navezavi na predstavljene zgodovinske okoliščine. Medtem ko je članek o Sevnici faktografsko naravnan, je šegavo zasnovan članek o Prlekiji v bistvu pravcata doži- vljajsko-literarna umetnina, ki pa ji vseeno dodobra uspe obelodaniti tamkajšnji zgodovin- ski in sodobni razvojni utrip. Za zdaj nam uspeva ohranjati hvalevredno tradicijo, da so prav vse izvedene ekskurzije predstavljene v vodnikih, za kar se kot urednik iskreno zahvaljujem avtorjem prispevkov. Doslej se je v vodnikih nabralo že toliko opisov, da lahko zainteresirani učitelji, študenti, turistični vodniki in drugi z njihovo pomočjo sami zasnujejo kombinirane, lastnim željam prilagojene ekskurzije. Drago Kladnik slovenija 8_fin.indd 3 1. 10. 2018 12:38:04 4 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA #stran 4 - zemljevid poti po Mariboru slovenija 8_fin.indd 4 1. 10. 2018 12:38:05 5 MARIBOR Igor Žiberna, Lučka Lorber, Vladimir Drozg Vodje: Igor Žiberna, dr., univerzitetni diplomirani geograf, izredni profesor na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru; Lučka Lorber, dr., univerzitetna diplo- mirana geografka, izredna profesorica na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Uni- verze v Mariboru; Vladimir Drozg, dr., profesor geografije in zgodovine, izredni profesor na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Ekskurzija je bila izvedena 3. oktobra 2015. Potek poti: Ljubljana – Maribor – Ljubljana Postaje: 1. Poslovno-proizvodna cona Tezno 2. Meranovo 3. Piramida 4. Mestni park in Hutterjeva vila 5. soseska ob Gosposvetski cesti 6. Vurnikova kolonija 7. Maribor-jug in soseska S-23 Uvod Območje Maribora je bilo naseljeno že v prazgodovini, saj so na Mariborski ravnini obstajale gruče podeželskih bivališč, ki so se v lokih raztezale med Betnavo in Limbušem na desnem bregu Drave ter med Meljem in Kamnico na levem bregu reke. Večina zaselkov je bila ob cestah. Domnevno je bilo v antiki območje bodočega Maribora prometno zelo pomembno. Tu naj bi se križale ceste proti Flavii Solvi (sedanji Lipnici), Poetovioni (sedanjemu Ptuju) in po Dravski dolini proti Virunumu na Koroškem. Izbrani naravnogeografski vidiki razvoja mesta Maribor se je razvil na prehodu iz Dravske doline na Mariborsko ravnino, ki je najsevernejši del Dravskega polja. Zaradi zmanjšanega strmca je Drava tamkaj ustvarila velik vršaj, ki ga slovenija 8_fin.indd 5 1. 10. 2018 12:38:05 6 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA sestavljajo glaciofluvialni prod, pesek in deloma konglomerat. V antiki je bilo mostišče čez Dravo na območju sedanjega mestnega jedra, v temenu reke, kjer je korito najožje, reka pa razmeroma mirna. Možnosti za prehod Drave so bile tako gorvodno kot dolvodno slabše. Gorvodno, na območju sedanje Kamnice, je namreč Drava ustvarila značilno robno epigenetsko korito, saj tamkaj prečka odporne bazalne laporje. Zaradi tega so bile tam pred izgradnjo hidro- elektrarne Mariborski otok brzice. Dolvodno, v višini Melja, se je Drava na podoben način epigenetsko zajedla v foraminiferske laporje, kar je prav tako povzročilo nastanek brzic, ki pa so bile manj izrazite kot tiste pri Kamnici. Zaradi dviga gladine Drave v Melju obstaja samo še del teh brzic, ki so vidne ob Malečniškem mostu v vzhodnem delu mesta. Po würmski glaciaciji je Drava na območju Mariborske ravnine ustvarila sistem petih rečnih teras, hkrati pa spreminjala svojo strugo, kar je pustilo opazen pečat v dinamiki razvoja mesta. Najvišja od holocenskih teras je Limbuška terasa, ki od Limbuša prek Studen- cev poteka do Tezna v južnem delu mesta, kjer se razširi proti Dravskemu polju. Nekoliko nižje leži Studenška terasa, katere vzhodni rob je na desnem bregu reke prekinjen s strmo ježo stare dravske struge na Pobrežju. Prvotna dravska struga naj bi namreč sprva potekala prek Studencev proti Pobrežju. Tam naj bi se zamočvirila in nato premaknila proti severu, kjer reka teče še dandanes. Tako je na Pobrežju in v gozdu Stražun nastala zelo zanimiva suha struga, na dnu katere je še vedno izrazito prodnato dno. Na podlagi mikroreliefa lahko celo rekonstruiramo potek rečnega stržena in tik pod Teznim prepoznamo udarni breg in na pobreški strani zatišni breg. Analogija Studenške terase je na levem bregu Drave, kjer njen severni rob poteka ob Mladinski in Maistrovi ulici. Nižja od Studenške je Smetanova terasa, ki se začenja v Studenškem gozdu na desnem bregu reke, nato pa južno od Sme- tanove in Razlagove ulice nadaljuje na njenem levem bregu. Na tej terasi se je razvilo tudi staro mestno jedro. Še nižja je Brestrniška terasa, ki se pri Kamnici na desnem bregu izklini, nato pa nadaljuje pod Koroško cesto na levem bregu. Njeno nadaljevanje lahko zaznamo nižje ob Dravi, na območju Brezja na desnem bregu reke. Najnižja v sistemu teras je Meljska terasa, ki je v vzhodnem delu mesta na levem bregu, njeno analogijo pa najdemo tudi na desnem bregu, kjer mimo Zrkovcev poteka vzporedno z Dravo in se na Brezjanskem polju razširi proti Dravskemu polju. Višinske razlike med skrajnimi pozidanimi deli mesta na levem bregu reke so kar 50 m. Na makro ravni je območje Mariborske ravnine križišče poti iz panonske nižine v Celov- ško kotlino in naprej v alpski prostor ter poti z Dunaja proti severnemu Jadranu in naprej v Sredozemlje. Na mikrolokacijo nastanka srednjeveškega Maribora je vplivalo več dejavnikov. Ravnina med Slovenskimi goricami in dravsko strugo na levem bregu reke se nenadoma močno razširi in doseže širino okrog kilometer, nakar se pod Meljskim hribom tako zoži, da je tik pod pobočjem prostora dovolj le še za cesto. Terase nad dravsko strugo imajo na levem bregu le nekaj metrov relativne višine in kot take za gradnjo niso predstavljale večje ovire. Staro mestno jedro je tako nastalo na osrednji, najširši terasi, s katere je bil razmeroma lahek dostop do Pristana ob rečni strugi. Zanimivo je, da je severni del mestnega obzidja segal na najvišjo teraso, s katere bi morebitni napadalec z lokostrelskim orožjem lažje streljal na mesto. Drug pomemben dejavnik mestnega razvoja je okoliščina, da je na tej lokaciji zaradi slovenija 8_fin.indd 6 1. 10. 2018 12:38:05 7 MARIBOR že omenjenih razlogov možen najlažji prehod čez Dravo. Nastanek starega mestnega sredi- šča ob Dravi in ne pod gradom (ta se prvič omenja leta 1164) je verjetno posledica dejstva, da je površje pod obronki Slovenskih goric, čeprav na spodnji meji termalnega pasu, zaradi ilovnate podlage mokrotno in za gradnjo manj zanimivo. To je tudi eden od razlogov, da večina zemljišč ob vznožju Slovenskih goric še vedno ni pozidanih. Tu so med drugim Mestni park in kmetijska zemljišča mariborskega Zavoda za kmetijstvo. Geotektonsko se območje mestne občine Maribor deli na Vzhodne Alpe in Panonski bazen. K Vzhodnim Alpam spadata Pohorje in Kozjak, k Panonskemu bazenu pa Slovenske gorice in pliokvartarna depresija Dravskega polja. Meja med enotama je razmeroma ostra in poteka po tako imenovanem Framskem prelomu. Metamorfne kamnine Vzhodnih Alp so vzhodno od tektonskega preloma v večji globini in proti Panonski kotlini tonejo vse globlje pod površje. Pohorje in Kozjak gradijo večinoma metamorfne kamnine in staropaleozojski skrilavci. Prek teh so bile ponekod odložene permotriasne, kredne in miocenske kamnine, nazadnje pa še kvartarni sedimenti. Magmatsko jedro Pohorja je terciarne starosti. Grano- dioritni pohorski masiv je domnevno iz oligocena in je največje sklenjeno območje tonalita v Sloveniji, vendar je že zunaj mariborske občine. V okolici Pohorja se pojavljata še manjša granodioritna izdanka na Pekrski gorci in pod Kalvarijo. Pohorske sedimentne kamnine spa- dajo med najmlajše kamnine. Pekrske gorice gradijo še miocenski konglomerat, peščenjak in lapor. Kvartarni sedimenti sestavljajo predvsem vršaje potokov, ki pritečejo s Pohorja, Kozjaka in iz Slovenskih goric. Pogled na osrednji del Maribora z reko Dravo. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 7 1. 10. 2018 12:38:07 8 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Druga tektonska enota občine Maribor je Murska depresija, ki je zgrajena iz predneogene podlage ter neogenih usedlin in kvartarnega pokrova. Predneogeno podlago sestavljajo kamnine odrastkov Vzhodnih in Južnih Alp. Neogeni skladi so zastopani z miocenskimi in pliocenskimi sedimenti. Kamnine miocenske starosti, ki gradijo večji del gričevja, sestavljajo helvetski konglomerat, peščeni lapor, peščenjak in pesek, pa tudi andezitni tuf. Ta ponekod nakazuje občasno vulkansko delovanje. Nekoliko mlajše so tortonske kamnine, ki jih gradijo prod, konglomerat, pesek, lapor in litotamnijski apnenec. Slednji je kot posebnost gričevja zastopan na vzhodnem robu občine Maribor. Kvartarne usedline prekrivajo ravnino ob Dravi (Dravsko in Ptujsko polje) ter doline dravskih pritokov. Med minerali, ki so postali gospodarsko zanimivi, je treba omeniti glino na kvartarnih terasah in ob vznožju Pohorja. V preteklosti so jo kopali v številnih glinokopih, ki so bili osnova za razvoj opekarn. V številnih gramoznicah na Dravskem polju so kopali prod in pesek. V prihodnosti utegnejo postati gospodarsko zanimivi tudi viri termalne vode. V zadnjih letih za potrebe mariborskega zdravilišča Fontana črpajo termalno vodo tudi v gozdu Stražun pri Mariboru. Čeprav je Maribor nastal na stičišču predalpske in gričevnate severovzhodne Slovenije, ima vse prepoznavne značilnosti obpanonskega podnebja. V primerjavi s 35 km oddalje- nimi Radljami ob Dravi na zahodu ima za kar 1,2 °C višje julijske, za 0,9 °C višje januarske in za 0,8 °C višje srednje letne temperature. Srednje januarske temperature so –1,4 °C, srednje julijske 19,5 °C, srednje letne pa 9,6 °C (vsi podatki veljajo za obdobje 1961–1990). Vsota aktivnih temperatur nad pragom 10 °C je 2892 °C, kar je le nekaj manj od Jeruzalema sredi vinogradniške pokrajine vzhodnega dela Slovenskih goric. Tako ugodne temperaturne raz- mere so tudi razlog, da so v neposredni bližini mesta odlične vinogradniške lege. V Mariboru so izmerili najnižjo temperaturo –22,8 °C, najvišjo pa 39,2 °C, kar je tudi najvišja izmerjena temperatura v severovzhodni Sloveniji sploh. Povprečna letna višina padavin v Mariboru je 1039 mm in se proti vzhodu zmanjšuje, tako da jih Pragersko prejme le še 999,3 mm. Padavinski režim v Mariboru ima celinske zna- čilnosti, saj pade največ padavin v poletnih mesecih (julija 120,3 mm, avgusta 121,3 mm), sekundarni višek pa je novembra (95,6 mm). Srednja mesečna oblačnost je najmanjša poleti (avgusta in septembra 5,1/10, julija 5,3/10), največja pa pozimi (okrog 7/10). Manjša oblač- nost v Mariboru je deloma tudi posledica fenizacije vetrov na vzhodnih pobočjih Pohorja in Kozjaka. Megla je najpogostejša decembra (6,3 megleni dnevi) in januarja (5,4), najredkejša pa julija (0,2). Letno število meglenih dni v Mariboru je 35, kar je precej manj od krajev v Dravski dolini; Radlje ob Dravi imajo na primer 122 meglenih dni. Orografija bližnje okolice Maribora bistveno deformira pogostost smeri vetra. Tako je zaradi Pohorja sicer pogosta jugozahodna smer vetra spremenjena v jugovzhodno (12 %) in južno smer (11 %). Najpogostejša smer vetrov v Mariboru je severozahodna (21 %). Najmoč- nejši vetrovi v Mariboru pihajo iz južne smeri (3 Bf ), kar glede na odprtost proti Dravskemu polju ni presenetljivo. V mestu se je zaradi spremenjene rabe tal in antropogenega vnosa energije v ozračje izoblikovalo značilno mestno podnebje. Primerjava srednjih letnih tem- peratur med Mariborom in Letališčem Maribor razkriva, da je v letnem povprečju mesto za slovenija 8_fin.indd 8 1. 10. 2018 12:38:07 9 MARIBOR 0,6 °C toplejše od okolice. Temperaturne razlike med mestom in okolico so največje ponoči in zjutraj ter v hladni polovici leta. Z izjemo Drave je omrežje površinskih tekočih voda na Mariborski ravnini precej skromno. Pohorski potoki ob prihodu na prod poniknejo, slovenjegoriški pa so na stiku s sklenjenim zazidanim območjem kanalizirani v mestno kanalizacijo. Drava je s snežnim rečnim režimom posebnost med slovenskimi rekami, saj ima največji pretok junija (okrog 440 m 3 /s), ko ima večina ostalih rek že manjše pretoke. Sekundarni višek novembra (300 m 3 /s) je posledica jesenskega deževja. Primarni nižek pretoka je zaradi snežne retinence februarja (147 m 3 /s). Izgradnja sistema dravskih elektrarn je pretok in vodostaj Drave v Mariboru precej spreme- nila. Iz nekdaj deroče reke z nizkim vodostajem se je spremenila v počasnejšo z bistveno višjim vodostajem, kar je predvsem posledica izgradnje jezu v Melju, ki del vodne gmote iz stare Dravske struge preusmerja po kanalu proti leta 1968 zgrajeni hidroelektrarni Zlatoličje. Posledica tega je tudi dvig podtalnice, s čimer so povezane težave v kleteh stavb v Melju. Poleg tega se je v tem delu mesta povečala tudi zamegljenost. V preteklosti je imela Drava pomembno transportno vlogo, saj so po njej s tako imeno- vanimi šajkami spravljali les iz gozdnatega hribovitega Podravja proti vzhodu. Mariborski Pristan je bil pomembna postojanka flosarjev ali splavarjev. Sodobni pomen Drave je pred- vsem v oskrbi z električno energijo. Dravska voda napaja prodnata območja na Mariborski ravnini in je tako posredno tudi vir pitne ter namakalne in tehnološke vode. Tako v vodarnah Vrbanskega platoja načrpajo 530 l/s pitne vode, Mariborskega otoka 150 l/s, Betnave 100 l/s Pogled na Lent, najstarejši del mesta na levem bregu Drave, s Piramido v ozadju. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 9 1. 10. 2018 12:38:08 10 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA in Bohove 70 l/s. V zadnjem času ima Drava tudi čedalje pomembnejšo rekreacijsko vlogo, predvsem za čolnarjenje in ribolov. Opis poti Postaja 1: Poslovno-proizvodna cona Tezno S površino več kot 108 ha je cona Tezno največja industrijska poslovna cona v Sloveniji. Razprostira se na jugovzhodnem obrobju Maribora, 5 km od mestnega središča. Cona je povezana s pomembnimi evropskimi prometnicami (evropski prometni koridor Ljubljana– Maribor–Gradec–Dunaj in koridor Gradec–Maribor–Zagreb). Je le kilometer oddaljena od avtocestnega priključka. Je tudi ob glavni železniški povezavi Koper–Ljubljana–Maribor– Gradec, vsega 3 km od glavne železniške postaje in z načrtovanim industrijskim tirom v coni, ter približno 10 km od mariborskega Letališča Edvarda Rusjana. Cona Tezno je nastala na območju nekdanje Tovarne avtomobilov in motorjev Maribor (TAM). Začetki tovarne segajo v leto 1942, ko je nemški okupator tu postavil tovarno letalskih delov. Pomembna industrijska kulturna dediščina so tudi podzemni rovi, ki so jih leta 1943 zaradi nevarnosti zavezniških zračnih napadov začeli pospešeno graditi na površini 8512 kvadratnih metrov. Ko so zavezniška letala konec leta 1944 začela bombardirati vojaške in industrijske objekte v Mariboru, so proizvodnjo preselili pod površje. Betonski podzemni hodniki so še vedno dobro ohranjeni. Po drugi svetovni vojni se je razvila avtomobilska industrija, ki je prerasla v veliko pod- jetje, znano pod blagovno znamko TAM. Tovarna je s proizvodnjo tovornjakov, avtobusov in specialnih vozil obvladovala trg nekdanje Jugoslavije in njenih zunanjih gospodarskih partnerjev. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je tovarna zaposlovala 9000 ljudi, skupaj z večjimi in manjšimi proizvajalci delov za vozila pa še okrog trikrat toliko. Sedaj lahko ugotovimo, da je bil proizvodni proces kljub klasični proizvodnji ekološko precej vzdržen, saj niti prst niti vodni viri na območju nekdanje tovarne niso onesnaženi. Z začetkom gospodarske krize v Jugoslaviji je tudi TAM začel izgubljati tla pod nogami. Večletna kriza podjetja se je končala s stečajem leta 1996. Iz tako imenovanih zdravih jeder bivše tovarne je takratni Razvojni sklad Republike Slovenije ustanovil štirinajst družb, ki so prevzele tako proizvodne programe kot zaposlene. Ker sredstev za nove naložbe ni bilo, so družbe začele iskati strateške partnerje. Do prvega uspešnega posla je prišlo leta 2000, ko je tovarna Unior iz Zreč kupila dve podjetji in odprla velik proizvodni obrat. V coni so se znova začeli razvijati predvsem kovinsko-predelovalna industrija, velikoserijska proizvodnja delov za avtomobilsko industrijo, orodjarstvo in izdelava specialnih proizvodih sistemov. Po letu 2001 cona beleži naglo rast storitvenih dejavnosti, med katerimi so tudi podje- tja z velikim deležem znanja, ki s svojimi produkti dosegajo visoko dodano vrednost. Prva se je v cono naselila Pošta Slovenije s sodobnim logističnim centrom, kmalu so ji sledili podjetje Hermes Softlab (sedanji ComTrade), ki razvija računalniške programe, podjetje Menerga, specializirano za varčne energetske in prezračevalne sisteme, centralni računalni- slovenija 8_fin.indd 10 1. 10. 2018 12:38:09 11 MARIBOR ški in organizacijski center Nove Kreditne banke Maribor in Zavarovalnice Maribor. V coni je bila postavljena tudi največja sončna elektrarna v državi. Prav tako narašča število majhnih podjetij, ki nudijo različne poslovne in tehnične storitve, kot so računovodski in avtomo- bilski servisi, tiskarne, razvojna, oblikovalska in projektantska podjetja. Ob robu cone je bil konec leta 2008 zgrajen Center srednjih strokovnih šol, ki zagotavlja ustrezno usposobljene industrijske delavce in tehnike. Konec leta 2015 je v coni delovalo 210 podjetij (67 s področja storitvenih dejavnosti, 47 trgovskih, 22 prometnih, 22 proizvodih …), ki so skupaj zaposlovala več kot 3795 ljudi (1197 storitve, 281 trgovina, 158 promet, 1370 proizvodnja …). Prevladujejo mikro podjetja (161 podjetij zaposluje manj kot 10 ljudi), 35 je malih z od 10 do 50 zaposlenimi, 15 srednjih s 50 do 250 zaposlenimi in 2 veliki z več kot 250 zaposlenimi. 112 podjetij ima prostore v najemu, 88 pa v lasti. Struktura podjetij po sektorjih dejavnosti in velikostni strukturi potrjuje sodobne gospodarske trende pozitivne deindustrializacije, kar se zrcali tudi v terciarizaciji cone. S prihodom novih podjetij je cona začela spreminjati tudi svojo zunanjo podobo. Ob starih tovarniških halah so namreč zrasle sodobne poslovne stavbe, ki bogatijo videz cone. V coni Tezno je še približno 43 ha prostih zemljišč, katerih upravljavec je zavod Poslovno- -proizvodna cona Tezno. Zazidljiva zemljišča bo treba opremiti s prometno in komunalno infrastrukturo, da bodo privlačna za investitorje. Prihodnost vidijo v doseganju mednarodno primerljivih razmer za privabljanje inovativnih in tehnološko razvitih podjetij ter v spodbu- janju prenosa znanja z univerz ter iz drugih raziskovalnih ustanov. Prometna lega poslovno-proizvodne cone Tezno. Vir: projekt ReTinA. slovenija 8_fin.indd 11 1. 10. 2018 12:38:09 12 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Pogled na Maribor s poslovno proizvodno cono Tezno v ozadju. Foto: Bojan Erhartič. Podzemni rovi so pomembna industrijska kulturna dediščina. Vir: medmrežje 1. slovenija 8_fin.indd 12 1. 10. 2018 12:38:11 13 MARIBOR Cona Tezno je bila v okviru evropskega programa Jugovzhodna Evropa vključena v evropski projekt Revitalizacija starih industrijskih območij jugovzhodne Evrope (ReTinA), kate- rega ključni namen je bil razviti metodologijo za revitalizacijo starih industrijskih območij. Dolgoročni cilj projekta je prenova starih industrijskih območij za zagotovitev novih delov- nih mest in trajnostnega razvoja ter vzpostavitev sinergijskih učinkov med zagotavljanjem kakovosti bivanja in socialne varnosti. Rezultati projekta sledijo ciljem evropske strategije industrijskega razvoja, ki so povzeti tudi v gospodarski strategiji Slovenije. Razvojni pro- gram mesta Maribor revitalizacijo in regeneracijo starih industrijskih con opredeljuje kot ključno razvojno prioriteto. Postaja 2: Meranovo Vinogradniško posestvo Meranovo na območju Limbuša je tesno povezano z avstrijskim nadvojvodo Janezom (1782–1859), rojenim v palači Pitti v Firencah. Nadvojvoda je med svo- jimi mnogimi novostmi posebej skrbno negoval odnos do vinogradništva. Za središče, kjer so poskusno uvajali trte iz Porenja, je izbral pobočja Pekrskih goric, kjer je leta 1822 kupil posestvo, zdaj znano pod imenom Meranovo. Trte so začeli saditi leta 1823, izjemen uspeh tega prenosa pa se je pokazal že ob prvi trgatvi leta 1826, ki se je je nadvojvoda Janez osebno udeležil, potem pa tam tudi pogosto bival. Vinogradi so postali tako ugledni in znani, da je bila na Meranovem leta 1832 ustanovljena vinogradniška šola, ki se ji je pozneje priključil V Pekrskih goricah ob preurejanju terasiranih v navpične nasade vinske trte prihaja do opuščanja obdelave in zaraščanja terasiranih zemljišč. Foto: Matevž Lenarčič. slovenija 8_fin.indd 13 1. 10. 2018 12:38:12 14 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA še sklad za nagrajevanje viničarjev. Zdaj je posestvo v lasti Fakultete za kmetijstvo in biosis- temske vede Univerze v Mariboru. Je tudi ena od bolj obiskanih postojank na Podpohorski vinski turistični cesti. Postaja 3: Piramida Piramida (386 m) je grič v Mariboru, na skrajnem jugozahodu Slovenskih goric. Na njem je kapelica, pod njo pa vinograd. Piramida je izletniška točka, od koder se sprehajalcem ponuja krasen pogled na panoramo Maribora. Sprehod do vrha ne traja več kot 30 minut. Do leta 1784 je na griču stal mariborski zgornji grad, imenovan Marchpurg oziroma Mar- burg. Prvič je bil omenjen že leta 1164. Ime Marburg pomeni ‘Grad v marki’ oziroma ‘Mejni grad’ . Zgradili so ga za obrambo pred Madžari. Leta 1528 je prvotni grad pogorel. Okrog leta 1560 so ga obnovili v renesančnem slogu, nato pa do leta 1790 porušili. Iz njegovih ostan- kov so postavili kamnito piramido, ki je dala griču ime. Od gradu sta ostala le okop s strmim nasipom in vodnjak brez venca. Vrh okopa stoji klasicistična kapela iz leta 1821, s kamnitim Marijinim kipom. Napis na spominski plošči v kapeli priča, da je tega leta prvotno piramido uničila strela, grof Henrik Brandis pa je dal kapelo postaviti v spomin na lokacijo starega gradu. Na Piramidi so še vidne jame oziroma luknje, ki so jih izkopali ljudje iz tistih časov. Maribor je z dobrimi 105.000 prebivalci za slovenske razmere veliko mesto. Če sklepamo po različnih oblikah zazidave iz različnih obdobij njegove gradbene zgodovine, se izkaže, da je mesto nastajalo ob številnih raznolikih urbanističnih konceptih. Nekatere prostorske ureditve, med njimi stanovanjska območja, so posebna tudi v slovenskem merilu, zato jih v nadaljevanju še posebej skrbno predstavljamo. Na začetku 20. stoletja je bilo v Mariboru že veliko industrijskih obratov in še več obrtnih delavnic, trgovin in drugih storitev. S povečevanjem števila gospodarskih subjektov je rasla tudi potreba po novih stanovanjih. Mesto se je pričelo širiti proti severu, na Taboru, Pobrežju in na Teznem pa je gradnjo novih prometnic spremljala stanovanjska gradnja. V tem času se je utrdila socialno-prostorska razdeljenost mesta na meščanski del na levem bregu Drave ter delavske kolonije, postavljene večinoma na njenem desnem bregu. Postaja 4: Mestni park in Hutterjeva vila Mesto se je pričelo širiti severno od srednjeveškega dela oziroma med severnim robom srednjeveškega mesta in vznožjem Mariborskih goric. Nekoč mokrotno zemljišče, na katerega so se razlivali potoki z gričevnatega obrobja, so ob gradnji izsušili, vodotoke pa kot kanalne vode usmerili proti Dravi. Območje je bilo sicer naravna izbira za širjenje mesta, pomembne vrednote so bile bližina trgovskih in upravnih dejavnosti v srednjeveškem delu mesta, bližina železniške postaje kot okna v svet, osončenost območja, bližina privlačne kulturne pokrajine. Na tem območju je mestna uprava pripravila več regulacijskih načrtov, na podlagi katerih so investitorji in gradbeni mojstri v približno petdesetih letih pozidali večino razpoložljivega slovenija 8_fin.indd 14 1. 10. 2018 12:38:12 15 MARIBOR Grič Piramida s kapelo na vrhu in vinogradom pod njo. Foto: Bojan Erhartič. Pogled s Piramide na vzhodni del mesta. Foto: Peter Kumer. slovenija 8_fin.indd 15 1. 10. 2018 12:38:15 16 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA zemljišča. Tloris tega dela mesta ustreza načinu gradnje mest s konca 19. in z začetka 20. stoletja. Značilna je ortogonalna mreža prometnic, vmesni ulični bloki pa so zazidani z večstanovanjskimi meščanskimi hišami – te so postavljene v delu, ki je bližje srednjeveškemu delu mesta – ter vilami, ki se razprostirajo po robu zazidalnega območja. Vmes je v letih 1871–1889 nastal Mestni park, sprva kot botanični vrt. Njegova lokacija ni naključna; umeščen je na sredo meščanskega dela mesta, saj je bil park s promenado pomemben del javnega življenja meščanov. Med mnogimi pomembnimi Mariborčani je v tem delu mesta živel tudi po rodu koče- vski Nemec Josip Hutter (1889–1963), lastnik tekstilne tovarne v Melju, poznejše Mariborske tekstilne tovarne. Njegovo domovanje in javno delovanje sta šolska primera ozaveščenega meščana – industrialca z izrazitim socialnim čutom in občutkom za javno dobro. Obenem je primer prostorske segregacije mesta, temelječe na socialnih razlikah. Josip Hutter je svoj dom, mogočno vilo, zasnovano v funkcionalističnem slogu, postavil na robu Mestnega parka. Stavba na zunaj ni nič posebnega, meščanska bivalna kultura se pokaže v njeni notranjosti. Nedaleč vstran, blizu mestnega središča in blizu Mestnega parka, je industrialec dal zgraditi večstanovanjsko hišo, pravzaprav blok, imenovan Gradišče, ali ljudsko, Hutterjev blok. Nje- gova stanovanja je namenil premožnejšim meščanom, zato so ta tudi za današnje razmere nadstandardno opremljena in razkošna. Na Pobrežju, zunaj takratnega mestnega območja, je Josip Hutter dal zgraditi delavske hiše za delavce, zaposlene v njegovi tovarni. Soseska se Mariborski Mestni park. Foto: Peter Kumer. slovenija 8_fin.indd 16 1. 10. 2018 12:38:17 17 MARIBOR imenuje Hutterjeva kolonija in obsega 20 stanovanjskih objektov v obliki dvodružinskih hiš. Soseska je blizu tekstilne tovarne in za sedanje razmere ni prav daleč od mestnega središča. Postaja 5: soseska ob Gosposvetski cesti Po letu 1950 se je priseljevanje v Maribor ponovno okrepilo. V tem obdobju je prostorski razvoj mesta povsem zaznamovala stanovanjska gradnja. Tako je v njegovem zahodnem delu v letih 1954–1961 zrasla stanovanjska soseska, ki je v marsičem postala vzorčni primer stanovanjske gradnje v Sloveniji. Po skandinavskih vzorih jo je zasnoval arhitekt Ljubo Humek (1913–1988). Sestavlja jo 18 tipološko različnih objektov, razporejenih ob rahlo ukri- vljeni novi mestni vpadnici Gosposvetski cesti. Soseska je nastala na kmetijskih zemljiščih, v tistem obdobju je namreč prevladovala ekspanzivna rast mesta na zemljišča ob robu že pozidanih zemljišč. Posebnost soseske so tipološko raznoliki objekti, od stolpnic, ki so orientacijske točke in vizualni poudarki, do vila blokov in večstanovanjskih blokov. Slednji so zasnovani po zgledu avtohtonih kmečkih hiš, s strmo dvokapno streho in iztegnjenim tlorisom. Drugi objekti so zasnovani v funkcionalističnem slogu in prav preplet sodobnega in tradicionalnega je druga kakovost soseske. Stanovanjski objekti so umaknjeni od glavne prometnice in s tem zavaro- vani pred hrupom. Prometnica je rahlo ukrivljena, kar je posebna oblikovna prvina. Obdaja Lega Hutterjeve vile, večstanovanjskega bloka in delavske kolonije znotraj mesta. slovenija 8_fin.indd 17 1. 10. 2018 12:38:17 18 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA jo drevored, med pločnikom in stanovanjskim objektom je zelenica, zasajena z okrasnim in sadnim drevjem. Prečni profil prometnice je še za sedanje razmere razkošen. Ob pločniku je zidec iz pohorskega tonalita, kar je še ena od oblikovnih posebnosti soseske. Sredi soseske je oskrbno središče, ki je bilo ob njeni izgradnji veliko bolj raznovrstno, saj je obsegalo samopostrežno trgovino, trafiko, mesnico in mlekarno. Zdaj so zaradi spremen- jenih oskrbovalnih navad oskrbne dejavnosti povsem drugačne: dva lokala s hitro hrano in en trgovski lokal, pa še ta opuščen. V sosednjem objektu je delovala ambulanta; objekt so leta 1996 nadgradili in preuredili v zdravstveni dom. Postaja 6: Vurnikova kolonija Naslednje stanovanjsko območje, ki je kulturno in urbanistično pomemben del mesta, je Vurnikovo naselje. Gre za sosesko vrstnih hiš, med letoma 1927 in 1929 zgrajenih po načrtu arhitekta Ivana Vurnika (1884–1971). V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je v Maribor še vedno priseljevalo veliko delavcev s podeželja, ki so svoja prva in večinoma zasilna bivali- šča kot najemniki našli v predmestjih. Stanovanj je primanjkovalo, neprimerne so bile tudi stanovanjske razmere v delavskih hišah. Zato je takratna mestna uprava, županoval ji je Alojzij Juvan, odkupila zemljišče na Taboru, naročila zidavo enostanovanjskih vrstnih hiš in Soseska ob Gosposvetski cesti med gradnjo leta 1961. Vir: medmrežje 6. slovenija 8_fin.indd 18 1. 10. 2018 12:38:18 19 MARIBOR Tloris Vurnikove kolonije. Vir: medmrežje 7. Pogled na Vurnikovo naselje leta 1954. Vir: medmrežje 8. slovenija 8_fin.indd 19 1. 10. 2018 12:38:19 20 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA jih oddala v najem prebivalcem mesta. Interes za najem hiš je bil velik, pozneje so najemniki dobili možnost njihovega odkupa. Vurnikovo sosesko sestavlja 147 objektov, združenih v deset nizov s po 24-imi oziroma osmimi objekti. Štirje nizi objektov so razmeščeni po obodu dveh uličnih blokov, šest krajših pa zapolnjuje njihovo notranjost. Takšna razmestitev je povsem v maniri izgradnje mest z začetka 20. stoletja, ko je, vsaj na slovenskih tleh, še prevladovala ideja klasicističnega mesta z ortogonalno mrežo prometnic in uličnih blokov. Posledica tega je zazidanost, za katero še vedno velja, da je zelo mestotvorna. Pomeni namreč strnjeno zazidavo s tipološko ena- kimi objekti, ki obdajajo obe strani prometnice. Obodne prometnice krasi drevored, kar je predvsem oblikovna prvina. Razmestitev objektov je posledica ortogonalno zasnovane prometne mreže, ob kateri so v nizu razporejeni objekti. Omeniti velja, da je bilo širše območje, kjer je v letih 1927– 1929 zraslo naselje enodružinskih hiš, pred tem nepozidano. Sredi večjega uličnega bloka je urejen park, ki ima pravilen, simetričen tloris; po diagonali ga prečkata dve poti, na sredi pa je rondo s klopmi za posedanje in druženje. Zelena površina ima poljavni značaj in je v prvi vrsti namenjena okoliškim stanovalcem, ki od nekdaj pripravljajo skupna praznovanja in uživajo v družabnih igrah. V soseski ni oskrbnih in storitvenih dejavnosti, kar bi lahko pomenilo, da območje ni bilo zasnovano kot zaključena (zaprta) enota, temveč kot del predela mesta. V bližini so sicer cerkev, osnovna šola, trgovina in gostilna, vendar so vse namenjene tudi prebivalcem širšega območja. Stanovanjski objekti imajo zelo skromne dimenzije, 38 m² po etaži. Obsegajo samo najnujnejše prostore. K vsaki enoti spada tudi ohišnica z vrtom. Hiša ima dva vhoda, spre- dnjega, z glavne prometnice, in zadnjega, z vrta. Med ohišnicami je speljana pot, ki pove- zuje stanovanjske objekte. Postaja 7: Maribor-jug in soseska S-23 V delu mesta na desnem bregu Drave je leta 1974 začelo nastajati novo stanovanjsko obmo- čje, poimenovano Maribor-jug. Zamišljeno je bilo kot nov del mesta, sekundarno središče, v katerem naj bi živelo vsaj 30.000 ljudi ali tretjina prebivalcev mesta. Velikopotezna zasnova novega dela mesta je obsegala več stanovanjskih sosesk, oskrbno središče s številnimi centralnimi dejavnostmi, tržnico, več osnovnih šol in vrtcev. Ogrodje novega mesta tvo- rita prometnici v smeri sever–jug in vzhod–zahod, ki se križata v soseski S-23. Obdani sta z obulično zazidavo, kar v zgradbi mesta obuja pomen prometnice in javnega prostora ob njej. Objekti ob glavni prometnici so visoki, kar v oblikovnem pogledu deluje mestotvorno. Soseska, imenovana S-23, je bila zamišljena kot središče novega mesta. Projekt ni bil izveden v celoti, ampak približno le do polovice. Na predvidenem območju je bilo zgrajenih okrog 6000 stanovanj za približno 18.000 prebivalcev. Po desetih letih gra- dnje so se namreč potrebe po stanovanjih precej zmanjšale, najbrž pa je še pomembnejši slovenija 8_fin.indd 20 1. 10. 2018 12:38:19 21 MARIBOR razlog, da je nekdanji model financiranja stanovanjske gradnje v čedalje bolj zaostrenih gospodarskih razmerah propadel. Dandanes Maribor-jug ni več drugotno središče mesta, pač pa le eno od večjih stano- vanjskih območij. Zaradi spremenjenega načina oskrbovanja in razmestitve storitvenih dejavnosti se je tamkajšnji obseg urbanih funkcij precej zmanjšal. Spremenila se je tudi starostna sestava prebivalcev. V devetdesetih letih je tamkaj živelo nadpovprečno veliko mladih prebivalcev, zdaj pa prevladujejo starejši in ljudje srednjih let. Žal opremljenost območja tej spremembi še ni prilagojena. Literatura in viri Ciglenečki, M. 2014: Vurnikova kolonija v Mariboru. Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Založba ZRC. Ljubljana, 60 str. Lorber, L. 1999: The economic transition of Slovenia in the process of globalization = Gospodarska tranzicija Slovenije v procesu globalizacije. Geografski zbornik 39. Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Ljubjana, str. 133–166. Medmrežje: http://giam.zrc-sazu.si/sites/default/ files/zbornik/lorber_39.pdf, 6. 1. 2016. Lorber, L. 2006a: Development of the industrial areas of Maribor and change of their intended function. Stadt und Stadtregion Maribor: Strukturen, Entwicklungen, Probleme. Arbeitsmaterialien zur Raumordnung und Raumplanung 250. Universität Bayreuth. Bayreuth, str. 35–48. Lorber, L. 2006b: Functional changes in Tezno, the industrial zone in Maribor. Revija za geografijo 1-2. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Maribor, str. 95–108. Medmrežje: http://splet-stari.fnm.uni-mb.si/pedagoska/ff/geografija/revija/RG_2_1/08_ lorber.pdf, 5. 1. 2016. Lorber, L. 2006c: Strukturne spremembe mariborskega gospodarstva po letu 1991. Revija za geografijo 1-1. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Maribor, str. 63–78. Medmrežje: http://www.ff.um.si/zalozba-in-knjigarna/ponudba/zbirke-in-revije/ revija-za-geografijo/clanki/stevilka-1-1-2006/011-04_lorber.pdf, 5. 1. 2016. Lorber, L. 2008: Sloweniens Weg von einer Agrargesellschaft zum postindustriellen Staat. Slowenien: Transformationen und kleinräumige Vielfalt. Institut für Humangeographie. Frankfurt am Main, str. 186–206. Medmrežje: https://www.researchgate.net/profile/Lucka_ Lorber2/publication/252930259_Sloweniens_Weg_von_einer_Agrargesellschaft_zum_ postindustriellen_Staat/links/00b4951f4ebf88c195000000.pdf, 4. 1. 2016. Lorber, L. 2011a: Interdisciplinary methodological approach to the process of brownfield revitalisation of traditional industrial areas. Revija za geografijo 6-1. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Maribor, str. 7–21. Medmrežje: http://ff.um.si/zalozba- in-knjigarna/ponudba/zbirke-in-revije/revija-za-geografijo/clanki/stevilka-6-1-2011/061-03_ lorber.pdf, 5. 1. 2016. Lorber, L. (ur.) 2011b: ReTInA: revitalizacija starih industrijskih območij, Cona Tezno = Revitalization slovenija 8_fin.indd 21 1. 10. 2018 12:38:19 22 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA of traditional industrial areas, BIZ Tezno. Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Maribor, 68 str. Lorber, L. 2013: Revitalizacija starih industrijskih območij v jugovzhodni Evropi, Podravina 12-23, str. 5–22. Medmrežje: http://hrcak.srce.hr/index.php?show=clanak&id_clanak_jezik=157953, 5. 1. 2016. Lorber, L. 2014: Holistic approach to revitalised old industrial areas. 3 rd International Geography Symposium, GEOMED2013, Antalya, Turkey. Procedia – social and behavioral sciences 120. Elsevier, str. 326–334. Medmrežje 1: https://www.google.si/search?q=cona+tezno+rovi&source=lnms&tbm=isch&sa =X&ved=0ahUKEwjkjK3eltDcAhXBL1AKHZr8B7MQ_AUICigB&biw=1632&bih=932#imgrc= p8Kz8FUrxMGE2M:&spf=1533275061999, 2. 8. 2018. Medmrežje 2: http://meranovo.um.si/SLO/Zgodovina.htm, 2. 8. 2018. Medmrežje 3: https://sl.wikipedia.org/wiki/Piramida,_Maribor, 2. 8. 2018. Medmrežje 4: http://www.conatezno.si/, 6. 1. 2016. Medmrežje 5: http://www.conatezno.si/arhiv-contact/, 6. 1. 2016. Medmrežje 6: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Gosposvetska_cesta_v_Mariboru_1961_ (4).jpg, 6. 1. 2016. Medmrežje 7: http://www.arhitekturni-vodnik.org/?object=231&mode=2, 6. 1. 2016. Medmrežje 8: http://galerija.industrijskapespot.si/index.php/Mestna-delavska-kolonija--- fotografije/Mestna-delavska-kolonija---fotogalerija/Vurnikovo-naselje-VIR-Pokrajinski-Arhiv- Maribor-7-109738882, 6. 1. 2016. Pirkovič Kocbek, J. 1982: Izgradnja sodobnega Maribora. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Partizanska knjiga. Ljubljana, 100 str. Škratek, G. 2014: Blokovne stanovanjske soseske kot paradigma razvoja Maribora v drugi polovici 20. stoletja. Revija za geografijo 9-1. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Maribor, str. 7–22. slovenija 8_fin.indd 22 1. 10. 2018 12:38:19 23 A V PRLEKIJO BI ŠLI? KJE PA JE TO? Srečko Pavličič Vodja: Srečko Pavličič, predmetni učitelj slovenskega jezika in etike, višji knjižničar na Oddelku za domoznanstvo Splošne knjižnice Ljutomer Ekskurzija je bila izvedena 24. septembra 2016. Potek poti: Ljubljana – Križevci pri Ljutomeru – Ljutomer – Pristava – Železne Dveri – Jeru- zalem – Kog – Središče ob Dravi – Zasavci – Ormož – Ljubljana Postaje: 1. Križevci pri Ljutomeru 2. Ljutomer – hipodrom 3. Ljutomer – Park 1. slovenskega tabora 4. Ljutomer – Trg Jakoba Babiča 5. Ljutomer – župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika 6. Ljutomer – Miklošičev trg 7. Ljutomer – Galerija Anteja Trstenjaka 8. Ljutomer – Glavni trg 9. Pristava 10. Železne Dveri 11. Jeruzalem 12. Kog 13. Središče ob Dravi 14. Zasavci Uvod Prlekija se je prebujala v jutranjem soncu. Bila je ena tistih septembrskih sobot, ki si jih lahko le želimo. Mirna, topla in vsa v pričakovanju trgatve po vinskih gričih daleč naokrog. Rosa v travi se je še srebrnkasto svetlikala, ko so zabrneli traktorji, »zahuškali« brači in se odpeljali v gorice po najslajše, kar ta svet nudi. Že pred tedni je grozdje dobilo zlato barvo in klopotci so naznanjali konec poletnih vinogradniških opravil. Nastopil je čas, ki se ga na našem koncu vsak človek neizmerno veseli. Obilen zajtrk domačih dobrot, pesem za dobro slovenija 8_fin.indd 23 1. 10. 2018 12:38:19 24 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA slovenija 8_fin.indd 24 1. 10. 2018 12:38:19 25 A V PRLEKIJO BI ŠLI? KJE PA JE TO? voljo, šala o dogodkih in ljudeh, veselje v srcu, potem pa gor med trte. Tako je že od nekdaj in vemo, da bo tako tudi ostalo. A glej ga zlomka, tam daleč v megleni in sivi Ljubljani se je tačas že napolnil avtobus z zvedavimi in zahtevnimi izletniki. Geografi od blizu in daleč so zgodaj vstali, da so se lahko pravočasno odpravili na pot. Uradno in suhoparno so zapisali in napovedali, da pridejo v Prlekijo na strokovno ekskurzijo. Ogledali bi si to in ono, spoznali eno in drugo, poizvedovali in preverjali na terenu, ob tem pa se rekreirali ter vsekakor raziskovali in se izpopolnjevali. Hm, ko bi se vsaj najavili kak mesec poprej, da bi jih povabili zraven, naravnost v gorice na trgatev. Škornje na noge, klobuk na glavo, škarje v roke, »püto« na rame, pa gremo. Saj kake posebne škode ne bi povzročili, če že velike koristi ne bi bilo … Prlekija v očeh in predstavi Slovenca! Ljubljančana! Geografa! Prleki imamo s tem kar nekaj izkušenj in še najmanjši greh je, če nas preprosto prestavijo v Prekmurje. Kako torej z enim zamahom in v polovici dneva predstaviti Prlekijo z vsemi njenimi značilnostmi, pestro- stjo in bogastvom ter jo neznancem vtisniti v trajen spomin? Saj Prlekija niti meja nima, kar posebej geografi dobro razumejo in vedno znova upo- števajo. Pa toliko delov jo sestavlja, da bo en dan zagotovo premalo. Naj bo, kar bo, treba je postoriti. Če mejo Prlekije določa njena ljudska govorica, prleško narečje, potem se ve, da se začne malce vzhodno od Dornave, se čez obronke Slovenskih goric med Juršinci in Svetim Toma- žem usmeri do Svetega Jurija ob Ščavnici, od koder se nadaljuje v smeri Vučje vasi in ob Muri Pogled na vinorodno Prlekijo. Foto: Matevž Lenarčič. slovenija 8_fin.indd 25 1. 10. 2018 12:38:21 26 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA teče do Pristave, kjer po »bereku« in Presičkem potoku zavija po »grabah« vse do Središča ob Dravi, kjer se mimo Ormoža in Velike Nedelje obrne nazaj proti izhodišču. Prleki se med sabo ločujemo na tiste iz Ščavniške doline in vzhodnih predelov Sloven- skih goric, tiste z Murskega polja, tiste iz Ljutomersko-Ormoških goric in tiste, živeče na rav- nici ob Dravi. Seveda se najlažje prepoznamo po govorici, ko moški uporabljamo glagolsko obliko s končnico –o, s končnico –a, ali ženske s pravilno rabo ženske glagolske končnice ali moške, spet na –o. Še lažje prepoznamo vse druge, saj drugje nihče ne govori toliko pregla- snikov, kakor mi, naši najbližji sosedje, slovenski Medžimurci v Razkriškem kotu, pa sploh ne. Kaj torej pripraviti in pokazati Ljubljančanom? Kam jih peljati, da jim ne bo dolgčas in jih podeželje v vsej ter vsakodnevni mestni hektiki ne bo celo uspavalo? Ker na »bratvo« več ne moremo, izberimo preizkušen recept: malce geografije, dodatek zgodovine, ščepec arhe- ologije in etnologije, za sit želodec kulinarike, za žejo pravi izbor sladkega vinca, za dobro počutje sprehod po ravnem in strmem, pa še vožnja naokrog, da se človek razgleda in oživi. Če tu in tam še koga srečamo, kaj slišimo, okusimo ali nabavimo za pregovorni slovenski »mogoče to rabim jutri«, bo dan minil s pričakovanimi učinki. Na delo torej! Po nekaj dneh je bila pot strokovne ekskurzije nared. Osrednje in spodnje Mursko polje, skrajšan ogled prleške »metropole« Ljutomera, postanek za kmečko malico, vožnja do Jeruza- lema in sprehod do turškega kostanja, čas za kavo, pa spet vožnja do Koga in naprej v oljarno, nato še postanek za pozno kosilo (bolje bi bilo reči zgodnjo večerjo) in nazaj v Ljubljano. Organizatorji ekskurzije so predlog sprejeli, potrdili in prišli. Pa je steklo. Udeleženci ekskurzije in spredaj vodja Srečko Pavličič »v akciji«. Foto: Primož Pipan. slovenija 8_fin.indd 26 1. 10. 2018 12:38:22 27 A V PRLEKIJO BI ŠLI? KJE PA JE TO? Letos so klopotci že dodobra opravili svoje delo. Foto: Primož Pipan. slovenija 8_fin.indd 27 1. 10. 