"soške
1971
planinski vestnik
GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE	LETNIK LXXI
PLANINSKI VESTNIK, GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
Ciril Zupane 75 let planinstva v Posočju	301
Branko Marušič Dr. Klement Jug in primorski antifašizem	305
Zorko Jelinčič Pusti in razrvani kras	310
Ljubka Šorli Tolmin	314
Dr. Slavko Tuta Crno-belo v planinah	315
Hinko Uršič Od Breginja do Trebušc	319
Janez Dolenc Zlati Bogatin	321
Ludvik Ličer Pozabljena izumirajoča dolina	323
Boris Ostan V bovških gorah	327
Ing. Vitomir Mikuletič Trnovski gozd	332
Dr. Lojze Dolhar Tostran kamna na koti 2200	335
Marijan Brecelj Planinski zapis dr. Vojeslava Moleta	339
Ciril Zupane Iz zgodovine SPD	340
Janko Fili Deset let...	342
Društvene novice	344
Alpinistične novice	348
Varstvo narave	350
Iz planinske literature	352
Razgled po svetu	354
Naslovna stran: V zgornji Trenti — Foto Angelo Nemec
Poštnina plačana v gotovini
Lastnih. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. Glavni urednik. Prof. Tine Orel. naslov: 61111 Ljubljana — pošla 11 p. p. 36, odgovorni urednik: Stanko Hribar. — Uredniški odbor: lig. Tomaž Banovec, Fecor Košir. prof. Marijan KrišelJ. pref. Evger Loren, er. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. .lanko Ravnik Pranci Savenc. Tone Strojln. Tone Wrabar. — Naslov uredništva lr uprave Planinska zve/a Slovenije 61001 Ljubljana. Dvurakova 9 p. p. 214. — Tekoči račun pri NO 50%8-5/1, teleton 312 553 — Planinski Vestnlk lzha|a praviloma vsak mcscc Letna naročnina 50 din. plačljivo tudi v štirih obrokih za inozemstvo 63 din (4 5 US S) Oglase vodi Rada Lavrič. — Reklamacije se upoštevajo dva meseca po Izidu številke. Spiememtm naslova javljajte uprav glasila, navodilo vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami Odpovedi med lelom ne spre.e-mamo. Upoštevamo pismene odpoveci do 1. decembra za pr hodnje leto Rokopisov ne vračamo. — Tiäka in klišcjc izdeluje Tiskarna »Joie Moškrič- v Ljubljeni.
PLANINSKI VESTNIK LETNIK LXXI ŠT. 7 LJUBLJANA JULIJ 1971
planinski irestnilc
GLASILO
PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE	1971
71. LETNIK
75 LET PLANINSTVA V POSOČJU
CIRIL ZUPANC
Naj drugi okoli po sveti si iščejo slave, blaga; jaz hočem na gori živeli, tu srečo, tu mir je doma.
Simon Gregorčič
fV recej časa je morclo preteči, da je planinstvo zahodnih predelov Slovenije, poleg IMbS prvotnega življenjskega in delovnega pomena, jelo dobivati tudi rekreativen pomen. Maši dovni predniki so si izkrčili pobočja gora in dolin ob bregovih rek Žilice, Bele, Nadiže, Soče, obeh Idrije in njihovih pritokov. Veliko naporov in žrtev je bilo treba, da je naš človek obvladal vso to divjo naravo. Premagati je bilo treba strmine, divje razraščeno lesovje. hudourne vode in sovražno alpsko klimo. Volja po stalni naselitvi, neuničljiva marljivost in zadružna oblika bivanja v selih in naseljih so bile tiste osnove, s katerimi so se naši predniki vrasli v te kraje.
Vsok laz in vsaka frata, vsaka njivica in košenica so bile nekoč uplenjene divje zarasli naravi. Ves ta kultivirani planinski svet, z znojem neštetih rodov pognojen, je po noše poimenovan in v tem poimenovanju zrcali naravne lastnosti vsakega krajevnega koščka posebej. Koliko Bistric. Dolov, Dolin in Fral je tu! Koliko je raznih Grabnov, Gričev, Grintavcev in Grivi Vsepolno je raznih 2lebov, Vrhov, Vršičev, Trat, Tratic, Travnikov, Skrbin in Spic. Povsod naletiš na imena raznih Skal, Slemen, Sedeli Robov, Ruševja in Rup. Srečuješ se s Kontami, Koti, Koriti. Policami, Krnicami, Kuki, Lažmi, Laznami, Mejami, Mlakami, Osojniki in Osojnicami.
Nad sto raznih Glav in Cel, ki jih jc tod naš človek dal večjim ali manjšim vrhovom, kucljem in robem, je v tem svetu. Mar ni s tem izrazil misel, da je planina, da je gora po svoje pametna; da je včasih modrejša od njega, da je človek vedno ne razume dovolj, da mu je včasih tudi sfinga? V vsem tem poimenovanju zasledimo visoko razvit čut našega človeka, ki ga je pokazal do razumevanja narave. V dolini Soče, v Bodrežu pri Kanalu se je rodil mož. Valentin Stanič, ki je v prvi polovici 19. stoletja začel odkrivati lepote planinskega sveta. Bil je največji alpinist svoje dobe. Ne Nemci ne Angleži, ki so dali najpomembnejše raziskovalec Alp v drugi polovici 19. stoletja, nimajo osebnosti, ki bi se mogla vsaj približno postaviti lomu gorniku in gorniškemu pisatelju ob bok v obdobju njegovega delovanja. Ni je pomembnejše gore v zahodni Sloveniji, ki bi jc Stanič ne bil poznal in ne opisal. Sodi med tiste prve planince, ki so si tedaj upali na Triglav. Sivi očak, kakor ga sam imenuje, mu dolgo ni dal miru. Triglavsko turo ima za enega od svojih največjih vzponov. Mnogo je pisal v tedanje nemško časopisje in revije. Tedanjo evropsko kullurno Javnost je prav on seznanjal z lepotami naših gora. Kot prosvetitelj je našim ljudem odprl novo lepo vizijo. Dopovedal jim je, da gora ni samo nevarnost, pač pa je to tudi svet posebnih lepot in velikih lepih doživetij, svet romantike in svet višin nad sivim vsakdanjikom dolinskega človeka.
Iz generacije, ki je sledila Staničevim vrstnikom, imamo goriškega slavčka - Simona
Gregorčiča. Ponarodela je marsikatera njegova pesem, s katero opeva in časti naš planinski svet.
Kdaj je že nastala romantična pesnitev o zakletem Zlatorogu nad prepadnimi stenami Trente?
S kulturno doto, ki so jo našim dedom in očetom zapustili Stanič, Gregorčič, Fran Erjavec in še kdo iz tiste dobe, se začenja organizirano planinstvo v zahodnem delu Slovenije od Trente do morju. Iz narodno obrambnih pobud in potreb so zavedni in odločni možje v Tolminu in Gorici pred petinsedemdesetimi leti ustanovili Soško podružnico Slovenskega planinskega društva. Sedež je imela v Tolminu, avtonomni krožek pa tudi v Gorici. V romantične divjine Trente, na slemena Konina in Koba-riškega Stola, na Kolovrat in Matajur, no primorski Triglav - Krn, na cvetoče livade Črne prsti, na Porezen in drugam so jele v vedno večjem številu in vsepogosteje prihajati skupine slovanskih planincev in plunink. Sirila in utrjevala se je naša planinska organizacija. V Logu pod Mangrtom je dobil svoj domicil čcško-slovenski akademski krožek. Ustanovljena je bila Ajdovsko-vipavska planinska podružnica. Za njo so nuslole planinske podružnice v Idriji, Cerknem in v Trstu. Kmalu so nastale samostojne planinske podružnice v Gorici in Vipavi. Po vrhovih gora so začele rasti naše planinske postojanke; Trillerjevu koča na Krnu, Koritniško koča nad Logom pod Mcngrtom. Pirnatova koča na Javorniku nad Črnim vrhom in koča na Poreznu. Za novo kočo na Nanosu je bilo že kupljeno zemljišče in zbran je bil denar zu odkup tuje planinske koče na Kaninu. Vojna je preprečila te načrte.
Prva svelovna vojna je hudo udarila prav po lern delu slovenske zemlje. V času od maja 1915 do novembra 1917 se je tu bilo 12 bitk, ki jih poznamo pod skupnim imenom soška fronta. Zaradi izredno težavnega planinskega, gorskega in kraškega terena so vojaki na lern delu evropskega bojišča prestajali najtežje napore. Sto in
Na 10. občnem zboru Planinske iveie Slovenije 29. maja t. I. so delegati 115 naših planinskih društev z navdušenjem sprejeli sporočilo, da je predsednik SFRJ tov. Tito prevzel pokroviteljstvo nad jugoslovansko himalajsko ekspedicijo 1972. Za jugoslovansko planinstvo pomeni maršalova odločitev veliko priznanje, za ekipo, ki jo zbira Aleš Kunaver, vodja ekspedicije, pa izjemno spodbudo.
Na sliki: Predsednik Tito s soprogo Jovanko je 16. maja 1970 na Brdu spreiel člane naše uspešne ekspedicije na Annapurno II, levo predsednik PSJ dr. Marjan Brecelj in Aleš Kunaver, desno dr. Miha Potočnik, predsednik PZS.
sto tisoči vojakov so ta svet doživljali Iri leta ob najtežjih fizičnih naporih in okolnostih. Avstrijsko-nemški položaji so ovijali Višarje, Viš, Črni vrh, Mangrt, italijanski pa Poludnik, Poliški Spik. Kanin. Od reke Koritnice do Tržiča (Monfalcone) je vojskujoči se strani delila reka Soča. Dobesedno se je izpolnila pesnikova prerokba, saj je tedaj Soča res krvava tekla. Italijani so v teh bojih imeli nad 950 000 mrtvih, ranjenih, pogrešanih in ujetih vojakov, od tega okrog 126 000 mrtvih. Avstrijske izgube po so znašale okrog 415 000 vojakov, od tega okrog 52 000 mrtvih. Prebivalci teh idiličnih krajev in naselij v Posočju so tedaj morali zapustiti svoje domove in se umekniti kot begunci daleč proč od frontnego območja. Leta 1918 so se vračali na ruševine in pogorišča.
V	novem življenju po vojni, čeprav pod tujo oblastjo, so obnovile svoje delo tudi planinske podružnice SPD. Spet se jc po planinah in vrhovih oglašala slovenska planinsko pesem. Toda ne za dolge. V letih 1923-1926 so bile vse te obnovljene podružnice razpuščene, njihova imovina zaplenjena in dejavnost prepovedana. Planinstvo je bilo potisnjeno na skrivna, tujna pota. In hodilo je po njih v Tolminu, Gorici, Ajdovščini...
Prav v tem črnem obdobju fašistične okupacije pa so v Posočju zablestela imena in dela, ki so še danes in bodo tudi v piihodnje dragocen delež, ki presega pomen planinstva. Dr. Henrik Tuma je vsej naši javnosti ponovno predstavil Slovensko Benečijo in Rezijo. Dr. Klement Jug je kot alpinist temelj slovenskega planinstva. Dr. Julius Kugy, sin hčere slovenskega pisatelju Jovana Vesela-Koseskega, je leta 1933 pripravljal za tisk knjigo Julijske Alpe v podobi in v uvodu te knjige napisa! veliko misel: »...Morda noben alpinist v preteklosti in sedanjosti, pa še teže v prihodnje ne bo imel le sreče, da bi prijateljsko zbral z istim navdušenjem, z istim neomejenim zaupanjem prispevek treh narodnosti, ki tu živijo in bodo vedno živele druga cb drugi.. .<• Težko jc bilo videti skozi mrak fašistične noči. To čudovito lepo misel je la mož zapisal leto ali dve potem, ko so na bazoviški gmajni (6. septembra 1930) pod fašističnimi streli padle prve naše štiri žrtve. Ali ni Kugyjeva beseda volia, ki jo moramo uresničiti?
V	tem mračnem obdobju je na Logu v Trenti nostal prelep planinski botanični vrt »Alpinetum Juliana«. Tudi to je dragocena zapuščina in dediščina.
Druga svetovna vojna je portovno polisnila našim ljudem orožje v roke. Iz upora majhnih skupin se je razplamtel osvobodilni boj, ki je zrušil fašistično okupacijo. Partizani so postali planinci in planinci so poslali pertizani. Ograde, borovci in gozdiči od Doberdoba, čez Fajtji hrib, Trstelj, čez Vrabče do Senožeč in Vremščice so dajali zavetje kraškim partizanom. Planote Nanosa, gozdovi Hrušice in Trnovskega gozda so bili zavetje številnim borcem partizanskih brigad IX. korpusa. Pobočja Kolovrata, Mutajurja ter griči v Brdih in Benečiji so bili poprišče osvobodilnih bojev. Rdeči rob v Krnu je bil krvav, planina Golobar je pila našo in sovražno kri, v dolini Koritnice so odmevali naši streli. Krnsko jezero je pojilo in hladilo naše borce in v Trenti je partizanska bolnišnica našla svoj azil
V	povojnem obdobju so vneti planinci ka| kmalu obnovili pravo planinsko dejavnost, ki sta ju začasno zavrli okupacija in vojna. Planinstvo je svobodno zadihalo. Že leta 1945 sta obnovili svoje delo planinski društvi v Ajdovščini in Gorici. Naslednje leto so začeli organizirano delati planinci v Idriji, Tolminu, Trstu, Bovcu in v Cerknem. Leta 1948 je bilo ustanovljeno PD Nova Gorica, prihodnje leto pa PD Koper. V letih 1951-1956 je delovalo PD Most na Soči. Leta 1952 sta bili ustanovljeni PD Sežana in Kobarid, leta 1957 pa PD Podbrdo.
Zvesti naiodno obrambnim načelom so primorski planinci že leta 1946, ko so obnavljali svojo dejavnost, ustanavljali nova drušlva in se združili v zvezo s sedežem v Trstu, sprejeli naslednjo ulemeljitev za svoje delo: ». . Do tega je prišlo zaradi potrebe. da ludi na področju telesne vzgoje in še prav posebej na področju planinstva izpričamo pripadnost Trsta zaledju, njegovo tesno povezanost z vsem Slovenskim Primorjem in preko njega z vso Slovenijo.
Vse v coni A in B delujoče anlifošistične in napredne planinske organizacije so se zaradi složnega varovanja skupnih in posameznih interesov političnega in planin-
skega značaja združile v zvezo, in sicer do nove državno pravne ureditve vsega ozemlja,
Zveza sama po sebi zamre in njene organizacije postanejo hkrati podružnice P a-ninskega društva Slovenije, ko se Primorje dokončno priključi Ljudski republiki Sloveniji ...«
Desetletje 1947-1957 je za planinstvo Posočja provo gradbeno obdobje. V tem času so nastale vse važnejše planinske postojanke od Mangrta do Slavnika. Domovinska ljubezen in narodno obrambna vsebina planinstva v tem delu naše domovine sla še posebej izpričani tudi v poimenovanju teh planinskih domov, koč in bivokov. V prvi vpisni knjigi Vojkove koče na Nanosu, ki so jo ob otvoritvi podarili tržaški planinci, je v posvetilu zapisano: »Štirideset let je čakal ta košček zemlje na Nanosu na svojo kočo. Pasti sta morali dve cesarstvi; vrgli so ju narodi, ki so se borili za svojo svobodo.
Danes pa je posijalo sonce svobode tudi na vrhove Nanosa. Legendarne borbe narodnega heroja Janka Premrla-Vojka in vseh borcev za svobodo so go oznanjale kot prva zarja.
Koča bo v spomin nanje in kažipot nam...«
Ob otvoritvi doma Petra Skalarja na Kaninu je navdušeni planinec zapisal posve-tilno pesem, ki jo je zaključil z naslednjo lepo mislijo:
»Kanin, ti naš očak prastari, varuj ta dom, varuj naš rod, naš rod na tej in oni strani; Slovence čuvaj nom povsod!«
V razmerah svobodnega ustvarjanja in dela je tudi planinstvo dobilo tisto družbeno priznanje in pomen, ki mu gresta. Razraslo se je kot zdravo mlado drevo in vraslo se je tudi v naš mladi rod. Prav v tem je njegova življenjska moč, njegova svetla perspektiva. Mladinski odseki planinskih društev Posočja danes zbirajo v svojih vrstah po 150 do 700 pionirjev in mladincev. Številne skupine mladih članic in članov, planinski podmladek, odhajajo v naravo, jo spoznavajo v njenih lepotah, doživljajo njen prijazni in neprijazni obraz, se srečujejo s favno in floro naših gora in ob vsem tem priklepajo svoja srca na lepote noše zemlje in njenega človeka, ki jih oživlja s svojim znojem in s svojo življenjsko delovno voljo.
Delovnim ljudem tovarn in uradov v Kopru. Trstu, Sežani, Gorici, Novi Gorici, Ajdovščini, Anhovem, Kanalu, Idriji. Cerknem, Tolminu, Kobaridu, Bovcu in Trbižu je planinstvo poživljajoči stik z naravo. Srečanja z življenjem v planinah in gorah Posočja pa so še nekaj več. To so srečanja z življenjem našega kmečkega človeka, ki se je vrastel v ta planinski svet, na katerem vztraja in kljubuje, ki se mu je prilagodil in si ga podredil ter si tako prigaral primerne življenjske pogoje za obstoj in za razvoj. Življenjske izkušnje, ki jih je ta planinski svet v stoletjih posredoval našemu človeku v tem okolju, so živi vir, ki ne presahne, kakor ne presahnejo izvirki Žilice, Bele, Nadiže, Soče. Idrije in Idrije, Tolminke, Bače in Vipave. Kakor nam je vsem potreben sveži planinski zrak, poživljajoča kristalno čista voda planinskega izvirka, lako nam je poživljajoč tudi stik z modrostjo življenja, kakršno je v štirinajstih stoletjih sprejel in razvil naš človek v tem planinskem svetu. Kolikor je pesnik Gregorčič hrepenel po lepotah planinskega sveta v Posočju, toliko je cenil tudi življenje v tem okolju. In to danes za nas ni nič drugače. Kvarni vplivi zastrupljanja narave in odnosov med ljudmi v vrvežu sivega vsakdanjika morda še znatno bolj terjajo iskanje poti v čisto ozračje, v nepotvorjano naravo ;n v čistejše človeške odnose. »... tu sreča, tu mir je doma,« je zapisal naš pesnik. To so vrednote, ki niso zgolj rekrealivne, ki so čista izpoved humanizma. To pa je tisto najlepše, za kar je vredno biti planinec.
304
DR. KLEMENT JUG IN PRIMORSKI ANTIFAŠIZEM
BRANKO MARUSIČ
^■J letih po drugi svetovni vojni je nekaj doneskov k biografiji dr. Klementa Juga naka-JJzovalo vez med njegovim miselnim svetom in aktivno protifašistično borbo primorskih ljudi. Dr. Vladimir Barfol je v monografiji o Jugu iz lela 1956 zapisal: »Politično je bil odločen antifašist: boj zoper fašizem in boj za osvobojenje zasužnjene Primorske je smatral za svojo moralno dolžnost.
S prijateljem Zorkom Jelinčičem sva prišla na podlagi vseh teh premis do soglasnega zaključka, da bi se bil Klement Jug po vsej verjetnosti ne samo politično priključil strnjeni antifašistični fronti - saj je tej že lako pripadal in je bil vsaj na Primorskem celo eden izmed vodilnih njenih začetnikov - marveč bi bil sprejel tudi njen revolucionarni program, ko bi bil spoznal, da vodi vse to antifašistično gibanje tudi trden socialni etos. Kakor je bil Jug odločen antifašist, kakor je bil po svojem notranjem prepričanju aleist, tako je videl v družbenem redu, ki izkorišča človeka po človeku, socialno in etično zlo.«' Ko je deset Icl za tem dr. Bartol pisal nekrolog Zorku Jelinčiču, ni mogel mimo Juga, misleca, ki je idejno vzpodbujal praktičnega organizatorja Jelinčiča. Tako je povezal najvidnejši osebnosti primorskega planinstva po prvi svetovni vojni: »Kakor da bi Jugov etični voluntarizem živel naprej v njem, se je vrgel v organizatorsko delo, najprej s prosvetljevanjem; ko pa je dokončno spoznal, da je edini cilj fašizma na naši zemlji uničenje slovenskega naroda na Primorskem, se je vrgel v podtalno delo in v borbo z orožjem.a* Tako Barlolovo konkretnost je nakazoval tudi Boris Pahor, ki jc raziskovalcem pobudil primerjanje usod dr. Juga in Jelinčiča, »govoriti bo treba o obeh in ju povezati, da odkrijemo sorodnosti in razločke«.3 Pravzaprav je bil Zorko Jelinčič prvi, ki je v svojih spominih na ilegalno delo primorske mladine pod fašizmom poudarjal Jugovo osebnost, ki naj bi skupaj s pesnikom Kosovelom pobujala razgibano dejavnost naprednega mladinskega gibanja: »Duhovno bolj dognana, posebno visokošolska mladina, se je pričela zbirati okrog dveh osrednjih osebnosti, Klementa Juga in Srečka Kosovela, ter krožka okrog njegove revije .Mladina'. Obe sta pomenili poudarek mladostnih energij in iskrenega iskanja pristnih socialnih vrednot ter poglobljenega kulturnega izživljanja v naši narodni skupnosti, ki naj bi zrevolucioniralo in osvežilo našo mladino pred nevarnostjo fašizma in pred trhlostjo takratnega življenja. Prezgodnja smrt enega in drugega (1924. in 1926. I.) je preprečila, da bi izčistila svojo pot. Toda krožek okrog njiju je bil že toliko izoblikovan, da se je lotil obrambe ogroženega javnega življenja.«1 Jelinčič je tudi kasneje zapisal: »Njegovo etično vplivanje se ni ustavilo tudi v tej .znanstveni' fazi. Preneslo se je le na višjo raven vplivanja z znanstvenimi sredstvi, posebno med primorskimi Slovenci pod italijansko zasedbo. Njih trda usoda ga je posebno bolela.«5
Razen navedenih ocen dr. Jugovih sodobnikov zaenkrat še ne poznamo bolj konkretnih podatkov in dokazov za njegova politična stališča, Jugovi biografi se tega vprašanja niso lotevali, ne le za to, ker so šteli alpinizem in filozofijo za poglavitni komponenti njegovega kratkega življenja, marveč ludi za to, ker niso razpolagali z ustreznim gradivom, da bi lahko izpopolnili tudi s le plati lik njegovega življenja in dela.
Zato se vprašujemo o dr. Jugovi politični usmerjenosti. Filozofski nazori in šola, ki ga je vodila v svet, sta ga sicer napotili po poteh stroge znanosti, vendar je bil
1 O literarni zapuščini Klementa Juga. V »Dr. Kleine.it Jug, vclilrl slovenski alpinist«, str. 66.
'' Planinski Vestnik, 1965, St. II, str. 481.
1 Planinski Vestnik, 19M, št. 10, str. 437.
4 Koledar Gregorčičeve 7olo*be la navadno leto 1947. Trit 1946, str. 57.
' Življenje in delo. V »Dr. Klement Jug, veliki slovenski alpinist«, str. 81.
skozi in skozi pozoren spremljevalec vsakdanjega življenja. Tudi zofo, ker mu je od zrelejših let dalje takoimenovano »delo za naroda predstavljalo enega izmed ciljev življenja. Tc cilj pa je nekajkrat zaradi preobčutljivih spoznanj sveta, ki ga je obdajal tako v domači okupirani deželi kot v Ljubljani, postavljal na preizkušnjo. »Čiste dolžnosti, veselja nad odgovornostjo, vestnosti zahtevam ad Slovencev, da jih bom imenoval svoj narod Dokler tega ne vidim, sem tujec med njimi in jaz nimam domovine, podoben sem brezi, ki raste v pesku... Narod! Ljubil sem ga kot otrok,«4 je zapisal Klemeni Jug v svoj dnevnik 19. marca 1920 kot študent prvega letnika ljubljanske filozofske fakultete. Takrat se je v življenjski odločitvi opredelil za znanost (»V delu najdem vso tolažbo, kar je potrebujem. Življenje ni več prijetno. Karkoli vzamem v roko, vse gre igraje mimo mene. Če delam, ne delam več za oni .narod', marveč zato, ker hočem, da vlada enkrat tudi lepa misel in ne sama umazanost. Posvetil sem se znanosti radi znanosti same. Tako sem postal hladen filozof. Na delo, ker močnejši je poklican, do vlada.«7), v tistem letu (1920) se je tudi odločil za gore. ko se jc v družbi julija meseca po Tominškovi poti povzpel na Triglav. Tudi pri teh temeljnih odločitvah mladega Juga ne najdemo trdnih dokazov za njegovo politično smer. Jug je hotel hoditi po srednji poti. V dopisnici, ki jo je poslal Milki Urbančič. tedaj učiteljici v Šempetru pri Gorici, in je datirana v Ljubljani 23. 10. 1922, je zapisal; »Vraga, kaj se vse na Primorskem pod firmo .kultura' prodaja. To kliče vse svetnike, nebesa in pekel na pomoč, da bi utrdil svojo vlado, drugi keine boga, da bi agiliral zu svetovno revolucijo, ki mu prinese dobre čase, kot voditelju namreč. In oba si domišljujeta, da sta požrla na cente resnice. Kot da se da resnico ujeti s klobukom! Ali res nimn Primorje vsaj enega nepolitičnega kritika? Škoda, da me ni trajno doma.«9 Jug se je torej postavljal v vlogo »nepolitičnega kritika«. To jc skušal kasneje v praksi potrditi z vrsto predavanj, ki so vzbudila reakcijo v katoliških krogih, češ, da izziva ^kulturni boj*. V odprtem pismu 23. dcccmbra 1922 je predsedniku »Prosvetne zveze« dr. Brumatu sporočal: »Vi zanašate vero iz cerkve v javnost in temu se jaz protivim. Zavedam se, da vera, ki preide iz notranjega zasebnega življenja v javno politično življenje, preneha biti vera in postane navadno politično prepričanje, slepa ideja enakovredno komunistični ali katerikoli politični ideji, ki ne blaži, marveč jih dela le slepo sovražeče fanatike. Kakor je napravila socijalistična ideja iz altruistov slepe prepričance, ki jim ne gre več za pravilno in pravično urejeno družbo, marveč za njihovo prepričanje, tako da spoštujejo izkoriščevalce, ki se izdajajo zo socijaliste. narodno misleče proletarce pa sovražijo, enako bi klerikalem ubil vse ono dobro v ljudeh, kar jim daje vera, namreč vest, in da bi iz vernikov napravil slepo orodje njih političnih agitatorjev. Zato sem in ostanem Vaš nasprotnik povsod tam. kjer boste poskušali zanašati vero v javno politično življenje... Spoštujmo si medsebojno naziranje, dvignimo se zopet nad to majhno stališče, da bi širili vsak svoja prepričanja, kar ncpravlja vtis ne kulturnega boja, marveč kreganja! . . . Osnujmo si skupno kulturno organizacijo, mesto obeh zgrajenih, potem nam bo v zadoščenje s strani ljudstva in naša luslna zavest.«9 Jug se je postavljal v vlogo posredovalca med nazorskimi stališči, ki jima je postavljal kot ekslremna pola: socializem (tudi komunizem) in klerikalizem. Spore naj bi reševala visoko razvita vest, skratka prevzgojitev človeka na znanstveni osnovi, s sredstvi znanosti. Kultura je vsebinsko obsežnejša kot svetovni nazor in »vest, znanost in umetnost se da širiti, ne da bi morali zadevati ob dogme in svobodo-miselstvo«.
V predavanju »O vesti«, ki sodi v ciklus zgoraj omenjenih, je poskušal obračunati s političnimi idejami, predvsem socialistično, ki se je v boju zoper vero oprijelo materializing, vendar la ne more po njegovem nadomestili vere in zato sklepa: »Vero nadomesti lahko edino močno razvita vest, ki vodi potem človeka somostojno po previ poti. Kdor noče sledit- veri, naj ne sledi materializmu, marveč svoji vesti.«10
! Prnv trm, str. 15. 3 Prav tam, str. 17.
1 Iz dr. Jugovr znpuščinr. ki ;o hrnnl njegov brni Anton Jug. Nnvn Gorlrn. : Z. Jelinčič. Dr. Klement Jug {169B-1924). V -Dr. Klement Jug-. Gorico 1926, sir, 14-5. » GruHn, 1925, it. 2, str. 64.
Jug jc bil torej zunaj vseh formalnih političnih struj in vendar se je nagibal k »na-rodnjaški« liberalni skupini. Bil je eden izmed tistih mladih nosilcev tradicij slovenskega liberalizma, ki sc je umikala ostarelemu vodstvu zato, da bi uveljavila svoj koncept narodnoobrambnega reformatorskega dela. Slednje je bistvo Jugovega javnega dela - »etično reformatorstvo«, ki naj bi ustvarilo boljšo človeško družbo, boljši človeški svet. Zalo se je umikal vsaki avtoriteti političnih strank, hotel je ustvarili lastno nestrankarsko pot. Bil je pri tem mladostno zagnan, nezadržen in filozofsko ne dovolj pripravljen, da bi se spustil v tekmo z izkušnjami sveta, ki ga je obdajal. P rav zalo je njegovo »etično reformatorstvo« kot sistem nosilo hibs v svojem izvoru in bilo deležno kritike (Josip Vidmar), Pravzaprav so mu vzdevek nadeli njegovi sodciavci in občudovalci kmalu po njegovi smrti, prizadeli zaradi njegove tragične onemoglosti, da bi še v zadnji preizkušnji svojega življenja dokazoval na samem sebi vrednost svojih lapidarnih življenjskih nazorov. Prizadeti tudi zato, ker je Jugov nagli vzpon v slovensko javnost govoril v prid genialnosti njegove osebnosti, genialnosti, ki jo v tedanji dobi izpričuje še katero ime na področju drugih dejovnosti delovanja človeškega duha. Jugovi rojaki - Primorci so bili slikar Veno Pilon (rojen 1896), slikar Ivon Cargo (rojen 1898), slikar Lojze Spazzapan (rojen 1889], slikar Avgust Černigoj (rojen 1898), skladatelj Marij Kogoj (rojen 1895), pesnik Srečko Kosovel (rojen 1904). B Ii so avantgardni in soustvarjalci dobe, v kateri je Jug živel, jo s svojim delom in zgledom označeval in ji dajal napotila za prihodnost. S tem pa trčimo že na problem, ki naj bi ga na tem mestu razčiščevali - dr. Jug in antifašizem mladih Primorcev.
Z navajanjem številnih citatov iz dr. Jugove korespondence, dnevnika, člankov in zapiskov, bi lahko znova potrjevali njegovo narodno zavednost, tipično za Slovenca z zahodnega obrobja slovenskega etničnega ozemlja, ki smo ji priča že od čitalnic dalje. Ta narodna zavednost je dobivala z italijansko okupacijo in z nostopom fašizma nove oblike in pobude. O Jugovem sprejemanju okupatorjev in fašizma vemo malo pa še to prihaja med nas po posredni poti. Njegov dones izgubljeni dnevnik bi morali temeljito pregledali, nekateri podatki onih, ki so dnevnik brali, namreč kažejo, da je tu našel mesto tudi Mussolinijev fašizem in Jugu je celo prijala trda roka, s katero je tvorec fašizma hotel rešiti italijanski nerad. V svoji zagnanosti za pravični svet je spregledal resničnost, ki so jo znali tudi pri Slovencih že tedaj nekateri zelo točno nakazovati (na primer dr. E. Besednjak). Primer Jugovega odnosa do italijanskih okupatorjev je iudi njegova pesem,8 ki ne doprinosa ničesar novega v tradicionalne primorske manifestacije antiitalijanstva take vrsic. Ob tako skromnih podatkih gre potemtakem iskati Jugov vpliv na zadržanje mlade primorske generacije v času, ko jc fašizem pričenjal s svojo raznarocovclno politiko, predvsem v vplivu idej, s katerimi |e seznanjal krog svojih sodelavcev in prijateljev, bodisi v osebnih stikih ali pa nekaterih javnih nastopih [že omenjena predavanja ob koncu leta 1922 in začetku leta 1923, diskusijski doneski na učiteljskem »socialnem tečaju« na Mostu na Soči od 11. do 17. VII. 1923 in končno pripravljenost, da pripravi tečaj za učitelje v septembru 1921 pri Nemcih v Trnovskem gozdu). Zdi se, da je prav zadnje Iclo študija Juga pobujalo k delu, da rešuje tedaj osnovni problem primorskega človeka - odpor proK poitalijančevonju. Pri tem se je hotel oslonili na učiteljstvo. Leto 1921 je bilo usodno zo slovensko osnovno šolstvo na Primorskem, saj je Gentilejeva šolska reforma na začetku šolskega leta 1923/4 zadala smrtni udarec slovenskim šolam.
