FILM
MARTINOVA ŠTUDIJA O FILMSKEM JEZIKU. Filmski jezik Marcela Martina* predstavlja za slovenskega bravca prvo zaokroženo razpravo iz območja čiste filmske estetike. Gre za temeljno delo, za sistematično obravnavo filmskih izraznih sredstev, kar nekateri imenujejo filmski jezik ali filmska govorica. Avtor Marcel Martin izhaja iz vrst mlajših evropskih filmskih teoretikov, kar je tem bolj važno, koUkor bolj se zavedamo, da je ravno interpretacija najnovejših filmskih prijemov za filmskega gledavca najpomembnejša, ker mu pomaga razumevati sodobni film. Ta študija je sicer nastala leta 1955, naša izdaja pa je prirejena po predelani iz leta 1962.
Čeravno je Martinova študija posvečena samo čisti filmski estetiki in sloni na avtorjevem absolutnem prepričanju o suverenosti sedme umetnosti, se ni izognila polemičnemu tonu. Tudi Martin si uvodoma zastavlja vprašanje o umetniški vrednosti filma in o njegovi avtohtonosti, čeprav je z njegovega stališča vprašanje povsem odveč. Zdi se mi prav tako nepotrebno, da se je podobno kot večina filmologov vse preveč oprl na komparativno metodo, s katero si prizadeva prikazati neodvisnost sedme umetnosti, v bistvu pa ga kot večino ta metoda pri tem ovira, ker se obremenjuje z gradivom in pojmi drugih umetnosti. Ta poteza dokazuje, da film še vedno boleha za manjvrednostnim kompleksom in da je položaj v filmski estetiki še vedno labilen ter v veliki meri hudo zapleten. V množici najrazličnejših teorij o bistvu filmskega izraza skuša tudi Martin postaviti svojo. Njegov pristop je intenziven in na visoki intelektualni ravni ter nam prinaša mnoga izvirna dognanja.
Pri utemeljitvi termina >filmski jezike Martin predvsem opozarja, da je pri analizi nemogoče izhajati iz pojmov besednega govora, čeprav vrsta izrazov ostaja neogiben sestavni del filmske terminologije. Podobno velja tudi za izraze drugih umetniških zvrsti. Ta očitna odvisnost od velikega števila privzetih pojmov samo še potencira zamotan položaj, za katerega se zdi, da ga filmologi sami preveč zaostrujejo in se spuščajo v polemiko na preširoko odprti fronti.
* Marcel Martin, Filmski jezik. Prevedla in priredila Durdica Flere. Opremil Branko Simčič. Knjižnica Kozmos. Izdala Mladinska knjiga. V Ljubljani 1963-
89
Martinova študija sistematično obravnava vse bolj ali manj pomembne sestavine filmskega jezika. Izhaja iz osnovnega gradiva — slike, ki je po njegovem sposobna v veliki meri ohraniti drobec sedanje resničnosti in jo s svojo umetniško potenco neposredno prenesti na gledavca. Drugo poglavje nam predstavi ustvarjalno vlogo kamere kot aktivnega zapisovavca stvarnosti in nas hkrati seznani z glavnimi zakonitostmi gibanja kamere, z različnimi plani, zornimi koti in kadriranjem. Ko v naslednjih razdelkih govori o funkciji osvetljave, kostumov in dekora, v načelu sprejema pomembnost teh elementov za celovitost filmskega izražanja, ostro pa odklanja ceneno ameriško slikovitost na račun svetlobne omame in ekscentričnega dekora, ki naj nadomeščata osrednje filmsko dejanje. Med obtoženimi je celo "VVelles.
Kolikor gre pri nekaterih poglavjih predvsem za dosledno sistematično obravnavo enot, kot so okrajšave, prehodi, ločila, pa drugod avtor vzporedno prehaja k višjim operacijam. Tako vsaj že pri razčlenjevanju metaforike in simbolov, še bolj pa pri zvočnih pojavih. Znano je, da je prav vstop zvoka v razvoju filma povzročil globoke pretrese, ki jih Martin ilustrira s Chaplinovo izjavo, da je zvok uničil najstarejšo umetnost na svetu, umetnost pantomime, in s trditvijo kritike, kako si je zvočni film zapravil možnost, da bi govoril svetovni jezik.