2018 12:38:24 28 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA V svetu menda velja, da ima gost vedno prav. V svetu že, v Prlekiji pa le včasih. Če ne bi bili Prleki značajsko trdni (berite trmasti), takšni, ki znajo vztrajati na in ob svojem, bi jih zgodovinski tokovi že zdavnaj pometli med pozabljene in neznane. Tako smo tudi dragim gostom iz Ljubljane morali dati uvodni poduk: kdor obišče Himalajo, občuduje gorske vrhove in sneg, kdor gre v Saharo, se ogreje in nagleda peska, kdor gre na morje, pač plava. Kdor pa pride v Prlekijo, dobro je in pije ter spozna dobro voljo. Težko je biti drugačen! Opis poti Postaja 1: Križevci pri Ljutomeru Z udeleženci ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva smo se srečali v Križevcih pri Ljutomeru. Za njimi je bilo več kot dve uri vožnje s kratkim postankom. Spoznali smo se sredi vasi, tik pred župnijsko cerkvijo povišanja sv. Križa, ki je primerno izhodišče za srečanje, saj se na ravnici daleč vidi. Ob bližnji kapeli, zgrajeni v romanskem slogu, stojita zanimiva spo- menika. Železnega v obliki cveta sestavljajo številni križi nekdanjega pokopališča. V senci rdečelistnega grma pa na visokem podstavku stoji bronasto oprsje velikega Prleka in Slo- venca, dr. Matije Slaviča (1877–1958). »Küzmov Slavič«, kot so ga nekoč poznali domačini, je bil teolog, pisec, politik, dvakratni univerzitetni rektor v Ljubljani in mož z največ zaslugami za priključitev Prekmurcev k matičnemu narodu po prvi svetovni vojni. Sodobni zgodovinarji in raziskovalci življenja v tem delu Prlekije tako Slaviče kot tudi druge stare murskopoljske kmečke rodbine opredeljujejo za »kmečko aristokracijo«. Gre za bolj ali manj nekdanji sloj ljudi, ki so imeli od najstarejših časov dalje v posesti samozado- stne, sicer povečini podložne hube. Zgodnja možnost odkupa tlake in grunta samega, ki je kot osebna lastnina postal tudi deden, je lastnike preoblikovala v bolj skrbne gospodarje, vsekakor tudi bolj ponosne. Ob dobrih naravnih razmerah je bilo kmetovanje v Prlekiji vedno donosno. Če k temu prištejemo še letni iztržek vinograda, ki je seveda sodil k vsaki kmetiji, zlahka ugotovimo zgodovinsko potrjeno blagostanje in s tem drugačno kakovost življenja v primerjavi s sose- dnjimi pokrajinami. Prlekija ne pozna slabih časov, ki bi jih povzročilo pomanjkanje, v kolikor temu ni bil razlog človek. Ta pa je vsepovsod naseljen in včasih ga je prav težko umestiti tja, kjer bo najmanj škodljiv. Za Prleke velja, da so v tem celo uspeli. Kmečki sloj je na podeželju obvladoval tudi druge vzporedne odnose. Kmet po stanu je bil privilegiran v vaški soseski, imel je pravico odločati in biti deležen skupnih dobrin, nav- zven se je kazal kot veljaven in premožen. Do imetja je bil kritičen, saj »te grunt lahko požre, če ga ne ladaš«. Prav tako je prej žrtvoval človeka kot zemljo. »Brez zemle bomo sirmaki fsi, zato je ne tolaj, pri deci pa pazi!« Kmečki sloj je prevladoval posebej v krajih Murskega polja, znotraj stanu so se dogajali poroke, pravni odnosi, poslovanje, druženja in druge življenjske zadeve. Kmetom enakovre- dni so bili bližnji tržani v Ljutomeru in Veržeju, ki so se sicer klicali za gospodo, a so po imetju slovenija 8_fin.indd 28 1. 10. 2018 12:38:24 29 A V PRLEKIJO BI ŠLI? KJE PA JE TO? le redki prekašali »vesničarje«. Sprejemljivi so bili tudi vinogradniki, torej lastniki vinogradov po določilih, kakor so jih skozi stoletja uveljavile znamenite Gorske bukve. Izven teh stanov se prleški kmet ni oziral. Že sovaščana, soseda, ki je bil zgolj želar, torej (lahko tudi večji) pose- stnik brez kmečkega porekla, je gledal zviška in mu ob vsaki priložnosti pokazal, kje mu je mesto. Želarske hiše so morale biti manjše, želar praviloma ni imel konjske vprege, ni smel koristiti skupne srenjske zemlje, vode, celo cest ne, pri skupnem odločanju ni sodeloval in nenazadnje je imela »kmečka baba večjo rit kot je bila v želarjevi hiši krušna peč«. Grunt se je »ženil« z gruntom, ljubezen pa se je rodila sama. Ostali sloji vaškega življa niso šteli. Podeželski obrtniki so bili v glavnem odvisni od svo- jega dela pri kmetih in drugod, prav tako dninarji vseh oblik in načinov, gostači, kajžarji, hlapci, dekle, pastirji in drugi. Celo kmečki preužitkar ali neporočena ostarela kmečka hči sta imela dovolj upoštevan stanovski ugled ter položaj v takratni družbi. In temu primerno se je kmet držal, vedel, ponašal. Toliko bolj po reformah leta 1848, ki so mu v glavnem omogočile povečati imetje in izboljšati osebni ugled. Iz časov vladanja cesarja Franca Jožefa so še vedno ohranjene nekatere trdno zidane murskopoljske kmečke hiše. Visoka okna, podvojeni dimniki, obokane kleti, stebriščni vhodi, pisane fasade, »prkoni«, kjer se je počivalo, notranja oprema in dolga vrsta gospodarskih poslopij govorijo o stanu, pomenu in vlogi njihovih nekdanjih lastnikov. Stare in rahlo porumenele fotografije pa vse tam od leta 1890 dalje kažejo strumne drže Prlekov, ko se je pred hišnimi pročelji razporedila vsa družina v najboljših oblačilih, može z zavihanimi brki in visokimi klobuki ter ženske, kmečke gospodinje z visoko zavezanimi židanimi rutami. Če je ob strani videti še konja ali kaj drugega, takrat vrednega v kmečkem gospodarstvu, je to znak, da gospodar zna gospodariti, gospodinja gospodinjiti, da je zemlje in dela pri Prleška kmečka hiša iz 19. stoletja. Foto: Srečko Pavličič. slovenija 8_fin.indd 29 1. 10. 2018 12:38:25 30 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA hiši dovolj, na tak način pa se vsako leto tudi nekaj »privirti«. Točno to pa je bil interes in poslanstvo prleškega kmeta. Pogled na lepo ohranjeno kmečko stavbno dediščino iz 19. stoletja v bližnjih Lukavcih je udeležencem ekskurzije zagotovo ostal nepozaben. Postaja 2: Ljutomer – hipodrom Pot smo nadaljevali proti Ljutomeru. Mestece na stičišču Murskega polja, Ščavniške doline in Ljutomersko-Ormoških goric nosi še dandanes prastaro ime »Lotmerk«, ki je nastalo iz nemškega Luttenberg. Bolj ali manj posrečeno ga je poslovenil domačin, ilirist in pesnik Stanko Vraz (1810–1851), saj hrvaški začetek lju- in nemška končnica -er temu ravno ne pri- trjujeta. Popotna druščina se je najprej ustavila na hipodromu. Mursko polje in Ljutomer sta namreč zibelka ljutomerskega kasača, toplokrvnega konja dirkalne pasme, ki je tukaj avtohtona. Za razliko od lipicanca smo Prleki za kasača ustre- zno poskrbeli. Očuvane in strogo vodene so rodovne knjige, ljutomerski kasač je vpisan in voden v ustreznem registru svetovnega pomena, na čudovitega konja so z izdajo poštnih znamk opozorili celo Kanadčani in menda celo Novozelandci, precej pozneje tudi Slovenci. Uspešno križanje nekaterih pasem je konec 19. stoletja na Murskem polju ustvarilo kasača prav posebnih lastnosti. Nezahteven, miren, potrpežljiv, nagnjen h kasu in tekmo- valnosti, po potrebi uporaben tudi za delo in vleko, telesno skladen in prijetne rjave barve, je zasijal v vsej svoji lepoti. Ko so bile konjske dirke še na Cvenu … Vir: Arhiv Župnije Ljutomer. slovenija 8_fin.indd 30 1. 10. 2018 12:38:26 31 A V PRLEKIJO BI ŠLI? KJE PA JE TO? Nesporno je, da je ljutomerski kasač nastal iz čistega prestiža poprej omenjenih kmeč- kih rodbin. Ne le posnemanje aristokratskih navad z držo, bivališčem, nameščanjem hišnih grbov, oblačenjem in drugim, k temu je spadala tudi nedeljska vožnja »z bojšin kujon«. Še posebej, če se je gospodarja in gospodinjo za nekaj dni odpeljalo v bližnje toplice. Ko so konje vpregli v dirkalne vozove – gige, so Prleki tudi uradno z njimi prvič dirkali. To se je zgodilo že leta 1874, a nastanek in pravna potrditev dirkalnega društva je bila na Dunaju zadržana več kot pol leta, da so gospoda v cesarskem mestu lahko prej registrirala svoje. Kljub temu se Prlekija ponaša z enim najbolje urejenih hipodromov, avtohtono konj- sko pasmo, številnimi letnimi dirkami, med katerimi je višek vsakoletni derbi, ter številnimi rejci ljutomerskih kasačev, ki so zaradi svoje miline in značaja skorajda del družine. Postaja 3: Ljutomer – Park 1. slovenskega tabora Ekskurzija se je nadaljevala s sprehodom do središča mesta. »Lotmerk« je mesto šele od leta 1927, a trg je bil že leta 1265. Medtem ko je pomen starega trškega grba, kjer enorog naska- kuje zelenega zmaja, skorajda pozabljen, se zgodba o medvedu »na lanci«, ki je v trškem šaljivem grbu (svoj čas grbu župnije Ljutomer), še vedno pomni. Za vodjo ekskurzije je bil to pravi čas, da je skupini razdelil delovne liste. Geografi so dobili v vpogled tudi pristno prleško poved, ki so se je morali naučiti: »fklopotčovemklo- potiščiklopotecklopotčefskoklopoče«. Žal je vodja obupal. Tudi večkratna razlaga je priso- tnim lomila jezike, tako da bo morda več priložnosti kdaj pozneje. Očitno je prleščina za Slovence pretežka. Ljutomerska trški in šaljivi (tudi župnijski) grb. Vir: Slekovčeva kronika. slovenija 8_fin.indd 31 1. 10. 2018 12:38:27 32 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Postanek v Parku 1. slovenskega tabora, kjer dogodku v spomin stoji večje obeležje, je prisotne spomnil, kje se je rodil slovenski narod in kje se je prvič slišala zahteva za našo samo- stojno državo. Ko so se leta 1868 tamkaj zbrali slovenski naro- dni buditelji, naprednjaki vseh vrst, mladoslovenci in napre- dni politiki, predvsem pa množica preprostih, a zavednih ljudi, je minil čas društvenih srečanj v čitalnicah in na bésedah. Šlo je za prvo organizirano politično zborovanje z jasnimi zahte- vami do vladarja, oblasti in države. Smo Slovenci, hočemo svoj jezik, hočemo svojo kronovino, hočemo enakopravnost in svojo bodočnost! Zahteve so bile jasne in pod skupnim geslom »Slo- venci, zedinimo se«, so se slišale do Dunaja. Morda bi se še vedno veljalo zgledovati po teh dogodkih. Priložnosti imamo veliko, zavoženega stanja pa nič manj, a udeležencem ekskurzije tega ni bilo treba posebej omenjati. Postaja 4: Ljutomer – Trg Jakoba Babiča Ob spoznavanju naravne znamenitosti hrastovega loga, panonskega hrasta in nekdanjih poplav smo se prek reke Ščavnice pomaknili na najmanjši slovenski trg, Trg Jakoba Babiča, ki ima le dve hišni številki. Daleč naokrog mu ni enakega, saj je stisnjen pod cerkveno dvo- rišče, nad njim v pozabi spi že zdavnaj izpraznjena »Ljutomerska klet«, sicer nekdanji trški špital in hiralnica. Poleg stoji rojstna hiša narodnega buditelja Ivana Dragotina Huberja, po strmih stopnicah, ki jim vsaj pozimi radi pravimo »stopnice vesele vdove«, pa se povzpnemo v župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika. Postaja 5: Ljutomer – župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika Ogled cerkvene notranjosti preseneča. Vse je preveliko, previsoko in v prevelikem izobilju. Lestenci, freske, slike, oltarji, kipi, svečniki, kor, krstilnica, prižnica, vitraži, oboki, stebri in … Človeku zmanjkuje besed, saj je vse prav vzorno obnovljeno in očiščeno. Prav to poletje (2016) so namreč potekala najbolj intenzivna obnovitvena dela. Udeleženci ekskurzije so prisluhnili zgodbam o cehovskih lestencih, Holzingerjevih kipih, Brollovih in Čehovih poslikavah, Feko- njevemu križevem potu, Diglovi umetniji, umetelno posta- vljenim skulpturam Križevega oltarja, ki jih najlepše vidimo iz klečečega položaja, gotskih sedilijah, vratnih okvirjih, sklepnikih s portreti prvih graditeljev, obokih, baročnem Taborska značka, Ljutomer 1868. Schweinbeckov grb. Vir: Slekovčeva kronika. slovenija 8_fin.indd 32 1. 10. 2018 12:38:27 33 A V PRLEKIJO BI ŠLI? KJE PA JE TO? koru, skrivnostni »šackamri« v zvoniku, prostorni trški grobnici in imenitnih nagrobnikih plemičev Lichtensteinskih ter viteza Jörga Schweinbecka, nekdanjega lastnika Ljutomera z Dolnjega gradu, ki si je dal svoj portret in v oklep zapeto telo vklesati v rdeč tirolski marmor, drag in imeniten, da mu ni enakega. Pa še ni konca. Opremimo se z razpoložljivim spremnim gradivom, kjer bo tudi kaj za prebrati, in gremo dalje. Postaja 6: Ljutomer – Miklošičev trg Izhod iz cerkve in dvorišča skozi moški baročni vhod nas je vodil na Miklošičev trg. Udeleženci so se razgledali naokrog in posedli na sedišča ob spomeniku Francu Miklošiču (1813–1891). Gre za enega najlepših primerov baročnega trga v tem delu Evrope in prav vsaka stavba ali ulica ima svojo zgodovinsko vsebino. Prepoznali smo nekdanjo ljutomersko dekliško šolo, prvo trško čitalnico, medvojni vojaški lazaret in prvo povojno slaščičarno. Pogled smo usmerili v ulico, kjer je bil leta 1905 posnet prvi slovenski filmski zapis. Nedaleč stran stoji nekoč največja ljutomerska zasebna zgradba, kjer je sedaj sedež občinske uprave. Od tam je lep razgled na sosednje župnišče, kjer na dimniku domujejo štorklje. Tako vsak »lotmerški« župan in župnik vzajemno in ustrezno usmerjata domače natalitetne zadeve … Miklošičev trg v Ljutomeru. Foto: Srečko Pavličič. slovenija 8_fin.indd 33 1. 10. 2018 12:38:28 34 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Na drugi strani je nekdanja Miklošičeva hiša, kjer je imel Francev oče manjšo kramarijo in točilnico. Že leta 1958 so v njej odprli prvo slovensko samopostrežno trgovino, drugo v takratni Jugoslaviji. Imenitno, ni kaj! Tudi Miklošičev spomenik iz belega marmorja ima svojo zgodbo. Ljutomeru ga je podarila dunajska univerza, kjer je bil Miklošič rektor in ugleden znanstvenik – jezikoslovec. Večjega Slovenci še nismo imeli. Nekaj let po svečani namestitvi spomenika so Ljutomer okupirali nacisti. Najprej so spomeniku odbili nos, nato še glavo. Domačin Stegmüller jo je skrivaj zakopal in k njej priložil pismo, v katerem izraža upanje, da bodo za slovenski narod nastopili bolj svobodni časi, tako da bo spet ponosen vrnil glavo velikega človeka tja, kamor spada. Po drugi svetovni vojni se je to tudi zgodilo, spremno pismo pa je na ogled v muzeju, urejenem v ljutomerski Mestni hiši. Postaja 7: Ljutomer – Galerija Anteja Trstenjaka V naslednji ulici so si udeleženci ekskurzije ogledali stalno zbirko likovnih del slikarja – poeta prleških goric – Anteja Trstenjaka (1894–1970). Akvareli, olja in grafike zajemajo krajinske motive. Trstenjak je zaradi delovanja na Češkem in med Lužičani tudi »njihov« umetnik. Čeprav je eden redkih, ki je v sliki ohranil kulturno dediščino pozneje zatiranih Lužičanov, ostaja pravi Prlek in je skupaj z družino v Ljutomeru tudi pokopan. Postaja 8: Ljutomer – Glavni trg Sprehod po ljutomerskem Glavnem trgu je skupino malce utrudil. Trg je že tako prevelik, pa se nadaljuje še vse gor do Starega trga. Vmes je na ogled hiša odvetnika in avtorja prvih slovenskih filmskih zapisov dr. Karola Grossmanna (1864–1929). S pogledom na osrednji Marijin steber iz leta 1729 ter bližnjo nekdanjo nemško in slovensko hranilnico, vsako v svoji fasadni barvi, spoznamo še Mestno hišo z »vüro«, nato pa se odpravimo proti zahodu. V sosednji ulici ni šlo brez postanka pred lokacijo rojstne hiše največjega slovenskega Spomenik Francu Miklošiču. Srečko Pavličič. slovenija 8_fin.indd 34 1. 10. 2018 12:38:29 35 A V PRLEKIJO BI ŠLI? KJE PA JE TO? pedagoga Henrika Schreinerja (1850–1920). Le malo jih ve, da je bil tudi on Prlek. Zaslužen je, da je palico v učilnicah zamenjala učiteljeva vsestranska priprava za pouk. Schreinerjeva načela so še vedno v rabi vsakdanje pedagoške prakse. Udeleženci ekskurzije so bili že upehani, a se niso predali. Pred poslopjem sodišča in zemljiške knjige so si ogledali nekdanji deželni mejnik iz leta 1754, ki je razmejeval Štajer- sko in Ogrsko ter obenem spominja na veliko vladarico Marijo Terezijo. Še nekaj korakov in geografi so bili varno v avtobusu. Flaške z osvežilno vodo so jih pospremile v nadaljevanje dogajanja. A kava? Sprašujete, kaj je s kavo? Zanjo sploh ni bilo časa. Postaja 9: Pristava S krajšo panoramsko vožnjo so se udeleženci ekskurzije popeljali v skrajni vzhodni konec Murskega polja. Pristava, poslednja vas tega dela ravnice, je znana po marsičem. Mimo vasi teče Ščavnica, ki je bila še pred leti najbolj onesnažena reka v tem delu Evrope. Po izgradnji čistilne naprave so se vanjo vrnile ribe in celo želve, močvirske sklednice, ki tukaj zrastejo do zavidljive velikosti. Reka je poplavna in skupaj z Muro pogosto poplavi celoten predel, da ostanejo na suhem le glavna cesta, sicer nekdanji protipoplavni nasip, in hiše, zgrajene nad ustrezno višino. Z ureditvijo rečnih strug je zadnja leta poplav manj, a vode znajo pre- senetiti. Domačini se takrat vozijo s čolni, reševalne službe imajo delo dan in noč, v kleteh Hiša dr. Karola Grossmanna. Foto: Srečko Pavličič. slovenija 8_fin.indd 35 1. 10. 2018 12:38:30 36 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Nekdanji mejni kamen med Avstrijo in Ogrsko, tudi pomnik na Marijo Terezijo. Foto: Primož Pipan. slovenija 8_fin.indd 36 1. 10. 2018 12:38:32 37 A V PRLEKIJO BI ŠLI? KJE PA JE TO? Udeleženci ekskurzije med malico v »Kmečkem muzeju« v Pristavi. Foto: Primož Pipan. Poplavna reka Ščavnica je ob običajnem vodostaju majhen, umirjen vodotok. Foto: Clemens Stockner, Wikimedia Commons. slovenija 8_fin.indd 37 1. 10. 2018 12:38:35 38 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA pa je toliko vode, da prazni sodi kar sami priplavajo na plano. Polnim pa voda ne škodi. Kakor vino ne more steči iz sodov, tako voda ne more vanje. A domačini se tudi iz tega radi šalijo, rekoč: »Če je poplava pozimi, imamo drsališče, če pa poleti, je kopališče.« Žal je resnica povsem drugačna. V Pristavi je zaradi poplavnega površja vidno nagnjena tudi vaška kapela. Menda za kar 8 stopinj, če so pristojni to dobro izmerili. Vas s komaj 70-imi hišnimi številkami ima skoraj 40 različnih obrti, storitev in dejavnosti, znana je tudi iz časov slovenske osamosvojitvene vojne. Več o tem se izve v »Kmečkem muzeju«, kjer so se naši geografi ustavili. Po sprejemu so sledili krajša animacija, ogled bogate družinske zbirke kmečkih naprav ter orodja, bivališča s konca 19. stoletja, pripoved o zgodovini kraja in okolice ter nazadnje obilna kmečka malica. »Zobl na krüh« in meso iz »tünke« so dobrote, ki se jim nihče ne odreče. Če temu sledi še slastna kvasenica in pravi domači prleški »špricar«, ni treba dodatnih besed. Ker so to vas nekoč napadali divji kruci, tukaj še dandanes vinsko žganje oplemenitijo s sadjem. Sadje žganje prav lepo obarva in mu daje poseben okus. Ko ga pijejo, kimajo in potrjujejo, da »Zoltanova kri« po grlu še vedno hudo peče. Naši gostje iz Ljubljane so zadeve z veseljem preverili, še posebej, ko je samo za njih zaigral domači tamburaš. Pogled iz Pristave na bližnje vinske griče je napovedal smer, kamor smo kmalu krenili. Postaja 10: Železne Dveri Vožnja, ki je sledila, je geografe mimo velike vinske kleti »Ljutomerčan« popeljala na vinsko cesto VTC 13, imenovano tudi »Kelih radosti«. Kar naenkrat smo se znašli sredi vinskih goric. Postanek pri edinem vinogradniškem dvorcu v Železnih Dverih je prispeval svojo zgodbo. Gre za stavbo, ki je kot nekoč spet v lasti samostana Admont iz Avstrije. Skupaj z vinogradi še čaka na boljše čase, a vesti iz ust menihov veliko obetajo. Lokacija je bila všeč številnim mogočnikom, med drugim tudi nacistu Hermannu Göringu, ki je tukaj zase urejal svojevrstno letovišče, za nacistične vojake pa neke vrste rehabilitacij- ski center. Letališče na bližnjem polju bi kraj zbližalo z Berlinom, v ta namen so uredili tudi vodovod in tlakovali cesto. Zidanica je ves čas služila potrebam vinogradniškega delovnega utripa. V njej je bila velika stiskalnica, še najbolj zanimiv pa je studenec, ki z globino menda sega do ravnice. Blizu so ohranjene tudi neolitske gomile, s pogledom čez dolinico pa so navzoči lahko uzrli zgradbo prvega slovenskega podeželskega vrtca na Slovenskem, ki ga v literarnem delu najlepše predstavi pisateljica Katja Špur (1908–1991). V Železnih Dverih je tudi začetek tera- sirane vinogradniške pokrajine Ljutomersko-Ormoških goric. Postaja 11: Jeruzalem Naslednje postaja udeležencev strokovne ekskurzije je bila v Jeruzalemu. Marsikdo je skrivaj vzdihnil: »Sveti kraj!« Zunaj se je namreč kar ogrelo in še zdaleč nismo bili edini turisti. Raz- slovenija 8_fin.indd 38 1. 10. 2018 12:38:35 39 A V PRLEKIJO BI ŠLI? KJE PA JE TO? gled na okoliške vinograde je bil neponovljiv. Kljub rahli meglici se je videlo v Avstrijo, prek Prekmurja vse do Madžarske, na jugu je bila kot na dlani Hrvaška, v smeri zahoda pa se je videlo Pohorje, malce južneje tudi Boč in Donačka gora. Vmes pa same gorice! Trte vseh sort in posajene na vse načine so te dni poslednjič pojile sladke grozdne jagode, kajti brači so se oglašali skoraj na vsakem slemenu. Bele in pisane hiške vmes so pričale, da tukaj živijo veseli ljudje, klopotci pa so ta dan molčali, saj ni bilo nobenega vetra. Skupina se je namestila v jeruzalemsko cerkvico Žalostne Matere Božje. Sledila je pri- poved o nastanku cerkve, ki ima začetek tako glede imena kot sicer že v času križarskih vojn. Opis oltarne podobe je bil dolg in skrivnosten, bogastvo sakralne kulturne dediščine v opremi je bilo vsekakor vredno spoznati. A najboljše so zgodbe, kakor se za Prlekijo spo- dobi. Kdo bi si mislil, kaj vse sporoča že oltarna podoba. Zbranim se je namreč za trenutek zazdelo, da berejo Brownovo Da Vincijevo šifro … A najboljše je šele sledilo. Dogodki iz časov turških vpadov so te kraje posebej prizadeli. Tu je žalostno končala lepa deklica Vida, a nazadnje so turško četo v bližnjem klancu premagale in poklale kar Prlečke same. Od takrat se tisti kraj imenuje Babji klanec, grob turškega poveljnika pa je menda tam spodaj, pod starim kostanjem. Sprehod do tja je skupino izletnikov razvedril, spoznali pa so tudi pokrajino od blizu. Ker se pod visokimi topoli ni mogoče ohladiti, Prleki jih po goricah sadimo za lepši videz pokrajine, je sledil postanek za kavo. Postrežba je bila bolj polžja, a o tem bomo kaj zapisali na drugem mestu. Vinogradniški dvorec v Železnih Dverih. Foto: Srečko Pavličič. slovenija 8_fin.indd 39 1. 10. 2018 12:38:36 40 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Jeruzalem, biser Prlekije. Foto: Matevž Lenarčič. slovenija 8_fin.indd 40 1. 10. 2018 12:38:37 41 A V PRLEKIJO BI ŠLI? KJE PA JE TO? Glavni oltar s skrivnostno podobo Žalostne Matere Božje v jeruzalemski cerkvi. Foto: Srečko Pavličič. slovenija 8_fin.indd 41 1. 10. 2018 12:38:37 42 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA … in domnevni odtis kopita turškega konja v cerkvenem tlaku. Foto: Srečko Pavličič. Spet smo se udobno namestili v avtobus in se po zapletenem manevru spustili v dolino, v zaselek Slenčo vas. Ovinka levo in desno in že smo se vzpenjali v povsem drugo smer. Pred nami je bil skrajni vzhod Slovenije, vinorodno gričevje v smeri Koga. Potok, ki se je vil po dolini, je meja med državama, sosednji hribi in vinogradi so že na hrvaški strani. V geografskem smislu neke razlike ni. Življenje tu in tam je skoraj enako, govorica se sicer raz- likuje, navade pa ne. Tudi vince je enako sladko na obeh straneh meje. Natančnejši pogled »čez planke« bi lahko razkril tudi bolj gosto naseljenost in bolj urejene vinograde, kot so naši. Postaja 12: Kog Pa smo že na Kogu. Po dolgem slemenu zložene hiške stojijo tesno ob cesti, ki se konča pred župnijsko cerkvico sv. Bolfenka. Razgled je spet neponovljiv. Vidimo vse do Varaždina in Čakovca, na severu pa vse do Goričkega na nasprotni strani Mure. A nekaj manjka. Ljudi ni. Nikjer nobenega človeka. Izpod kapa starega župnišča nas pozdravi župnik, nam molče odklene vhod v cerkev in vse je spet mirno in tiho. Razlaga je tišja, notranjost cerkve temačna in skromna. Takšen je Kog. Veliko vinogradov, majhnih, vertikalnih, nad katerimi stoji desetine hišk, lastniki pa so kdo ve kje. Sem pridejo le ob sobotah, ko je treba kaj postoriti, ali ob praznikih, ko se Stari kostanj, pod katerim naj bi bil grob turškega poveljnika … Foto: Srečko Pavličič. slovenija 8_fin.indd 42 1. 10. 2018 12:38:38 43 A V PRLEKIJO BI ŠLI? KJE PA JE TO? zberejo vesele družbe. Še vzorno urejeno šolsko dvorišče je samevalo. Otrok primanjkuje, pošto in trgovino so že zaprli. Kog je tudi neminljiv spomin na drugo svetovno vojno, ko je bil sistematično uničen. Hiša za hišo. Tudi povojnih žrtev, ki so naletele na mine in drugo eksplozivno orožje, je bilo tukaj največ. Zgodovina bi se skoraj ponovila v slovenski osamosvojitveni vojni, saj so prav v bližini Koga potekali prvi oboroženi spopadi; na obeh straneh so bile tudi žrtve. Kljub lepoti kraja in prepoznavnim geografskim značilnostim smo sedli v ohlajen avto- bus ter se spustili na ravnico ob reki Dravi. Postaja 13: Središče ob Dravi Srečanje s tem delom Prlekije je bilo za marsikoga od udeležencev ekskurzije novost. Seveda, saj na potepu po zemljevidu te kraje zlahka prezremo. Tako v kot so stisnjeni, da niti ne vemo, Vinogradi na območju Koga in sosedščine. slovenija 8_fin.indd 43 1. 10. 2018 12:38:38 44 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA da je vzhodno od Ormoža še občina Središče ob Dravi s prastarim naseljem in še posebej bogato zgodovino. Naselje in ljudje gravitirajo v smer Ormoža, a bližina večjih Čakovca in Varaždina ponuja več. Tudi govorica tukajšnjih Prlekov je blizu narečju čez mejo, tudi podob- nost v mnogem drugem je mogoče zlahka prepoznati. Ustavili smo se v središki Oljarni. Tu se od nekdaj vrtijo mlini, ki iz bučnega semena nare- dijo tako dišeče in značilno obarvano bučno olje. Posebej moški ga od nekdaj čislajo, saj vsebuje mnoge zdravilne učinkovine. Prikaz predelave bučnih semen v številne potrošniške izdelke je bil nazoren, še bolj pa pokušina dobrot iz bučnih semen in z bučnim oljem. Kruh, solate, sladice, jedrca na pet načinov … Potem pa še trgovina z vsemi dobrotami. Dobro obloženi smo zaključili obisk v Središču ob Dravi in se spet vrnili nazaj med vinske gorice. Postaja 14: Zasavci Sonce je bilo še visoko na nebu in takega septembra v Prlekiji skoraj ne pomnimo. A pozna popoldanska ura je prebudila že utrujene ter lačne želodce, zato je bil skrajni čas, da se ustavimo na poznem kosilu pri Puklavčevih v Zasavcih. Hm, mogoče pa na rani večerji?! Kakor za koga … Gobova juha in juha iz hudih rezancev je lačne potolažila. Obroki, ki so sledili, so vse po vrsti nasitili. Še na zdravje z dobrim vinom, pa se je veselje nadaljevalo. Za konec še »groz- dova« pogača. Večina jo je jedla prvič, saj jo tudi v Prlekiji pripravijo le v času trgatve. Skok na zunanjo teraso in plezanje na razgledno piramido je naznanilo konec dneva. Bli- žnji klopotec je molčal, ko so se udeleženci ekskurzije zbrali v občudovanju sončnega zahoda pod njegovim repom. Še malo in spet smo bili v avtobusu in na poti nazaj proti Ljubljani. Zavita pot nas je med goricami vodila mimo še enega srednjeveškega vinogradniškega dvorca, Temnarja nad Ilovci. Od daleč smo že videli Ljutomer in mimogrede zapeljali mimo rojstne hiše slikarja Anteja Trstenjaka. Nekdo v ozadju avtobusa se je na glas spraševal, le kje ljudje najdejo tako pisane barve za hišne fasade. Tudi to je svojevrstna dediščina Prle- kije. Etnologi in razni pisci so že v zgodnjem 19. stoletju opazili močno izraženo potrebo prebivalcev vzhodnega dela Štajerske po okraševanju hišnih pročelij, obokov, fasad. Fran- cjožefovsko obdobje je bilo še bolj pisano in barvitost hiš je počasi prešla v tradicijo. Resda, roko na srce, tu in tam tudi pretirano. Pa nič zato. Člani Ljubljanskega geografskega društva so prisluhnili še razlagi o prleških vaških grbih, ki so kot neheraldična pojavna oblika neponovljiva kulturna dediščina tega dela Slovenije in so tudi brez primere v Evropi. To pa je bilo tudi naše slovo. Vodja se je poslovil, Ljubljančani pa odpeljali. Vsak torej tja, kamor paše in spada. Pa še kdaj drugič seveda, spet v Prlekiji! slovenija 8_fin.indd 44 1. 10. 2018 12:38:38 45 A V PRLEKIJO BI ŠLI? KJE PA JE TO? Nisem zaviden ti, Grk, zbog tvojih vinskih gričev. Niti tebi, Renčan, ne, zbog vinskih jagod. Meni zajedno daje moj dom, kar vidva vsak zase imata. Oda A. Pergerja rodni Prlekiji, 1839 Obrazložitev nekaterih manj znanih besed, besednih zvez in povedi • »zahuškati« pomeni ‘zavriskati’ (juhuhu), poseben način oglašanja med trgatvijo, izraz veselja in pomena dela; • »püta« pomeni ‘brenta’ , lesena ali plastična nahrbtna posoda za prenašanje grozdja; • »berek« – v tem primeru pomeni nekdaj izkopan odtočni jarek za odvodnjavanje zamočvirjenega terena; • »graba« pomeni ‘spodnji, najnižji del vinograda, jarek’; • »bratva« pomeni ‘trgatev’ zrelega grozdja v vinogradih; • »metropola« pomeni ‘glavno mesto’ , v tem primeru pogovorno tradicionalno za Ljutomer; »Bratva« v Prlekiji nekoč … Vir: Zbirka DZ, knjižnica Ljutomer. slovenija 8_fin.indd 45 1. 10. 2018 12:38:39 46 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA • »Lotmerk« je narečno ime za ‘Ljutomer’ (iz nemškega Luttenberg); • »Küzmov Slavič« je hišni vzdevek Slavičevih v Ključarovcih pri Ljutomeru, nastal na podlagi porok dveh Slavičev s Kuzmovicami; • »huba« je bila kmetija, ki je bila v fevdalizmu podeljena v obdelovanje podložniku; • »te grunt lahko požre, če ga ne ladaš« pomeni ‘kmetija te uniči, če je ne zmoreš obdelati v smislu donosnosti’; • »brez zemle bomo sirmaki fsi, zato je ne tolaj, pri deci pa pazi« pomeni ‘če ne bomo imeli kmetijskih zemljišč, bomo vsi (pri hiši) siromaki, zato zemlje ne deli in pazi, koliko otrok boš lahko preživel’; • »vesničarje« pomeni ‘vaščani’ , prebivalci v okoliških vaseh (po izražanju tržanov); • »želar« je vzhodnoštajerski izraz za ‘kajžarja’; • »prkon« pomeni ‘veranda’ , odprt ali s streho pokrit prostor ob vhodu z dvorišča v kmečko hišo; • »privirti« pomeni ‘prigospodariti’ , vsekakor v smislu pozitivnega letnega poslovanja na kmetiji; • »z bojšin kujon« pomeni ‘z boljšim konjem’ , torej vprega s konjem, ki ga je bilo vredno pogledati; • »na lanci« pomeni ‘privezan z verigo’; • »fklopotčovemklopotiščiklopotecklopotčefskoklopoče« pomeni ‘v klopotčevem klopotišču klopotec klopotčevsko klopoče’ • »šackamra« pomeni ‘zakladnica’ , ki je v tem primeru ognjevaren obokan prostor v zvoniku, kjer so tržani nekoč hranili svoj arhiv in blagajno, sedaj je tam na ogled priložnostna zbirka starih sakralnih predmetov; • »vüra« pomeni ‘ura’ , v tem primeru javna ura nad vhodom v Mestno hišo: • »zobl na krüh« pomeni ‘na kos kruha namazana zaseka’; • »tünka« pomeni ‘čeber’ in v njem zaseka, v katero je vloženo prekajeno in pečeno svinjsko meso; • »špricar« pomeni ‘brizganec’ • »kruci« so bili ogrski kmečki uporniki, ki so od 16. do 18. stoletja ropali, morili in požigali po Habsburški monarhiji; • »Zoltanova kri« je sadjevec oziroma hišno žganje, poimenovano po osebi iz animacijske zgodbe; • »grozdova« pogača je pogača iz testa z nadevom iz skute, smetane in grozdnih jagod. Literatura in viri Belec, B. 1968: Ljutomersko-ormoške gorice. Založba Obzorja. Maribor, 290 str. Blumenau, I. 1995: Legenda o Turku in treh kostanjih na prleški zemlji slovenski. Slovenska nacionalna stranka. Ljubljana, 71 str. slovenija 8_fin.indd 46 1. 10. 2018 12:38:39 47 A V PRLEKIJO BI ŠLI? KJE PA JE TO? Curk, J. 1990: Ljutomer in njegova okolica. Založba Obzorja. Maribor, 72 str. Curk, J., Tomanič-Jevremov, M., Kaligarič, M., Štumberger, B. 1998: Vodnik po kulturni in naravni dediščini občine Ormož. Založba Veritas. Ormož, 93 str. Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek. Mladinska knjiga. Ljubljana, 1995, 416 str. Kalšan, V. 2006: Međimurska povijest. Samozaložba. Čakovec, 490 str. Kovačič, F . 1910: Trg Središče: krajepis in zgodovina. Zgodovinsko društvo Maribor. Maribor, 594 str. Kovačič, F . 1926: Ljutomer, zgodovina trga in sreza. Zgodovinsko društvo Maribor. Maribor, 374 str. Ljutomer: 750 let prve omembe kraja: 1249–1999. Občina Ljutomer. Ljutomer, 1999, 15 str. Maček, J. 2007: Na zemlji domači: kratka zgodovina slovenskega kmečkega stanu. Celjska Mohorjeva družba. Celje, 303 str. Makovec, J. 1995: Od Mure do Goric: o sebi in drugih Cvrleki, Zatučenci, Štuci, Bizeki, Kajeri in ostali. Samozaložba. Murska Sobota, 122 str. Novak, M. (ur.) 1990: Zbornik župnije sv. Janeza Krstnika Ljutomer. Župnijski urad Ljutomer, Pokrajinski arhiv Maribor. Ljutomer, 147 str. Odlok o simbolih Občine Ljutomer. Uradni list RS št. 39/1997. Ljubljana. Pavličič, S. 1997: Pozdrav iz Pristave. Samozaložba, Pristava pri Ljutomeru, 208 str. Pavličič, S. 1998: Ljutomer. Turistično društvo Ljutomer. Ljutomer, 20 str. Pavličič, S. 2002: Boj s Turki v Babjem klancu. Zavod za kulturo in izobraževanje. Ljutomer, 16 str. Pavličič, S. 2004: Kruci na Murskem polju. Zavod za kulturo in izobraževanje. Ljutomer, 16 str. Peić-Čaldarović, D., Petković, M., Tadin, O. 1993: Ratkaji Velikotaborski u hrvatskoj povijesti i kulturi: 1502–1793. Hrvatski povijesni muzej. Zagreb, 96 str. Puconja, M. 2011: Slovenska kmečka kultura: Na Cvenu od zemljiške odveze do začetka tretjega tisočletja. Klar. Murska Sobota, 447 str. Slekovec, M. 1896: Trg in župnija Ljutomer. Rokopis. Ljutomer, 1896. Stopar, I. 1991: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji: Med Prekmurjem in porečjem Dravinje: občine Gornja Radgona, Lenart, Lendava, Ljutomer, Murska Sobota, Ormož, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, 2. knjiga. Založba Park. Ljubljana, 187 str. Škrobar, T. (ur.) 1999: Vodnik Republika Slovenija: Upravna enota Ljutomer. Upravna enota Ljutomer. Ljutomer, 76 str. Trstenjak, A. 1992: Misli o slovenskem človeku. Založba Mihelač. Ljubljana, 205 str. slovenija 8_fin.indd 47 1. 10. 2018 12:38:39 48 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA slovenija 8_fin.indd 48 1. 10. 2018 12:38:39 49 VELENJE Z OKOLICO Nela Halilović Vodja: Nela Halilović, univerzitetna diplomirana geografka, članica Društva mladih geo- grafov Slovenije Gosta: mag. Katarina Ostruh, univerzitetna diplomirana geografka; Zoran Pavšek, profesor geografije in sociologije Ekskurzija je bila izvedena 5. septembra 2015. Potek poti: Ljubljana – Velenje – območje Šaleških jezer – Šenbric – Hrastovec – Ljubljana Postaje: 1. Velenjski grad 2. Velenje – mestno središče 3. Šaleška jezera 4. Šenbric 5. Hrastovec – kmetija Karničnik Uvod Velenje, zdaj peto največje mesto v Sloveniji, stoji v vzhodnem delu Šaleške doline (Šter- benk in sodelavci 2000). Šaleška dolina je območje med Smrekovcem na zahodu in Paškim Kozjakom na vzhodu ter med Ložniškim gričevjem na jugu in Vzhodnimi Karavankami na severu. V geografski literaturi se po naselitvenem in industrijskem središču Velenju pogo- sto imenuje tudi Velenjska kotlina (Šalej 1999). Dolinsko dno, ki meri približno 20 km², je v zadnjih letih doživelo obsežne spremembe (Sore 1963). Intenzivno izkopavanje premoga z vsemi spremljajočimi posegi v prostor je eden od razlogov, da se je v 19. in 20. stoletju prej večinoma agrarna kulturna pokrajina izrazito preobrazila (Šalej 1999). Zdaj je ves vzhodni dolinski del Šaleške doline urbaniziran, saj se je Velenje v zadnjih petih desetletjih izdatno razširilo. Velenje je tudi središče občine in pomembno industrijsko središče, ki z razvito trgo- vino ter ostalimi upravnimi, izobraževalnimi in drugimi dejavnostmi prerašča v regionalno savinjsko-šaleško središče. Občina Velenje ima status mestne občine. slovenija 8_fin.indd 49 1. 10. 2018 12:38:39 50 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Temeljne geografske značilnosti območja Mestna občina Velenje spada v makroregijo alpskega sveta ter v mezoregijo Velenjsko in Konjiško hribovje. Na severu je omejena s Pohorjem, na vzhodu z Dravinjskimi goricami, Voglajnskim ter Zgornjesotelskim gričevjem, na severozahodu z Vzhodnimi Karavankami, na zahodu s Kamniško-Savinjski Alpami, medtem ko je na jugu Savinjska ravan. Območje občine je razdeljeno na več pokrajinskih enot. V osrednjem delu se nad Šaleško dolino proti severu vzpenja Velenjsko hribovje. Vzhodno od reke Pake se razteza sredogorski svet Vitanjsko–Konjiških Karavank, ki ga od Pohorja na severu razdvaja Vitanjsko–Doliško podolje. Najobsežnejši predel med Šaleško dolino in Savinjsko dolino z Dobrnskim podoljem je Ložniško gričevje. V porečju srednjega toka Hudinje, med naseljema Socko in Vojnikom, je Hudinjsko gričevje, ki na severu sega do južnih pobočij Paškega Kozjaka in Konjiške gore (Poročilo o stanju … 2014). Šaleška dolina je po geološkem nastanku kotlina. Ker ugrezanje traja že več kot dva in pol milijona let, je njeno dno v globini od 1100 do 1200 metrov. Vzrok za ugrezanje sta večji neotektonski prelomnici, tako imenovana Šoštanjska prelomnica in Topolški prelom. Ogle- njenje pliocenskega rastlinstva v tektonski udornini je v osrednjem delu doline, ki je prekrit z do 400 m debelimi sedimenti, povzročilo nastanek lignita (Šalej 1999). Šaleška dolina je druga najmlajša tektonska udornina v Sloveniji, takoj za kvartarno udornino Ljubljanskega Pogled na dno Velenjske kotline s Smrekovca. Foto: Primož Pipan. slovenija 8_fin.indd 50 1. 10. 2018 12:38:40 51 VELENJE Z OKOLICO barja. Plast lignita, ki ponekod dosega debelino 170 m, je pomemben naravni vir Šaleške doline in velja za eno največjih premogovnih nahajališč v Sloveniji. Več kot stoletno izkopa- vanje lignita soustvarja reliefno podobo območja, v preteklosti pa je bilo tudi pomemben dejavnik gospodarskega in družbenega razvoja (Šterbenk in sodelavci 2000). V severnem delu podlago tektonske udornine gradijo karbonatni, predvsem triasni dolomiti, delno tudi apnenci, ki se jim južno od Velunje pridružita granit in tonalit. V južnem delu jo gradijo oligocenski in miocenski peščeni laporji, peščenjaki in andezitni tufi. Zahodno od Šoštanja prevladujejo permski in triasni apnenci ter dolomiti. Razlike v kamninski sestavi območja so vidne tudi v reliefu (Šalej 1999). Dolinsko dno je dolgo približno 8 in široko 2,5 km. S svojim hribovitim obrobjem sega od doline potoka Velunje vse do soteske reke Pake. Zaznamuje ga razgiban relief, mestoma je močno preoblikovano zaradi premogovništva. Površje se postopoma dviga od juga proti severu. Glavnina Šaleške doline je v višinskem pasu med 300 in 600 m nad morsko gladino. V severozahodnem delu je površje bolj vzpeto, tam hribi presegajo nadmorsko višino 1000 m. S 1091 m je najvišji Paški Kozjak. V večini primerov so južna pobočja bolj položna od sever- nih, kar vpliva na poselitev in razmestitev dejavnosti v prostoru. Višji, zlasti apnenčasti hribi, se večinoma šilasto zaključujejo, medtem ko so griči in nižji hribi običajno kopaste oblike. Kot že omenjeno, je površje v osrednjem delu doline izrazito antropogeno preobliko- vano. Zaradi ugrezanja po izkopu lignita so nastala jezera. Od zahoda proti vzhodu si sledijo Škalsko jezero (najstarejše, najmanjše in najvišje ležeče), Velenjsko jezero (največje v Šaleški dolini) in Družmirsko jezero (najgloblje umetno jezero v Sloveniji). V preteklosti so bila jezera predvsem negativno vrednotena, saj so bila njihova obrežja in bližnja okolica zaradi nesta- bilnega površja nevarna, nezanimiva in neprivlačna za kakršnekoli dejavnosti. V sodobnosti jezera zaradi načrtne sanacije ugrezninskega območja dobivajo številne razvojne potenci- ale, med katerimi so v ospredju možnosti za razvoj športnih in rekreacijskih dejavnosti ter turizma (Poročilo o stanju … 2014). Reka Paka s povirjem na Pohorju priteka v Šaleško dolino na mestu, kjer se njena soteska na široko razmakne. Skozi mestno občino Velenje teče po njenem južnem robu do soteske Penk v neposredni bližini Šoštanja, nakar teče skoznjo in se v Letušu izliva v Savinjo. Zdaj regulirano strugo Pake so v preteklosti potoki iz severnega dela doline z nasipavanjem "izri- nili" na južni rob doline (Sore 1963). Pedogeografska podoba Šaleške doline je zelo raznolika. V ravninskem delu so se na pliocenskih usedlinah in v dolinah potokov, ki pritečejo iz severnega dela, razvile psevdoo- glejene in oglejene prsti, na katerih so večinoma travniki. Ob Paki in njenih pritokih so se na kvartarnih rečnih nanosih razvile rjave koluvijalne prsti. Zaradi njihovih ugodnih lastnosti in majhnega naklona površja na njih prevladujejo njive. Na hribovitem obrobju so se na tria- snih apnencih razvile rjave pokarbonatne prsti in rendzine. Ta območja poraščajo predvsem mešani gozdovi. Podobno je tudi na južnem obrobju, kjer na silikatnih kamninah prevladu- jejo distrične rjave prsti, ki jih v osojnih severnih legah poraščajo gozdovi, na južnih prisoj- nih pobočjih pa so tudi njive, sadovnjaki in vinogradi. V osojnih legah se naravno razrašča gozd nižinskega hrasta in belega gabra. V višinskem pasu od 350 do 750 m zaradi človeko- vih posegov prevladujejo mešani bukovi gozdovi. Nad tem pasom prevladujejo obsežni in slovenija 8_fin.indd 51 1. 10. 2018 12:38:40 52 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Spomenik rudarja v središču Velenja. Foto: Matjaž Geršič. slovenija 8_fin.indd 52 1. 10. 2018 12:38:40 53 VELENJE Z OKOLICO strnjeni gozdovi, kjer zaradi selektivnega redčenja listavcev rastejo predvsem iglavci, največ je smreke in jelke (Poročilo o stanju … 2014). Šaleška dolina ima zmerno celinsko podnebje, povprečna januarska temperatura je –0,5 °C, julijska pa 19,9 °C. Značilen je subkontinentalni padavinski režim, z viškom padavin v poletnih mesecih v obliki ploh, ter sekundarnim viškom v jesenskih mesecih. V povprečju pade od 1000 do 1300 mm padavin letno. Pozimi sta za najnižje predele doline značilna temperaturni obrat in megla. Pobočja nad dolinami so pozimi toplejša, zlasti prisoje, kar se zrcali v nastanku termalnega pasu (Ogrin 1996). Podobi Šaleške doline in Velenja se zelo razlikujeta od njunih podob izpred pol stoletja. V tem času je prišlo do spremembe iz večinoma kmetijske v izrazito industrijsko in mestno pokrajino. Poleg spremembe pokrajinskega videza je prišlo tudi do temeljite funkcijske preobrazbe prostora, ki presega intenzivnost tovrstnega preoblikovanja drugih slovenskih kulturnih pokrajin (Prauhart 2008). Čeprav se je Velenje razvilo šele po drugi svetovni vojni, v obdobju socializma, industrializacije ter z njo povezanih deagrarizacije in urbanizacije, ima mesto zelo dolgo preteklost in tradicijo. Odkritje premogovnih plasti v zadnji četrtini 19. stoletja je pomenilo začetek preobrazbe pokrajine. Do druge svetovne vojne so bile spremembe postopne, po njej, ko je bil razvoj v nekdanji Jugoslaviji usmerjen v industrializacijo, pa je tako rekoč »čez noč« nastalo novo, sodobno mesto Velenje, ki se pogosto omenja kot »socialistični čudež« (Kljajič 2001). Najpomembnejši dejavnik za razvoj mesta je bil premog. Naselja, ki so bila locirana nad premogovnim slojem, so bila zapisana propadu, nastajajočemu rudarskemu mestu pa so namenili območje vzhodnega dela doline, kjer premoga ni. Sprva načrtovano mestno središče je bilo prestavljeno južneje, ob reko Pako (Poles 2013). Skladno z urbanističnim načrtom se je pričela druga faza gradnje mesta, ki ni več spominjalo na rudarsko kolonijo, temveč je šlo za »parkovno mesto«, zgrajeno po modernističnih arhitekturnih smernicah. Pozneje so se znotraj mestnega tkiva pojavili tudi drugi urbanistični vzorci, ki so jih narekovale svetovne urbanistične smernice (Prauhart, 2008). Skladno z industrializacijo in urbanizacijo je na mestnem območju naraščalo tudi šte- vilo prebivalcev. Leta 1948 jih je imelo Velenje le 1121, po podatkih za leto 2014 pa jih ima že 33.032. Velenje je postalo eno od gospodarskih polov Slovenije s triodstotnim deležem velikih podjetij, štiriodstotnim deležem srednje velikih podjetij, preostanek odpade na manjša podjetja. Kljub njihovi prevladi je pomen velikih in srednje velikih gospodarskih družb odločilen, saj te zaposlujejo kar štiri petine lokalne delovne sile. Vodilne dejavnosti tega dela gospodarstva so predelovalna industrija z večinsko proizvodnjo strojev in naprav, rudarstvo in energetika, trgovina, gradbeništvo in storitvene dejavnosti (Gospodarstvo v mestni občini Velenje 2015). Opis poti Po prihodu iz Ljubljane so se udeleženci ekskurzije najprej podali na Velenjski grad, ki stoji na grajskem griču južno nad mestom. Tam so izvedeli več o preteklosti najmlajšega sloven- slovenija 8_fin.indd 53 1. 10. 