Učiteljici Urbančičevi je Jug na razglednici iz Ljubljane 28. maja 1923 zapisal v zvezi s potovanjem učiteljev v Rim naslednje: :;Ce imaš kake ugodnosti pri tistem .romanju', ki ima gotovo vse drugačne svrhe, nego pijetetne, s strani onih, ki bi med našim ljudstvom radi zasejali svojo tujo mentaliteio, tedaj le pojdi v Rim. Če poznaš dobro zgodovino, Ti bo v esletičnem smislu koristilo, sicer ne posebno, ker vedi, do ,ni vse zlato, kar se svet'. Hribovsko zdravje je boljše od blesteče dekadcncc. Ruvno to je, kar mi daje trdno vero v bodočnost. Kar je .dvalisočletno', je že davno z eno nogo v grobu. Kar je mlada, to je silno. - Sicer pa zaupam v Tvojo samozavest, ki Ti bo znala na pravem mestu svetovati nezaupanje napram tujcu. 6 Malo kasneje
(12. VI. 1923) je na isti naslov pisal: »In dandanes je večina ljudi (posebno tzv. .inteligence') hlapcev. Iz tega razloga mi je ležeče na tem, da bi stopil z mlajšim uči-leljslvom v čim ožje stike. Rad bi jih vedno učil, kako noj ljudi in sebe vzgajajo k samostojnosti. V tem mora biti cilj vse pedagogike. Edino s tem se stvori iz živega bitja človek.«8 Jug je hotel vzgajati mlajše učilcljstvo, ker je bilo po njegovem bolj dostopno za reforme. Spoznanje, da je narodnostna vzgoja potrebna, se mu jc utrnilo tudi ob pokopu preporodovca Endlicherja in judenburških žrtev, ko je zapisal: »V soboto so pokopali Endlicherja in judertburške upornike. Vsa Ljubljana jih je spremljala, ista Ljubljana, ki se je navduševala ob njihovi smrti, ob padcu Lovčena po tisoč letih prvič v sovražne roke itd. Videl sem ljudi, ki so bili zvesti hlapci Avstrije, sedaj so hlapci naše misli. Tudi torn doli je mnogo takih, ki nimajo lastnega razuma, vesti in volje. Hlapčujcjo vsakemu, ki jim rečs: Jaz sem tvoj gospodar.' Zanje je bič na svetu. Koliko zadoščenje bo, ko se bodo morali ukloniti volji pravega gospodarja« (razglednica M. Urbančičevi 7. 6. 1923).8
Po dveh smereh poteka Jugovo vplivanje. Prvič se Jug zaveda poitalijenčevanja. s prevzgojnimi sredstvi naj bi ga preprečil in zapeljane znova pridobil za narod. Graja hlapčevanje tujcu in odpadništvo. V tem času mu postane narodnoobrambno delo važnejše od nazorskega prepiranja v vrstah Slovencev; k temu je že prispeval svoj delež s predavanji o vesti, o svetovnem in življenjskem nazoru, o spolnem problemu in o historičnem materializmu. Drugič pa je Jug vplival s svojimi nazori, ki naj jih predstavimo z nekaj primeri:
-	»Narod ne sme mirovati, da se ne pomehkuži. Ko se ne meri s sovražnikom, naj si išče tekem doma!« (Iz osnutka razprave »Turistika«};
-	»Svobodni, veliki možje pa ne poznajo strahu, ne poznajo otopelosti, ponižnosti in vdanosti v usodo, oni poznajo ponos, voljo in odločnost. Trepetlikavi strah vede v pogin posameznika in ves narod, le volja in požrtvovalna drznost vedeta posameznika in ves narod do neslutenih višin.« (Prav tam);
-	»Kdor je pogumen, zahteva od usode sreče za celo življenje (Razglednica Milki Urbančičevi 8. 9. 1922);
-	»Kdor hoče z menoj, mora po isti poti kot jaz. Čim težja je pot, tem lepši je cilj!« (Razglednica Milki Urbančičevi 9. 12. 1922);
-	»človek delaj dobro ne radi nebes, in ogibaj se zlega ne radi pekla, marveč radi dobrega in zlega samega. Pametno se je ravnati po vesti. Zato naj oni, ki hoče biti zrel človek, vreden človek, kulturen človek, dela dobro in prezira zlo, kot mu svetuje lastna vest.« (Iz predavanja »O vesti«, Gruda, 1925, št. VII, str. 235);
-	»Nevarnosti napravijo človeka treznega, kritičnega in odločnega, da gre mnogo sigurneje svojo pot nego sicer. Po mojem mnenju je nevarnost ena najbolj vzgojnih sredstev. Česar mi niso dali ljudje, mi je dala lastna volja in nevarnost v planinah.« (Iz pisma dr. Francu Vebru 7. 7. 1924);
-	»Turistika nam je v stanu dali delavce s trdno voljo za zmagovanje vseh ovir, tudi onih, ki so dane v lastnih nizkih nagonih, delavce s smislom za tovarištvo in zvestobo, disciplinirane, ki bodo v katerem koli poklicu stali na svojem mestu in koristili narodu in človeštvu.« (Iz članka »O smotru alpinizma^, Planinski Vestnik, 1928, št. 1, str. 4).
Se bi naštevali Jugove misli in oforizme zato, da bi povezali svet njegove miselnosti z odločnim in aktivnim antifašizmom primorskih Slovencev. Pa naj si je njegov osebni zgled pobudil vrsto nasprotujočih si misli o naravi njegovega bistva, ugotavljamo močno izžarevanje vplivov, ki so segali dlje od ožjega kroga njegovih sodelavcev. Krepitev volje za dosego ciljev (Jugu je b;lo pri tem sredstvo alpinizem), ki pri Jugu niso izoblikovani v nekem podrobnem programu, marveč postavljeni v obliki splošnih načel, razmišljanja o svetu, v katerem živi, misel za prihodnji čas, stremljenje k boljšemu, so izhodišča, ki so postavljala temelj, rekli bi celo filozofski lemelj organiziranemu odporu proti nasilju. Na Primorskem je bilo v Jugovem času nasilje fašizem, ki je zadevalo narodov obstoj, skratka vse eksistenčne oblike vseh vrst manifestacij narodovega življenja. Takemu krivičnemu nasilju se je Jug zoperstavljal. takemu nasilju se je moral zoperstavljati vsakdo, ki je hotel slediti Jugovi poti.
Prav zalo se nič ne čudimo dejstvu, da je dijaško društvo »Adrija« v Gorici na prvo obletnico Jugove smrti pripravilo 15. VIII. 1925 v ilegali »Jugov tečaj« v vasi Krn pod goro istega imena. Tečaj je trajal več dni in je tematsko obravnaval idejno-polilična in literarna predavanja. »Jugov tečaj« jc drugi v vrsti vsakoletnih tečajev, ki jih je goriška »Adrija:: pripravljala od leta 1924 dalje - prvi tečaj na Nanosu avgusta 1924 z izrazito izobraževalnimi nameni. Tečaji so tekli do leta 1929 in skoraj vedno v gorah, da ne bi bila oblast opozorjena na mladinsko gibanje. »Jugov tečaj« je obsegal izobraževalni del in družabni-planinski, ko so se udeleženci napotili iz Trente preko Luknje v Vrata, kjer je bila v Aljaževem domu odkrita slika Klementa Juga, delo slikarja Božidarja Jakca. Tečajniki so obiskali tudi Jugov grob na pokopališču v Dovjem ter se za zaključek po raznih poteh napotili na Triglav." Naslednje leto je »Adrija« izdala spominski zbornik, posvečen dr. Klementu Jugu. Za zbornik »Dr. Klcmcnt Jug« je največ gradiva prispeval Žarko Jelinčič, sodelovali pa so še prof. dr. Veber, dr. Alma Sodnikova in dr. Vladimir Bartol. Za slovenske razmere je zbornik edinstvena publikacija, ki gotovo ni bila le spominska. V letu 1927 je prišlo na Nanosu do tajne primorske antifašistične organizacije s svojim tržaškim in goriškim delom z izrazito bojnimi cilji - fašističnemu nasilju odgovarjati z (borbenimi) akcijami. Tajna organizacija, ki jo poznamo pod imeni TIGR oziroma BORBA je imela svoje tvorce - vsaj kar se tiče goriškega dela - v krogu nekdanjih dr. Jugovih somišljenikov in tovarišev (Zorko Jelinčič). Spopad s fašizmom je predstavljal resno nevarnost, Jug pa nevarnosti ni preziral, nasprotno, postavljal jo je kot vodilno komponento človekovega življenja. Leto dni pred nastankom skrivne organizacije je Zorko Jelinčič zapisal: »Njegov (Jugov: op. BM) osebni vpliv je bil seveda omejen le na ozek krog ljudi, čisto slučajno stoječih krog njega, - zato nastaja vprašanje, ali Jug ne bi bil skušal urediti svoja nrevstveno-vzgojna prizadevanja v kak nravstveno-socialni pokret?«1? Jelinčičevo ugibanje je slonelo na podrobnejšem poznavanju Jugovega stremljenja, vendar menimo, da se »nravstveno-socialni pokret« ne more identificirati s skrivno organizacijo, ki je nastajala tri leta po Jugovi smrti. Jug si je tudi svoje bodoče življenje in delo zamišljal na ljubljanski univerzi in si je verjetno praktično uporabo svojih načel predstavljal v legalnejših organizacijskih oblikah. Toda bolj kot ugibanja nas more v tem primeru zanimati vpliv, ki je lahko direkten ali pa ima posredno pot. V tem so si Jugovi biografi skoraj edini in tudi Blažej je v zaključku svojega kritičnega prispevka zapisal naslednjo misel: »Jugov voluntarizem našemu času ni več potreben v toliki meri, toda ko je Jug pred desetletji povzdignil svoj gles, je bila fašistična nevarnost na obzorju, in takrat so bili tudi najmočnejši komaj dovolj močni. Slediti Jugu je pomenilo ukrepati, kot je lepo prikazal dr. Bartol v zaključku druge novele o dr. Krassowiizu. Jugov vpliv sega preko bazoviških žrtev v leta narodnoosvobodilne borbe in dalje v noš čas. Slovencem pomeni Jug mnogo; alpinizmu in Primorski izredno veliko.«13 Prezgodnja Jugova smrt nam danes vsiljuje vprašanje, kaj bi spričo svojih nazorov lahko postal in predstavljal. Tudi zaradi tega je povezava Jugove osebnosti 7. aktivnim in bojevitim primorskim protifašizmom lahko le hipotetična, nikakor pa ne povsem sprejemljivo in potrjeno dejstvo. Prav tako hipotetičen je poskus Vladimirja Bartola, da bi določil Jugovo nazorsko pot za čas po njegovi smrti do današnjih dni. Pri tem je seveda moral problem reševati na odnosu »Jug in marksizem«. Veliko indikacij v Jugovem objavljenem delu in zapuščini ni imel. Jug je v okviru predavanj na prelomu let 1922/3 govoril tudi o historičnem melerializmu. Bartol je ugotavljal, da je sprejel marksistično tezo o socialni preobrazbi družbe, zavračal pa je njeno osnovo dialektičnega malerializma; Jug je imel izrazit socialni čut, saj je videl v družbenem sistemu, ki izkorišča človeka po človeku, socialno in etično zlo. Zato je Bartol ugotavljal: »Ce je sploh dopustno sklepati pri nekom, ki je zgodaj umrl, a verjetnosti, kam bi se bil v primeru daljšega življenja razvil, potem kože pri Jugu smer njegovega razvoja odločno k naprednemu socialističnemu gibanju... Zato smatram, da
11 A. Rftjer Z. Jelinčič, »Adrija« na Goriškem pred in po prvi svetovni vo|nl. Jadranski koledar 1965. str. 172-3.
c Op 0, sir. 41
» Planinski Vestnik, 1957. št. 5. str. 245.
ni nobenega razloga, da se tudi Klement Jug ne bi bil priključil tistemu naprednemu taboru, ki se mu je priključila domala vsa slovenska inteligenca za narodnoosvobodilne borbe in že pred njo.«" Odgovor na vprašanji, ali bi Jug v svojem nadaljnjem razvoju vztrajal pri nazorski smeri, ki ga je bolj vezala na trudicionalni demokratični meščanski svet kol nu socialistično (komunistično) gibanje, sodi v svet ugibanj. Primorsko podtclno antifašistično gibanje pa jc imelo svoj izvor in narečji odziv prav pri skupini, ki ji je bil Jug najbližji. Ta skupino pa se je kasneje vključila v narodnoosvobodilni boj. sprejemajoč program Osvobodilne fronte.
u Op. 1, str. 66 7.
PUSTI IN RAZRVANI KRAS...
(Iz uvoda v turistični vodnik) ZORKO JELINČIČ
B usti in razrvani Kras, vendar skrivnosten in privlačen, široko odprt v gorske višine jffl Alp in morja, brez meja čez globoko modrino Jadrana, z zagonetnimi razgledi v zemeljske globine v tisočletnem snovanju! Tak je naš Tržaški Kras, kakršna je vsa razrvana kraška Dinara dol do črnogorskih Prokletij in grških meja. Suj je kot njen zadnji konček, prav tu dokončno zatone v naplavinah soške Zdobe, ki tu podajajo roke Furlanski nižini in onstran apeninskemu gorskemu svetu.
A za nas, in morda ne le za nas, je ta kotiček najbolj privlačen, saj je na njegovem majhnem svetu zbranega toliko zagonetnega - tu in onstran rdeče črte, ki ga poskuša deliti na dvoje.
Prav na tem zadnjem koncu Krasa je tudi zadnja mejo slovenskemu kraškemu človeku. - 2e davno je tege, ko je Zupančič malodušno zapel, s Votel je Kras...« Mlad kraški bard iz Tomaja pa je vso svojo bolest izrazil močneje.
Trnje zori
sredi belih puščav
kot kaplje krvi, dozoreva mu plod
na belih grobljah
kraških planjav:
tam bo tvoj kot.
In še je vstal trd puntar doli od morja, odpeva mu razboleli krik nabrežinskih kamno-lomcev. Pa še iz Trsta in Sempolaja.
Divja burja biča v zimskih mrakovih kamnite kraške griže, suši v poletni pripeki prgišče ilovnate zemlje po gmajnah, vrtačah in dolih, da rode le iglaste bore, bodeč brin, trnov gladež. - Le v pomlcdonskih dneh se ves svatovsko pobeli z opojno dehtečim cvetjem rešeljike. Ob morju se strmi breg ves pozlati z grmički žoltovine (istrske brnislre), visečimi kot strešice čez lapornate sipine. S premočnim vonjem sredozemskega cvetja še čebele odbija, le redki pomladni mrčes si upa v opojni krog premočnih duhov hlipnih olj materine dušice, žajblja, rožmarina. A le prekmalu presihajo v ostri sončili pripeki pa planoti martinke (narcise), krvavo-rdeče polortike po skritih sencah. Če je bilo kaj pomladanskega dežju, ki ga burja ni prehitro posušilo, temnozelena travica hitro prekrije za kralke mesece kamnite griže in apnenčevo škraplje. A le prerode Iravc že sredi poletja porjave po jasah med visokim grmovjem jesena, borovca, gabra, drena, glogu, rešeljike in šipka. Le ob morju vedno zeleni med borovci zimzelena črnika (vedno zeleni sredozemski hrast]. Stebelca trmastega gladeža z bodečim, čudovito sinjim cvetom poživljajo v soncu sprožene jase.
Navdušeni botaniki najdejo tečne hrane raziskovalnemu duhu že stoletja v tem kotičku, kjer sc križajo evropske rastlinske cone s prevladovanjem dinarskega, pravega kraškego cvetja.
Vse to bogastvo raste trdoživo in borbeno kakor kraški človek - na pretenkih in raztrganih zaplatah jerovice, rdeče ilovice, v žlebovih škrapelj in v skromnem zavetju dolinic in dolov.
Na suhem in kamnitem Krasu je boj za življenje boj za - vodo. Ni izvirov, studencev, potokov. Kali, šterne, vodnjaki, vsaka kotanja je lovila dragocene izpodnebne vodne izlive. Vsa ilirsko-keltska gradišča so polne lončevincstih črepinj loncev za vodo. In vendar v vseh skrivnostnih kamnitih globinah tečejo in klokotajo vodni tokovi. V vseh vekih so budili v Tantalovih mukah pravljično domišljijo. In ne brez osnove. Prav pri morju, mnogokje izpod gladine, vro na dan iz kraškega skalovja močni vodni izviri, v Štivanu, onstran Devina pa cela mogočna reka, skrivnostna Timava, ki se po nekaj sto metrih kopnega toka izliva v morje. Ze pred več kot 2000 leti je izzivala domišljijo in znanstveno zanimanje grško-rimskih zgodovinarjev (Plinij) ter pripovednikov o skrivnostnem toku reke. Ze v predzgodovinski dobi so se tu naseljevala stara, neznano plemena. Stari Iliri so prvi znani postavili svetišče božanstvu skrivnostne reke Timave. Rimljani so po podjarmljenju Keltov to božanstvo »nacionalizirali«, a ime je ostalo staro.
2e stoletja sem ni več nobena skrivnost, da je vse tržaško ozemlje (TO) porečje te podzemne kraške reke, ki izvira v pobočjih Snežnika in kot Notranjska Reka teče skozi Premsko dolino in Skocijanske jame. Na tržaškem ozemlju so tek doslej mogli opazovati le še na dnu kroške jame Lobodnice pri Trebčah, približno 300 m pod ravnjo tržaške kraške planote, le 13 m nad morjem, Vsa prizadevanja, da bi prodrli iz Lobodnice po rečni strugi navzdol preko tesnega sifona ali pa od izliva v Stivanu po reki navzgor, niso doslej uspela. Tudi jamarji, speleologi. doslej niso zasledili druge Lobodnice, ki bi segla do globine reke. Morda bi nam približno nakazala smer podzemnega toka, po mnenju nekaterih raziskovalcev, vrsta globokih dolov (to po kraškem, tržaškem narečju označuje kraško vrtačo, ki povprečno presega 20 in globine), npr. severovzhodno od Bazovice Uclinka in črbenjak, severozahodno od Trebč Gladovica, severovzhodne od Opčin Jesenov, Malalanov dol, Prčedol in Mrče-dol, severovzhodno od Proseka Mornjak, Seginov dol, Dol pri Briščah, Kriški senik severno od Križa, Lišček pri Nabrežini, Senik pri Lašci, zahodno od Nabrežine, Kavšca (iz Kalščica?) pri Sesljanu. Erozija, razjedanje apnenca naj bi namreč hitreje napredovalo nad vodnim tokom, ki naglo odplavijo jerovico in druge ostanke top-Ijenja in ludi krušenjo apncnca.
Povsod ob morju, pogosto izpod morske gladine vro na dan sladki izviri, zahodno od Trsta do Stivana, ki, znanstveno dokazano, odtekajo do podzemnega toka Reke-Timava. Ze pri Sv. Ivanu v Trstu je tak izvir dajal hrano nekdanjemu vodovodu Marije Terezije. Pa v Čedazu, nad Barkovljami in Grljanom, pri kriškem portiču. jih je več. Vrsto najmočnejših izvirov pa je v Brojnici pod Nabrežino 2e več kot stoletje daje pitno vodo Trstu. V Sesljanski dragi, prav nu robu Devinskih sten, izpod Gladke stene vro močni podmorski izviri, enako vzdolž dev nske luke. To je povsod tam, kjer so geološki prelomi slvorili razpoke pravokotno na dinarsko smer Krasa ali pa kjer nehavajo flišne plasti na apnenčevi gmoti.
Le znanstvena raziskovanja zadnjih desetletij, ki imajo poskrbeti vodo za potrebe Trsta, Gorice, Kopra, so dognala (le za vodo iz Vipave v dolnem toku je bilo že prej dokazano, da priteka pod Krasom skozi Dobcrdobsko jezero, Prelosno in Sabliško blato v Moščenice, najzahodnejši izvir Timave), da pritekajo k izlivu Timave velike količine vode - iz Soče, nekje južno od Gorice.
Znanstveniki še niso dokončno dognali, kod jc tekla v nekdanjih geoloških dobah Notranjska Reka. Da je tekel en izvir po dolini mimo Podgroda, preko gorskih prehodov med Kozino in Bazovico, ali pri Lokvi, v široko korito Velikega dola-Pli-skovice-Brestovice proti zahodu, proti kraškim jezerom, bo menda gotovo. Kako sc je tu slrugu bližala drugi, ki je tekla skozi Dol pod Opatjim Selom, in od kod ta voda, je vprašanje.
Le po Dolinskem Bregu, do Trsta, kjer dovolj širok zadnji odrastek severnoistrske lapornate plasti ne propušča vode, je nekaj kratkih površinskih potokov: Osapska Reko, Glinščica ter žaveljsko-tržaški potoki.
še v preddiluvialni dobi, ko so ves Kras pokrivali nepretrgani gozdovi, je živelo tod zelo številno in pestro živalstvo: jamski medved, jelen, divji konj in tudi velike tropske živali. Mnoge so dobivale zavetje po kraških jamah, kamor jim je pozneje sledil človek, kot dokazujejo izkopanine iz doslej znone jame oz. točneje pečine (ali pejce, kakor imenujejo naši Kraševci vodoravne jame, dostopne brez vsakih tehničnih priprav) v Podkalu pri Nabrežini in še več drugih, v Glinščici, v Griž pri Repentabru, v Pertotovi Lašci pri Nabrežini itd.
V naslednji dobi že naletimo na predzgodovinskegu človeka v zelo številnih gradiščih, od katerih so se nekatera še zelo lepo ohranila po vsem Tržaškem ozemlju, kot v gradišču Slivju pri Nabrežini, na Gradišču nad Saležem in Gradcu više proti meji, na Sv. Lenartu, tkim. Francoske šance na Malem Krasu, na Kokoši itd. Kraški kamen je ohranil v velikem obsegu to predzgodovinsko pričo. Danes so le še nekakšne sipine grušča in kamenja, ki obdajajo v širokem pasu, do 15 m, okrog in okrog osamljene vrhove. V lapornatem svetu v Dolinskem Bregu oz. vzhodno od Trslu so obzidja preperela in so pod rastočim rastlinjem izginila v skoro treh tisočletjih, tako npr. na Gradišču-Kaštelirju pri Sv. Barbari-Korošcih v Miljskih hribih, pri Ključu nad Kalinaro. da ne govorimo o starem Taboru na mestu sedanjega Sv. Justa v Trstu itd. Zmagi Rimljanov nad keltskim domorodnim prebivalstvom je sledila zasedba teh krajev za nekaj stoletij. Nekaj vojaških cest (iz Ogleja ob morju skozi Trst v Istro; od tod se je odcepila nekje pri Proseku kraška, ki se je pri Padričah nekje razcepila proti Reki in drugo v Emono - Ljubljano) je šlo skozi vojaška taborišča, ki so postala tudi trgovsko-gospodarska središča. Pomembnejši naselji sta bili le ono v Trstu in Miljah, morda tudi v Devinu-Štivanu. Ker ne moremo utemeljeno domnevati o kolonizaciji rimskega poljedelskega prebivalstva, je torej na podeželju tudi poslej živelo najbrž le prvotno keltsko. O njem pričajo glavna geografska imena ter keltska osebna imena na rimskih napisih. Silovita zasedba germanskih Gotov, Langobardov ob preseljevanju narodov je v veliki meri pometla z rimskim zasedbenim prebivalstvom, razen v večjih, utrjenih naseljih. Poljedelsko ljudstvo se je pač bolj trdoživo držalo zemlje in se zateklo v gorate, bolj oddaljene samote. Zato lahko domnevamo, da so na novo naseljeni slovenski naseljenci postali neposredni nasledniki keltsko-ilirske poljedelske kulturne tradicije. V Trstu in v Miljah so prišli v stik z romanskim življem. Da pa je bil ta precej šibak, nam dokazuje mogočen kulturni vpliv Srednje Evrope. In to ne le po našem Krasu, tudi v samem Trstu. Da na naše slovensko podeželje skoro ni vplival, nam jasno kaže čisto slovensko imenoslovje, ki sega v sam Trst. Le kak večji kraj je dobil latinsko in kasneje italijansko ime, največkrat kar iz slovenščine prevedeno ali fonetično prilagojeno. Šele v fašistični dobi je začelo sistematično umetno poitalijančevanje naših krajevnih imen. To so delale v prvi vrsti planinsko-speleološke organizacije, po fašističnem odloku z dne 27. aprila 1923, ki je prepovedal rabo slovenskih imen. Dekret velja še danes, le v nekoliko omiljeni obliki, kolikor smejo občine s slovensko večino uporabljati dvojezične kažipote. Vendar je še danes ogromna večina krajevnih imen, ki nimajo italijanske prevedene spačenke. Novo etapo morda pomeni naselitev islrsko-italijanskih pribežnikov po NOB v sklenjena kolonizacijska naselja po Krasu, po I. 1953, ki so enostavno podvojila stare slovenske vasi. Vsako novo naselje je seveda dobilo le italijansko ime, npr. Villa Carsia na Opčinah, Borgo Sant'Eufemia na Katinari, Borgo San Nczario na Proseku Kontovelu, Borgo San Mauro v Sesljanu, ribiško naselje San Marco v St i -vanu itd.
Odbrali smo le najvažnejša imena, ki se rabijo najbolj pogostokrat v periodičnem tisku in v vsem javnem življenju, da bi se obranila vsaj med Slovenci čista, stara in izvirna slovenska imena. Važnejše, kot se zdi na prvi hip, posebno, ker doslej po fašističnem odloku z dne 27. aprila 1923, št. 900, vsa uradna Italijo še danes zakriva noša imena za uradnim italijanskim pročeljem. Poleg tega vsa italijanska javnost brez izjeme, tudi levičarska javnost, četudi nas lojalno podpira, dosledno uporablja le
italijanska imenc. To praktično vpliva tudi na rabo imen med Slovenci samimi. Celo periodični tisk sc včasih zaleti in prevede v slovenščino italijansko spakedran-ščino iz ilalijanskego časnika.
Neresnost takega amaterskega pačenja so kritizirali, treba priznati, poleg tujih znanstvenikov tudi nekateri italijanski. Saj ni redek primer, da imajo poedini kraji po 2 ali 3 imena in tudi več, kar še veča zmešnjavo. Skupno pa je vsem tem »imenom« le prizadevanje, da pod takim pročeljem zakrijejo sleherno sled slovenskega značaja. Ce primerjamo lo šovinistično ravnanje italijanske javnosti z nekdanjim nemškim »Drang nach Ostens:, moramo vendar ugotoviti razliko, ki je temu nemškemu nacionalizmu v prid. Predvsem so imena pretvarjali le v neprimerno manj primerih. Po drugi strani pa so skrbno poskušali, da v slovenskem imenu preiščejo zgodovinsko in stvarno vsebino ter jo po možnosti ohranijo v morebitni novi »tvorbic. Zato so nam pogosto ohranili slara imena v svojih znanstvenih delih.
Italijansko skrajno politično zadržanje napram našim imenom je že davno našlo kritike med tujimi znanstveniki. Tako je Anglež, konzul v Trstu, podpredsednik Antropološkega društva v Londonu in znan arheolog R. F. Burton zapisal že I. 1877 v italijanski izdaji »Note sopra i castellieri o rovine della penisola islriana« (Zapiski o gradiščih in ruševinah na istrskem polotoku) v opombi na str. 15 na ročun dr. Kand-Icrja, enega najbolj fanatičnih šovinističnih »utemeljiteljev« vsega protislovenskega (poleg nekega Caprina, Rosseltija itd.):
«Dr. Kandlerja so pogosto obdolževali klasične blaznosti, da je namreč svojevoljno spreminjal slovanska imena v romanska, kot npr. Nabrežino blizu Trsta (na brek, na gričku ali gorici) v lalinsko Auresina ...« (»... II dott. Kandier fu spesso accusato di mania classico, di aver cioe Iramulato ad arbitrio nomi slavi in nomi romani, come per es. Nabrcsina vicina a Trieste (na brek, sulla collina o monticello)... Kot primer iakega skrajnega odnosa naj navedemo tudi kompete.ntno delce, ki je izšlo v Trstu I. 1913 »Itinerario d'escursioni e šalite nei dintorni di Trieste« (Vodnik izletov in vzponov v okolici Trsta), ki ga je napisal Nicolo'Cobol, pod fašizmom zloglasni federalni tajnik za pokrajino Trsi, ki je botroval tudi uničenju slovenskih prosvetnih in vseh ostalih javnih organizacij pod novim imenom Nicolo'Cobolli-Gigli. Na srečo pa jc v dobi fašizma temeljiti geograf prof. Gustav Cumin trdo obsodil lako nestvarno nacionalistično zadržanje v svojem zajetnem in temeljitem »Kažipotu po Julijskem Krasu« (Guida della Carsia Giulia, 411 str.). Uporablja tudi vso zadevno literaturo, poleg italijanske nemško, predvsem tudi slovensko. Tako piše npr. na str. 252 o Sempolaju, češ da nekateri izvajajo ime iz romanskega »Palladium« ali pa iz »Ccstrum Minerve«. In dodaja: »Je neka fonetična sličnost. Vendar so žal zelo pogosto spreminjali krajevna imena ljudje, ki niso imeli niti najbolj oddaljenega pojma o jezikoslovju...« (Una certa rassomiglianza fonetica esiste. Pur-troppo pero', molto spesso le tresformazioni subite dai toponimi sono state spiegele con tali sistemi da chi non oveva la piu' lontana idea della glollologia, e sotto queslo riguardo, tutfo, o quasi rimane da fare aneora ...)
Seveda je tudi Cumin sprejel fašistično zakonodajo, lc da jo je poskušal uresničevati v bolj razumni obliki.
Iz povojne dobe imamo simpatično publikacijo dr. Chersija, sedaj že v Iretji izdaji, »Poti po Tržaškem Krasu« (llinerari sul Corso friestino). Chersi se drži približno Cumi-novega pojmovanja, a že pri tem ga očitno ovirajo vezi julijskega revanšizma, ki mu prepoveduje gledati Slovence v njihovi tisočletni zgodovini na tej zemlji. Mi smo mogli in morali črpati pri najpristnejšem viru, namreč v ljudski govorici prizadetih domačinov, v pristnem ljudskem izročilu, ki nam je na srečo še vedno na razpolago, vsaj pri najstarejših ljudeh v najpopolnejši meri, ki imajo še oni globoki odnos trdnega kraškega krnela, ki korenini, po Cankarjevi besedi, sedem sežnjev globoko v zemlji, ki jo obdeluje in jo pozna do zadnje pedi.
Naš etnografski zapis imenoslovja je tudi dokument, magna charta pravic iz zgodovinskih in sedanjih dejanskih stanj te razbičane kraške zemlje. Vse to je bilo narejeno v naglici, žal, v zadnjem trenutku, a na srečo še vedno provočasno. Medtem se je obličje te zemlje že silno spremenilo in se še spreminja v naglem razvoju, in
najvetkrol prav namerno, Vendur mislim, da se to delo še lahko izpopolni. Naši znanstveniki, ki imajo res radi to našo ruzrvano zemljo, bodo še imeli čas, da z zgodovinskimi metodami utemeljijo in razširijo noše znanje.
Zaradi stiske s prostorom ne bom navajal vseh teh naših kremenitih ljudi, kakor ludi ne navajam, z redkimi izjemami, tiskanih virov.
Ozki pas našega kraškega ozemlja, ki zapira Sloveniji pot do morja, je po en; strani tako značilno kraškega značaja, ca ni nič čudnega, če je prav la vzpodbudil novo zem'jepisno disc iplino - karsologijo. Spočetka so bili karsologi različnih narodnosti, posebno nemške ali francoske, vmes so bili tudi napol ponemčeni Slovenci. Kasne|e so se uvrstili tudi domači Italijani.
Izrazile kraške značilnosti so naseljeni Slovenci, kmečkega ali ribiškega značaja, po svoje natančno poimenovali. 2al se pri mlajših pokolenjih že izgublja prirojeni in izročeni občutek za točnost tega karsološkego izrazoslovja, ki je ostalo lepo ohranjeno v zakladu naših krajevnih, ledinskih imen. Tudi tu še čaka delo na bodočega etnogrefa - jezikoslovca. Tu bo našel še marsikaj trdno slovenskega, kar bo treba delno šele uvajati v slovensko literarno, posebno geografsko izrazoslovje. O geološki preteklosti Tržaškega ozemlja ne bomo govorili, saj so jo že dobro obdelali neši geografi posebno temeljito A. Melik v monografiji o Sloveniji. Tudi zato ne, ker je imelo prav isti razvoj kot ves Dinorski Kras cele vzhodne Jadranske obale. Tržaška kraška obmorska gorska veriga se ludi tu vleče dosledno v dinarski smeri, od severozahoda proti jugovzhodu do črnogorskih in albanskih ozemelj. Na Tržaškem se znižuje in utone okrog Soče v lagunah Zdobe, kjer sc začne naplavinski svet Furlonije in Severne Italije. Nižanje in odmiranje Krasa se završjje prav tam, kjer danes preneha slovensko etnično ozemlje.
