BLAGOPRAVNOST IN SPODOBNOST
Razloček med milostjo in strogo pravičnostjo, sankcionirano z zakonskimi normami države in družbe, je neki gledališki kritik dobro predočil s primerjavo med i kraljem Ojdipom in Shakespearovim Beneškim trgovcem. V teh dveh dramah gre za j dvoje različnih pravic, prvič za strogo kaznovanje, drugič pa za prizanesljivost; ta \ dodeli krivcu ne glede na zakon pravico, ki se mu konkretno v resnici spodobi, i Ojdipa, ki obsodi Kreonta na smrt, je postavil kritik proti Kreontu, ki velikodušno ' odpusti žalitev. Podoben par sta tudi Shylock in Antonio. Gre za dve vrsti pravic- ' nosti, za trdo pravico, die Gerechtigkeit, iustitia, in za izredno, individuu in njegovi i krivdi prilagojeno, blažjo pravico, die Billigkeit, aequitas.
Nauk o dvojni strogosti je bil znan že starim Rimljanom. V njihovem reklu : rectum et aequum je pomenila beseda rectum strogo pravo, ius strictum, se pravi ; neizprosne in toge zapovedi in prepovedi postavljenega prava, z besedo aequum pa so ; izražali iz individualiziranja izvirajočo prizanesljivost, kakršno poznamo dandanes ; na primer iz porotne prakse modernih držav. Nemci prevajajo reklo rectum et aequum • z besedami recht und billig. Pojem billig pri Jugoslovanih še do danes ni dobil
60 J
ustreznega izraza. Srbi in Hrvatje so prišli do svojega »prav in pošteno« prelc Nemcev, ki pripisujejo besedi billig tudi stranski pomen redlich, pošten, iustus (na primer aus billiger Ursache, iusta causa, Slovenec bi rekel po pravici). Slovenci niso šli po tej poti. Matej Cigale se je odločil v svoji Pravnopolitični terminologiji za slovanske jezike Avstrije (1853) za pridevnik primeren -rna -o in samostalnik primer-jenost -i ž, čeprav izražata besedi prikladnost, die Angemessenheit, commoditas, in sta daleč od pojma aequitas (prim. Plet. II, 4). Leta 1894 je potem Ivan Babnik V Pravnikovi Nemško-slovenski terminologiji poluradno kodificiral strokovna izraza primernost -i ž in primeren -rna -o, čeprav je bilo takrat že čisto jasno, da taki izrazi ne ustrezajo niti teda.i. kadar se povežejo v vzporedno priredje s termini pravičnost -i ž in pravičen -čna -o. Iz pridevnika primeren -rna -o izvedeni izrazi nikoli ne izgube svojega pravega pomena prikladnosti, ki je temeljito različen od pojma prizanesljive pravičnosti.
To je vedel tudi Matej Cigale, drugače ne bi bil že v Wolfovem slovarju (1860) prevedel pridevnika billig s celo kopo izrazov, potrebnih za posamezne zveze: pristojen, domeren, primeren, pravičen, prav, pravšen, spodoben, priličen, tak, da je prav za oba ali za vse. Dalje je Cigale prevedel še: es wäre billig prav bi bilo; wie billig kakor se spodobi; billigermassen po pravici in vesti, kakor je prav in se spodobi; Billigkeit pravičnost, spodobnost, primernost, stsl. blagozakonje; nach Billigkeit kakor se spodobi, po vesti; aus einem Billigkeitsgrunde oder aus Billigkeitsrücksicht etwas tun storiti kaj, ker je tako prav, ker se tako spodobi, ker je primerno, pristojno. Babnik tega ni upošteval, marveč je, sledeč pravniški praksi, ostal pri starem izražanju. Drugi slovenski slovarji se za to stvar niso menili in tako tudi SP 1950 ne daje nobenega odgovora na vprašanje, kaj je pravzaprav aequitas (prim. str. 644 in geslo primera -e ž). Zgolj pri Pleteršniku (II 215, geslo pravšen -šna -oi lahko beremo stavek: pravšno preudariti vse okolnosti mit billiger Erwägung aller Verhältnisse (DZ), in pa prevod besede pravšnost -i ž Richtigkeit, Normalität. Billigkeit (s sklicevanjem na Cigaleta in .Janežiča).