2018 12:38:40 54 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA skega mesta, ki je vse prej kot nezanimiva. Sledil je ogled mestnega središča z začetkom na Titovem trgu, kjer je bilo več povedanega o družbenih dejavnikih razvoja in gradnje Velenja v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Zatem so se po Cankarjevi ulici sprehodili do mestne tržnice s spremljevalnim programom, obiskali trgovino Domače dobrote in si ogledali mestne promenade, pri čemer so spoznali sodobne družbene procese, ki sooblikujejo mesto. Po vožnji z brezplačnim lokalnim prevozom do Škalskega jezera in sprehodu do Velenjskega jezera je Zoran Pavšek z Inštituta za ekološke raziskave ERICo povedal več o premogovništvu, njegovih posledicah na površju in rekultivaciji degradiranega območja. V nadaljevanju so si udeleženci Šaleško dolino ogledali z ene od razglednih točk v Šenbricu, kjer je Katarina Ostruh z Urada za urejanje prostora Mestne občine Velenje povedala več o naravnogeo- grafskih dejavnikih, ki so sooblikovali sedanjo reliefno podobo. Na koncu so udeleženci ekskurzije obiskali eno od kmetij v Hrastovcu, kjer so izvedeli več o šaleškem podeželju. Postaja 1: Velenjski grad Zgodovinski zapisi in arheološke najdbe pričajo, da je bila Šaleška dolina poseljena že v prazgodovini. Iz tega obdobja so ostanki naselbin prazgodovinskega človeka v Mornovi zijalki v Topolšici in jami Špehovka pri Hudi luknji, v bližnjih Bevčah pa so izkopali tri prazgodovinske predmete. V Škalah so izkopali ostanke dveh mastodontov, ki so v Šaleški dolini živeli pred približno dvema milijona leti. Iz rimskega obdobja so na območju Stare vasi našli različne predmete, ki pričajo, da je bila takrat na tem območju poštna postojanka Upellae, ki je stala ob pomembni prometni povezavi med Celejo in Virunumom na območju Gosposvetskega polja v provinci Norik (Kljajič 2001). Trg Velenje se v zapisih prvič omenja leta 1264. Nastal je na območju sedanjega Starega Velenja, nad katerim na strmi skalni kopi stoji Velenjski grad, eden lepše ohranjenih gradov na Slovenskem. Njegovi graditelji in prvi lastniki so bili gospodje Kunšperški, sledilo je obdobje, ko so se lastniki pogosto menjavali. Trajalo je vse do 16. stoletja, ko je grad prešel v roke rodbine Wagen von Wagensberg. Ti so stavbo popolnoma prenovili in spremenili v renesančno rezidenco. Med pomembnejšimi lastniki sta še Karl in Bianca Adamovich s konca 19. stoletja. Zadnji lastnik gradu, grof Coronnini-Kromberg, ga je kot poletno rezidenco uporabljal do leta 1943, ko so ga po kapitulaciji Italije Nemci kot italijanskega državljana iz Velenja izgnali. Po drugi svetovni vojni je grad prešel v last splošnega družbenega premoženja. V njem so uredili stanovanja, veliko notranje opreme je bilo uničene in stavbi je grozil propad. V petdesetih letih je Premogovnik Velenje v njem ustanovil Muzej slovenskih premogovnikov. Postopoma so v njem začeli urejati muzejske zbirke, hkrati pa se je začela tudi temeljita sanacija stavbe. Zdaj je v gradu Muzej Velenje s številnimi stalnimi in občasnimi zbirkami ter gostujočimi razstavami. Na območju Šaleške doline je bilo okrog dvajset gradov, zato se v nekaterih virih omenja tudi kot Dolina gradov. V 16. stoletju je dolina postala eno izmed središč protestantskega življenja na Štajer- slovenija 8_fin.indd 54 1. 10. 2018 12:38:41 55 VELENJE Z OKOLICO Velenjski grad in pod njim lepo obnovljena Vila Bianca. Foto: Drago Kladnik. slovenija 8_fin.indd 55 1. 10. 2018 12:38:43 56 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Na griču v neposredni bližini gradu so urejene sodobne smučarske skakalnice. Foto: Drago Kladnik. slovenija 8_fin.indd 56 1. 10. 2018 12:38:45 57 VELENJE Z OKOLICO skem. Ena večjih pridobitev iz tega obdobja je protestantska šola, ki je pomenila začetek šolstva na Štajerskem. Vse do 19. stoletja je bilo Velenje nepomemben trg, ki je v več pogledih zaostajal za takrat precej bolj razvitim Šoštanjem, kjer je bila razvita usnjarska industrija. Velenje je razvojno zaostajalo tudi za nekaterimi podeželskimi naselji v dolini. Nekoliko večji gospo- darski napredek je doživelo konec 19. stoletja, ko so v bližini odprli premogovnik, ta pa je sprva na razvoj trga Velenje vplival le posredno. Velenjski premog in tovarna usnja Šoštanj sta bila razlog za izgradnjo železnice, ki je Šaleško dolino povezala s Celjem, pozneje pa tudi z Dravogradom. Najpomembnejša gospodarska dejavnost je bilo kmetijstvo, razvijali so se trgovina, žagarski in lesnopredelovalni obrati. Podoben razvojni trend se je nadaljeval tudi v letih po končani drugi svetovni vojni. Kmalu so se začele večati potrebe po premogu, kar je trajalo do sedemdesetih let, ko je bila industrializacija na vrhuncu. Rezultat tega je bila gradnja novega naselja v ravninskem delu Šaleške doline (Kljajič 2001). Postaja 2: Velenje– mestno središče Velenje se je razvilo iz majhnega trga, kjer so delovali obrtniki in trgovci, še v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bila pomembnejša dejavnost krajanov kmetijstvo. Sočasno z razvojem velenjskega premogovnika se je vse bolj izpostavljala stanovanjska problematika, V gradu so poleg muzeja urejeni tudi prostori za slavnostne pogostitve, poroke in druge prireditve. Foto: Drago Kladnik. slovenija 8_fin.indd 57 1. 10. 2018 12:38:47 58 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA saj se je zaradi potreb po delovni sili v premogovniku v le nekaj desetletjih v Velenje priselilo ogromno ljudi. V prvi fazi množičnega priseljevanja so prispele predvsem družine »premogarjev« slovenskega rodu. Po podatkih popisa leta 1953 se je število prebivalcev podvojilo, večina priseljencev je bila s podeželja sosednjih občin. V istem obdobju je bila dokončana tudi nova železniška povezava do Velenja. Pozneje, vse do leta 1981, je v mestu, ki je to uradno postalo šele leta 1959, še vedno potekalo živahno priseljevanje. Takrat so se v Velenje priseljevali predvsem ljudje iz manj razvitih delov nekdanje Jugoslavije, še posebno z območja Bosne in Hercegovine. Priseljevanje je višek doseglo v letih 1971–1981. Po letu 1981 se je rast prebivalstva upočasnila. Posledično se je zmanjšala rodnost, še vedno pa se je ohranila nadpovprečno velika prebivalstvena rast. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 se je dotok priseljencev ustavil in število prebivalcev je bilo odvisno le od naravnega prirastka, tako da je do leta 2002 celo rahlo nazadovalo (Kljajič 2001). Posledice navedenih migracijskih tokov se zrcalijo v večetnični prebivalstveni sestavi. Na začetku priseljevanja v Velenje so začela nastajati barakarska naselja, značilna za rudarske kolonije. Brez večjih arhitekturnih ambicij so pričeli z gradnjo Novega Velenja, ki je bilo sprva locirano na rečni terasi, na območju sedanjega Sončnega parka, in ločeno od Starega Velenja. Kljub zidavi številnih večstanovanjskih pritličnih vrstnih hiš ter nizkih blokov Velenje tudi po takratnih predstavah ni prerastlo v sodobno mesto. Centralistično usmerjeno upravljanje države je kljub gospodarski rasti onemogočalo razvoj mesta in vse bolj je kazalo, da bo Velenje ostalo spalna rudarska kolonija brez mestotvornih funkcij. Novo vodstvo premogovnika z direktorjem Nestlom Žgankom (1909–2004) na čelu si je na začetku petdesetih let prizadevalo, da bi Velenje postalo sodobno mesto, naselje z estetsko dovršenostjo in funkcionalnostjo, ki bi prebivalcem zagotavljalo visoko kakovost bivanja (Mihelak 2010). Po vzorih iz zahodne Evrope se je pripravil arhitekturni načrt par- kovnega mesta, ki bi nudilo kakovostno in udobno bivanje rudarjev v svetlobi in zelenju, kar je nasprotno temnim rovom v premogovniku, kjer so sicer preživeli velik del svojega časa (Poles 2013). Z gradnjo sodobnega mesta bi se rešil tudi problem prebivalcev, ki so se doselili iz Kip nekdanjega direktorja premogovnika Nestla Žganka. Foto: Albert Kolar. slovenija 8_fin.indd 58 1. 10. 2018 12:38:48 59 VELENJE Z OKOLICO podeželskih in nerazvitih delov Slovenije in Jugoslavije, saj bi s tem »vzgojili« vzorne člane socialistične skupnosti, ki bodo vsestransko družbeno aktivni. Med letoma 1953 in 1965 so pod okriljem Premogovnika rudarji udarniško zgradili mesto, saj je po določenem številu opravljenih udarniških ur vsak udeleženec – nosilec gospodinjstva – prejel stanovanje v trajno last. Opravljenih je bilo več kot milijon udarniških ur, v akcijah pa so ne glede na spol, položaj ali starost sodelovali vsi prebivalci. Pri zasnovi mestnega središča, ki je zasnovano po takrat najsodobnejših urbanističnih in arhitekturnih smernicah in je sedaj zaščiteno kot arhitekturni spomenik modernizma, so sodelovali številni priznani arhitekti. Modernistično arhitekturo odlikujejo detajli. Tako rekoč čez noč je nastalo mesto, pri čemer so leta 1959 na Titovem trgu svečano odprli mestno središče. Velenje je še nekaj let zatem privabljalo množice ljudi, visoke domače in tuje dele- gacije, državnike in druge javne osebnosti na ogled »socialističnega čudeža« (Mihelak 2010). Mesto je bilo zasnovano po teoriji coninga, ki pomeni ločevanje funkcij v mestu, mestno središče pa nastopa kot ločena prostorska enota. Tudi v mestnem središču je opazno loče- vanje funkcij (šolstvo, zdravstvo, sodstvo, družbeno življenje), ki jih ločujeta reka Paka in mestna promenada (Poles 1999). Načrtno grajeno »popolno« mesto je že nekaj let po odprtju začelo izgubljati prvotno obliko, saj se je zaradi dodatnega priseljevanja pojavila potreba po izgradnji dodatnih stanovanj. Merila, ki so dotedanji mestni razvoj oblikovala z arhitekturnega vidika, so se začela rušiti, svoje je prispeval tudi napredek tehnologije. Tako imenovana industrijska gradnja je omogočala hitro izgradnjo večnadstropnih stanovanjskih objektov, ki so se pozneje združe- vali v blokovska naselja, ta pa so nudila precej slabšo kakovost bivanja. V osemdesetih letih je neupoštevanje urbanističnih smernic dokončno porušilo koncept parkovnega mesta, začela se je tudi gradnja enodružinskih hiš, ki je povzročila dokončno zlitje z bližnjimi nase- lji Konovo, Pesje in Šalek. Večina prebivalstva je bila osredinjena na vsega 11 % površine Šaleške doline (Prauhart 2008). Na začetku devetdesetih let, v obdobju postmodernizma, se je v mestu pričela nova faza, tako imenovana reurbanizacija, ki je bila rezultat pomanjkanja prostora za širitev mesta. Faza, ki še vedno poteka, predvideva razvoj z bolj smotrno rabo prostora, kar se kaže v ureditvi že obstoječih urbanih območij z namenom izboljšanja bivalnega okolja, ki naj omogoča boljo kakovost življenja meščanov. Trend obnove in urejanja mestnega prostora je opazen tudi v zadnjem desetletju. Za delovanje na področju razvojnih projektov v Mestni občini Velenje je od leta 2004 zadol- žena projektna skupina, ki deluje v okviru Urada za investicije in razvoj. Razvojni projekti, ki jih sofinancira Evropska unija, so pripomogli k energetski sanaciji večine javnih objektov, občani lahko uporabljajo brezplačen avtobusni mestni prevoz in brezplačna mestna kolesa, s čimer se spodbuja trajnostna mobilnost. Rezultat enega prvih uspešnih evropskih projektov je Mestna tržnica, ki se nekaj let po zaključku projekta še vedno nadgrajuje. Z namenom spodbujanja lokalne samooskrbe je na ploščadi sredi mestnega središča ob sobotah mogoče kupiti lokalne pridelke okoliških kmetov, enkrat mesečno pa je tudi z vidika oživljanja mestnega središča na tržnici organiziran spremljevalni program. Dober odziv prebivalcev na lokalno pridelano hrano je pripomogel slovenija 8_fin.indd 59 1. 10. 2018 12:38:48 60 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Najvišji spomenik Tita na svetu, postavljen na Titovem trgu, je le eden od mnogih sledov socializma v Velenju. Foto: Albert Kolar. Kulturni dom, delo arhitekta Otona Gasparija, z reliefno mrežasto arhitekturno plastiko, ki jo je zasnoval Stojan Batič. Foto: Matjaž Geršič. slovenija 8_fin.indd 60 1. 10. 2018 12:38:50 61 VELENJE Z OKOLICO Modernistični detajl na Ljudski univerzi – rudarska svetilka kot simbol rudarjev. Foto: Albert Kolar. slovenija 8_fin.indd 61 1. 10. 2018 12:38:51 62 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Mestna tržnica, s katero se načrtno spodbuja lokalna samooskrba. Foto: Albert Kolar. Rezultat enega od mnogih projektov za spodbujanje trajnostne mobilnosti so tudi brezplačna mestna kolesa. Foto: Albert Kolar. slovenija 8_fin.indd 62 1. 10. 2018 12:38:53 63 VELENJE Z OKOLICO Regulirana struga Pake in v javni prostor spremenjeno obrežje sta namenjena tudi ločevanju funkcij v mestu. Foto: Blaž Komac. Pogled na osrednji del parkovnega mesta, ki je sčasoma izgubilo idejno jasno zasnovan prvotni ustroj. Foto: Drago Kladnik. slovenija 8_fin.indd 63 1. 10. 2018 12:38:56 64 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA k ustanovitvi trgovine Domače dobrote, kjer je dnevno na voljo tako ponudba lokalnih pri- delovalcev kot pridelovalcev iz drugih slovenskih krajev. Mestna promenada, zgrajena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila obnovljena leta 2014. Vzrok za prenovo je bila dotrajana infrastruktura. Sedanja podoba zbuja veliko pozornosti in se je že zlila z okoljem, čeprav je arhitekturno povsem drugačna kot drugi deli mesta. Razvoj Velenja ne gre le v smeri ureditve mestnega središča. S številnimi projekti se oživljajo tudi blokovske soseske, s čimer se izboljšuje kakovost bivanja prebivalcev. Prav tako pomembna je krepitev lokalne skupnosti. Ta poleg druge in tretje generacije priseljencev zajema tudi sodobne ekonomske migrante, ki so našli delo v velenjski industriji. Postaja 3: Šaleška jezera V geološki zgodovini Šaleške doline se je v zadnjih 250 milijonih letih večkrat ponovilo, da je bilo površje prekrito z vodo. Nastali sta tektonski prelomnici, ob katerih se je površje pričelo ugrezati in nastala je velenjska tektonska udorina, sedanje dno Šaleške doline. V takratnem subtropskem podnebju je nastalo močvirje, v katerem se je začela kopičiti organska snov. Ugrezanje se je končalo pred približno dvema milijonoma leti. Jezero je zasulo vršajsko in rečno gradivo, ki se je tja prestavilo z višjega obrobja. Pod tem gradivom se je nakopičilo do 1000 metrov različnega organskega gradiva, med drugim tudi celoten ostanek močvirskih gozdov iz predhodnih obdobij. Odsotnost kisika pod neprepustnim gradivom je povzročila, da se je gradivo postopoma spremenilo v kompaktno organsko gmoto, ta pa se je v dolgotrajnem procesu pooglenitve lesne mase spremenila v premog. Šaleško ležišče premoga je največje premogovno nahajališče v Sloveniji, ki se razteza v dolžini 8,3 km in širini 2,5 km. Je ena najdebelejših premogovnih plasti na svetu, saj v globini od 200 do 500 m doseže debelino do 170 m. Premog oziroma lignit v šaleški premogovni kadunji se s svojimi fizikalnimi lastnostmi uvršča med manj kakovostne premoge, njegovo industrijsko izkoriščanje pa je upravičeno zaradi izdatnih zalog, ki jih ocenjujejo na približno 700 milijonov ton. Po različnih predvidevanjih naj bi bilo premog možno izkopavati vse do leta 2054, ko naj bi izkopali polovico razpoložljive količine. Premog v Šaleški dolini se prvič omenja v drugi polovici 18. stoletja, medtem ko začetki njegovega organiziranega izkoriščanja segajo v prvo polovico 19. stoletja. Približno sto let pozneje je Daniel Lapp ustanovil Premogovnik Velenje, istočasno pa je bila v Pesju zgrajena stanovanjska rudarska kolonija, kjer so lahko bivali na novo priseljeni rudarji. Leta 1927 je bila zgrajena prva elektrarna, ki je svojemu namenu služila do leta 1971. Že pred tem so začeli graditi šoštanjsko termoelektrarno. Izkop premoga se je le počasi povečeval do petdesetih let, ko je direktor premogovnika postal Nestl Žgank. Takrat je premogovnik doživel razmah, ki je privedel do izkopa kar petih milijonov ton lignita letno (Mihelak 2010). Poleg družbenih sprememb v Velenju, ki so bile rezultat premogovništva, so se na obmo- čju pridobivanja premoga pojavile tudi večje spremembe na površju. Ob že obstoječem tektonskem ugrezanju se je to še stopnjevalo zaradi izkopavanja lignita, ki je bilo najbolj slovenija 8_fin.indd 64 1. 10. 2018 12:38:56 65 VELENJE Z OKOLICO Objekt opuščene Stare elektrarne, ki je med letoma 1928 in 1970 obratovala na območju starega jaška Škale, zato se imenuje tudi Stari šaht. Foto: Drago Kladnik. Pogled na šoštanjsko termoelektrarno leta 1960. Foto: Wikimedia Commons. slovenija 8_fin.indd 65 1. 10. 2018 12:38:58 66 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA intenzivno prav na dnu doline. Gre za tako imenovano ugrezninsko območje, ki poleg že ugreznjenega površja obsega tudi območje predvidenega ugrezanja. Premog so izkopavali že na približno tretjini tega območja. Poškodovanega je bilo 600 ha površja, 200 ha pa se ga je ojezerilo. Površje se ne ugreza samo tam, kjer so zaloge lignita, temveč ga je mogoče zasle- diti tudi na obrobju območja izkopa. Površje, pod katerim je lignit že izkopan, je bolj ali manj že pogreznjeno. Tega območja ne imenujemo ugrezninsko, ampak ugreznjeno območje. Posledice izkopavanja se najprej opazijo v razpokanem in razlomljenem površju, pozneje se pojavijo zaporedni prelomi, ob katerih se tla predvsem zaradi geološke strukture ugre- znejo (v Šaleški dolini tudi do 12 m). Na površju je krovnina zgrajena iz sipkih, nestabilnih, neodpornih, pliocenskih in kvartarnih sedimentov, ki se po izkopu premoga hitro posedejo. Območja izkopanega lignita hitro zapolni krovnina. Ugrezanje površja poteka pod določe- nim kotom, ki je v Šaleški dolini 60°. To pomeni, da je ugreznjena površina večja od povr- šine območja odkopanega lignita. Površje se po izkopu premoga pogreza še nadaljnjih 15 do 20 let. Gre za razmeroma hiter proces, saj se v prvem tednu ugrezne tudi do štiri petine celotnega pogrezka, nato pa se pogrezanje upočasni (Šterbenk 1999). Krovnina, ki zapolni kotanje, je za vodo neprepusstna. Voda, ki zalije ugreznjeno površje, zato ne vdre pod površje oziroma v premogovnik, ampak nastajajo jezera. Čeprav je celotno območje Šaleške doline dokaj položno, je zaradi sipkih sedimentov občutljivo na erozijo, kar še dodatno razčleni in preoblikuje površje. Nastajanje jezer ni pogojeno samo z neprepustno podlago, ampak tudi z znatno količino padavin. Te so dokaj enakomerno razporejene prek celega leta, pomanjkanje je čutiti le v poletnih mesecih. Kljub vsemu kotanje niso povsem zapolnjene. Primanjkljaj ustvarja povečana poraba vode za termoelektrarno (Šterbenk 1999). Ugrezninsko območje prekrivajo prsti, nastale na glinah in ilovicah. Nižje lege so zaradi visoke gladine talne vode zamočvirjene, pred tem so ta območja prekrivali travniki. Pred začetkom premogovništva je na ugrezninskem območju prevladovala kmetijska raba, gozd je poraščal le slabo tretjino površja. Najbolj kakovostne njive so bile na Družmirskem polju. Zaradi intenzivne kmetijske rabe so se na dnu Šaleške doline razvila podeželska naselja Škale, Pesje, Preloge, Družmirje, Gaberke in Metleče, na območju ugrezanja sta tudi dela Velenja in Šoštanja. Naselji Družmirje in Preloge sta bili v celoti na ugrezninskem območju, zato so ju morali povsem izprazniti. Preloge ne obstajajo več, tudi Družmirje je večinoma zalilo, ohranilo se je le nekaj hiš v bližini Gaberk. V Metlečah še ni prišlo do sprememb površja, ker izkopavanja še ne potekajo v smeri proti Topolšici. Vse navedene kraje pa je premogovništvo vendarle prizadelo. Poleg uničenih hiš je prišlo tudi do porušitve infrastrukture. Po letu 1947 je bilo uničenih oziroma neuporabnih več kot 20 km cest, več kot 5 km železniških prog ter dve ranžirni postaji. Premakniti so morali tudi glavno cesto med Velenjem in Šoštanjem, ki je bila v preteklosti speljana po sredini doline, zdaj pa poteka ob njenem južnem robu, ob reki Paki. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so odločitev glede nadaljnjega izkopavanja premoga na tem območju prepustili naslednjim generacijam. Izračunati bi bilo treba dejansko gospodarsko vrednost zemljišč, poleg tega pa upoštevati tudi vsa okoljska merila, povezana z nadaljnjim širjenjem premogovnika. Zdi se, da bi ob njihovem strogem upoštevanju širjenje premogovnika proti zahodu postalo nerentabilno (Šterbenk 1999). slovenija 8_fin.indd 66 1. 10. 2018 12:38:58 67 VELENJE Z OKOLICO Pogled na Šaleška jezera s Termoelektrarne Šoštanj. Foto: Matjaž Geršič. Zaradi hitrega ugrezanja površja so se drevesa na severozahodnem bregu Velenjskega jezera znašla v vodi. Foto: Živa Novljan. slovenija 8_fin.indd 67 1. 10. 2018 12:38:59 68 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Predvideno širjenje Šaleških jezer zaradi izkopa premoga. slovenija 8_fin.indd 68 1. 10. 2018 12:38:59 69 VELENJE Z OKOLICO Do leta 1995 se je na območju Šaleške doline ugreznil tolikšen del površja, da so novona- stale kotanje merile približno 100 milijonov m 3 , kar je primerljivo s prostornino Bohinjskega jezera. Tretjino tega je zalila voda. Vsa jezera so zavzemala 2 km 2 ali petino dolinskega dna. Do leta 2005 se je kotanja povečala na več kot 120 milijonov m 3 . Površina celotnega ugreznin- skega območja je bila dobrih 6 km 2 , z vodo pa je bilo zalitih 2,1 km 2 zemljišč. To pomeni, da se je Šaleška dolina ojezerila in hidrološko povsem spremenila. Jezera niso nastala na Paki, ampak na njenih desnih pritokih. Vsa so seveda antropogenega nastanka in jih uvrščamo med pretočna in mlada jezera. Ojezeritev dolinskega dna ni povzročila le sprememb rečne mreže, temveč tudi spremembe v kroženju oziroma obnavljanju šaleških voda. Jezera se ne razlikujejo le po dimenzijah, ampak tudi po kakovosti vode v njih (Šterbenk 1999). Najstarejše od treh jezer v Šaleški dolini je Škalsko jezero, ki je v zgornjem delu spo- dnjega toka Lepene začelo nastajati že pred drugo svetovno vojno. Še v sedemdesetih letih so ga imenovali Velenjsko jezero. Na začetku 21. stoletja je merilo že 17 ha. Njegova gladina je na nadmorski višini 373 m, kar je najvišje med vsemi tremi Šaleškimi jezeri. Njegova os poteka v smeri vzhod–zahod. Jezero ima enotno kotanjo s prostornino skoraj milijon m 3 , kar je v primerjavi z ostalima dvema razmeroma malo. Z globino 20 m je od njiju tudi plitvejše. Površina Škalskega jezera se ne bo več spreminjala, saj je izkopavanje lignita pod njim že v celoti končano. Na začetku devetdesetih let so pod njegovim zahodnim bregom lignit še izkopavali, zdaj pa se je izkopavanje prenehalo tudi tam. Pojezerje Škalskega jezera meri dobrih 10 km 2 . To območje porašča predvsem gozd, poseljuje pa ga okrog 1000 prebivalcev. Pogled na Šaleška jezera z območja Hrastovca. Najmanjše Škalsko jezero je sredi fotografije, desno od njega je Velenjsko jezero in povsem v ozadju, pred Termoelektrarno Šoštanj, Družmirsko jezero. Foto: Albert Kolar. slovenija 8_fin.indd 69 1. 10. 2018 12:39:00 70 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Pogled na Velenjsko jezero s Termoelektrarno Šoštanj v ozadju, na levi strani fotografije. Foto: Blaž Komac. Velenjsko jezero se postopoma preobraža v pomembno rekreacijsko površino. Foto: Matjaž Geršič. slovenija 8_fin.indd 70 1. 10. 2018 12:39:03 71 VELENJE Z OKOLICO Na bregu Velenjskega jezera je v sedemdesetih letih zraslo rudarsko vrtičkarsko naselje, imenovano Kunta Kinte. Foto: Drago Kladnik. Ob poletni vročini jezero in njegovo obrežje privabljata številne osvežitve in sončenja željne Velenjčane. Foto: medmrežje. slovenija 8_fin.indd 71 1. 10. 2018 12:39:06 72 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Tretjina površja je namenjena tudi kmetijski rabi. Razmerje med površinama jezera in poje- zerja je neugodno, saj je jezero glede na površino pojezerja premajhno. Lepena letno prispeva povprečno skoraj 4.000.000 m 3 vode. Padavine je neposredno prispevajo 200.000 m 3 letno pa je izhlapi 158.000 m 3 . Po izračunih se voda v jezeru letno zamenja 5,4-krat (Šterbenk 1999). Vzhodno od Škalskega jezera je mnogo večje Velenjsko jezero. Njegova gladina je 6,5 metrov nižje, čeprav sta obe vodni telesi, ki ju ločuje nasip, le 100 metrov narazen. Velenj- sko jezero je v nekdanjem porečju Lepene, ob njenem pritoku Sopoti. Nastajati je začelo po drugi svetovni vojni, najhitreje pa se je povečevalo v šestdesetih letih, ko so pod njim najbolj intenzivno izkopavali premog. Sedanjo velikost je bolj ali manj doseglo sredi osem- desetih let prejšnjega stoletja. V zadnjem času se le še malenkostno povečuje, predvsem na severozahodni strani. Prostornina Velenjskega jezera je približno 25 milijonov m 3 , njegova površina pa 1,35 km 2 , s čimer je največje jezero v Šaleški dolini. Dolžina jezera je 1430 m, širina do 1210 m. Jezero z zelo razčlenjenim dnom ima tri glavne poglobitve, ki potekajo v osi jezera. Najve- čja globina je 53,7 m, kar pomeni, da je globlje od Bohinjskega in Blejskega jezera. Jezero je skoraj pravilne pravokotne oblike, njegovi bregovi pa so se že ustalili. Izkopavanje lignita trenutno poteka le še pod zahodnim bregom. Gre za dokaj intenzivno izkopavanje, a tam- kajšnjo potencialno ugreznino sproti zasipavajo z elektrofiltrskim pepelom. V prihodnosti večjih sprememb jezerske oblike, površine in prostornine ni pričakovati. Pojezerje Velenj- skega jezera meri 20,4 km 2 . Lepena prispeva 5,2 milijona m 3 vode, Sopota 3,6 milijona m 3 , padavine pa 1,6 milijona m 3 vode. Jezero torej skupno letno dobi več kot 11 milijonov m 3 vode, kar pa je glede na prostornino jezera malo, saj se jezerska voda zamenja šele v nekaj več kot dveh letih (Šterbenk 1999). Družmirsko jezero je najmlajše in najnižje ležeče ugrezninsko jezero v Šaleški dolini. Nastajati je začelo leta 1975. Ime je dobilo po vasi Družmirje, ki je bila na območju seda- njega jezera. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je merilo že skoraj 50 ha in vsebovalo 10,7 milijonov m 3 vode, leta 2004 pa se je površina jezera povečala na malo manj kot 63 ha (Šterbenk in sodelavci 2000). Leta 1998 je bila največja globina 69,2 metra, sedaj pa je že kar 87 metrov in tako je to jezero najgloblje v Sloveniji. Družmirsko jezero ima dve jezerski kotanji, zahodna je manjša in plitvejša od večje osrednje kotanje z dvema poglobitvama. Glavna jezerska kotanja je razpotegnjena v smeri vzhod–zahod in je podobna tisti v Škal- skem jezeru. Bregovi so bolj razčlenjeni kot pri Velenjskem jezeru. Ker lignit pod Družmirskim jezerom še vedno izkopavajo, se bo jezero v prihodnosti še povečevalo. Do leta 2020 naj bi doseglo velikost 170 ha, s čimer bo največje jezero v Šaleški dolini. Povečevalo se bo na vse strani, razen v smereh proti Šoštanju in reki Paki. Pojezerje Družmirskega jezera je hidrološko najugodnejše, saj meri kar 33 km 2 . Poleg padavin je edini vir napajanja Velunja, ki pa je za ta namen dovolj izdatna. Jezerska voda se izmenja dvakrat letno, z večanjem jezera pa se bo čas izmenjave podaljševal. Jezersko vodo onesnažuje tudi naselje Gaberke (Šterbenk 1999). Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila proizvodnja premogovnika na vrhuncu, so se v Premogovniku Velenje in Termoelektrarni Šoštanj morali soočiti z eko- loškim gibanjem – novim družbenim dejavnikom, katerega pripadniki so se zavzemali slovenija 8_fin.indd 72 1. 10. 2018 12:39:06 73 VELENJE Z OKOLICO za trajnosten, družbeno odgovoren in uravnotežen gospodarski razvoj. Obe podjetji sta morali razvoj usmeriti v čistejše pridobivanje energije. Nastal je ekološki inštitut ERICo in sredi devetdesetih let so izpeljali prve investicije, namenjene bolj ekološkemu ravnanju v prostoru. Celotno območje ob jezerih so ekološko sanirali, začele so se tudi naložbe v razvoj turistično-rekreacijskega središča na tem območju. Zdaj območje ob jezerih že velja za eno bolj privlačnih točk v Šaleški dolini (Mihelak 2010). Škalsko jezero je v večji meri namenjeno rekreaciji in ribolovu, na brežini Velenjskega jezera je locirana Velenjska plaža, ki z vso podporno turistično infrastrukturo letno privabi več kot 50.000 obiskovalcev. Rekreaciji in ribolovu je namenjeno tudi Družmirsko jezero, vendar je zaradi manj privlačne okolice (neposredna bližina Termoelektrarne Šoštanj) in neutrjenih bregov z vidika prostočasnih dejavnosti še vedno slabše razvito. Postaja 4: Šenbric Šenbric je podeželsko naselje v Mestni občini Velenje. Podobno, kot drugod po Sloveniji, je tudi v Mestni občini Velenje opazen porast selitev iz mesta na mestno obrobje oziroma podeželje. Število prebivalcev Šenbrica je od leta 2001 do leta 2013 s 134 naraslo na 167 (Pre- bivalstvo v naselju Šenbric 2015). V rimskem obdobju je mimo območja Šenbrica potekala antična cesta, ki je povezovala Celejo in Virunum. Vas je zanimiva tudi zaradi podružnične cerkvice sv. Brikcija, po kateri je dobila ime. Cerkvica izhaja iz poznogotskega obdobja. Zvonik so ji dozidali naknadno, predvidoma v 17. stoletju, v 18. stoletju pa je bila deležna obsežne prenove (Poles 1999). Cerkev stoji na razgledni točki nad Pako pri Velenju in nudi prekrasne poglede na celotno Šaleško dolino, razen njen skrajno vzhodni del. Postaja 5: Hrastovec – kmetija Karničnik Zaledje Šaleške doline je v nasprotju z urbaniziranim ravninskim delom še vedno predvsem kmetijsko. Z namenom izboljšanja konkurenčnosti kmetijstva in gozdarstva ter ozaveščanja lokalnega prebivalstva o lokalni ponudbi na šaleškem podeželju je bila leta 2008 ustano- vljena lokalna akcijska skupina LAS – Društvo za razvoj podeželja Šaleške doline. Kot projektni partner se je priključil tudi Inštitut za ekološke raziskave ERICo iz Velenja in izvedel projekt Raznovrstnost podeželja Šaleške doline. Namenjen je bil promociji lokalne samooskrbe in raznovrstnosti turistične ponudbe, vsebine pa so bile zasnovane tako, da bi izboljšale življenj- sko kakovost prebivalstva. Cilj je bil ozaveščanje ljudi o lokalni samooskrbi na eni strani ter spodbuda pridelovalcem za pridelavo in ohranjanje kmetijstva na zemljiščih z omejitvenimi dejavniki za kmetovanje na drugi (Predstavitev projekta … 2015). Ena od bolj znanih kmetij na šaleškem podeželju je kmetija Karničnik, ki stoji na vzpetini v naselju Hrastovec, v smeri proti Škalskim Cirkovcam. V bližini kmečkega doma sta spo- menik narodno-osvobodilnega boja in Karničnikova kapelica, oba vpisana v register kul- turne dediščine (Kmetija Karničnik 2015). Kapelica je bila zgrajena konec 19. stoletja, njeno slovenija 8_fin.indd 73 1. 10. 2018 12:39:06 74 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Karničnikova kapela. Foto: Albert Kolar. slovenija 8_fin.indd 74 1. 10. 2018 12:39:08 75 VELENJE Z OKOLICO notranjost krasi lesen kip Lurške Marije z Bernardko. Na kmetiji jo oglašujejo kot energetsko točko, ki naj bi obiskovalce sproščala (Karničnikova kapela 2015). Izpred kmetije se odpira panoramski pogled na Šaleško dolino in okoliške hribe, na kmetiji pa je možno okušati domače suhomesnate izdelke in ostalo ponudbo hrane ter hraniti številne domače živali. Lastnika kmetije se s kmetovanjem ukvarjata dopolnilno, ponudbo kmetije pa izboljšujeta skladno s trendi sodobnih turističnih kmetij; najnovejša pridobitev kmetije so sprostitvene storitve in prenočišča. Literatura in viri Gospodarstvo v mestni občini Velenje. Mestna občina Velenje, 2015. Medmrežje: http://www. velenje.si/o-velenju/gospodarstvo, 15. 12. 2015. Karničnikova kapela. Medmrežje: http://revivas-skale.si/index.php/zanimivosti-sp-1323312109/ sakralna-dediina/64-karnicnikova-kapela, 15. 12. 2015. Kljajič, D. 2001: Kratek pregled razvoja Velenja po letu 1945. Velenje, Zbornik raziskovalnega tabora 1999/2000. Inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje. Velenje, str. 14–19. Kmetija Karničnik. Medmrežje: http://revivas-skale.si/index.php/zanimivosti-sp-1323312109/ turistina-ponudba/121-kmetja-karnicnik, 15. 12. 2015. Dodatna ponudba na Karničnikovi kmetiji v Hrastovcu. Foto: Albert Kolar. slovenija 8_fin.indd 75 1. 10. 2018 12:39:09 76 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Medmrežje: http://www.velenje-tourism.si/dozivetja/velenjska-plaza, 25. 7. 2018. Mihelak, V. 2010: Premogovnik Velenje. Mejniki. Premogovnik Velenje d. o. o. Velenje, 155 str. Ogrin, D. 1996: Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik 68. Zveza geografskih društev Slovenije. Ljubljana, str. 39–56. Poles, R. 1999: Oris arhitekturnega razvoja Velenja – prek idealnega mesta do mesta priložnosti. Velenje: Razprave o zgodovini mesta in okolice. Mestna občina Velenje. Velenje, str. 439–476. Poles, R. 2013: Velenje: Sprehod skozi mesto moderne, arhitekturni vodnik. Berivka d. o. o. Velenje, 76 str. Poročilo o stanju okolja v mestni občini Velenje, 2014. Inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje. Velenje, 123 str. Prauhart, T. 2008: Prostorska in funkcijska preobrazba Velenja. Diplomsko delo, Oddelek za geografijo Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 94 str. Prebivalstvo v naselju Šenbric. Si Stat podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. Medmrežje: http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Dem_soc/Dem_soc.asp, 5. 12. 2015. Predstavitev projekta Raznovrstnost podeželja Šaleške doline. Medmrežje: http://www.erico.si/ raznovrstnost-podezelja/, citirano 15. 12. 2015. Sore, A. 1963: Velenjska kotlina včeraj in danes. Občinski ljudski odbor Šoštanj. Celje, 131 str. Šalej, M. 1999: Geografsko okolje kot zgodovinski sooblikovalec kulturne pokrajine. Velenje: Razprave o zgodovini mesta in okolice. Mestna občina Velenje. Velenje, 476 str. Šterbenk, E. 1999: Šaleška jezera: vpliv premogovništva na pokrajinsko preobrazbo Šaleške doline. Inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje. Velenje, 191 str. Šterbenk, E., Šalej, M., Špeh, N., Svetina, M. 2000: Šaleška dolina: primer izboljšanja degradirane pokrajine. Naprej k naravi 2, Zbornik referatov strokovnega posveta ekološkega foruma liberalne demokracije Slovenije in dokumenti foruma. Ekološki forum LDS. Ljubljana, str. 299–317. Poles, R. 1999: Sakralna dediščina Šaleške doline. Berivka d. o. o. Velenje, 816 str. slovenija 8_fin.indd 76 1. 10. 2018 12:39:09 77 SEVNICA Z OKOLICO Janez Levstik Vodja: Janez Levstik, lokalni turistični vodnik in vodnik Planinske zveze Slovenije Ekskurzija je bila izvedena 7. oktobra 2017. Potek poti: Ljubljana – Trebnje – Dolenji Boštanj – Sevnica - grad – HE Blanca – Boštanj – Lisca – Ljubljana Postaje: 1. Dolenji Boštanj 2. most čez Savo 3. Sevnica – tovarna Lisca in Trg svobode 4. Sevnica – Kopitarna 5. Grad Sevnica 6. Hidroelektrarna Blanca 7. Boštanj 8. Lisca Uvod Z izvolitvijo Donalda Trumpa za ameriškega predsednika je Sevnica kot rojstni kraj njegove žene Melanije postala precej bolj prepoznavna na svetovnem zemljevidu. Ekskurzija pa nas ne popelje le v središče zgornjega dela Posavja, ampak tudi v njegovo bližnjo okolico, kjer je za radovedne geografke in geografe še marsikaj zanimivega. Tako so se udeleženci ekskurzije pobliže seznanili z razvojem in spremembami, ki so jih prebivalci tega območja doživljali v zgodovinski perspektivi, s številnimi arheološkimi najdi- šči, srednjeveškimi gradovi, sadjarstvom, rečnim in železniškim prometom, hitrim razvojem industrije po letu 1955, gradnjo verige hidroelektrarn na spodnji Savi ter njihovimi pozitivnimi in negativnimi učinki, pa tudi prireditvami, kakršna je tradicionalna marčevska salamiada. slovenija 8_fin.indd 77 1. 10. 2018 12:39:09 78 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA slovenija 8_fin.indd 78 1. 10. 2018 12:39:10 79 SEVNICA Z OKOLICO Temeljne značilnosti Posavja Posavje je neformalna regija, ki se je izoblikovala v zadnjih dvajsetih letih prejšnjega stole- tja. Vse od 10. do 20. stoletja je bila po reki Savi razcepljena na spodnjo Kranjsko oziroma Dolenjsko na desnem bregu reke in spodnjo Štajersko na njenem levem bregu. Reka je ljudi ločevala, a jim dajala tudi možnost zaslužka. Do izgradnje mostov so bile edine povezave med nasprotnima bregovoma čolni in brodovi, s katerimi so prevažali ljudi, živali in trgovsko blago. Promet dolvodno je potekal prosto oziroma plavajoče, gorvodno pa za mala plovila s potisnimi lesenimi drogovi ob krajnih robovih, za večja plovila pa z večparno živinsko vleko in drogovi. Da je reka vplivala na usodo ljudi na tem območju, pričajo tudi mnoga arheolo- ška najdišča tako v dolini kot na višje ležečih mestih. V 21. stoletju je Posavje za osrednjo slovensko regijo postalo nekoliko odmaknjeno. Glavne prometne in potovalne poti namreč niso več ne rečne ne železniške, kot je bilo to še stoletje poprej, ampak avtocestne, ki pa so Posavje, razen v skrajnem spodnjem delu, zaobšle. Temu sta pripomogla tudi razpad nekdanje države in razvoj cestnega prometa, kajti prej so glavne upravljavske, politične in gospodarske poti za Slovence potekale na relaciji Ljubljana–Zagreb–Beograd, ki je v največji meri vodila skozi Posavje. Občini Radeče in Sevnica se nekako spontano povezujeta v zgornji del Posavja, Krško se razvija kot središče njegovega osrednjega dela in Brežice kot središče spodnjega dela, segajočega do hrvaške meje. V zadnjih letih se regiji na vzhodu priključuje občina Bistrica ob Sotli, na zahodu pa občina Kostanjevica ob Krki. Površje zgornjega dela Posavja je precej razgibano in razčlenjeno, medtem ko se vzdolž Save razprostirajo razmeroma ozke rodovitne ravnice. Foto: Matevž Lenarčič. slovenija 8_fin.indd 79 1. 10. 2018 12:39:11 80 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Opis poti Postaja 1: Dolenji Boštanj Reka Mirna je jugozahodna meja vzhodnega dela predalpskega hribovja. Njen povprečni pretok pred izlivom je 4 m 3 /s, maksimalni pa 114 m 3 /s. Izvira v gozdu severozahodno od naselja Velika Goba v osrednjem delu Posavskega hribovja. Nato teče večinoma po ozki dolini proti jugovzhodu, do kraja Mirne, kjer vstopi v manjšo kotlino (Mirnska dolina) in po njej do Pijavic leno teče približno proti vzhodu. Pri Pijavicah se njena dolina spremeni v okrog 12 km dolgo, ozko in vijugavo sotesko, iz katere priteče pri Dolenjem Boštanju, nasproti Sevnice, kjer se izliva v Savo. 400 m pred izlivom je Mirna sto let poganjala Redenškov oziroma Zajčev mlin s tremi pari kamnov in dobrih 200 m nižje še turbino Jakilove žage, v nočnem času pa do leta 1924 generator za prvo javno električno razsvetljavo v Sevnici in okolici. Dolvodno od jezu žage je bila reka pred prvo zajezitvijo Save pri Jedrski elektrarni Krško vsako leto aprila največje naravno sladkovodno drstišče podusti v Sloveniji. Izlov teh rib je bil še v prejšnjem stoletju dopolnilo mesni prehrani prebivalcev Boštanja in okoliških hribovskih vasi. Podroben opis sicer ročnega ribolova je v zborniku ob 800-letnici Boštanja objavil Janez Levstik. Reko spre- mljata cesta in železnica, ki Sevnico povezujeta s Trebnjim. Do druge polovice 20. stoletja je bila reka dokaj čista. Njeno čistost sta okrnila industrij- ski razvoj v Mirni in pozneje tudi »napredek« v gospodinjstvih po celotni dolini, katerega Okljuki reke Mirne v spodnjem delu, kjer teče prek ozke soteske. Foto: Marko Kapus. slovenija 8_fin.indd 80 1. 10. 2018 12:39:11 81 SEVNICA Z OKOLICO rezultat so angleška stranišča, množična raba pralnih in pomivalnih strojev ter farmski način reje nekaterih domačih živali. Odplake so se posredno prek greznic ali neposredno, brez čistilnih naprav, prelivale v reko, ki ni bila nič več »tekoči biser«. V zadnjih dveh desetletjih se stanje Mirne ponovno izboljšuje. Ob izlivu Mirne in potoka Sevnične v Savo, na stičišču predalpskega in obpanonskega ozemlja nastaja v kotlinici somestje Sevnica–Boštanj, ki je tudi geografsko središče občine Sevnica. Tu od vzhoda proti zahodu poteka ločnica mezoregij Posavsko hribovje ter Krško, Senovsko in Bizeljsko gričevje. Sevnica stoji na nadmorski višini 183 m in je industrijsko, obrtno, trgovsko, kulturno in upravno središče zgornjega Posavja. Mesto je postala leta 1952, tri leta pozneje pa tudi sedež velike občine, ki je v sedanjem obsegu od leta 1994. Na vzhodnem griču nad izlivom Mirne so v 17. stoletju sezidali mogočen Tariški grad s privlačnim drevesnim parkom. V njem so do druge svetovne vojne bivali Salezijanci, po njej je bila najprej v njem osnovna šola za učence od 5. do 8. razreda, od šestdesetih let Kon- fekcija Jutranjka, ki je zaposlovala tudi do 1500 ljudi, po letu 2003 pa je v gradu podjetje za izdelavo tehničnih izdelkov Siliko, ki ima več kot 150 zaposlenih in letno ustvari okrog 3 mili- Naravnogeografske enote občine Sevnica. Vir: Vintar Mally 2015. slovenija 8_fin.indd 81 1. 10. 2018 12:39:11 82 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA jone evrov čistega dobička. V zadnjih 50-ih letih so poleg gradu zrasle velike proizvodne in upravne zgradbe, drevesni park pa je eden od mladih, najetih direktorjev Jutranjke pred stečajem tovarne dal posekati. V zadnjem času se s strani vodstva podjetja Siliko pojavljajo zahteve, da se grad v korist nadaljnjega širjena podjetja poruši. Postaja 2: most čez Savo Do leta 1877 so bregova Save povezovala le plovila (čolni, splavi, brodovi). Tega leta pa je bil dograjen prvi leseno-železni most med Sevnico in Radno, pri čemer so financerji dobili dovoljenje za 50 let pobirati mostnino od vseh, ki ga prečkajo. Pod železnim obokom je bilo še vedno dovolj prostora za prehod lesnih splavov, ki so plavili les po Savi navzdol vse do leta 1960. Most so porušili šest let po izgradnji novega železobetonskega mostu kilometer gorvodno, katerega otvoritev je bila 1975. Leta 1938 je bil dokončan še slikovit železni most na železniški progi Tržišče–Sevnica, ki so mu dodali še 1,2 m širok pas za pešce in kolesarje. Leta 1992 je bila blizu nekdanjega, porušenega leseno-železnega mostu zgrajena 3 m široka brv za pešce in kolesarje, namenjena predvsem delavkam Jutranjke. Krajevne skupnosti občine Sevnica. slovenija 8_fin.indd 82 1. 10. 2018 12:39:12 83 SEVNICA Z OKOLICO Na severozahodu se najvišje vzpenja Veliko Kozje (993 m), na severu Lisca (948 m) in Ješovec (934 m) ter na severovzhodu obronki Bohorja (1023 m). Najnižja točka občine je na nadmorski višini 162 m. Podnebje je zmerno celinsko, s povprečno temperaturo najhladnej- šega meseca od 0 do –3 °C in najtoplejšega od 15 do 20 °C. Sevniško kotlinico po dolini reke Save s panonskimi vplivi dosegajo še nekoliko višje temperature. V Sevnici se v reko Savo izlivajo večji vodotoki Sevnična, Drožanjski potok in Florjanski graben. Zaradi milejšega podnebja so se ljudje že zgodaj naselili na dominantni vzpetini nad sedanjim starim mestnim jedrom, kjer je bil pozneje zgrajen grad Sevnica. Kraj Sevnica je nastal v 13. stoletju kot kolonizacijska naselbina ob tranzitni cesti. Razvil se je med grajskim hribom, reko Savo ter Drožanjskim potokom in Florjanskim grabnom. Nemško ime Lichten- wald je dobil po tamkajšnjem redkem oziroma svetlem gozdu. Leta 1309 se Sevnica posre- dno, leta 1322 pa neposredno omenja kot trg. Sevnica je že od srednjega veka dalje eden od najpomembnejših obrtnih in trgovskih krajev v Posavju. Prizadelo jo je več požarov. Najhujša sta bila leta 1763 in leta 1854. V letih 1861–1862 so zgradili sedanjo župnijsko cerkev sv. Nikolaja, veliko triladijsko neoroman- sko baziliko s prečno pravokotno ladjo. Skupaj s cerkvijo sv. Florjana v trgu je arhitekturna dominanta starega mestnega jedra. Kljub požarom si je Sevnica kmalu opomogla. 