Geološke prelomnice ali globlje sinklinale (nekoke geološke doline, nastale pri gu-banju zemel|skih plasti) v pravokotni smeri na dinarsko smer, naravnost proti notranjosti, so prav tako na Tržaškem kot v ostali Dinari. Breško Glinščica. »tržaška Švico«, s svojimi stenami, previsi, grižami, ostrimi grebeni je znena že pol stoletja ludi zaradi plezalne šole. Od naplavinske ravnine v Zaveljski dragi do Boljunca se vleče do pod Hrpeljo-Kozine.	(Se nada|juje)
Članek je iz Jelinčičeve zapuščine In jr del nadokončunega dela -Vodnik po Tržaškem ozemlju». G-odivo zanj jo v obliki zemljevida Jelinčič predložil uredrlštvu Planinskega Veilriku, ko le ugovarjal, du bi se prevedel Cnersl|ev vodnik, ki ga v tu ubjovljenem članku navaja. Iz članka se vidi, dn jr Jelinčič do zadnjega diha delal za slovenstvo v Trstu, -lopoiiornastični zemljevid- z edinskimi rreni na tržaškem ozemlju jo nastajal nu njegovo pobudo n on sam mu je dal temeljita zbirko domačih imen, o katerih je pisci v Ploni-iskerr Vrstniku 1954 454 (gl. tudi Planinsko berilo 196S/4). Založništvo tržaškega tiska (odsek za zgodovino j n etno-giulijo) je uredništvu PV 10. marca 1971 sporočila, du bo zemljevid verjetno izšel še letos. Opomba uredništva.
TOLMIN	Ljubim te z grenkobo in slastjo,
i vel tolminski, mozaik lepote! Ljubka Šorli	Vanj ujete divje so samote.,
ki duha vedri jo in oko.
Kozlov rob. Krnice, l.ng kraj Soče, Klanec, Rodne in Tolminka vmes ...
V	tej podobi košček je nebes, zvok, beseda — orglice pojoče.
Bučenica gleda prek Tolmina, v stran, kjer lepi Vogel, Kuk, Skrbina v poznem soncu rožnato žare.
Žemljica tolminska, Bog it- živi!
V	tebi viri so neusahljivi, ki ob njih napaja se srce.
ljubka Biatuž, rojenu Sorli 1910 v Tolminu, živi v Garld (Itoliju), vdovo po Lojzu Bratuiu. glasbeniku, žrtvi fašističnega terorjn. Izdala je zbirko pesmi -Spominčice možj na grob-.
ČRNO-BELO V PLANINAH
DR. SLAVKO TUTA
° Tuto' ,0iE'1 v Tolminu 27. S. 1908 v stori tolminski družini proded je bil tlsll Blož, ki so omenja Lovšin v Gorskih vodnikih. Pivo vojno je preživel deloma v Tolminlu. deloma v bcgnnstvu. Ko so Primorsko zasedli Italijani, je zgodoj začel delovali proti rjim. Bil je v uredniškem odboru riljoškeoc listo »Soča». 2a We j? bil obsojen ne goriškem okrožnem sodišfu no dva mesuiu zaporo, ker jc rnzširjo abecednik »Krvi karoki-. Bil je pri pozgu Italijanskega otroškega vrtca v Tolminu in pri izobešanju slovenske zu stave no tolminskem grudu. To je pripomoglo, du je bil konfiniran za tri leta v koloniji na Liparskih ctoklh. Maturiral je leta 15.1? na italijanski trgovski akademiji v Trstu, Vpisul sc jr> ra ekonomsko in trgovsko univerzo v Trstu, vendar so ga fušistične ohlnst; aretirae 1S34 in go po enomesečnem zuporu kaznovale z dvema letoma umonic jo. Kljub vserru pa jO 1936 dokonča: študij I r» premovirol. Ob vslopu Italijo v vojno je bil obsojon no innrem drugem tržaškem prnensu no 30 let rahlje.
Ho vojni je h I vso leto tajnik pr Ižuškem radiu v slovenskem Jeziku in bil kot kulturni referent pri rnrllu upokojen. Po pokiiu je public s! ill je član tržaške zbornice novinarjev in publicistov.
n tisto kontrubantarsko stezo, ki je držala od Močil na južni strani Malega ali. kakor gu danes imenujemo, žabiškega Kuka, po njegovi vzhodni strani čez Voglov greben v Žagarjev graben, sem zvedel šele tokrat, ko je bilo treba peljati v Jugoslavijo Lenarjevo Slavico.
Mlajšim bralcem je že treba povedati, da so bili takrat odnosi med sosednima državama zelo napeti. Tudi se je bila fošistična oblast že davno prej odločila pregnal slovenščino celo iz cerkve, kaj šele iz šole. Sama misel, da bi se kdo šolal v Jugoslaviji, je bila žc lako nevarna, da jo je bilo najbolje pregnati iz glave, ne pa da bi se kdo z njo ukvarjal, češ, pojdem na slovensko univerzo. Skratka, kar je dišalo po slovenstvu, je bilo treba zatreti. lil vendar se je dekle odločilo: pojdem. Za mladega človeka je nevarnost zelo mikavna. Ne bom rekel ravno za vsakogar. Nevarne poti imajo privlačno silo žc v sebi. Skale so mognet. To sem z leta v leto bolj spoznaval; s svojimi sovrstniki sem prelezel nešteto žlebov, se potikal nad previsi, odščipnil prenckatero očnico na skritih policah, toda v tihotapskem smislu nevarnih poti nisem poznal.
Za planinsko vnemo tolminskih mladincev so seveda vedeli tudi v Gorici. Zorko
Jelinčič je bil za gorništvo in zlasti za plezanje naš vzornik, za pogum in politično
delo pa še posebno. Kdor je Zorka poznal v tistih letih, ve, da govorim zlato resnico.
Toda pustimo ob strani za danes epično dobo takratnih mladinskih gibanj, zlasti
pa onega, kateremu so nekoč na drugi strani meje dali ime TIGR.
Nekega dne pride iz Gorice tovariš, ki ni ravno slovel zaradi poguma, in mi začne
prav tajinstveno prišepetavati:
»Ti, veš, v soboto pojdete v Bohinj!«
»Koko,« sem rekel »soj nimam potnega lista!«
»Brez potnega lista,h pravi, »čez hribe.«
j: Po če nisem bil še nikoli. In pa sploh, po ko j?« ga vprašam.
»Peljal boš Slavico,« pravi, »če še nisi bil, boš pa zočel v soboto hoditi. Ilegala rabi .kanale' in tebe so določili, da boš skrbel za enega. Ti poznaš kraje in ponoči ni ravno lahka hoja.^ »Ponoči?" ga vprašam,
»Ja.« se zadere, »kaj boš hodil takrat, ko te vsek tinancar, vsak miličnik vidi?. Tako se je razgrel zaradi mojega oporekanja, da je pozabil na prvotno šepetanje.
Mene pc je edino skrbelo, da bi mati ne slišala najinega razgovora. Nekako me je
bil prepričal, pa mu pravim:
»Dobro, in ti pojdeš seveda z nama.«
»Ne jaz,« mi odvrne, »Srečko pojde. Jaz nimam časa.«
»Pa Srečko ve za pot?« ga pobaram.
»Ne,« pravi, »ti mu jo boš kazal.«
..Devet hudičev. Ta je pa lepa. In če zaidemo?«
vNe boste. Dobro prisluhni!«
Iz žepa je potegnil list papirja z oznako pomembnejših točk, kot da je bilo prerisano iz vojaške specialke. Po pisavi sem z lahkoto uganil, da je imel pri tem prste vmes Zorko. Ošiljen svinčnik postavi na Močila »tako, pa tako, pa tu gor, lu je melišce«. »Ze prav. že prav, pusti tu tale papir in pojdi k zlodju in ko li bodo drugič kaj naročili, ni treba iskati pomoči pri drugih!« Bil sem prepričan, da je bila to naloga, ki je bila njemu zaupana, saj sem Jelinčiča obiskal le nekaj dni prej, pa mi o vsem ni ničesar zinil.
Tolminci smo bili nekoč - vsaj zdi se mi tako - mnogo bolj iskreni in smo si kar po domače povedali to, kar nam je ležalo na srcu. Mislim, da izumetničeno besedičenje nima velike vrednosti. Ce sem kdaj lagal, je bila to le organizacijska potreba, štejem si celo v veliko čast, če sem znal dobro lagati, saj nisem nikoli zakrivil ene same aretacije, to pa ni kar tako, če pomislimo, da mi je uspelo med aretacijami, konfinacijo, amonicijo in robijo spraviti skupaj deset let na daljše in krajše obroke in je bilo izpraševanj vseh vrst toliko, da jim ne vem števila.
Napovedana sobota je prišla. Ko sem opravil delo, sem vrgel čez pleča oprtnik, ki mi ga je mati pripravila za nedeljski izlet, in kar na stopnicah pozdravil mater. Kod sem hodil, ni nikoli vedela, pa tudi spraševala ni veliko. Da se pa mojih izletov n. prav nič veselila, mi je povedal njen »hvala Bogu« vsokokrat, ko je ob vrnitvi zaslišala moje stopinje. Tudi ko sem jo zadnjič videl, sem bil prepričan, da bo le kratek izlet. Skozi zamreženo okno nad vrati sem ji videl objokani obraz, ko mi je prinesla za|trk na karobinjersko postajo v Tolminu. »Hvala Bogu« ni več izrekla. Umrla je od žalosti sedem mesecev pozneje, ko je dan za dnem čakala pošle z Liparskih otokov. N|ena bolečina mi leži na srcu dolgih dvainštirideset let.
Po lolminskem Klancu ne hodim več mnogo. Nekoč je bila po njem prijetna pot. Ne mislim no prvo svetovno vojno, ko smo se po njem otroci rad. potikal, varni pred laškimi izstrelki, ker je kraj pod Dvorom, medtem ko so po trgu padale granate kol zreli sadeži s tepke. Mislim na prijetne ure dolgih debat z gospo Kati. Tako je bilo prijetno na peči v dolgih zimskih večerih! Ko si stopil v njeno izbo, je bilo kot začarano. Nisi se mogel ubraniti neštetim njenim ugovorom, zato tudi nisi gledal na uro, ker se ti ni nikamor mudilo. Kot smo vsi imeli radi pametno in zavedno gospo, smo tudi njeno hčerko Slovico vsi zelo cenili. In to Slavico jc bilo treba »prebaciti«. Tisti večer ni bilo nobene debate. Stisnili smo si roke in nasvidenje. Ce je dobra mamica potočila za hčerko kakšno solzo, je bilo to potem. Takrat ne. Naša pot je šla ob Tolminki do mostu, še naprej pa smo tenko prisluhnili, da ni bilo slišali korakov. Most ni dolg; ko si na levem bregu, se poženeš po Čukli do znamenja, nad Poljubinjem pa zaviješ v Godičo, ki je v tistih časih še kar dobro gonila tri mlinska kolesa. Zdoj smo bili zaenkrat na varnem. Po stezi ob Godiči nisem nikoli rad hodil. Dolina je stisnjena med Tolminskim Triglavom in Kobiljo glavo. Ce poti lahko izbiram, se raje odločim za take, ki se ne vrtinčijo po globeli. Proti koncu se dolino požene v breg. Nekaj časa gre - kot se reče - s kolenom v brado, pa se potem le neha.
»Vsega je enkrat konec« sem tolažil sopotnika, pa se Srečko oglasi: »Le da bi prej sape ne bilo konec.« Iz tega smo zbijali šale vse do Nemcove planine, kjer neha strmina. Od lu pa do planine Lom hodiš kol po ganku dolge kmečke hiše. Od Loma pa do planine Kuk se vleče Krikov vrh. Tu je bila potrebna skrajna previdnost. Ta je namreč edina pot, ki veže obe planini. Tudi obmejne patrole niso imele nobene izbire.
Naša strategija je bila enostavna. Najprej naj bi šel jaz. v precejšnjem razmaku pa onadva skupaj. V primeru presenečenja bi jaz odskočil v grapo med gabre in bukovje. Patrola bi gotovo izstrelilo nekaj nabojev za menoj, tačas pa bi se oba previdno povzpela nad cesto in obstala skrita. Straža bi nato pohitela proti domu. mi pa ne bi imeli več kot pol ure zamude. Da bi straža iskala mene, ni bilo treba vzeti v pošlev. Držalo bi sc narodnega pregovora svoje dežele: »Eno samo kožo ima človek.« če gledaš zadevo iz tega zornega kota, presedlaš na naš pregovor, da je namreč previdnost božja čednost. Pa naj mi kdo reče, da ni tako. Sli smo mimo zadnjih hlevov na Lomu in že smo bili v tistem skrilovju, kjer še misliti ni bilo na odskok, ko le zaslišim iz doline pasji lajež.
»Financarjev že ne bo. Če bi šli ven, bi psa ne bilo slišati iz doline.« Poznal sem tistega psa. Nekoč smo se na poti s Kobilje glave v Pcdmelec ustavili v Selah, kakih lisoč metrov višinske razlike pod Lomom, kjer je bila postojanka. Ko smo šli mimo nje, nas je tisti volčjak kar po vrsli povohal, še prej pa je kar dobro zalajal. Nekoliko manjša je bila zato moja skrb, kako jo bomo zvozili, toda šele ko smo se pretihotapili mimo zadnjega hleva na planini Kuk, smo lahko zadihali s polnimi pljuči. Počakal sem ona dva in do Močil smo jo ucvrli kar po pašniku navzgor. Nekoč je bilo na Močilih vzidano koritce. Zob časa ga je uničil. Vanj smo potunkali čutare, da so se napolnile z izredno dobro vodo in stopili čez pol, ki se v ovinkih povzpne proti planini Razor.
V gozdiču nad Močili je bilo kakih deset let prej celo vojaško naselje. Ko smo mi hodili tam mimo, ga ni bilo težko opaziti. Precej Irhlenih Iramov jc še štrlelo iz tal. Drugo so kmetje pobrali za hleve. Nad zadnjo barako, ki je seveda ni bilo več, bi morala biti steza, Pa jo išči, ko je vse preraslo s travo! Tam, kjer je začenjalo grmovje, je pa le bila sled, ki je kezala, da je šla tudi tam mimo marsikatera tobačna zaloga.
Na dobrem smo bili. Ce bi stezo danes iskal, bi bil verjelno v zadregi. Grmovje ne prosi za dovoljenje, ali sme odgnati ali ne. To najbolje vedo tisti prijatelji, ki čistijo planinske poti.
Steza se je vzpenjala najprej po vzhodnem pobočju Malega Kuka, nato pa po onem sosednega Vogla. Pod sedlom obeh vrhov je bilo nekaj melišča, zdaj je bilo treba le še paziti na vsekane slopinje vzhodnega Voglovega ostenja, čeprav nam noč ni dala ščipa, je šlo vseeno v redu.
Na greben med Voglom in koto 1794 m, ki tvori sedlo, je verjetno v petindvajsetih letih italijanske okupacije le redko stopila nogo predstavnika oblasti. Smer, ki smo jo mi prehodili, ni bila videti prehodna z nobene strani. Z Vogla dol ali z nasprotne strani ni šlo: skale so zidu podobne. Iz doline Knežkih Raven je tja gor nedostopno. Steza na Vratca pa je tako daleč, da smo lahko na meji postali. Okoli dveh po polnoči smo stopili na varna tla malične domovine. Kako je bilo to čudovito lepo, se ne da povedati. Prerevna je vsaka beseda.
Zavili smo po graničarski stezi okoli kote 1794 m proti Siji z nepopisno srečo v naših srcih. Z velikim pričakovanjem pa se je začela Slavičina pol, ki sc je včasih položno, še večkrat pa strmo vila skozi življenje.
Ko smo po Zagarjevem grabnu prišli do Zlatoroga, je bilo še zelo zgodaj, čeprav smo zapravljali čas, ko smo si na varnem privoščili oddih in si skuhali čaja. Treba je bilo še nekoliko potrpeti, da so nam odprli.
Stari planinci vedo, kakšen je bil Zlatorog v tistih časih. Večkrat me avto zavleče na konec Bohinjskega jezera, toda vsakokrat, ko zagledam mrzle stene hotela in vseh številnih stavb tam okoli, začutim poželenje po takratnem miru, po tisti preprosti lepoti za vedno odmrlega starega Zlatoroga in nehote se spomnim Kugyja, kako sc mu je tožilo po stari koči signore Coline na Nevejskem sedlu.
Tisla pot je bila preskusni kamen za poznejše prehode v lepem in grdem vremenu. Nekoč smo se iz Bohinja vračali v Tolmin. Poletje se je začelo in z njim nevihte. Kdor se večkrat obira v Razorju, že ve, kako gospodarijo strele po grebenu od Tolminskega Migovca do Malega Kuka. Ne bom trdil, da je prijetna hoja skozi razdra-
ženo ozračje, ko smrdi po žveplu zaradi strel, ki te spominjajo na zmagoslavno ježo Wagnerjevih Walkür.
Ko smo do mozga premočeni počenili okoli ognja v stanu v Razorju, se nam je zdelo, da smo prišli z onega sveta. Če so si naše mamice predstavljale pekel tako grozotno, kot je poletna nevihta v vrhovih, niso kaj hudo silile v greh.
Nekoč pa bi me bila tista kontrabantarska pot skoraj odnesla. Toneta iz Volč sem peljal. V južno Italijo bi bil moral iti na novo učiteljsko mesto, pa se je raje odločil, da pojde v Jugoslavijo. Kdo mu je zaupal, da ga lahko spravim čez mejo, mi ni hotel povedati, kar sem mu štel celo v dobro. V ilegali je tako. 1928. leto smo pisali in 28. septembra jc še vedno moj god, pa sem mu vseeno obljubil, da pojdeva. In sva šla. Veliko jokanja je bilo pri Poljubinjskem znamenju, do koder ga je spremljala zaročenka. Saj ve vsakdo, kako so ženske ob takih slovesih občutljive. Ko sva šla iz Loma proti Močilom, je po malem deževalo. Pod Voglovim sedlom pa je ležala že kar precejšnja snežna odeja. Tudi je kazalo, da bo še kar naprej snežilo. Voglovo ostenje pada nekje strmo v spodnjo Knežko grapo. Tom čez so bile vsekane stopinje. Morda še iz časa prve svetovne vojne. Lc s težavo sem jih našel. Da bi se vrnila, mi niti na pamet ni padlo. Tone je pobiral stopinje kar hitro za menoj, da bi ga nov sneg nc zmotil. Vse je kazalo, da bo šlo brez težav, ko me je pri neki stopnici spodneslo. Drča je bila strma. Cepin, ki sem ga na koničasti stroni obrnil proti proti skali, pa ni prijel. V snegu se je videlo še kar dobro, toliko pa k sreči nisem imel časa, da bi pogledal, kje se bo končala plošča in začel prepad. Sele ko sem začutil, da visim od kolen navzdol v zraku, se je cepinova konica ustavila in z njo fant, ki je visel z vso svojo težo na njej. Šele takrat sem zaslišal Tonetov glcs nad seboj. Spraševal me je, kako naj mi pomaga. Mene je seveda bolj skrbelo, da Tone nc pridrsa za menoj, ker bi bilo treba v tem primeru dva lesena plašča, medtem ko ga po meji sodbi niti meni ni bilo sile kupovati. Zato sem mu rekel, naj se ne gane. Nekoliko so se mišice v kolenih pomirile. Zajel sem sapo in skušal premakniti obe koleni navzgor. Sneg ni bil nikaka ovira, saj sem ga pa pravici povedano izrinil v globino. Začutil sem močan oprimek. Zadeva se je zato dobro iztekla Zdaj je pa bilo treba še Toneta prepričati, da nazaj ne greva. Fant se je bil namreč nekoliko prestrašil in greben ni bil ravno pred nosom.
Kolikor ur sva rabila, da sva stopila na sedlo, sem že pozabil. Spominjam pa se dobro, da je bilo snega pod steno kote 1794 m do pasu; če sva stopila v kako rez-poko. par kar precej več. Ker je bil Tone višji od mene, se mu je godilo nekoliko bolje. Zavidal ga nisem, je bil pa bolj neroden, če bi mi bil prej kdo pravil, da je sveže nasut sneg kot voda, bi mu nc bil verjel. Na kopnem sva bila šele v planini Zadnji Vogel, kjer sva našla dovolj drv, da sva se ob velikem plamenu posušila. V Soči nisem bil nikoli tako moker, pa tudi tako gol ne.
Dober mesec pozneje mi ni bilo treba več čez mejo. Skoda. Na tolminskem Gradu (Tolminci pravimo Kozlovemu robu Grad) je v protest ob desetletnici neupravičene okupacije Slovenskega Primorja zaplapolala slovenska zastava, šele popoldan se je iz meglenega ozračja na visokem drogu nad borom pokazala začudenim očem mojih sovaščanov in prestrašenim pogledom Italijanov. Mene je fašistična nevihta odpihala na Lipari. .Kanala' pa ni odpihala, po njem so hodili drugi, z istimi nameni. V duhu sem bil z njimi, s svojimi dragimi Tolminci.
V PV 1971 2 se je tiskarski škrat poigral z imenom enega naših najvidnejših pripovednikov. Naj nam Anton Ingolič oprosti! Uredništvo.
OD BREGINJA DO TREBUŠE
HINKO URŠIČ
Tam je košček sveta, tako svojega, da mu ne vem inena.
Čudovit svel sredi med južnim soncem in senco hladne gorske
noči.
Ivan Pregelj
V	zahodnem delu Slovenije se je izoblikovala globoka dolinska brazdo poprečno 200 m nad morjem od Breginja na zahodnem robu do Dolenje Trebuše na vzhodnem kraju. Vložena je globoko v gorski svel. Severno obrobje te brazde je predgorsko hribovje Julijskih Alp, od Breškega Jalovca 1615 m, Muzca 1611 m prek Stola 1668 m, Glave 1353 m in Starijskego vrha 1136 m, Volnika 793 m. Pleč 1304 m, Mrzlega vrha 1360 m, Vodela 1044 m, Zabiškega vrha, Tolminskega Triglava 980 m, Kobilje glave 1475 m do šenlviškogorske planote. Vsi ti vrhovi ne morejo zastreti šc višjih vzpetin kaninskih gora, Krna in tolminsko bohinjskega grebena, peči in golih skalnih vrhov, ki so dolgo v pomlad pokriti s snežno odejo, tako da tvorijo zares lep okvir severni strani globoko zarezane doline. Krn gospoduje nad tem razdrapanim svetom. Na južno stran dolino zapirajo Mija 1236 m, Molajur 1643 m. Kuk 1243 m, Kolovrati, Bučenica 509 m, Selško Cvetje 588 m in planota Banjšica z Velim vrhom 1071 m nad Grudnico.
V	to dolinsko brazdo, ki doseže najnižjo nadmorsko višino 150 m, se stekajo vode i? okoliškega visokega sveta - na zahodu zbira pritoke Nadiža iz neprepustnega ozemlja flišnih kamenin, da se pri vasi Robič ostro obrne in med Mijo in Matajurjem ustvarja prodorno dolino na furlansko nižino, pri Kobaridu priteče v to brazdo po ozkem koritu Soča in se po hitrem toku iz bovške kotline tu umirja in odlaga obilico prodnatega in še drobnejšega nanosa tja do Tolmina. Pri Mostu na Soči se reki pridruži še Idrijca s pomembnim pritokom Bača. Tudi Soča se prebija iz tega dolinskega sveta v ozki prodorni dolini proti Furlaniji.
Ta dolinska brazda, ki jo opisujem, ima zanimiv, še ne povsem pojasnjen geološki razvoj. Lahko trdimo, da je izredna poglobitev mlada; šele ko se je današnja kotlina Jadranskega morja pomaknila do vznožja Alp, so vode, ki so tako dobile velik strmec, hitele poglabljati svoje doline in niso imele časa širiti dna, zato je danes toliko sotesk, toliko temačnih korit in globeli, ki obdajajo tok naših voda. Preden pa so nastale današnje doline, ki odvajajo vode v Jadransko morje, tako poglobljene, so vode zastajale v velikih jezerih. Jezero je zapolnjevalo Bovško in v njem so se usedali sloji krede, ki jo danes kopljejo pri Srpenici; jezero je zapolnjevalo vso kotlino od Breginja do Trebuše v višini okoli 900 m, v tej višini so odkrili sloje mladih premogov v Tolminskih Ravnah, Jeglicoh nad Volčami in v dolini Hotenje pod Oblakovim vrhom; celo kopali so ga nekaj časa. Ko je veliko jezero odteklo, so ostala manjša in marsikje imamo nahajališča glinastih odkladnin, ki so dala osnovo za številne obrate, v katerih so izdelovali opeko in strešnike; celo po osvoboditvi je obratovala tovarna takih izdelkov na Blatu pri Kobaridu, Jezerske površine torej niso nič novega v naši pokrajini.
Obdelovalne površine res ni veliko, saj je dolina le redkokje široka co 2 km, marsikje se pa tako zelo zoži, da bi jo lahko delili na Kobariško, ožje Tolminsko in Svetolu-cijsko ali Moslarsko področje. Ima pa obilico truvnih površin v osojah, logov ob dolinskem dnu, številnih senožeti po pobočjih nad dolino in planin v višjih legah. Zato je bila govedorejo tod vedno osnovna kmetijska panoga, ki je pomagala tudi izoblikovati sodobno predelavo mlečnih proizvodov v tovarni Planika v Kobaridu in klavnico v Tolminu.
Naselitev Slovencev v dolino srednje Soče je potekala prek predalpskega hribovja iz Ljubljanske kotline, soj je tu najkrajša pot po Selški dolini prek Petrovega brda in prek Bukovega v Baško grapo. S staroselci so se pomešali in prodirali še dlje
v Furlanijo. Stare poti so to, 19. stoletje jih je spremenilo v makadamske ceste, modernizacija jih še ni zajela. Čudno je to, saj je svojo prometno lego dežela ob Soči izpričala v prvi svetovni vojni: od zohoda je italijanska vojska izkoristila cestni vstop po dolini Nadiže proti Kobaridu in se celo povzpela do vrha Krna. ni pa mogla zasesti stika cest pri Mostu na Soči in prodreti po dolini Bače in Indrijce proti Ljubljanski kotlini. Videti je, kot da je ta »mostobran« še pomemben, da so zato onstran meje vse ceste pripravljene in asfaltirane do noše meje, najkrajša cesta umika za nas je Baška grapa, če pa umika ni, pa cesta okrepljene obrambe po Baški grapi v sedanjem slanju ni sposobna prenesti sodobnega prometa.
Leto 1970 je bilo mednarodno leto zaščite narave. Planinski Vestnik se je v veliki meri vključil v to akcijo. V julijski številki 1970 je izšel tudi predlog urbanističnega institula za Slovenijo o razširitvi Triglavskega naravnega parka. V smislu evropskih prizadevanj za zaščito in ob ocenjevanju slovenskega prostora se je avtorjem raz-odelo, da bi bilo primerno načrtovali zaščito še za velik del Soške doline. Kot se to raco zgodi, načrtovalci niso upoštevali želja in teženj ljudi, ki na tem prostoru živijo In tako idealistični nazori in realnost vsakdanjega življenja nista dosegli soglasja. Prebivalci Zgornje Soške doline varujejo svoje spomenike preteklosti, toda kadar so se obrnili zo pomoč pri ohranitvi npr. spomenikov prve svetovne vojne ali vojaških pokopališč, spomenika v Javorci, trdnjave v Klužah in drugih, ni bilo sredstev; za ohranitev grmičevja ob Soči in globokih tolmunov, do katerih skoraj nihče ne more. pa se je zganila vsa slovenska kulturna sredina.
Majhno akumulacijsko jezero, ki bi nastolo v težko dostopnih korilih Soče nad Kobaridom, je vzpodbudilo fantazijo številnim časnikarjem, da so postali varuhi narave. Nerazumljiva preproščina! Naši ljudje somi varujejo svoje visokogorske doline, zapustili so Bavščico, zapuščajo Trento, zavarovali so Polog, vedno bolj prozna, brez ljudi je Trebuša, pod naravno varstvo prihaja vedno bolj šentviškogorska planota, praznijo se hiše po knežki, koritniški in zadlaški grapi - senožeti se zaraščajo, divjad se spušča v dolino - širi se rekreacijski prostor nu obeh straneh naše doline, vedno manj posegajo v naravo ljudje, todo ljudje, ki živijo tod. Silijo pa v naše osamljene in zapuščene doline mestni ljudje, ki so v ustih polni besed o varstvu narave, prinašajo pu s seboj svoje sodobne razvade.
Urbanisti načrtujejo gradnjo turističnih naselij v Možn ci, v Trenli, v Lepeni. Al niso ti načrtovalci tisti, ki kvarijo naravo v večji meri kot tisti, ki si prizadevajo, da se zgradi elektrarna v nedostopni soteski, da se zgradi jez, ki se bo vključil v naravo in v kratkem postal del pokrajine. Pod veliko pregrado bo lahko pomožni jez pod elektrarno zadrževal in uravnaval vodne viške: osrednji del doline bo tako zavarovan pred prekomernim odlaganjem proda.
Prebivalstvo goratega obrobja obravnavane doline srednje Soče se zaposluje v krajevnih središčih v Kobaridu, Tolminu, Mostu, ohranja svoje domove v okoliških vaseh, ker se s sodobnimi prometnimi sredstvi lahko vozi na delo. Ta del zahodne Slovenije mora ostati življenjsko vabljiv, tu moramo ustvariti nova delovna mesta, ker samo s kmetovanjem ne moremo zapadne meje varno zastražiti, ker nam planirano veliko goriško mesto z odtegovanjem prebivalstva soške doline ni mikavno, ker le gospodarsko razvita dolina lahko nekaj nudi tudi Beneškim Slovencem. Tu sredi gora mora ostati močan »mostobranit ljubljanske kotline, biti z njo povezan z modernizirano asfaltno cesto po Baški grapi prek Petrovega brda tja do Bohinja in po Selški dolini do Škofje Loke.
Poglejmo še enkrat v to gorato deželo! Človeka, ki jo je naselil, je gospodarska nuja potisnila v vse stranske gorske doline, na ravnote iznad grap, na strma pobočja, kjer je ustvarjal laze, rovle, košenice. senožeti in pašnike. Danes gci prav ista nuja sili, da zapušča vse, kar je nekoč potrebil, požgal, kjer je kamenje znašal na kupe; seli se v dolino in se lam zaposluje. S seboj prenaša isti čut za praktično vživljanje v okolje, ko gradi v dolini novo hišo. Človek, ki je živel tod, je vsa stoletja nazaj sprejemal vplive od zahoda iz Furlanije in od vzhoda od Škofje Loke, toda le tiste, ki so njegovemu gospodarskemu in kulturnemu interesu ustrezali, in jih je prilagajal svojim potrebam, tako da ne najdeš neskladnosti med naravo in tistim, kar je človek
tu vgradil v pokrajino. Zakaj naj bi danes s tem prenehal, zakaj ne bi moderniziral stranišča, si uredil kopalnico, povečal okna, preuredil hleve, pa magari s cenenim materialom. Ce se je pojavila neskladnost, kot npr. svetleče se strehe, se niso obdržale, čeprav jih ni nihče prepovedal, ljudje so jih sami odstranjevali. Tudi cvetja po oknih, vrtovih in okoli hiš ni nihče predpisoval, a ga je polno po naših naseljih. Sosedje so si ostri in tenkočutni kritiki.
Tukaj prebivajoči ljudje z modernizacijo, ki jo uvajajo na svojih domovih, ne vnašajo na svojih domovih, ne vnašajo neskladja v okolje in tudi niso nikoli proii večjem posegom v naravo, če jim ti prinašajo korist in zato niso proti temu, da bi se zgradila dobra cesta od Škofje Loke do Čedada, od Vršiča do Gorice, niso proti hidro-centrali na Idrijci pri Trebuši, niso proti hidrocentrali v Kobaridu, ludi proti Kaninskim žičnicam niso, niso proti, da bi se zgradil sistem žičnic od Lepene do Komne niti ni ugovora tovarnam, če bi jih ustanovili ali v Breginju, Kobaridu, Tolminu ali na Slapu ob Idrijci, so pa proti temu, če kdo načrtuje izpraznitev tega podgorja, so proti vsiljevanju niegalomanskih načrtov, ki se ne dajo uresničiti brez škode za tukajšnje prebivalstvo. Človek je tu pomemben, narava se mu podreja.
Pred 75 leti se je ustanovila soška podružnica Slovenskegc planinskega društva zuto. ker so tujci odrivali domače slovensko prebivalstvo, mimo njega so hoteli osvajati njegov gorski svet. Danes gori v nas isti ogenj. Bronimo interese človeka, v to zemljo zakoreninjenega, do bi mu omogočili, da oslane tu in da jo nekoč prepusti svojim potomcem.
