1111
Pavle Zidar, Romeo in Julija
BOJAN STIH, PARADIGME
(Razpotja 24 opremil Matjaž Vidic Založba Obzorja Maribor 170 str.
Zapis o katerikoli knjigi iz zbirke Razpotja (doslej je izšlo 24 knjig slovenskih avtorjev) more biti samo zapis
o avtorjevem publicističnem, esejističnem, kritiškem ... delovanju, ne da bi mogli hkrati pregledati celoten kontekst zapisanega, saj je piščeva glediščna točka bolj kot pri katerem drugem piscu rezultat osebnostnih prizadevanj, delovanja, pritrjevanja in odklanjanja. Verifikacija ozadij avtentičnosti zapisanega je od knjige do knjige vprašljiva in skoraj nemožna: izhodiščna točka zapisov kot kritični odnos do nekdanjega in sedanjega mišljenja je naravna posledica avtorjevih spominov, delovanj in poznavanja kulturnega in političnega prostora. Zato so zapiski izziv in rezultat lastne izzvanosti.
Izhodiščni namen zapiskov, paradigem kot rezultat nenehnega, vzporednega spremljanja kulturnega in političnega dogajanja, je »poskus soočanja, povsem osebnega, z mislimi, idejami, umetniškimi in socialnimi gradivi sodobnosti in sedanjosti. Ne da bi hotel spreminjati, izboljševati ali celo upravljati svet, ali vsaj košček sveta, ki v njem živimo in ki so nam v njem podrejena in določena leta bivanja. In vendar slovo od reformatorskih iluzij ne pomeni pristati na »dane strukture sodobnega sveta in na izgubo presoje in vrednotenje; umik je nemoč in poraz.« (7)
Bojan Stih poskuša iskati nove vrednote, potem ko razmišlja o sodobni socialni, kulturni in politični krizi kot izrazu nevrednotenja človekovega dela in ustvarjalnosti. Upira se pozabljanju nedovoljenih spominov in mišljenju na prepovedan način. Osnovni pogoj ho-tenega »neprevidnega« razmišljanja je spoznanje, da je pot postopnega osvobajanja človeka v njegovo popolno svobodo nenehno ista, povezana z avtore-fleksijo, s samokritiko in utrjevanjem lastnih stališč, ne glede na odmevnost in posledice v limitizirani hierarhiji ofi-cialnih kulturnih in političnih odnosov. Zato je radikalno razmišljanje, kakršnega vodi Bojan Stih, nenehno kritiško in kritiziraj oče, je kljub svoji časovni
1112
M. Zlobec
determiniranosti poizkus zidanja in oblikovanja prihodnosti. Poizkus zmeriti kulturnopolitično voljo, izvirajočo iz racionalno izdelanega kulturnega načrta, ne more v zapiskih preseči verbalnih imperativnih razsežnosti, smeritev je hkrati imperativ družbi in oris izvornih, utemeljitvenih premis. Vplivna moč zapiskov je odvisna od komunikativnosti, odzivnosti pri določeni skupini bralcev, kreatorjev družbenopoli-tičnega-kulturnega življenja. Zaskrbljenost, da bi uresničevanje hotenj, optimističnih načrtov, ne pomenilo nadaljevanja toka konvencionalnega tradicionalizma, ampak sodobne ustvarjalne volje, je samo posledica spoznane in priznane prakse pri nas. Imperativ pri iskanju novih vrednot kot dimenzije človekove sposobnosti in ustvarjalnosti, dela in medčloveških odnosov je hkrati priznavanje vsesplošne idejne in nravne nemoči sodobnega sveta, predvsem pa brezbrižnosti in neodgovornosti. Rešitev stanja bi bila razvidna v rezultatu skupnih prizadevanj pri ustvarjanju politike vodenja. Če je z antistalinistično demokratizacijo naše družbe postal idejni singularizem nemočen in anahro-nističen, se je razkrila rešitev v pluralizmu, vendar z odsotnostjo finančno-materialne osnove, ki bi pluralistični svobodi in možnostim omogočila inkar-nacijo. To pa je le navidezni pluralizem z navideznim prizadevanjem realizacije, za katerim se prosojno skriva univerzalizacija in težnja po uskladitvi problemov s splošnim tokom zahtev in ukazov, kar pomeni toliko kot vztrajanje v okviru tradicionalizma in konven-cionalizma. Zato lahko Bojan Stih tudi ugotavlja, da »kdor z dvomi, s svojo kritično mislijo posega v samo središče oblasti, ki se oblikuje mimo demokratične volje ljudi, kdor poskuša verificirati prakso oblasti, mora doživeti, kar je doživel London in nešteto drugih.«
Paradigme, ki so prvotno izhajale v Naših razgledih, so rezultat avtorjeve komunikacije zlasti s slovenskim kul-
turnim, socialnim in političnim prostorom in z dogajanji v njem, poizkus vrednotenja in kritike odnosa med ustvarjalnostjo in organizacijo. Hočejo biti odzivne zaradi svojega izziva, v knjižni redakciji hočejo biti akcijsko sredstvo v duhovni zgradbi družbe: toda ali naj skupaj z avtorjem razmislimo tudi o tem, da samo 8 odstotkov državljanov prebere na leto eno ali več leposlovnih knjig, da pa je odstotek bralcev knjig zbirke Razpotja od teh osem odstotkov najbrž spet samo osem odstotkov, kar vzbuja bojazen neko-munikativnosti in odstotnosti vplivne moči. Bojazen je lahko še toliko večja, ker spremlja nekomunikativnost še vprašanje o smiselnosti razkrivanja in odkrivanja vrednot v svetu, ki ga prekriva ogromna goba slutnje atomske vojne. Štihovo iskanje traja in noče umreti, še bolj hoče biti sebe obnavljajoče in odrešujoče, čeprav v smeri sizifovstva.                        M. Zlobec