1. oktobra 1862 je skoznjo stekla žele- zniška proga od Zidanega Mostu do Zagreba in naprej proti Sisku. Z železnico je Sevnica postala povezana z vsemi večjimi srednjeevropskimi središči. Železnica je pospešila trgovske in poštne zveze, omogočila začetek industrializacije, zaposlovanje številnih malih kmetov in kočarjev, v trgu pa se je začelo razvijati letoviščarstvo, takrat priljubljena oblika turizma. Naraščanju prometa je sledil razvoj upravnih funkcij. Leta 1868 je Sevnica postala sedež okraja Pogled na staro mestno jedro Sevnice z župnijsko cerkvijo sv. Nikolaja. Foto: Peter Kumer. slovenija 8_fin.indd 83 1. 10. 2018 12:39:12 84 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA in vzporedno tudi okrajnega sodišča. Bila je tudi središče trgovine s sadjem. Najžlahtnejši sadež je bilo jabolko sevniška voščenka, ob obiranju zeleno, pozneje pa rumeno. Poznano je bilo na nemškem, angleškem, egiptovskem in celo avstralskem tržišču. Vsak sadež posebej so zavili v fini papir in ga skupaj z drugimi zložili v lesene transportne zaboje. 6. novembra 1865 je bila v Sevnici ustanovljena narodna čitalnica, prva v Posavju in prva v dolini ob Savi med Ljubljano in Zagrebom. Čitalnica je bila pobudnik velikega slovenskega tabora v Sevnici, ki je potekal 2. maja 1869. S skoraj 7000 udeleženci ter po radikalnosti in zrelosti zahtev spada med najpomembnejše slovenske tabore. Bil je izraz politične volje in narodno zavedne drže prebivalcev slovenskega Posavja. Zgodnja sevniška industrija je temeljila na izkoriščanju gozda. Leta 1886 je nastala tovarna kopit bavarskih industrialcev, ki je bila sploh prvi industrijski obrat v Posavju. Pozneje sta se ji pridružili še parna žaga (1909) in tovarna Jugotanin (1926). Lega nove železniške postaje (leta 1939 je veljala za tretjo najsodobnejšo v nekdanji Jugoslaviji), industrijskih obratov in drugih naprav so narekovali širitev kraja proti zahodu in severozahodu. Tam je že pred prvo svetovno vojno nastal zametek novejšega dela mesta, ki se je po drugi svetovni vojni še razširil z gradnjo novih stanovanjskih hiš in blokov. Industrializacija se je nadaljevala po drugi svetovni vojni. Nastali so industrijski obrati Mizarska produktivna zadruga Sevnica, sedanji Stilles (1945), konfekcija Lisca (1955), otroška konfekcija Jutranjka (1962) in Kovinska delavnica Sevnica, sedanji Preis (1962). V Sevnici je odprla vrata tudi prva samopostrežna trgovina v Posavju in na Dolenjskem oziroma četrta v Sloveniji. Razvijajoča se industrija je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja spodbudila močan dotok priseljencev predvsem iz Novejši del mesta ob železniški postaji, kjer stoji tudi kip NOB, ki ga je zasnoval v Sevnici rojeni arhitekt in urbanist Vladimir Braco Mušič, izdelal pa kipar Božidar Pengov. Foto: Peter Kumer. slovenija 8_fin.indd 84 1. 10. 2018 12:39:13 85 SEVNICA Z OKOLICO agrarnega zaledja občine, pa tudi s podeželja sosednjih občin. V letih 1954–1979 je severno od železniške postaje zraslo blokovsko Naselje heroja Maroka, ki je z mestom povezalo nek- danje vaško naselje Šmarje. Postaja 3: Sevnica – tovarna Lisca in Trg svobode Tovarna Lisca se je razvila iz male popravljalnice ženskih najlonskih nogavic leta 1955. Prvi nedrček je nastal iz tedaj modernih sintetičnih vlaken (perlon, likra). V osemdesetih letih 20. stoletja je tovarna z obrati v Sevnici, Krmelju, Zagorju ob Savi, na Senovem in v Babušnici v Srbiji zaposlovala 2300 ljudi. Glavnina proizvodnje je bila namenjena tujim blagovnim znamkam in jugoslovanskemu trgu. V dobro organiziranem največjem sevniškem podjetju so bile tudi takratne povprečne plače nad slovenskim povprečjem. Po jugoslovanskih gospodarskih krizah ter razpadu jugoslovanskega trga in sproščenem uvozu je bilo potrebno hitro ukrepanje, kar se je odrazilo v zmanjševanju proizvodnih zmogljivosti, krepitvi lastne blagovne znamke, odpiranju lastnih prodajaln v drugih evropskih državah in selitvi dela proizvodnje na območja s cenejšo delovno silo (Kitajska, Turčija, Egipt …). Večina odvečnih delavcev v proizvodnji se je po mehki metodi prek instituta začasnega čakanja upokojila ali prezaposlila drugam. Tako se je v prvih petnajstih letih 21. stoletja pod- jetje, ki je v večinski zasebni lasti, temeljito preoblikovalo. V Sevnici ostajajo ključne funkcije vodenja, razvoja novih kolekcij, del krojenja, nabavna in prodajna služba, logistika, kontrola s fizikalno-kemijskim laboratorijem ter finančno-računovodska služba. Podjetje, ki ima v Sloveniji še okrog 300 zaposlenih, uspešno posluje na svetovnem trgu. Skupno zaposluje 760 ljudi v osmih državah, prodaja pa v 25-tih državah in ustvari čez 33 milijonov evrov pri- hodka, od tega 3 milijone dobička. Lisca ima hčerinski tekstilni podjetji Inplet v Dolnjem Brezovem, ki proizvaja elastična in neelastična pletiva, ter Lisca konfekcija Babušnica v Srbiji, ki je največje proizvodno podjetje za šivanje zahtevnejših proizvodov. Prodajalna v matič- nem podjetju ponuja kupcem najširšo ponudbo spodnjega perila za ženske in moške ter spalni in kopalni program. Največja šola v občini in ena največjih v Sloveniji je osnovna šola Sava Kladnika Sev- nica. Šolska stavba je bila zgrajena leta 1964, zatem je bila večkrat dozidana ali nadzidana. V sklopu šole je tudi velika športna dvorana. Sedaj je šola zunanje in energetsko v celoti obnovljena oziroma posodobljena. Obiskuje jo med 800 in 1000 učencev, v vzgojnem pro- cesu in tehnično-funkcionalnih službah pa zaposluje več kot 80 oseb. Velika šolska knjižnica premore nad 17.000 knjižnih enot. Šolo je obiskovala tudi sedanja prva dama Združenih držav Amerike Melanija Trump, rojena Knavs. Tudi zato je šola postala privlačna za čedalje številnejše obiskovalce Sevnice. Šola je poimenovana po domačinu, gimnazijskemu maturantu in članu Zveze komuni- stične mladine Jugoslavije (Savez komunističke omladine Jugoslavije – SKOJ) Savu Kladniku, ki ga je gestapo kot prvo sevniško žrtev vojne skupaj s še 143 talci 2. oktobra 1942 ustrelil v Mariboru. Kladnika so v Sevnici postavili za vzornika mladini. Po njem so leta 1958 poime- slovenija 8_fin.indd 85 1. 10. 2018 12:39:13 86 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Na poreklo prve dame Združenih držav spominjajo vse številčnejši izdelki v sevniških izložbah. Foto: Peter Kumer. Precej spominkov s tematiko Melanije Trump, nekateri so prav elegantno oblikovani, je namenjeno sladkanju. Foto: Peter Kumer. slovenija 8_fin.indd 86 1. 10. 2018 12:39:15 87 SEVNICA Z OKOLICO novali pionirski odred, leta 1964 pa, kot že zapisano, sevniško osnovno šolo. 2. oktobra 1969 so pred njo odkrili njegov doprsni bronasti kip, delo kiparja Vladimirja Štovička. Po njem je poimenovana tudi ulica v novem delu Sevnice. V Sevnici je tudi srednja šola, ki deluje v sklopu Šolskega centra Krško-Sevnica. Kore- nine ima že v 19. stoletju, ko so v Sevnici izvajali kmetijske tečaje, na začetku 20. stoletja je bila tu trgovska in potem obrtna nadaljevalna šola. Po drugi svetovni vojni so se tu najprej izobraževali mizarji, mesarji, kovači, sodarji, peki, šivilje in krojači. Leta 1963 je bila ustano- vljena vajeniška šola lesne stroke za mizarje, rezbarje, parketarje in kolarje. Po desetletju so jo ukinili in nastala je Poklicna oblačilna šola Sevnica, ki se je leta 1982 preimenovala v Sre- dnjo tekstilno šolo, leta 1997 pa v Srednjo šolo Sevnica. V njej se glede na potrebe lokalnega gospodarstva in obrti izobražujejo tekstilci, frizerji, lesarji in turistični tehniki. V sklopu šole je tudi hostel z večposteljnimi sobami. Na Trgu svobode je pekarna in kavarna Kruhek, ki je v lasti samostojnega podjetnika Karla Kozoleta. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1993 in ima 20 zaposlenih v proizvodnji ter prodaji kruha, svežega peciva, slaščic in testenin. Ima dve proizvodni in štiri prodajne lokacije, dve zunaj Sevnice, ter kavarno v dveh nadstropjih z zunanjimi terasami in večjim parkirnim prostorom ob stavbi. Leta 2014 je lastnikova hči v neposredni bližini odprla še pasjo pekarno. V zadnjih dveh letih ima kavarna med široko ponudbo tudi sok bezgovega cvetja in jabolčno pito Prva dama z nadevom avtohtonega jabolka sevniška voščenka. Sevnica je dobila sejemske pravice leta 1513. Sejem je bil nekdaj glavna priložnost pro- daje in nakupa živine ter drugih za dom potrebnih izdelkov lončarstva, kovaštva in drugih obrti. Dandanes je sevniški sejem vsako prvo soboto v mesecu, razen novembra, na Trgu svobode med 8. in 12. uro. Na njem običajno razstavlja in prodaja več kot 70 prodajalcev. Ti morajo plačati občinsko takso, nato pa plačujejo mesečno pristojbino v enkratnem znesku, po izstavljenem računu. Na sejmu prodajajo tekstil, suho robo, kovaške in lončarske izdelke, sadike, mesne, mlečne in druge prehrambne izdelke, suho in posušeno sadje, olja ter čebe- lje in ostale lokalne proizvode. V zadnjih letih se v vse večjem obsegu pojavlja tudi cenena kitajska roba. Postaja 4: Sevnica – Kopitarna Leta 1886 je nemška družina Winkle v Šmarju pri Sevnici, na območju takratne stare žage, ustanovila podjetje za izdelavo lesenih čevljarskih kopit. Sevnica je bila tedaj obdana z bogatimi bukovimi gozdovi, katerih les je bil primarna surovina za te izdelke. Čez šest let so postavili prvi parni kotel za parjenje polizdelkov. Podjetje Winkle se je hitro širilo in postalo največje tovrstno podjetje daleč naokrog. Jeseni 1946 je takratna oblast z odlokom podjetje preimenovala v Kopitarno Sevnica. Podjetje se je tudi v naslednjih letih širilo. Po letu 1975 so v njem začeli s proizvodnjo plastičnih, polietilenskih kopit. Proizvodni program pa se je začel poizkusno širiti tudi na obutev za prosti čas in profesionalno obutev, rolete in stole. Rolete in stoli so bili prehodnega značaja, medtem ko se je izdelava obutve tako modno kot funkcionalno še nadalje razvijala. slovenija 8_fin.indd 87 1. 10. 2018 12:39:15 88 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Kopitarna Sevnica. Foto: Peter Kumer. Sodobno oblikovana obutev sevniške Kopitarne. Foto: medmrežje 1. slovenija 8_fin.indd 88 1. 10. 2018 12:39:16 89 SEVNICA Z OKOLICO Kemična tovarna Tanin v glavnem predeluje kostanjev in hrastov les v tanine, ki so temeljna kemikalija za strojenje kož, pridobiva pa tudi farmatan kot prehransko dopolnilo za domače živali. Ostali proizvodi so furfural, ki se uporablja v petrokemiji, natrijevi acetati za tekstilno barvarsko industrijo, produkti za dodelavo vin in konjakov, raznovrstni naravni ekstrakti in arome ter prehranska dopolnila, kot so antioksidanti, polifenoli … Izlužen in posušen les se uporablja za toplotno energijo v tovarni in proizvodnjo elektrike, namenjene tudi javnemu omrežju. Proizvode prodajajo na vseh celinah sveta, največ pa v Italiji. Tanin je kapitalsko intenzivno podjetje z več kot 130 zaposlenimi. V občini Sevnici je vodilno po ustvarjenem dobičku, ki ga vseskozi vlaga v lasten razvoj. Rafael je uspešno specializirano podjetje za izvajanje storitev na področju sanacije plazov, železniških in cestnih gradenj, hidrogradenj, za proizvodnjo in namestitev geotehničnih sider ter izgradnjo protihrupnih ograj ob avtocestah in železnicah. Preis Sevnica je uspešno podjetje v avstrijski lasti z več kot 160 zaposlenimi za nedoločen čas in do 100 zaposlenimi pogodbeno, za določen čas. Je podjetje kovinarsko-varilske stroke, specializirano za varjenje natančnih konstrukcij, razne večje naprave (oljetesne posode, kotli, še posebej ohišja za oljne transformatorje, električne lokomotive in druge visokokakovostne varjene konstrukcije) za kupce globalnih blagovnih znamk, kot so Siemens, ABB, CG, pa tudi slovensko podjetje Kolektor Etra. Stilles iz Sevnice je družba z od 150 do 200 zaposlenimi in mnogimi kooperanti. Podjetje ima 70-letno tradicijo v proizvodnji visokokakovostnega stilnega pohištva in druge notranje opreme, namenjene v glavnem hotelskim objektom, nekaj pa tudi zasebni prodaji. Podjetje je prisotno v več kot 30-ih državah sveta; v tujini ustvari 95 % letnega prihodka. Trenutno je najbolj aktivno na tržiščih jugovzhodne in zahodne Evrope. Med njegovimi zadovoljnimi kupci so renomirane svetovne hotelske verige Hyatt, Kempinski, Ritz-Carlton, Sheraton, Marriott, Hilton, Falkensteiner in še nekatere. Postaja 5: Grad Sevnica Grad Sevnica stoji na razglednem griču nad starim jedrom istoimenskega naselja. Na mestu sedanjega gradu je nekoč stal le del, ki je bil verjetno sezidan v prvi polovici 12. stoletja. Grad je prvič pisno omenjen leta 1309 kot castellum Liechtenwalde. V času hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573 se je za razliko od mnogih drugih izognil uničenju. V tem času je bila na grajskem pobočju verjetno zgrajena tudi Lutrovska klet, protestantska oziroma luteranska molilnica, ki naj bi jo občasno obiskoval tudi Jurij Dalmatin (okrog 1547–1589). Pozneje je del kleti postal grobnica nekaterih sevniških graščakov. Sedaj v njenih akustičnih prostorih potekajo glasbeni koncerti in druge prireditve. Po temeljiti obnovitvi v zadnjih desetletjih je grad postal osrednji kulturni, zgodovinski, politični in protokolarni objekt v občini Sevnica ter obenem središče tamkajšnjega kultur- nega dogajanja. V gradu so mnogi ogleda vredni prostori: baročni salon, hodniki in stolp s čudovitimi freskami, poročna in konferenčna dvorana, prostori s šolsko in gasilsko muzejsko zbirko ter slovenija 8_fin.indd 89 1. 10. 2018 12:39:16 90 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Poslopje gradu Sevnica. Foto: Peter Kumer. Grajski stolp s freskami. Foto: Peter Kumer. slovenija 8_fin.indd 90 1. 10. 2018 12:39:17 91 SEVNICA Z OKOLICO Razgled z gradu s pogledom na terasirani grajski vinograd. Foto: Peter Kumer. Grajska vinoteka. Foto: Peter Kumer. slovenija 8_fin.indd 91 1. 10. 2018 12:39:19 92 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA zbirko o izgnancih z območja občine Sevnica, grajska kapela … V njem so poleg občasnih razstav umetnikov tudi zbirka krasilne umetnosti Ivana Razborška, zbirka Ogled avtorja Rudija Stoparja, zbirka Kamni govorijo, grajsko lutkovno gledališče in maketa naselbine Ajdovski gradec. Na območju gradu so še grajski park z apartmajsko vilo in grajskim vinogradom s trtami modre frankinje ter znamenita Lutrovska klet na vzhodnem pobočju grajskega griča. Obiskovalcem so na voljo tudi pokušina vin v grajski vinoteki ter pijače in slaščice v grajski kavarni ali terasi pred gradom, ki ponuja prekrasen pogled na staro mestno jedro in dolino reke Save. Sprehodijo se lahko tudi po grajskem parku z mogočnimi drevesi, označenimi s tablicami, ki obiskovalce usmerjajo k energijskim točkam, kjer se lahko napolnijo z močjo pozitivne Zemljine energije. Na parkirišču pod gradom je urejeno in brezplačno dostopno postajališče za avtodome z vso potrebno infrastrukturo – električnimi priključki z zunanjimi vtičnicami ter vodovodnimi in kanalizacijskimi priključki, namenjenimi odvodu fekalij. Čudovit razgled na stari del Sevnice razkriva cerkev sv. Florjana iz 16. stoletja, župnij- sko cerkev sv. Nikolaja iz leta 1862 in Vrtovškovo gostilno pri cerkvi, znano po tradicionalni Salamijadi. Prireditev je vsakega 10. marca in je bila letos organizirana že 57-ič. Nanjo imajo vstop samo moški, ženske pa le, če plačajo dva litra vina za vsako omizje. Zraven gostilne so stavba prve šole v Sevnici iz leta 1801 in tri mlajša šolska poslopja. Pod gradom so na trgu obnovljene zgradbe spodnjega sevniškega gradu iz 17. stoletja. Tam so tudi Slomškov dom ter stavbi prve slovenske čitalnice in sodišča z medvojnimi zapori, iz katerih je 12. 11. 1942 narodni heroj Dušan Kveder Tomaž s pomočnikoma osvobodil štiri politične zapornike. V spomin na ta dogodek je tega dne v sevniški občini občinski praznik. Grad Sevnica z okolico upravlja občinski zavod za kulturo, šport, turizem in mladinsko dejavnost (KŠTM – Sevnica), ki vzdržuje in upravlja tudi 5 km oddaljeni arheološki park Ajdo- vski gradec. Tamkajšnje arheološko najdišče spada med najbolje raziskana naselja iz časov preseljevanja ljudstev v 5. in 6. stoletju v tem delu Evrope. Ajdovski gradec je bil eno večjih starokrščanskih središč na območju Alp in je tudi ena bolje raziskanih poznoantičnih višin- skih naselbin na Slovenskem. Primerjamo jo lahko z naselbinami Rifnik pri Šentjurju, Ajdna nad Potoki in Korinjski hrib nad Velikim Korinjem v Suhi krajini. Skupaj z njimi je Ajdovski gradec zadnji glasnik rimske civilizacije na slovenskem ozemlju. Postaja 6: Hidroelektrarna Arto-Blanca Sava v spodnjem delu toka po Sloveniji se je kot potencial za pridobivanje električne energije omenjala že pred drugo svetovno vojno. Raziskave prepustnosti tal so izvajali tudi Nemci med drugo svetovno vojno in načrtovali hidroelektrarne pod Lisco. Z načrtovano zajezitvijo bi poplavili dolino in številne vasi vse do Radeč, vendar se izvedbe niso lotili. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je načrtovanje izgradnje hidroelektrarn na spodnji Savi dozorelo do te mere, da se je pričela realizacija projekta sedmih zaporednih elektrarn, iz katerega so pozneje izpustili HE Brestanica. Med preostalimi šestimi načrtovanimi posavskimi hidroelektrarnami jih pet že obratuje. To so hidroelektrarne Vrhovo, Boštanj, Arto-Blanca, Krško in Brežice medtem ko za zadnjo v slovenija 8_fin.indd 92 1. 10. 2018 12:39:19 93 SEVNICA Z OKOLICO verigi, hidroelektrarno Mokrice, priprave na gradnjo še potekajo. Prva je bila v letih 1988–1993 zgrajena hidroelektrarna Vrhovo, ki je v lastništvu Savskih elektrarn Ljubljana. Ima instalirano moč 34 MW in je za razliko od preostalih okarakterizirana kot srednjesavska. Ostale so v lasti Holdinga slovenskih elektrarn in so bile zgrajene po letu 2001. Njihova instalirana moč je med 30 in 42 MW. Vseh šest hidroelektrarn naj bi skupno proizvedlo okrog 836 GWh letno ali četrtino celotne proizvodnje hidroelektrike v državi oziroma okrog 8 % vse proizvedene električne energije v Sloveniji. Na daljši rok bo vsekakor največja korist izvedbe projekta hidroenergetska raba, toda za zdaj sta še pomembnejši protipoplavna zaščita porečja reke Save in infrastrukturna ure- ditev doline. Žal pa je v času gradnje HE Arto-Blanca prišlo do tragedije, ko je 26. junija 2008 tedanji sevniški župan Kristjan Janc poslal vabilo na zadnji spust po naravni strugi Save od Boštanja do Brestanice. Ker pa so medtem tok vode že speljali prek prelivnih polj, temeljnega namena spusta ni bilo mogoče izpeljati. Predstavniki sevniške občine, ki so spust organizirali, so se pred tem oglasili na podjetju Hidroelektrarne na spodnji Savi, kjer so jim odločno odsvetovali spust čez prelivna polja blanške hidroelektrarne, česar posadki dveh čolnov nista spoštovali. Spusta se je udeležilo 31 ljudi, od tega 27 v štirih kanujih (v treh s po sedmimi ljudmi in enem s šestimi) in štirje v gasilskem čolnu. Zadnji spust po Savi je zahteval 13 smrtnih žrtev, med njimi župana, predsednikov kra- jevnih skupnosti, sodelavk in sodelavcev z občine, podjetja Infra in drugih udeležencev čol- Pogled na hidroelektrarno Krško, tretjo v verigi petih hidroelektrarn na spodnji Savi. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 93 1. 10. 2018 12:39:21 94 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA narjenja. Reševanja oziroma iskanja pogrešanih se je v petih dneh udeležilo več kot tisoč ljudi iz specializiranih enot. Čez čas je občinski svet sprejel sklep, da se v tragediji preminulim v spomin in živim v opomin ob elektrarni postavi pomnik, ki ga je zasnoval domači umetnik Rudi Stopar. V temnem granitu so spodaj upodobljeni vodni valovi, nad njimi pa je granitni monolit, nekakšen melhir, s 26 kroglami, vgnezdenimi v kamen, od katerih jih ima trinajst vrezan križ s solzo. V vršnem delu monolita je prav tako vgnezdeno potemnelo zlato sonce s solzami. Skulptura se imenuje »Sonce se je zjokalo«. Postaja 7: Boštanj V trikotniku med Savo in Mirno je naselje Boštanj, ki se je v 20. stoletju skupaj z Dolenjim Boštanjem, imenovanim tudi Dolenja vas, zraslo v strnjeno naselje. Prva pisna omemba kraja (Savenstein, Zavstan) je stara več kot 800 let. Kraj je središče istoimenske krajevne skupnosti z okrog 2500 prebivalci, od katerih jih približno 1000 živi v osrednjem naselju. V Boštanj vodijo trije odcepi z magistralne ceste Celje–Krško in eden s ceste iz doline reke Mirne. Staro središče je na griču okrog župnijske cerkve povišanja sv. Križa, ki se omenja že v 13. stoletju. Sedanja stavba, tretja na tem mestu, je neoromanska bazilika iz sredine 19. stoletja. Ob cerkvi sta stavbi župnišča in nekdanje šole. Pred desetletjem so porušili mežnarijo poleg župnišča, kjer je od leta 1850 potekalo prvo osnovnošolsko izobraževanje. Okrog cerkve je Razvaline gradu Boštanj. Foto: medmrežje 2. slovenija 8_fin.indd 94 1. 10. 2018 12:39:30 95 SEVNICA Z OKOLICO bilo tudi pokopališče, ki so ga pred gradnjo obstoječe zgradbe prestavili na planotico nad vasjo. Nad pokopališčem je na Gavgah, srednjeveškem morišču, eno redkih naravnih rastišč rumenega sleča (Azelea pontica) pri nas. Dober kilometer severozahodno od cerkve so na hribu nad cesto proti Radečam razvaline v 11. stoletju zgrajenega gradu Sawenstein, pod njim, ob Savi, pa razvaline v 16. stoletju pozidanega gradu z okoliškimi gospodarskimi poslopji ter privlačnim, 250 m dolgim francoskim parkom s paviljonom iz 19. stoletja. Ta grad je bil požgan med drugo svetovno vojno, gospodarska poslopja pa so porušili ob gradnji hidroelektrarne Boštanj. Tedaj je bila ob gradu obnovljena kamnito obokana cerkvica sv. Nikolaja. V bližini stoji staro poslopje gozdarske hiše, kjer je bil rojen kipar in največji slovenski medaljer Vladimir Štoviček (1896–1989). Celoten grajski kompleks se imenuje Graščina. Poslopja nove šole, telovadnice in igrišč so sedaj na planotici nad Dolenjim Boštanjem. V starem središču kraja so tudi kulturna in športna dvorana, zunanje travnato igrišče in lipov drevored kralja Aleksandra, ki so v lasti in upravljanju društva TVD Partizan Boštanj. Tu so še tristezno balinišče in zunanje fitnes naprave. V prostorih doma TVD Partizan imajo prostore tudi Aktiv žena Boštanj ter številna druga društva in pevske skupine, ki so nosilci kulturne dejavnosti v kraju. Aktiv žena Boštanj, ki je sestavni del občinskega Društva kmetic Sevnica, beleži 25 let neprekinjenega delovanja. Je nepogrešljiv partner vseh krajevnih in turističnih prireditev v naselju. Skoraj petdesetčlanski aktiv deluje predvsem na etnološkem, rokodelskem, kuhar- skem, pekarskem in aranžerskem področju. Tretjina članic je že v poznih letih in niso več pretirano aktivne, medtem ko so ostale bolj ustvarjalne. Prek leta so vključene v več kot deset prireditev tako v lastni organizaciji kot organizaciji drugih ustanov. Postaja 8: Lisca Lisca je 948 m visok hrib na meji z občino Laško. Kot sestavni del Posavskega hribovja je sestavni del hribovske verige na levem bregu Save, ki jo med Savinjo in Bohorjem med drugimi sestavljajo še vzpetine Veliko Kozje (993 m), Kozičje 813 m), Kamrica (822 m) in Ojstrež (913 m). Ob lepem vremenu se z vrha Lisce odpira čudovit razgled na bližnjo in daljno okolico. Pogled seže do vrhov Julijskih Alp, Zahodnih Karavank, Golice (Koralpe) v Avstriji, Kamniško- -Savinjskih Alp, Smrekovškega pogorja, Uršlje gore, Pece, Pohorja, Boča in Donačke gore, Haloz, Ivanščice, Medvednice in prek Gorjancev do Kleka ter Učke nad Kvarnerskim zalivom. Lisca je tudi pomembno vodooskrbno območje za Sevnico, ki od tod prejema približno dve petini potrebne pitne vode. S prenehanjem paše se je gozdna meja tudi na južni strani Lisce povzpela skoraj do vrha, tako da se v tanki humozni plasti zadržuje še večja količina vode, ki počasneje pronica v sicer apnenčasto in dolomitno podlago. Voda prihaja na plan predvsem na jugovzhodni strani, nekje na polovici relativne višine med vrhom Lisce in Savo. Za območje Lisce sta značilni precejšnji rastlinska in živalska pestrost. Lisca in eno uro hoda oddaljeni Lovrenc (722 m) sta del biosfernega območja Kozjansko in Obsotelje ter kot botanični naravni spomenik rastišče clusijevega svišča (Gentiana clusii), tržaškega svišča slovenija 8_fin.indd 95 1. 10. 2018 12:39:30 96 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Pogled na Posavsko hribovje z Lisco v ospredju in Kumom na levi, v ozadju visokogorje Kamniško-Savinjskih Alp. Foto: Matevž Lenarčič. slovenija 8_fin.indd 96 1. 10. 2018 12:39:34 97 SEVNICA Z OKOLICO (Gentiana verna tergestina), opojne zlatice (Ranunculus thora), navadne kukavice (Orchis morio) in kranjske lilije (Lilium carniolicum). To območje je tudi del območja Natura 2000. Na Lisco vodi šest pešpoti, od lažjih do najzahtevnejše, plezalne, kjer je obvezna raba varovalne opreme. Nanjo je mogoče priti tudi z osebnimi vozili in avtobusi ter s kolesi, za katere je možen spust po kolesarskih stezah. Tik pod vrhom je redno oskrbovan Tončkov dom, ki je ob ponedeljkih zaprt in je v upravljanju Občine Sevnica. Poleg so Jurkova koča, ki je v lasti Planinskega društva Lisca Sevnica, ter dva manjša lesena objekta v lasti sevniških tovarn. Na vrhu je avtomatska meteorološka postaja z radarjem, pod njo pa nekaj neupo- rabnih depandans, ki čakajo na obnovo ali odstranitev. Lisca kot turistična destinacija ponuja obiskovalcem številne rekreacijske možnosti in sprostitev. Premore tudi vzletišče za padala in zmaje, asfaltirano rokometno igrišče oziroma igrišče za mali nogomet s koši za košarko, otroška igrala, več urejenih piknik kotičkov z žarom in sedežnimi garniturami, zlasti pa prostrane travnike. Objekti imajo odplake speljane v rastlinsko čistilno napravo, katere zgradba in delovanje sta prikazana na informativni tabli. Zahodno pobočje Lisce krasi vas Razbor s pestro kulturno dejavnostjo (Razborski pasi- jon), z veliko cerkvijo in nekdanjo šolo, kjer je zdaj komuna za samozdravljenje odvisnikov. Pod Lisco se na desnem bregu Save razprostira Kompoljsko polje, ki ga reka obkroža v izrazitem velikem loku. Vas Kompolje ima več zanimivosti. Prva je obnovljena cerkvica iz 10. stoletja s predromanskima oknoma na južni strani, pokopališčem in obzidjem. Druga je nevidno podzemno tesnilno obzidje okrog vasi, tretja pa 6 m globoka drenažna kanali- Pogled na Razbor jugozahodno pod Lisco; v jedru razloženega naselja stoji župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika. Foto: Matevž Lenarčič. slovenija 8_fin.indd 97 1. 10. 2018 12:39:36 98 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA zacija, iz katere se podzemne vode avtomatsko izčrpavajo v Savo. S tem je preprečen vdor podtalnice v kleti vaških hiš po zajezitvi Save za hidroelektrarno Boštanj. Literatura in viri Boštanj: 800 let. Zbornik. Krajevna skupnost Boštanj. Boštanj, 1998, 375 str. Butkovič, V., Jelančič, M., Teraž, M., Tuhtar, A., Zelič, O. Z. 2014: Petdeset let učilne zidane v Sevnici: 1964–2014: Osnovna šola Sava Kladnika Sevnica. Zbornik. Osnovna šola Sava Kladnika. Sevnica, 212 str. Dolenjski list. Novo mesto, 7. 2. 2018. HE Vrhovo. Medmrežje: http://www.sel.si/HE-vrhovo, 14. 12. 2017. Hidroelektrarne na spodnji Savi. Medmrežje: http://www.gen-energija.si/investiramo-in- razvijamo/hidroelektrarne-na-spodnji-savi, 15. 12. 2017. Kopitarna. Medmrežje: https://www.kopitarna.com/, 16. 12. 2017. Krajevna skupnost Sevnica. Medmrežje: http://www.ks-sevnica.si/, 15. 12. 2017. KŠTM Sevnica. Medmrežje: https://www.kstm.si/, 15. 12. 2017. Medmrežje 1: https://old.slovenskenovice.si/lifestyle/modno/modni-izdelek-dneva-natikaci, 25. 7. 2018. Medmrežje 2: https://mapio.net/pic/p-65546257/, 25. 7. 2018. Mrvič, S., Kos, J. 1989: Pomniki NOB na območju občine Sevnica. Občinska konferenca SZDL. Sevnica, 143 str. Pekarna in kavarna Kruhek. Medmrežje: https://www.visit-sevnica.com/si/pekarna-in-kavarna- kruhek.html, 16. 12. 2017. Preis Sevnica. Medmrežje: http://www.preisgroup.com/preis-sevnica-o-nas.html, 16. 12. 2017. Rafael. Medmrežje: http://www.rafael.si/sl, 16. 12. 2017. Stilles. Medmrežje: https://stilles.si/#1, 15. 12. 2017. Tanin: Time is our growth = Tako rastemo s časom. Tanin Sevnica d. d. Sevnica, 47 str. Vintar Mally, K. 2015: Geografske poteze občine Sevnica. Občina Sevnica. KŠTM. Sevnica, str. 17–37. Zadnji spust po Savi. Medmrežje: https://sl.wikipedia.org/wiki/Zadnji_spust_po_Savi, 14. 12. 2017. Zelič, O. Z. 2015: Občina Sevnica. Znanstvena monografija. KŠTM. Sevnica, 367 str. slovenija 8_fin.indd 98 1. 10. 2018 12:39:36 99 KOČEVSKA Jernej Trpin Vodja: Jernej Trpin, univerzitetni diplomirani geograf, samostojni podjetnik Ekskurzija je bila izvedena 4. aprila 2016. Potek poti: Ljubljana – Prigorica – Gotenica – Kočevska Reka – Mozelj – Kočevje – Željne – Ložine – Ljubljana Postaje: 1. Prigorica 2. Gotenica 3. Kočevska Reka 4. Mozelj 5. Rudniško jezero 6. Željnske jame 7. Ložine Uvod Kočevska je gozdnata pokrajina ja jugu Slovenije. Združuje svet visokih dinarskih planot Koče- vskega Roga, Kočevske Male gore, Stojne in Goteniške gore ter Kočevskega kraškega polja in kraškega ravnika Poljanske doline nad Kolpo. Kočevsko polje od Ribniškega polja ločuje hrib Jasnica (577 m). Na jugozahodu Kočevska meji na Osilniško in Kostelsko, na jugovzhodu pa na Belo krajino. Na jugu jo omejuje reka Kolpa, po kateri teče državna meja s Hrvaško. Temeljne pokrajinske značilnosti Kočevska je pokrajina na jugu Slovenije. Razprostira se med Loško dolino na zahodu, Ribni- ško dolino na severu, Belo krajino na vzhodu ter Kolpo in Čabranko na jugu (Železnjak 2015). Deli se v tri dele. Nižje ležeče Kočevsko polje je nadaljevanje Ribniškega polja, ki ga obda- jajo visoke dinarske planote: na vzhodu Kočevski Rog in Kočevska Mala gora, na zahodu pa Stojna. Zahodno od Stojne se vzpenjata Goteniška in Borovška gora, ki prav tako spadata slovenija 8_fin.indd 99 1. 10. 2018 12:39:36 100 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA slovenija 8_fin.indd 100 1. 10. 2018 12:39:36 101 KOČEVSKA k visokim dinarskim planotam. Med Stojno in Goteniško goro je Kočevskoreško podolje, malo južneje pa Moravski ravnik. Za Kočevsko so značilni kraški pojavi, ki so se razvili v karbonatnih kamninah, med kate- rimi prevladujejo apnenci in dolomiti, nekaj je tudi mlajših sedimentnih kamnin. Značilni so tudi pestri favna in flora ter izdatna poraščenost z gozdom. Prevladujejo jelovo-bukovi in bukovi gozdovi, po nižinah pa gozdovi hrasta in belega gabra. Največji površinski vodotok je ponikalnica Rinža, pokrajina pa ima tudi pomemben podzemni pretok vode. Kočevska je zelo redko poseljena. Največji kraj je Kočevje z dobrimi 8200 prebivalci (2018) na Kočevskem polju, ob reki Rinži. Je upravno, gospodarsko in kulturno središče Kočevske. (Občina Kočevje 2016). Kočevsko polje kot osrednji del Kočevske po pokrajinsko-fiziognomskih vidikih spada med kraške pokrajine notranje Slovenije, kjer se prepletajo visoke kraške planote in kraška polja oziroma podolja. Po geološko-hidroloških kriterijih spada k visokemu krasu brez površinskih tokov, deloma tudi k visokemu krasu s posameznimi površinskimi tokovi. Kočevsko polje hidrološko spada k sestavljenim pretočnim regijam (podzemni odtok tako površinske kot kraške vode). Od Gornjih Ložin do grebena Šibje meri 18 km v dolžino in je do 6 km široko, s površino približno 100 km 2 . Njegova nadmorska višina je med 458 in 500 m. Os Kočevskega polja ima izrazito dinarsko usmeritev. Najstarejše kamnine na tem obmo- čju so grödenski skladi glinastih skrilavcev, peščenjaka in kremenovega konglomerata iz obdobja srednjega perma. V grebenu Šibje je nekaj rdečega glinastega in lapornatega Pogled na Kočevsko polje s Kočevjem in Rudniškim jezerom z obronkov Stojne. Foto: Rok Ciglič. slovenija 8_fin.indd 101 1. 10. 2018 12:39:38 102 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA peščenjaka. Spodnji del polja je iz zgodnjetriasnega dolomita, vendar je čistega dolomita malo, saj prevladuje dolomitni apnenec. Severni in vzhodi rob sestavljajo jurski beli apnenci, pomešani z zrnatim dolomitom. Osrednji del polja gradijo zgornjekredni apnenci in dolomiti. Pokrajina spada med naravno bolje ohranjene v Sloveniji, saj gozd pokriva skoraj 90 % površja kočevske občine, ki meri 555,4 km 2 (Občina Kočevje 2016). Območje Kočevske je postalo poseljeno šele v 13. stoletju, v 14. stoletju pa so Orten- buržani zgradili prvi dvorec in kapelo v kraju Mahovnik (Moswald). V tistem času so semkaj naselili tudi nemške priseljence, ki so kolonizirali pokrajino in ustvarili nemški jezikovni otok znotraj slovenskega ozemlja. Med drugo svetovno vojno so se Kočevski Nemci odselili ozi- roma so bili izgnani, po njej pa so Kočevsko poselili Slovenci; največ jih je prišlo iz Prekmurja. V Jugoslaviji je bilo Kočevje pomembno regionalno središče z močno lesno-predelo- valno, kemično in tekstilno industrijo. Po letu 1990 ga je zajela deindustrializacija. Mesto je bilo značilen primer planskega gospodarstva, saj so prevladovala velika podjetja z veliko zaposlenimi, katerih proizvodnja je bila usmerjena večinoma na jugoslovanski trg. Zasebni sektor je bil zelo slabo razvit. Po osamosvojitvi Slovenije je Kočevje zajela deindustrilizacija. Velika podjetja so začela propadati, brezposelnost se je povečala, veliko ljudi je bilo treba prekvalificirati ali pa si je našlo zaposlitev v zasebnem sektorju. Leta 2010 je brezposelnost v občini dosegla kar 18,7 %. Leta 2009 so v Kočevju prevladovali predelovalna dejavnost, gradbeništvo in trgovina. Od vseh podjetij je bilo le 1,6 % srednjevelikih ali velikih. Povprečna mesečna plača je pod slovenskim povprečjem (Železnjak 2015). Kočevska je prometno Maketa kočevarske vasi Ponikve pod Mirno goro, ki so jo Kočevarji imenovali Sporeben. Foto: Matjaž Geršič. slovenija 8_fin.indd 102 1. 10. 2018 12:39:38 103 KOČEVSKA Nasip zadrževalnika Prigorica, ki preprečuje poplave v južnem delu Ribniškega polja. Foto: Albert Kolar. najbolje povezana z Ljubljano, pomembne cestne povezave so še proti Novemu mestu na vzhodu in z Delnicami v Gorskem kotarju na Hrvaškem na jugu. Leta 2016 še ni imela žele- zniške povezave. Leta 2012 se je iz Kočevja v Ljubljano vsak dan na delo prepeljalo 1281 ljudi. Opis poti Postaja 1: Prigorica Skozi naselje Prigorica teče potok Ribnica, po katerem je širše območje dobilo ime. Izvira pod Veliko goro in ponikne v južnem delu Ribniškega polja, pri Sveti Marjeti vzhodno od Dolenje vasi. Ker je količina padavin na Kočevskem in Ribniškem zelo velika, se je v preteklosti pogo- sto dogajalo, da se je raven vode dvignila, poplavljena so bila polja in uničen ves pridelek. Večkrat je poplavilo tudi domove. Zato so leta 1980 zgradili zadrževalnik Prigorica. Postavili so 905 m dolg in 40 m visok pregradni nasip. Vanj so vgradili 18.000 m 3 dolomitnega gradiva. Z izgradnjo nasipa in zadrževalnika so odpravili poplave v Prigorici in drugih naseljih, vse do Kočevja. Glavni vodotok na Ribniškem polju je potok Bistrica. Ob izdatnih deževjih je sposobnost njegovih požiralnikov premajhna, zato se vode Bistrice, ki se jim pridružijo še vode Ribnice, Sajevca in pozneje tudi Rakitnice, začnejo razlivati po južnem Dolenjevaškem polju, ter nato podzemno odtečejo proti Ložinam in naprej v Rinžo. slovenija 8_fin.indd 103 1. 10. 2018 12:39:40 104 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Zadrževalnik sestavljajo štirje objekti za zadrževanje, obratovanje in rabo vode (pre- grada, talni izpust, varnostni izpust in merilna mesta) ter zadrževalni prostor. Kapacitete zadrževalnika so bile izmerjene na podlagi ojezeritve 100-letnih voda. Stalne ojezeritve ni, se pa poplavne vode zadržujejo z manjšanjem konic poplavnih valov. Zadrževalnik se začne polniti, ko pretok Ribnice preseže 16 m 3 /s. Zaradi nevarno visokih voda leta 2000 in slabega stanja zadrževalnika so leta 2001 objekt sanirali in uredili varnostni preliv, brežine pa zavaro- vali pred erozijo. Zadrževalnik Prigorica je dobrina splošnega pomena in je v lasti Republike Slovenije (Mušič 2013). Po novem z njim upravlja Direkcija za vode Republike Slovenije. Postaja 2: Gotenica Po koncu druge svetovne vojne je zaradi naraščajočih napetosti med vzhodom in zahodom Jugoslavija začela pripravljati območja, kamor bi se v primeru izbruha vojne ali neposre- dnega napada na državo umaknilo državno vodstvo posameznih republik. V Sloveniji je bilo za to predvideno območje v Kočevski, kjer so zaprli okrog 200 km 2 ozemlja. Razloga za zaprtje sta bili predvsem okoliščini, da je Kočevska po drugi svetovni vojni postala zelo redko poseljena in je bil od tam možen umik državnega vrha proti Bosni in Hercegovini ali k morju (Ferenc 2005). Odgovorna oseba za izvedbo projekta je postal načelnik Oddelka za zaščito naroda Vode Ribnice pod nasipom nadzorovano odtekajo. Foto: Albert Kolar. slovenija 8_fin.indd 104 1. 10. 2018 12:39:42 105 KOČEVSKA Vhod v podzemni objekt na območju Gotenice. Foto: Matjaž Geršič. slovenija 8_fin.indd 105 1. 10. 2018 12:39:42 106 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Poskrbljeno je bilo tudi za prehrano morebitnih »gostov«. Foto: Matjaž Geršič. Hodnik v podzemnem objektu. Foto: Matjaž Geršič. slovenija 8_fin.indd 106 1. 10. 2018 12:39:43 107 KOČEVSKA Gotenica je bila pred časom vzorno obnovljena. Foto: Albert Kolar, Glavna »ulica« v Gotenici. Foto: Matjaž Geršič. slovenija 8_fin.indd 107 1. 10. 2018 12:39:45 108 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA (OZNA) Ivan Maček – Matija, ki se je odločil za gradnjo podzemnih objektov v okolici Gote- nice. Najprej so izvedli geološke raziskave, ki so potrdile primernost lokacije. Načrtovan objekt naj bi zagotavljal primerno zaščito in strateško prednost v primeru morebitnega spopada. Ob začetku gradnje leta 1949 so z izbranega območja izselili prebivalce naselij Gotenica, Škrilj, Zdihovo, Kuhlarji in Muha vas. Ker prebivalci o tem predhodno niso bili obveščeni, so se nekateri Goteničani temu uprli. Kljub temu je v vasi ostala ena sama domačinka, ki je na zaprtem območju pozneje dobila tudi delo. Izselitev je potekala vse do leta 1953. Skupno so izselili 170 ljudi (Ferenc 2005). Celotno območje je prišlo pod upravo državnega posestva Snežnik. Razdeljeno je bilo na dve območji. Prvo je bilo bolj odprto, tam so naselili ljudi, zaposlene v državnem pose- stvu Snežnik. Bilo je sicer dostopno, vendar je bil vstop na zaprto območje nadzorovan in je imel določena pravila, gibanje po njem pa je bilo omejeno. Drugo območje je bilo strogo varovano in nedostopno. Zajemalo je ožji območji vasi Gotenica in Škrilj. Dostop do tega območja je bil dovoljen samo zaposlenim. Območje je bilo nadzorovano s zapornicami, stražarnicami in stražarji na vstopnih točkah, ponekod pa le z zapornicami (Ferenc 2005). Varovanje območja je bila naloga posebnih policijskih enot, ki so bile neposredno podre- jene političnemu vrhu s sedežem v Ljubljani. Območje je bilo samooskrbno, viške kmetijskih pridelkov pa so prodajali v bližnjih vaseh, Kočevju, Osilnici in tudi na Reki v sosednji republiki Hrvaški. Leta 1991 je bilo varovano območje opuščeno, od leta 1993 tam deluje vadbeni center Slovenske policije. Ministrstvo za notranje zadeve je Gotenico v celoti obnovilo, tamkajšnje objekte uporabljajo za nastanitev policistov. Naselje Gotenica je bilo nekaj desetletij del Kočevske Reke, samostojno naselje je ponovno postalo leta 1988. Leta 2015 je imelo 3 stalne prebivalce. Postaja 3: Kočevska Reka V 13. stoletju so Slovenci z notranjo kolonizacijo postopoma poselili vsa območja okrog pro- strane in gozdnate Kočevske, začeli pa so prodirati tudi v njeno notranjost, čeprav je bila za poljedelstvo manj ugodna. Leta 1247 so Ortenburžani od oglejskih patriarhov v upravljanje dobili veliko območje na jugu Kranjske, vključno s Kočevsko. Zaradi gospodarskih razlogov so na tem območju naselili nemške koloniste iz svojih posestev na Koroškem. Med prise- ljenci je bilo tudi nekaj koroških Slovencev. Glavna kolonizacija naj bi potekala med letoma 1349 in 1363. Prva naselbina, kjer si je Oton Ortenburški postavil dvorec in sezidal kapelo sv. Jerneja, je bila imenovana Moswald oziroma Mahovnik. Kraj Kočevje se prvič omenja leta 1363 kot Gotschee. Že leta 1377 je postal trg, niti sto let zatem, leta 1471 pa je dobil tudi mestne pravice. Nemška in slovenska kultura sta se na tem območju začeli mešati v območno, kočevarsko kulturo. Razvilo se je tudi posebno narečje kočevarščina, ki se je močno razlikovala tako od nemščine kot od slovenščine. Število Kočevskih Nemcev ali Kočevarjev je prvič navedeno leta 1857 v etnografiji avstrij- ske monarhije. Navedena je številka 22.898. Dve leti prej, leta 1855, je prebivalstvo Kočevske močno prizadela kuga. Leta 1910 so na Kočevskem 86,0 % prebivalstva sestavljali Nemci, slovenija 8_fin.indd 108 1. 10. 2018 12:39:45 109 KOČEVSKA Kočevska Reka je bila eno od večjih naselij na zaprtem območju z omejenim dostopom. Foto: Rok Ciglič. Del naselja Kočevska Reka. Foto: Albert Kolar. slovenija 8_fin.indd 109 1. 10. 2018 12:39:48 110 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika v Kočevski Reki je bila leta 1999 zgrajena na mestu v letih 1953–1956 porušene prvotne cerkve. Foto: Rok Ciglič. slovenija 8_fin.indd 110 1. 10. 2018 12:39:49 111 KOČEVSKA Kočevje je bilo središče Kočevskih Nemcev z lastno identiteto in jezikom, ki so mesto in skoraj 180 okoliških naselij zapustili med drugo svetovno vojno. Foto: Albert Kolar. slovenija 8_fin.indd 111 1. 10. 2018 12:39:51 112 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA 6,5 % Slovenci, za 4,6 % oseb pa ni bilo podatka o njihovem občevalnem jeziku; šlo naj bi za delavce v premogovniku in gozdu, ki so prihajali iz Hrvaške. Glavne dejavnosti Kočevarjev so bile kmetijstvo, drobna lesnopredelovalna industrija (predvsem žage) ter krošnjarstvo. Kočevarji so bili kot krošnjarji znani tudi v Avstriji in Nemčiji. Na začetku 20. stoletja je število prebivalcev nazadovalo, saj so po veliki agrarni krizi mnoge družine zapustile domove in se odselile v druge evropske države ali Združene države Ame- rike. Pred drugo svetovno vojno naj bi bilo v Združenih državah celo več Kočevskih Nemcev kot v Kočevski. Naseljevali so se predvsem v New Yorku, Chicagu, Clevelandu in Pittsburghu. Pred prvo svetovno vojno so imeli Kočevski Nemci tudi svojega predstavnika v kranj- skem deželnem zboru in dosegli so potrditev posebnega nemškega volilnega okraja. Razpad avstro-ogrske monarhije ob koncu prve svetovne vojne je Kočevske Nemce zelo prizadel, saj so z nastankom nove države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev izgubili privilegiran položaj, ki so ga imeli v monarhiji. Leta 1918 so Kočevski Nemci izrazili željo po priključitvi Kočevske k Avstriji, če pa to ne bi bilo mogoče, so si želeli ustanoviti neodvisno republiko. Ker tudi to ni bilo mogoče, so vladi Kraljevine SHS poslali prošnjo po ohranitvi narodnih pravic Nemcev. Na pariški mirovni konferenci se je Kočevskim Nemcem priznalo minimalno varstvo manjšinskih pravic. Kraljevina SHS se je zavezala, da bo spoštovala njihove državljanske in politične pravice, enak dostop do javnih služb, častnih položajev in poklicev ter svobodno rabo nemškega jezika. Prav tako naj bi Kočevski Nemci lahko ustanavljali šole ter dobrodelne, verske in socialne ustanove. Kraljevina SHS teh zagotovil ni povsem spoštovala. Leta 1940 je bilo število Kočevskih Nemcev ocenjeno na nekje od 11.500 do 12.500 oseb. Na začetku druge svetovne vojne v Jugoslaviji in razdelitvi Slovenije med okupatorje je Kočevska pripadla Italiji, kar Kočevskim Nemcem ni ustrezalo. Njihovi voditelji so se zato odločili za kolektivno preselitev v matično domovino. Pozimi 1941/42 se je na domačije v Srbijo izseljenih Slovencev iz Posavja in Posotelja preselilo 11.509 Kočevskih Nemcev. Ob koncu druge svetovne vojne so jim zaplenili premoženje in jih najprej izgnali v avstrijska taborišča, od tam pa so se razselili po svetu. Največ jih je odšlo v Avstrijo, Nemčijo, Združene države Amerike in Kanado. Postaja 4: Mozelj Reka Rinža po svojem površinskem toku prek Kočevskega polja ponikne v bližini Mozlja. Njeno povodje sega od Blok na severozahodu do Kolpe. Ob nizkih vodah Rinža izvira v severozahodnem kotu Kočevskega polja, v Rebrskem studencu pod Stojno. Pri Mrtvicah se združi z vodo iz drugega stalnega izvira, imenovanega Trebmos. Ob visokih vodah se v povirnem delu Rinže pri vaseh Gornje, Srednje in Dolnje Ložine pojavi Prednja Rinža in pri vasi Mrtvice Zadnja Rinža. Po njuni združitvi nastane Rinža, ki teče vzdolž dislokacije ob vznožju Stojne, deloma po aluvialnih naplavinah, deloma po krednih apnencih. Med tokom po Kočevskem polju dobiva več pritokov s Stojne. Gre večinoma za kraške obrhe. Aluvialno slovenija 8_fin.indd 112 1. 