Op. uredništvu: Po sklepu skupičine PZS, GO in UO PZS je slovensko plorlnsko orgonizocija povedolu svnjr mnenje o gradnji HE Trnovo Bovec loto 1966 in znova leta 1971 o gradnji HE Knharld Obemo gradnjama PZS .z mnogih razlogov nasprotuje, kar bi bili nepopravljiv poseg v noravo zarodi le razmeroma kratkotrajne koristi il ker je prepričana Hn se Zgornjo Soško dolina da koristneje uporabiti v turistični izgradnji. PZS sr znvzema zoto, da se poveča nacionalni rapor za pomoč v turističnem In drugem gospodarskem razvoju Zgornjega Posočio, vendar brez usudnlh posegov v njegove enkratne naravne lepote, takn da se spoštujejo načela vurslva naravi- in okolja pri vsakem načrtovanju in vsaki veliki ali majhni gradnji.
ZLATI BOGATIN
JANEZ DOLENC
Rog kozlov namreč doli v Bogatinu odpre dupline, kjer leže zakladi tako bogati, da jih ne razpelješ, če prideš ponje s sedemsto vozovi.
R. Baumbach-A. Funtek
nogokrat sem ob lepih, pa tudi viharnih dnevih gledal izpred dijaškega doma v Tolminu trikotni vrh Bogatina med Rdečim robom in Kukom. Po njegovem gladkem, a ne prestrmem južnem ostenju so skoraj vedno begale meglice in se upirale severnemu vetru z bohinjske strani. V duhu so mi zaživele nekatere pripovedi o bajnih zakladih v tej čarobni gori, ki so krožile in še krožijo po Tolminskem in Bohinjskem . . . Težko, pretežko je priti do brezmejnih zakladov zlata v nedrih Bogatina. Za to je treba dobiti Zlatorogov rog. Trentarski lovec ga je na nasvet zvitega Benečana hotel dobiti s silo, a ga je Zlatorog pahnil v prepad. Zviti Benečan pa je šel prežot k vhodu v Bogalinovo jamo. Videl je, kako se je Zlatorog s svojim rogom dotaknil kače, ki je stražila zaklad. Brž je postala krotka in mu pustila, da si je v zlatem potoku, ki teče skozi jamo, porosil zlata rogova. Benečan je kasneje dobil iver zlatega roga, ki si ga je bil Zlatorog obdrgnil ob skali. Z njo je potem vse žive dni nosil vreče zlata iz Bogatina na Laško.
Bohinjska pripoved po pravi, da je mogoče dobiti zoklade v Bogatinu s čudodelno triglavsko rožo, ki raste le v najbolj nedostopnih stenah. Doslej se je še vsak ubil,
kdor je plezal ponjo. Ce bi jo pa komu le uspelo dobiti, bi z njo odprl vrata do podzemnega zaklada. Pred njim bi zazijal strašen prepad, čezenj pa drži strm in ozek most. Onkraj mostu je velika zakladnica, v njej pa zaklad. Okoli njega je ovita ostudna kača s tremi glavami. Kdor ji odseka srednjo glavo, lahko seže po zakladu. Vendar sme vzeti le toliko zlata, kolikor ga res potrebuje. Če bi ga vzel več, bi mu nazaj grede zlato postalo pretežko in prevrnil bi se v brezno.
Do zlata pa je mogoče tudi kopati. Toda kako odkriti, kje je treba riti v kamnite sklade? Kadar je nova maša, naj cerkovnik skrije pod oltarni prt tanke naočnike na mestu, kjer stoji kelih. Novomašnik jih med obredom ne sme opaziti. S takimi naočniki se vidi skozi zemeljske plasti, vidijo se rude in zakladi. Do takih naočnikov so prišli najprej Lahi in začeli kopati v Bogalinu, za njimi pa so poskušali še nešleti sre-čolovci iz bližnje in daljne okolice Bogatina. Toda nihče nc ve povedati, da bi bil kdo obogatel, pač pa se starejši ljudje še spominjajo nekaterih, ki so zaradi kopanja zlato v Bogatinu prišli na beraško palico.
Stari Pologar je pripovedoval, da drži v goro dvanajst sežnjev globok rov, obit z lesom na trikot. Na koncu rova je voda, nato pa macesnov ploh, za katerim je zaklad. Toda po vodi šviga kača, ki nikomur nič zalega ne stori, pa se je vendar vsak ustraši in zbeži.
Kobaridci pa pravijo, da so začeli kopali v Bogatinu zaradi kmeta Sovdata iz Ladri. Ko je iskal izgubljene koze, je prišel do Bogatina in tam opazil, kako je kapljalo čisto zlato iz neke razpoke. To je povedal sosedom in iz vse okolice so pričeli dreti v Bogatin.
Kmet Blek z Javorce je zatrjeval, da je njegov sosed Maljon vsako leto nesel v Bogatin kambač (leseno vedro za molžo), da se jc van natekla zlato. V Sužidu pripovedujejo, da so nekemu pastirju zašle ovce nad prepad v Bogatinu. Pastir si jc lam urezal palico, in ko je z njo udaril ovco, se je spremenila v čisto zlato. To zlato ovco je potem kar lam zakopal. Mnogi so jo iskali, a je doslej še niso našli. Kmet Janez iz Sužida je pri iskanju odKril rov v Bogatinu. Prišel je do zlata, a vzel ga je le toliko, kolikor ga je potreboval. Povedal je o tem pohlepnemu sosedu Matevžu, ki je takoj šel po zlato. Nagrabil pa si ga je preveč in se dol grede ubil. Tudi rov se je potem zasul in ostal je le spomin na zlati Bogatin ...
VIRI:
Daumbach R.: Zlatorog. Planinska pravljico. Preložil Anion Funtek. Drugo, predelana izdajo. Ljubljana 1922.
Turtek A : Nekaj o 7lot«rngu. Literarna pralika za 1914. leto.
Rutor S.: Iz Bohinja čez Komno v Sočo. PV 1899.
Abrain J.: Bogatin. Koleda- goriške Mohorjevo družbe 192/.
Sovdot Motod iz Sužida: Zlati Bogatin. Pripoved zopisalo Pelrlcn Mirjam, dijakinjo gimnazije v Tolminu.
Namesto vinjete
Foto M. Garbajs
POZABLJENA IZUMIRAJOČA DOLINA
LUDVIK LIČER
orenja Trebuša je na Tolminskem. Od Tolmina je oddaljena proti jugovzhodu nekaj več kot 30 km. V dolino ležko zaideš, ker na cestnem odcepu ni kažipota, ki bi mimoidočim pojasnil, da izumirajoča naselbina še obstaja. Toda dolina z majhnimi in velikimi vzpetinami, grapami in griči, soteskami in kanjoni, kraškimi jamami in brezni, z iglastimi, listnatimi in mešanimi gozdovi, z domačijam in sadovnjaki, z vrtovi, njivicami in njivami, senožeti in pašniki, to kraj resnično obstaja. Od Travnega brda do Razazije in s Prvenskega vrha do Sedejčka rabiš v eno smer tri ure. Naselje je torej silno razdrobljeno, la redko najdeš skupaj nekaj hiš, največ štiri, npr. na Sedej-skem griču in v Poljanah. Siccr leže v naselju posamezne kmetije kot otoki sami zase. Kmetija pri Renjku je po obsegu veleposestvo. Po nekdanjih predpisih je ta imela pravico do lastnega lova. Izredno veliko posestvo je še pri Šinkovcu in Makcu. Najlepši gozd jc na Sojčcrjcvi zemlji, zalo velja Sojčer za najbogatejšega kmeta tega kraja. Nekje sredi pokrajine, pravijo mu Skokov grič, je bila pred dvema stoletjema zgrajena vaška cerkev. Oko, ki zna opazovati lepoto planinskega sveta, se s tega mesta gotovo nujprej ustavi na veličastnem 1310 m visokem Poldanovcu na jugozahodni strani, medtem ko vznožje hribovja meri okoli 400 m nad morjem. Na južni stran Pol-danovca se dvigajo Arlejci, Andrejev vrh, Zeleni robje, Široka dolina, Ipavšk, na zahodni strani Mali Poldanovec, Ceševik, Stanov rob, Studor, Kobilica in Drnuljek. Od severozahoda proti jugovzhodu se vrstijo Prvenski vrh, Čibejev vrh, Razazija, Jelenski robje, Šojčerjev gozd in Abno čelo.
Kdaj so v to pokrajino prišli prvi ljudje in kdaj so si zgradili domove, najbrž ne bo nikoli pojasnjeno. Verjetno je minilo mnogo stoletij, preden so tu obdelali toliko zemlje, da je pred prvo vojno živelo tu nad sedemsto ljudi na stoštirinajstih domačijah. Nedvomno je moralo bili življenje ljudi tega kraja od vsega začetka trdo in ni poznalo mehkužnosti. Ustno izročilo pripoveduje, da je bila otroška umrljivost velika, odrasli so le zdravi in krepki otroci. V teh razredčenih vrstah ljudi je potem tlela neizmerna ljubezen do življenja in dela. Kmetijstvo, zlasti živinoreja je bila glavna gospodarska panogo. Zelo živohna je bila do nedavnega domača obrt. Izdelovali so platno, predli volno, žgali steklenice, kovali žeblje, pinlarji so izdelovali leseno posodo in jedilni pribor. V obratu je bilo nekaj žag in kovačnic, več kot dvajset mlinov in ena opekarna. Čeprav jc dolina obdana z gorami, je bila kljub temu povezana z zunanjim svetom: steklenice cilarce so tovorili na Vipavsko in v njih je odhajalo vipavsko vino po svetu. Neki duhovnik je lastnoročno izdelal stensko uro. ki še danes teče in po preciznosti tekmuje z modernimi urami. Neki mojster Matic je gradil mostove iz kamnitih blokov, obenem je koval natančne tehtnice. Se danes je lepo videti umetniško izklesan porton pri Šinkovcu. Mojster domačin ga jc izdeloval sredi prejšnjega stoletja. Preden se je odločil za delo. je iskal kamen celih šest mcsecev. Da je portal dobil končno obliko, jc trajalo polnih osemnajst lel. Na nekaterih hišah so še ohranjene slikarije na zunanjih stenah. Hiša na Sedejskem griču je bila poslikana leta 1BD3. Najbolje je ohranjena freska sv. Florjana. Vse to dokozuje, du jc bila zelo spoštovana ljudska umetnost, da jc imela lepoto v njihovem vsakdanjem življenju globlji pomen kot samo praktično vrednost.
Spričo osamljenosti doline je bilo življenje v kraju samem bolj razgibano kakor pa v povezavi z zunanjim svetom, saj so prvo cesto dobili šele med prvo vojno. Ko je bila zgrajena cerkev, je bil za prvega duhovnika Stefan Golja, somišljenik tolminskih puntarjev. Šele sedaj so začeli pokopavati umrle na domačem pokopališču. Prej so jih prenašali čez Kobilico v sosednji Čepovan, tri ure zmerne hoje. Se v starejših časih, pravijo, so umrle pokopavali v šest ur oddaljenem Solkanu. Torej je bilo romanje pokojnemu no oni svet lažje kol živim, ki so ga spremljali. Vojne vihre so do prve vojne dolino pustile ob strani, življenje je v dolini potekalo mirno. Turki niso zašli
vanjo. Pač pa so mlade domačine večkrat lovili, da so potem služili vojsko dolgo vrsto let, npr. stari Razozavec 17 let. Zgodilo se je, da sta cesarjeva zaupnika ujela mladeniča v poldanovškcm hribovju tik pred nočjo. Mladenič ju je prevaril s tem, da jima je obljubil pripraviti bakljo, a jima je medtem ušel.
Ljudje tega kraja so nekoč verjeli v strahove in vračanje umrlih. Na vprašanja so umrli tudi odgovarjali približno takole: smrt je grenka, sodba tenka, na onem svetu ni šenka. Po Trnovskem gozdu so galopirali konji brez glav, v Renjkovi meji so imel svojo nočno stražo vedomci, ki sicer niso bili hudobni in človeku nevarni, vendar so posameznim prebivalcem pognali strah v kosti, če jih je kdo razdrožil. Precej močno je bilo tudi vraževerstvo in čatanje. Kdor je bil zapisan v hudičevo knjigo, je imel izredne privilegije in je lahko izdeloval iz malo mleka veliko masla. Hudič je bil tudi fizično zelo močan nc glede na to, ali se je pokazal velik ali majhen. Samo enega velikana je imela dolina, ki je spravil hudiča na tla. Ta je bil Nežin Stefec. Bil je nezakonski in ga je mati dojila do 12. leta. Vlekel je lahko toliko kot par močnih volov, velika bremena so mu bila igračka, ni čudno, da je tudi hudič pred njim kapituliral. Poleg strahov in vraž je bil živ tudi ljudski humor. Pripovedovali so npr. tole: dva fanta sta svoje opravila in kupček obložila z večjimi drnuljami, iz drnulj so namreč kuhali žganje. Kmet. ki je nabiral drnulje. je naletel na oba kupčka. Imel je govorno napako in slišali so ga, kako je govoril: »D, d, bažje gracije, d, kadu. d, je bil tist doubcr člouk. d, d mi je tu nabrau.« Mož je zagrabil drnulje z obema dlanema, kar mu je udaril v nos oster vonj. Sledila je poplava kletvic: »O, d, d, d, ti hudič, d, d, d, bi krepčval d, d, bi krepat ne mogu, d, d, d, bi se hudič stegoval, d, d, bi se stegnit ne mogu.« Fantu, ki sta poslušala moža, sta prižgala tleči gobi in ga pričakala na samotnem kraju, ko se je v nočnem času vračal proti domu. Ko sla zaslišala njegove korake, sta se spustila v dir, žareči gobi sta liskali v temi ognjeni krog, udarjali ob drevesa, da so iskre letele v temo. Tisti večer mož ni prišel do doma. S podobnimi prigodami so se ljudje radi zabavali.
Večje spremembe je med ljudmi povzročila prva vojna. Vsi moški so morali pod vojaško suknjo in družine brez očetov so zabredle v revščino V dolino pa je prišlo veliko ruskih ujetnikov, ki so gradili za Trebušo ponesrečeno cesto. Primerna cesta je bila tik pred vojno v gradnji in zgrajena do Smodina v Spodnji Trebuši. Peljala bi ob reki Trebuščici do Ostrožnika. Iz nje bi lahko opazovali soteske, brzice in slapove Mokcove grape. L. 1917 se je italijanska fronta prek Ba.njške planote približala Trebuši. kamor so se zatekli novi bcgunci Tudi prvi italijanski ovioni so v dolino spustili nekaj bomb. Iz prve vojne se precejšnje število mož in mladeničev ni vrnilo v rojstno dolino.
To je po vojni zajela italijanska okupacija. Prvo, kar so ital janski okupatorji prinesli v Gornjo Trebušo, je bil kup plakatov, s katerimi so domačine obvestili v italijanščini in slovenščini, da so Slovenci na Primorskem osvobojeni mačehe Avstrije Obljube so bile napisane bombastično, trebu jih je bilo samo še izpolniti. Kot druga pošiljka so prišli italijanski vojaki, kot tretja pa ureditev davčnih obveznosti; te so bile izredno visoke. Zatem se je pojavila odredba o ukinitvi slovenske šole, češ da inia italijanska daljšo tradicijo z učinkovitim pedagoškim in vzgojnim smotrom: giovinezza in debela palica naj bi vzgajali slovenske otroke. Nato je sledila še cela vrsta sprememb, npr. žganjekuha je bila prepovedana. Kogar so pri lern delu zalotili, se mu je žganje podzavestno zagnusilo. Poskusili so vključiti domačine v partito fascista v poštev sta prišla samo pismonoša in lovec na divjad zaradi osebnih koristi. Domačini so lahko zastavili svoja posestva in dvignili na banki denar. Okupatorji so metali družine na cesto iz hiš zarubljenih posestev. Naseljevali so Italijane na te domačije. V javnosti so prepovedali slovensko petje ali kakršnokoli drugo kulturno delovanje, razen plesa v dopo-lavoro.
Kot protiutež so domačini ustanovili društvo »Klapa« in prepevali slovenske narodne pesmi. 2upnik Bizjak je vzgajal otroke in mladino ter jim z veliko ljubeznijo posredoval ob spremljavi harmonija slovenske narodne in umetne pesmi. Na skrivaj je prirejal manjše kulturne prireditve in se tresel v strahu pred fašisti: »Salabolt, uh grouzn se bojim, pa če me dabije?«.
Vsa doroščajoča mladina si je med seboj dopisovala v trebuškem narečju v italijanski abeced., ki ,e materin jezik do kraja popačila. Na splošno je bilo življenje Trebu-sanov med obema vojnama precej zagrenjeno. Tako pusto in prazno je bilo kot vsem rojakom na Primorskem, ki so ljubili svojo narodno besedo.
Humor je tudi v tem času ohranil veljavnost. Zato so poskrbeli posebneži, med katerimi j® bil vod,In, Tinček Izpod robo. Njegove pripovedi so bile nazorne in prepričevalne. Pel |e hkrati v Ireh jezikih s poudarkom v svojem narečju. Pripovedoval je fantastične zgodbe .z prve svelovne vojne in ruskega ujetništva. Pintarija mu je prinašala nekaj zasluzka. Hitro ga je pretopil v žlahtno kapljico in pripovedoval: »Prbajduš na front an misc nism spal, pal smo skuhal paljenta; špeha ni blu, srna zabiiil kar 7 mastjo od konuonu.«
»Na frunt srn čistu kanuon, sm bi nuotr u nem zaprt, zaslišm de ladojc pa zakričim-prbajduš, počakajte d grjem vn, a ja prbajduš, s kar uslrlil, p me je nesla granata pa zraku; tri dni sn hodu nazaj h kampani.«
Čez noč se je približala druga svetovna vojna. Mladina, ki je najprej prišla v poštev za vojaško suknjo, se je v glavnem rodila po prvi vojni. Vojake so služili razkropljeni po vsej Italiji in Severni Afriki. Sčasoma so poklicali pod orožje še tiste, ki so v svoji otroški dobi bridko občutili grozole prve svetovne vojne. Kmalu po okupaciji bivše Jugoslavije so se razširili glasovi o uporniškem gibanju. Nato jo minilo dobro poldrugo leto, preden so bili mobilizirani v partizane prvi trebuški mladeniči. Domačini so bili nanje ponosni. Podpirali so jih z živežem, denarjem, predvsem pa z mo ralno zavestjo, da so fašistični vojaki plašljivci. Ljudstvo je verovalo, da se bo partizanski trud kmalu bogato obrestoval, zato je svoji vojski neomajno zaupalo. Dogodki v začetku I. 1943 so se vse bolj zapletali. Okupatorji so si na Skokovem griču postavili postojanko, ogradili z bodečo žico in vkopali v zemljo. Ponoči ob luninem siju je zadostovala majhna senca in že je pokalo do jutra. Njihovo obnašanje je bilo podobno lajanju boječega psa. Cez dan so se zabavali s hišnimi preiskavami
Gorenja Trebuša pri Šinkovcu
Foto Ličer
Freska sv. Florjana iz Gorenje Trobuše pri Bergincu št. 37
in kontrolirali so prebivalstvo. Ljudi se je polastil stroh, da sosed sosedu ni več zaupal.
Dogodki so izbirali svoj pot in čas je tekel dalje. Nekateri trcbuški mladeniči-parti-zani so postali kurirji in so se izpostavljali kroglam iz italijanskih zased, dragocena živl|enja so padala nci žrtvenik domovine in so klicalo po svobodi. Redki so dočakali razpad Italije,
Prvi dan po kapitulaciji so se pojavili v Gornji Trebuši partizani. Glavno nalogo pri razoioževanju bežečih italijanskih vojakov pa so opravili starejši domačini. Vodja razoroževalne skupine je bil Madona Nace. Sledilo mu je nekaj zagnanih - z avstrijskimi vojaškimi izkušnjami, med katerimi je bil tudi Tinček Izpod roba. Vse je teklo kot po maslu. Zaseda se je postovila na ovinek, tako da so se prihajajoči Italijani ustrašili, češ, da se vrsta do roba oboroženih možakarjev za ovinkom nadaljuje. Možakarji so napeli puške v Italijane in Nace je poveljevul z visokim, tenkim, rezkim, zoteglim in hudim glasom: »Madona krucefiks, fermo.« Od fašistov se je vsulo orožje in druga oprema, kot bi v jeseni potresal hruške, Po opravljenih formalnostih so razoroženi smeli neprej. Posamezniki so se hrabrim možem zahvaljevali: »Grazie, molte grazie, cosi si camino piči legerol« Prebivalslvo se je ponovno ogrelo in navdušilo za boj, pričakujoč Nemce. Fantje so se vračali iz Italije in odhajali k partizanom. Nemci so od Gorice prodirali čez Cepcvan v Gornjo Trebušo. Cesta po je bila zasekana in minirana in to je razkačilo esesovce. Zaradi tega so divjali po dolini. Veliko je bilo mrtvih med partizani in mrlvi so bili tudi domači talci. Zo to prvo nevihlo jih je sledilo še mnogo V Gornji Trebuši se večje partizanske enote niso zadrževale, pač pa razni štabi. Tu je bil pri Skoku ustanovljen štab IX. korpusu. Hiše so dobile partizanska imena: IX. korpus, VDV, OZNA, ruska misija, angleška misija, partijska šola. bolničarska šola, karavla. mehanična, čevljarska, krojaška delavnica, obrat za polnjenje akumulatorjev. Vodne žoge so preimenovali v Novi grad. Veliko je bilo tudi specialnih edinic in celo zastopstvo mornarice. Kadar so se približevali Nemci, so se imenovane enote za nekaj časa umaknile v poldanovške grape. Ranjence so prevažaii v Mrzlo rupo in od tam v bolnico Pavlo.
Vojna se je obupno počasi pomikala h koncu. Zagotavljanje, da bo po vojni bolje, je bila sicer laskava tolažba, toda utrudljiva. Zadnja hajka jc ljudem do kraja izmozeala moči, celo španski fašisti so tu pokazali svoje morilske strasti. Zato je v tej dolini našlo svoj zadnji počitek mnogo ljudi Samo število domačih žrtev je do konca vojne naraslo na 57. Prvi majski dnevi 1945 so bili tihi in mirni. Partizani so odšli. Na kmetijah je ostalo le nekaj prestrašenih otrok, betežnih starcev, manjše število deklet in ovdovelih žena. Trebuščnica se je kot ena sama grenka solza privijala k temeljem poldanovškega hribovja. Življenje pa se je polagoma začelo prebujati. Kmetije so bile sicer izčrpane, ostale so brez živine, brez orodja, predvsem brez moške delovne sile. Vojna je ljudi tudi živčno izčrpala. Začele so se širiti ideje, da bi preostalo prebivalstvo v celoti zapustilo dolino in se naselilo nekje v Banatu. Za to misel so se zlasti ogreli manjši kmetje. Funkcionarji na okraju v Grgarju so ukrenili vse potrebno za izselitev prijavljenih družin. Poslovilni večer med odhajajočimi in tistimi, ki so se odločili, da ostanejo na svoji zemlji, je bil 5. 12. 1946. Vrstili so se poslovilni govori, pele poslovilne pesmi, tudi župnik je v melanholični pridigi povedal lepe misli in se prijazno poslovil od svojih faranov. Nato je bil še ples in nabiralna akcija za izseljence. Premičnino, ki so jo ljudje nameravali odpeljati s seboj, je že čakalo na železniški postaji. Ko pu je prišel čas, da bi po izseljence prišli kamioni, so jim sporočili, da preselitve ne bo. Mladina je potihem in naglas hrepenela po lepšem življenju zunaj doline. Mnogim so se želje izpolnile, njihov dom je danes mesto. Nekateri se še vračajo v rojstno dolino.
Največkrot pa se z znanci iz otroške dobe srečujemo na dan mrtvih no domačem pokopališču. Domovi pokojnih staršev so ostali prazni, nekateri so že porušeni. Cas je prerosel mnogo idej in zamisli. Žrtve za svobodo še nimajo spomenika. Zadružni dom, ki je bil postavljen, se danes komaj upira zobu časo. Tudi ponesre-
čena modema drevesnico kaže le občasno zanimanje za dolmo, saj danes rasle na njej le plevel. Nekdanjega razgibanega življenja v dolini ni več. Senoželi ostajajo nepokošene in v jeseni spominjajo ra zanemarjeno starčevsko brado. Pašniki izginjajo, nove mladike vedno višje preraščajo pokrajino.
Visoki in skalnati Poldanovec se začudeno ozira v dolino, kakor da se sprašuje: »Kdo je kriv, da moja dolina izumira, čas ali ljudje?«
Ludvik Ličer se je rodil 7. 4. 193(1. leta v Gorenji Trebuši. Iz domače doline je odšel leto 1946, ko ga je začelo mikati razgibano življenje in morje. Delal |e ia Re«i, nc Cresu in 'iu Lošinju Po vojaščini se je naselil v Ljnhljonl. kjer je delol v kovinarski stroki, hkrati na Je ob skoval delavsko gimnazijo ir glasbeno solo. Ko je bil no srednji gln<henl šoli, je dobil štipendijo in se, posveti: samo sti-diju, Nnto Je <ončo še akedenijo za glusbo n postal profesor solopetja. 'Začel je službovati v prosveti in je od 19/0 ravnatelj nižjo glasbene šole v Tolminu.
V BOVŠKIH GORAH
BORIS OSTAN
o danes, moram priznati, nisem napisal vrstice o naših gorah, ki so mi dale in mi še dajejo toliko zadovoljstva. Zaradi tega se nisem prav nič razveselil, ko me je Ciril Zupane iz Gorice zaprosil, naj napišem članek o Kaninu, Crneli, Rombonu ali Jerebci, ker praznujemo letos 75-letnico planinstva v Posočju. Ko sem prebral njegovo pismo, mi je bilo še tembolj neprijetno, ker sem že davno ugotovil, da nimam niti najmanj pisateljske žilice. Ko sem se vračal z gora domov, vesel in zadovoljen, sem si čestokrat mislil: to moram napisati. Kadar je človek čezmerno srečen, mu je vse na svetu lahko in dosegljivo. Ko pa sem pričel piseti, sem opazil, da je to težko. Kar sem napisal, mi je odkritosrčno rekel moj mlajši brat, bi zanimalo Bovčane ali kvečjemu Tolmince, nikakor pa ne Dolenjce ali Pomurce. Najti besede, ki vzbujajo zanimanje, ni lahko.
Pisalo se je 1918, pred triinpetdesetimi leti, ko sem bil prvič na Rombonu z Antonom Komaeem, po domače Tuninom Mocelnovim. Tunin je bil takrat soldat tam nekje v Bukovini, tokrat na dopustu, in na Piavi so se še vedno tepli Italijani in Avstrijci in eni kot drugi hoteli zmagati. Se danes ne vem, kako mi je takrat oče dovolil, da sem šel od doma, in kaj mi je dalo mati s seboj v platneno torbo, ko pa je bila v tistih hudih časih v naši dolini neizmerna revščina in pomanjkanje. Bovec je bil ena sama velika ruševina, saj je več kot dve leti pred Bovcem tekla prva italijanska strelska linija in večina Bovčanov je bilo takrat v begunskem taborišču Bruck ob Leithi, nedaleč od Bratislave.
Da sva odšla s Tuninom navsezgodaj od doma, sem moral iti spat v Globoki potok, tako se reče, v barako, kjer je stanovala moja slara teta. Te barake so še ne dolgo poprej uporabljali italijanski topničarji. V globeli je v potoku ležal na enem kolesu top. Od razburjenja in trdega ležišča sem slobo spal. Ko me jc prišel Tunin budit, sem skočil s pograda, preden jc odprl vrata barake.
Do planine Goričice sva dobro hodila, med zidovi je bilo vojno pokopališče in danes sloji na tistem mestu lovsko koča. Ko sva nalelela nu prve bareke, sva stikala od ene do druge. Na slarem Utru, danes pravimo tudi pri Rdečem križu, je bilo lepo zidana enonadstropna bolnico. Nad vrati je pisalo: INFERMERIA ROMBON Na zupadni strani Cukle je bilo mnogo barak in skoraj ob vsaki kaverna. Vsepovsod je ležalo mnogo sluvbnega in vojnega materiala: pločevine, elernita, cementa, desk in hlodov, nabojev za 4opove, patrone in ročne bombe. V neki kaverni so bile zložene granate kot v drvarnici. Nikoli ne bom pozabil pogleda na tri okostnjake, ki so ležali drug poleg drugega, ob lobanjah so bili lasje.
Pod Cuklo in nad Čuklo so vodile na vse strani mulatiere. ki so povezovale med seboj kaverne in prve strelske jarke, pa tudi lepa pota, ki so po Veliki in Jelenovi Rupi vodile na Vrh Ribežnov in Črnelsko Spico, od tam pa pod Veliko Crnelo, Črnelskimi vršiči in Lopo na sedlo Prevale.
Črnelska špica je bila utrjena in kaverne so bile povezane med seboj. Na južni strani je bil po vsem grebenu vkopan v živo skalo strelski jorek, ki je še danes lepo ohranjen.
iz Plužne je bila zgrajena v serpentinah lepa pot na planino Goričico, ki se je pod Rogljem cepila na dvoje. Ko bi imeli Italijani že takrat džipe, bi lahko vozili ljudi in material do Čukle. Imeli so žičnico, ki so jo uporabljali tudi za težko ranjene. Niti pol tega niso imeli Avstrijci na drugi strani Rombona. Vsega jim je primanjkovalo, predvsem ljudi in materiala. Iz Kluž, kjer še danes stoji stara trdnjava iz časov Napoleona, je držala edina pot čez koto 1313 m in pod Plemenicami na Rombon. Na koti 1313 je bila nekoč Planina za Robom, danes opuščena kot Goričica, v dobro Rombona, ki se zopel porašča. odkar ni koz in kožarjev, čeprav nam je lahko hudo za njimi in njih romantiko.
Iz Kluž oziroma iz Pustine so imeli speljano žičnico pod vrh Rombona. Avstrijci so zasedli vrh Rombona in jugozahodni greben, pa vzpetine nesproti Čukle. Tu so imeli največ kavern, pa še te bi lohko našteli na prste ene roke. Se večja razlika je bila pomoč v ljudeh: nasproti enemu avstrijskemu vojaku je stalo šest italijanskih. Da bi ilulijanski fantje ne mislili preveč na dom, r,a žene in dekletu, so jih morali zaposliti. Tako si razlagamo, zakaj so imeli Italijani toliko kavern, jerkov in predvsem mulatier v prvih linijah in v zaledju med čuklo in Veliko Crnelo Tisti dan se nisva vrnila. Tunin je iztaknil nekje celo zalogo širokih etemitnih plošč in je vse skril v ruševju, da jih sčasoma znosi v dolino. Pa se ni več vrnil iz vojske.
Rombonsko bolnico na jugozahodni strani Čukle, blizu planine Goričice (Iz knjige »La grande guerra sulle Alpi Giulie, Trst I960)
Jaz sem našel pištolo za rakete, v največje veselje pa mi je bila kurubina, ki jo je našel prijatelj.
Tunin je skuhal za večerjo močnik s skuto. Ko so se zasvetile prve zvezde, sva sedla pred barako. Tunin je bil truden in molčeč. Mene je mučila žeja in bil sem zaskrbljen, kaj bodo mislili o naju dveh doma. Noč in nebo v temi sta mi vedno razburila srce. Večer pa že sam po sebi budi domotožje in otožne misli. Na severu se je kdaj pa kdaj zabliskala velika zvezda. Kot da se je predramil iz svojih misli, je rekel Tunin: »Tista zvezda je Severnica in tam na levi jc Veliki voz. Ko smo bili na ruski fronti, v Galiciji, in smo hodili na obhodno nočno patrolo, so nas učili: Ce nas Rusi prese-nelijo in razpršijo, tisto zvezdo moramo imeti vedno na desni strani, da se vrnemo k našim.«
Od tokral ima Veliki voz in predvsem Severnica med vsemi ozvezdji zame čisto poseben spomin. Se danes, po tolikih letih grem za nekaj časa pred bajto, kadar prenočim v planinski koči, in najprvo pogledam po zvezdi Severnici in z nekim oložjem se spomnim na Tunina in na moj prvi izlet na Rombon.
Sla sva zgodaj k počitku. Spala sva na pogradih z umazanimi in čudno dišečimi odejami. Pa naj sem si še tolikanj prizadeval, nisem in nisem mogel zaspali. Druga za drugo so se vlekle žalostne misli. Parkrat sem imel občutek, da je nekaj mehkega skočilo preko odeje, miška ali cclo podgana. Zelo me je bilo strah, vendar tega nisem maral povedati Tuninu.
Ko pa se je nekje spodaj nad planino Goričico oglasila nočna ptica s svojim otožnim kiieem, sem vprašal: »Ali si slišal?« »Spi in zapri ustals Pravzaprav mi je Tunin odgovoril bolj grdo. Tunin je sploh govoril po soldaško in preklinjal v vseh znanih in neznanih jezikih. Slovenci nimamo grdih kletvic, smo najbrž predobro vzgojeni. Vrnila sva se drugi dan domov v vročini, trudna, Tunin s težkim bremenom, jaz raz-
Bovee s Krnico in Svinjakom, v oiadju Bovčenski hribi ali Baviiica	F0t0 Boiis Oslan
očaran in prepričan, da ne pojdem nikoli več na planine. Obljube nisem držal. Od takrat sem bil na Rombonu petinšesldesetkrat...