Poznavavcu osnov filmske teorije bo jasno, zakaj je Martin posvetil montaži središčno pozornost, saj ve, da je montaža v razvoju filmskega izraza imela največjo vlogo, kar še posebej velja za obdobje nemega filma, iz avtorjeve analize in sklepov pa je očitno, dal ji še vedno pripisuje odločujočo vlogo, saj pravi, >da je montaža najsubrilnejši in hkrati najbolj bistveni pojem v filmski estetikic in »da je montaža najnujnejši in zadostni pogoj za to, da priznamo filmu estetsko VTednostc. Takih odločnih in preciznih izpeljav je v knjigi veliko. Tudi ko govori o problemu prostora in časa, temperamentno dokazuje, da je bil prav filmski medium sposoben bolj kot kateri koli drugi obvladati prostor in čas. Filmski svet je determiniral z izrazom časoDno-prostorski kompleks ali časoono-prostorski continuum.
Dialogu je posvetil sicer samostojno poglavje, vendar zelo skopo, ker je prepričan, da film ni umetnost besede, je pa zelo tankočutno razmejil smiselnost in nesmiselnost govorjene in zapisane besede na filmskem platnu. Iz razmišljanja o funkciji besedila je razvidno, da ga je potrebno reševati kompleksno v okviru drugih izraznih sestavin, ki jih beseda nadomešča ali potencira njihovo izraznost, vsekakor pa je beseda nujna kot sestavni del vsakdanje resničnosti.
Štirinajstim poglavjem sledi še sklep, a ne kot kakšen kratek povzetek celotne knjige, ampak kot pomembno in bistveno dopolnilo k njej. V teh končnih izvajanjih je Martin z izredno prodornostjo posegel v najnovejše pojave sodobne filmske avantgarde, ki v občutni meri spreminja dosedanje estetske norme. Bravec nehote občuti, kako vsa analiza filmskega izraza dobi v trenutku zgodovinski prizvok, in spozna, kako hitro se pravzaprav menjajo estetske norme te mlade umetnosti, čeprav tradicije seveda ni mogoče zavreči v celoti. Martin je prepričan, da je film umetnost, ki je obsojena na fenomenološko estetiko. Ko presoja celotni razvoj filmskega izraza, meni, da se je ta od Griffitha do Eisensteina polagoma ustvarjal in razčlenjeno razvijal, nato pa se od  Renoira   do  Antonionija  postopoma  poenostavljal,  da  je  večina  sestavin
90
odpadla ali se vsaj sublimirala. Po Martinovem mnenju so se stvari spremenile tako temeljito, da od pojma jezika prehajamo k pojmu stila, medtem ko se filmska predstava spreminja v kontemplacijo. Ne gre več za režijo resničnosti, ampak za soočenje z resničnostjo. Avantgardna prizadevanja je strnil v dva glavna fenomena: Antonionijeva. smer in tako imenovani film-resnica.
Kljub temu, da se Martin zaveda tveganosti svojih sklepov, je prepričan, da gre pri omenjenih pojavih za pomemben mejnik v razvoju sedme umetnosti, in celo trdi, >da smo končno (in šele zdaj) dosegli trenutek, ko se film, osvobojen vseh kompleksov nasproti drugim umetnostim, uveljavlja z zmagovito in popolno umetniško samostojnostjo«:.
Za slovenskega bravca, ljubitelja filma in strokovnjaka Martinov Filmski jezik ni zgolj pridobitev pomembne in prepotrebne filmske literature, bržkone bo imela ta knjiga tudi širši pomen. Mislim, da nam postavlja vprašanje, ali ne bo Martinov jezik postal osnova slovenske filmske terminologija Za preva-javko Durdico Flere je bilo prevajanje takega konciznega teksta zahtevno in odgovorno delo, ker se je cesto znašla v vlogi ustvarjavca povsem novih izrazov. Zato morda ta ali ona beseda zveni nekoliko nejasno, najbrž zlasti tam, kjer je šlo zgolj za prenašanje golih besednih izrazov, ki za nas še nimajo pojmovnega značaja. Težave pri tovrstnem delu so tem hujše, ker tudi drugod po svetu filmska terminologija ni enotna in je različna v okviru posameznih sistemov ali celo posameznih avtorjev. Večino dela je prevajavka opravila avtoritativno, jasno pa je, da bodo posamezni izrazi morali prestati ognjeni krst in si šele priboriti svojo bit.
Tudi založba se je zavedala težavnosti in problematičnosti tega prevoda in je zato oskrbela terminološko opombo. Imam vtis, da je glede na pomembnost izdaje in glede na zapletenost filmskega izrazja ta opomba mnogo preskromna, saj se je avtor France Kosmač omejil samo na nekaj splošno znanih pojmov, vse ostalo pa je prepustil manj razgledanemu bravcu.
Andrej  Tušek
91