10. 2018 12:39:51 113 KOČEVSKA gradivo in izviri s pobočja Stojne jo na Kočevskem polju ohranjajo kot površinsko reko. Porečju Rinže pripada 48,3 km 2 Kočevskega polja (Kranjc in Lovrenčak 1981). Južno od Kočevja reka priteče na kredne karbonatne kamnine, zato ob nizkih vodah tam ponikne. Ob višjih vodah teče naprej po strugi ob vaseh Dolga vas in Livold, kjer preide na triadne dolomite in apnence. Ob visokih vodah priteče vse do vasi Mozelj, kjer ponika in podzemno odteka proti Kolpi. Z barvanjem so dokazali, da vode Rinže pridejo na plan kot izvir Bilpa nedaleč od Kolpe (Kranjc 1972). Zanimivo je, da del vode, ki ponikne takoj za Kočevjem, odteka proti vzhodu, v reko Krko. Tako je Rinža obenem del porečij Kolpe in Krke. V Rinži je bogato predvsem ribje življenje, zato je pomembna tudi z vidika športnega ribolova. V reki živijo ščuke, amurji in krapi, pa tudi smuči in kleni, v njenem povirnem delu pa še lipani in potočne postrvi (Ribiška družina Kočevje 2016). Postaja 5: Rudniško jezero Severno od Kočevja je okrog 7 km 2 velik pliocenski bazen, kjer je več kot 250 m globoka premogovna kadunja. Njeno dno je iz kredne kamnine, premog v njej pa spodnjepliocenske starosti. Poleg kompaktnih kamnin in premoga so v kadunji tudi rdeča in rjava glina, droben kremenov prod, pesek in vložki kompaktnega laporja. Prvi je pravico za izkopavanje kočevskega premoga pridobil knez Karel Viljem Auer- Reka Rinža v Kočevju. Foto: Albert Kolar. slovenija 8_fin.indd 113 1. 10. 2018 12:39:52 114 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA sperg (1814–1891), lastnik železarne na Dvoru. Začetki rudarjenja so bili skromni, saj letni izkopi niso presegli 85 ton. Pozneje v 19. stoletju so poleg kneza pravico do izkopavanja dobili tudi nekateri meščani Kočevja. Rudnik je postal pomemben za delovanje opekarne, parne žage in pivovarne. Konec 19. stoletja je Kočevje dobilo železniško povezavo, kar je kočevskemu rudniku omogočilo prodajo rjavega premoga na širše tržišče, železnica pa je postala eden od njego- vih največjih odjemalcev. Med prvo svetovno vojno je izkop iz kočevskega rudnika dosegal med 5 in 8 % celotne letne količine nakopanega premoga na območju Slovenije. S tehnolo- škim razvojem rudnika se je začel tudi razcvet mesta Kočevje. Leta 1913 je izkop premoga, znanega pod imenom Kočevar, dosegel več kot 126.500 ton. Med svetovno gospodarsko krizo in pozneje, med drugo svetovno vojno, se je izkop precej zmanjšal, vendar je rudnik vseskozi obratoval. Po drugi svetovni vojni se je zaradi izčrpanja zalog količina nakopanega premoga začela zmanjševati. Leta 1961 so površinski kop zaprli in z izkopom nadaljevali v večjih globinah. V Jugoslaviji se je Rudnik rjavega premoga Kočevje uvrščal v vrh državnih rudnikov, saj je po produktivnosti zasedal prvo mesto. Leta 1970 so dosegli rekordni izkop 214.180 ton rjavega premoga. Zatem se je izkop začel hitro zmanjševati in leta 1978 so premog dokončno nehali izkopavati, rudnik pa zaprli. Dnevni kop je poplavila podtalna voda, rovi in izkopne kotanje pa so se posedli in nastalo je Rudniško oziroma Kočevsko jezero. V njegovi Rudniško jezero, ki je nastalo po opustitvi kočevskega rudnika rjavega premoga, postaja mestno rekreacijsko središče; ima dobre možnosti za razvoj turizma. Foto: Peter Kumer. slovenija 8_fin.indd 114 1. 10. 2018 12:39:54 115 KOČEVSKA bližini še vedno lahko opazimo ostanke rudniških separacij in rudarsko naselje z značilnimi stanovanjskimi hišami. Postaja 6: Željnske jame Željnske jame so okrog 1600 m dolg jamski sistem v bližini vasi Željne na vzhodnem robu Kočevskega polja. Gre za jamski sistem z več vhodi Rudniškega potoka, ki priteče iz smeri Rudniškega jezera, nakar kot močnejši vodni tok pri Remihovem mlinu ponikne, odteka proti vzhodu in se kot močan kraški izvir Radešice pojavi pri Podturnu pri Dolenjskih Toplicah na vzhodnem vznožju Kočevskega Roga. Radešica je eden od pritokov reke Krke (Kranjc 1972). Željnske jame so plitke, saj je debelina jamskih stropov le od 2 do 5 metrov. V njih je 8 stropnih vdorov, ki sistem delijo v tri skupine rovov. Jamski rovi so bolj ali manj erozijskega značaja, nekateri so tudi zasigani. Najlepše zasigana je tako imenovana Kapelica v dvorani Jame pri Koritu, ki pa zaradi naplavljenega gradiva Rudniškega potoka (predvsem blato iz usedlin prahu rjavega premoga) žal ni več dostopna. Začetni del tvori Ciganska jama, kjer je zaradi vdora stropa nastalo več naravnih oken in naravnih mostov. Romi so to jamo uporabljali za bivališče, od tod njeno ime. Lahka dosto- pnost jam je namreč omogočala, da so jame postale bivališče in skrivališče za lokalne pre- bivalce. Udeleženci ekskurzije pred enim od jamskih vhodov. Foto: Albert Kolar. slovenija 8_fin.indd 115 1. 10. 2018 12:39:55 116 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Zaradi saj umazano kapniško bogastvo Željnskih jam. Foto: Albert Kolar. slovenija 8_fin.indd 116 1. 10. 2018 12:39:58 117 KOČEVSKA Eden od stropnih vdorov v Željnskih jamah. Foto: Peter Kumer. slovenija 8_fin.indd 117 1. 10. 2018 12:39:59 118 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Željnske jame so najlepši in najlažje dostopen jamski sistem na Kočevskem. Foto: Albert Kolar. Občasni jamski »prebivalki«. Foto: Albert Kolar. slovenija 8_fin.indd 118 1. 10. 2018 12:40:01 119 KOČEVSKA V jami so našli tudi arheološke ostanke izpred 20.000 let, ko si je takratni človek uredil lovsko postojanko. Izkopali so ostanke oglja, kamnito orodje in živalske kosti. Pred drugo svetovno vojno in med njo je del jame služil kot skrivališče za lokalno nemško prebivalstvo, med osamosvojitveno vojno pa so bile jame predvidene za umik prebivalstva v primeru zračnega napada. Velik del jam je poškodovan zaradi naplavin Rudniškega potoka, prav tako je veliko kapnikov odlomljenih in drugače poškodovanih, siga pa je zaradi uporabe odprtega ognja zadimljena. Prah rjavega premoga je vplival tudi na živalstvo v jamah. Zato je iz njih izginila človeška ribica (Proteus Anguinus), ki pa jo občasno, ob visokih vodah, še vedno naplavi v jamski sistem (Željnske jame 2016). Spomladi zaradi nizkih temperatur v jami in taljenja snega na površju po pronicanju vode skozi jamski strop v jami nastanejo različno veliki ledeni kapniki. Postaja 7: Ložine Rjavi medved (Ursus arctos) je posebnost in znamenitost Kočevske. Je najmogočnejša evrop- ska zver. Kot evropsko pomembna živalska vrsta je zavarovan, varujejo pa ga tudi številne mednarodne konvencije. Ima velike prostorske zahteve, veliko mobilnost in oportunistični omnivorski način prehranjevanja, jé torej vse, kar mu je v danem trenutku dostopno. Uvr- ščen je med ranljive vrste. Medvedka z mladičema. Največ rjavih medvedov je prav na Kočevskem. Foto: Miha Krofel. slovenija 8_fin.indd 119 1. 10. 2018 12:40:03 120 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Rjavi medvedi v Sloveniji so del populacije, razširjene na območju Alp, Dinaridov in Pin- dskega gorovja. Dinarsko-pindska populacija je ocenjena na 2100 do 2500 osebkov. Slovenski medvedi so najzahodnejši del te populacije v srednji Evropi. Njihovo poselitveno območje zajema visoki kras, območja strnjenih mešanih gozdov na Kočevskem in Notranjskem, pa tudi na Trnovskem gozdu, Nanosu, v Krimsko-Mokrškem hribovju in na Gorjancih. Po oceni iz leta 2007 v Sloveniji prebiva med 500 in 700 osebkov rjavega medveda. Ker se populacija, tudi s selitvami čez mejo, nenehno spreminja, je o natančnih številkah nemogoče govoriti. Zagotovo pa število medvedov narašča. Razloga za to sta tako velika rodnost kot dotok osebkov iz hrvaškega dela dinarsko-pindske populacije. Po ocenah slovenskih raziskovalcev je slovenski del populacije rjavega medveda v dobrem stanju, zaskrbljujoče je le dejstvo, da večina medvedov ne dočaka starosti 4 leta, kar pomeni veliko ogroženost mladih medvedov. Medvedje se v veliki meri prehranjujejo s krmo, ki jo pripravljajo lovci, in gozdnimi plo- dovi, poleti pa se prehranjujejo tudi z živalsko hrano. Hitro se prilagodijo tudi na stalen vir hrane, bodisi na organiziranih krmiščih bodisi na odpadkih v bližini naselij (ARSO 2016). Medvedi so samotarske živali, zato odnosi med njimi, razen v času parjenja, temeljijo na medsebojnem izogibanju. Aktivni so lahko podnevi in ponoči, njihova aktivnost pa je odvi- sna od okoljskih razmer, količine hrane in človekove aktivnosti. Pozimi medved miruje, vendar to ni globoko zimsko spanje, saj se njegova telesna temperatura zniža le za okrog 2 °C, upočasnita pa se srčni utrip in metabolizem. Življenjska doba medveda je dokaj dolga, saj je najstarejša v Sloveniji evidentirana medvedka dosegla starost 21 let (Dinalpbear 2016). Literatura in viri ARSO – Agencija Republike Slovenije za okolje. Medmrežje: http://www.arso.gov.si/soer/ medvedja_zgodba.html, 17. 9. 2016. Dinalpbear. Medmrežje: http://dinalpbear.eu/rjavi-medved/biologija-in-ekologija/, 17. 9. 2016. Fajfar, S. 2013: Kočevje je danes prometno bolj odrezano kot pred 120 leti. Medmrežje: http:// www.delo.si/novice/slovenija/kocevje-je-danes-prometno-bolj-odrezano-kot-pred-120- leti.html, 18. 9. 2016. Ferenc, M. 2005: Kočevska pusta in prazna: nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi Nemcev. Založba Modrijan. Ljubljana, 829 str. Kranjc, A. 1972: Kraški svet Kočevskega polja in izraba njegovih tal. Geografski zbornik 13, str. 129–194. Medmrežje: URL: http://giam.zrc-sazu.si/sites/default/files/zbornik/GZ_1301_129- 194.pdf, 14. 4. 2016. Kranjc, A., Lovrenčak, F. 1981: Poplavni svet na Kočevskem polju. Geografski zbornik 21, str. 117–155. Medmrežje: http://giam.zrc-sazu.si/sites/default/files/zbornik/GZ_2101_117-155. pdf, 14. 4. 2016. Moric, A. 2007: Usoda Kočevskih Nemcev: Ohranjanje identitete Kočevskih Nemcev. Diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 85 str. slovenija 8_fin.indd 120 1. 10. 2018 12:40:03 121 KOČEVSKA Mušič, A. 2013: Rekonstrukcija varnostnega preliva na desnem boku pregrade Prigorica. Diplomsko delo, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 39 str. Občina Kočevje. Medmrežje: http://www.kocevje.si/obcina-kocevje, 14. 4. 2016. Ribiška družina Kočevje. Medmrežje: http://www.rd-kocevje.si/rinza/, 17. 9. 2016. Železnjak, J. 2015: Deindustrializacija Kočevja po letu 1990. Zaključna seminarska naloga, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 34 str. Željnske jame. Medmrežje: http://www.burger.si/Jame/ZeljnskeJame/ZeljnskeJame.html, 14. 4. 2016. slovenija 8_fin.indd 121 1. 10. 2018 12:40:03 122 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA slovenija 8_fin.indd 122 1. 10. 2018 12:40:03 123 V BAŠKO GRAPO, ČEPOVANSKI DOL IN TREBUŠO Marjan Luževič Vodja: Marjan Luževič, diplomirani geograf, upokojeni srednješolski profesor Ekskurzija je bila izvedena 6. junija 2015. Potek poti: Ljubljana – Škofja Loka – Petrovo Brdo – Podbrdo – Most na Soči – Čepovan – Drnulk – Podkobilica – Dolenja Trebuša – Želin – Ljubljana Postaje: 1. Petrovo Brdo 2. Podbrdo 3. Soteska Driselpoha 4. Vetrovalna 5. slap Sopot 6. Čepovan 7. Drnulk in Podkobilica 8. Podkobilški most in Krtova domačija 9. Dolenja Trebuša Uvod Baška grapa je stisnjena med južna pobočja Spodnjih Bohinjskih gora oziroma Peči, kot jim pravijo na Tolminskem, in Porezna s Kojco. To je sicer odročno območje, ki pa je bilo poseljeno že v času kolonizacije priseljencev iz Pustriške doline (Pustertal/Val Pusteria) v 13. stoletju, svetu pa ga je približala šele bohinjska železniška proga z začetka 20. stoletja. Kljub temu je Baška grapa ostala odmaknjena in čeprav v zadnjih stotih letih močno deagrarizirana, tudi demografsko ogrožena, saj se je v tem času število prebivalcev več kot prepolovilo. Baško grapo zlasti domačini slikovito opišejo za našo najdaljšo grapo, sicer pa je to dolina reke Bače, njeni prebivalci pa se imajo za »Graparje«, potomce prvih naseljencev, ki so ohranili lastno govorico in običaje. Večja naselja v dolini so Podbrdo, Hudajužna, Koritnica, Grahovo ob Bači, Kneža in Klavže, več manjših in starejših naselij pa je na prisojnih pobočjih visoko nad dolinskim dnom. To so vasice Bača pri Podbrdu, Trtnik, Rut, Stržišče, Kuk, Grant, slovenija 8_fin.indd 123 1. 10. 2018 12:40:04 124 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Kal, Znojile, Obloke, Temljine, Podmelec in Sela nad Podmelcem. Vasice so ostale deloma žive, mnoge hiše so preurejene v počitniška bivališča. Čepovanski dol je morda najlepši primer obvisele suhe doline v Evropi, za geomorfologe pa poseben strokovni izziv, saj še vedno ni povsem gotovo, kako je ta suha dolina južno nad Idrijco, med Trnovskim gozdom na vzhodu in Banjšicami na zahodu, sploh nastala. Tudi ta dolina je z vidika obiskovalca iz osrednje Slovenije odročna in malo poznana. Tako kot celo- tno ozemlje robnih dinarskih planot je čedalje manj poseljena, ob tem pa se ob zaraščanju vse bolj vzpostavlja prvotno naravno okolje, ki je mestnemu obiskovalcu privlačno prav zaradi svoje odmaknjenosti in navidezne neokrnjenosti. Občutek odmaknjenosti je še večji, ko se iz Čepovana pripeljemo v sosednjo Trebušo, območje samotnih domačij in zaselkov, marsikje pa povsem neposeljen svet gozdov, grap, sotesk, tolmunov in slapov v porečjih Trebuščice in njenih pritokov, vrezanih med Trno- vsko planoto in Banjšice. Na severu jo zapira Šentviška planota. Trebuša je dandanes skoraj povsem prazna in zaraščena. Tamkajšnje ceste so ozke in strme, saj so bile večinoma zgrajene med prvo svetovno vojno, ko so bili ti kraji v neposrednem zaledju Soške fronte. Tudi zaradi prometne odročnosti v dolino Trebuščice zaidejo le redki obiskovalci. Cesta iz Čepovana v Trebušo velja za eno najdrzneje speljanih pri nas. Temeljne pokrajinske značilnosti Baška grapa se razprostira med pobočji Spodnjih Bohinjskih gora oziroma Peči (Kobla, Črna prst, Rodica) na severu ter pobočji Cerkljanskega hribovja (Porezen, Kojca), Bukovskega vrha in Šentviške planote na jugu. Je ozka dolina ob reki Bači, med njenim izvirom v bližini vasi Bača pri Podbrdu in krajem Bača pri Modreju, kjer se izliva v Idrijco. Na dnu doline so naselja Podbrdo, Hudajužna, Koritnica, Grahovo ob Bači, Kneža in Klavže, ki so se začela hitreje raz- vijati šele po dograditvi železnice leta 1906. Na prisojnih pobočjih nad dnom doline so že v obdobju kolonizacije v 13. stoletju nastale vasice Podmelec, Temljine, Sela nad Podmelcem, Grant, Rut, Znojile, Stržišče, Obloke, Kal, Kuk, Trtnik in Bača pri Podbrdu. Baška grapa je demografsko ogroženo območje, saj se je število njenih prebivalcev s 4300 pred sto leti zmanjšalo na vsega okrog 2000. Depopulacija je bila močnejša v naseljih nad dolinskim dnom, še najbolje pa se število prebivalcev ohranja v Podbrdu, kar pa gre vsaj deloma pripisati novim krajanom v tamkajšnjem domu starostnikov, ki so se vanj vselili po prenovitvi leta 1989. Pravijo, da je Baška grapa najdaljša grapa v Sloveniji, seveda, če besedno oznako »grapa« sprejmemo za celotno dolino Bače. Površje je v večji meri zgrajeno iz apnenca, dolomita in laporja, vmes so tudi tanke plasti meljevca, glinavca in roženca, zato se tam kraški pojavi niso razvili in vode so ostale na površju. Površje je izredno razgibano in strmo; kar tri četrtine je strmejšega od 20°, to pa je primerljivo z visokogorjem. Zaradi erozijske moči vodotokov je površje razčlenjeno s številnimi globokimi soteskami in grapami. Večji podori in usadi ne nastajajo, saj preperina sproti spolzi navzdol. Zelo pomembna pokrajinska prvina na takšnih strminah so varovalni gozdovi, ki prekrivajo tri četrtine površja. slovenija 8_fin.indd 124 1. 10. 2018 12:40:04 125 V BAŠKO GRAPO, ČEPOVANSKI DOL IN TREBUŠO Poleg tekočih voda so pobočja oblikovali tudi ledeniki. V pleistocenu so namreč z Bohinj- skih gora v dolino segali obsežni ledeniki in nasuli morene. Ledeniško gradivo skupaj z rečnimi nanosi sestavlja uravnave na dnu Baške grape, značilne ledeniške uravnave pa so nastale tudi pod strmimi južnimi pobočji Spodnjih Bohinjskih gora, na primer na območjih Kneških Raven, Granta in Ruta, kjer so se naselili prišleki iz Pustriške doline in kultivirali naj- boljša kmetijska zemljišča. Podnebje Baške grape je nadpovprečno vlažno, saj se tu dopolnjujejo vplivi vlažnega zraka z jugozahoda in vplivi gorskih pregrad. Letno pade okrog 2500 mm padavin, največ na južnih pobočjih Spodnjih Bohinjskih gora. Mogoče je govoriti o mešanju oziroma stičišču celinskega, gorskega in obsredozemskega podnebja. Vode imajo snežno-dežni pretočni režim, sicer pa hudourniški značaj, tako zaradi večinoma zelo strmih pobočij kot zaradi močnih nalivov. Osrednji vodotok je reka Bača, ki izvira v zatrepu Baške grape, na nadmorski višini 1100 m pod Slatnikom (1609 m). Med Hudajužno in Koritnico je izdolbla kanjon Klonte. Vanj se steka pahljačasti Humarjev slap, katerega voda v treh stopnjah pada prek 25 m visoke stene. Bača je v vasi Klavže izdolbla okrog 60 m dolga in do 10 m globoka Korita. Hudourniški potok Kacenpoh ali Mačji potok izvira visoko med Šoštarjem (1635 m) in Koblo (1498 m) in se v reko Bačo izliva v središču Podbrda. V srednjem delu soteske je izdolbel ozka, 50 m dolga in do 15 m globoka korita, imenovana Klovdra. Reka Kneža, eden najmočnejših pritokov Bače, je v svojem slikovitem toku ustvarila 300 m dolga korita, imenovana Velike luti. Cvetlično bogastvo obsežnih travnatih strmin nad Baško grapo že stoletja navdušuje botanike in obiskovalce gorskega sveta, še posebej cvetne preproge na Črni prsti, ki jo po pravici imenujemo botanični vrt Evrope: »Črna prst, 1844 m visoka gora v južnih Julijskih Alpah, ima že več kot dve stoletji sloves botaničnega vrta v naravi oz. rastlinskega svetišča. S to goro oz. njenim rastlinstvom so tako ali drugače povezani znameniti botaniki, ki so delovali na Slovenskem: K. Zois, F. Hladnik, Henrik Freyer, Julius Kugy. A. Piskernik idr. Rastiščne razmere za uspevanje nekaterih vrst se spreminjajo tudi zaradi naravnih procesov, npr. postopnega zaraščanja nekdanjih senožeti in dviga zgornje gozdne meje predvsem na pobočjih nad Baško dolino. Oboje, človekovi vplivi in naravni procesi, bodo morda razlog, da se bo rastlinstvo te gore v prihodnosti spremenilo bolj korenito, kot se je v zadnjih dveh stoletjih, ko jo dokumentirano obiskujejo botaniki.« (Dakskobler, Praprotnik in Wraber 2008) Endemit kratkodlakava pop- koresa (Moehringia villosa), ki ga je prvi opisal botanik Karl Zois (1756–1799), raste samo še v zgornjem delu Baške grape. Čepovanski dol, tudi Čepovanska dolina, je globoko vrezan med kraški planote Banj- šice in Trnovski gozd ter izrazito obvisel nad dolino Idrijce. Po njem ne teče noben vodo- tok. Tudi v svetovnem merilu velja za enkraten geomorfološki pojav, razlage njegovega nastanka pa so različne: • Dunajski geolog Franz Kossmat je menil, da je dolino oblikoval levi pritok Soče, ki je tedaj tekla v sedanji strugi, pozneje pa je zagovarjal stališče, da je tukaj tekla stara Soča, zaradi dviganja celotne Trnovske grude ob Idrijskem prelomu pa se je dolina še bolj vrezovala. • Anton Melik je menil, da naj bi Čepovanski dol izdolbla reka, ki je izvirala v južnem delu Julijskih Alp in je med Mostom na Soči ter Plavami tekla vzporedno s Sočo, vode pa zbi- slovenija 8_fin.indd 125 1. 10. 2018 12:40:04 126 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Pod strmimi južnimi pobočji Črne prsti je hribovska vas Stržišče. Foto: Jaka Ortar. slovenija 8_fin.indd 126 1. 10. 2018 12:40:06 127 V BAŠKO GRAPO, ČEPOVANSKI DOL IN TREBUŠO Pogled na Podbrdo in vasico Trtnik na pobočju nad njo. Foto: Primož Gašperič. Zračni pogled na vasi Rut v ospredju in Grant v ozadju. Foto: Matevž Lenarčič. slovenija 8_fin.indd 127 1. 10. 2018 12:40:09 128 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA rala v porečjih sedanjih vodotokov Bače, Cerknice in Idrijce. Vzrok, da je ta rečna dolina sedaj suha, naj bil v pretočitvi Čepovanske reke zaradi vplivov tektonike, saj se je reka ob dviganju Trnovske in Lokovške planote preusmerila k zastajajoči Tolminski kotlinici. • Peter Habič pa je menil, da je glavni razlog za nastanek in pretočitev Čepovanske reke tektonika. Reka, ki je zbirala vode v porečjih Bače, Cerknice in Idrijce, je sprva tekla proti jugu, zaradi dviganja Trnovske in Lokovške planote pa se je njen tok preusmeril proti severu in pretočila se je proti Tolminski kotlini, ki je zastala v dviganju, nakar se je ta voda pretočila proti Soški dolini in Solkanu. Njegovo teorijo so potrdile najdbe prodnikov v Čepovanskem dolu, ki so enake kamninske sestave kot kamnine v Idrijskem in Cerkljan- skem hribovju. Čepovanski dol z dnom na povprečni nadmorski višini 600 m se od severa proti jugu do osrednjega dela dvigne za 100 m, dolino pa je v zadnjih 5,5 milijona letih izoblikovala rečna erozija, ki se ji je pridružila korozija. Dno doline je prepredeno z vrtačami, površinskih voda pa ni. Ob deževju se v severnem delu doline, na vznožju vzhodnega pobočja pojavljajo številni izviri, zato je tukaj gostejša poselitev kot v srednjem delu, kjer je dolina širša in bolj uravnana. Od osrednjega dela se Čepovanski dol spušča proti jugozahodu, dolina Puštale pa je vrezana med Banjšice in zahodni rob Trnovskega gozda. Tudi ta del doline je v glav- nem brezvoden, saj tudi potok, ki skozi Čepovan teče po dolomitu, kmalu za vasjo ponikne. Planota Banjšice predstavlja zahodni rob Čepovanskega dola in je najbolj zahodna v nizu visokih dinarskih planot. Banjšice so reliefno razčlenjene po stopnjah, ki se dvigajo Čepovanski dol je obvisela suha dolina med Banjšicami in Trnovskim gozdom. Foto: Marjan Luževič. slovenija 8_fin.indd 128 1. 10. 2018 12:40:11 129 V BAŠKO GRAPO, ČEPOVANSKI DOL IN TREBUŠO od juga proti severu: na jugu je Grgarsko kraško polje, sledi osrednji, uravnan in odprt del Banjšic, proti vzhodu in severu pa se površje dvigne v močno zakraselo Lokovško planoto z najvišjim vrhom Lašček (1071 m). Ker na Banjšicah prevladujejo mezozojski apnenci, tamkaj prevladuje brezvoden in zakraseli relief. Več fliša je v njihovem zahodnem delu, kjer so površinski vodotoki ustvarili številne grape. Na vzhodnem robu Čepovanskega dola se vzpenja sredogorski hrbet, ki ga je mogoče šteti kot najbolj severozahodni del Trnovskega gozda. V severnem delu so Govci, južno od Lokev pa je Voglarska planota, največje sklenjeno planotasto površje na Trnovskem gozdu. Podobno kot Banjšice je tudi Trnovski gozd predvsem iz mezozojskih apnencev in dolomita. Plast karbonatnih kamnin je še posebej debela v severnem delu, nad Čepovanom, kjer doseže globino do 1000 m. Tudi pot čez preval Drnulk (761 m) vodi po dolomitu, v katerega je vklesana cesta. Trnovski gozd je zajela pleistocenska poledenitev, ostanki moren pa so prepoznavni tudi v dolini Trebuše. Ozemlje Trebuše zaznamuje stičišče rek Idrijce, Trebuščice in Hotenje. Od Mosta na Soči poteka ob Idrijci navzgor tako imenovani Idrijski prelom, tektonska prelomnica v dinarski smeri severozahod–jugovzhod. Začne se na območju Žage v Soški dolini, teče po spodnjem Geološke razmere na območju Trnovskega gozda. Vir: Kodelja, Žebre in Stepišnik 2013. slovenija 8_fin.indd 129 1. 10. 2018 12:40:11 130 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA delu doline Idrijce do Dolenje Trebuše, kjer se od Idrijske doline usmeri po dolini Hotenje in prek Oblakovega Vrha v dolino Kanomlje. To prelomno cono na obeh straneh spremljajo številni manj izraziti prelomi, ki dajejo celotni pokrajini značilen pečat močno razgibanega površja. Območje Trebuše, Hotenje in srednje Idrijce sestavljajo predvsem kamnine iz obdobja triasa. Geološka podlaga doline Trebuščice so masivni debelozrnati dolomiti in apnenci, ki se predvsem v pobočju levega brega Trebuščice menjavajo s skrilavci, peščenjaki in laporji. V srednjem delu doline se je izpod mezozojskih plasti skladovitega apnenca pokazala vododržna podlaga permskih ter karbonskih skrilavcev in peščenjakov. Reke in rečice so prerezale apneniško mezozojsko odejo in dosegle vododržno podlago, po kateri tečejo še dandanes. Tekoče vode so nekdaj enotno veliko planoto razkosale v več manjših, ozkih in srednje dolgih planot z znatno nadmorsko višino, potekajočih od Idrije proti severozahodu. Kamninsko zgradbo ozemlja dna dolin Trebuše je torej zaznamoval pester razvoj sedimentnih kamnin, ki jih na nekaterih mestih prebadajo bazalti in leče tufa. Znotraj sedimentnih kamnin lahko opazimo tudi manjše količine črnega premoga, ki pa ga za izkoriščanje ni dovolj. Na bregovih Idrijce, Trebuščice in Hotenje so rečne terase, ki so tudi več deset metrov Pleistocenska poledenitev in njeni sledovi na območju Trnovskega gozda. Vir: Kodelja, Žebre in Stepišnik 2013. slovenija 8_fin.indd 130 1. 10. 2018 12:40:11 131 V BAŠKO GRAPO, ČEPOVANSKI DOL IN TREBUŠO nad sedanjo strugo. Na širšem območju jih je opaznih trinajst, nastale pa so zaradi spremi- njanja pretoka rek v ledenih dobah. Zaradi stalnega delovanja voda in neprepustne kamnin- ske podlage je za celotno območje značilen normalen rečni relief z dolinami v obliki črke V. Površinsko tekoče vode, ki pritečejo s hribovitega in planotastega sosedstva, so v preteklosti ustvarile ozke, ponekod celo vintgarske soteske. S pobočij pogosto hrumijo krajši potoki, ki s svojim hudourniškim značajem intenzivno poglabljajo svoje struge in vplivajo tudi na razvoj in obliko večjih dolin. Dolinama Trebuščice in Hotenje domačini pravijo ''grapa'', saj sta v resnici tako ozki, da v njiju razen odtekajoče vode ni ničesar, niti nobene poti. Rav- nega površja je nekaj le na najmlajših nanosih ob sotočjih rek, to je pred izlivom Hotenje v Trebuščico in te v Idrijco. Večina teras pod strmimi pobočji je poseljena, vendar ozke doline in okoliške planote nudijo le malo možnosti za skromno kmetovanje. To še zlasti velja za dolino Trebuščice, ki je mestoma globoko vrezana v dinarsko kraško površje in se tako na nekaterih mestih zoži v korita. Redkim domačijam za kmetovanje nekoliko ugodnejše razmere omogočajo le vmesne razširitve v Srednji Trebuši, pri Krtovščah. Na območju Trebuše je podnebje tako kot v večjem delu Zgornjega Posočja prehodno gorsko s pridihom sredozemskih prvin. Opazen je izrazit prehod med obsredozemskim in celinskim podnebjem. Po dolinah Soče in Idrijce prihajajo z zahoda dokaj tople in vlažne zračne gmote, ki prinašajo večino padavin. Blažilne vplive morja je čutiti predvsem v podalj- šani jeseni in v krajših zimah, nizke zračne temperature oziroma ostrejše zime s pogostimi snežnimi padavinami pa kažejo značilnosti celinskega oziroma gorskega podnebja. Z več kot 2000 mm letnimi padavinami je to območje eno od najbolj namočenih v Sloveniji. Naj- starejši prebivalci še pomnijo zimo leta 1952, ko je februarja padlo toliko snega, da so morali za zunanja opravila v snegu izkopati rove med hišami. Vodno omrežje je gosto, kar je posledica neprepustnih vložkov triasnega dolomita in nekarbonatnega površja. Reki Idrijci se z leve priključi pritok Trebuščica, v katero pa se le nekaj deset metrov pred izlivom steka njen desni pritok Hotenja. Zaradi sotočja vseh treh vodotokov je ta del porečja dobil ime Sovodenj. 16 km dolga Trebuščica je najdaljši pritok Idrijce. Izvira pod Bukovim vrhom (1314 m), na nadmorski višini 1125 m, in se izliva v Idrijco na nadmorski višini 183 m. Njena struga je v večjem delu toka ozka in zajedena v sotesko, nad katero se vzpenjajo od 200 do 800 m visoke strme, tudi prepadne stene. Zaradi velikega in neenakomernega strmca voda teče v skočnikih in brzicah ter zastaja v velikih, globokih tolmunih. Trebuščica ima hudourniški odtočni režim, saj se ob izdatnih nalivih v njeni strugi zbere ogromna količina vode, ki pa ob prenehanju padavin hitro upade. Njeno čisto vodo in bogato vodno favno že nekaj let izkorišča tamkajšnja ribogojnica. Poleg žveplenega izvira, ki je blizu rečne struge, je hidrološka posebnost tudi sotočje Trebuščice z Idrijco, saj se Trebuščica zaradi posebnih reliefnih razmer izliva skoraj proti toku Idrijce, pod kotom 180°, to pa ob visokih vodah vpliva na še izdatnejše poplavljanje doline. Hotenja, desni pritok Trebuščice, izvira pod Oblakovim vrhom, na nadmorski višini 728 m, in se v Trebuščico izliva v Dolenji Trebuši, na nadmorski višini 189 m. Poplavam izpostavljena dolina Hotenje se je izoblikovala ob izrazitem Idrijskem prelomu, ki poteka v dinarski smeri. slovenija 8_fin.indd 131 1. 10. 2018 12:40:11 132 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Močno zakraselo, ledeniško preoblikovano in gozdnato ovršje Trnovskega gozda. Foto: Bojan Erhartič. Samotna domačija v Gorenji Trebuši, zadaj se pne Poldanovec. Foto: Marjan Luževič. slovenija 8_fin.indd 132 1. 10. 2018 12:40:14 133 V BAŠKO GRAPO, ČEPOVANSKI DOL IN TREBUŠO Večji del območja Trebuše je pokrit z dolomitnimi rendzinami, ki so zelo plitve in suhe prsti, kjer rasteta predvsem črni gaber in mali jesen. Rjave pokarbonatne, srednje globoke in za kmetovanje bolj primerne prsti so na nekoliko višjih, manj strmih dolomitnih terasah. Te na položnejših pobočjih poraščajo bukovi gozdovi. Za kmetijstvo najprimernejše so kisle rjave prsti na peščenjakih in skrilavcih. V dolini Trebuše se srečujeta dve območji rastja – alpsko, katerega predstavnik je na primer avrikelj, in sredozemsko z značilnima predstavnikoma blagajevim volčinom in črnim borom. Območje Trebuše je znanstveno pomembna botanična lokaliteta. Tu se namreč toploljubne rastline mešajo s tistimi, ki uspevajo nad gozdno mejo. Kranjski jeglič (Primula carniolica) je endemit kot ostanek flore, ki je bila v preteklosti prisotna v zgornjem delu porečja Hotenje, preden se je ta pretočila v Idrijco. Strma dolomitna pobočja nad dolino Trebuše in dolina sama so bogata nahajališča lede- nodobnih rastlinskih ostankov, ki se mešajo z ilirsko in srednjeevropsko floro. Avtohtoni so sestoji črnega bora. Ob potokih uspevajo vlagoljubne rastlinske združbe vrbe, lapuh, razne preslice, zlatice in druge obvodne rastline. Pobočja v dolini Idrijce so poraščena z večinoma mešanimi gozdovi trdih in deloma mehkih listavcev, predvsem s sestoji gabra in bukve. V njih so zastopani črni in beli gaber, bukev, lipa, jesen in drugi listavci. Ob hišah rastejo orehi in drugo sadno drevje, predvsem jablane in hruške. Na račun opuščanja kmetovanja nara- šča delež gozda, ki že prekriva 80 % površja. Ugotavljajo, da se delež iglavcev zmanjšuje, delež listavcev pa povečuje. Glavni zemljepisnoimenski pojmi na območju med Banjšicami in Trebušo. Avtor: Marjan Luževič. slovenija 8_fin.indd 133 1. 10. 2018 12:40:14 134 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Opis poti Postaja 1: Petrovo Brdo Petrovo Brdo, ena od rutarskih vasi, stoji na nadmorski višini 803 m, na razvodju med Jadranom in Črnim morjem. Že v srednjem veku je čez tamkajšnji preval vodila tovorna pot, ki pa na selški strani ni bila speljana po dolini, pač pa po obronkih Spodnjih Bohinjskih gora. S Petrovega Brda se namreč ni spustila ob Zadnji Sori, ampak je zavila na Zgornjo Sorico (Ejben) in od tam po dolini Sore proti Železnikom. Petrovo Brdo se je prometno odprlo šele po letu 1903, ko je Podbrdo dosegla cesta, leta 1959 pa je bila zgrajena tudi nova cesta s Petrovega Brda prek Sorice in Soriške planine v Bohinj. Ker je bila na območju Petrovega Brda med svetovnima vojnama državna meja, so Italijani v vasi zgradili veliko obmejno poslopje, ki je po drugi svetovni vojni postalo zdravi- lišče, zdaj pa je v njem dom starejših občanov. Najznamenitejši vaščan Petrovega Brda je Janez Wolf (1835–1917) z Roba pod Hočem (1514 m). Bil je duhovnik, prosvetitelj, ustanovitelj Goriškega semenišča, vnet planinec. Ob cesti s Petrovega Brda proti Podbrdu je kažipot k turškemu križu, ki naj bi označe- val zgodovinski dogodek s konca 15. stoletja, ko so Turki pridrli čez Petrovo Brdo in oropali Češnjico, s seboj pa odpeljali šestletnega fanta z imenom Jožko. Po dvajsetih letih so znova vdrli v te kraje, vendar so jih domačini na mestu, kjer je danes križ (šance), premagali, med ujetniki pa naleteli tudi na janičarja Juzufa, v katerem so prepoznali ugrabljenega dečka. Ta je potem v skalo, pod katero je bil ranjen, vrezal križ, kot zahvalo za vrnitev v krščanski svet. Postaja 2: Podbrdo Podbrdo, z okrog 750 prebivalci največje naselje v Baški grapi, upravno spada v občino Tolmin. Razpotegnjeno je v zgornjem delu Baške grape, ob južnem robu železniškega pre- dora na progi Jesenice–Nova Gorica in na vznožju cestnega prelaza prek Petrovega Brda proti Selški dolini. Pri Podbrdu je sotočje Batave, Mlečnega potoka (Milpoh), Mačjega potoka (Kacenpoh) in Bače. V Jakovkni hiši je krajevni muzej, kjer je predstavljena tudi zgodovina naselitve Baške grape. Podbrdo je na območju tirolske kolonizacije nastalo v 16. stoletju. Na ta v davnini zelo redko poseljena območja je na začetku 13. stoletja (leta 1218, v Selški dolini pa leta 1283) posegel oglejski patriarh Bertold Andeški in jih naselil z Nemškorutarji iz okolice Innichena na južnem Tirolskem, saj grapa od Koritnice navzgor ni bil naseljena. Nastalo je 13 vasi in več zaselkov, ki so imeli do konca 16. stoletja skupno ime Nemški Rut (sedanji Rut se je imenoval Koritnica): Koritnica, Grant, Stržišče, Kal, Znojile, Obloke, Hudajužna, Podbrdo, Kuk, Trtnik, Porezen, Bača in Petrovo Brdo. Ko so se naselili na tem območju, so bili popolni svobodnjaki, brez davkov, imeli so pravico do svobodnega lova in nošnje orožja. Zanimivo je, da se kmetje Nemškega Ruta niso pridružili Tolminskemu puntu leta 1713, za kar jih je slovenija 8_fin.indd 134 1. 10. 2018 12:40:14 135 V BAŠKO GRAPO, ČEPOVANSKI DOL IN TREBUŠO cesar posebej nagradil. Vse do leta 1760 so bili prosti tudi služenja vojaškega roka. Oblast je nadziral rihtar, ki je bil obenem sodnik in župan. Jezik Nemškorutarjev, še pred stoletjem narečje iz večinoma nemških besed, se ni ohranil. Ostalo pa je veliko značilnih imen in priimkov, tudi skoraj vsa ledinska in številna druga zemljepisna imena so nemškega izvora. Primeri graparskih priimkov so Kemperle, Kusterle, Dakskobler, Trojer, Ortar, Štendler in Messner, imen hribov Holdernek, Velenek, Hohkobel, Stadelek, imen rek in grap pa Kacenpoh, Milpoh, Bernpoh, Driselpoh. Pravice in avtonomijo vladanja so Graparji uživali vse do prihoda Francozov leta 1809, kmalu po koncu njihove zgolj štiriletne vladavine pa je avstrijska oblast priznala samostoj- Poselitev zgornjega dela Baške grape. slovenija 8_fin.indd 135 1. 10. 2018 12:40:14 136 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA nost občin in leta 1850 je območje grape prišlo pod upravo občine Grahovo, s čimer je bilo tudi konec njegove avtonomije. Med letoma 1918 in 1943, ko je bilo Podbrdo italijansko, je bilo obmejna postojanka z množico vojaštva in policije ter zato pod hudim pritiskom poi- talijančevanja. Po drugi svetovni vojni so v kraju odprli tovarno volnenih izdelkov Bača, ki je zagotovila več kot 200 delovnih mest in Podbrdu dala sodobnejšo podobo. Železniška proga je omogočala intenzivno dnevno migracijo proti Jesenicam in v spodnjo Soško dolino. Ko so leta 2002 tovarno Bača zaprli, je to močno prizadelo celotno Baško grapo, že prej močno odseljevanje pa se je še pospešilo. Cestna povezava s Tolminom obstaja od začetka gradnje Bohinjskega predora. Bohinjska proga je bila dograjena leta 1906, prej je v Bohinj vodila le tovorniška pot čez Vrh Bače (1281 m). Prebivalci Baške grape čutijo močno »graparsko« pripadnost, morda zaradi zgodovin- skega izročila skupnega kolonizacijskega prihoda v dolino, zagotovo tudi zaradi pripadnosti odročnemu delu Slovenije ter kulture in običajev, ki so jim skupni. Zgornji del Baške grape ima svojevrstno narečje. Nekdanja občina (rihtarija) Nemški Rut je uokvirjala nemški jezi- kovni otok, ki se je postopoma sloveniziral. Stara tirolska nemščina se je ponekod ohranila do 19. stoletja. Čeprav graparska govorica spada v rovtarsko narečno skupino, so prebivalci trinajstih vasi nekdanje nemške poselitve izoblikovali poseben baški govor. Tako na primer ne ločijo sičnikov in šumnikov, ki jih izgovarjajo nekje vmes. Ko so nekdaj Graparji šli iz doline, so rekli, da gredo »tja v Slovejne«. Med kulturnozgodovinskimi spomeniki v Podbrdu je najpomembnejši baročna cerkev, Železnica Jesenice–Nova Gorica, tik pred vstopom v 6327 m dolg Bohinjski predor. Foto: Primož Gašperič. slovenija 8_fin.indd 136 1. 10. 2018 12:40:15 137 V BAŠKO GRAPO, ČEPOVANSKI DOL IN TREBUŠO Terasast posvetovalni prostor pod rutarsko lipo. Foto: Drago Kladnik. Pogled na Rut, kjer ob cerkvi raste mogočna stara lipa. Foto: Drago Kladnik. slovenija 8_fin.indd 137 1. 10. 2018 12:40:19 138 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA ki se omenja leta 1588 in je od leta 1848 sedež župnije. Ob Ravtarskem potoku zahodno od Podbrda je bilo nekoč dvanajst mlinov, poleg pa še več vodnih koles, ki so gnala najrazličnejše naprave na višje ležečih domačijah. Poganjale so mlatilnice za žito, z njimi so iz grape vlekli seno k hiši, vodno kolo je gnalo tudi žičnico za perilo, ki so ga ženske prale v Bači. Dobra 2 km od Podbrda sta ohranjena Prangarjev mlin in Jakova kovačija. Še nekaj naprej ob Bači je obcestno naselje Hudajužna (390 m), ki je tudi izhodišče za obisk vasi Obloke, Stržišče in Znojile, pa tudi Zakojce in Šentviške planote južno nad dolino. Kapelico sv. Barbare v vasi so postavili graditelji železnice. Po legendi je ime naselja iz obdo- bja turških vdorov, ko so v begu na varno vaščani morali na hitro pustiti hrano v loncih. Znanstveno bolj utemeljene razlage pravijo, da je ime povezano z južno, prisojno lego, kjer spomladi sneg najprej skopni. Ob sotočju Bače s Koritnico, ki priteče izpod Matajurskega vrha (1936 m), stoji vas Koritnica, od koder vodi cesta v Rut in Grant pod Rodico (1966 m). Rutarska lipa se bohoti ob gotski župnijski cerkvi sv. Lamberta v središču Ruta. Stara je več stoletij in je z obsegom debla 8 metrov eno najdebelejših slovenskih dreves. Leta 1844 je v vaškem požaru pogorela in se potem znova obrasla. Ta lipa je stoletja dajala senco veljakom celotne rihtarije Nemškega Ruta, ki so pod njo pod vodstvom rihtarja sprejemali pomembne odločitve. Meč, ki je bil v posesti rihtarja, hrani Tolminski muzej. Nedaleč od Koritnice je naselje Grahovo ob Bači, kjer je urejena tematska pot Na svoji zemlji. Poimenovana je po prvem slovenskem zvočnem celovečernem igranem filmu, ki pri- kazuje boj partizanov in civilnega prebivalstva na Primorskem za osvoboditev izpod petin- dvajsetletne italijanske okupacije. Film so javno prvič predvajali novembra 1948 v Ljubljani, v naslednjih letih pa si ga je po Sloveniji ogledalo okrog 400.000 gledalcev. Grahovo, ki ima le še okrog 200 prebivalcev, je sedež krajevne skupnosti, žal pa za lastno osnovno šolo nima več dovolj otrok. V tamkajšnji baročni župnijski cerkvi sv. Ane so drago- cene poslikave Avgusta Černigoja in Zorana Mušiča. Postaja 3: Soteska Driselpoha Potok Driselpoh, desni pritok Bače, začenja svojo pot na južnih pobočjih Črne prsti. Vhod v njegovo sotesko, ki ima podobo ozkega, ledeniško izdolbenega kanjona, je slab kilometer zahodno od zadnjih hiš v Podbrdu. Ob vhodu je umetni jez, nekakšne majhne klavže, name- njen plavljenju lesa in umiritvi vode. Ta zna biti ob večjih nalivih silno močna, saj je zaradi velikih strmin (na kratki razdalji je višinska razlika več kot 300 m) v gubah mehkega volčan- skega apnenca ustvarila sotesko, široko le nekaj 10 m. V zatrepu doline je 15 m visok slap Driselpoh, nato pa se potok prebija prek majhnih slapičev in kaskad. Na vhodu v sotesko je na levem bregu otoka rastišče kratkodlakave popkorese, endemične rastline Baške grape, ki jo je že konec 18. stoletja opisal botanik Karl Zois, brat Žige Zoisa. slovenija 8_fin.indd 138 1. 10. 2018 12:40:19 139 V BAŠKO GRAPO, ČEPOVANSKI DOL IN TREBUŠO Postaja 4: Vetrovalna Vetrovalna je prezračevalna naprava predora Bukovo na bohinjski progi, med Hudajužno in Koritnico. Narejena je bila leta 1922, delovala pa je do leta 1976 in je edinstven primer tehnične dediščine. Naprava je del celotne bohinjske proge, ki bi jo domačini radi uvrstili na UNESCO-v seznam svetovne tehniške dediščine. Bernard Bratina, sin zadnjega strojnika, ki je pred prihodom vlaka tudi po 36-krat na dan poganjal ventilator, se še spominja časov, ko so si strojniki in kurjači med vožnjo skozi predor nadevali plinske maske ali mokre krpe in po prihodu na svetlo panično hlastali za zrakom. Še vedno živa je tudi pripoved, kako so strojevodje padali v nezavest in kako so jim okoliške gospodinje vsak dan pred predor nosile mleko in vodo, da so hitreje prišli k sebi in nadaljevali pot. Predor je bil naravno slabo prezračevan, poleg tega ima znaten vzpon, ki je bil za parne lokomotive precejšen napor. Ker so nekdaj vozili težki tovorni vlaki s tudi tremi lokomotivami, se je v predoru nabiralo veliko dima. Težave so rešili s prezračevalno napravo, ki je takrat veljala za velik tehnološki dosežek. Soteska Driselpoha, vrezana v sklade volčanskega apnenca, je v najožjem delu široka le nekaj metrov. Foto: Marjan Luževič. slovenija 8_fin.indd 139 1. 10. 2018 12:40:20 140 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Slap Sopot. Foto: Peter Kumer. slovenija 8_fin.indd 140 1. 10. 2018 12:40:21 141 V BAŠKO GRAPO, ČEPOVANSKI DOL IN TREBUŠO Postaja 5: slap Sopot Slap Sopot, tudi Soupat, ima dostop slab kilometer iz Podmelca, v smeri Tolmina. Pot k slapu vodi od ceste proti Ljubinju, po približno 10-ih minutah vzpona skozi gozd se pot konča pod strmimi skalnimi policami baškega dolomita, prek katerih slikovit, 66 m visok slap pada v ovalen tolmun. Postaja 6: Čepovan Pot nadaljujemo po stari cesti proti Ljubinju, Podmelcu, Mostu na Soči in naslednji postaji, Čepovanu. Pri železniški postaji v kraju Postaja se cesta začne vzpenjati po pobočju Lokov- ške planote, najvišjega dela Banjšic. Ko v dolini Soče še ni bilo železnice in ceste, je najkrajša povezava Tolminske z Goriško vodila skozi Čepovanski dol. Po dolini Soče je proti Kanalu vodil slab kolovoz, cesto Čepovan–Sveta Lucija, kot se je nekdaj imenoval Most na Soči, pa Cestno omrežje na območju Banjšic in njihove okolice. slovenija 8_fin.indd 141 1. 10. 