Nisem imel namena, da bi opisal posamezne izlete na vrhove severno od Bovca. Mojo želja jc, da bi mlade ljudi Štajerske, Dolenjske, Krasa in Gorenjske opozoril na gore v naši dolini.
Bovec leži v odprti, široki gorski kotlini, obkrožen z vencem gora. Sredi tega venca se grmadi koničasti Svinjak, ki ti ostane za zmeraj v lepem spominu, če si ga le enkrat videl.
Na Kanin drži pot nad Plužno h koči Petra Skalarja, Kaninski mosiv je zelo razsežen in strmo pada na rezijansko stran. V loku se vrstijo od juga proti severu Babji zob, Velika Babo, Laška Planja, Mali in Veliki Kanin pa Prestreljenik Razgled s Kanina je nenavodno lep. Pod nami je Rezija. Če je dan jasen in čist zrak, vidiš proti zapadu vso Furlansko ravnino, na jugu Jadransko morje, na severu, na drugi strani doline Reklanice in Žilice, pa Spik nad Policami in Viš. Ce prideš na vrh po nevihti, imaš občutek, da bi lahko kar na njiju poskočil. S Preslreljenika, proti severu, je enako lep razgled.
V drugem gorskem masivu, ki ga loči od prvega sedlo Prevala in ki se vleče proti zapadu, so Lopa, Crnelski Vršiči, Velika Črnela, Črnelska Spica, Vrh Ribežnov in Rombon.
Pot na Veliko Črnelo ni markirana, saj ne moreš zgrešiti steze, ko vstopiš v Veliko Rupo. Petdeset metrov od planine Goričice, no poli proti Rombonu, zaviješ na levo. Zaradi visoke trave je pot slabo vidna. Nekaj sto metrov više prideš v Veliko Rupo. 330
Velika Rupa je podobna globokemu kanalu, ki te vodi do podnožja Vrh Ribežnov, črnelske špice in Velike črnele. 2e takoj na začetku Rupe zagledaš Veliko črnelo, podobno ogromni piramidi, in jo lahko lepo zamenjaš s Prestreljenikom, ker sta si podobna kol dva kovanca.
Na severu od Črnele gledaš še bliže Viševo skupino Na desni daleč spodaj leži Rabeljsko jezero in vijugasta cesta na Nevejo.
Velika Rupa poleti cvete v vseh barvah. Nikjer še nisem videl toliko gorskih rož kot tu. Tu je botanični vrt. Tu rastejo cvetlice vseh vrst, vse je tu gori ponosno in neoskrunjeno: čudovite plave spominčice, pogačice, marjetice, murke, svišč, avrikelj, očnice, sleč. In koliko drugih rožic, ki jim ne poznam imena.
Osamljena nad Možcnsko in Loško Koritnico je Jercbca. Pol nanjo ni markirana. Dostop na Jerebco iz doline Možnice pa je lahek. Razgled z Jerebce je zame eden najlepših: Na severu Viševa skupina in pod teboj, kot na dlani, se lesketa Rabeljsko jezero, nato Rabclj in v daljavi Trbiž. Proti vzhodu, pod globoko prepadno steno je Log pod Mangrtom in prekrasen pogled na Mangrt in Jalovec. Jalovec je naša najlepša, res izrazita gora, gledana iz Tamarja. Mangrt pa je najbolj mogočen vrh, če gu opazuješ iz Loške Korilnicc. Ni čuda, da so Ložani ponosni nanj. Kaj naj še povem o bovških gorah!
Naš znani alpinist je v svoji knjigi »Kjer tišina šepeta« napisal: :;človek je dvakrat mlad: je mlad, kadar je mlad, in je večno mlad, če zahaja v planine.« Resnične so le besede. Slar sem 66 let in še vedno brez težav premagujem v enem dnevu dvatisočake. Vrnem se utrujen, vendar mi gore dajejo predvsem veselje do življenja, če pomislim, kako se človek v mestu ves teden ubija z delom, za razvedrilo pa se pelje z avtomobilom v kino, so mi gore še dragocenejše. Naj bi osrečevale vedno več ljudi!
Koritniška koča (1350 m) 1. avgusta 1909. Kočo je postavila češka podrufnlcn Slovenskega planinskega društva v Pragi
TRNOVSKI GOZD
ING. VITOMIR MIKULETIC
od spodnjo Vipavsko dolino, med Čepovanskim dolom, dolinama Trebuščnice in Belce se razprostira dokaj obširen sredogorski svet, ki so mu dali ime Visoka Trnovska plonota. Na zemljevidih je navcdno označen z manj znanstveno zvenečim, a dokaj lepšim imenom, ki ga navadno uporabljajo ljudje - Trnovski gozd. Obe imeni, vsako posebej, pa nam nekaj povesta. Iz prvega zvemo, da je to planota, ki je kraška in ima vse znane kraške pojave, iz drugega pa. da jo pokriva gozd. Ime ne laže. Res imamo opravka z enim najlepših in najzanimivejših slovenskih gozdov, z najimenitnejšim gozdnim kompleksom v skrajnem zahodnem delu Slovenije. Zanimiv ni samo zaradi svoje lepote, cele vrste prirodnih znamenitosti, posebnosti in gospodarske vrednosti, temveč tudi zaradi svoje zgodovine. Mimo njega je tekla rimska pot, ki je povezovala rimske naselbine in mesta (Haidovium, Emona). Iz nekih virov se da sklepali, da so stari Rimljani imeli organizirano gozdarsko službo, saj so v Ajdovščini našli nagrobni napis nekega Publija Publicija Ursio, ki je bil »magister silvae«. Leta 1001 je cesar Oton III. odstopil velik del ozemlja, tudi Trnovski gozd, oglejskemu palriarhu. Kasneje so si ta fevd pridobili goriški grofje. Leta 1500, ko je umrl zadnji goriški grof Leonard, je Trnovski gozd postal last avstrijskega dvora. Pod cesarjem Maksimilijanom I. leta 1533 je bil imenovan za vrhovnega mojstra gozdov Hijeromin iz Zadra. L. 1540 pa je del Trnovskega gozda, ki je tiste čase segal prav v dolino, uničil strahovit požar in ga zmanjšal na današnjo površino. L. 1785 je postal Trnovski gozd državna last, »erarskia. Izkoriščanje gozda je bilo takrat silno primitivno. Drevje so podirali s sekiro, z volovsko vprego so ga vlačili do roba planote in po drčah puščali v dolino. To se je spremenilo šele v I. 1756-57, ko so zgradili cesto Kromberk-Ravnica-Trnovo-Nemci-Lokve. V tem času so naselili v Trnovskem gozdu ljudi iz nemških krajev, ki so pri delu v gozdu začeli uporabljati žago. Imena kot Winkler, Likar, Pergar, Strcsar še zdaj spominjajo na to kolonizacijo. V letih 1855-1860 so rekonstruirali cesto Solkan—Trnovo-Lokve. Nad Solkanom je še zdaj spominska plošča Josipu Kollerju, ki je to cesto gradil. Cesto Lokve-Puštale so dogradili I. 1875, I. 1908 pa cesto Turški klanec - Nemci.
Zanimivo je, da je v Majski dragi bila tudi steklarna - »gležuta«, kjer so od I. 1771 do 1830 delali steklenice, ki so jih izvažali preko Trsta v Španijo. Posebno zanimiva je tudi zgodovina Trnovskega gozda s čisto gozdarskega vidika. Prvič so ga uredili leta 1770, kar je edinstveno v vsej slovenski gozdarski zgodovini. Razdelili so ga na 120 oddelkov in so si zamišljali, da bi vsako leto posekali en oddelek. Tako bi naj po 120 letih spet sekali zrel gozd. Vendar do tega nikoli ni prišlo. Od takrat dalje je Trnovski gozd vedno imel gospodarske načrte. Iz najnovejših je razvidno, da ima 198 oddelkov s približno 1,8 milijona m3 lesne zaloge in okrog 40 000 m3 prirastka. Sedaj je razdeljen med dva gozdna obrata, Trnovo in Predmeja, ki z njim gospodarita. Ena glavnih značilnosti Trnovskega gozda je njegova geološka sestava. Prevladujejo jurski apnenci, manj triadni in kredni. V severovzhodnem predelu, nad potokm Trebušico pa se pojavlja dolomit. Ta daje severnemu pobočju Trnovske planote značilne oblike: izredno velike strmine, mestoma navpične stene, kamini, ki so zelo težko dostopni in še to le po ozkih in nevarnih grebenih. Kjer je količkaj zemlje, raste tudi na najbolj izpostavljenih mestih avtohtoni črni bor, relikt iz terciarne dobe. Apneniški svet ima svoje značilnosti brezna, jame, doline, škrape itd. Od vseh teh pojavov, ki so vsak svet zase, naj omenim le nekaj najbolj znanih in najzanimivejših. Pod Lepim brdom je ledeniška jama, Ledenica, kjer je vse leto led. Ob vhodu v to zanimivo jamo se je razvila posebna flora, sicer značilna za alpski svel nad gozdno mejo: sleč, rumena vijolica, plazeča vrba. Tu imamo opravka s toplotnim obratom (inverzijo), ki je pa v velikem obsegu in še bolj izrazita v Smrekovi dragi. To je široka, od vseh strani zaprta dolina, obraščena spodaj z lepim smrekovim
sestojem in rušjem. Zgoraj po robeh rastejo bukev, javor in jelka. To dolina je tako značilna, nenavadna in vsestransko zanimiva, da jo omenja tudi tuja literatura. Zal pa med nemi ni tako znana. Njeno vrednost in naravno znamenitost pa še povečuje pestra in redka flora, ki lu raste. Tako je poleg, lahko bi rekli, že nič nenavadnega dlakavega sleča tu še kranjski jeglič, potonika (od kod neki se je znašla v Smrekovi dragi?) in pa kopinšnica (Vaccinium ulginosum), ki sicer raste po šotnih barjih in vlažnih alpskih tratah. Takih dolin, kot je Smrekova draga, je v Trnovskem gozdu še več, vendar niso vse tako izrazite in lepe kot prav ta. Toplotna inverzija pa se v vseh teh dolinah bolj ali manj izkazuje. Kakor je ta pojav z biološkega in botaničnega stališča silno zanimiv, je za gospodarjenje z gozdovi dokaj trd oreh. Obnova gozdov je v teh dolinah zelo težavna. Zgodnje jesenske in pozne spomladanske ali celo poletne slane (v I. 1970 smo imeli precej močno slano 12. julija) uničujejo poganjke posajenih sadik in troja kar precej let. preden se v taki dolini oblikuje nov sestoj. Zato je tu potrebna posebna tehnika, ki ta naravni pojav kar najbolj upošteva.
V Trnovskem gozdu je mnogo bolj ali manj globokih brezen. Verjetno vsa še niso raziskana. Pravijo, da so nekatera v zvezi s še neznanim podzemeljskim svetom, po katerem teče voda. ki privre na dan v dolini (Lijak, Hubelj, izvirki v Čepovanskem dolu).
Ce se vrnem na rastlinski svet Trnovskega gozda, je la prav gotovo eden najpeslrejših v Sloveniji. Tu se stikata dve klimi - obmorska in kontinentalna, zalo v Trnovskem gozdu in na njegovih robeh srečujemo pisano množico elementov, ki so značilni za obe klimatski območji, poleg tega pa še vrste endemitov (rastlin, ki rastejo le v nekem kraju). Skoraj neverjetno je, da na južnem robu Trnovskega gozda, ki je pod najmočnejšim udarom topiih, vlažnih morskih vetrov, rastejo take rastline, kot so avrikelj, planika, Kluzijev svišč, ki bolj sodijo v alpski svet. Prav zraven pa je še narcisa, potonika, neček (gladiola), sibirska perunika in navadni zvonček. Malo niže, proti spodnjemu delu Trnovske planote, imamo že maklen (sicer zelo redek) in povsem mediteranski zimzeleni hrast - črniko. V Trnovskem gozdu sredi apnenca raste 333 Kochov svišč. ki ga, žal, izletniki, čeprov je zaščiten kot mnoge druge cvetlice,
vedno bolj uničujejo. Njegovo lepota je zanj usodna. Nič kaj lahko ne bo zavarovati Trnovski gozd, ta enkratni botanični vrt, pred vse bolj napredujočo motorizacijo. ki se ob nedeljah in praznikih razleze po vsem gozdu in pušča za seboj neizbrisne sledove civilizacije, napredka in standarda sodobnega človeka. Usodni trenutek za Trnovski gozd je tu. Le premišljenost, pamet, disciplina in kultura ga lahko rešijo pred žalostno usodo, ki je že doletela mnoge naše predele. Gotovo bo treba v najkrajšem času v Trnovskem gozdu urediti cone. ki bi bile namenjene rekreaciji, drugod pa naj bi imel vstop le pešec.
Živalski svet Trnovskega gozda je prav tako bogul, vendar še zdaleč ne dosega tiste pestrosti kot rastlinski. Kot pojem Trnovskega gozda bi lahko označili številno srnjad. V Golcih je precej gamsov, ki so se zadnja leta pojavili tudi na pobočjih nad Vipavsko dolino. Skoraj vsako leto se pojavi v Trnovskem gozdu nekaj jelenjadi, divjih prašičev, kak medved in volk. Izginja pa divji petelin, ki je bil pred prvo vojno in še po njej izredno številen. Danes smo zaskrbljeni za njegovo usodo. Kljub prccejšnji strnjeni površini varovalnih gozdov, kjer se ne seka, je število te prelepe divjadi vedno manjše. Ze nekaj let v Trnovskem gozdu ne lovijo velikega petelina, zdi se pa, da je ukrep prekasen. Kakor je divji petelin žival, ki se nikakor ne prilagaja spremenjenim življenjskim razmeram, je srnjad njegovo pravo nasprotje. Razširila se je na vse strani, največ v dolino in odtod še daleč naprej čez državno mejo. Trnovski gozd je, razen obrobja in osredka Lokve, nenaseljen. Dolgo vrsto let so prebivalci planote živeli od dela v gozdu. Gozd jim je pomenil mnogo, včasih vse. Danes se je to v marsičem spremenilo. Ljudje si, če le morejo, iščejo zaposlitve drugod, kajti delo v gozdu je naporno in izčrpavajoče. Za gospodarstvo v dolini pa pomeni Trnovski gozd imeniten vir surovin za predelavo, ki bi ga ne moglo pogrešati. Blagodejni vpliv Trnovskega gozda čutijo tudi prebivalci onkraj meje. Ne samo da je postal priljubljen izletniški objekt poleti in pozimi, tudi marsikak m3 lesa predelajo v celulozo, vlakna in druge lesne izdelke. Vsekakor Trnovski gozd pridobiva na pomenu v dveh smereh: Kot važen vir surovin za lesno in predelovalno industrijo in kot turistično-rekreativen objekt. Ob takem stanju in perspektivi pa se vprašujemo, kakšno vlogo in pomen ima in naj bi imelo planinstvo. Kot lahko dostopen in vsestransko zanimiv je Trnovski gozd zelo primeren za tiste planince, ki iščejo oddih in sprostiiev v eno - ali dvodnevnih izletih na lepe in prijetne razgledne točke. Žal
Najdebelejši jawor v Trnovskem gnidu (Odd. 81, Trnovo). Javor ima kakih 20 m3 lesa
Foto Ing Mikulotič
pa je takih ljudi zelo malo, kajti večina bolj čisla avtomobil. Prav žalostno je pogledati Iztokovo kočo pod Malim Golakom, ki osamljena, neoskrbovana in zapuščena propada Čeprav je bila zgrajena okrog I. 1950/51, bi danes v njej le še malokdo prenočil. Kot toliko drugih, je najbrž tudi to ena izmed nepremišljenih in zgrešenih investicij.
Prav tako je trebc takoj do skrajnosti uveljaviti zakon o varstvu redkih rastlin in to ne samo nasproti našim ljudem, temveč tudi obiskovalcem iz sosednje države. Tudi Italija ima odlok za zaščito redkih rastlin (sem štejejo med drugim tudi navadni zvonček!) in sicer »Decreto C. G. G. No 107«, ki so ga izdali 11. 4. 1957. Neverjetno je, kako je motorizacija spremenila življenje in s tem tudi podobo Trnovskega gozda. Pred 15-20 leti smo na veliko gradili po gozdu delavske koče, da bi olajšali delavcem delo v gozdu. Poleti I. 1953 sem vsak teden hodil v gozd peš 20-25 km z vso tedensko zalogo hrane. Spali smo na pogradih, enkrat nas je bilo celo 23 na podstrešju koče v Smrekovi dragi. Včasih še petrolejke nismo imeli. Ker smo hodili zgodaj spat, smo tudi zgodaj vstajali. Šesta ura nas je navadno že našla pri delu nekje v gozdu. Kdaj pa kdaj se je pojavil kak planinec, ki je šel na Zeleni rob ali Golcike. Sicer pa razen topih udarcev sekir, občasnih padcev podrtih dreves, vzklikov voznikov, ki so spravljali debele hlode na ceste in pa brnenje tovornjakov ni bilo v gozdu drugega nemira. Ob nedeljah in praznikih je bil blažen mir, gozd pa brez ljudi. Danes je drugače. Čez teden brnijo motorne žage in druga gozdna mehanizacija, ob lepih nedeljah in praznikih pa ga preplavijo slotine osebnih avtomobilov. Ne da se skoraj opisati, kaj se dogaja v gozdu jeseni, ko zorijo maline in zrastejo gobe. Ni ga kotička v gozdu, kjer bi ne bilo vika in krika, petja in kričanja. Pri nabiranju malin so ljudje silno brezobzirni in povzročajo gozdarstvu veliko škodo. Ker rastejo maline na odprtih, osvetljenih mestih, ki jih pogozdujemo, ljudje prezobzirno lomijo in teptajo sadike, ne zavedajo pa se, da slane pogozdovanje enega hektarja 12 000 do 15 000 din, čc saditev lakoj uspe. sicer se stroški povečajo še za spopolnjcvanje kultur. In da ne govorimo še o vsem tem, kar za nedeljskimi izletniki ostaja v gozdu! Da, to je samo nekaj težav, ki jih prinaša gozdu sodobno življenje! Nekdanje idilično in ne ravno lahko življenje v Trnovskem gozdu se je skoraj čez noč spremenilo. Vsekakor pa je v zadnjih nekaj letih doživelo večje spremembe kot prej v nekaj stoletjih.
TOSTRAN KAMNA NA KOTI 2200
DR. LOJZE DOLHAR
ilo je krasno, sončno julro, eden tistih dni, ki si jih planinci zapomnimo za vedno. Tak je bil dan, ko sem pred 30 leti občudoval razgled z Učke gore. Takral je ves prejšnji večer deževalo in nič čudnega, če je tako izpralo ozračje, da je bilo videti jadrnice po morju vse okrog Istre in tja do Benetk, da je ležala Istra človeku ob nogah kakor relief v muzeju.
Tako je bilo tudi listo jutro na Visoki Ponci, pa čeprav ni deževalo prejšnjega dne. Kakor nalašč - čutil sem potrebo prav po takem dnevu. Imel sem poseben namen: hotel sem uživati vrh. In sem ga na blazinah zelenice, ki jo je narava položila tja gor. Ni važno, od kod sem prišel, ali iz dežele sonca in so me njegovi prvi žarki spremljali na vrh, ali iz dežele teme, pa me je sonce šele na vrhu objelo. Kakor tudi ni važno, kje sem spal - spim v hribih povsod slabo, pa naj bo pri Tamarju v Planici ali v Koči v Povoju v dolini Mangrtskih jezer. Vse to me ne moti. da ne bi z vehko žlico zajemal vsega, kar mi daje vrh. Vrh Visoke Ponce.
Zakaj ravno ta vrh? Svojo posebno lego ima. Mejnik je. Vogelni kamen. Visok je
ravno toliko, da je z njega čudovit pogled na vse Julijce. Proti severu nima soseda, če izvzamemo Malo Ponco. ki se izgublja pod tabo onkraj Rateških vratc. Na desni je dolina (Mangrtskih jezer), na levi tudi (Planica), proti jugu pa beži pogled po grebenih Srednje in Zadnje Ponce k Strugu in v Kol ter k Jalovcu. Jeziček na tehtnici: cilj neštetih planinskih romarjev. Kajti mnogo jih pride sem gor z vzhoda, da vsaj s pogledom pobožajo zahodne brate in se srečajo z onimi, ki pridejo z zahoda s podobnim hrepenenjem po vzponih na sončni strani.
Na meji smo. Kamen priča o tem: l-J. Se pred šestimi leti se je tu šopirila nacistična nadutost: D-l. Jugoslavije sploh ni bilo. Ni jim bilo dovolj, da so jo zbrisali z zemljevida, še na kamnih ni smelo biti sledu po njej. Ker pa zemlje ni mogoče zbrisali, je še kamne slrlo kolo zgodovine.
Dopoldansko sonce me vabi, da si to pot ogledam predvsem zahodne gorske redi. Prva skupina tik pred mano je Mangrt. A še preden se oči začno ozirati po obzorju, se zamaknejo v dolino pod njim, ki te iz nje začudeno gleda dvoje velikih temnih očes: Mangrtski jezeri.
Iznad drugega jezera kipi veličastna severna stena Mangrta, enega najznačilnejših velikanov na robu Vzhodnih Julijcev. Pristop s severne strani na vrh je lahek - a le s potnim listom v rokah - lako čez Travnik kakor čez Plaze. Za severno steno pa ni treba potnega dovoljenja, a vendar nima obiskovalcev... Dr. Kugy, ki je hodil tod, še ko ni bilo potnih listov, je bil neštetokrat na vrhu, saj ga je ljubil zaradi razgleda in se tudi stene ni uslrašil, je nazadnje le dejal: »Nichts zu machen!« Najbolj mikavni vrh vse skupine je Vevnica. Sonce je zaljubljeno vanjo in mulokod se lako dolgo pomudi kaker ravno pri njej. Morda se je tudi nam prev zaradi tega toko prikupila: ob vsakem času se ti smehlja. Glej, tudi zdaj padajo težke megle čez Rob v Zagače, Mungrtu na ramena so se usedle, čez Škrbine silijo v Plaze - ali sem se zmotil v vremenu? 2e sem vstol in pomislil na sestop, pa me je Vevnica potolažila, kot nevesta se leskeče v soncu in mi pravi: »Zaupaj, sever je višji in moč-
PLANINSTVU NA ROB
Sele osmo leto sem član planinskega društva Tolmin. Zel mi je, da se nisem že prej včlanil, saj sem se rodil sredi gorskega sveta. Ze kot mladenič sem hodi: v gore, živel na planinah, sekal les v gozdovih po gorskih pobočjih. Vrednosti planinske organizacije in njenega pomena nisem poznal. Danes vem, da ljudje ne hodijo po gorah samo za kratek čas ali zaradi čistega zraka ali za zabavo. Mislim, da je obiskovanje gora neprecenljive vrednosti: odpočiješ si živce, razgledaš se po naravi. Ko sedaj hodim po gorah, se resnično počutim srečnega, veselega in zadovoljnega. Tu sem doživel resnično tovarištvo, sklenil resnična prijateljslva. Tu nisem slišal in ne občutil pomena besed kakor direktor, inženir, profesor, oficir. V gorah se ne klanjamo, celo redko vikamo drug drugega. Pozdravljamo se »srečnon ali pa »zdravo«. Mnogokrat si delimo hrano. V daljših odmorih, v dolgih večerih, ob slabem vremenu se pogovarjamo kot enaki, kot tovariši in prijatelji.
Nisem sposoben, da bi opisal lepote gorskega svelu. Lahko pa trdim, da vplivajo planine na telesno in duševno zdravje.
Tudi ko sem bil partizan, sem spoznal veliko razliko med tistimi, ki so bili vajeni gora, in tistimi, ki so prišli iz mesta. Hribovci so bili bolj iznajdljivi, znali so napraviti kolibe, ležišča, dobili vodo, z žico in s smodnikom zakuriti ogen|. Spominjam se jih, mestnih tovarišev in tovarišic. Imeli so dobro voljo, a na pohodih so omahovali. Nosili smo opremo, hrano, municijo, dostikrat ranjence. Mestni so bili brez kondi-cije, neprestano so prosili za zamenjavo, gorjani smo vzdržali po tri zamenjave. Ko smo se srečali gorenjski in primorski partizani, smo si segli v roke. Zakleli smo se slovesno in resno, da bomo čuvali naš gorski in dolinski svet do zadnjega diha. Kadar zdaj gledam naše otroke, si želim, da bi bili člani naših planinskih društev, da bi ostali" zdravi in postali krepki, da bi znali ceniti tovarištvo in da bi bili zmožni braniti našo domovino.	Zvone Kramar
SODNIKI O SMUČANJU
Bavarsko sodniško društvo je v začetku tega leta prirediio tridnevno konferenco o kazensko-pravnih in civilno-pravnih vprašanjih smučarskih nesreč. Na konferenci so sodelovali tudi švicarski sodniki. Bavarski justični minister dr. Held, zastopnik
nejši!« In se oziram no zahod, ki se mu megle odmikajo na jug: Ralcška ikrbina, Remšendol, Stožje, Rabeljska vratca - Rabelj - Kraljevi hrib - skupina Viša - Kanin - Montaž - Poludnik - Ojstrnik - in vmes Kanalska doline.
Pogled se je za hip ustavil na Jerebici, ki je prva onkraj Predilskega vrha. Njen severni sosed pa je Kraljevi hrib. Ves je »kraljev«, če naj to pomeni bogastvo. Gora je zakladnica svinčene in cinkove rude in od nje živi nekaj tisoč rabeljskih rudarjev. 2ivijo dobro, a osamljeni. Večina jih životari in se žrtvuje velikanu, ki rasle iz Rablja ter se kakor lava širi po vsej Kanalski dolini in še dalje. In v njem se vlečejo rovi, na sever in na jug in počez, celih 70 km.
Pravzaprav pa izhaja njegovo ime iz njegove postave: Konlji hrib (Köntenberg in ne Königsberg). Konta pomeni skok, stopnico. In kont je ta hrib poln, posebno na južno stran. Toliko, da jih ne bom pozabil nikoli več. Ko sem iznad njih nekoč prišel v noč, bi bil kmalu prenočil na planem, da ni zadnji hip, opolnoči, prišla pomoč, dober tujec z električno svetilko. Seveda lega niso bile krive prav samo konte, tudi pri tem je imel svoj delež sončni dan, ki je omamil duha, da je pozabil na kraj in čas.
Spet sem sedel na zelenico in odvezal oči. Pasle so se po mili volji. Kakor na častni Iribuni sedijo pred tabo Zahodni Julijci, vsi po vrsti. Nekaj skokov napraviš po Mrzli dolini, ki je tik pred tabo, pa se moraš ustavili v Trbiški krnici, najznamenitejši in najvišji visokogorski krnici vseh Alp. Vidna je daleč naokoli, najlepše pa z belopeške strani, posebno v dopoldanskih urah zimskih dni, ko se bleščijo v soncu njena ogromna snežišča.
Nad Krnico Višenjska skupina. Gmota, v kateri se posamezni vršaci tako tesno stiskajo, da učinkujejo kakor dovršen, mojstrski lik. Sele pod nebom se vrhovi ločijo. Tam spoznamo, da je sredi med njimi Divja koza, na njeni levi Rabeljska Krniška špica, na desni pa jo podpira Trbiška špica, nad njo in izza nje pa gleda velikan Viš s svoje piramide.
avstri|skega |ustičnega ministra in zvezni sodnik Lemp iz Lausanne so spregovorli uvodne besede, nato pa je o razvoju zadevnih pravnih odločitev v Nemčiji govoril lavn: pravobranilec iz MOnchna. Začelo se je z I. 1942, ko je višje deželno sodišče prvikrat obravnavalo smučarsko nesrečo. Za pravilno obnašanje smučarjev je izluščil šest osnovnih pravil (o tem smo pred leti v drugi zvezi že nekajkrat poročali); 1. Vsak mora obvladat, vožnjo v skladu s terenom in vidnostjo (kakor na cesli). 2. Zoornji, ki pripelje z večjo hitrostjo, mora paziti na spodnjega, če voz. počasneje. 3. Ce je sila oz. grozi Irk z drugim smučarjem, naj smučar sam od sebe pada. 4. Kdor vozi na progo s strani, se mora ozirati tudi na zgornjo stran. V vsakem drugem primeru si |e pozornost nazaj in navzgor težko zamisliti. 5. Na ožinah se smučar ne sme ustavljati. Ce pade, mora odstopiti. 6. Po progi navzgor sme smučar hoditi samo ob strani.
Diskusija je zavračala točko 3 (to je »tekstilno zavoro-,, češ da ima dodatne nevarnosti). Zavrnil jo |9 tudi dr. Pichlcr iz Gradco, ki ga štejejo za eksperta št. 1. Sodniki se niso zedinili glede krivde, če dva smučarja, ki enako dobro in hitro vozila, pridrvila v ožino. Prav tako so se razhajali pri vprašanju rizika pri tekmovanju, češ da vsak tekmovalec prostovoljno računa s tveganjem, naj je že kriv trka kdorkoli Avstrijski sodniki so podpirali lo naziranje, nemški pa so izrazili pomislek, da je tako stališče voda na mlin surovežem, obenem pa zakriva razliko med borbenim in individualnim športom. Tekmovalcc mora računati s poškodbami in to zavestno sprejema, pri rekreaciji pa je Irk vselej spodrsljaj, čeprov ni rečeno, da gre vselei za krivdo.
Švicarji so forsirali 10 pravil, ki jih je izdala FIS. Cim prej jih bodo vsi priznali, tem pret bo prišlo do enotne smučarske zakonodaje. Švicarski pravniki in temkajšnje sod n i |e zelo strogo obravnavajo obveznosti, ki jih prevzemajo žičniška podjetje za svoj promet.
Zelo obsežna so civilno pravna vprašanja o odškodnini za bolečine in materialno škodo, posebno ker je treba večkrat oceniti soodgovornosl poškodovanca. Manj se je konferenca dotaknila krivde smučarskega inštruktorja zaradi premajhne vestnosti in krivde producentov pri napakah opreme. Pri civilnem pravu gre za velike denarje, zalo se za to pravo zanimajo zlasti zavcrovalnice. Ni čuda, čc je doslej v vseh treh deželah bilo največ razsodb o civilnopravnih posledicah smučarskih nesreč.
Levo od skupine se proti nam zvrsti še nekaj vršacev Mrzle doline: Lepa glava, Huda polica idr. Desno pa Male Lastovice ter samostojne Višarske glave, ki premišljajo o časih, ko so v svojem drobu varovale pračloveka. (V neki jami so tam našli kij iz kamene dobe in ga zdaj hranijo v dunajskem muzeju.) Med Lastovicami in Višurskim. glavami je Prašnikovo sedlo, prehod iz Mrzle doline v Zajzero.
Južno od Lastovic pa te Zobniška škrbina popelje iz Trbiške v Zobniško krnico, ki je manjša od te, a daleč lepša: izhodišče za skoro na vse vrhove Viške skupine pa tudi na Veliki Nabojs, ki obroblja krnico proli severu. Sredi krnice sameva planinska
koča (Pellarini).	. , , ,	. • . v i-
Onkraj Viša je še nekaj vrhov, ki pa se nekam izgubljaj, kakor da se ne bi hoteli ne marali pokazati vpričo velikana, ki sega daleč čeznje, vpričo Poliškega Špika, kralja Zahodnih Julijcev. Spik ali Montaž je najvišji in najmogočnejši. Od povsod imponira. Od tod se zdi kakor pokrovitelj, ki sedi v ozadju na najvišjem presto.u. Od južne strani pa se mu približajo žametni travniki visoko pod krono. Na sever odseče 1700 m globoko v Zajzero. Nekako v sredi te se stena sicer prelomi in se zarežejo vanjo Hude Police, ki je vrh po njih dobil svoje ime, in prečkajo ogromno gmoto. Severna stena se šele nad njimi prav ustromi. Se večjega pa se pokaže z zahoda, iz doline Dunje, od koder gledaš sicer na njegovo ozko stran, a 2200 m visoko. Zato mu tam pravijo kralj Dunje.
Ob razgledih po gorah in ob mislih, ki so se prepletale med nje in jih božale z vseh strani, je minil čas. Se zrak se je sumljivo ohladil. Le čisto narahlo le boža toplota z neba in te opominja na sestop. A težko se je ločiti od gora. Se za slovo pogled na zadnjega velikana. Cisto zadaj v kot proti jugu se je postavil, zamaknjen sam vase - beli Kanin. Gora okamenclih sanj, gora začarane Rezije, proti jugu gleda daleč v brezkrajno nižino in prek nje do morja. Spomladi oživi, njen negibni kamen kljub ledenikom in neskončnim podom se razgreje in razgiblje, a ne iz lastne moči. Po njej je zaplužil smučar kakor nikoder drugod.