Od izrazov, ki so navedeni za pojem aequitas, izrazi priličnost -i ž s pomenoma prikladnost, die Angemessenheit, commoditas, spretnost, die Geschicklichkeit, habi-litas (prim. Plet II, 315), in pravšnost -i ž, die Richtigkeit, veritas, za našo rabo pač ne pridejo v poštev, ker so pojmovno še bolj oddaljeni od aequitas kot primernost -i ž. Vprašanje je pa, kaj je z izrazom spodobnost -i ž, die Schicklichkeit, modestia, ker ima ta beseda staro terminološko tradicijo, ki bi govorila za to, da jo sprejmimo za pojem aequitas. V prevodu Gorskih bukev, ki ga je leta 1582 oskrbel Andrej Recelj, župnik na Raki, beremo izraze spodobiti -im se, spodoben -bna -o in spodobSčina -e ž. Pridevnik spodoben -bna -o ima pri Reclju tri pomene: 1. dostojen, anständig, decens, 2. primeren, angemessen, commodus, in 3. opravičen, gerechtfertigt, iustus. Preneseni tretji pomen, ki se nemško glasi redlich (pošten), je naveden tudi v nikalni obliki. V členu 8 govori Recelj o nespodobnih poteh (unrecht Weg), ki jih imenujejo drugi prireditelji gorskih členov neprave, krive ali nenavadne poti. Glagol spodobiti -im se rabi Recelj v sedanjem pomenu sich geziemen, decere. Samostalnik spodobščina -e ž v pomenu die Billigkeit beremo pri Reclju v členih 5 in 6, obakrat v reklu »spodobščino notri ravnati«, ki se v izvirniku glasi »die billigkeit darin handeln«. Občno pravo (das Gemeine Recht) pri gorskih sodiščih sploh ni prišlo v poštev, ker je veljalo zgolj običajno pravo, subsidiarno pa »blagozakonje«. Gorskih bukev. Pleteršnik se je oprl na Reclja in pripisal besedi spodobščina -e ž (II 547) poleg pomena dostojnost, die Schicklichkeit, modestia, tudi preneseni pomen die Billigkeit, aequitas. Matej Cigale je prevedel v Wolfovem slovarju izraz aequitas z besedami pravšnost, spodobnost in primerjenost, rekla s pridevnikom aequus pa z besedami: kakor se spodobi, kakor je prav in se spodobi. Vsi ti poskusi jezikoslovcev pa so naleteli pri pravnikih na gluha ušesa.
Iz povedanega vidimo, da gre pri pojmu aequitas stvarno za dvoje:
1. za abstraktno splošno ime, ki naj bi bilo tako, da bi samo po sebi natančno izražalo bistvo prizanesljivosti, ki je pogosto kar v nasprotju s sojenjem po pozitivnih normah zakonodaje. Temu namenu bi v pravnih spisih utegnil ustrezati izraz blago-pravnost -i ž (naslonjen na stsl. blagozakonje -a s), saj bi bili s pridevnikom blago-praven -vna -o dovolj določno determinirani pojmi kakršne koli vrste: zakonodaja, postopek, sodba, kazen ipd.
2. za občno ime, ki bi v zvezi z izrazi pravičnost -i ž in pravica -e ž najbolj preprosto in konkretno izražalo blagopravnost. To dosegamo v celoti z izrazom spodobnost -i z. Izraz spodobščina -e ž (po: svoboden — svoboščina) bi v povezavi s ter-
61
minorna pravičnost -i ž in pravica -e ž ne le sintaktično nedvoumno, temveč tudi pomensko trdno manifestiral, da ne gre za dostojnost, die Schicklichkeit, modestia. marveč za aequitas. S pridevnikoma spodoben -bna -o in pravičen -čna -o določeni samostalniki s področja pravdnega prava, kakor so na primer postopek, sodba in kazen, bi bili s tem v celoti determinirani. Aequa sententia namreč ni ne primerna sodba (izraz pove, da je prikladna, angemessen, commoda), niti pravšna (izraz pove, da je pravilna, richtig, vera), najmanj pa bi se smelo reči, da je prilična ali pristojna (izraz bi povedal, da je spodobna, schicklich, modesta). Vsi ti in še drugi posebni prilastki so izrazoslovju potrebni zaradi determinacij, ki so v njih dobesedno izražene," a so daleč od pojma aequus. Ce bi v takih zvezah rabili le splošni prilastek blago-praven -vna -o, bi pač zagrešili nepotrebno kopičenje besed iste besedne osnove in povrh še oslabili ugodno antitetičnost, ki je tako zajeta v pridevniku spodoben -bna -o.
France Goršič