2018 12:40:21 142 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA so gradili v letih 1908–1910. Po prvi svetovni vojni, v letih 1922–1923, so jo prenovili. Cesto iz Čepovana proti Lokvam so začeli gradili jeseni leta 1899 in jo dokončali pred prvo sve- tovno vojno. Pred njo je bila zgrajena tudi cesta v Srednji Lokovec. Cestne povezave so se izboljšale tudi na račun vojne, saj so ruski ujetniki in avstrijska vojska zgradili cestno povezavo iz Čepovanskega dola na Banjšice. Ker je to cestno pove- zavo odprl general Svetozar Boroević, se še vedno imenuje Boroevićeva cesta. Ruski ujetniki so leta 1915 zgradili tudi cesto Čepovan–Drnulk–Trebuša, ki se zato imenuje Ruska cesta. Čepovan ima približno 360 prebivalcev in je osrednje, sicer razpotegnjeno naselje v obviseli dolini na nadmorski višini približno 600 m. Dolina je dolga kar 16 km. Naši predniki so Čepovanski dol naselili že v 13. stoletju, v času vladavine goriških grofov, ko je v njihovih urbarjih navedeno, da je v Čepovanu 11 hiš. Še pred prvo svetovno vojno je v Čepovanskem dolu živelo okrog 1000 ljudi, ki so se ukvarjali s kmetovanjem. Svetovni vojni, gospodarska kriza, fašizem in deagrarizacija po drugi svetovni vojni so povzročili. da se je število prebi- valcev zmanjšalo za trikrat. Ime Čepovan verjetno izhaja iz bogastva vodnih izvirov, h katerim so hodili tudi prebi- valci vseh sosednjih vasi. Beseda čepovati je namreč v stari slovenščini pomenila ‘točiti’ , še vedno pa jo uporabljajo Čehi. V Čepovanu ima avgust 34 dni, saj v noči z 2. na 3. september praznujejo Grandov sejem, ko krajani na osrednji trg prinesejo vsemogočo kramo, ki so jo nabrali okrog hiš v vasi. V Čepovanu je osnovna šola, ki je odprla vrata že leta 1883, ko je v kraj prišel učitelj iz Bovca Anton Mlekuž in v naslednjih 40-ih letih v njem odpravil nepismenost. Zanimivo je, da so leta 1906 ob novi šoli odprli klekljarsko šolo. V kraju je tudi zdravstveni dom, trgovine in gostilne pa ni več; tudi od tovarne pohištva je ostal le lesni obrat. Hiše v Čepovanskem dolu so izvorno škofjeloško-cerkljanskega tipa, ki pa se pri večini žal ni ohranil. Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, ki se omenja že v goriškem urbarju iz leta 1523, je bila večkrat prezidana, kar se opazi tudi na gotski plastiki na njenem zunanjem zidu. V njeni notranjo- sti je dragocena kopija svetogorske podobe. Poslikave so delo slikarja Janeza Gosarja. Med prvo svetovno vojno je ob cerkvi nastalo obsežno vojaško pokopališče. Kmetje v Čepovanskem dolu so izrazito usmerjeni v živinorejo, zato skoraj vso dolino zavzemajo travniki in pašniki. Zaradi hribovitosti, zakraselosti in velike namočenosti je površje za poljedelstvo manj primerno, pomemben vir dodatnega zaslužka kmetovalcev pa so obsežni gozdovi. V zadnjih stotih letih sta zgodovino Čepovanskega dola močno zaznamovali svetovni vojni. Tu sicer ni bilo obsežnejših spopadov, dolina pa je bila med prvo svetovno vojno zaradi bližine front pomembno zaledno območje. Ko je Italija leta 1915 vstopila v vojno proti Avstriji, se je Čepovan znašel v neposrednem zaledju bojne črte in se spremenil v vojaški tabor. Aprila leta 1917 ga je obiskal cesar Karel I. v spremstvu poveljnika 5. soške armade Svetozarja Boroevića, istega leta pa je bil tu tudi poveljnik jugovzhodne fronte nadvojvoda Evgen. Ko so leta 1917 Italijani prebili fronto na Soči, so prišli na Banjško planoto, avstrijska vojska pa se je umikala prek Čepovana; za njo so ostali razdejanje in požgane vasi. Italijani so v Čepovan prispeli novembra 1918 in začeli so se novi hudi časi, zlasti po vzponu fašizma. Med drugo svetovno vojno je bil Čepovanski dol svobodno ozemlje, saj tu ni bilo stalnih slovenija 8_fin.indd 142 1. 10. 2018 12:40:21 143 V BAŠKO GRAPO, ČEPOVANSKI DOL IN TREBUŠO nemških postojank. V dolini je bilo pomembno zaledno območje partizanske vojske, zato so Nemci leta 1944 Čepovan skoraj povsem požgali; od 79-ih hiš jih je ostalo le pet. Postaja 7: Drnulk in Podkobilica Prelaz Drnulk (761 m) povezuje Čepovanski dol z dolino Trebuščice. Drzno speljano cesto po pobočju Kobilice (929 m) so že leta 1915 zgradili ruski ujetniki, prevozna pa je le za osebni in lažji promet. Vodi nad vrtoglavimi prepadi, zato ponuja odličen razgled po širši okolici. Spustimo se do domačije Podkobilica, ki stoji na terasi pod Kobilico in pred nami se odpira pogled na Zgornjo Trebušo, Šentviško, Šebreljsko in Vojskarsko planoto ter vrhove Trno- vskega gozda. Podobno kot mnoge druge je tudi ta domačija prazna, saj njen lastnik že leta živi v Ljubljani, sem pa se le občasno vrača na počitniški oddih. Pot proti dolini Trebuščice vodi mimo domačije z naslovom Gorenja Trebuša 16, po domače pri Mrcinu, ki ima dolgo zgodovino. Pisni viri omenjajo lastnike stavbe že v prvi polovici 18. stoletja, ko sta imela zakonca Jakob Ležinar Mrcina in Gertruda Trušnovec devet otrok. Na hramu in kovačnici so deloma ohranjene tudi freske. Najbolj tipična obrt tistega časa in pomembna vira zaslužka sta bila kovaštvo z izde- lovanjem žebljev in steklarstvo. Po ustnem izročilu so se z žebljarstvom začeli ukvarjati Z Drnulka je čudovit razgled na območje Trebuše; levo Govci, zadaj Šentviška planota in Spodnje Bohinjske gore, desno Vojskarska planota. Foto: Marjan Luževič. slovenija 8_fin.indd 143 1. 10. 2018 12:40:22 144 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA pred kakimi 200 leti in skoraj pri vsaki hiši so kovali žeblje in jih prodajali v Čepovanu vse do dvajsetih let 20. stoletja, ko je obrt začela zamirati. Prebivalci so se sicer preživljali pred- vsem z živinorejo in gozdarstvom, v 18. stoletju pa sta ob vodi obratovali dve glažuti, kjer so izdelovali zelene steklenice in motno steklo. Pri njegovem pridobivanju je poraba lesa zelo velika, zato je tudi glažutarstvo v 19. stoletju zamrlo, kuhanje oglja pa so selili višje v Trnovski gozd, nazadnje v Mojsko drago. Sedaj v Gorenji Trebuši živi približno 90 ljudi. Vaško jedro sicer razloženega naselja je že skoraj v zatrepu Trebuščice, pri župnijski cerkvi sv. Frančiška Ksaverja na nadmorski višini 460 m. Postaja 8: Podkobilški most in Krtova domačija Podkobilški most je suhi kamniti enoločni most, ki povezuje bregova Trebuščice. Prek njega je vodila pomembna tovorna trgovska pot po dolini Idrijce ter prek Trebuše in Drnulka v Čepovanski dol in naprej proti Gorici. V bližnjem zaselku Krtovšče je Krtova domačija (Gorenja Trebuša 112), najstarejša hiša v Trebuši. Iz arhivskih virov vemo, da je v njej od druge polovice 18. stoletja dalje prebivala rodbina Kumar. Letnica 1792, vklesana v kamen na vhodni fasadi, priča o prvi zabeleženi obnovi objekta, ki je sicer spomeniško zaščiten, vendar nenaseljen. Ob Krtovi domačiji je vstop v grapo hudournika Pršjaka s sedmimi slapovi, največji je Slap v Sopotih. Dober kilome- ter dolvodno je vstop v grapo hudournika Gačnika, ki so jo v času avstro-ogrske monarhije imenovali druga najstrašnejša grapa v cesarstvu. Gačnik je slikovita soteska s kar enajstimi večjimi slapovi, ki pa neveščim ni dostopna. Postaja 9: Dolenja Trebuša Dolenja Trebuša (189 m) je razloženo naselje v srednjem delu porečja reke Idrijce, na območju, kjer se na malo večji ravnici reki Trebuščica in Hotenja pridružita Idrijci. Del naselja je tudi na pobočjih treh kraških planot nad sotočjem, Šentviške planote, Banjšic in Trnovskega gozda. Naselje Dolenja Trebuša se torej razprostira na stičišču Cerkljanskega hribovja, Trnovskega gozda in Tolminskega hribovja. Tu se v prometno križišče stekajo tri doline. Proti zahodu vodi pot po dolini Idrijce v Soško dolino in ob Soči proti Tolminu, proti vzhodu ob Idrijci v Cerkno in Idrijo, proti jugu se po dolini Trebuščice pride do Čepovana, po dolini Hotenje pa je prek Oblakovega Vrha in naprej po dolini Kanomljice bližnjica do Spodnje Idrije. Sedaj v Dolenji Trebuši živi približno 280 ljudi. V kraju je sedež krajevne skupnosti, tu sta tudi podružnična osnovna šola in baročna župnijska cerkev sv. Jakoba. Prvi načrt za hidroelektrarno na Idrijci so predstavili že leta 1952. Za stometrskim jezom med Šentviško planoto in strminami Čepovanskih Vrš nastalo jezero naj bi ob Idrijci segalo do Želina, zajedalo pa bi se tudi globoko v dolini Hotenje in Trebuščice. Pozneje je bilo izve- denih več hidroenergetskih študij. Damoklejev meč, ki je visel nad prebivalci, je bil snet šele v samostojni Sloveniji. Domačin je avtorju prispevka na vprašanje, kako so to dolgoletno slovenija 8_fin.indd 144 1. 10. 2018 12:40:23 145 V BAŠKO GRAPO, ČEPOVANSKI DOL IN TREBUŠO Podkobilški most je bil nekoč povezava na pomembni tranzitni poti proti Furlanski nižini. Foto: Marjan Luževič. slovenija 8_fin.indd 145 1. 10. 2018 12:40:23 146 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA negotovost sploh prenašali, odgovoril: »Mirno, s strahom, nič vlaganj v hišo in nič idej o boljši prihodnosti hiše, posestva in grape. In z majčkenim upanjem …«. Kolo razvoja se je s tem vseeno malce zaustavilo. Za nekatere zadeve brez škode, za druge, hvala bogu, za tretje, škoda, kot vedno in povsod. Navidez odmaknjena dolina, ob prestali preizkušnji močnejša, zdaj v miru živi svoje življenje, tako kot njeni stalni in občasni prebivalci. Nekje je nekoč nekdo zapisal: »V to dolino smemo pripeljati le popotnike, ki ji imajo kaj dati, resnično ji ne sme nikoli več, nihče, ničesar vzeti.« Literatura in viri Berginc, A. 1978: Geografski oris Baske grape. Zgornje Posočje: zbornik 10. zborovanja slovenskih geografov. Geografsko društvo Slovenije. Ljubljana, str. 265–273. Čepovan. Portal Banjške in Trnovske planote. Medmrežje: http://www.planota.si/it/kraji/cepovan, 14. 12. 2015. Čušin, B., Fortunat-Černilogar, D., Kofol, K., Lipušček, R., Šturm, S. 2003: Trebuški zbornik, Tolminski muzej. Tolmin, 284 str. Dakskobler, I., Praprotnik, N., Wraber, T. 2008: Črna prst, njeni prvi botanični obiskovalci in njene rastlinske posebnosti. Hladnikia 21. Botanična sekcija Društva biologov Slovenije. Ljubljana, str. 29–39. Društvo Baška dediščina. Medmrežje: http://drustvobaskadediscina.nvoplanota.si/, 15. 12. 2015. Gams, I. 1974: Kras. Slovenska matica. Ljubljana, 359 str. Geološka karta Slovenije 1 : 1.000.000. Geološki zavod Slovenije. Ljubljana, 2013. Gostinčar, P ., Mrak, I. (ur.) 2014: Tretje zborovanje slovenskih geomorfologov, Livške Ravne, 31. 5.–1. 6. 2014. Geomorfološko društvo Slovenije, Ljubljana, 70 str. Medmrežje: http://www. geomorfolosko-drustvo.si/wp-content/uploads/2013/11/Zbornik_GMDS.pdf, 15. 12. 2015. Hrvatin, M. 1995: Morfološke in hidrološke poteze povirja Baške grape. Dela 11: Geografska problematika slovenskega alpskega sveta in slovenskih mest. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana, str. 9–20. Medmrežje: http://revije.ff.uni-lj.si/Dela/ article/viewFile/1223/1027, 15. 12. 2015. Kavčič, J. 2002: Idrijski svet vabi na obisk: turistični vodnik po idrijski občini. Lokalna turistična organizacija LTO. Idrija, 103 str. Kenda, S. 2002: Pohodniške poti na Tolminskem. Samozaložba. Tolmin, 102 str. Kodelja, B. 2012: Obseg pleistocenske poledenitve na Trnovskem gozdu. Diplomsko delo, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 50 str. Medmrežje: https:// repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=107757&lang=slv, 12. 12. 2015. Kodelja, B., Žebre, M., Stepišnik, U. 2013: Poledenitev Trnovskega gozda. E-GeograFF 6. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 64 str. Medmrežje: http:// geo.ff.uni-lj.si/sites/default/files/12/e-geograff_6_poledenitev_trnovskega_gozda.pdf, 11. 12. 2015. Kozinc, Ž. 2001: Lep dan kliče 2. Založba Modrijan. Ljubljana, 66 str. slovenija 8_fin.indd 146 1. 10. 2018 12:40:23 147 V BAŠKO GRAPO, ČEPOVANSKI DOL IN TREBUŠO Kozinc, Ž. 2007: Lep dan kliče 4: 100 izletov. Založba Modrijan. Ljubljana, 336 str. Kraški vodonosnik Trnovsko-Banjške planote. Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, 2013. Medmrežje: http://www.gepgis.eu/en/wp-content/uploads/2013/08/Opis-TBP_www.pdf, 12. 12. 2015. Lipušček, R. 2015: Fizično-geografska oznaka Gorenje Trebuše. Medmrežje: http://www.trebusa. si/GorenjaTrebu%C5%A1a/Predstavitev/Fizi%C4%8Dnogeografskaoznaka/tabid/907/Default. aspx, 16. 12. 2015. Luževič, M. 2017: Selška dolina. Slovenija VII: ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva. Založba ZRC, ZRC SAZU. Ljubljana, str. 19–49. Melik, A. 1956: Pliocenska Soča. Geografski zbornik 4, str. 129–157. Medmrežje: http://giam.zrc- sazu.si/sites/default/files/zbornik/GZ_0401_129-157.pdf, 10. 12. 2015. Perko, D., Orožen Adamič, M. (ur.) 1998: Slovenija pokrajine in ljudje. Mladinska knjiga. Ljubljana, 735 str. Pikon, J. 2012: Gradnja bohinjskega predora – 1. del. gore–ljudje. Medmrežje: http://www.gore- ljudje.net/objava/74294/, 10. 12. 2015. Pleničar, M., Ogorelec, B., Novak, M. (ur.) 2009: Geologija Slovenije. Geodetski zavod Slovenije. Ljubljana, 612 str. Rejec, P . 2011: Kako je bohinjska proga vplivala na življenje ljudi v Baški grapi. Diplomsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Maribor, 88 str. Skoberne, P . 1988: Sto naravnih znamenitosti Slovenije. Prešernova družba. Ljubljana, 248 str. Škofjeloško in Cerkljansko hribovje 1 : 50.000. Geodetski zavod Slovenije. Ljubljana, 2001. Torkar, S. 2003: K nastanku in pomenu zemljepisnih imen v Baški dolini: (Baška grapa, Hudajužna, Porezen, Loje, Logaršče, Kojca, Obloke, Robje, Podmelec). Slavistična revija 51-4. Slavistično društvo. Ljubljana, str. 429–442. slovenija 8_fin.indd 147 1. 10. 2018 12:40:23 Zemljevid zgodovinske poti ob rapalski meji. slovenija 8_fin.indd 148 1. 10. 2018 12:40:24 149 PO POTEH RAPALSKE MEJE – ZGODOVINSKA POT PODBRDO Grega Žorž Vodja: Grega Žorž, magister geografije in diplomirani zgodovinar, Zgodovinsko društvo Rapalska meja, Direktorat za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo Ekskurzija je bila izvedena 28. aprila 2018. Potek poti: Ljubljana – Petrovo Brdo – Podbrdo – Ljubljana Postaje: 1. Petrovo Brdo 2. Zalodnikarjev grič 3. Robarjev grič 4. Podbrdo Uvod Tematska pot v Podbrdu in njegovi okolici nas vodi skozi obdobje italijanske vladavine med svetovnima vojnama. V tem času je Podbrdo na severni, vzhodni in južni strani objemala rapalska meja med Jugoslavijo in Italijo, ki je dobila ime po ligurskem obalnem turističnem mestecu Rapallu, kjer je bila leta 1920 podpisana mejna pogodba med obema državama. Čeprav rapalsko obdobje dojemamo kot hitro epizodo slovenskega naroda, je od prihoda italijanske vojske na območje Podbrda novembra 1918 moralo miniti kar 25 let, da ga je premagana leta 1943 zapustila, na njeno mesto pa so za skoraj dve leti prišli Nemci. Nova državna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, leta 1947 podpisana v Parizu, je prebivalce Podbrda, tako kot velik del Slovencev, po dolgih 29-ih letih vrnila Sloveniji in Jugoslaviji. Italijanske mejne službe v Podbrdu in kraljeva vojska Pred združitvijo Italije 17. marca 1861 so Apeninski polotok obvladovala različna kraljestva. Nekatera so imela dobro razvite državne službe, druga pa ne. Italijanski kralj je postal Viktor Emanuel II., ki je zaradi piemontskih korenin pri ustanavljanju državnih služb novonastale kraljevine posnemal predvsem obstoječ ustroj svojega kraljestva. slovenija 8_fin.indd 149 1. 10. 2018 12:40:24 150 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Pripadniki večine državnih služb, ki so bile namenjene nadzoru prebivalstva, kriminala in pobiranju davkov, so bili oboroženi. V tistem času jih je bilo v državni aparat najlažje umestiti znotraj vojske, katere poveljnik je bil kralj (Bartolomeo in Sancimino 2014). S tem orožniki in finančniki niso postali enakovredni vojski, ampak so bili neodvisen element zno- traj vojaške strukture. Vse te službe so imele v svojem imenu tudi izraz »kraljevi«, na primer kraljeva finančna straža (Regia Guardia di Finanza – RGF), kraljevi orožniki (Corpo Carabinieri Reali – CCRR). V času rapalske meje so orožniki imeli nadzor nad izdajanjem potnih listin, dovoljenj za prehod meje, maloobmejnih izkaznic in kontrolo osebnih dokumentov na mednarodnih mejnih prehodih. Finančniki, glavni protagonisti nadzora celotne državne meje, so pri svojih nalogah izhajali iz dejstva, da se je čez mejo tihotapilo blago in ljudi, država pa je tovrstno početje zaradi učinkovitejšega pobiranja carin in davkov želela preprečiti. Za razliko od oro- žnikov so nadzor na maloobmejnih prehodih in na terenu izvajali finančniki. Na območju Podbrda nas bolj podrobno zanima stotnija finančne straže Gorica, ki se je notranje delila na »tenente« (tenente – poročnik) Gorica, Tolmin in Podbrdo. Slednji je imel poveljstvo v Podbrdu, ter kot najmanjše enote brigade v Stržišču, na Bači pri Podbrdu, v Podbrdu, na Petrovem Brdu in Grahovem ob Bači. Leta 1922, ko je bil vzpostavljen brigadni sistem vojašnic, sta imeli vojašnici na razpolago le brigadi v Stržišču in Bači pri Podbrdu. Kaj je bilo z ostalimi, za zdaj ni znano, najverjetneje pa so najemali prostore pri zasebnikih, kar je bila tudi redna praksa finančne straže. Njihove vojašnice v krajih ob prehojeni poti so opisane v nadaljevanju. Fašistični prevzem oblasti in njegovo agresivno prodiranje v vse obstoječe državne struk- ture po letu 1922 sta prinesla spremembe tudi pri mejnem nadzoru. Fašistična stranka je sprva svoje člane pozvala, naj znotraj obstoječih državnih služb organizirajo lastne oddelke, ki bi bili zvesti stranki in tako izvajali nadzor nad ostalimi pripadniki. Dodatni zapleti in želja po samostojnem poveljevanju so leta 1925 privedli do ustanovitve Prostovoljne milice za naro- dno obrambo (Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale – MVSN). Podobno kot finančno stražo in orožnike so tudi to službo umestili znotraj vojske. MVSN so sestavljale različne milice, tudi mejna milica (Milizia Confinaria). Njeni oddelki so želeli enake pristojnosti in naloge kot finančna straža, naslednjih 20 let pa so gradili svoje stražnice (casermette) ter jih umeščali v prostor tako, da so izkoristili vrzeli v razporeditvi vojašnic finančne straže. Organizacijsko so se zgledovali po Rimljanih in tudi ponovno uvedli njihovo izrazje. Najmanjša enota je bila oddelek (distaccamento), več oddelkov je sestavljalo vod (manipola), nato so se po velikosti zvrstile centurija, kohorta in legija. Njena zadnja reorganizacija je bila izvedena leta 1939, ko je območje Podbrda imelo svoj vod z oddelkom Petrovo Brdo. Stržišče je imelo svoj odde- lek, ki je spadal k manipoli Rut, obe pa v centurijo Grahovo ob Bači in kohorto Tolmin, kjer je bilo takrat po novem tudi poveljstvo legije za celotno rapalsko mejo. Italijanska kraljeva vojska je vse od njenega prihoda na naše ozemlje novembra 1918 do sredine leta 1921 vzdrževala polno bojno moč enot, ki so bile nastanjene raztreseno po hišah, državnih zgradbah in začasnih naseljih. V tem času so v vojaški gubernij Julijske Benečije spadali tudi zaselki pod Ratitovcem, ki so po letu 1920 pripadli Jugoslaviji. Velika vojašnica slovenija 8_fin.indd 150 1. 10. 2018 12:40:24 151 PO POTEH RAPALSKE MEJE – ZGODOVINSKA POT PODBRDO Pogled na zgornji del Baške grape, Podbrdo na njenem dnu in Spodnje Bohinjske gore v ozadju. Foto: Primož Gašperič. slovenija 8_fin.indd 151 1. 10. 2018 12:40:25 152 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA je bila le v Tolminu, ki so jo obnovili že med letoma 1918 in 1921. Tolminska vojašnica Italia je bila skoraj desetletje edina vojašnica v Posočju in tudi na Idrijskem ter Cerkljanskem. Z zakoličevanjem meje na terenu se je številčnost vojske drastično zmanjšala, prav tako se je spremenila njena sestava. Za obrambo državnega ozemlja v obdobju miru je bil pristo- jen korpus Alpincev, kar je zaradi gorskega terena v Alpskem loku razumljivo. S pospešenim razreševanjem mejnega vprašanja, priključitvijo Julijske krajine h Kraljevini Italiji in vzpostavljenim sistemom mejnih služb ob državni meji je tudi vojska pričela z izva- janjem svojih dolgoročnih gradbenih načrtov, ki so bolj podrobno opisani v nadaljevanju, pri posameznih postajah na poti. Obrambni pas seveda ni bil sestavljen le iz stalnih utrdb, ki jih dandanes povezujemo z njim, saj je vseboval tudi številne gorske postojanke, razve- jeno podporno cestno omrežje in podporo enotam, ki so upravljale z obrambnim sistemom. 24. marca 1934 je bila tako izdana uredba o formiranju posebne vojaške enote, ki bi prevzela statično varovanje meje in bila zanj tudi izurjena. Nova vojaška enota je dobila ime mejna straža (Guardia alla frontiera). Čeprav leto 1934 velja za leto ustanovitve korpusa mejne straže, je treba omeniti, da je korpus prva tri leta svojega obstoja obsegal le majhno število vojaštva in skromno opremo, saj so imeli prednost napadalni načrti, ki niso predvi- devali obsežnih obrambnih operacij (Žorž 2017). Mejna straža je šele s kraljevim dekretom št. 833 z dne 28. aprila 1937 postala samostojni korpus oziroma samostojen protagonist vojaške obrambe meje. S tem je bilo zaključeno šestletno obdobje formiranja obmejne straže, katere evolucija jasno odraža spremembe v Udeleženci ekskurzije na zgodovinski poti Podbrdo. Foto: Primož Gašperič. slovenija 8_fin.indd 152 1. 10. 2018 12:40:26 153 PO POTEH RAPALSKE MEJE – ZGODOVINSKA POT PODBRDO političnem dojemanju varnosti Italije. Vse do njenega konca je mejna straža delovala tako kot ostale vojaške enote v Italiji. Stalno sestavo so predstavljali višji in nižji častniki, večina nava- dnih vojakov pa je bila nabornikov, ki so bili korpusu bodisi dodeljeni bodisi so si ga izbrali sami. Enote mejne straže so prenehale obstajati po kapitulaciji Italije leta 1943, uradno pa so jih ukinili šele leta 1952 oziroma leto zatem, ko so izvedli reorganizacijo vojske (Žorž 2017). Opis poti Postaja 1: Petrovo Brdo Petrovo Brdo, prvič omenjeno leta 1523 kot Peterlinseckh, je v času rapalske meje postalo naselje na samem robu italijanskega državnega prostora, zato je presenetljivo, da je finančna straža svojo vojašnico z imenom S. Tenente Ennio Poggiolini tamkaj zgradila šele leta 1932. Vojašnica je po drugi svetovni vojni postala dom starejših občanov Petrovo Brdo, ki ima dozidan obsežen prizidek (Žorž 2017). Ob cesti, ki vodi s Petrovega Brda proti Železnikom, je še vedno poseljena tudi nekdanja stražnica mejne milice. Zgradba je bila prvotno namenjena le orožnikom, ki so nadzorovali promet na cestnem mednarodnem mejnem prehodu. Petrovo Brdo. Foto: Primož Gašperič. slovenija 8_fin.indd 153 1. 10. 2018 12:40:28 154 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Čeprav bi državna meja morala potekati po razvodnici med Črnim in Jadranskim morjem, je italijanski del mešane komisije za določitev meje zaradi politične premoči dosegel potek meje pod njo, v škodo Jugoslaviji. Tega drugje v Julijskih Alpah ni bilo, saj je meja, razen pri Ratečah, Triglavu in Soriški planini, potekala strogo po grebenu. Italija je s prestavitvijo meje pod greben dosegla tako taktično kot strateško prednost, saj je Jugoslaviji preprečila pogled na svojo stran, hkrati pa je lahko greben izkoristila za utrjevanju meje. Italijanska mejna zgradba meddržavnega mejnega prehoda Petrovo Brdo je bila tako skoraj kilometer od Petrovega Brda, do jugoslovanske mejne zgradbe, ki je še ohranjena, pa je bilo še 400 m (Žorž 2017). Sedanja občinska meja med Tolminom in Železniki je reliktni ostanek te meje. Poleg glavnega mejnega prehoda sta bila v bližini še maloobmejni prehod ob poti proti Sorici in maloobmejni prehod do Podporezna. Postaja 2: Zalodnikarjev grič V nadaljevanju pot vodi na Zalodnikarjev grič, kjer si je mogoče ogledati največjo od štirih podzemnih utrdb obrambne skupine Petrovo Brdo. Italijanska vojska je ob francoski, švicarski, avstrijski in jugoslovanski meji že leta 1927 pričela razvijati stalni obrambni sistem. Po dveh letih priprave študij so leta 1931 sprejeli enotne smernice gradnje, ki so jim morali slediti posamezni armadni zbori. Ti so sami snovali in nadzirali postopke, gradnjo pa so prevzela na javnem razpisu izbrana gradbena podjetja. Sprva vojska v sklopu vojaškega utrjevanja meje, ki so ga poimenovali Alpski zid (Vallo Alpino), ni uspela povsem poenotiti načrtovanja, na koncu pa je zmagala obstoječa italijanska utrdbena doktrina branjenja zgolj najbolj prehodnih mest v notranjost države (Bizjak 2016). Gradnjo so že takrat delili na stalna in začasna obrambna dela, ki se razlikujejo v tem, da so stalna imela tudi prostore za varovanje pehote oziroma posadke utrdbe ali opazovalnice, kar je bilo odraz izkušenj iz prve svetovne vojne in želje po čim boljši zaščiti vojakov. Vse utrdbe na Petrovem Brdu in Vrhu Bače (1273 m) ter obe opazovalnici na Možicu in Lajnarju spadajo med stalna obrambna dela. Njihova gradnja se je začela leta 1933. Ob rapalski meji so bila leta 1935 dokončana le dela pri Godoviču, pa še ti objekti niso bili že takrat predani v uporabo (Bizjak 2016). Stalna obrambna dela, ki so zapirala takšna »grla«, so poimenovali caposaldo, kar lahko prevedemo kot ‘obrambna skupina’ , saj gre za skupek enega ali več stalnih obrambnih del, največkrat v obliki utrdb (Žorž 2017). Tako kot drugod ob nekdanji meji tudi tu domačini še vedno pravijo »Na Kaposaldu«, s čimer imajo v mislih predvsem največjo od štirih podzemnih utrdb Petrovega Brda. Na poti s Petrovega Brda sta še manjša vojašnica obrambne skupine in utrdba. Postaja 3: Robarjev grič Z Zalodnikarjevega griča vodi pot po asfaltirani cesti, mimo nekdanjega maloobmejnega prehoda Podporezen, proti samotni domačiji Robar. Robarjev grič nad kmetijo, imenovan slovenija 8_fin.indd 154 1. 10. 2018 12:40:28 155 PO POTEH RAPALSKE MEJE – ZGODOVINSKA POT PODBRDO V podzemlju italijanske vojaške utrdbe. Foto: Primož Gašperič. slovenija 8_fin.indd 155 1. 10. 2018 12:40:29 156 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Jeklena opazovalna kupola vrh utrdbe. Foto: Primož Gašperič. Samostojni bojni blok brez jeklenih delov. Foto: Primož Gašperič. slovenija 8_fin.indd 156 1. 10. 2018 12:40:31 157 PO POTEH RAPALSKE MEJE – ZGODOVINSKA POT PODBRDO Velika utrdba tik pod vrhom Lajnarja. Foto: Primož Gašperič. Ostanki vojašnice na Robarjevem griču. Foto: Primož Gašperič. slovenija 8_fin.indd 157 1. 10. 2018 12:40:33 158 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA tudi Črni vrh (1052 m), je povsem samostojen in ni del grebena, ki se od Petrovega Brda vzpenja proti Hoču (1514 m) in Poreznu (1630 m). Kot tak nudi izjemen razgled. Leta 1937 se je pričela nova faza utrjevanja, ko so zaradi počasnega napredovanja gra- dnje na pobudo generala Parianija raje predvideli večje število manjših stalnih obrambnih del. Tako so nastala številne manjše utrdbe in adaptacije na Vrhu Bače, Možicu (1602 m), Slatniku (1609 m), Kupu (1046 m), Robarjevem griču in Poreznu, kakršnih drugje v Sloveniji ni mogoče videti. Nenehno dograjevanje in adaptiranje obstoječih gradenj je tudi ena od značilnosti italijanskega Alpskega zidu. Vsem samostojnim bojnim blokom je bilo skupno, da niso imeli jeklenih delov, kot je bilo značilno za utrdbe. Takrat sta verjetno nastali tudi vojašnici s pripadajočimi obrambnimi položaji na Robar- jevem griču in Kupu. Obe točki sta sestavljali južno in severno krilo prelaza Petrovo Brdo ter bili vezni člen z višjimi gorskimi položaji na Lajnarju in Poreznu. Tako je Alpski zid okrog Podbrda začel dobivati podobo utrjene obrambne črte in ga niso več sestavljale le posa- mezne utrjene točke (Žorž 2017). Zaradi odmaknjenosti je tu bistveno manj grafitov kot v enakih objektih nad Soriško planino. Ohranjene so celo poslikave in fašistični slogani iz rapalskega obdobja. Dostopna pot do te vojašnice je bila zgrajena iz Podbrda. V prvotni obliki je ohranjena le v njenem zadnjem, najvišjem delu, nižje pa je razširjena v cesto. Ohranjen fašistični napis »VEROVATI, UBOGATI, BORITI SE« v notranjosti vojašnice. Foto: Primož Gašperič. slovenija 8_fin.indd 158 1. 10. 2018 12:40:34 159 PO POTEH RAPALSKE MEJE – ZGODOVINSKA POT PODBRDO Postaja 4: Podbrdo Podbrdo, prvič omenjeno leta 1588, je razpotegnjeno naselje v naravnem zaključku ozke doline reke Bače. Ukleščeno je med Črno prstjo (1844 m), Koblo (1498 m), Slatnikom, Laj- narjem (1549 m) in Poreznom, vmes pa sta naravna prehoda Vrh Bače in Petrovo Brdo. Zgo- dovinsko je pomembnejši prvi, saj je povezoval Bohinj in Soško dolino, kar je pomenilo tudi povezavo med srednjo oziroma severno Evropo in Apeninskim polotokom. Tisočletja stara tovorniška pot je utonila v pozabo šele na začetku 20. stoletja, ko je Avstro-Ogrska v sklopu bohinjske proge med Gorico in Jesenicami zgradila predor med Bohinjsko Bistrico in Podbrdom. Z otvoritvijo proge leta 1906 je prej odročen kraj dobil železniško postajo na eni od bolj pomembnih avstro-ogrskih železniških prog, ki je bila naj- krajša in najcenejša pot za tovorni promet med Trstom in Koroško ter v njenem nadaljevanju Salzburgom in Prago. Proga je pomen ohranila tudi po prvi svetovni vojni, ko je bila kljub državni meji še vedno pomembna prometna žila tržaškega pristanišča. V tem času se je železniška postaja v Podbrdu razširila, v njej je imela gostinske prostore tudi fašistična organizacija Doppolavoro. S koncem druge svetovne vojne pa je proga pri- čela izgubljati pomen. Leta 1930 so pod železniško postajo svojo zgradbo dobili tudi Javna varnost (kvestura in policija) in orožniki, v njej pa so bili tudi zapori, ki so jih uporabljali za pridržanje oseb, poslanih v internacijo. V ohranjeni stavbi so zdaj stanovanja. Leta 1933 je Ministrstvo za obrambo začelo graditi vojašnico v spodnjem delu Podbrda. V projektni dokumentaciji je bilo navedeno, da mora vojašnica zagotoviti namestitev sto- tnije pehote. Na drugi strani glavne ceste so uredili tudi hleve za mule, ki so bile poglavitno sredstvo mobilnosti italijanske vojske v hribovitem svetu. Zaradi gradnje vojašnice je vojska povsem na novo zgradila 600 m državne ceste Grahovo–Podbrdo–državna meja (Žorž 2017). Sprva so v vojašnico želeli namesti Alpince, ki so dotlej v Podbrdo prihajali v sklopu poletnih taborov in rednih vojaških vaj udeležencev iz vojašnice Italia v Tolminu. Odprtje vojašnice leta 1934 je že ustrezalo obdobju, ko se je oblikoval korpus mejne straže. Tako ni presenetljivo, da je na vojaškem zemljevidu iz tega leta vojašnica označena kot caserma Alpini, čeprav je v isti seriji zemljevidov vojašnica Alpincev Na Logu v Trenti že označena kot caserma GAF. Vojašnica je bila poimenovana po avstrijskem državljanu itali- janske narodnosti Emu Tarabocchii iz Trsta, ki je 24. maja 1915 prebegnil na italijansko stran in kot vojak 2. pehotnega polka Udine padel 19. julija 1915 med spopadi v bližini Podgore pri Gorici, za kar je bil posmrtno odlikovan. Vojašnica, narejena za eno stotnijo, je z uveljavitvijo korpusa mejne straže v drugi polo- vici tridesetih let postala premajhna, saj so v njej domovali tudi topničarji, inženirci in ostale podporne enote. Z uvedbo sektorjev leta 1937 se je v vojašnico naselilo tudi poveljstvo pod- sektorja mejne straže XXI/C. Po drugi svetovni vojni so v njenih prostorih uredili tekstilno tovarno Bača, ki je začela obratovati leta 1955. Po njenem zaprtju leta 2004 je nekdanja vojašnica zapuščena (Žorž 2017). Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja se je finančna straža odločila, da poveljstvo »tenenze« v Podbrdu namesti v lastno zgradbo in preneha z najemanjem prostorov. Edini najdeni arhivski vir o tem je dokumentacija odkupa zemljišča med osnovno šolo Podbrdo in slovenija 8_fin.indd 159 1. 10. 2018 12:40:34 160 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA kapelico iz leta 1929 (Bartolomeo in Sancimino 2014). Tako arhivsko kot fotografsko gradivo razkrivata, da je bilo poveljstvo v podolgovati pritlični leseni stavbi ob glavni cesti (Žorž 2017). Februarja 1941, le dva meseca pred napadom na Jugoslavijo, so na mestu lesene zgradbe odprli sodobno in prostorno novo vojašnico finančne straže, ki se je sicer že od leta 1935 pritoževala, da je lesena stavba poveljstva neprimerna za bivanje. Nova stavba poveljstva bi morala nositi ime po padlem finančniku Pietrinu Faisu, vendar je bilo pozneje določeno, da bo poimenovana po Raffaellu Diversi, prav tako finančniku (Bartolomeo in Sancimino 2014). Po drugi svetovni vojni so v njej uredili dom onemoglih, leta 1980 pa so zgradbo podrli in na njenem mestu zgradili sedanjo stavbo Doma starejših občanov. Že leta 1930 je vojska ob poveljstvu finančne straže zgradila centralo za radijske zveze. To je bila tudi prva vojaška zgradba v Podbrdu. Sodoben sistem radijskih zvez na celotnem mejnem območju je vojska vzpostavila sicer šele v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno, sprva pa je bil namenjen le neposredni komunikaciji poveljstva Podbrda s poveljstvom XI. armadnega zbora (Žorž 2017). Posodabljanje italijanske vojske je bilo počasno. Tako so na območju Podbrda leta 1940 imeli tri radijske aparate le na Možicu, Petrovem Brdu in Poreznu. Povsem drugače je bilo z omrežjem telefonskih in telegrafskih linij, ki je bilo neprimerno boljše. Poveljstvo v Podbrdu je bilo tako leta 1940 povezano s Kalom, Bačo pri Podbrdu, logističnim središčem Kovce, Vrhom Bače, vojašnico Slatnik, Možicem, Lajnarjem, Kupom, Petrovim Brdom in meddržav- nim mejnim prehodom Petrovo Brdo. Načrtovane so bile tudi linije Rodica, Matajurski vrh, Pogled na spodnji del Podbrda, kjer bohinjska proga izginja v predoru. Foto: Primož Gašperič. slovenija 8_fin.indd 160 1. 10. 2018 12:40:35 161 PO POTEH RAPALSKE MEJE – ZGODOVINSKA POT PODBRDO Črna prst in Petrovo Brdo–Robarjev grič–Pohoški Kup–Porezen. Čeprav fotofoniko povezu- jemo le s komunikacijo med posameznimi utrdbami, sta leta 1940 že obratovala komuni- kacijska kanala Rodica–Kalarsko brdo in Lajnar–Petrovo Brdo. Pomemben je bil predvsem prvi, saj je na Rodici obstajala improvizirana topniška opazovalnica, na Kalarskem brdu pa topniška baterija (Žorž 2017). V času priprav na gradnjo železnice je Podbrdo dobilo prvo pravo cesto iz smeri Selške doline, ki je od Petrovega Brda vodila nad dolino Bače in ne nad Mlečnim potokom, kjer cesta poteka zdaj. Leta 1928 so na območje Podbrda prišli Alpinci bataljona Feltre 9. polka, ki so poleti deloma obnavljali, deloma pa povsem na novo gradili tovorniško pot iz Bače pri Podbrdu do prevala Vrh Bače. Zaradi živine, ki so jo Bohinjci prodajali v Posočju, se je prevala v nemščini oprijel izraz Pass Rindsloch, kar so Italijani prevedli v Forcella di Bove, slovensko ‘Goveja škrbina’ . Že naslednje leto so Alpinci bataljona Belluno gradili novo pot do Kovc, manjše uravnave pod Slatnikom, na nadmorski višini 1200 m, kjer je zdaj lovska koča (Žorž 2017). Italijani so naselje poimenovali »Pri 11-ih barakah«. Od tu dalje so pot na novo speljali do Lajnarja ter od tam na Slatnik, kjer so istega leta začeli tudi z gradnjo gorske vojašnice Monte d'Oro, kar je italijansko ime za Slatnik in pomeni ‘Zlata gora’ , od nje pa so pot podalj- šali še do Vrha Bače (Žorž 2017). Leta 1930 je bataljon Feltre od Kovc zgradil še neposredno povezovalno pot do Vrha Bače. Leta 1934 je XI. armadni zbor sprejel odločitev o gradnji tovornih žičnic za oskrbo gorskih vojašnic, žičnice pa so verjetno prišle zelo prav tudi pri transportu velikih količin gradbe- Sprehod po tematski poti s pogledom na Lajnar in Slatnik v ozadju. Foto: Primož Gašperič. slovenija 8_fin.indd 161 1. 10. 2018 12:40:36 162 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA nega materiala za gradnjo utrdb (Žorž 2017). Tudi v tem je bilo Podbrdo unikat, saj so samo tam od stare ceste, kjer se je na Slatnik odcepila pot iz leta 1929, do Kovc zgradili krožno žičnico, s Kovc do Slatnika pa nihalko. Spodnja postaja je uničena, saj prek nje poteka cesta, ohranjena pa so skladišča ob stari cesti (Žorž 2017). Leta 1938 je Goriška pokrajina opustila obnovo glavne ceste ter se odločila za izgradnjo povsem nove ceste, po kateri se vozimo še dandanes. Sredstva za gradnjo so črpali iz pro- grama gradnje cest v Julijski krajini iz leta 1927, za kar je država potrebovala zajeten kredit, saj je izgradnja vključevala tudi izdelavo dolgoročne strategije sodobnega omrežja prome- tnic (Bizjak 2016). Ali je bila ta cesta začetek načrtnega povezovanja sosednjih držav Italije in Jugoslavije ni znano, vemo le, da je Jugoslavija leta 1940 dokončala cesto iz Bohinjske Bistrice čez prelaz Sorico v Selško dolino (Žorž 2017). Druga cesta nad Podbrdom, ki vodi pod preval Vrh Bače, je pričela nastajati leta 1939. Ob njej je še vedno ohranjen kamen z letnico 1940, ceste pa niso nikoli dokončali. Vsekakor bi bila cesta na maloobmejni prehod Vrh Bače brez jugoslovanske odločitve o gradnji ceste na bohinjski strani prelaza brezpredmetna, saj je bila sedanja gozdna cesta s prelaza Sorica zgrajena šele po drugi svetovni vojni (Žorž 2017). Literatura in viri Bartolomeo, M., Sancimino, F. 2014: Dal primo colpo all’ultima frontiera La Guardia di finanza a Gorizia e provincia: una storia lunga un secolo. Libreria editrice Goriziana. Gorizia, 312 str. Bizjak, M. 2016: Italijanski obrambni načrti proti Kraljevini SHS/Kraljevini Jugoslaviji in gradnja utrjenega obrambnega pasu na italijanski vzhodni meji (Rateče–Reka), 1927–1941. Doktorsko delo, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem. Koper, 393 str. Fortunat Černilogar, D. 2008: Vojašnice v Gornjem Posočju. Vojske, orožje in utrdbeni sistemi v Posočju. Tolminski muzej. Tolmin, str. 93–112. Žorž, G. 2017: Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora. Magistrsko delo, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 193 str. slovenija 8_fin.indd 162 1. 10. 2018 12:40:36 163 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA Renata Mavri Vodja: Renata Mavri, mag., višja predavateljica, univerzitetna diplomirana geografka in diplomirana sociologinja kulture, Društvo za trajnostno rast, društvo za turizem, izobraže- vanje in osebnostni razvoj Ekskurzija je bila izvedena 19. maja 2018. Potek poti: Ljubljana – Bled – Bohinj – Ribčev Laz – Ukanc – Stara Fužina – Srednja vas – Gorjuše – Pokljuka – Bled – Ljubljana Postaje: 1. Ribčev Laz – Hostel pod Voglom 2. Ukanc 3. Stara Fužina 4. Srednja vas 5. Gorjuše 6. Pokljuka – Goreljek Uvod Triglavski narodni park, edini narodni park v Sloveniji, meri 83.982 ha in zavzema 4,1 % državnega ozemlja. Od tega prvo varstveno območje obsega 31.488 ha (37,5 %), drugo 32.412 ha (38,6 %) in tretje 20.082 ha (23,9 %). V sedanjem obsegu je od leta 1981. Njegov ustanovitelj in tudi glavni vir financiranja je država. Z njim upravlja Uprava Triglavskega narodnega parka s sedežem na Bledu. Zavarovano območje je bilo ustanovljeno zaradi ohranjanja izjemnih naravnih in kulturnih vrednot ter ekosistemov. Namenjeno je tudi trajnostnemu razvijanju in ohranjanju tradicionalnih gospodarskih panog, kot so kmetijstvo, gozdarstvo, lov, obrt, turizem in rekreacija v naravi, pa tudi zagotavljanju kakovostnejšega bivanja domačinov (Načrt upravljanja … 2016). Prepletanje različnih dejavnosti na zavarovanem območju ter množičnost in intenzivnost njihovega izvajanja lahko vplivajo tudi na nosilno zmogljivost zavarovanega območja, zato so na njem priporočljive trajnostne oblike rekreacije na prostem, ki upoštevajo okoljsko, socialno, kulturno in gospodarsko nosilno zmogljivost. Pri tem je treba upoštevati zakonodajo in varovalne režime. Na slovenija 8_fin.indd 163 1. 10. 2018 12:40:36 164 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA slovenija 8_fin.indd 164 1. 10. 2018 12:40:37 165 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA zavarovanih območjih je treba » … uveljavljati trajnostno načrtovanje in upravljanje turizma, ki sta postala glavni cilj in standard turistične dejavnosti.« (Strategija trajnostne rasti … 2017) Temeljne statusne in turistične značilnosti Dolina Triglavskih jezer je bila kot Alpski varstveni park prvič zavarovana z zakupno pogodbo leta 1924. Dve leti pozneje je bilo prvič uporabljeno ime Triglavski narodni park. Uradno je bil ustanovljen z odlokom Skupščine ljudske republike Slovenije 26. maja 1961, od leta 1981 pa je njegova površina razširjena na večji del Julijskih Alp. Pravna podlaga za upravljanje narodnega parka je Zakon o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-1 2010), ki je skladen z Zakonom o ohranjanju narave (ZON 2014). Narodni park ima velik mednarodni pomen in ustreza kategoriji II/V Svetovne zveze za varstvo narave (International Union for the Conservation of Nature and Natural Resources – IUCN). Leta 2003 je bil narodni park s sklepom urada Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization – UNESCO) kot Biosferno območje Julijske Alpe vključen v mednarodno mrežo biosfernih območij Človek in biosfera (Man and Biosphere – MAB). Javni zavod je od leta 1986 član Federacije Europarc, evropske zveze zavarovanih območij. Leta 1995 je bil soustanovitelj Mreže zavarovanih območij v Alpah (Alpine Network of Protected Areas – Alparc). Narodni park ima mednarodni status in je vključen med območja Natura 2000 (Načrt upravljanja … 2016). Najpomembnejša temelja za izvajanje vseh vrst rekreacijskih aktivnosti in turizma v Tri- glavskem narodnem parku sta izjemni naravna in kulturna dediščina. Razgiban in izjemen relief ter prostrani razgledi (s Triglava, z Vogla, Vodnikovega razglednika …) omogočajo razvoj kakovostne in konkurenčne rekreacije na prostem. Pomembne kakovostne prvine, ki so hkrati temelj rekreacijskih aktivnosti, so tudi velika ohranjenost in prvinskost naravne dediščine, privlačnost in posebnost v primerjavi z drugimi alpskimi dolinami, velika biotska pestrost, raznolikost kulturne dediščine ter precejšnja ohranjenost sožitja človeka in narave. Poleg izjemne naravne in kulturne dediščine je za narodni park značilno gorsko podnebje, ki je na primorski strani zaradi sredozemskih vplivov milejše. Zanj sta značilna tudi razgibanost reliefa in lega Julijskih Alp na stičišču oziroma v bližini stičišča Alp, Dinarskega gorovja, Sredozemlja in Panonske nižine. Najvišja točka narodnega parka je Triglav (2864 m), ki se pne v osrednjem delu, najnižja pa Tolminska korita (180 m) na njegovem južnem obrobju. V narodnem parku prevladujejo srednjetriasni apnenci in dolomiti. Vse te lastnosti omogočajo pestrost rastlinstva in živalstva. Gozdovi prekrivajo dve tretjini območja parka. Med drevesnimi vrstami prevladujejo bukev, smreka in macesen. Obiskovalce privabljajo zlasti privlačna narava, mirno in čisto okolje, bogata biodiverziteta, kakovostna voda, ogled naravnih in kulturnih znamenitosti ter različne možnosti za izvajanje različnih oblik rekreacije na prostem, kot so planinarjenje, pohodništvo, cestno in gorsko kolesarjenje, vodne in zračne aktivnosti in podobno (Mlekuž in Zupan 2011). Število turističnih ležišč na območju narodnega parka in v parkovnih občinah posto- poma narašča. Od leta 2010 do leta 2013 se je s 24.920 (21 % od vseh v Sloveniji) povečalo slovenija 8_fin.indd 165 1. 10. 2018 12:40:37 166 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Planina Zajamniki pozimi. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 166 1. 10. 2018 12:40:38 167 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA Planina Zajamniki v zgodnjem poletju. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 167 1. 10. 