Vsaj polovico navzočih sodnikov, ki so se zbrali na konferenci, dobro pozna problematiko. ker sami redno smučajo, nekateri pa so celo tekmovali in bi i smučarski učitelji Pogrešali so Francoze, ki imajo v svojem Code civil posebno določbo glede ogrožanja. Sicer pa je zbudil pozornost sklep, naj bi se vsa stvar smučarskih nesreč obravnavala na zavarovalniškem področju.
SMUČARSKA VELESILA
250 ton mavca so porabili v pretekli zimski sezoni za imobilizacijo zlomljenih kosti in spahnjenih sklepov na alpskem področju. To je 20 vagonov - materiala, kje pa je druga »škoda«! In vendarle je vse to malo v primeri z užitki, ki jih smučarstvo ponuja" 50 milijonom smučarjem na svetu. Največ se jih seveda driča pri 4500 žičnicah, kolikor jih premorejo Alpe.
V	inozemstvu je zadnja tri leta močno napredovala varstvena službo na pistah. Nemški, avstrijski, švicarski juristi so poskrbeli zci pravila, po katerih ni več tako težko presoditi kazensko in civilno odgovornost pri nesrečah na smučiščih. Na muho so vzeli tudi smučarje, ki se ogrevajo pri točilnih mizah. Zedinili so se za mero alkohola, ki ga sme »nesti« tak smučar na deske in progo: 0,8 promila!
Na proge bodo že v prihodnji sezoni prodrle povsem plastične smuči. Innsbruška firma AIRVREM jih bo preskušala 20 000. Ce bo res, kar firma trdi, bo to prava revolucija v proizvodnji podaljšanih stopaL Smuči bodo lažje, hitrejše in ceneiše kot one z lesenim jedrom. In več bodo zdržale!
V	ZDA pa so zadnji krik smučarske mode - kovinske smuči. Pravijo, da za hojo in tek niso kaj prida, za spust pa fantastične.
Umetni sneg modre, rdeče in rumene barve ponujajo italijanske firme. Izhodiščni snovi sto polietilen in PVC, V Avstriji so večbarve umetne piste že uvedli blizu Kapruna. Umetni sneg so nametali na prisoje, da preprečuje prehitro kopnenje naravnega snega.
Pa se poslovimo od planin in si v naglici oglejmo nekoliko še dolino, v katero se polagoma spuščam. Sonce bo zdaj zdaj zašlo, v dolini ga že zdavnaj ni več. Temna in hladna je Kanalska dolina. Dolina ima sicer razmeroma dovolj sonca, ki pa se zaradi visoke lege ne more dovolj uveljaviti. Zato je mraz v njej. A ne povsod enako. Medtem ko v nekaterih vaseh kar prijetno greje, so vasi ali njih deli. ki pozimi nekaj tednov ali celo mesecev sonca ne vidijo. Je že res, da si zakurijo peči, a si ne ogrejejo srco in tako se ozirajo kakor skozi zamrežena okna za toplim soncem, za svobodnim soncem, ki ga zakrivata zdaj hrib zdaj oblak.
Pričujoči spis je „opisal pokojni dr. Lojze Dolhor in go objavil v Jadranskem koledarju 1952 pod imenom Borut. Op. ured.
PLANINSKI ZAPIS DR. VOJESLAVA MOLETA
MARIJAN BRECELJ
spominski knjigi, ki io kot nekdanjo last Močnikove družine, ki je dolgo časa bivala v planinski koči na Cavnu, hrani še živeči Huberl Močnik, stoji tudi naslednji vpis. Glasi se:
»Slowenio, ojczyzno moja, ty jesteÄ jak zdrowie,
lie cie trzeba cenic, ten tylko si? dowie
Kto ci? stracil.«
10. avgusta 1905.
Vojeslav Mole
iz Novega mesta
Madoslav = Josip Gruntar
veleposestnik iz Smarij
Vladimir Poljšak
stud.
A. Poljšak učitelj izpod Skolja
Tako lepo je tukaj, da se gotovo še kdaj vrnemo!« Knjiga-album zajema obdobje 1903-1908.
Umetnostni zgodovinar in pesnik dr. Vojeslav Mole je po rodu z Goriške, iz Kanala ob Soči. Tu se je rodil 14. dec. 1886. Družina se je večkrat selila. Gimnazijo je študiral najprej v Trstu, nato pa v Novem mestu. Leta 1904/1905 je bil sedmošolec. V svojih spominih (»Iz knjige spominov« 1970) pripoveduje, da je tista leta v vsem sledil nagnjenjem svojega (pol)brata Rudolfa, ki se je bil že odločil za slavistiko. Tako se je po bratovem zgledu začel učiti slovanskih jezikov: srbohrvaščine, češčine, poljščine. Da je bilo temu res tako, spričuje torej med drugim tudi ta planinski zapis na Cavnu, iz katerega lahko razberemo, da je Vojeslav Mole že takrat poznal vsaj nekatera vidnejša poljska literarna delo, zakaj gornji verzi niso nič drugega kakor prvi trije verzi Mickievviczevvega Pana Tadeusza (Gosooda Tadeja), ki v Debeljakovem prevodu slovensko takole zvenijo:
»O Litva - domovina, t: si kakor zdravje! Kako si dragocena, tisti le spoznal je, ki kdaj te je izgubil!«
Mole je seveda ta izvirnik prav »-rahlo- prikrojil in namesto besede »Litva«, napisal »Sloveni|a«.
O drugih treh bi kazalo povedali, da je bil Alberl Poljšak rojak iz Smarij na Vipavskem in da je prav tisto poletje z odliko maturiral nu učiteljišču v Kopru. Kako bi dr. Vojeslav MolA danes v daljnem Oregonu v ZDA gledul na to svojo gimnazijko ljubezen do Poljakov in njihove literature, potem ko je med niimi preživel večino svojega plodovitega življenja? Nedvomno bi bil tega spomina da se mu je luko zgodaj odkrila ;:usoda« njegovega življenja - vesel. Nam je tudi v dvojno veselje: zaradi Cavnu in zaradi Molefö, rojaka, ki je kesneje tako proslavil v tujini slovensko ime.
IZ ZGODOVINE SPD
CIRIL ZUPANC
1. Predlog za reorganizacijo
Leta 1910 je v cerkljanski podružnici vzklila zamisel o primernejši in bolj demokratični organizaciji Slovenskega planinskega društva. To pobudo je isto leto prevzela kran|-ska planinska podružnica, ker so vodstva drugih podružnic pričakovala, da bo na ta način ideja najbolje in najprej realizirana.	., . -
Vodslvo cerkljanske podružnice je svoio pobudo razmnožilo na cikloslil in |0 razposlalo vsem podružnicam SPD. Takole je dopis sestavljen:
Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva v Ljubljani
Dopisa od 15. novembra in 2. decembra 1909 sta dala povod, do se je nu letošnjem občnem zboru neše podružnico pretresalo razmerje naše podružnice napram osrednjemu društvu na podlagi obojestranskih pravil. Ta pravi,a pa so vse orej kakor času in namenu primerna, ker vsebujejo določbe, ki bodo sle| ko prej pogubno in razdirajoče vplivale na tako potrebno složno sodelovaje vsen podružnic.	, , •	,
Na podlagi podružničnih pravil je namreč vsaka podružnica v vsakem oziru brezpogojno podložna osrednjemu društvu, čigar pravna so vel|avna tudi zo
Ni nam1'namen s tem dopisom morda krilikovati delovanje osrednjega odbora. Obratno 1 Priznati mora vsakdo, da je do sedaj vzorno, požrtvovalno, zato tudi bogato z uspehi, a skrb za prihodnost, ker kedo nam jamči, da bo vedno tako, nam nareku|c te vrstice.
Osrednje društvo nam sme nalagati večje ali man|se prispevke od članov (g!e| dopis od 15. novembra 1909).
Osrednje društvo sme prevzeti v svojo oskrbo podružnične naprave, ako se rentirajo, v nasprotnem slučaju jih pusti na ramenih podružnic. Osrednji odbor je tako rekoč lastnik vseh podružničnih naprav; sploh je podružnica brezpraven član osrednjega odbora SPD. Kaj pa je osrednje društvo in kako pride do teh pravic? Po našem mnenju je rovno toko društvo, kakršna je vsaka druga podružnica ter ne bi smela imeti kot loka ne več ne man| pravic.
Osrednji odbor volijo čloni osrednjega društva. Ali so ti člani kaj več kot vsak član ene ali druge podružnice? Iz navedenega je razvidno, da je reorganizaci|u SPD nujno potrebna. Preosnovati bi se morda v večjih potezah toko, da bi v Ljubljani bila tudi podružnica SPD, a osrednji odbor bi volili delegati vseh podružnic na podlagi števila članov. Občni zbori osrednjega društva bi bili vsako leto v drugem kraju. Posamezne podružnice bi bile samostojna in svoje-pravnci planinska društva, nad njimi pa bi bile v Ljubljani osrednje društvo kot nekaka zveza slovenskih planinskih društev.
Kot alasilo te zveze naj bi veljal Planinski vestnik. katerega bi upravljal osrednji odbor in zahteval od posameznih društev prispevke od članov v toliko, kolikor bi v resnici znašali stroški za list.
V interesu celokupnega slovenskega planinstva prosimo osrednji odbor, da stvar natančno premotri in morde v ta namen skliče v primernem kraju, ce mogoče pred glavnim občnim zborom, anketo odposlancev vseh podružnic. Od tega pisma smo poslali prepis vsem podružnicam.
S planinskim pozdravom!
Dne 14. januarja 1910	Podružnica SPD
v	CerknBm, Goriško
Za odbor:
Anton Stres I. r.	Ivan Bonač I. r. načelnik talnik
Po tem predlogu se je torej že leta 1910 pojavilo ime Zveza slovenskih planinskih društev. Vendar je do realizacije pravzaprav prišlo šele po drugi svetovni vo|ni. Arhiv PD Cerkno je to zanimivi spis ohranil.
Osrednji del SVPB »Fianja« v Posicah
2 PASICE
Nc le v Jugoslaviji ampak že tudi marsikje zunaj naših meja jc poslala znana slovenska vo|aška partizanska bolnišnica »Frcnjoi. V globoki skalni grapi hudournika Pasice v bližini vasi Novaki pri Cerknem, občina Idrija, je bila la vojna bolnišnica od decembra 1943 do maja 1945. 522 ranjenih borcev se je ta čas tukaj zdravilo in večinoma tudi pozdravilo.
To bolnišnico so gradili poslopoma, tako da je v drugi polovici leta že imela okrog 100 ležišč za ranjencc. Zgradili so tudi električno centralo, shrambo za zdravila, izo-lirnico za umirajoče in za ranjence z zastrupljenimi ranami, pralnico in kopalnico, vodovod, operacijsko sobo, barako za rentgenski oparat in invalidski dom oz. barako za okrevanje.
Poleg vseh teh .objektov' je bilo okrog bolnišnice zgrajeno tudi več bunkerjev in mitraljeških gnezd za zavarovanje bolnišnice. Na vhodnem delu hudournika je bilo tudi nekaj dvižnih mostičev, ki so odpirali oz. zapirali vhod v bolnišnico. Za vse to delo je bilo potrebno veliko naporov in iznajdljivosti, obenem pa je bilo treba že v Cerknem in še bolj v Novakih organizirati dosleden vcrovalni sistem, ki je pomagal ohraniti razpored bolnišnice v največji tajnosti vse do konca vojne. Tudi to se je posrečilo. Danes je SVPB »Pranja;; svojevrsten spomenik NOB. Neka skupina Belgijcev je dobesedno onemelo, ko je videla to čudo. Nekdo med njimi se je takole izrazil: »Bosi in po kolenih bi morali hoditi po tem svetem kraju. Ce bi kaj takega mi imeli, bi tega ne uničevala voda. Impregnirali bi in dali v sleklo, da bi se čim dalj ohranilo!«
Domačinom je bila struga Pasice nekdaj neprijazna in divja. Izogibali so se je, saj skoraj ni bilo primernega vstopa vanjo. Pa vendar so bili planinci tisti, ki so jo odkrili in prvi nadelali vhod v to čudovito in romantično sotesko. Planinski Vestnik leta 1909 poroča o novih in obnovljenih markacijah, ki jih je cerkljanska podružnica napravila v Iclu 1908, in med drugim navaja: »Nova pot se je napravila v divne Posice. To je v skalnato sotesko, polno slapov, tolmunov, tesni in drugih prirodnih krasot.« Ko v istem letniku povzema iz poročila občnega zbora, navaja:
»Na drugi strani smo otvorili novo polje za naše delovanje. Po krasnih slapovih znamenite Pasice, ki nudijo na razmeroma majhnem prostoru nenavadno veliko naravnih krasot in zanimivosti, smo v prvem delu, to je do .hrama', napravili dostopne. Tudi za lo se imamo mnogo zahvaliti g. tehniku Perru Brelihu, ki je prebil večji del svojih počitnic v Pasicah, kjer je obdeloval strmo skalovje in vsekavul stopinje.« Še v poletju 1914 so razni planinci in izletniki obiskovali Pasice, kamor je bila iz Cerkna tudi vzdrževana markirana pot. Potem pa so ljudje na ta kraj pozabili, dokler ga niso spet našli purlizani, ki so ga uredili in uporabljali za še kako važne potrebe. Peter Brelih ni vklesal prvih stopinj zgolj za športno rekreacijo.
DESET LET
PRIMORSKEGA MEDDRUŠTVENEGA ODBORA PLANINSKIH DRUŠTEV JANKO FILI
29. julijo 1971 poteka deset let, edker se je sprožila zamisel o rednem sestajanju primorskih planinskih društev in o medsebojni pomoči pri reševanju organizaci|skih, qospodarskih in drugih zadev. Bilo je to na predvečer otvoritve prenov jene m povc: čane koče na planini Razor. Prijetno vzdušje, ki je vladalo ta večer, ob navzočnosti preko 160 planincev, ki jih je to prvo noč gostila adaptirana koča, je povsem po naključju združila v mali gostinski sobi zastopnike planinskih društev: A|dovsčma. Bovca, Kobarida, Podbrda, Kopra, Tolmina. Nove in Slare Gorice ter Trsta, predstavnikov Planinske zveze Slovenije ter gorenjskih planinskih društev Gorje in Javornik, - skratka skoraj mala skupščina Planinske zveze Slovenije.
Snidenje je bilo spontano, zato tembolj prisrčno. Vsakdo |e hotel priti do besede. Vsakogar je zanimalo delovanje, gospodarjenje, ležavc v Ajdovščini - zibelki prve slovenske vlade, kako napreduje Nova Gorica v primerjavi s »staro«, ki |i ni bilo usojeno sodelovati v poletu novoosvobojenih krajev. Nadalje, kako se dela v Kopru, ki mu nasprotno ni bilo usojeno deliti »svobodo- s Trstom v Svobodnem Irzaskem ozemlju. Ali se bodo Tolminci še vedno puntali, čeprav so si priborili toliko zazeleno svobodo? Pa primorski »gorenjci« - Bovčani in Kobarida!
Tako kramljanje in prijetno vzdušje je samo ob sebi sprožilo željo za ponovno sesta-ian e v raznih krajih širom po Primorski. Spozneli je potrebno pobližje ponosni Nanos, notranjski očak Snežnik, cerkljanski Črni vrh, Slavnik, ki bdi nad slovensko Istro, rojstni kraj goriškega slavčka - Vršno itd.	....
Večni problemi z oskrbnicami in oskrbniki naših koč, z nosaci, z vzdrzevan|em in obnovo planinskih domov so se zdeli mnogo lažji, lahko rešljivi, sa| so bili pri vseh v glavnem enaki. S skupnimi močmi, posveti, nasveti, pa bo vse epse in potekalo. Tako je bilo spoznanje prvega neorganiziranega snidenja planinskih delavcev Primorske. Zato se je takrat sklenilo, naj bi se taki sestanki vršili dvakrat lelno, spomladi in jeseni.
Tako je postal meddrušlveni odbor planinskih društev, kakor se »uradno« imenu|e. nekaka podaljšana vodilna roka Planinske zveze Slovenije, neuradni organ, ki pa le opravlja določeno funkcijo, kakor je to pokazalo in potrdilo prvo desetletje delovanj. Odbor združuje 15 planinskih društev (od teh dve v zamejstvu), in sicer: Ajdovščina. Bovec, Cerkno, Gorica (Italija), Idrija, Ilirska Bistrica, Kobarid, Koper, Nova Gorica, Podbrdo, Postojna. Sežana, Tolmin, Trst (Italija) in Vipava. Ta planinska društva (brez zamejskih) upravljajo 29 planinskih postojank - domov, koč m zavetišč. Zdruzuje|0 preko 6200 odraslih članov, mladincev in pionirjev. Posebno razveseljivo je, do |e v preteklem letu ori nekaterih planinskih društvih zelo zraslo število mladincev in pionirjev. Člani vseh 15 društev so naročeni skupno na preko 500 izvodov Planinskega Vestnika. Glavne teme rednih posvetov so tekoče zadeve posameznih društev Rednih posvetov, ki se jih udeležujejo po dva do trije delegati vsokega plcnmskega društva, je bilo do konca 1920. leta 23, od tega so bili trije izredni.
Tov. Ciril Zupane je v Planinskem Vestniku 1969 na strani 273 ze na kratko omenil delovanje meddruštvenega odbora in novedel kronološki red in kraje, kjer so se posveti vršili. Ker nekateri datumi niso točni, jih navajam ponovno. Prvotno je bil sedež meddruštvenega odbora v Kopru in mu je predsedoval dr. Branko Šalamun. To so bili začetni koraki, ki jih je dr. Šalamun s svojo vedro domiselnostjo in požrtvovalnostjo pravega planinca uspešno pripeljal po do tedaj še nemarkiranih stezah na pravo pol.	.	.
Od 27. 9. 1964 je sedež odbora v Tolminu in mu še danes predsedu|e Janko tili. Vsakokratni predsednik meddruštvenega odbora je po svoji funkciji istočasno tudi član glavnega odbora Planinske zveze Slovenije. Na la način povezuje posamezna društva med dvema skupščinama Planinske zveze Slovenije, ki se vršijo le vsako drugo leto. Predsednik meddruštvenega odbora se navadno udeležuje letnih občnih zborov, po potrebi pa tudi sej upravnih odborov planinskih društev. Medtem ko so si bila primorska društva prej tuja in prepuščena sama sebi, so se v letih delovanja meddruštvenega odbora bolje spoznala, spoznali so se na posvetih posamezni društveni predstavniki in člani, tako da se že imajo zu večje družino, primorsko planinsko skupnost Spontano so na posamezne občne zbore planinskih društev pričeli prihajati še zaslopniki sosednih društev, tako je vez bila tesnejša. Tudi z gorenjskim meddrušlvcnim odborom in planinskimi društvi so bili nevezani dobri stiki. Lep dokaz tekega sodelovanja je bil nadvse uspel planinski tabor z lepim in bogatim kulturnim programom 15. 8. 1965 v Lepeni.
Izredni posveti pa imajo nomen povezovati skupne akcije posameznih društev. Tciko so se planinci Primorske ludi zamejski - dne 30. 8. 1969 in 3. 9. 1970 dogovorili za uspešno organizacijo ob dnevu planincev, ki se vrši vsako leto drugo nedeljo
St.		Datum		Kraj posveta		Organizator
1.	29.	7.	1961	(ustanovni) v koči na planini Razor		PD Tolmin
2.	29.	10.	1961	v Mlad. domu »Kekcc« v N. Gorici		PD N. Gorica
3.	13.	5.	1962	v Tumovi koči no Slavniku		PD Koper
4.	24.	5.	1964	v Vojkovi koči na Nanosu		PD Postojna
5.	18.	5.	1963	v koči Zlatorog v Trenti		PD Bovec
6.	27.	9.	1964	v koči pri izviru Hublja		PD Ajdovščina
7.	7.	10.	1962	v domu »Rudar« Vojsko		PD Idrija
8.	27.	10.	1963	v plan. koči no Črnem vrhu		
				nad Novaki		PD Cerkno
9.	30.	5.	1965	v domu na Vršnem		PD Kobarid
10.	10.	10.	1965	v Podbrdu		PD Podbrdo
11.	29.	5.	1966	v Sežani		PD Sežana
12.	16.	10.	1966	v domu J LA v Tolminu		PD Tolmin
13.	2.	4.	1967	v domu družb, organiz. v II.	Bistrici	PD II. Bistrica
14.	22.	10.	1967	v domu lovcev in planincev v	Vipavi	PD Vipava
15.	27.	4.	1968	v Vojkovi koči na Nanosu		PD Postojna
16.	9.	11.	196B	v Tumovi koči na Slavniku		PD Koper
17.	14.	6.	1969	v domu »Rudar« na Vojskem		PD Idrija
18.	30.	8.	1969	(izredni) v N. Gorici		PD N. Gorica
19.	12.	11.	1969	v mlad. domu »Kekec« v N. Gorici		PD N. Gorica
20.	15.	5.	1970	(izredni) v mlad. domu »Kekec«		
21.	31.	5.	1970	v N. Gorici		PD N. Gorica
				v koči na Sviščakih - Snežnik		PD II. Bistrica
22.	3.	9.	1970	(izredni) v Novi Gorici		PD N. Gorica
23.	22.	11.	1970	v domu gasilcev v Podbrdu		PD Podbrdo
v mesecu septembru. Temu je namenjeno tudi vsakoletno srečanje - martinovanje, ki ga zc vrsto let organiziro Slovensko planinsko društvo iz stare Gor;ce v raznih kra|ih gorniega Posoč|a. Dne 15. 5. 1970 pa so se dogovarjali o programu in delu, ki na| bi ga posamezna planinska društva izvršila v letu varstva narave Letošnja glavna akci|a primorskih, predvsem posoških, planinskih društev pa je orqanizacia proslave 75-lelnice ustanovitve Soške podružnice slovenskega planinskeqa društva. V Planinskemi Vestniku iz I. 1897 na str. 60 je v poročilu o delovanju Soške podružnice vi. 1896 med drugim zapisano: »Misel, da bi se ustanovila prepotrebna podružnica blov planinskega društva ob zelenomodri Soči, da bi se z njo razširjalo zanimanje za divne naravne krasote v teh krajih in ohranil slovenski značai, se je bila pojavila ze koncc leta 1895 in v začetku leta 1896 itd ...«	"
Torej poleg zanimanje za krasote predvsem narodno-obrambni značaj društva' Kaj opažamo y Ich krajih po 75 letih? V dnevnem časopisju in revijah beremo člnnke za in proti spremembi naravnega okolja Gor. Posočja, za in proti zajezitvi Soče in aradn|i hidroenergetskih objektov. Dajejo se obljube o pomoči za razviianje turizma, ki na| bi izbol|sal skromne možnosti obstoja in preživljanja tamkojšnjegu prebivalstva z ohranitvijo edinstvenih naravnih lepot. Ne opažamo ali nočemo opuziti. da se trentarski domovi spreminjajo v vikende imovitejŠega sloja. Trentarji, 'Socani. Cez-sočani in drugo prebivalstvo Posočja nasploh pci morejo po svetu s trebuhom za kruhom. Gorme Posot|e izseljujemo, namesto da bi ga utrjevali, loda ne z bunkerji in utrdbami, kakor |o to delal 25 let fašistični okupator, ampak z omogočanjem obstoja na tem lepem koščku naše zemlje. Ne odseljevanje, bolje bi bilo priseljevanje in krepitsv zavednega živi ja ob zapadni meji. S pravilno urbanizacijo, s krajevno tipskim zgradbami, ne le s kmečkimi, stanovanjskimi, tudi industrijskimi, bi se omogoči obstoi domačemu in novodošlemu življu. Ne moremo si zamisliti zimskega turizma v tej dolini, če ne bo boljših in krajših prometnih zvez z domačim zaledjem. Samo inozemski turizem ne more bili perspektiven.
No zahodu in na severu naši sosedje vztrajno krepijo svoj živelj ob meji, gradijo tudi nova naselja in omogočajo obstoj priseljencem na etnično čisto slovenskem ozeml|u (pri Devinu, italijansko ribiško naselje na Opčinoh in si.). Tudi lake zadeve obravnavamo na noših posvetih in želimo, da bi se ludi vsa našo slovenska javnost zavedela tega, kajti 1o je zadeva nas vseh.
DRUŠTVENE
NOVI C E
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO TRST
V Gregorčičevi dvorani v ulici Geppa je bil 31. III. 1971 občni zbor Slovenskega planinskega društva, ki se ga je udeležilo lepo število članov in gostov. Predsednica dr. Mašerova je prebrala pozdravne brzojavke in pismo, ki so jih
Coslale Smučarska zveza Slovenije. Glas-ena matica iz Trsta ter SPD iz Gonce. Občni zbor so pozdravili tudi Dušan Košuta [SZ Bor), Mario Mugajna (PD Cankar), prof. Tine Orel (Planinska zveza Slovenije), dr. Šalamun (SPD Koper), Jožica Milavec (PD Sežana . Marjan Sušter-šič (Zveza planinskih društev v Italiji), Albert Urdih (PD Skamperle), Borut Ko-drič (RMV), Nadja Pahor (SKGZ) ter Miran Kuret (SD Breg). Občni zbor se je nadaljeval s poročili, za predsednico so ponovno potrdili dr. Sonjo Mašerovo, člani odbora pc so Ivan Visini, Stanko Perovšek, Štefan Bratuš, Ugo Margon, Nadja Košuta, Selma Micheluzzi, Enči Mugajna, Zdenka Trampuž, Pavel Križ-žančič, Joško Morelj, Vojko Bandelj, Iztok Furlan ter Silvana Bisca. Za namestnika sta bila izvoljena Savino Sancin in Ema Kerševan, v nadzornem odboru pa so Danilo Micheluzzi, Jože Cesar in Alojz Gec.
Iz tajniškega poročila [Selmc Micheluzzi) posnemamo, da je delo društva potekalo na kulturnem, rekreativnem in smučarskem področju. Društvo je priredilo več predavanj: Ing. Pavle Segu'a je opisal odpravo v Pamir leta 1969 in vzpon na Pik Lenin, prof. Franc Habe je prikazal Dansko in Norveško, ing. Boris Sancin narodni park Gran Paradiso, sledila sta alpinista Zvone Kofle- in Janez Brojan iz Mojstrane, ki sta prikazala svoje plezalne akrobacije v skupini Mont Bianca in domačih stenah, naravoslovec prof. Tone Wraber je s svojega vidika opisal odpravo na Annapurno II. in IV. v Nepalski Himalaji. Poleg teh predavateljev so člani SPD Trst poskrbeli zn več projekcij - posebno reportaž društvenega delovanja (smuč. tečaja, treningov mladincev, tekem itd.) v Skednju, v Zgoniku. Repnu, v Gregorčičevi dvorani in v mali dvorani kulturnega doma. Udeležili so se tudi orientacijskega pohoda v organizaciji SD Poleta, kjer je tržaške ekipa zasedla drugo mesto. Kot vsako leto so pripravili pustovanje v Gregorčičevi dvorani. Beležijo nekaj zanimivih vzponov in izletov: npr. na Volnik z ogledom kraškego botaničnega vrta, na Nanos, po novi zavarovani, lepi »Furlanovi poti«, na Ma-tajur, na Krn; s sodelovanjem PD Koper
izlet po Koroški, s sodelovanjem PZS izlet v Kanalsko dolino z vzponom na Poldnašnjo špico. Manjša skupina planincev je v Dolomitih opravila več vzponov. Sledili so vzponi na Viš, Polovnik in Blegaš. Dobro je uspel tudi turistični izlet po Dolenjski, vzdolž reke Krke do Čateških toplic.
V Glinščici so slovesno odkrili spominsko ploščo, delo umetnika Jožeta Cesarja, v spomin padlim planincem NOB: Tezeju Šavronu, Justu in Dolfu Blazini. Organizirali so tečaj smučarske telo-vaJbe in sicer: v prostorih PD Cankar, v telovadnici šole v ul. Frausen, pri Sv. Ivanu, v Barkovljah, v Križu, na Pro-seku, v Dolini in za odrasle v telovadnici liceja Prešeren na Vrdelski cest;. Skupno je telovadilo okrog 150 oseb. Priredili so 8 planinskih izletov in treningov in sicer: 2 treninga na bazoviškem terenu. 1 trening na sončnih ogradah pod Sv. Primožem, izlet na Kokoš, na Sv. Lenart in 2-kral na Sv. Primož. Teh izletov in treningov se je poprečno udeležilo 34 otrok.
Novembra meseca so priredili sejem rabljene smučarske opreme, ki je doseglo kar dober uspeh.
Z enomesečno zamudo je 10. januarja startal smučarski tečaj. Odločili so se za Sv. Anton pri Trbižu, ker je kraj posebno ugoden za tržaške smučarje. Sprejeli so 180 tečajnikov, cd katerih je bila velika večina naraščajnikov in popolnih začetnikov. Pri takem številu so morali zelo vestno pripraviti celotni program. Tečajnike so porazdelili v 13 razredov. 11 razredov je vadilo pri Sv. Antonu, 2 'za odrasle in tekmovalni razred) pa večinoma v ?abnicah. Učiteljev je bilo 5, vsi pripadajo trbiški smučarski šoli. V 4 nedeljah so dali tečajnikom kar 100 ur tečaja. Vsako nedeljo so peljali v Trbiž 4 avtobusi, poprečno število izletnikov je znašalo 212. Poleg 5 učiteljev je bilo vsakokrat 10 spremljevalcev. Lepo število izletnikov in tečajnikov je prihajalo z lastnimi avtomobili. Februarja meseca so se pričela conska tekmovanja. Teh tekmovanj se je udeležilo skupno 16 atletov, ki so nastopili na 9 tekmah.
Februarja se je udeležilo smučarskega tečaja poprečno 90 tečajnikov. Poprečno število izletnikov je bilo 121. Skupno je društvo organiziralo 40 ur tečaja. Letošnje 5. zimske športne igre 1971 so bile skrbneje pripravljene kakor leni. Tekmovanja so se vršila brez posebnih zastoiev. Organizacija letošnjih iger je delo odbora, v katerem so bili: Alojz Abram, Ciani Furlanič, Selma Micheluzzi in Marjo Sušteršič. Na dan tekmovanja
ja bilo no terenu 35 oseb z različnimi funkcijami,
Vse tri proge (za sankanje, za na^aščaj-nike in odrasle), je pripravil direktor trbiške šole Oskar Nikolaušič. Atlete so nagradili s 95 kolajnami, 12 pokali (nekatere so podarili Primorski dnevnik. Tržaška knjigarna, Slovenska kreditna banka, SKGZ, tvrdka Velox, Smučarska zveza Slovenije. 2 pokala mladinska revija Galeb), druge pa je dalo društvo, 2 para smuči je podarila tovarna Elan, te sta dobila najzaslužnejša tečajnika tečaja 69/70 n 70/71. Sodelavcem pa so porazdelili 47 spominskih kolajn.
Uspelo nagrajevanje je zaključila filmska reportaža tekmovanja, ki so jo pripravili člani sami.
Uvodno poročilo na občnem zboru je predsednica dr. Sonja Mašcrova navezala na ?5-lelnico obnovitve slovenskega tržaškega planinskega društva, ki se je po obnovitvi hitro razmahnilo, potem nekaj let spet zastajalo, zadnja leta pa se soet uspešno razvija. Takole je dejala med drugim:
»Razlaga te raznolikosti v delovanju ni vedno lahka; možno je, aa so med naj-boli važnimi činitelji življenjske razmere, ki so se v teh povojnih letin tako teme-I: i to in hitro spreminjale in se jim društvo ni znaio zadosti hitro prilagajati. K vzponu zadnjih let so pripomogli zlasti mladinci, ki so lakorekoč zrastli v našem društvu. Torej lahko rečemo, da društvo žanje, kar seje. To dejstvo bi moralo delovati spodbudno na nas vse, posebej sedaj, ko smo privabili v naše društvo pravo množico otrok, katerim je treba posvetiti mnogo čosa in truda, če bomo hoteli, da se naš začetni zalet ne ustavi prehitro.«
»Večjo pozornost bo treba posvečati pripravi našim sedanjim in bodočim tekmovalcem in njihovi udeležbi na tekmah conskega koledarja. Do sedaj sta nosila breme te naloge Selma Micheluzzi in Joško Moreli. Nujno je, da dobita sodelavce med drugimi slovenskimi smučarji, ki jim je pri srcu ugled slovenskega smu-čarstva.
Alpinistični odsek pod vodstvom Marija Geca je imel dvonedeljski plezalni tečaj v Glinščici ter izlet po novi zavarovani poti ra Nanos. Letos je vodstvo prevzel Iztok Furlan.
V preteklem letu smo začeli uresničevali našo zamejsko Irunsverzalo, oziroma vertikalo. Posebno podrobno je dr. Rafko Dolhar začrtal severni del do Rezije, ki se bo menoval po dr. Lojzetu Dolharju, mcinj je predelan srednji sektor, kjer smo prehodili in začrtali dober dei Slovenske Benečije. Neobdelan je le goriško-lržaški del, ki ga mislimo poimenovati po Zorku Jelinčiču.«
T. O.
PD LAŠKO
Planinsko društvo, ki skrbi za planinski dom na Šmohorju, lepi razgledni točki nad Savinjo, je imelo občni zbor 7. maja t. I. v dvorani restavracije >;Hum«. Poglavitni problem društvenega gospodarstva je trenutno cesta, ki jo delajo v strmi breg proli svojemu domu, v bližnji prihodnosti pa obnovitev doma. Spričo turističnega pomena in prometa, ki ga Laško ima, je prizadevanje za cesto in za modernejši dom utemeljeno, vendar društvo doslej ni naletelo na razumevanje krajevnih dejavnikov. Lepo se razvija mladinski odsek pod vodslvom tov. Str-bana.
Na koncu je zastopnik PZS prof. Tine Orel podelil odlikovanja, s katerimi je PZS počastila požrtvovalne društvene delavcc, med njimi predsednika tov. Kol-ška in veterana lov. Hrastelia, ki je občni zbor spretno vodil. Za društvo so veliko vredni tudi prvi mladinski znaki. Želimo, da bi si društvo v kratkem vzgojilo še nekoj mladinskih vodnikov, ustanovilo planinsko šolo in dobilo mentorje za vse, kar delaven mladinski odsek zahleva.
PD HRASTNIK
PD Hrastnik je opravilo svoj 22. redni letni občni zbor dne 25. aprila 1971 v svojem planinskem domu na Kalu. Poleg članov in mladine so se občnega zbora udeležili številni pionirji, predstavnik Planinske zveze Slovenije prof. Tine Orel, predstavniki meddruštvenega odbora zasavskih planinskih društev, predstavniki zasavskih planinskih društev in predsednik občinske skupščine Hrastnik. Predsednik društva Slavko Sentjurc je v prisrčnem planinskem vzdušju pričel občni zbor. Uvodoma je pozval udeležence k počastitvi spomina predsednika meddruštvenega odbora zasavskih planinskih društev dr. Francija Goloba in drugih članov društva - predvsem tistih, ki so preminuli ob zadnji rudniški nesreči v jami ^Ojslro ■ v Hrastniku. V svojem poročilu je predsednik poudaril, da je tudi planinslvo v Zasavju doprineslo svoj delež k ustanovitvi Osvobodilne fronte, katere 30-letni jubilej bo ostal v zgodovini zapisen z zlatimi črkami. Povedal je, da opažajo padec pri članstvu mladine in da bo polrebno poživiti delo z mladino. Poročilu predsednika so sledila šc poročila gospodarja, markccista, gorske straže, mladine in pionirjev. Gospodcr je poročal o uspehih in problemih pri upravljanju planinskega doma, v katerem je bilo v letu 1969 - 22,1 milijona, v lelu 1970 - 22,4 milijona starih dinarjev prometa. Markacist je poročal, aa so namestili 32
Udeleženci posveta primorskega MDO planinskih drušlev pred kočo pri irviru Hublja 27. 10. 1963. V sprednji »rsti prvi od leve Janko Fili, tretji Zorfto JelinJIf, Jelrtl Alfred Hvala
smernih tablic in opravili 172 prostovoljnih delovnih ur pri markiranju planinskih poti. Zelo aktiven je bil pionirski odsek, ki šteje 180 šoloobveznih pionirjev, število se še vedno veča. Imeli so planinsko šolo, ogledali so si planinske filme, o izletih v planine pa vodijo dnevnik vtisov. Za uspehe na tem področju gre zahvala prosvetnim delavcem — mentorjem na šolah.
V razpravi, ki je bila vsebinsko bogata, so sodelovali člani in gostje. Ti so poleg pozdrava zboru in najlepših želja izrekli društvu vse priznanje k doseženim uspehom. Predsednik občinske skupščine Hrastnik je predlagal, da drušlvo vključi v svoj odbor delovne ljudi, da bo občinska skupščina posvečala pozornost društvu, zaveda se pa, da zagotavlja občina društvu skromna sredstva za vzdrževanje ceste do planinskega doma. Na predlog predsednika o povišanju članarine od 1. 1. 1972 iz dosedanjih 7 dinarev na 10 dinarjev in po razpravi, v kateri je bil obrazložen predlog Glav-
nega odbora PZS, naj bi bila članarina vsaj 15 dinarjev, je bil slednji predlog sprejet.
Oblak Marjan
POSVET NAČELNIKOV MO PD SLOVENIJE
Vršil se je 27. 3. 1971 na Mrzlici. Kljub manjši udeležbi, kot smo jo pričakovali, pa je bilo omenjeno srečanje zelo delavno in plodno. Sprejeli smo pravilnik o vzgojnih prizadevanjih planinske dejavnosti, pravilnik o delu mladine ter pravilnik za slovensko člansko orientacijsko ligo. Omenjene pravilnike je pregledal in potrdil GO PZS in skupščina PZS. Zato se ne bi podrobneje spuščal v vsebino - sicer pa bodo vse omenjene pravilnike dobila društva, mladinski odseki ter mladinske skupine. Zelo zanimivi so tudi sprejeti sklepi, ki jih posredujemo naši planinski javnosti v celoti in sicer:	346
1.	Dan planincev naj dobi širši obseg in naj se preimenuje v »Teden planincev«.
2.	Ob 15-letnici organizirane planinske dejavnosti naj pripravi MK decembra 1971 srečanje vseli bivših načelnikov MK in KO ter aktivnih članov MK. Ob tej priložnosti naj predsednik PZS podeli priznanja zaslužnim planinskim micdin-skim delavcem.
3.	Prihodnji posveti načelnikov naj bodo v nižinskih planinskih postojankah, v bližini Ljubljane ali v Ljubljani, in naj bodo enodnevni. MK mora pred vsakim obvestiti dnevni tisk.
4.	Kadrovski problematiki morajo v bodoče posvetili vso pozornost MS, MO, PD, KÖ in MK. Delujejo naj v skladu s pravilnikom o delu mladine, zalo naj bodo stiki MK s terenom pogostejši, V bodoče naj MK oz. KO zadolži ljudi, ki bodo odgovorni za vzgojo in izobraževanje, orientacijo in delo s pionirji in bodo imeli stalen stik z MK.
5.	Nova delovna oblika naj bi bili sestanki načelnika MK s predsednikom KO, oz. vodje mentorjev s člani KO, zadolženimi za določena področja.
6.	Pospešeno je treba pripravili novo literaturo za vzgojo mladih planincev in skrbeti za ustrezna učilo, potrebna planinski šoli in vzgojnim akcijam MK PZS. Čimprej je treba izdati »Mladinski vodnik v planinski organizaciji«.
7.	Priporočilo RSPK, ki ga je izdal decembra 1969, je treba vsebinsko izkoristiti za poživitev planinske dejavnosti na šolah, zato je potrebno okrepili stike med šolami in našimi društvenimi delavci. Istočasno po želimo, da ZS SRS pripomore k vrednotenju dela planinskih mentorjev.
8.	O plenarnih sejah MK moramo obveščati vsa planinska društva, člane MK in KO. zapisnike sej sekretariata pa morajo dobiti člani MK in KO.
MK morajo zapisnike svoiih sej obvezno pošiljati KO; KO pa je dolžan o dejavnosti na svojem področju obveščati MK PZS.
9.	MK naj pripravi izbor slovenske mladinske planinske literature, ki je izšla pri naših založbah.
10.	Vzgojno delo MK morajo nadaljevati in povezovati tudi ostale komisije PZS (alpinisti, GRS, GV) z enotno vzgojno shemo in programom slovenske planinske šole. Program za MV in PS naj bo osnova za ta prizadevanja. Taka dejavnost pa zahteva ustrezna namenska sredstva n ustrezne prostore. MK naj iz svojega proračuna izdvoji več sredstev in jih na meni akciji pionir - planinec, tečaju za mentorje in nabavi učil zo vzgojne akcije MK.
11.	MK naj se dogovori z zdravniško podkomisijo pri GRS za kriterij pri izdaji spričeval za MK.
J. Melanšek
25-LETNICA SPD TRST
Kakor je napovedala predsednica dr. Ma-šerova na občnem zboru - 8. maja 1.1. je SPD Trst proslavilo svoj povojni jubilej. Proslava se je vršila v veliki dvorani Slovenskega kulturnega doma. Ob 18.30 so se v avli tega lepega doma zbrali zastopniki organizacij iz zamejstva in gostje iz slovenske republike, ob 20.30 pa je pred polno veliko dvorano spregovorila dr. Mašerova in najprej pozdravila številne goste, med drugim predsednika PZS dr. Miho Potočnika, nato pa v jedrnatih in prisrčnih besedah označila društveno delo in njegov pomen. Sledili so pozdrav: in čestitke navzočih gostov. Prvi je društvu izrekel iskrena voščila dr. Miha Potočnik, in poudaril, da je obletnica SPD Trst obenem tudi velik dogodek za vse slovensko planinstvo. Nato je sledil dobro pripravljen planinski večer na enem od najlepših slovenskih odrov. Nastopili so otroci, pred-šolski_ in šolski, mladinci, alpinisti in starejši pevci, zbrani v sproščenem pla-ninskeni vzdušju pred planinsko kočo, recitirali, peli in muzicirali so po programu. ki so ga s prijetnim humorjem vodili trije napovedovalci. Vsem. ki so večer pripravili, ga vodili in vsem, ki so pri njem sodelovali, je treba čestitati tako k zamisli kot k izvedbi in k posameznim točkam. Dvorana ni sledila s ploskanjem. Čutiti je bilo, da so prireditelji zadeli pravi ton in da so dosegli, kar so hoteli: Pokazali so, kako društvo kulturno in športno vzgaja svoj naraščaj, pevski zbor odraslih pa je dvorano združil in navdušil ob slovenski pesmi. Vmes je bila ludi recitacija pesmi Vinka Beli-čiča, na koncu pa so se zvrstile projekcije filmov in diapozitivov. Društvo je razp salo za proslavo 25-letnice kar 5 natečajev: za najduhovitejšo karikaturo s planinskim motivom, za najlepši planinski film in najlepši planinski diapozitiv, najboljšo pesem z motivi iz narave in za mladinsko risbo z najlepšim planinskim motivom.
Tako proslava kot navedeni natečaji so tržaškim planincem v čast. Lahko bi rekli, da jih je treba posnemati v njihovi ljubezni do društva, predvsem pa v povezovanju planinstva s kulturno dejavnostjo.
T. O.
VLASTJA SIMONCIC - 60 LETNIK
Pretekli mesec, 11. junija, je dopolnil 60 let popularni Vlastja Simončič, mentor planinskih fotoamaterjev, ki so v zadnjih dveh letih dosegli številna priznanju tudi zunaj naših meja. O njegovem delavnem življenju smo obširneje pisali v PV 1970/83 (T. O., Ob pomembni 20 letnici). Se vedno je neugnan v svoji neverjetni
alpin isticn
CENTRALNI PAMIR ZAPRT
Avstrijski »prijatelji narave« so julija 1970 bili pripravljeni oditi z odpravo v centralni Pamir, v področje ledenika Fed-čenko. Sovjetske oblcsti so jim tik pred odhodom sporočile, da je ledenik Fed-čenko za alpinistične obiske zaprt. V nadomestilo so Avstrijcem ponudili Trons-Alai s Piz Leninom, kar pa so Avstrijci odklonili.
RENDEZ-VOUS HAUTES MONTAGNES 1970
RHM, kratice za zgornji naslov, bo letos svoje srečanje imel v Kranjski gori in to od 21. do 28. avgusla. Prvič so se alpi-nistke srečale pri začetnici tega medna-odnega stika alpinistk Reznickovi v ^ngelbergu, naslednja leta so bile _ v Avstriji v Muyrhofenu, potem spet v Švici v Zermallu, lani pa je združil alpinistke, njihove može, vodnike n tovariše v navezi Chamonix. Bilo jih je 40 in to i? Nemčije, Bolgarije, Francije, Angjije, ZDA, Švice in Jugoslavije. Za letošnje srečanje vlada veliko zanimanje. V Franciji npr. zbira prijave soproga Jeana Franca, direktorja ENSA (frcncoske državne planinske in smučarske šole) v Chamonixu. Vidna osebnost med najuspešnejšimi alpinistkami sveta je naša prof. Barbka Lipovšek-Ščetinin, k[ je prispevala h knjigi Reznickove o ženskem alpinizmu zgodovino slovenskega »ženskega« alpinizma.
delavnosti kot tehnični sodelavec naše medicinske fakultete, koi mednarodni mojster umetniške fotografije, kot fotografski pedagog in organizator tehnične vzgoje, v kateri dela nepretrgoma že 20 let, kot predavatelj na rožnih vzgojnih zavodih, doma in v tujini, kot organizator rezstov in mednarodnih srečanj planinskih amaterjev.
Doslej je prejel lepa priznanja: »Zlatega kozoroga;: Planinske zveze Jugoslavije, zlato plaketo »Boris Kidrič« Ljudske tehnike Jugoslavije in trikrat «Nagrado Toneta Tomšiča: za novinersko delo. Mestna skupščina mu je podelila -Nagrado mcsici Ljubljane« 1971 za vzgojno delo in dosežke pri medicinski dokumentaciji. Našemu požrtvovalnemu sodelavcu iskreno čestitamo in mu želimo še mnogo zdravih let!
e novice
ŠOTOR ZA ALPINISTE
Hiebelerjev šotor za bivak, pravijo, je resnična novost, ker ga lahko olpinist razpne na najmanjšem prostoru, celo na takem, kjer je doslej uporabljal samo vrečo za bivak. Solor se lahko prilagaja prostoru, postavi se lahko celo vertikalno, da na ta način zavaruje prostor za bivak. Ker je okrogle oblike in absolutno nepremočljiv, ker ima ogrodje iz peresno lahke umetne srovi (fieberglasl in ker z vsem tehta komaj 1380 g, bi ga res uteg: nili rabiti za primere, v kakršnih doslej na šotor nismo pomislili. Dolg je 200 cm, širok 115 cm, visok 80 cm, zvija pa se na 50 X'O cm. Za tako stvarco cena niti ni visoka. Zanj je treba odšteti 229 šfr.
NAPREDEK GRS
Reševcnje Kimure i z severne stene Eiger-ia odpira novo dobo v reševanju iz sten. Od I. 1957, ko so reševali Cortijo iz približno istega mesta je reševalna tehnika zares napredovala.
O tem smo pred nekaj leti že pisali. Zdaj provijo v Švici, da so Kimuro lahko živega rešili, ker so imeli za seboj izkušnje v Lednarjevero primeru. Lednarja so iz Matterhorna spravili mrtvega, štiri mesece po nesreči, in pri tem uporabili najmodernejše orodje. L. 1968 so ga delje uspešno uporabili pri reševanju v severovzhodni steni Badile, ko so »iz brezupnega položaja rešili jugoslovanski zakonski par po petih nočeh bivakiranja '.
Pri Kimuri so vse reševalce postavili na vrh Eigerja s helikopterjem, ranjenca pa z grebena Mittellegi z električnim vrete-nom potegnili v mirujoči lebdeči helikopter. V primeri z letom 1957 je bilo obveščanje zares bliskovito, vzdigovanje v steni pa ne dosti počasnejše, v 20 minutah sc je Kimura nemočen dvignil za 100 višinskih metrov. Res pa je, da je bilo vreme sijajno, medtem ko so I. 1957 Cortija počasi vlekli pri -15" C in pri vetru 120 km/h. Faktor vreme pa je za helikopter med prvimi. Če je ta neugoden, mora ponesrečenec še vedno računati na tradicionalno reševalsko požrtvovalnost in na improvizircna sredstva.
JAPONSKI HIMALAJCI
Dhaulagiri (8167 m) sta oktobra 1970 spravila podse Japonca Kcvata in šerpa Lhakhpa Tensing in sicer po dolgem jugovzhodnem grebenu. Ze I. 1950 si je ta greben ogledoval Maurice Herzog, vendar ga je zadržal no severovzhodnem ledeniku, zdel se mu je prenevaren. L. 1968 je ta ledenik pokopal ameriško ekspedicijo. Japonca Vctanabe in šerpa Lhcikpa Tsering sta približno v istem času prišla nu Pic 39, ki ga imenujejo tudi
Manaslu II. ali Dahura Himal (7835 m). Pri sestopu je oba dohitelo smrt. Japonci so ria tu vrh poskušali priti že I. 1961, ponovili pa so poskus tudi I. 1963 in I. 1969.
POZDRAV Z EVERESTA
Toni Hiebeler, urednik ;Alpinismusa«, münchunske revije, znane in brane po vsem svetu, se je kot član IHE (Mednarodne himalajske ekspedicije 1971) z razglednico spomnil tudi urednika Planinskega Vestnika. Pod Hiebelerjem se je podpisal vodja ekspedicije Norman G. Dyhrenfurth, druge podpise prepuščamo dešifrerskim aii celo dekripferskim sposobnostim naših bralcev. O IHE smo v našem glasilu že poročali, novice o njej pa so bralci golovo zasledili v domačem in tujem dnevnem tisku.
T. O.
S KOMPRESORJEM NA CERRO TORRE
Fra ncoz poročajo, da je Cesarc Maestri lani dvakrat pevedel ckspedicijo na Cerro Torre. Z njim so bili Alimento, Claus, Fova, Valentini in Vidi, manj zna-
Pozdrav IHE Ml. Everest dircttisslma, gl. pozdrav z Evaresta na tej strani desni stolpec.


< k >
<^<41
a
UJ
2 MOUNT EVEREST DIRETTISSIMA
>
ft Mi

/ft^/oi*
Prof. Tine Or« c/o Planinska SI oveni jf> Dvorzakova y
Ljubi Jana Yugoslavia
ne plezalske osebnosti. Načeli so jugovzhodno steno in jo opremili do 200 m izpod vrha. Novembra 1970 ga je spremljal tudi Baldessari, na vrh pa je Maestri stopil z Alirnento in s Clausom. Ekspedicija je imela s seboj 3 kg težki pnevmatični sveder in 50 kg ležki kompresor, ki so ga čez steno vlačili z vretenom. NI povsem gotovo, če so to moderno zverinico uporabili za ukrotitev nedolžne stene.
ŠE O SMUKU S PIK LENINA
(K notici PV 1971, str. 191)
Novica o podvigu Kostje Klecka, ki je bil prvi s smučmi na Pik Leninu, ie v bistvu točna, v podrobnostih pa ne. To sicer ni kdovekaj važno, ker pa sem bil pri tej »smučijadi« poleg, bi zgodbico rad dopolnil.
Vzpon r.a Pik Lenina je Kostja (s kulerim sva bila Riko Salberger in jaz v isli grupi, pod vodstvom Kostjinega brata Borisa) opravil v treh fazah. Do tabora 1 je smuči nosil. 16. 7. jih je nesel do drugega tabora 5200 m visoko ter se popoldne okror 15 ure po razmehčanem srenu odpeljal do tabora 1.
V času druge aklimatizacije je bil z dil-cami dne 22. 7. na 6148 m visoki Razdelni ter se po 12. uri zopet odpeljal do tabora 1 Tisti, ki smo sestopali peš, smo rahlo obžalovali, da ne moremo biti tako urni kol postavni Kostja. Žal naše vijuganje ni bilo tako elegantno, lo tu in tam je ta in oni naredil piko v razmeh-čane snegove. Riko se je do platoja nad taborom 2 peljal po zadnji _ plati. Vzpon na vrh je naša skupina opravila 2. avgusta. Kostja, Boris in še nekateri krepki fantje so nas pustili za seboj za kako uro in so bili na vrhu med 15. in 16. uro. Startali smo iz tabora 4, 6500 m (ne 6800 m). Filmal je Boris, Kostjin brat, s težkim kanonom, ki sem ga nosil na
sestopu od tabora 4 do Pcremičke ped Razdelno in je s svojimi 7,5 kg krepko zavdal mojim močem. Če se ne motim, je bila kamera za 32 mm film, akumulatorje smo pustili v obdelavo viharjem kar v taboru 4.
Bolgar Enčo je filmal dogajanje na vrhu s svojo 8 mm mišnico ter je komajda ujel kaj Kostjinega podviga. Slednji je namreč pričel spusl nekaj sto metrov južno od nas (severni vrh) in ga je s tako kamero lahko le spremljal, kolikor ga sploh je, saj je imel polne roke dela z drugimi alpinisti, ki nas je na vrhu mrgolelo.
Z vrha do platoja (7000 m) spust ni težak, bolj nevarno je bilo od roba platoja do tabora 4. Po pravici povem, da mi ni znano, če je Kostja lahko vse opravil na smučeh, vendar so fantje povedali, da je sestop opravil po načrtu. Vsekakor je bil v taboru 4 dolgo pred nami. Ko se je ponesrečil Bolgar Četin Aliev. smo šli nekateri s kraja nesreče v tabor s smučmi, nu katerih so kasneje spuščali težko poškodovanega četina. Smuči je na kraj nesreče nesel Boris Klecko, srečal sem ga žc na poti, blizu tabora ob 21. uri, kmalu potem, ko je zašlo sonce.
Naslednji dan so smuči rabile za transport pokojnika, torej se Kostja ni mogel peljati z njimi iz tabora 4 v dolino. To ie nekako tistih manjkajočih 350 m (T 4 — Razdelna), proga Rczdelna-Leninov ledenik pa je bila že prevožena. Koslja je bil ves čas v skupini, ki je spuščala truplo pokojnika.
Od tabora 1 dalje so smuči kot vsakokrat romale na Kostjinih ali Borisovih ramenih do baznega tabora. Podvig je bil za Kostjo in vso našo skupino lepo doživetje in seveda uspeh, ki smo ga Kostji iz srca privoščili. Je silno prijeten fant, odličen tovariš in gornik, bil je na vseh sovjetskih sedemtisočakih, na Pik Leninu je bil 2. avgusta 1969 že četrtič.
Ing. Pavle Šegula
narave
varstvo
PREDLOG PLANINSKE ZVEZE ZA BODOČE ZAVAROVANJE REDKE FLORE V SLOVENIJI
22. člen zakona o varstvu narave iz preteklega leta določa, da je treba uskladiti z novim zakonom vse doslej veljavne naravovarstvene akte v Sloveniji. V la namen je bila pri republiškem sekretariatu za urbanizem postavljena posebna komisija z nalogo, da zbere predloge vseh
zainteresiranih organizacij ter izoblikuje leze za izdelavo novih predpisov. Komisija pri sekretariatu dela v več podkoini-si|ah po posameznih področjih vprašanj, ki bi jih bilo treba uredili z naravovarstvenimi predpisi
K sodelovanju je bila pozvana tudi Planinska zveza Slovenije, ki je pred kratkim predlagala republiški predpis o zavarovanju redke in ogrožene flore:
1. Novi zavarovalni ckt noj — skladno s sodobnimi načeli in izsledki ekologije in botaniko -uporabi kombinirano metodo zavarovanja. Zavaruje naj:
—	tiste posamezne prosto rastočo rastlinske vrste, ki so ogrožene na celotnem ozemlju Slovenije;
-	tista posamezna rastišča (biotope), ki jim zaradi nevarnosti spremembe rastnih pogojev, morebitne zazldave ali množičnega turističnega obiska preti propad celotnih rastlinskih združb, ki so vredne zavarovanja, bodisi zaradi botanične posebnosti ali zaradi izjemna turistične in estetske vrednosti. Zaradi večje preglednosti predlagamo, Ha se obe vrsti zavarovanja rešita z enotnim predpisom. To bi omogočilo širšo publicitcto in hkrotl učinkovitejši nadzor. Ce pa to ne bi bilo mogoče, naj se hkrati in čimprej Izdelata oba zavarovalna akta, akt o zavarovanju rastlinskih vrst ter okt o floristlčnih rezervatih v SR Sloveniji.
2.	Seznam zavarovanih rastlinskih vrst naj ba čim krajši in preglednejši. Rastlin no kože zavarovoti zgolj zaradi njihove botanične redkosti, če niso hkrati tudi dejansko ogrožene. Za ogrožene redke rastline po_ Jem predpisu pa je šteti samo tiste, ki se množično nabirajo za šopke ali ki se uporabljajo v ljudskem zdravilstvu. To pomeni, naj bi bil novi predpis pravi »lex papillaris«, ki bi se nanašal na vse občane, medtem ko je trebn nabiranje in promet s kamercialn'ml zdravilnimi zelišči urediti s posebni m predpisom. O tem dajemo poseben predlog.
3.	Varstvo rastlinskih vrst je treba urediti teko, da ne bo oviralo rudnega nnčlna gospodarjenja na površinah, kjer le rastline rastejo (tuša, košnja). TI načini gospodarjenja namreč ne predstavljajo nevarnost! 7a rastline, ker se oravlfu;iiu opravljajo v času. ko so tu rnstiinc (trajnice!) ie zaključ le svoj razmnoževalni ciklus (cvctonjn, semenltev) Redke rastlinske vrste naj bodo torej s svojim nadzemnim delom zavarovane samo v času cvetenja in zorenja, lo izkopavanje in ruvanj» naj bosta prepovedana vse lelo. Če tega probleme ne Lre-dl mo tako, povzročimo popolnoma nepotreben spor z uporabniki zemljišč In spravimo s tem celotno zavarovanje pod vprašaj. V zavarovalnem aktu je treba izrecno navesti, da se nonaša na vsako posamezno rastlino, ker so glede tega nrccrj razširjena nekatera napačna pojmovanja.
4.	Po gornjih načelih naj bi bile v bodeče zavarovane naslednje redke rastlinske vrste:
I.	Velkonočnica (Pulsatlla grondis), 2. Kranjska lilija (Lilium corniolicum), 3. Turška lilija a'l zlati klobuk (Lilium martagon), 4. Erstična lilija (Lilium bulbiferum), 5. Ozkolistni narcis (Narcissus štel-Iuris), 6. Blag nje v volčin (Daphne blaytiyana), 7. Lovorolistn: volčin (Daphne laureola), 6. Dišeči volčin (Daphne cneorum), 9. Progasti volčin (Daphne striata), 10. Navadni volčin (Daphne mezereum),
II.	Alpska možina (Erynaium alpinum), 12. Lepi jeglič ali cvrlkelj (Primula auricula). 13. Kranjski jeglič (Primtlo ccrniolica), 14. Rumeni svišč ali kosutnik (Gentlara lutea), 15. Panonski svišč (Qen-tlana pannonica), 16. Sternbergov klinček (Diant-hus Sternberg!}), 17. Planika (Leonlopadlum aipinum). 18. Črna murka (Nigrltella nigra). 19. Rdeča murka (Nigritella rubra), 20. Lepi čeveljc (Cyprlpe-dium calceolum), 21. Arnika (Arnica montana).
Ce bi se ne mogla zavaroveti posamezna pomembnejša rastišča l aktom o rezervatih, prihajajo kot vrsta eventaaho v poštev še močvirski tulipan ali logarica (Fritillaria molnagrls), rjasti sleč (Rhododendron ferrugineum). rumeni sleč (Rh. luteum) ter Clusljev, Kechov In FrShllehov svišč (Gentianu Cl., Ko., Froe ) — (Ti svišči le v primeru, kolikor se se uporabljajo v ljudskem zdravilstvu, ker s samim trganjem po našem mnenju niso pretirano v nevarnosti).
Od drevesnih vrst prideta v poštev za zavarovanje tisa In domači oreh.
5. Zaradi posebno bogate in pestre flore, med kutero se nahajajo tudi redkejše rcstlinske vrste, bi bilo potrebno zavarovati nekaj predelov, ki imajo velik turistični In estetski pomen. Bill bi naj to floristično turistični rezervati z blo-gim varovalnim režimom, predvsem zaradi zaščite pred škodljivim ravnanjem turistov. Hkrati pa bf, oh ustrezni propagandi in opremljenosti, predstavljali ti predeli prvorazredno turistično mikavnost, kar bi zlasti koristilo lokalnim Interesom za razvoj turizma. Zato pričakujemo, da boda ti faktorji naš
predlog podprli, saj ne posega v obstoječe gospodarske Interese.
Varovalni režim naj bi obsegal:
—	prepoved uničevanja vse flore;
—	prepoved sprememba rastnih pogojev;
—	(dovoljen bi bil dosedanji način gospodarjenja, varovalni režim bi ne posegol v obstoječe lastninske odnose);
—	prepoved zazidave (rrardn z Izjemo posameznih turističnih objektov po poprejšnji odobritvi pristojnega organa za varstvo narave;
—	preooved gibanja zunaj obeleženih javnih poti. S tem torej ne mislimo na stroge rezervote. namenjeni znanstvenim raziskavam, o katerih naj bi dale predlog same raziskovalne institucije.
6.	Za rezervate v smislu prejšnje točke prihajajo v poštev:
1. Malo polje pod Triglavom. 2. Črna prst, 3. Mangrt, 4. Mlinarica, 5. Golica, 6. Begunjščica,
7.	Okrešelj, 8. Repov kot, 9. Komen (Smrekovec), 10. Urši ja gora (sev. pobočje), 11. Boč, 12. Do-načka gora, 13. Vel. Kozje, 14. Notranjski Snežnik, 15. Čaven, 16. Slavnik, 17. Šotna barja na Pokljuki In Pohorju.
Meje teh rezervatov bi bilo treba že določiti po posvetovanju z botaničnimi strokovnjoki ter krajevnimi faktorj i. Razglosilev zuvarovanja pa spada pod 1. odst. 10. čl. zakora o varstvu r.arave v republiška pristojnost.
Meje teh rezervatov morajo biti vsaj r.a vseh javnih pristopih enotno zaznamovane z napisom, ki natanko pojosnjuje varstveni režim in sankcije za kršitev. Enaki opozorilni napisi hI morali biti tudi v vseh javnih turističnih objektih na zavarovanem območju. To Je treba zagotoviti s predpisom.
7. Nabiranje in promet z zdravilnimi In drugimi prosto rastočimi zelišči naj uredi poseben predpis, ki bo jamčil tudi interese varstva narave. Pred-lugamo, naj ta predpis vsebuje zlasti tele določbe:
1.	za odkup in promet so pooblaščene suma poimensko določene gospodarske orqanizacije; za izdajo teke odločbe je potrebno vnaprejšnje soglasje pristojnega republiškega organa za varstvo narave;
2.	7ell5ča smejo nabirati samo osebe, ki jim izdajo pooblaščene gospodarske organizacije pismeno oot^dilo; potrdilo mora vsebovati navedbo rastlinskih vrst in lokacij, nn katere se nanosa; za zlorabo tega potrdila odgovarja Izdajatelj po splošnih načelih soodgovornosti delodajalca;
3.	Vsakoletni odkupni program pu asortimanu, količinah 'n krojih nabiranja mora poprej potrditi republiški organ, pristojen za varstvo narave.
S tem predpisom že imo oreorečiti morebitno pretirano nabiranje raznih zelišč v komercialne namene, kar bi v posameznih primerih lahko ogrozila obstoj in regeneracijo nekaterih rastlinskih vrst. ki sicer niso zavarovane.
Marko Selan
VW NA DUFOURSPITZE
Res se je io zgodilo 19. maja 1970. Svetovno znanega »hrošča« so dali v mrežo, pa obesili na helikopter, ki je startal s Thcodulskega prelaza (3200 m), drug helikopter pa je bil v pomoč ž opozorili. Volkswagen je pristal točno na vrhu Dufo-urspitze, dva gorska vodnika sta ga zavarovala, z letalom »Pilatus-Porter« pa so prav tisti čas prileteli reporterji, fotografi in filmarji. Imeli so za svoie opravilo rav malo časa, kajti pritisnili so oblaki, a reklamo pc je bilo dovolj in to pod geslom, da je »VW dosegel vrh avtomobilskih nakupov v Švici v i. 1969h. Preveč pa je bilo zc varuhe narave, saj so v Švici strogo prepovedani alpski poleti zarodi reklama in propagande. Za prekršek ne odgovarjajo samo organizulorji, ampak tudi šef letališča v Sittenu, metični luki reklamne eskadrilje. Dr. Max Oechslin, ki
;e proti temu neokusnemu reklamnemu ropotanju ogorčeno protestiral, tudi ni štedil z očitki na rovaš ilustriranega ma-gazina, ki je posvetil celo stran reportaži »VW na Dufourspitze«.