2018 12:40:39 168 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA na 27.436 ležišč. Leta 2013 je bilo največ turističnih ležišč v kategoriji »ostali nastanitveni objekti«, kamor se uvrščajo sobe, apartmaji, penzioni, turistične kmetije, ki so večinoma v zasebni lasti, torej v lasti domačinov. Največ stalnih ležišč je v občinah Bohinj in Kranjska Gora (preglednica 1). Preglednica 1: Prenočitvene zmogljivosti po vrstah nastanitvenih objektov v občinah Triglavskega narodnega parka leta 2013 (vključene so tudi turistične nastanitve z manj kot 10 stalnimi ležišči). občina število ležišč skupaj hoteli in podobni nastanitveni objekti kampingi ostali nastanitveni objekti Bled 3064 1120 1621 5805 Bohinj 1203 1250 4295 6748 Bovec 848 2327 1773 4948 Gorje 12 0 395 407 Kobarid 248 1005 733 1986 Kranjska Gora 1914 220 3620 5754 Tolmin 373 360 1055 1788 skupaj 7662 6282 13.492 27.436 Vir: SURS 2014a. Doživetja neokrnjene narave so ena glavnih privlačnosti Triglavskega narodnega parka. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 168 1. 10. 2018 12:40:40 169 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA Po podatkih novejše raziskave o turističnem obisku biosfernega območja Julijske Alpe (Mrak in sodelavci 2017) je bilo leta 2014 v občinah Triglavskega narodnega parka 30.474 turističnih ležišč ali 24,7 % od vseh slovenskih kapacitet. Tega leta je biosferno območje Julijske Alpe obiskalo 732.859 turistov (20,7 % od vseh v Sloveniji), ki so ustvarili 1.880.047 turističnih nočitev (19,6 % od vseh v Sloveniji). Povprečna doba bivanja je bila 2,57 dneva (v Sloveniji 2,70 dneva). V zadnjem obdobju (2013–2014) število turistov narašča (leta 2014 za 14,8 %), prav tako, vendar skromneje, število nočitev (leta 2014 za 5,0 %). Porast števila turistov gre predvsem na račun tujih gostov, ki jih je bilo leta 2014 za 24,8 % več, medtem ko je bilo število domačih gostov za 12,0 % manjše. Najbolj obiskane prenočitvene zmogljivosti na območju narodnega parka so planinski domovi. V obdobju od 1. junija do 30. septembra 2016 so v njih zabeležili 52.376 nočitev, pri čemer je vsega sedem planinskih domov ustvarilo kar dve tretjini nočitev. Število turističnih prihodov v narodnem parku in tamkajšnjih občinah se je med letoma 2010 (579.545 turističnih prihodov, 19,0 % od vseh v Sloveniji) in 2013 (683.852 turističnih prihodov) povečalo. Leta 2013 je bilo na območju narodnega parka največ turističnih pri- hodov v občinah Bled, Kranjska Gora in Bohinj. Leta 2010 so turisti na tem območju ustvarili 1.606.398 nočitev (10,9 % od vseh v Sloveniji), leta 2013 pa je bilo teh prenočitev že 1.818.744, največ v občinah Bled, Kranjska Gora in Bohinj. Povprečno turisti bivajo od 2 do 3 dni (leta 2013 2,8 dneva). Največji obisk je poleti, kajti julija in avgusta območje obišče 38 % od vseh turistov, ožje območje narodnega parka pa kar 53 %. Od maja do septembra ožje območje Počitniška hiša v Ukancu zahodno od Bohinjskega jezera. Foto: Drago Kladnik. slovenija 8_fin.indd 169 1. 10. 2018 12:40:42 170 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA narodnega parka obišče 70 % turistov. V zimskih mesecih imata viška turistov le Kranjska Gora in Pokljuka (Mlekuž in Zupan 2011; SURS 2014b) (preglednica 2). Preglednica 2: Prihodi turistov, prenočitve in zasedenost v občinah Triglavskega narodnega parka leta 2013 (vključene so turistične nastanitve z manj kot 10 stalnimi ležišči). občina prihodi turistov prenočitve povprečna doba bivanja (dnevi) domači tuji skupaj domači tuji skupaj Bled 18.876 250.299 269.175 37.955 590.536 628.491 2,5 Bohinj 48.151 71.797 119.948 125.050 219.133 344.183 2,9 Bovec 18.615 56.483 75.098 43.775 160.054 203.829 2,7 Gorje 2437 1870 4307 7105 5242 12.347 2,5 Kobarid 14.582 22.469 37.051 37.198 60.259 97.457 2,6 Kranjska Gora 61.256 96.294 157.550 171.783 300.960 472.743 3,2 Tolmin 7998 12.725 20.723 20.683 39.011 59.694 3,0 skupaj 171.915 511.937 683.852 4 43.549 1.375.195 1.818.744 2,8 Vir: SURS 2014b. Opis poti Postaja 1: Ribčev Laz – Hostel pod Voglom Predstavnika športne agencije sta udeležencem ekskurzije predstavila svoje izkušnje glede ponudbe in izvajanja različnih oblik rekreacije na prostem v Triglavskem narodnem parku, predvsem z vidika njihove nosilne zmogljivosti. V agenciji ponujajo vodništvo oziroma inštrukcije pri naslednjih oblikah rekreacije na prostem, ki jih izvajajo na območjih Bohinja, Julijskih Alp in Pokljuke: pohodništvo, gorsko in cestno kolesarjenje, kanjoning, vožnja s kajakom in kanujem, rafting, supanje, hidrospeed, plezanje, jamarstvo, jadralno padalstvo, ledno plezanje, sankanje, snežni rafting, krpljanje in aktivnosti v adrenalinskem parku. Pri tem ji postavlja določene omejitve zakonodaja. Tako je na primer del območja, kjer so v preteklosti izvajali kanjoning na Mostnici, po novem zakonu (ZTNP-1 2010) prešel v prvo varstveno območje, kjer ta dejavnost ni več dovoljena. Agencija sodeluje tudi na množičnih prireditvah, kot so tek okrog Bohinjskega jezera, Pravljična dežela, Festival cvetja in druge, s čimer širi in bogati svojo športno-rekreacijsko ponudbo. Dobro sodeluje z domačini, lokalno turistično organizacijo in drugimi turističnimi ponudniki, udeležuje se tudi skupne promocije. V polni turistični sezoni se sooča tudi z nekaterimi težavami, saj ji zaradi povečanega števila rekreativcev, ki si želijo njenih storitev, primanjkuje kakovostnih športnih inštruktor- jev, to pa vpliva tudi na manjšo varnost njenih gostov. Množičnost rekreativcev za športno agencijo za zdaj ni prevelika in jih še zlahka sprejema, ker naravne zmogljivosti še niso prese- žene. Vendar pa ob sezonskih viških (15. avgust in poletni vikendi) zmanjka prostih parkirišč. slovenija 8_fin.indd 170 1. 10. 2018 12:40:42 171 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA Raziskava iz leta 2012 (Mavri) prikazuje mnenja anketiranih obiskovalcev in domačinov o prepoznavanju različnih oblik rekreacije na prostem v Triglavskem narodnem parku (gra- fikon 1). Anketiranci najbolj prepoznavajo pohodništvo (70,4 %) ter kolesarjenje in gorsko kolesarjenje (58,8 %). Pod kategorijo »drugo« so anketiranci navajali tudi uporabo motornih sani in štirikolesnikov. Ključni razvojni problemi turizma in rekreacije na prostem v narodnem parku so neu- godna demografska struktura in z njo povezano pomanjkanje ustreznih človeških virov v turizmu, izrazita sezonskost turizma in turističnega obiska (julija in avgusta obišče območje kar 38 % od vseh turistov, od maja do septembra pa kar 70 %), marsikje še vedno neustrezna infrastruktura (ni kakovostne, varne in celoletne cestne povezave, premalo je kolesarskih poti, vsa naselja nimajo dostopa do širokopasovnega svetovnega spleta, skromna ali motena je osnovna preskrba v vaških trgovinah), neurejen promet in nerazvit javni prevoz, premajhna ozaveščenost ponudnikov in obiskovalcev o pomenu ohranjanja narave in kulturne dedi- ščine, pomanjkanje primerne interpretacije narave in kulturne dediščine, nepoznavanje dejanskega števila obiskovalcev in podobno (Načrt upravljanja … 2016). Nosilne zmogljivosti okolja so z vidika izvajanja rekreacije na prostem občasno presežene čez vikende poletnih mesecev. Foto: Drago Kladnik. slovenija 8_fin.indd 171 1. 10. 2018 12:40:43 172 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Postaja 2: Ukanc Ukanc je naselje na zahodnem bregu Bohinjskega jezera, na območju Triglavskega naro- dnega parka. Sestavljajo ga večinoma počitniške hiše, nekaj je tudi hotelov in počitniških domov. Južno od naselja je spodnja postaja nihalke, ki povezuje dolino s smučišči na Voglu, ob južnem bregu jezera pa sta avtocamp Zlatorog s pristanom za turistične ladjice in taborni- ški center. Po legendi naj bi ime Ukanc nastalo iz besedne zveze u konc', kar naj bi pomenilo na koncu sveta, saj naj bi ljudje v preteklosti verjeli, da se pod bližnjo Komarčo svet konča. Rezultati anketiranja (Mavri 2012) so pokazali, da varovalni režim v narodnem parku Grafikon 1: Prepoznavanje različnih oblik rekreacije na prostem v Triglavskem narodnem parku med anketiranimi obiskovalci in domačini. Kategorija drugo vsebuje aktivnosti v adrenalinskem parku, spuščanje ob vrvi, snežni bob, biatlon, triatlon, bike park, tek na smučeh, hitrostni spust s kolesom, golf, gorski tek, hidrospid, namizni tenis, odbojko na mivki, vožnjo s splavom, nogomet na travi, jahanje, balinanje, plezalno steno, badminton, rolkanje, vožnjo s štirikolesniki, rečni sedež, mini raft, čolnarjenje, skike ali nordijske rolke, adrenalinsko sankališče, kotalkanje, prosto in drzno smučanje, sit-on-top čoln, supanje, zip line, tubing, skoke na elastiki, vožnjo z motornimi sanmi in vožnjo z motorjem. Vir: Mavri 2012. slovenija 8_fin.indd 172 1. 10. 2018 12:40:43 173 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA pozna večina obiskovalcev in se jim zdi primeren (preglednica 3). Skoraj petina ga ne pozna, preostala dobra četrtina ga pozna le deloma, torej bolj slabo. Med anketiranci so opazne razlike. Med tujimi jih skoraj dve petini (38 %) varovalnega režima ne pozna, petina (21 %) pa ga pozna slabo. Še najbolje ga poznajo domačini. Takšnih, ki so zatrdili da varovalni režim dobro poznajo, je nekaj več kot dve tretjini(70 %), slaba tretjina (28 %) je takšnih, ki ga poznajo le deloma. Preglednica 3: Poznavanje varovalnega režima v Triglavskem narodnem parku (N = 432). poznavanje varovalnega režima da 53,5 % ne 19,2 % deloma 27,3 % Vir: Mavri 2012. Na vprašanje o dopuščanju in želenih usmeritvah različnih oblik rekreacije na prostem v narodnem parku se je večina anketirancev opredelila za usmeritev v tradicionalne in traj- nostne oblike rekreacije na prostem, kamor spadajo tiste, ki so v sožitju z naravo. Dopustili bi tudi manj pogoste pustolovske oblike rekreacije, kamor se uvršča tudi gorsko kolesar- jenje (grafikon 2). Grafikon 2: Dopuščanje in želene usmeritve različnih oblik rekreacije na prostem v Triglavskem narodnem parku. Vir: Mavri, 2012. slovenija 8_fin.indd 173 1. 10. 2018 12:40:43 174 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Varovalni režim glede izvajanja različnih oblik rekreacije na prostem je podrobneje opisan v IV. poglavju Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-1 2010), v njegovem 13. členu, in je usklajen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o ohranjanju narave (ZON-C 2014). V ZTNP-1 (II. poglavje, 6. člen) je narodni park razdeljen na tri varstvena območja: • Prvo varstveno območje je osrednje območje in je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanja naravnih vrednot, prvobitnih naravnih območij divjine, rastlinskih in živalskih vrst, njihovih osebkov in habitatov, naravnega razvoja ekosistemov ter narav- nih procesov brez človekovih negovalnih, vzdrževalnih in drugih posegov. Dopuščena sta tudi tradicionalna paša na urejenih pašnih planinah v visokogorju in ohranjanje s tem povezane kulturne dediščine. • Drugo varstveno območje je osrednje območje z dopuščeno tradicionalno rabo naravnih virov zaradi izvajanja dejavnosti sonaravnega kmetijstva in gozdarstva ter trajnostnega gospodarjenja z divjadjo in ribami. Namenjeno je ohranjanju obstoječega stanja naravne in kulturne dediščine vsaj v trenutni kakovosti, preprečevanju vnosa novih obremenju- jočih dejavnosti in postopnemu doseganju namenov prvega varstvenega območja, ob upoštevanju razvoja dopuščenih dejavnosti. • Tretje varstveno območje je namenjeno ohranjanju in varovanju biotske raznovrstnosti, naravnih vrednot in kulturne dediščine ter izrazitih ekoloških, estetskih in kulturnih vre- dnot v pokrajini, ohranjanju poselitve ter spodbujanju trajnostnega razvoja, usklajenega s cilji narodnega parka. Prvo in drugo varstveno območje zajemata osrednje Julijce, Mangart, Jalovec, greben Loške stene, Krnsko pogorje, Travniško dolino, visokogorske kraške pode in območja viso- kogorskih jezer. Tretje varstveno območje obsega vsa ostala območja v Triglavskem naro- dnem parku. Po 15. členu ZTNP-1 je na prvem varstvenem območju prepovedano: • nadelovati nove planinske, turistične in druge poti ter steze, jih širiti ter označevati, razen označevanja zgodovinskih in tematskih poti s soglasjem upravljavca narodnega parka; • prirejati javne shode in prireditve ter organizirati športna tekmovanja, razen če ne pov- zročajo čezmerne obremenitve s hrupom in nimajo neugodnih vplivov na cilje naro- dnega parka, prav tako s soglasjem upravljavca narodnega parka; • voziti motorna vozila po gozdnih in kmetijskih cestah, razen voženj, ki so dovoljene v ZTNP-1; • voziti se s kolesom, razen na gozdnih in kmetijskih cestah, planinskih in drugih poteh ter nekategoriziranih gozdnih prometnicah, ki so določene v načrtu upravljanja. Na drugem varstvenem območju je glede na prepovedi, ki veljajo na prvem varstvenem območju, skladno s 16. členom ZTNP-1 dovoljena vožnja z motornimi vozili po kmetijskih in gozdnih cestah, določenih z načrtom upravljanja. Po ZTNP-1 je pohodništvo dovoljena oblika rekreacije na prostem, vendar v prvem var- stvenem pasu ni dovoljeno nadelovati nove planinske, turistične in druge poti ter steze, jih širiti in označevati. Na ožjih zavarovanih območjih se je dovoljeno gibati le po obstoječih poteh. slovenija 8_fin.indd 174 1. 10. 2018 12:40:43 175 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA ZTNP-1 prav tako kot Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o ohranjanju narave (ZON-C 2014) prepoveduje vožnjo, ustavljanje, parkiranje in organiziranje vožnje z motor- nimi vozili ter kolesi po naravnem okolju (13. člen). Naravno okolje pa ne vključuje kategori- ziranih in nekategoriziranih cest, zato sta po njih možna kolesarjenje in vožnja z motornimi vozili (5. člen). Gorski kolesarji so zaradi uporabe poti v naravnem okolju v sporu z lastniki, skrbniki in ostalimi uporabniki od takrat, ko so presegli kritično število. Sprejeta zakonodaja, ki prepo- veduje vožnjo z gorskimi kolesi v naravnem okolju, po planinskih poteh (Zakon o planinskih poteh 2007), gozdnih vlakah (Zakon o gozdovih 1993) ter na zavarovanih območjih (ZTNP-1 2010) in je skladna z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o ohranjanju narave (ZON-C 2014), je za mnoge ljubitelje gorskega kolesarjenja sporna. Problem je predvsem v enačenju motoriziranih vozil in koles na lastni pogon, ki naj bi bili resna ovira za ustrezen razvoj gozdov v smislu večnamenske uporabe s poudarjeno ekološko, socialno in gospo- darsko vlogo, kot velevajo regionalni razvojni cilji Slovenije. Glede vožnje z gorskimi kolesi v naravnem okolju je bilo v zadnjih letih precej pobud. Varstveni pasovi Triglavskega narodnega parka. slovenija 8_fin.indd 175 1. 10. 2018 12:40:44 176 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Za Triglavski narodni park so značilni prekrasni razgledi. Foto: Bojan Erhartič. Zimski pogled z Vogla na osrednji del Julijcev s Triglavom na desni strani. Foto: Robert Brglez. slovenija 8_fin.indd 176 1. 10. 2018 12:40:47 177 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA V osrednjem delu Triglavskega narodnega parka je tudi Jezero na Planini pri Jezeru. Foto: Klemen Tomše. Posebna zanimivost narodnega parka so mikrokraške oblike, tudi meandrski žlebiči. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 177 1. 10. 2018 12:40:49 178 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Zimska panorama Bohinjskega jezera s cerkvijo sv. Janeza Krstnika v ospredju. Foto: Robert Brglez. slovenija 8_fin.indd 178 1. 10. 2018 12:40:52 179 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA Idila na Bohinjskem jezeru. Foto: David Škarja. slovenija 8_fin.indd 179 1. 10. 2018 12:40:55 180 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Pogled na Bohinjsko jezero in Bohinjska vrata iz Ukanca. Foto: Renata Mavri. V kraljestvu zlatoroga … Foto: Renata Mavri. slovenija 8_fin.indd 180 1. 10. 2018 12:40:58 181 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA Spomladi 2018 so zaradi spravila lesa obolelega drevja na severni obali jezera uničili prej idilično pešpot. Foto: Drago Kladnik. Po Bohinjskem jezeru turiste prevažajo ladjice na električni pogon. Foto: flickr. slovenija 8_fin.indd 181 1. 10. 2018 12:41:01 182 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Komisija za varstvo gorske narave pri Planinski zvezi Slovenije je 20. junija 2013 Držav- nemu svetu RS podala predloge Planinske zveze Slovenije o kolesarjenju po planinskih poteh z naslednjimi izhodišči: • Po vseh prometnicah, ki so grajene za vožnjo in kjer s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, gozdarstvo in lovstvo, kolesarjenje ni prepovedano, je vožnja s kolesi dovoljena. • Poti, ki ne potekajo po poljskih poteh ali gozdnih prometnicah, so zaprte za kolesarje, razen tiste, za katere na predlog skrbnika poti strokovni odbor za izvajanje kriterijev o dvonamenski rabi planinskih poti oceni, da izpolnjujejo pogoje za dvonamensko rabo. • Vožnja s kolesi ni dovoljena po brezpotjih, tudi po vodotokih, po planinskih poteh nad gozdno mejo (visokogorje), po planinskih poteh čez barja in mokrišča ter po sipkem, nestabilnem terenu, po planinskih poteh, ki so obremenjene z množičnim pohodni- štvom, po planinskih poteh z vgrajenimi kovinskimi in lesenimi varovali ter po planinskih poteh na zavarovanem območju, razen po poteh, namenjenih kolesarjem, in obstoječih prometnicah (ceste in traktorske poti). • Zahtevani tehnični kriteriji so: - širina poti, pri čemer je pot prečno izkrčena v širini vsaj 1,5 m, na nevarnih, izpostavlje- nih odsekih tudi več, lahko je prečno zmerno nagnjena, njena hodna površina je lahko bistveno ožja od 1,5 m; - naklon poti mora biti povprečno manjši od 20 % (Mrak 2013). Zadnja novica o predvidenih spremembah na področju zakonodaje o gorskem kolesar- jenju je opredeljena v Strategiji trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021 (Strategija … 2017), ki jo je Vlada RS sprejela 5. oktobra 2017. V strategiji je med drugim opredeljenih deset vodilnih turističnih produktov Slovenije, na prvem mestu pa se pojavljata počitnice v gorah in “outdoor” turizem. V poglavju o institucionalnem in pravnem okvirju je med ukrepi za doseganje ciljev navedeno: »Ureditev vožnje s kolesom v naravnem okolju: sprememba zakonodaje, ki bo omogočila gorsko kolesarjenje v naravnem okolju in priprava akcijskega načrta za implementacijo zakonodaje, povezane z gorskim kolesarjenjem.« (Novosti … 2017; Zakonodaja … 2017) Postaja 3: Stara Fužina Leta 1971 je v Stari Fužini v opuščeni vaški sirarni odprl vrata Planšarski muzej, ki so ga leta 1990 vsebinsko preuredili in dopolnili. Leta 1883 je bila namreč v Stari Fužini v Bohinju zgrajena sirarna, v kateri so do leta 1967 izdelovali sir. Poleti so sirarski mojstri skrbeli tudi za velike hlebe sira, ki so jih nosači vsak teden prinašali z bohinjskih planin. Bohinj je bil stoletja slovensko planšarsko središče. Razvito je bilo planinsko pašništvo z mlekarstvom v najbolj intenzivni obliki. Od maja do sredine junija so se skladno z razpolo- žljivo pašo planšarji s čredami krav iz doline najprej podali na nižje ležeče planine in od tam navzgor na visoke planine. Jeseni so se nato spet postopoma vračali v dolino. V avtentičnem okolju so s predmeti ter fotografskim in dokumentarnim gradivom pri- kazani zgodovina planšarstva v Bohinju, življenje planšarjev, sirarna in sirarsko delo na pla- slovenija 8_fin.indd 182 1. 10. 2018 12:41:01 183 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA Stara Fužina spomladi. Foto: Bojan Erhartič. Planina Dedno polje. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 183 1. 10. 2018 12:41:04 184 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA ninah, transport sira v dolino, značilna bohinjska planšarska naselja in planšarske stavbe (Planšarski muzej 2018). V muzeju je ohranjena prvotna sirarska delavnica z velikima vzidanima sirarskima kotloma in prešo za oblikovanje hlebov sira. Razstavljeni so originalno sirarsko orodje in pribor ter predmeti, ki so jih planšarji uporabljali pri svojem delu na planinah. Razstavljeni so predmeti notranje opreme sirarn (sirarsko orodje in pribor, posode za mleko, pinje za izdelovanje masla), tudi veliki kotel na lesenem vratilu iz sirarne na planini Blato. V vitrini je velika “majerska” krošnja, opremljena s potrebščinami, ki so jih planšarji ob selitvi na planine nosili s seboj. Na fotografijah so prikazani sirarne in sirarsko delo na pla- ninah, transport sira v dolino … Na ogled je tudi lesen planšarski stan s planine Zajamniki, z notranjo opremo iz leta 1849. Postaja 4: Srednja vas Začetki bohinjskega sirarstva segajo v 13. stoletje. Razvijali so ga planšarji, ki so svojo živino v poletnih mesecih pasli na bohinjskih planinah. Tam so pridobivali mleko in ga predelovali v maslo, skuto, sir in druge mlečne izdelke. V zadnji četrtini 19. stoletja je na pobudo tedanjega župnika Janeza Mesarja v Bohinju nastala prva sirarska družba na Kranjskem. Z željo, da bi izdelovali kakovosten sir, so se pove- Sirjenje na Planini v Lazu. Foto: medmrežje 1. slovenija 8_fin.indd 184 1. 10. 2018 12:41:04 185 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA zali s švicarskim sirarjem Tomažem Hitzem. Pod njegovim vodstvom so leta 1873 na Bitenjski planini začeli izdelovati bohinjski sir. V nekaj letih so izdelavo tega sira razširili na vse bohinj- ske planine in obe bohinjski dolini, Zgornjo in Spodnjo. Kmalu zatem so ob pomoči Švicarja nabavili sirarsko opremo in z njo opremili več sirarn, med njimi tudi sirarno v Srednji vasi. Sirarstvo v Bohinju je bilo zelo dobro razvito. Pomembna kmetijska in gospodarska dejav- nost je bilo tudi v letih po prvi svetovni vojni, nato pa je začelo polagoma usihati. Sirarne v dolini so zapirale svoja vrata, prav tako se je manjšalo število planšarjev na planinah. Zdaj izdelujejo sir na planinah le še redki posamezniki, v obeh bohinjskih dolinah pa je ohranila proizvodnjo bohinjskega sira le sirarna v Srednji vasi. Skozi zgodovino se je tradicionalen način izdelave bohinjskega sira prilagajal in spre- minjal. Sedanji bohinjski sir se od klasičnega ementalskega sira razlikuje po barvi skorje, prerezu, dimenzijah, času zorenja in specifičnem aromatičnem okusu. Bohinjski sir je posebna vrsta ementalskega sira in spada v skupino trdih sirov. Značilen hleb je težak od 45 kg do 55 kg, v premeru meri okrog 60 cm, visok je od 8 do 15 cm. Hleb je rahlo izbočen, njegova zlatorumeno obarvana skorja je čvrsta, gladka in suha. V notranjo- sti je sir slonokoščene do rumene nesvetleče barve, z gladkimi okroglimi luknjami (očesci) premera od 5 do 15 mm. Luknje so srednje do precej goste in enakomerno porazdeljene. Vonj sira je prijeten, okus pa rahlo pikanten. Spominjata na orehova jedrca. Bohinjski sir je izdelan na način, ki združuje tradicijo, znanje, večstoletne izkušnje sirarje- nja in sodobno opremo. Narejen je iz zdravega bohinjskega mleka, ki je pridobljeno v čistem Bohinjski siri. Foto: Drago Kladnik. slovenija 8_fin.indd 185 1. 10. 2018 12:41:06 186 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA naravnem okolju. Tehnološki postopek izdelovanja v veliki meri ohranja tradicionalen način izdelovanja in negovanja sira. Vsak hleb sira se še vedno ročno obdela in neguje. Zori več kot mesec dni. V času zorenja pridobiva značilen okus, po katerem se razlikuje od drugih sirov. Količine izdelanega bohinjskega sira so omejene. Čeprav je na trgu povpraševanje po njem večje od ponudbe, cilj njegovega izdelovanja ni povečevanje proizvodnje, ampak predvsem visoka kakovost proizvodov (Bohinjski sir 2018). Postaja 5: Gorjuše Gorjuše so razloženo naselje na prisojnih policah Pokljuke, na nadmorski višini od 900 do 1100 m. Skupaj z bližnjim, okrog 3 km oddaljenim Koprivnikom, spadajo med najvišje ležeča naselja v Sloveniji. Zaselki Spodnje, Srednje in Zgornje Gorjuše so se razvili na območju nek- danjih bohinjskih pašnih planin. Število stalnih prebivalcev se krči, pravih kmetij je čedalje manj, narašča pa število počitniških hišic. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije iz Načrta upravljanja Triglavskega narodnega parka (2016) je leta 2010 na zavarovanem območju stalno živelo 2444 ljudi (meto- dologija od leta 2008 kot stalne prebivalce opredeljuje tiste, ki na istem naslovu bivajo več kot leto dni). Ker je v letih 2000–2005 veliko vikendašev prijavilo stalno prebivališče na zava- rovanem območju, da bi se izognili plačilu davka, natančnih podatkov o stalnih prebivalcih narodnega parka žal ni. V analizi Načrta upravljanja (2016) so zajeli podatke 21-ih naselij, ki so v celoti v Triglavskem narodnem parku in v njih našteli 2118 prebivalcev, januarja leta 2014 pa 2420 prebivalcev, od katerih jih štiri petine stalno živi v narodnem parku. Analiza je pokazala tudi neugodne demografske razmere: • 22 % prebivalcev je starejših od 65 let in le 14 % jih je mlajših od 15 let (indeks starosti je torej 161, kar je nad slovenskim povprečjem 142); • aktivnih prebivalcev, starih od 25 do 45 let, je med 500 in 600; • 40 % gospodinjstev je enočlanskih; • obstoj naselij Bavšica in Tolminske Ravne je močno ogrožen; • demografska sestava je slabša na primorski strani, še zlasti v Posočju; • izobrazbena sestava prebivalcev, starejših od 15 let, je bistveno slabša od povprečne izobrazbene sestave v Sloveniji; • prebivalci, ki živijo znotraj meja narodnega parka, predstavljajo 4 % prebivalcev občin na območju narodnega parka. Poselitev v narodnem parku je redka in neenakomerna. V Bohinju sta gosteje poseljeni Zgornja in Spodnja Bohinjska dolina, kjer so večja in manjša gručasta naselja, razpršena poselitev v obliki razloženih naselij pa je značilna za višje prisojne lege planote Pokljuke, rečne terase, dna krnic ter pobočne police nad ozkimi in strmo vrezanimi dolinami. Pone- kod v zatrepih dolin, na vršajih vodotokov, pomolih in višje ležečih terasah se je izoblikovala poselitev v obliki celkov nekdaj popolnoma samooskrbnih samotnih kmetij. Za narodni park so značilna tudi tradicionalna planšarska naselja s pastirskimi kočami, hlevi in sirarnami na planinah. Nekaj planin se je v preteklosti preoblikovalo v stalna naselja, slovenija 8_fin.indd 186 1. 10. 2018 12:41:06 187 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA na primer Koprivnik v Bohinju in Gorjuše. V zadnjem času se pastirske koče spreminjajo v poči- tniška bivališča. Iz nekdaj povsem kmečkih naselij nastajajo turistična naselja s spremljajočo infrastrukturo ter nastanitvenimi in športno-rekreacijskimi objekti, denimo Ukanc, Ribčev Laz in Goreljek. Po ocenah je na območju narodnega parka že več kot 600 počitniških enot. Tovrstna preobrazba skupaj s turističnimi novogradnjami poraja določene probleme, kot so stihijska in neracionalna raba prostora, neustrezni gradbeni posegi, zahteve za gradnjo gospodarske javne infrastrukture, nasprotja z drugimi rabami, rast cen objektov na nepremičninskem trgu, večje sezonske obremenitve, spremenjen videz naselij in planin ter marsikje tudi zguba identitete (Načrt upravljanja … 2016). Tradicionalna prostočasna dejavnost na območju Julijskih Alp je planinarjenje, ki je povezano tudi s prvim zavarovanjem narodnega parka leta 1924. Množično obiskovanje gora v poletnem in zimskem času, turno smučanje, obiskovanje planinskih koč in večanje ponudbe novih dejavnosti dobivajo čedalje večjo razsežnost in pomenijo vse večjo obre- menitev naravnega okolja v narodnem parku. V Triglavskem narodnem parku je za zdaj 38 planinskih koč z 2792 posteljami. Razmah planinstva vpliva tudi na povečan promet v alp- skih dolinah, na planinah in prelazih. Za gorski svet je značilno, da se obiskovalci zgoščajo na razmeroma majhnem prostoru in v omejenem časovnem obdobju. Največ koč je na območju osrednjih Julijcev (»triglavske koče«) in ob Vršiški oziroma Ruski cesti. Koče se s pitno vodo oskrbujejo iz lastnih zajetij bližnjih izvirov, v veliki meri pa tudi s kapnico iz vodnih zbiralnikov. Količinska preskrba koč z vodo je večinoma dobra in Vodnikov dom na Velem polju je ena od obleganih planinskih postojank na območju Triglava. Foto: flickr. slovenija 8_fin.indd 187 1. 10. 2018 12:41:06 188 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA stalna. V visokogorju zagotavljajo energijo s fotovoltaičnimi paneli, vetrnicami, plinom ter bencinskimi ali dizelskimi agregati. Večino koč ogrevajo z drvmi. Koče so zmanjšale količino odpadnih vod s suhimi stranišči, varčno sanitarno opremo in povečano rabo lastne postelj- nine obiskovalcev. Šestnajst koč ima zgrajene male komunalne čistilne naprave, druge pa imajo urejene pretočne greznice s ponikovalnico. Odpadke v kočah večinoma ločujejo, stiskajo in odvažajo v dolino. Pri posameznih kočah so tudi deponije odpadkov, ponekod smeti sežigajo in kompostirajo. Način oskrbovanja je povezan z dostopnostjo koč. V visoko- gorju prevladujejo helikopterska oskrba (urejeno je skupno vzletišče na Rudnem polju) in tovorne žičnice, v zadnjih treh letih ponovno oživlja že dodobra preizkušena nošnja s konji (Načrt upravljanja … 2016). Postaja 6: Pokljuka – Goreljek Na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka je s prostranimi gozdovi prekrita visoka kraška planota Pokljuka. Razprostira se na nadmorski višini med 1200 in 1500 m in je najve- čja med planotami Julijskih Alp. Na jugu se spušča v dolino Save Bohinjke, na severovzhodu v dolino Radovne, na severozahodu sega do grebena nad Krmo, katerega najvišji vzpetini sta Debela peč (2014 m) in Viševnik (2050 m). Čeprav Pokljuka zaradi uravnanega površja spominja na dinarske kraške planote, ji lede- niška preoblikovanost in planinsko gospodarstvo dajeta povsem alpski videz. Med kraškimi oblikami so najbolj značilne konte, brezna in jame. Ledeniki so za seboj pustili talne morene, na katerih so nastali grbinasti travniki. Bohinjski ledenik, ki je nastal v zaledju Bohinja, je po dolini Save Bohinjke drsel proti Bledu. Zapolnjeval je tudi Blejsko-Radovljiško kotlino in v svojem največjem obsegu segal do Blejskega Vintgarja, Žirovnice, Begunj na Gorenjskem in Kamne Gorice (Šifrer 1992). O dolgotrajni prisotnosti človeka na Pokljuki pričajo tamkajšnja številna arheološka najdišča. Za vdolbine na površju, podobne kraterjem na Luni, so dolgo domnevali, da so geološki pojavi. Vendar so potem ugotovili, da so posledica rudarjenja oziroma nabiranja železove rude v obliki bobovca, ki so ga že od antike dalje talili v železo. Največje naravno bogastvo Pokljuke so zagotovo gozdovi. Zaradi kuhanja oglja za potrebe železarstva so posekali skorajda vse dosegljive bukve, ki so jih nadomeščali s smre- kami, zato te v sodobnosti močno prevladujejo. Smrekov les s Pokljuke ima zaradi rastiščnih posebnosti in kratke vegetacijske dobe posebne resonančne lastnosti. Kljub temu se veči- noma uporablja kot stavbni les, bukov les pa predvsem za kurjavo. Dolgo zgodovino ima tudi pokljuško planinsko pašništvo. Dandanes večina živine ostane na Pokljuki vso pašno sezono, nekoč pa je bila Pokljuka le vmesna postaja med dolino in višje ležečimi planinami. Na pokljuških planinah se pase tudi avtohtona bohinjska cika. Rdečkasto govedo z značilno belo liso odlikujejo dobra prilagodljivost, dolga življenjska doba, poudar- jen materinski čut in tudi trma. Poleti pastirji iz kravjega mleka izdelujejo okusen bohinjski sir. Pestrost Pokljuke se kaže tudi v živi naravi. Obsežni gozdovi v svojih nedrjih skrivajo nešteto prebivalcev. V podrasti uspevajo rastlinske vrste, ki jim prija kisla podlaga smre- slovenija 8_fin.indd 188 1. 10. 2018 12:41:06 189 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA Zgodnjepomladanska idila na Pokljuki z Velikim in Malim Draškim vrhom ter Viševnikom v ozadju. Foto: Bojan Erhartič. Bohinjske cike na pokljuški poletni paši. Foto: flickr. slovenija 8_fin.indd 189 1. 10. 2018 12:41:08 190 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA kovih gozdov. V senci smrek uspevajo kijasti lisičjak, brusnice, borovnice, zajčja deteljica in gozdna bekica, to pa so le najbolj pogoste izmed mnogih tamkajšnjih rastlinskih vrst. V letih, bogatih z dežjem, Pokljuka slovi po obilnem gobjem bogastvu, ki privablja številne nabiralce od blizu in daleč. Območje Pokljuke je v zadnjem času izpostavljeno mnogim pritiskom. Poleg tradicio- nalnih dejavnosti se pojavlja čedalje več prostočasnih aktivnosti, ki imajo negativen vpliv na pestrost živega sveta, spremembe pa so tudi posledica vplivov spreminjanja podnebja. Vse pogostejši so izredni vremenski dogodki, kot so neurja, vetrolomi in suše, v večjem obsegu se pojavljajo lesni škodljivci, kakršen je smrekov lubadar, spreminjajo se ekosis- temi ter ritmi živalskih vrst. To so le nekateri od izzivov, na katere se bo treba v prihodnosti temeljiteje pripraviti. Površinske vode je zaradi apnenčeve podlage zelo malo, saj je večina hitro ponikne, nakar se pretaka po obsežnih podzemnih sistemih. Ob vznožju planote, na stiku z neprepustnimi kamninami, podzemna voda privre na plan v številnih močnih kraških izvirih. Edina poklju- ška površinska oblika vode so barja, ostanki nekdanjih jezer, ki jih je za seboj pustil lede- nik. Najbolj znana so barja Šijec, Goreljek in Malo Blejsko barje, ki so obdana s sklenjenimi gozdovi. Tamkajšnja raznolikost ekosistemov in obilje hrane privabita tudi mnoge živali. V drevesnih krošnjah se skrivajo različne ptice, kot so dolgoprsti plezalček, menišček, koma- tar, ščinkavec, koconogi čuk, divji petelin in gozdni jereb. V lužah in mokrotnih predelih je svoj življenjski prostor našlo tudi nekaj vrst dvoživk. Na odprtih površinah posek in travni- kov se pase jelenjad in srnjad. Od velikih zveri Pokljuko občasno obiščeta medved in volk. Šotna barja so v Sloveniji zelo redka. Neokrnjena, v prvotni podobi so le še na Pohorju, Jelovici in Pokljuki. Gre za območja stalno stoječe vode z nekaj decimetrov ali metrov debelo plastjo šote, ki jo preraščajo šotni mahovi. Barja so začela nastajati po zadnji poledenitvi. Po umiku ledenika so za njim ostala majhna jezera. V tisočletjih so se polagoma zapolnila z različnimi organskimi ostanki vodnih rastlin, ki so se naseljevale v jezero. Visoko barje je mokrišče, katerega rastline so s kopičenjem izgubile stik s podtalnico. Zato tukaj uspevajo rastline, ki so prilagojene razmeram s skromno količino hranilnih in mineralnih snovi. Odvisne so izključno od s hranili revne padavinske vode. Ker takšne raz- mere prenese le malokatera rastlina, je rastlinstvo visokih barij zelo posebno in se izrazito razlikuje od rastlinstva okolice. Nekatera visoka barja porašča zgolj zeliščna in mahovna plast, v najboljšem primeru lahko na njih naletimo na večje ali manjše otoke rušja. Na robu barja se rušju običajno pridružijo smreke, ki pa so zaradi mineralno revne šotne plasti slabo raz- vite in pritlikave. Poleg kisle vode in podlage sta za barje značilna tudi pomanjkanje hranil in veliko temperaturno kolebanje. Razmere najbolj ustrezajo šotnim mahovom, ki na površini barij še vedno prevladujejo. Šotni mah ima svojevrstno sposobnost, da navzgor stalno priraščajo mladi poganjki, spodnji deli pa se postopoma spreminjajo v šoto. Na ta način se plast šote debeli, celotno barje pa se dviguje nad okolico. Tako rastline izgubijo stik s podtalnico, kar prenese le malokatera rastlina. Šotni mah zrase vsako leto za 7 do 10 mm, v desetih letih se torej ustvari približno centimeter debela plast šote. Rastlinske in živalske ostanke razkraja huminska kislina, zato je voda v barjanskih okencih rjavkasto obarvana. Zaradi velike količine vode spomladi razvoj slovenija 8_fin.indd 190 1. 10. 2018 12:41:08 191 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA Pogled na značilno pokljuško visoko barje. Foto: David Škarja. Po šotnem barju Goreljek je speljana informativna naravoslovna učna pot. Foto: flickr. slovenija 8_fin.indd 191 1. 10. 2018 12:41:12 192 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA življenja v visokem barju v primerjavi z okolico kasni, jeseni pa se zaradi toplotnoizolacijskega učinka nekoliko podaljša. Temperaturna kolebanja barja so velika, saj se površina barja ob sončnem vremenu segreje tudi do 50 °C, ponoči pa zelo ohladi. Takim razmeram so se rastline med evolucijskim razvojem prilagodile na različne načine. Najbolj posebne (rosike, mastnice) pridejo do rudnin z mesojedostjo, druge živijo v sožitju z glivami. Vodo zadržujejo v založnih celicah, med tkivom ali v prilagojenih organih. Kot zaščita pred čezmernim izgubljanjem vode so se pri nekaterih rastlinskih vrstah razvili usnjati listi, druge imajo razvejan koreninski sistem. Botanične analize so pokazale, da je v visokem barju poleg ombrotrofnih rastlin mogoče najti tudi rastline, ki se hranijo z rudninsko vodo, ne glede na to, ali je ta v barju zastopana kot podtalnica ali pa se vanj steka kot površinska voda. V visokem barju lahko uspeva tudi kaka izmed nizkobarjanskih rastlin, ker je na njenem rastišču po naključju nekaj več dušika. Sicer so visoka barja izjemno občutljiva za vnos rudninske vode in dušikovih spojin. Rastline visokih barij so kisloljubne. Ker so vodne razmere barij spremenljive, so nižje rastoče rastline lahko poplavljene, tiste na vrhu šotnih kupov pa so pogosto izpostavljene sušnim razmeram. Prevladujejo sicer vodoljubne in vlagoljubne vrste. Vendar se morajo mokrišču navkljub prilagoditi dolgotrajnejši suši, kar jim omogoči kseromorfna zgradba listov ali sposobnost vpijanja padavinske vode prek listov. Visoka barja so z vidika varovanja narave dragocena naravna vrednota. Predstavljajo edinstveni ekosistem, kjer imajo življenjski prostor številne redke in ogrožene rastlinske ter živalske vrste, ki pomembno prispevajo k biodiverziteti. Ker se v šoti deli rastlin ohranjajo več tisočletij, barja omogočajo preučevanje razvoja rastlinstva v preteklosti. Na podlagi analize pelodnih zrn iz različnih globin se da ugotoviti, katere rastline so nekoč uspevale na tem območju. Barja v nižinah so bila v preteklosti uničena zaradi osuševanj za pridobitev kmetijskih zemljišč ali pridobivanja šote za kurjavo. Prav zaradi izredne občutljivosti so zavarovana tudi po evropski zakonodaji in vključena v omrežje Natura 2000. Zaradi izjemnega narav- nega bogastva je Pokljuka zelo pomemben prostor za vzpostavitev trajnega sožitja narave in človeka, ne le znotraj Triglavskega narodnega parka, ampak tudi v širšem slovenskem in evropskem kontekstu (Pokljuka in šotna barja 2018). Literatura in viri Bohinjski sir. Medmrežje: http://www.sir.si/o_bohinjskem_siru.html, 31. 5. 2018. Mavri, R. 2012: Anketna med obiskovalci in domačini na območju Triglavskega narodnega parka. Medmrežje 1: https://www.bohinj.si/zgodovina-plansarstva/, 12. 8. 2018. Mlekuž, Ž., Zupan, S. 2011: Analiza stanja turizma in prostočasnih dejavnosti. Izhodišča za Načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka 2012–2016. Bled, 41 str. Mrak, I. 2013: Merila za dvonamensko rabo planinskih poti. Upravni odbor Planinske zveze Slovenije. Ljubljana. slovenija 8_fin.indd 192 1. 10. 2018 12:41:12 193 TRIGLAVSKI NARODNI PARK – BOHINJ IN POKLJUKA Mrak, I., Odar, M., Marolt, M., Krek, A. 2017: Obisk biosfernega območja Julijske Alpe. Svet pod Triglavom: Triglavski narodni park za prebivalce, obiskovalce, prijatelje in podpornike 24. Javni zavod Triglavski narodni park. Bled, str. 12–13. Načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka 2016–2025. Javni zavod Triglavski narodni park. Bled, 2016. Medmrežje: https://www.tnp.si/assets/Javni-zavod/Nacrt-upravljanja/JZ-TNP- Nacrt-upravljanja-TNP-2016-2025.pdf, 31. 5. 2018. Novosti v gorskem kolesarjenju, 31. 10. 2017. Medmrežje: https://prijavim.se/index_page/ news/5897/vlada_sprejela__z_zakonodajo_omogociti_kolesarjenje_v_naravnem_okolju/, 31. 5. 2018. Pac šport, Hostel pod Voglom. Medmrežje: http://www.pac.si/sl, 31. 5. 2018. Planšarski muzej v Stari Fužini. Medmrežje: https://www.bohinj.si/atrakcije/plansarski-muzej, 31. 5. 2018. Pokljuka in šotna barja. Medmrežje: https://www.tnp.si/assets/Obiscite/Aktivnosti/Parkovne- pespoti/Dokumenti/JZ-TNP-Pokljuka-in-Sotna-barja-SLO.pdf, 31. 5. 2018. Strategija trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021, ključni poudarki. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Ljubljana, 2017. Medmrežje: http://www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/Strategija_turizem_ koncno_5.10.2017.pdf, 31. 5. 2018. SURS 2014a: Prenočitvene zmogljivosti v Triglavskem narodnem parku. Statistični urad Republike Slovenije. Ljubljana. Medmrežje: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/SaveShow.asp, 31. 5. 2018. SURS 2014b: Prihodi turistov v Triglavski narodni park. Statistični urad Republike Slovenije. Ljubljana. Medmrežje: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp, 31. 5. 2018. Šifrer, M. 1992: Geomorfološki razvoj Blejsko-Radovljiške kotline in Dobrav v kvartarju. Radovljiški zbornik. Skupščina občine Radovljica. Radovljica, str. 6–14. Turistična kmetija Ročnjek. Medmrežje: http://rocnjek.kelih.com/, 31. 5. 2018. Zakon o gozdovih (ZG). Uradni list RS št. 30/1993. Ljubljana. Medmrežje: http://www.pisrs.si/Pis. web/pregledPredpisa?id=ZAKO270, 31. 5. 2018. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o ohranjanju narave (ZON-C). Uradni list RS št. 46/2014. Ljubljana. Medmrežje: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1600, 31. 5. 2018. Zakon o planinskih poteh (ZPlanP). Uradni list RS št. 61/2007. Ljubljana. Medmrežje: http://www. pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4767, 31. 5.2018. Zakon o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-1). Uradni list RS št. 52/2010. Ljubljana. Medmrežje: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5487, 31. 5.2018. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o ohranjanju narave (ZON-C), Uradni list RS št. 46/2014. Ljubljana. Medmrežje: http://www.uradni-list.si/1/content?id=117961, 31. 5. 2018. Zakonodaja se prepočasi prilagaja trendom. Delo, 4. 8. 2017. Medmrežje: http://www.delo.si/ novice/slovenija/zakonodaja-se-prepocasi-prilagaja-trendom.html, 31. 5. 2018. slovenija 8_fin.indd 193 1. 10. 2018 12:41:12 Na območju Doline Triglavskih jezer planinci še vedno občudujejo iste pojave, kot so jih že pred desetletji. Vir: Kunaver 1984; avtor risbe: Leon Koporc. slovenija 8_fin.indd 194 1. 10. 2018 12:41:14 195 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER Matija Zorn, Andrej Šmuc, Mateja Ferk Vodje: Matija Zorn, dr., univerzitetni diplomirani geograf in profesor zgodovine, Znanstve- noraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Geografski inštitut Antona Melika; Andrej Šmuc, dr., univerzitetni diplomirani inženir geologije, Oddelek za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani; Mateja Ferk, dr., univerzitetna diplomi- rana geografka, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Geografski inštitut Antona Melika Ekskurzija je bila v okviru Znanstvenega posvetovanja ob 90-letnici prvega zavarovanja Doline Triglavskih jezer izvedena 6. septembra 2014. Potek poti: Koča pri Triglavskih jezerih (Dvojno jezero) – Planina Pri Utah – Jezero v Ledvi- cah – Zeleno jezero – Koča pri Triglavskih jezerih Postaje: 1. Dvojno jezero 2. postaja 50 Slovenske geološke poti 3. nad planino Pri Utah 4. Jezero v Ledvicah 5. nad Jezerom v Ledvicah 6. vzhodno nad Zelenim jezerom Uvod Leta 1924 je bilo v Dolini Triglavskih jezer vzpostavljeno zavarovano območje, ki je zdaj del osrednjega dela Triglavskega narodnega parka. Dolini dajejo poseben pečat jezera, izstopa pa tudi po drugih naravnih posebnostih. Dolina Triglavskih jezer je visokogorska alpska pokrajina med Bohinjem in Trento. V dol- žini 8,5 km se razteza med Prehodavci na severu in Komarčo na jugu. Na severu njeno dno sega do nadmorske višine 2000 m, okoliški vrhovi pa se pnejo še 500 m višje. Z 2568 m je najvišji med njimi Kanjavec. Dolinsko dno se znižuje proti jugu, kjer je na nadmorski višini okrog 1300 m (Zorn in sodelavci 2015). Temeljna podoba doline je odvisna od tektonske strukture ter raznolike kamninske slovenija 8_fin.indd 195 1. 