NARAVNI PARK LANGUEDOC
Znanstveniki v Montpellieru so odkrili iz-icmr.o floro in favno v pokrajini Haut-Languedoc, ki ima poleg drugega tudi
zanimivo plezalsko torišče v Corcuxu, o kalcrem nekateri pravijo, da je lepši od Yosemite. Pokrajina oosega 170 000 ha. naseljena je s 35 000 ljudmi, razdeljena je na 95 občin. Zaradi geografske lege, je socialno posebej izolirana, zato so jo francoske oblasti oklicole za naravni park. Pri gospodarjenju z njim so se ozirali predvsem na prebivalce domačine, vpel ali pa so režim, ki bo ob skovalcem koristil z vsem, kar taka pestra, prvobitna pokrajina lahko daje.
iz planinske
GEORGE SONNIER, GORA IN ČLOVEK
Pisatelja srečujemo v francoski planinski literaturi že dvajset let. Je nedvomno eden od najvplivnejših francoskih avtorjev, ki globlje razmišljajo o odnosu človeka do gorske narave. V tej knjigi je na 300 straneh izbral nekaj velikih zgodb iz zgodovine alpinizma. Današnje alpiniste primerja z raziskovalci 16, stoletja s to razliko, da danes nimajo več kaj prida raziskovati. Od avtorja knjige -Gorski zdravnik« (Un mčdecin de mon-tagne) in »Kjer vlada svetloba« (Oü rčgne la lumiere) je francoska kritika (A. de Cha-tellus) pričakovala več, predvsem po stališče do alpinizma v Alpah, ki so že »preveč odkrite«.
SILVAIN SAUDAN, SMUČAR PO NEMOGOČEM
Paul Dreyfuss je pri Arthaudu v Grenoblu izdal knjigo o Sauaanu. o katerem smo v Razgledu po svetu I. 1970 dvakrat poročali. Naslov knjige (Skieur de ('impossible) spominja na Terraycvo besedo »la conquete de nnutile«, osvajanje nekoristnega.
NASE JAME, 12 (1970), Glasilo Društva za raziskovanje jam Slovenije, 120 strani, 1971.
Dvanajsti letnik »poljudno znanstvene publikacij s področja jamoslovja in kra-soslovja« krasi luksuzna oprema in pa obvestilo, da je bilo ob jubileju Društvo za raziskovanje jam Slovenije odlikovano z redom zasluge za narod s srebrno zvezdo. Dvanajsti letnik revije, »ki je namenjena raziskovalcem podzemlja in drugim, ki jih zanima ta ve a naravoslovja«, je posvečen 60-letnici obstoja in raziskovalnega dela društva. »Sodelavci posreduj) domači in tuji javnosti rezultate
literatur e
svo>ga dela, da bi povečali in obogatili znanje o našem krasu in vzbujali za-nimarne zanj.«
Jubileju sta posvečena poleg poročila o jubilejnem zborovanju jamarjev v Ljubljani še dva uvodna članka. P. Kunaver se spominja česov ob ustanovitvi DZRJ ieta 1910, F. Habe pa p^še o nekaterih rezultatih in problemih DZRJS. Obo članka lepo in pregledno orišeta zgodovino in dosežke 60-letnega raziskovalnega dela.
V	nadaljevanju so razprave, ki osvetljujejo nekatera področja dela in kraške objekte na slovenskem krasu P. Habič piše t noši največji jami, Pološki jami, ki je z 8020 m dolžine in 465 m globine naj-qloblja jama v Jugoslaviji. Jcma ima katastrsko številko 3000. Pri raziskovenjih že vrsto let sodelujejo vse slovenske jamarske skupine. > Pološka jama je in bo simbol skupnega dela slovenskih jamarjev. Hkrati pa je Pološka jama lep primer, kako se z vztrajnim delom in sistematič; nim raziskovanjem lahko dosežejo izredni uspehi.« I. Gams je nrispeva! razpravo o konimelričnih meritvah v Postojnski jami in o vprašanju speleoterapevtskega raziskovanja pri nas. Lotil se je vprašanja, ki ga obravnavajo in raziskujejo že v drugih evropskih deželeh, predvsem na Mudžarskem, ČSSR in v ZR Nemčiji. Omenjeni podatki sicer niso posebno vzpodbudni, vendar bi sistematično raziskovanje še v drugih jemah dulo vrsto ne le za medicino važnih podatkov, ki bi jih lahko izkoristili pri p-eučevanju še v drugih panogah.
Rcido Gospodarič je iz svojega_ sistematičnega dela 7. območja Cerkniškega je-jera prispevni članek o nekalerin ponorih na obrobju Cerkniškega jezera. Poroča o opazovanjih in analizira njihovo delovanje.
V	nadaljevanju sledi razprava o hšdro-faciii, tipu kraških podzemeljskih voda v Sloveniji (D. Novak), o opazovanjih prezimovališč nelopirjev v slovenskih jamah (H. Frank), F. Leben pa je ovrednotil
jamske najdbe na slovenskem krasu. Pregledal je 136 nahajališč arheološkega materiala in jim podal glavne kulturne značilnosti.
Ob koncu se je V. Bohinec nekoliko obširneje pomudil ob zemljevidu Kranjskega kartografa W. Laziusa. V zanimivem članku - Lazius, Planinska reka in Cerkniško jezero - je opisal še vrsto drugih kartografskih prikazov našega kraškega ozemlja. Prvo realno pedobo nošena sveta je podol šele J. V. Valvasor. V oddelku s poročili nahajamo poročilo o občnem zboru Društva za raziskovanje jam Slovenije in poročilo o delu društva v prelekli mandatni dobi. Sledi poročilo Jamarskega kluba Ljubljana malica o raziskovanju globokih brezen v okolici Sežane in Divače, poročilo o preplavanem sifonu v Dimnicah, poročilo o jamarski odpravi v Atlas, ekskurziji v Cerovačke jame v Liki in o izletu v avstrijske ledene jame.
Objavljen je še sestavek o stoletnici Dob-šinske ledene jame in o odkritju spominske plošče ponesrečenemu kolegi A. Suwi v jumi Pekel v Savinjski dolini. Slede knjižna poročila in vsebinski pre-qled 10-letnikov naše revije. Revijo krase še celostranske fotografske priloge, prispevki znanih jomskih fotografov, F. Habela, T. Planine in L. Poč-kaja. Revijo, ki se zadnja leta vsebinsko in oblikovno zelo razvija, je uredil uredniški odbor, glavni urednik pa je mr. Rado Gospodaric. ^Uredniški odbor omogoča objavo prispevkov z namenom, da bi se mladi sodelavci urili pri pisanju strokovnih tekstov.s Ta namen revija v polni meri dosega.
D. Novak
OB KUCHAftOVIH DESETIH VELIKIH STENAH
Založba Obzorja Maribor je spet razveselila ljubitelje planinske knjige. Tokrat je pred nami izbor plezalnih vzponov enega najuspešnejših čeških alpinistov Radovane) Kuchara. Delo je izšlo v zbirki Domače in tuje gore, napovedano že I. 1969, zato s tolikim pričakovanjem sprejeto letos. Prevajalec Franc Vogelnik, zaslužni mariborski planinski delavec, je svoje delo opravil solidno. Radovan Kuchaf pripada generaciji, ki je plezalsko kariero začela v povojnem obdobju, je torej vrstnik naše srednje ple-zalske generacije. Kot plezalec slovenskega naroda je v vrsti prevodov odličnih plezalcev zahodnih narodov zavzel s tem prevodom častno mesto tudi na knjižni polici slovenske planinske literature. Kuchaf, ki je sicer večji mojster plezanja kol peresa, je svoj plezalski opus skrčil na opis desetih velikih sten. Piše prepo-sto, nekonvencionalno, šablona mu ni nevarna. V tehnično ekstremni plezariji
najde proslor in čas za plezalsko inlimo. Zato je ludi navadnemu planincu sprejemljivejši in človeško prislopnejši kol plezalski fenomen. Med drugim pravi: »Plezalec se pogosteje spomni tovarišev, s katerimi je plezal, kakor pa sten, ki jih je preplezal.- Dejstvo, da je ponavljalec najbolj razvpitih sten, dvajset ali več let za orvopristopniki, zanj ne pomeni, da je gora izgubila svoj čar in veličino. Plezalnega problema se loti premišljeno: »Zorne je vsak neznani vzpon pravzaprav nekakšna ponovitev prvenstvene ture. Prizadevam si predstavljali takratne občutke prvopristopnikov, njihovo preudarjanje, dvome, bojazni in odločitve, pa tudi veselje nad uspehi.« V prepadni steni v ekstremni plezariji najde čas za opazovanje narave. »Na levem prevesnem odlomu je ponoči nastalo nešlelo nenavadnih ledenih sveč... Zdajle so se sončni žarki uprli v ledene sveče in z ledenih konic prično teči curki vode ... Popoldne bo vsa ta krhka krasota izg nila, zjutraj pa se bo spet pojavila. Nastajanj in izginjanje - večno kroženje narave.« Kako preprosto pove: »Tudi najlepša gora je mrtev kup skalovja, dokler ne pridejo Fudje in jo ovenčajo z zgodovino, Šefe človek vdihne gori lepolo s lern, da je nanjo pozoren, dramatičnost s lern, da jo premaguje, slavo pa s tem, da o njej piše in razpravlja.«
Čeprav avlor naslavlja svoj izbor na deset velikih sten, se nehote pojavlja vprašanje, kje je avtor dosegel svoj vrh. V alpinističnem vrednotenju b; mu malokdo bil kos. saj je njegov alpinistični opus In že njegov pričujoči izbor nenavadno širok. V pisateljskem doživljanju pa se mi zdi (op. p.), da je to »Stena večne sence.« ...
V tej morilski steni se ne more ubraniti misli nc ženo, ki se samo »Z Eigerjem ni mogla sprijazniti«. No drugem mestu: »Žena ima z mano same težave«. Človeško priznanje, za katerega ni treba rclezat: v severni steni Eigerja. V sklepni besedi Kuchaf pravi: »Daroval nama je najlepše doživetje najinega življenja«. Radi mu verjamemo.
Delo »Deset velikih steno opremljajo Hecklove fotografije, avtorjeve in še Karla Skripskega. Zal v slovenski izdaji niso tehnično brezhibne. Beležke o češkem alpinizmu in o avtorju so zelo okvirne, čeprav bi bralec rad zvedel tudi kaj več.
Tone Strojin
Angeli Strosovi, oskrbnici Vodnikove koče, ob njenem osebnem prazniku pošiljamo prisrčna voščila UO PZS in uredništvo.
razgled po svetu
SMRT NA NANGA PARBATU še ni odložila svoje neusmiljene kose. 29. 6. 1970 je zamahnila po 24-letnem Güntheriu Messnerju. Njegov brot Reinhold, morda najpopularnejši alpinist mlajših navez, je sporočil staršem... »meni gre razmeroma dobro, Günlherja pa ne bo več domovs ... Telegram je oddal v Gilgitu, starši so ga sprejeli 6. julije. Günther je tragična žrtev za nemški uspeh na Nanga Parbatu, ki so ga naskočili z Rupcla. 27. junija sta brata Reinhold in Günther sama stopila na vrh. Za njima je bila 4500 m visoka stena Rupal, najvišja stena na zemlji. Tilansko steno sta zmagala Nemca kot v dokaz, da nemške žrtve na tej »Nemcem usodni gori« niso bile zaman. Na »kraljevsko goro« sta prišla brez vrvi, brez oprtnikov, imela sta le dve rešilni vesoljski odeji. Güntherja je močno zdelala višinska bolezen, doživljal ie pravi opoj, bolestno višinsko evforijo. Reinholdu so za tovariša izbrali pravzaprav Gerharda Mändla, vendar se Günther s tem ni sprijaznil. V višini 8000 m sta brata pri sestopu bivekirala, za Güntherja je bil bivak hud preizkus, pa tudi za Reinholda ni bila mila noč. Oba sta čutila, da sta v »smrtnem pasu«. Reinhold se je odločil, da sestopi po zahodni strani, po Mummeryievem razu, namesto da bi se držal Merklovega žleba, ki je bil zavarovan. Bila je blaznodrzna ali obupna odločitev. 23. junija sta se spustila do višine 6000 m, torej za 2000 m in sla našla mesto za bivak. Günther se je popravil, kazalo je, da bo vse dobro. Ko sta stopila na ledenik blizu ledeniškega sotočja ledenikov Diamir in Diamar v zahodnem boku gore, je Reinhold pohitel, nato pa počakal na brata. Ker aa ni bilo, se je vrnil in naletel na ledeni plaz, v katerega so držale Gunt-herjeve sledi. Reinholdovega brata n- bi|o več ni cd živimi. In začela se je »odiseia do ta čas najsposobnejšega alpinista na svetu«. Ozebel na rokah in nogah je pri-taval v dolino, naletel na drvarja, pnse k sebi, in naslednji dan v neki vasi dobil jeep.
Reinhold in Günther sta skupaj plezala južno steno Marmolato di Roeca, Liva-nosov steber v Monte Cavallo, direktno v severni steni Monte Agner in najbolj strmi led - severno steno Trioleta (v 3 urah). Skupaj sta ludi zmogla severno sleno Gletscherhorna, severno steno les Courtes in kot prva ponovila severni steber Eigerja.
Günther Reinhold je enaindvajseta žrtev Nanga Parbala.
JAPONSKI EIGER ob koncu leta 1969 (vzpon je trajal od 14. 12. 1969 do 21. 3. 1970) je alpinistično dejanje, ki kljub gneči velikih dogodkov ne izginja v so-
mraku preteklosti. Je na njem nekaj stvari, no katere je dobro pomislili, tudi kadar razmišljamo o našem alpinizmu. Predvsem je očitna skrbna priprava na to dejanje. Tri Icla so varčevali, semi so zbrali ves potrebni denar (60000 DM), 8000 DM jim je dala domača televizija za trak, posnet v steni. Popust so Japonci dobili tudi pri švicarski letalski družbi (Swissair) in pri nabavi opreme, ki so jo večinoma dobili pri japonskih tvrdkah, le dereze so nabavili v Evropi (znanko Tirol-Stubai) in čevlja (Hiebeler-Triplex-Super pri Lov/i). Zabili so 196 navadnih klinov in 144 svedrovcev, 9 zagozd, obesili 64 vrvnih zank in napeli 2355 m vrvi. Ves čas so imeli radijsko zvezo s Kleine Scheidegg, kjer so imeli svojega moža. Krajšal si je čas z japonsko muziko, imel je s seboj 15 trakov. Do ozeblin ni prišlo, čeprav so v steni doživeli najstrašnejšo zimo, viharje, meleže, mrazove, pa tudi nekaj lepih zimskih dni. _ Nekateri Japonci so bili v steni 26 dni nepretrgoma. Ekspedicijski stil v Alpah je bil že I. 1966, ko so štirje Nemci in en Skot v 31 urah preplezali Harlinovo smer, predmet hudih napadov in očitkov. Japonci so za vzpon potrebovali 42 dni, za po-vralek in demontažo pa 45.
POLIBIVAK so lani razstavljali v Inns-brucku na dvorišču uglednega doma ÖAV. Konstruiral ga je ing. Heli Ohnmacht, znan avstrijski alpinist. Vsak laik ga lahko sestavi in privije vijake, ki ga drže skupaj. Grajen je iz okrepljenega poliestra in se lohko postavi kamorkoli. Polibivck se lahko sestavi za 4 ali 24 oseb. Sestavni zunanji elementi so 4 mm debeli, imajo 40 mm debelo toplotno plast, iz poliuretanske pene, notranja stena iz poliestra pa je 3 mm debela. Priporočajo, da se elementi pobarvajo z oranžno barvo, ki je mednarodna reševalna barva Veter, sneg, predpisane obremenitve imenitno zdrži. Polibivak za 6 do 9 oseb tehta 600 kg. meri 3,7 X 3,7, brutto površina znaša 12,25 Qm, volumen 28,60 cbm, stane pa v ös 60 000 [8500 DM), seveda brez notranje opreme. Tip 36 za 16 do 24 oseb tehta 1440 kg. Vsekakor je ta rešitev boljša kot italijanska. Italijani jih imaio 60 (bivacchi fissi). Bivak za 3 osebe tehta 3000 kg in stane 650 000 lir. So iz lesa, okrepljeni so s pločevino, posamezni elementi tehtajo 30 do 35 kg.
GOGNA je zdaj star 26 let in je pri vojakih v Moeni. »Atleti« imajo v italijanski vojski precejšnje svoboščine. Tudi Sandro Gogna jih ima. Jeseni I. 1970 je z dekletom plezal dokaj znani Holzerjev kamin (V+) v Paganelli, nedaleč od Trenla.
DVANAJSTI VZPON NA EVEREST je pripadel Japoncem, sredi junija 1970. Japonci so šli po klasični poti na Col Sud, na vrh stci prišla T. Masura in N Vc-mura (drugi viri Umaira). Skoro v islem času so Japonci ponovili Makalu po jugovzhodni steni. Na vrh sta stopila Y. Ozaki in H. Takanaka. Po šesturnem vzponu sta 11. maja iz tabora VI (8763 m) dosegla vrh in vztrajala v smrtni coni vrha pol ure. 24 ur za njima sta prišla na vrh K. Siro Kayasia in šerpa Chotture (Coture). 14. maja so bili Japonci pod vodstvom 71 let starega Sabura Malsu-kate spet v Kathmanduju. Odprava, na katero so se pripravljali 8 let, je štela 39 mož. Eden od njih, Kyoši Marita 28, je umrl na gori 21. eprila za kapjo. V njegov spomin je prva neveza pustila na vrhu Everesta njegovo sliko. Pri japonskem vzponu na Everest 1970 je sodelovala ludi alpinislka Sutsukc Va-tanabe, stara 31 let. Prišla je na 7985 m visoki južni vrh Everesta in s lern dosegla nesporni ženski svetovni višinski rekord.
GARET EL DJENRUN v Hoggcrju ima 400m visoko sleno. Marca 1970 so bili v Hoggarju Francozi, med njimi zneni himalojec H. Agresti. Poročajo, da so tam, sredi Saharo, s 160 klini in zagoz-dami izsilili direttissimo, ki jo po težev-nosti primerjajo z vzhodno sleno Grand Capucina. Po sliki sodeč ne pretiravajo.
HANS VINATZER iz Val Gardenie (Gröd-nertal) je danes zajeten mož pri 60 letih. L. 1936 je kot 24-leten gorski vodnik z alpinistom Ettorom Cestiglionejem v južni steni Marmoiatta di Rocca naredil smer, ki je še danes pojem in merilo za najtežje smeri v Dolomitih. Vinatzer je živci takrat v skromnih razmerah, očeta je izgubil v prvi svetovni vojni, do vstopov v smeri je prihajal peš, celo do daljnih Cin. V Marmo atto di Rocca je prvič vstopil z Zanardijem, ki pa težavam ni bil kos. Pri drugem poskusu je plezal s štiri leta starejšim Castiglionijem, ki se je dobro izkazal. Imela sta s seboj poleg nekaj klinov in vponk še konop-neno zanko, Castiglioni pa enojno vrečo za bivak. S to opremo sla se zagrizla v strme, prepadne plati in se v 27 urah prerinila čeznje na vrh. Vodila sla izmenoma. Vinatzer je bivakiral brez vreče, le časopisni papir si je zatlačil za obleko. Po sestopu je spet pešačil v St. Ulrich v Grödnerski dolini - za povrh. Smer so odkrili 1949: Josve Aiazzi in Bepi Alippi sta bila v njej štiri dni, plezanje se jima je spremenilo v boj za življenje. V zadnjem raztežaju so ju reševalci potegnili iz stene. Mlajša gene; racija jc v smeri nato spoznavala, kaj je plezalski rod tridesetih let tega stoletja zmogel s prostim plezanjem. Spoznala je, zavrtala in obešala, jemala
previsom njihovo skrajno težavnost - in o smeri govorila s spoštovanjem. »Tako hudo spet ni bilo, ' je dejal pred kratkim Vinatzer. Ko pu mu omenijo svedrovce, maje z glavo, nc reče pa nič.
OLD TIMERS, možje štorih časov. Tako je imenovcl prvi mož Everesta Sir Edmund Hillary sedemčlansko tirolsko ekspedicijo 19/0 zaradi njihove starinske opreme. Kljub temu priimku so Tirolci stopili nc edinstveno grajeni vrh Lhotse-Shar (8*100 m), vzhodno od glavnega vrha Lhotseja (8501 m), na koferega so I. 1956 prišli Švicarji. Na Lhotse Shar sta prišla 33-letni Sepp Mayer in Rolf Wolter, 29. Druga neveza ni mogla ponoviti uspeha, ker je odpovedala kisikovn maska Wal-terju Larcherju. Zadnja etapa pod vrhom je zelo strma, dolga in težavna.
VREME NA KREDARICI V MARCU 1971
Letošnji marec ie bil na Kredarici zelo mrzel. To nem dokazujejo podatki o tamkajšnjih temperaturnih razmerah. 2ivo srebro se ves mesec ni dvignilo nad le-dišče. Najvišja mesečna temperatura zraka je znašala -0,7° (dne 14. marca 1971), absolutna minimalna po se je spustila na -28,1° (dne 5. marca 1971). To ni bila samo najnižja temperatura letošnjega marca, temveč je to bila najnižja temperatura zraka na Kredarici po začetku meteoroloških opazovanj v jeseni 1954. _
Srednja mesečna temperatura zraka je znašala -11,0°, bila je za 3,8° pod poprečkom obdobja 1955-1967. V marcu je v 24 padavinskih dneh skupno padlo (v obliki snega) 88 mm padavin, kar je 81 % od normalne marčne vrednosti. Snežna odeja je ležala ves mesec, njene največja debelina je merila 260 cm. Srednja mesečna oblačnost (6,7) je bila razmeroma visoka za ta mesec, zalo je heliograf na Kredarici registriral vsega skupaj samo 104 ure s sončnim sijem, kar je 28 % od maksimalnega možnega trajanja sončnega sija v marcu.
VREME NA KREDARICI V APRILU 1971
April je prvi pomladanski mesec, vendar so na Kredarici - čeprav je bil letošnji april prekomerno topel, saj je srednja mesečna temperalura znašala »sama« -2,7°, kar je za 1,6° nad poprečkom obdobja 1955-1967 - vladale še prave zimske razmere.
Po daljšem obdobju se je živo srebro v termometrih prvič dvignilo nad ledišče: abs. maksimalna temperatura je znašala 6,0° (dne 16. aprila), abs. minimalna temperatura pa -8,4' (dne 29. aprila).
Srednja mesečna oblačnost (6,0) se je napram prejšnjemu mesecu nekoliko znižala, kar je v povezavi z daljšim dnem ugodno vplivalo na trajanje sončnega sija. Heliograf je zalo zabeležil 151 ur s sončnim sijem ali 37% od maks. možnega trajanja.
V skupno 13 padavinskih dneh (samo s snežnimi padavinami) je padlo komaj 55 m padavin, kar je 33% od poprečka obdobja 1955-1967. Snežna odeja je ležala ves mesec, njena maksimalna debelina pa je merila 299 cm.
F. Bernot
IZREDNI PRISPEVEK ZA PLANINSKI VESTNIK OH I. VII. 1970 do 30. V. 1971
Prispevali so: Po 5 In 6 din:
Ing. 7upanc Jon«, Ljubljana. Doki Ivan, Slov. g adec, Trojer Ljubo, Podbrda, Prcskar Mihn, Brežice, Ivan Pohar, Jesenice. Vončina reter. Krško, Pavčnlk Polde, Rimska Topl.cc, Brntkavlč Fanči, Krško, Lednik Štefan, Mežica, Vivad Stefan, Oročcr, Vodnik Anka, LuVavica. Skupaj 60 din
Po 10 din:
Žagar BoStjnn, Kosmač Dore, Ogrinec Boril, Ju-vanec Ljudmilo, Ing. Vihar Lada, Lovšin Marija, Omersel Vinko, Knet Francka, vsi Ljubljana. Vesel Frone, Domžale, Ziheri l-ranja, Vodice, Vidmar Ignac, Divjak Jože in Baurran Franc. Kamnik. Kovučč Ivanka. Videm. Stuiar Peter, Preddvor, Sunčič Lojze, Bučkovci, Roblek Dronko. Sk. Lcka. Praprotnik Branko, Radovljica, Cvrtkovič Rado, Valjevo, dr Valenčič Edo, Zemun, Vičig Stanko. Reka, Pregelj Irena, Canada, Rode Vlček, Vrhnika, Paviin Milan, Kranj. Skupaj 230 din
Po 20 in 30 din:
Pleničar Vladimir, Ratoj Justi, Rodman Šteli, Mencelj Mihaela, Bojkič Mihajlo, vsi Ljubljona, Blaže j Janko. Portorož. Bocok Jurij. Slov. grodec, Komatar Filip, Komnik, Šinigoj Alojz, Dornbeik. Škantelj Boga, Store, Drglin Tono, Dobrova, Vogelnik Franc, Maribor, Ing. Stefanovič Rastko, Afrika. Ogrin Norbert, Nemčijo, Turno Matija, Švica.
Skupaj 350 din Po 40, 45. In SO din:
Neimenovani, Ljubljana. Vilko Finžgar, Tone Skrajner. P:evec Nevinn, Ing. Pipan Lev, Zovod-nlk Franc, vsi Ljubljona. dr. Zdolšek Jože, Brežice, Kokolj Gojinir, Koper, Vehar Krista, Vršič, Uslar Srečo. Novo Gorica, Zalar Lojze, Izola, Janez Lončar, Tržič. Skupaj 575 din
Po 70 dim
Božič Jože, Ljubljana. Po 150 din:
Planinsko druitvo Radovljica n Skofja Loko, Udeleženci Gotske reš. akcije Travnik. Skupaj 450 din
Po 203 din: Olip Pavel, Lesce.
Odstop honorarjev:
Po 5 din Jcslh Jože. Trbovlje. Celigoj Vojko. Ilir. Bistrico. 10 din Jeršek Marjan, Ljiibljnnn, ?0 din Komerlčki Franc, Rogcška Slatino, 10 din Černivec Francko, Mengeš, Onlč Dragica, Poljčone, Costa Anton, Tržič, 50 dir dr. Andlovic Jože. 8C din Hnžgor Viko, LJuhljann, 100 din dr. Potočnik Miha. Ljubljana. Viko Darlš. Ljubljano, Mai l-ranček, Paljčane. Skupaj 655 din
Prispevki ari 1. VII 1970 do 50. V. 1971: 2560 din. Vsem darovalcem se prisrčno zahvaljujemo. UO PZS in uprava PV.
ROMANJE
V časih, ko se je tudi verski turizem razvijal kar peš, ker še ni bilo žičnic, je dva kmečka človeka na poti na Višarje ujel dež. 2ena je ootegnila zgornje krilo čez glavo. Bila pa je nerodna in je zraven privzdignila tudi spodnje.
Hodita, hodita in vsi romarji so se jima smejali.
«Slišiš li, zakaj pa se mi vsi smejijo?«
»I kaj, zadnjico kažeš.«
»Bi mi pa ja povedaüe
»Ja, sem mislil, da si se tako zaobljubila.«
SAM ZASE NI VERJEL
V hribovski vasici Zubukovju pod Bohor-jem je pred nekaj leti živel župnik, velik posebnež - Stoklas. Baje je bil na tej odročni fari po kcizni. Nekoč je pridigal:
»Grešniki, molite! Vsi boste umrli, morebiti tudi jaz.K
SPOROČILO PRIMORSKIM DRUŠTVOM
Si. 7 žal ni mogla zajeti vsega gradiva, ki so ga za primorsko številko marljivo in uspešno zbirali tov. prof. Hinko Uriič, lov. Ciril Zupane, rez. podpolkovnik v p., in lov. Janko Fili, predsednik MDO primorskih PD. V št. 8 bomo objavili članke in notice, ki niso prišli na vrsto v povečani it. 7. Tov. Filiju in njegovim sodelavcem se uprava PV lepo zahvaljuje za mecensko gesto v obliki oglasov, ki je omogočila barvni ovitek PV št. 7. in njene dodatna strani. Posnetek za ovitek je brez honorarja oskrbelo PD Nova Gorica. Primorska planinska drušlva so tudi z vsem leni smiselno proslavila visoki jubilej in svojo dejavnost. Iskrena hvala vsem, ki ste sodelovali pri 7. in 8. šl. Planinkega Vest-nika!
Uprava in uredništvo PV
SLIKA NA PRVI STRANI; POLETJE POD KRNOM — FOTO SONJA ZALAR
SLIKA NA DRUGI STRANI: SORICA Z ROBA — FOTO ING. ALBERT SUSNIK
SLIKA NA TRETJI STRANI ZGORAJ LEVO: POD KREDARICO — FOTO CIRIL PRACEK
SLIKA NA TRETJI STRANI ZGORAJ DESNO: VELSKA DOLINA — FOTO CIRIL PRACEK
SLIKA NA T H ET JI STRANi SPODAJ: OGRADI — FOTO VIDA STRAŠEK
SLIKA NA ČETRTI STRANI: VODA NA MISELJSKI PLANINI — FOTO ING. ALBERT SUŠNIK
PODJETJE ZA PROJEKTIRANJE
PROJEKT MARIBOR
Izvršujemo projektiranje visokih in nizkih gradenj.
Maribor — Gregorčičeva 37 — Telefon 25-140
CEMENTARNA TRBOVLJE
PROIZVAJA VSE VRSTE PORTLAND CEMENTA IN APNENČEVO MOKO
SATURNUS
KOVINSKO PREDELOVALNA
INDUSTRIJA
EMBALAŽA
AVTOOPREMA
Uprava
LJubljana, Ob železnici 16; telelon: 313-665 Komercialni sektor: Ljubljana, Proletarska 4 II; telefon: 314-477 Telex: Yu Saturn 31208 Telegram: Saturnus Ljubljana P. p. 10
Naš program:
Konzervne doze za prehrambeno industrijo Pločevinska embalaža za prehrambeno, kemično, farmacevtsko in druge industrije
Pokrovčke za stekleno embalažo' alupo, aluvi, sapo in kronske
Izdelki za široko potrošnjo; dekorativne škatle in plad-nji ter razpršilci
Svetlobna oprema za vozila: žarometi, svetilke in refleksni žariici vseh vrst
Elektrotermični aparati: kuhalniki, peči, kaloriferji Napisne poščice: litografirane, eloksirane Pločevinski reklamni plakati
Ob priliki 75-letnice organiziranega planinstva čestitamo Planinskemu društvu Tolmin za uspešno opravljeno poslanstvo
Občinska skupščina Tolmin Občinski komite ZKS Tolmin Občinska konferenca SZDL Tolmin Občinski sindikalni svet Tolmin
METALFLEX — TOLMIN
Podjetje za proizvodnjo drobne indust. opreme in kovinske galanterije Čestita PD - Tolmin ob njegovi 75 letnici uspešnega dela
SPLOŠNA VODNA SKUPNOST SOČA
Nova Gorica, Tumova 5
gradi, obnavlja in vzdržuje vodnogospodarske objekte in naprave na roki Soči in njenih pritokih.
AVTOELEKTRO — TOLMIN
industrijsko podjetje za proizvodnjo avtoelektro in elektroizdelkov ter visokokvalitctne keramike
priporoča svoje priznane izdelke
»AVTOPREVOZ«
TOLMIN—IDRIJA—CERKNO
Čestita za visoki jubilej planinskim organizacijam Posočja
GRADBENO PODJETJE
»POSOČJE« — TOLMIN
čestita planinski organizaciji k 75 letnici obstoja
ELEKTRO GORICA enota TOLMIN
oskrbuje z električno energijo odjemalce Posočja, projektira in gradi elektroenergetsko naprava.
ČESTITAMO OB 75-LETNICI ORGANIZIRANEGA PLANINSTVA V POSOČJU
SOŠKO GOZDNO GOSPODARSTVO TOLMIN
»ALPKOMERC« — TOLMIN
Trgovsko podjetje na malo In veliko, zadovoljuje potrošnike gornjega Posočja
Tovarna čevljev JELEN TOLMIN
Izdeluje žensko modno obutev — škornje, čevlje, sandale.
RIBIŠKA DRUŽINA TOLMIN
čestita planinski organizaciji v Posočju ob 75 obletnici obstoja
MANFREDA VIKTOR, TOLMIN
stavbeno in pohištveno mizarstvo LEBAN ZVONKO, TOLMIN
ključavničarstvo in inštalaterstvo
LEBAN CIRIL, TOLMIN
stavbeno in pohištveno mizarstvo
ČESTITAJO PLANINSKI
ORGANIZACIJI
ZA VISOKI JUBILEJ
ZDRUŽENE pap I BN ICE ^
mm»
Zahtevajte vzorce!
.OV^TOKU^O, .N KAH = —
.....
„„Ei. P»1 »">*«" M0STU
tiskarna JOŽE MOŠKBlC
LJUBLJANA, Nazorjeva 6
SKÄ - - £"°pi'0,'.....
in Knjig
vrst eno- «n v^arvnih K.išejev - i— —icn,h dei rr:, ^ p-- * ^^črk
fvse^barvah in barvnih folüah
POSLOVNO ZDRUŽENJE
LJUBLJANA ■ MARIBOR ■ OSIJEK
i»tnp čase dobite
ää a»r «rs»- — • -
•jr-Ä—~
TRGOVSKO PODJETJE
»» MODA«
LJUBLJANA
vam nudi v svojih poslovalnicah:
»MANON«, Prešernov trg 3 »MODA«, Nazorjeva ulica 5 »MODA«, Cankarjeva 7 »OKRAS«, Čopova 42
veliko izbiro damskega in moškega perila, pletenin in konfekcije