10. 2018 12:41:14 196 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA sestave (postaja 1). V Dolini Triglavskih jezer opazujemo geološki stik Julijskega in Slaten- skega pokrova (slika 1). Na območju so prisotne zgornjetriasne do spodnjejurske plitvovodne kamnine: grebenski apnenci, dachsteinski apnenci in spodnjejurski ooidni apnenci. Na njih so odložene srednjejurske do kredne globljevodne kamnine: rdeči in sivi gomoljasti apnenci ter biancone apnenci (Šmuc 2015a). Podrobnejša reliefna oblikovanost Doline Triglavskih jezer je posledica kraškega delo- vanja ter pleistocenskega ledeniškega preoblikovanja. Večje površinske kraške oblike so konte, vrtače, kotliči, škraplje in vhodi v brezna, med manjšimi prevladujejo žlebiči in škav- nice. Učinki ledeniške erozije so opazni zlasti v ledeniško obrušenem in zaobljenem skalnem površju (postaja 4). Pojavljajo se krnice, ledeniške grbine, mutonirano površje, ledeniške raze in lašti. Akumulacijske ledeniške oblike so (posamezne) morene, sicer pa se po dolini poja- vljajo številna mesta s tilom. V jezerih se odlagajo jezerski sedimenti, pod ostenji so številna melišča (Hrvatin in sodelavci 2015). Jezera v Dolini Triglavskih jezer so zaradi zakraselosti pokrajine izjemen pojav (Brancelj 2002; Brancelj 2015). V njih živi pestra in svojstvena združba rastlin in živali. Zaradi neodgo- vornega delovanja človeka, kakršno je bilo naseljevanje rib, so nekatera dandanes močno ogrožena. Območje premore tudi številne botanične posebnosti (Dakskobler 2015). Zaradi človekovih posegov v pokrajino so še največje spremembe doživljali gozdovi (Poljanec 2015). Preplet človekovih dejavnosti (gozdarstvo, planšarstvo, oglarjenje) je ustvaril kul- turno pokrajino (Zorn, Ribeiro in Smrekar 2015). Na območju Triglavskih jezer so pred zava- rovanjem delovale tri planine: Jezéra oziroma Pri Jezérih, Pri Utah in Lopučnica. Po njihovi opustitvi smo priča zaraščanju. Na območju Triglavskih jezer sta planinski postojanki Koča pri Triglavskih jezerih in Zasavska koča na Prehodavcih, dolina pa je med najbolj priljubljenimi planinskimi cilji v slovenskih Alpah. Dolina Triglavskih jezer pa ni cilj le planincem, saj je bila in je še raziskovalni izziv števil- nim strokam. Že Karel Zois (1756–1799) je v njej dal postaviti kočo, namenjeno botaničnim raziskovanjem. Konec 18. stoletja je po zaslugi njegovega brata Žige Zoisa ter takratnega koprivniškega župnika in pesnika Valentina Vodnika prispevala tudi delček k razvoju evrop- ske geološke misli (postaja 6). V vodnikih Ljubljanskega geografskega društva sta bili doslej opisani dve ekskurziji s ciljem v Triglavskem narodnem parku – Triglavski ledenik (Gabrovec 2003) in Drobirski tok v Logu pod Mangartom (Komac 2003). V nasprotju z njima se tokrat ne bomo posvetili le enemu pojavu, pač pa predstavljamo več geološko-geomorfoloških ter hidroloških poseb- nosti. Te so bile podrobneje opisane v več delih (na primer Peterlin 1975; Erhartič 2012; Zorn in sodelavci 2015), v obliki ekskurzij pa so bile predstavljene precej redkeje (Grimšičar 1958; Šmuc 2015b). »… Res je sicer, da ni na tem malem koščku čudovitega alpskega sveta kamnita skladovnica bogve kako raznovrstna, je pa v marsičem svojevrstna in zato pomembna …« (Ramovš 1975, 10), ter nas popelje v »tople oceane« pred dvesto in več milijoni leti, v obdobje mnogo mlaj- ših »hladnih ledenikov« (Šmuc 2015b, 52), do recentnih erozijsko-denudacijskih procesov. »… Dolina je [tako] velika radoživa učilnica geografije, geologije in biologije …« (Kozinc 2003, slovenija 8_fin.indd 196 1. 10. 2018 12:41:15 197 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER Slika 1: Jezerski greben s Tičaricama in Zelnaricama v zahajajočem soncu in njihovim odsevom na gladini Dvojnega oziroma Šestega Triglavskega jezera. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 197 1. 10. 2018 12:41:17 198 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA 59) in samo ugibamo lahko, kako bi bila privlačna šele, če Zlatorog v jezi na človeka ne bi uničil svoj tukajšnji »planinski raj« (Zorn in sodelavci 2015, 12). Osredotočili se bomo na del doline med Dvojnim oziroma Petim in Šestim Triglavskim jezerom ter Zelenim oziroma Tretjim Triglavskim jezerom, torej na območje na nadmorski višini med okrog 1700 in 2000 m. Opis poti Postaja 1: Dvojno jezero Pot pričnemo ob Dvojnem jezeru, ob katerem stoji Koča pri Triglavskih jezerih (1685 m; slika 2). Ta je tudi primerno izhodišče za ekskurzijo. Čeprav je opis namenjen predvsem geološko-geomorfološkim posebnostim doline, pa ne moremo mimo njenih vodnih teles, ki so, kot smo že omenili, nekaj posebnega v kraški pokrajini. Čeprav gre za hidrološke posebnosti, pa sta njihova nastanek in obstanek povezana z geološkimi in geomorfnimi razmerami območja. K oblikovanju jezerskih kotanj je po Grim- šičarju (1958, 19) »… največ pripomogla ugodna prvotna lega, nastala ob zakrasevanju. Delno sta jih pomagala izoblikovati sneg in led. Kjer se je zbiralo največ ledu in od koder je potem lezel naprej, tam se je navadno napravila največja globel …«. Brancelj (2015, 49) dodaja: »Jezerski Slika 2: Dvojno jezero. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 198 1. 10. 2018 12:41:19 199 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER ledenik je v Dolini Triglavski jezer na več mestih oblikoval bolj ali manj globoke kotanje. Na njiho- vem dnu je odlagal ledeniško gradivo, s katerim je zapolnil špranje in razpoke v kamnini ter tako omogočil, da se je voda ledenika, oziroma pozneje padavin, obdržala na površini in oblikovala jezerca …«. Šmuc (2015a, 35) za jezera piše, da njihov »… nastanek še ni popolnoma pojasnjen, vendar pa so najverjetneje nastala kot posledica vzajemnega delovanja tektonike, ledeniškega nasipavanja ter kamninske podlage …«. Nekateri, na primer Kunaver (1998, 59), jih povezu- jejo tudi z manj prepustnimi plastmi jurskih in krednih laporjev, kar pa je manj verjetno. Poleg večjih, stalnih jezer, poznanih kot Sedmera jezera, je na območju doline Triglavskih jezer in v njeni okolici še več manjših, občasnih vodnih teles. Po Dobravcu in Šišku (2002, 50) »… med Triglavska jezera v najširšem smislu prištevamo vse stoječe vode Zgornje Komne, Lopučniške doline in Fužinarskih planin …«. Preglednica 1: Temeljni podatki o Dvojnem jezeru. Ime/alonim nadmorska višina (m) povprečna površina (ha) povprečni obseg (m) največji premer (m) največja globina (m) srednji vodostaj (m) Dvojno jezero/Peto in Šesto Triglavsko jezero 1669 Peto: 1,002 Šesto: 0,662 Peto: 520 Šesto: 350 Peto: 120 Šesto: 105 Peto: 11 Šesto: 9 Peto: 8 Šesto: 6 Vir: Dobravec in Šiško 2002, 60–61. Triglavska jezera je prvi celovito predstavil Gams (1962). Bolj sistematične raziskave so se skoraj tri desetletja pozneje začele na Nacionalnem inštitutu za biologijo iz Ljubljane. Neka- teri rezultati, ki ne zajemajo le bioloških raziskav, so zajeti v monografiji Visokogorska jezera v vzhodnem delu Julijskih Alp (Brancelj 2002). V zadnjih letih potekajo na Jezeru v Ledvicah in Dvojnem jezeru sedimentološke raziskave, ki jih vodijo sodelavci Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter Inštituta za arheologijo Znanstve- noraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Bizjan 2013; Šmuc in sodelavci 2013). Hitrost odlaganja sedimentov v jezerih je različna, od okrog 1 mm na leto v Jezeru v Ledvicah do okrog 3 do 5 mm na leto v Šestem in Petem Triglavskem jezeru (Muri in sodelavci 2013; Šmuc in sodelavci 2013). Običajno se odlagajo zelo drobni sedimenti peščeno-glinastega melja, ki jih sestavljajo minerali kalcita, dolomita in kremena, kar ni presenečanje, saj so iz njih zgrajene kamnine v okolici. Pojavljajo pa se tudi bolj neobičajni minerali (glinenci, klinoklor, muskovit/illit), ki jih v okolici ni, zato domnevajo, da jih je iz nji- hovega izvornega območja prinesel veter (Bizjan 2013; Muri in sodelavci 2013). Pri jezerskih sedimentih ne smemo pozabiti, da so tudi »… dragocen zapis o klimatskih spremembah in delovanju geoloških dejavnikov v preteklosti …« (Šmuc 2015b, 55). Izrazita zakraselost območja ne omogoča površinskih vodnih povezav med jezeri. Le ob zelo intenzivnih padavinah ali taljenju snega je vzpostavljena začasna površinska povezava med izvirom Močivec nad Kočo pri Triglavskih jezerih in okrog dvesto metrov oddaljenim Dvojnim jezerom. Glavnina vode iz jezer odteka pod površjem. Štiri jezera (Jezero pod Vršacem, Jezero v Ledvicah, Dvojno jezero in Jezero na Planini pri Jezeru) imajo na bregu z gruščem zasute ponore. Sledilni poizkusi so pokazali le šibke povezave med Jezerom v slovenija 8_fin.indd 199 1. 10. 2018 12:41:19 200 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Ledvicah, izvirom Močivec in Dvojnim jezerom ter nekoliko izrazitejše z izvirom Savica. S sledilnim poskusom v Jezeru v Ledvicah je bilo ugotovljeno, da se ob močnem dežju v enem dnevu zamenja za približno polovico prostornine vode v jezeru (Urbanc in Brancelj 2002; Brancelj 2015, 53). V vseh jezerih, razen plitvih, kakršni sta Rjavo in Zeleno, se v poletnem času v vodnem stolpcu vzpostavi temperaturna plastovitost. Voda v globini od 4 do 6 m ostaja čez celo leto ohlajena na 4 °C. Pozno jeseni (novembra) vsa jezera v približno dveh tednih prekrije led, ki se obdrži do začetka aprila (Jezero na Planini pri Jezeru), sredine maja (Jezero v Ledvicah) ali še dlje (Jezero pod Vršacem). Led je običajno debel do okrog 50 cm, vendar ga snežne padavine in plazovi lahko »odebelijo« tudi na več kot 2 m (Muri in Brancelj 2002; Brancelj 2015, 53). Najpomembnejši dejavnik, ki določa kakovost vode v jezerih, je predvsem v zimskem in poletnem obdobju količina raztopljenega kisika v najglobljih delih jezer. Bakterijska raz- gradnja organske snovi (gnitje) na njihovem dnu lahko proti koncu zime oziroma poletja tam porabi ves kisik. Z izjemo Jezera na Planini pri Jezeru, kjer je odsotnost kisika na dnu reden pojav že nekaj desetletij, je na dnu ostalih jezer kisik ves čas prisoten. Kisikove raz- mere na dnu so se v zadnjih letih poslabšale tudi v Dvojnem jezeru, izraziteje po letu 2005. S tem so se poslabšale tako življenjske razmere za vodne organizme kot tudi kakovost vode (Brancelj 2015, 53–54). Slika 3: Propadajoče nitaste alge na bregu Dvojnega jezera. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 200 1. 10. 2018 12:41:20 201 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER Posebna oblika onesnaževanja jezer je bila naselitev rib, saj te prej v jezerih niso bile prisotne. Poleg tega, da so poslabšale ekološke razmere, so povzročile tudi izumrtje neka- terih krajevnih populacij zooplanktona in drugih organizmov. Najbolje je to dokumentirano na primeru Dvojnega jezera, kjer so ribe naselili leta 1991. Štiri leta po njihovi naselitvi so ugotovili popolno izginotje velikih osebkov planktonskih rakov, pozneje pa tudi ličink eno- dnevnic (Ephemeroptera) in mladoletnic (Trichoptera), ki so se pred naselitvijo rib množično plazile po dnu jezera. Prehranjevale so se z nitastimi algami v obrežnem pasu in skrbele, da se alge niso masovno razrasle. Sedaj alge, ki poleti propadajo na jezerskem bregu, neprijetno zaudarjajo in kvarijo nekoč idilično podobo jezera (slika 3; Brancelj 2015, 55). Sicer pa je skupen problem jezer v Triglavskem narodnem parku evtrofikacija oziroma kopičenje hranilnih snovi, ki je bodisi naravna bodisi povzročena po človeku (Erhartič 2012, 68). Kemijske analize sedimenta iz več jezer so potrdile, da se vanje odlagajo tudi škodljive in strupene kemijske snovi, ki jih vetrovi in dež prinašajo od drugod. Med pogostejšimi one- snaževali so bile tudi saje iz tovarn in avtomobilskih izpuhov, vendar se je njihova količina v zadnjih dveh desetletjih zmanjšala, verjetno zaradi večje uporabe plina, ki je nadomestil naftne derivate (Brancelj 2015, 57). Na območju Doline Triglavskih jezer je tudi izjemno zanimiva geološka zgradba. Julijske Alpe gradijo predvsem zgornjetriasne plitvomorske karbonatne kamnine (dachsteinski apnenec in glavni dolomit), medtem ko so mlajše kamnine izredno redke. Še redkejša so območja, na katerih je ohranjen neprekinjen zapis geološkega razvoja vse od zgornjega triasa do krede, in prav Dolina Triglavskih jezer je tudi v tem pogledu nekaj posebnega. Je namreč eno redkih območij s kamninami, v katerih lahko prepoznamo in datiramo dogodke, ki so v juri in kredi oblikovali območje Julijskih Alp. Zato je to območje izjemnega pomena za rekonstrukcijo krajevne jursko-kredne paleogeografije (Šmuc 2015a, 26). Julijske Alpe so tektonsko zapletene in so del večje strukturne enote Južnih Alp (slika 4). Osrednji del Julijskih Alp predstavlja obsežen Julijski pokrov, na videz doline, predvsem njenega vzhodnega dela (kar je dobro vidno tudi z območja Dvojnega jezera), ter najvišjih delov Julijskih Alp, pa ima poseben vpliv Slatenski pokrov, ki mu v Dolini Triglavskih jezer pripada greben Vršakov, Zelnaric in Tičaric, imenovan tudi Jezerski greben (sliki 5 in 6). Ta kamninska gmota zgornjetriasnega masivnega (grebenskega) apnenca je narinjena na mlajše kamnine Julijskega ali Krnskega pokrova, predvsem na plastoviti zgornjetriasni dachsteinski apnenec (slika 6) (Šmuc 2015a, 26–27). Kamnine na območju Triglavskih jezer so stare med 236 in 140 milijoni let. Najstarejši so plastoviti in masivni apnenci iz zgodnjega triasa in spodnje jure, stari od 236 do 185 milijo- nov let. Nastajali so v toplem in plitvovodnem okolju (do 200 m globoko). V času srednje in zgornje jure pred 170 do 150 milijoni leti so se v globljem morju (od 200 do 500 m globoko) odlagale kamnine rdečkaste barve z mnogimi fosili amonitov (slika 23), ki jih imenujemo prehodavška formacija oziroma rosso ammonitico. Pozneje, pred 150 do 140 milijoni leti pa so se v globokomorskem okolju odlagali drobnozrnati svetlo sivi apnenci z roženci (bian- cone apnenci; slika 7), ki jih najdemo ob Dvojnem jezeru (Šmuc 2015b, 52). Med poledenitvami so se po dolini odlagali ledeniški sedimenti, v holocenu pa nasta- slovenija 8_fin.indd 201 1. 10. 2018 12:41:20 202 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Slika 4: Glavni narivi in prelomi v slovenskih Alpah. Območje Doline Triglavskih jezer označuje črn pravokotnik. Vir: Šmuc 2015a, 26. Slika 5: Vzhodni del Doline Triglavskih jezer zamejuje Jezerski greben kot del Slatenskega pokrova; na robu nariva so obsežna melišča. Sredi fotografi je je Jezero v Ledvicah. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 202 1. 10. 2018 12:41:22 203 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER jajo obsežni, v meliščih (slike 1, 5 in 8) nakopičeni nanosi grušča in jezerski sedimenti (Šmuc 2015a, 35). Pogled proti severu razkrije glavne makroreliefne značilnosti doline, ki so, kot smo že omenili, strukturno (tektonsko) in kamninsko pogojene. Prečni prerez doline v smeri vzhod– zahod je asimetričen, s prepadnim vzhodnim robom, ki pripada Slatenskemu pokrovu, ter uravnanim dnom doline in položnejšim zahodnim pobočjem, ki pripadata Julijskemu pokrovu (slika 5; Hrvatin in sodelavci 2015, 37; Šmuc 2015b, 53). Dolina ima klinast tloris (slika 6), saj je v južnem oziroma spodnjem delu široka več kot 2500 m, v severnem oziroma zgornjem delu pa le 500 m. Ta oblikovanost je še bolje vidna v višjih delih doline, ob pogledu proti jugu (postaja 6). Na podlagi reliefnih značilnosti območje Doline Triglavskih jezer delimo na Zgornjo Komno, Dolino Triglavskih jezer in Lopučniško dolino (slika 8). Zgornja Komna je na severu omejena z grebenom med vrhovoma Plaski Vogel (2348 m) in Veliko Špičje (2398 m), na vzhodu se spušča v Dolino Triglavskih jezer, na jugu prehaja v Lopučniško dolino in Lepo Komno, na zahodu pa je omejena z vrhovoma Čelo (2228 m) in Kal (2002 m). Ob številnih vhodih v brezna so na površju še druge manjše kraške oblike, kot Slika 6: Trirazsežnostni pogled na sedanji relief Doline Triglavskih jezer z označenimi glavnimi strukturnimi in litološkimi prvinami. Slika je navpično dvakrat povečana. Prirejeno po Šmucu in Rožiču 2009 ter Šmucu 2015a, 27. slovenija 8_fin.indd 203 1. 10. 2018 12:41:22 204 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Slika 7: Ob planinski poti pri Šestem Triglavskem jezeru najdemo zelo drobnozrnate svetlo sive apnence z roženci, imenovane tudi biancone apnenci, ki so najmlajše kamnine v dolini. Nastajale so v globokem morju pred 150 do 140 milijoni leti. Običajno so tankoplastoviti, zaradi bližine nariva Slatenskega pokrova pa so zgubani in tektonsko pretrti. Videti so skrilavi, čeprav niso. Sestavljajo jih s prostim očesom vidni aptihi (pokrovčki amonitnih hišic) ter mikroskopski planktonski fosilni organizmi kalpionel, ki spadajo med praživali. Vmesni gomolji rožencev vsebujejo predvsem planktonske praživali radiolarije, ki svoje skelete gradijo iz kremenice in so bile zelo pogoste v morjih v obdobju jure (Šmuc 2015b, 52–53). Foto: Andrej Šmuc. so škraplje, žlebiči in škavnice. Večjih kraških oblik ni, saj je površje močno preoblikovalo mehansko delovanje ledenikov. Led je odtekal v Lopučniško dolino na jugu. Ledeniško ero- zijo dokazujejo obsežna območja laštov (na primer Debeli in Gladki lašt; slika 8), za katera so značilne raznovrstne mikrokraške oblike. Značilni so meandrski žlebiči, pa tudi škavnice, korozijske stopničke in korozijske police (Hrvatin in sodelavci 2015, 36 in 43). Dolina Triglavskih jezer se razprostira med Zgornjo Komno na zahodu, grebenom Velikega Špičja in Prehodavci (2021 m) na severu, Kanjavcem (2568 m), Vršaki (2448 m) in Jezerskim grebenom med Zelnarico (2320 m) in Tičarico (2091 m) na vzhodu ter Lopučniško dolino na jugu. V njej je veliko raznovrstnih površinskih kraških oblik, kot so korozijske zajede, mikrožlebiči, žlebiči, škavnice in obsežna škrapljišča. Vidne so sledi ledeniškega delovanja. Prevladujejo erozijske oblike, kot so obrušeno skalno površje in lašti, dno pa prekriva til talnih moren in moren umikalnih stadijev. V sedanjih podnebnih razmerah so ob kraških aktivni pobočni procesi, zato vzhodni del doline zaznamujejo obsežna melišča (slike 1, 5 in 8), v stenah pa so opazne sledi skalnih podorov (Hrvatin in sodelavci 2015, 36). slovenija 8_fin.indd 204 1. 10. 2018 12:41:22 205 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER Slika 8: Geomorfološka podoba doline Triglavskih jezer. Poleg sestavnih delov so označena tudi območja z ledeniškim in pobočnim gradivom (melišča) ter zakraseli lašti in vhodi v kraške votline. Vir: Hrvatin in sodelavci 2015, 39. slovenija 8_fin.indd 205 1. 10. 2018 12:41:23 206 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Lopučniška dolina se razteza med Lepo Komno na zahodu, Zgornjo Komno in Dolino Triglavskih jezer na severu ter južnim delom Jezerskega grebena na vzhodu. Na jugu obvisi nad strmo, več kot 600 m visoko skalno stopnjo Komarče. Tu je več sledov ledeniške aku- mulacije, predvsem moren umikalnih stadijev, na njenem vzhodnem obrobju pa so melišča (Hrvatin in sodelavci 2015, 37). Na območju Doline Triglavskih jezer glede na nastanek razlikujemo štiri tipe reliefnih oblik: morfostrukturne reliefne oblike (postaja 5), kraške reliefne oblike (postaja 4), ledeni- ške reliefne oblike (postaja 1) in reliefne oblike, ki so posledica pobočnih procesov (postaji 3 in 4) (Hrvatin in sodelavci 2015, 37). Pri Dvojnem jezeru je med ledeniškimi oblikami lepo vidna »ledeniška grbina z repom« (angleško craig and tail), ki nastane, ko ledenik polzi prek konveksne izbokline in v njenem »zavetrju« odloži nekakšen »rep« ledeniškega gradiva. Takšno izboklino predstavlja skalno površje pri Koči pri Triglavskih jezerih. Prek njega je polzel ledenik v smeri Dvojnega jezera, kjer je odložil ledeniško gradivo. To je danes sestavina izrazitega pomola (slika 9) v Petem Triglavskem jezeru (Erhartič 2012, 93; Šmuc 2015b, 53). Postaja 2: postaja 50 Slovenske geološke poti Na poti proti postaji 2 nad izvirom Močivec, držimo se planinske poti proti Prehodavcem, Slika 9: Pomol ledeniškega gradiva v Petem Triglavskem jezeru. Foto: Matija Zorn. slovenija 8_fin.indd 206 1. 10. 2018 12:41:24 207 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER Slika 10: Beli gomoljasti apnenci spodnjega člena prehodavške formacije. Foto: Matija Zorn. Slika 11: Tako imenovana »pijana drevesa« na meliščih so posledica polzenja tal in pritiska snega. Foto: Matija Zorn. slovenija 8_fin.indd 207 1. 10. 2018 12:41:28 208 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA na levi opazimo ledeniško obrušeno površje, ki je močno zakraselo. Preplet ledeniško-koro- zijskih oblik nas sicer spremlja na vsej poti. Malo višje hodimo ob steni belih gomoljastih apnencev spodnjega člena prehodavške formacije, ki je korozijsko razjedena tudi z žlebiči (slika 10). To so »… žlebaste izjedenine s polkrožnim prečnim prerezom, potekajoče po smeri največjega strmca po kompaktni kamnini …« (Gams 1973, 43). Na desni strani nas na vsej poti spremlja rob Slatenskega nariva z melišči. Melišča so najpogostejša akumulacijska oblika na območju Triglavskih jezer (slike 1, 5 in 8). Pod strmimi stenami Jezerskega grebena se raztezajo v dolžini okrog 5 km. Nastala so z mehanskim krušenjem kamnine in so razčlenjena z manjšimi jarki. Razlikujemo dva tipa melišč: podžlebno-vršajska melišča in podstenska melišča (Hrvatin in sodelavci 2015, 47). Na aktivnih delih melišč lahko opazujemo sukcesijo rastlin (Blatnik 2015), na manj aktivnih, ki jih že poraščajo ruševje in posamezni macesni, pa posledice snežnih plazov ali polzenja tal (slika 11). Melišče sestavljajo različno veliki ostrorobi kosi kamnin, ki so popadali s strmih sten. Velikost in oblika kosov sta odvisni od pretrtosti kamine (Šmuc 2015b, 55). Ker se največ gradiva na melišča odloži v hladnejšem delu leta, ko poteka zmrzalno preprevenje (Zorn 2008, 330), največ »sveže« odlomljenih kosov opazimo spomladi. Pred razcepom planinskih poti pred planino Pri Utah, levo se od poti po dolini navzgor odcepi pot proti Velikemu Špičju, naletimo na oznako Slovenske geološke poti. Ta označuje nahajališče rdečih apnencev z železo-manganovimi oksidi, ki jih poljudno imenujemo gomo- lji (slika 12). Obogatitve jurskih plasti s temi minerali najdemo tudi na Mangartu. Gomolji Slika 12: Železovo-manganovi gomolji v rdečih valovito plastnatih apnencih spodnjega člena prehodavške formacije. Foto: Matija Zorn. slovenija 8_fin.indd 208 1. 10. 2018 12:41:30 209 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER nastanejo v sedimentoloških razmerah, ko se je zaradi močnih morskih tokov, ki so odna- šali že odložene sloje in preprečevali odlaganje novih, na morsko dno odlagalo zelo malo sedimenta (Šmuc 2015b, 55). Postaja 3: nad planino Pri Utah Pot od postaje 2 nadaljujemo po morenskem gradivu, v katerem so oblikovane vrtače. Ko se dvignemo iz macesnovega gozda, je levo pod nami nekdanja planina Pri Utah. Od tu imamo proti severu razgled na tri z manjšimi melišči zapolnjene krnice v ostenju Velikega Špičja. Krnice, polkrožno oblikovane globeli pod strmimi grebeni v zgornjih delih ledeniških dolin, so pomemben geomorfološki dokaz o erozijsko-denudacijski vlogi poledenitve; med seboj so ločene z neizrazitimi pomoli. Po njihovi obliki in usmerjenosti je razvidno, da je led iz njih drsel proti jugovzhodu, kjer se je pridružil Jezerskemu ledeniku (Hrvatin in sodelavci 2015, 43). Proti zahodu imamo razgled na laštasto površje (slika 13), na katerem je kljub odda- ljenosti dobro vidna korozijska razjedenost. Za lašte sta značilna stopničasto površje kot posledica plastovitosti apnenca ter preplet ledeniških in korozijskih oblik. Kunaver (1973) razlikuje sedem glavnih tipov laštov in štiri podtipe. Na območju Doline Triglavskih jezer se pojavlja pet tipov (Hrvatin in sodelavci 2015, 43–44): Slika 13: Makrožlebiči pod Debelim laštom. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 209 1. 10. 2018 12:41:31 210 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Slika 14: Podiranje robov kamninskih skladov. Foto: Matija Zorn. slovenija 8_fin.indd 210 1. 10. 2018 12:41:34 211 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER • ravni gladki lašti (laštaste plošče) na območjih Prehodavcev in Velikih vrat, • ravni stopničasti lašti na območju Velikih vrat, • nagnjeni gladki lašti na območjih Gladkega in Debelega lašta, • nagnjeni kvestasti (čelasti) lašti zahodno od Jezera v Ledvicah ter • nagnjeni stopničasti lašti okrog Gladkega in Debelega lašta. Pod nami je vidno tudi podiranje robov kamninskih skladov (slika 14). Tudi ta geomorfni proces je povezan s plastovitostjo skladov ter pretrtostjo in mehanskim razpadanjem kamnine. Postaja 4: Jezero v Ledvicah Preden dosežemo Jezero v Ledvicah (slika 15), največje med jezeri v Dolini Triglavskih jezer (preglednica 2), lahko na starem napisu ob poti, ki usmerja proti Koči pri Triglavskih jezerih, opazujemo napredovanje korozije v desetletjih, odkar je napis nastal. Barva je namreč zaščitila kamnino pred korozijo, okrog črk pa je korozija nemoteno potekala dalje. Po Kunaverju (1978, 46) je intenzivnost korozije v Julijskih Alpah med 0,02 mm in 0,1 mm na leto. Ob takšni hitrosti je korozijsko napredovanje vidno že po nekaj desetletjih. Žal pa leta nastanka napisa ne poznamo, zato tudi ne moremo natančno oceniti korozijske intenzitete. Preglednica 2: Osnovni podatki o Jezeru v Ledvicah. ime/alonimi nadmorska višina (m) povprečna površina (ha) povprečni obseg (m) največji premer (m) največja globina (m) srednji vodostaj (m) Jezero v Ledvicah/Črno jezero/Veliko črno jezero/Veliko jezero/Ledvica/Ledvička/ Četrto Triglavsko jezero 1830 2,187 775 330 15 14 Vir: Dobravec in Šiško 2002, 58. Korozijsko zniževanje površja lahko opazujemo tudi malo više, jugozahodno od jezera, na ledeniško zglajenem jurskem apnencu, kjer so nastale kraške mize (slika 16). Lepši pri- meri kraških miz s tudi do 30 cm visokimi podstavki so sicer na Velikih vratih (1924 m) na zahodnem robu območja Doline Triglavskih jezer. »… Kraška miza ni vsak balvan, ki je odlo- žen na apnenčasti podlagi. Je le tisti, ki je dvignjen na podstavku, kar je posledica ploskovne kraške denudacije v okolici. Balvani so zaščitili apnenčasto podlago pod seboj in ta se zato ni raztapljala tako kot podlaga v bližnji okolici …« (Erhartič 2002, 101). Podobno kot v prejšnjem primeru tudi tu ne moremo natančno oceniti hitrosti korozije, saj ne vemo, kdaj je bila skala na tem mestu odložena. Zahodno in južno od jezera je v jurskem apnencu obsežno območje mutoniranega površja, zaradi ledeniške erozije močno zglajenega skalnega površja z ledeniškimi grbinami (slika 17). Ponekod je ledenik med grbinami izdolbel prava korita s premerom nekaj metrov. Gladko in valovito površje je zaradi velike gostote korozijsko močno razjedenih škrapelj ponekod že spremenjeno v grižo, sklenjeno območje razpadle ali razžrte kraške kamnine slovenija 8_fin.indd 211 1. 10. 2018 12:41:34 212 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Slika 15: Jezero v Ledvicah z ledeniško zglajenim zahodnim obrežjem. Foto: Bojan Erhartič. Slika 16: Kraška miza v bližini Jezera v Ledvicah. Foto: Matija Zorn. slovenija 8_fin.indd 212 1. 10. 2018 12:41:37 213 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER (Hrvatin in sodelavci 2015, 43). Velika škrapljišča so tudi v dachsteinskem apnencu v okolici Prehodavcev in na zahodu, pod Velikim Špičjem in Plaskim Voglom ter v okolici Velikih vrat. Pri zakraselosti ne moremo mimo kraških votlin (slika 8). Teh je na območju Doline Tri- glavskih jezer registriranih kar 145. Prevladujejo plitva brezna ali krajše vodoravne jame. Največji brezni se odpirata v bližini Velikih vrat. Brezno C8 (katastrska številka 6083) je glo- boko 90 in dolgo 110 m, stopnjasto brezno C1 (katastrska številka 6076) pa je globoko 65 in dolgo 150 m (Hrvatin in sodelavci 2015, 37). Za obravnavano območje so značilni tudi skalni podori. Največji je podor izpod Poprovca (2496 m), le malo manjši je podor izpod Malega Špičja (2312 m). Ogromni bloki skalovja so nakopičeni severno od Jezera v Ledvicah. Tretji večji podor je izpod Čela. V Jezeru v Ledvicah trenutno potekajo intenzivne sedimentološke raziskave, v okviru katerih raziskovalci iz Slovenije in Francije iz jezerskega dna pridobivajo nekaj metrov dolga jedra sedimentov. Jezero namreč deluje kot arhiv, ki vsako leto shrani podatke o podnebju ter potresni aktivnosti. Dosedanji vzorci iz vrtin dosegajo starost več kot 5000 let. V jezeru se večinoma odlagajo muljasti sedimenti, sestavljeni iz mineralov kalcita, dolomita in kremena, vsebujejo tudi precej organske snovi. Redkeje se pojavljajo bolj grobi peščeni sedimenti ali posamezni večji klasti. Slika 17: Mutonirana oziroma ledeniško zglajena in močno zakrasela površina jurskega apnenca pri Jezeru v Ledvicah. Najpogostejše kraške oblike so tudi več metrov dolge škraplje. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 213 1. 10. 2018 12:41:38 214 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Postaja 5: nad Jezerom v Ledvicah Približno na polovici poti med Jezerom v Ledvici in Zelenim jezerom prispemo na območje z več morenskega gradiva, ki ga zaradi sklenjene travne podlage zlahka ločimo od slabše poraščene trdne kamine ali pobočnega gradiva (slika 18). V morenskem gradivu opazimo tudi vrtače. Na poti drugih večjih kraških oblik ni. Nekaj neizrazitih kont je zahodno od Močivca, v okolici planine Pri Utah in v Lopučnici, kjer je velika Kosova konta. Vrtače so verjetno poligenetskega nastanka, saj se kot glavna dejavnika prepletata korozija in sufozija. Zaradi slednje jih imenujemo sufozijske vrtače, to je vrtače v sipkem gradivu, v katerem prihaja do spiranja (Erhartič 2012, 113). V morenskem gradivu opazimo številne vhode v brloge svizcev. Lahko bi rekli, da so svizci prvovrstni geomorfologi, saj so si brloge skopali izključno v nesprijetem morenskem gradivu. Druga posebnost, ki jo od tu jasno vidimo, je stopničasto površje, ki pa ni, kot v primeru laštov, povezano s plastovitostjo apnenca, pač pa s tektonskim ugrezanjem posameznih kamninskih blokov (sliki 19 in 20). Na poti od Koče pri Triglavskih jezerih smo se večkrat strmo dvignili za več deset metrov, vmes pa je bila pot položnejša. Strme stopnje oziroma pregibi, ki smo jih prehodili, predstavljajo prelomne ploskve, ob katerih so se pogrezali posamezni kamninski bloki. Iz mesta, na katerem smo, vidimo, da ugrezanje ni potekalo le prečno na dolino, pač pa tudi pravokotno. Starost prelomov še ni določena, vendar sklepamo, da so Slika 18: Dobro poraslo ledeniško gradivo z vrtačami med Jezerom v Ledvicah in Zelenim jezerom. Foto: Bojan Erhartič. slovenija 8_fin.indd 214 1. 10. 2018 12:41:40 215 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER Slika 19: Shematski prikaz ugrezanja kamninskih blokov v Dolini Triglavskih jezer. Prirejeno po Šmucu in Rožiču 2009, 602. Slika 20: Stopničasto površje je posledica tektonskega ugrezanja posameznih kamninskih blokov. Foto: Matija Zorn. slovenija 8_fin.indd 215 1. 10. 2018 12:41:43 216 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA geološko zelo mladi in so nastali v zadnjih desetih milijonih letih. Nekateri od večjih prelo- mov v širši okolici doline naj bi bili še vedno aktivni. Postaja 6: vzhodno nad Zelenim jezerom Pri Zelenem jezeru zapustimo planinsko pot in krenemo proti vzhodu, v smeri Jezera pod Vršaki. Na najvišji točki pred sicer občasnim jezerom smo na hrbtu stadialne morene lede- nika izpod Hribaric. Tudi tu so številne sufozijske vrtače. Proti jugu imamo lep pogled na rob Slatenskega pokrova, ki ga tvori Velika Zelnarica (slika 21), proti zahodu pa na ugreznjene kamninske bloke (postaja 5) ter na močno zakrasele pode južno od Prehodavcev. V ledenih dobah je bila Dolina Triglavskih jezer večkrat poledenela. Posledica so številne ledeniške erozijske (na primer mutonirano površje) in akumulacijske reliefne oblike (morene). Jezerski ledenik je bil sestavljen iz dveh krakov. Prvi naj bi se začel v kotanji pod Kanjavcem, vzhodno od Prehodavcev, približno tam, kjer je zdaj Jezero pod Vršacem, imenovano tudi Prvo Triglavsko jezero. Del tega ledu je čez preval Prehodavci polzel na soško stran, del pa po Dolini Triglavskih jezer. Med Rjavim in Zelenim jezerom se mu je pridružil ledenik s Hri- baric. Sklepamo, da je bila njegova erozijska moč bistveno večja, ker je imel nekajkrat večje zaledje in na razdalji kilometer in pol padec več kot 350 m. Ob otoplitvi se je ledeni pokrov tanjšal in razpadal na več ledeniških jezikov, kar dokazuje ohranjeno gradivo moren umi- kalnih stadijev (Hrvatin in sodelavci 2015, 43). Slika 21: Stadialna morena ledenika izpod Hribaric (v ospredju), nad Zelenim jezerom. V ozadju na desni je rob Slatenskega pokrova z Veliko Zelnarico. Foto: Matija Zorn. slovenija 8_fin.indd 216 1. 10. 2018 12:41:45 217 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER Slika 22: Rdeči gomoljasti apnenci zgornjega člena prehodavške formacije. Foto: Andrej Šmuc. Slika 23: Na tem območju se sprehajamo med številnimi fosili amonitov. Foto: Matija Zorn. slovenija 8_fin.indd 217 1. 10. 2018 12:41:46 218 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Malo južneje zapustimo ledeniško gradivo in stopimo na najvišjo plast rdečega gomo- ljastega apnenca zgornjega člena prehodavške formacije (slika 22) z veliko vsebnostjo amo- nitov (slika 23). Gomolji, ki predstavljajo hišice amonitov, so različnih dimenzij – od nekaj sto mikrometrov do deset centimetrov. Poleg teh so tukajšnja geološka posebnost tako imenovani neptunski dajki (slika 24), ki so bili votline oziroma razpoke na morskem dnu in so bili zapolnjeni s sedimentom. Gre za navpične brečaste zapolnitve, ki imajo dobro vidne robove (Šmuc 2015a, 34). S te postaje imamo proti severu razgled na Vodnikov Vršac (2194 m), ki ima posebno mesto v razvoju zgodnje slovenske in evropske geološke misli. »… Proti koncu osemnajstega stoletja je začela postajati geologija moderna znanost. Dve teoriji sta si stali takrat nasproti glede vprašanja, kako so nastale kamnine …« (Faninger 1994/1995, 562). Neptunisti so trdili, da so se kamnine usedale v morju, nasprotno pa so jim vulkanisti pripisovali vulkanski izvor. Vnet pripadnik slednje je bil tudi Johann Ehrenreich Fichtel (1732–1795), ki je na podlagi vzor- cev kamnin Žige Zoisa izpod Triglava trdil, da gradi Triglav, Vršac in okoliške vrhove masivni apnenec, ki naj bi bil magmatskega izvora, torej brez okamnin. Zois se s Fichtlovo razlago ni strinjal, saj je menil, da gre pri triglavskem apnencu za morsko usedlino. Da bi zbral dokaze, je leta 1795 organiziral odpravo, ki jo je vodil Valentin Vodnik. Na poti po Dolini Triglavskih jezer, kot tudi na samem Vršacu, so našli okamnine. Ob tem je Zois zapisal (Rus 1933, 101): Slika 24: Neptunski dajki v rdečih gomoljastih apnencih zgornjega člena prehodavške formacije. Foto: Andrej Šmuc. slovenija 8_fin.indd 218 1. 10. 2018 12:41:47 219 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER »… T a sled (na vrh Vršaca najdenega amonita) mi je neizmerno dobro došla, saj nam daje upanje, da bodo v bodoče našli okamenine tudi na najvišjih točkah in s tem prinesli matematično pra- vilen dokaz, da so naše apnenčeve hribine enake starosti in porekla.« Kot plod vtisov z odprave naj bi nastala tudi Vodnikova pesnitev »Vršac«. A če pustimo ob strani razprave o tem, katero goro pesnik dejansko opeva, oziroma, ali je Vodnikov Vršac sploh v Dolini Triglavskih jezer, pa ne moremo mimo druge, »geološke« kitice v pesnitvi: »Sklad na skladu se zdviguje, golih vrhov kamni zid. Večni mojster zaukazuje: Prid', zidar se lès učit!« Po Rusu (1933, 104) se Vodnik v prvem stavku dotakne »… veličastja geološke zgradbe, ki jo je bil sam odkril na svojem znamenitem pohodu avgusta 1795 …«, z retoričnim pozivom v drugem stavku pa »… apostrofira pesnik zidarja-geologa J. E. Fichtla, naj opusti svoje kabi- netno učenjaštvo in se pride učit na lice mesta v prirodo …« (Zorn in sodelavci 2015, 12). Pa naj bo to tudi vam vodilo pri odkrivanju lepot Doline Triglavskih jezer. Literatura in viri Bizjan, Š. 2013: Holocenski sedimenti Dvojnega jezera. Diplomsko delo, Naravoslovnotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 46 str. Blatnik, M. 2015: O rastju na meliščih: tudi neporaslo je lahko poraslo. Planinski vestnik 115-1. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana, str. 62–63. Brancelj, A. (ur.) 2002: Visokogorska jezera v vzhodnem delu Julijskih Alp. Založba ZRC. Ljubljana, 266 str. Brancelj, A. 2015: Vode in življenje v njih. Dolina Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 32. Založba ZRC. Ljubljana, str. 49–58. Dakskobler, I. 2015: Rastlinstvo in rastje. Dolina Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 32. Založba ZRC. Ljubljana, str. 59–75. Dobravec, J., Šiško, M. 2002: Geografska lega in opis jezer. Visokogorska jezera v vzhodnem delu Julijskih Alp. Založba ZRC. Ljubljana, str. 49–76. Erhartič, B. 2012: Geomorfološka dediščina v Dolini Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 23. Založba ZRC. Ljubljana, 187 str. Faninger, E. 1994/1995: Sodelovanje barona Žiga Zoisa in Valentina Vodnika na področju geoloških znanosti. Geologija 37-38. Slovensko geološko društvo, Geološki zavod Ljubljana. Ljubljana, str. 561–564. Gabrovec, M. 2003: Triglavski ledenik. Slovenija: ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva. Založba ZRC. Ljubljana, str. 5–18. Gams, I. (ur.) 1973: Slovenska kraška terminologija. Zveza geografskih institucij Jugoslavije. Ljubljana, 76 str. Gams, I. 1962: Visokogorska jezera v Sloveniji. Geografski zbornik 7. Inštitut za geografijo SAZU. Ljubljana, str. 195–262. Grimšičar, A. 1958: Čez Vogar v Dolino Triglavskih jezer. Mladinska knjiga. Ljubljana, str. 5–27. slovenija 8_fin.indd 219 1. 10. 2018 12:41:47 220 SLOVENIJA VIII • EKSKURZIJE LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA Hrvatin, M., Zorn, M., Ferk, M., Komac, B., Erhartič, B. 2015: Relief. Dolina Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 32. Založba ZRC. Ljubljana, str. 36–48. Komac, B. 2003: Drobirski tok pod Mangartom. Slovenija: ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva. Založba ZRC. Ljubljana, str. 95–106. Kozinc, Ž. 2003: Lep dan kliče 3. Modrijan. Ljubljana, 387 str. Kunaver, J. 1973: O razvoju slovenske terminologije za mikroreliefne kraške oblike. Slovenska kraška terminologija. Zveza geografskih institucij Jugoslavije. Ljubljana, str. 68–76. Kunaver, J. 1978: Intenzivnost zakrasevanja in njegovi učinki v Zahodnih Julijskih Alpah – Kaninsko pogorje. Geografski vestnik 50. Geografsko društvo Slovenije. Ljubljana, str. 33–50. Kunaver, J. 1984: Naš alpski svet. Mladinska knjiga. Ljubljana, 36 str. Kunaver, J. 1998: Julijske Alpe. Slovenija – pokrajine in ljudje. Mladinska knjiga. Ljubljana, str. 54–70. Muri, G., Brancelj, A. 2002: Fizikalne in kemijske lastnosti jezerske vode in ledeni pokrov. Visokogorska jezera v vzhodnem delu Julijskih Alp. Založba ZRC. Ljubljana, str. 91–110. Muri, G., Čermelj, B., Jaćimović, R., Skaberne, D., Šmuc, A., Burnik Šturm, M., Turšič, A., Vreča, P. 2013: Consequences of anthropogenic activity for two remote alpine lakes in NW Slovenia as tracked by sediment geochemistry. Journal of Paleolimnology 50-4. Springer. Dordrecht, str. 457–470. Peterlin, S. (ur.) 1975: 50 let Triglavskega narodnega parka. Prirodoslovno društvo Slovenije. Ljubljana, 86 str. Poljanec, A. 2015: Zgradba in razvoj gozdov. Dolina Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 32. Založba ZRC. Ljubljana, str. 76–83. Ramovš, A. 1975: Geološki in paleontološki pregled Doline Triglavskih jezer. 50 let Triglavskega narodnega parka. Prirodoslovno društvo Slovenije. Ljubljana, str. 10–13. Rus, J. 1933: Triglav v herojski dobi geološke vede. Geografski vestnik 9. Geografsko društvo. Ljubljana, str. 94–106. Šmuc, A. 2015a: Geologija. Dolina Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 32. Založba ZRC. Ljubljana, str. 26–35. Šmuc, A. 2015b: Od toplih oceanov do hladnih morij – Dolina Triglavskih jezer. Planinski vestnik 115-1. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana, str. 52–55. Šmuc, A., Rožič, B. 2009: Tectonic geomorphology of the Triglav Lakes Valley (easternmost Southern Alps, NW Slovenia). Geomorphology 103-4. Elsevier. Amsterdam, str. 597–604. Šmuc, A., Skabene, D., Muri, G., Vreča, P., Jaćimović, R., Čermelj, B., Turšič, J. 2013: Influence of geomorphic setting on sedimentation of two adjacent alpine lakes, Triglav Lakes Valley (Julian Alps, NW Slovenia). Geophysical Research Abstracts 15. European Geosciences Union. München. Urbanc, J., Brancelj, A. 2002: Hidrološke povezave med nekaterimi jezeri v Dolini Triglavskih jezer. Visokogorska jezera v vzhodnem delu Julijskih Alp. Založba ZRC. Ljubljana, str. 77–90. Zorn, M. 2008: Erozijski procesi v slovenski Istri. Geografija Slovenije 18. Založba ZRC. Ljubljana, 423 str. Zorn, M., Ribeiro, D., Smrekar, A. 2015: Raba tal. Dolina Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 32. Založba ZRC. Ljubljana, str. 84–97. slovenija 8_fin.indd 220 1. 10. 2018 12:41:47 221 NEKATERE GEOLOŠKE IN GEOMORFOLOŠKE POSEBNOSTI DOLINE TRIGLAVSKIH JEZER Zorn, M., Smrekar, A., Skoberne, P ., Šmuc, A., Brancelj, A., Dakskobler, I., Poljanec, A., Peršolja, B., Erhartič, B., Ferk, M., Hrvatin, M., Komac, B., Ribeiro, D. 2015: Dolina Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 32. Založba ZRC. Ljubljana, 140 str. slovenija 8_fin.indd 221 1. 10. 2018 12:41:47 KAZALO Maribor (Igor Žiberna, Lučka Lorber, Vladimir Drozg) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 A v Prlekijo bi šli? Kje pa je to? (Srečko Pavličič) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 Velenje z okolico (Nela Halilović) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49 Sevnica z okolico (Janez Levstik) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 Kočevska (Jernej Trpin) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99 V Baško grapo, Čepovanski dol in Trebušo (Marjan Luževič) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123 Po poteh rapalske meje – zgodovinska pot Podbrdo (Grega Žorž) . . . . . . . . . . . . . . . 149 Triglavski narodni park – Bohinj in Pokljuka (Renata Mavri) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 163 Nekatere geološke in geomorfološke posebnosti Doline Triglavskih jezer (Matija Zorn, Andrej Šmuc, Mateja Ferk) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 195 slovenija 8_fin.indd 222 1. 10. 2018 12:41:47 S LOV E N I JA VIII http://zalozba.zrc-sazu.si 15 € VODNIKI LJUBLJANSKEGA GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA ISSN 1408-6395 LGD SLOVENIJA VIII EVROPA SLOVENIJA VIII VodnikiLGD_slovenija8_OVITEK_a.indd 1 1. 10. 2018 12:39:27