136
Harlekin
sonetni venec
bratu Mirotu:
igraj! igraj!
preigraj igro sveta!
1    Ves svet je oder in oder je ves svet. Med svetom in odrom zija neznansko Odprta ranipa — notranji nož in rana, sled Razlike, smrt, ki nosi živo masko ...
In vse je igra. Igra je nič, ki gradi
Hram iz dlani in ljubezensko gnezdo v očeh.
Igra je čarobno zrcalo nekdanjih dni.
Igra prikliče odsotnost v strah in v smeh .. .
Vsak trenutek je igra na življenje in smrt: Čas meče kocke prostora, podoben otroku, Ki v krutosti odkrije najlepši vrt...
O, vrtinec: na vrtilnem odru sveta
Se predstava vrti v neskončnem krogu!...
Sonce je žaromet na vrvišču neba ...
Boris A. Novak
Harlekin
2     Sonce je žaromet na vrvišču neba, Kjer večnost žari skoz špranjo trenutka. Žarki so nitke iz zračnega zlata,
Nanje je svet pripet kot svetlobna lutka .. .
Svetloba se maskira v mavrične barve. Odsev se uči vlogo luči: biti zvest.. . Oblaki so spreminjaste nebesne larfe. In kaj je za horizontom? Zakulisje zvezd . . .
Rože kurtizane — golih, dišečih kož —
Se šminkajo s svetlobo vseh nians
In odpirajo noge na tleh zelenih lož .. .
Nad cirkusom življenja zvezdni ognjemet! Noč je senčno gledališče sanjskih romanc In luna dežurna luč za nočni ogled . . .
3     In luna, dežurna luč za nočni ogled,
Vsak mesec menja filtre: od mlaja do ščipa . . . In medtem ko voda časa teče v led, Se igra smeje na smrtni konici hipa . . .
Igra je radost, neznansko semenje, Ki iz njega raste ves človeški svet: Prazen glas se razpeni v življenje, Ko strast vtisne besedi tajno sled —
Nagi spomin, ljubezensko drhtenje, Vsa brezna in brvi blaznosti in svetosti, Kot odprta školjka začudeno strmenje
Življenja vase — v smrt... Celo kri zla: Kot kretnja se razkriva v igralski norosti! ... Igrati pomeni igrati se na vrvi brez dna ...
4     Igrati pomeni igrati se na vrvi brez dna, Med vrtoglavico in tisočglavo luknjo. (To ni težko: zapreš oči... in lunina sla Te nosi v varno, nestvarno luko . . .)
137
138
Boris A. Novak
Na umetnem nebu večna svetloba; Na umetni zemlji večni pogrez noči. . . Ko stopiš ven, v plani dan, ti tesnoba Zaslepi na somrak uglašene oči...
Kot da gol stojiš pred generali strahu:
Pogrešaš šepetalko, da ti šepne tekst,
Ki ga ne znaš ... in jecljaš, moker od sramu .
In igraš, igraš laž .. . sam s sabo sprt in zaprt. Kockaš s časom in piješ pozabo na eks. Bežiš v ogledalo, oder samotno odprt. . .
5    Bežiš v ogledalo, oder samotno odprt. Ogledalo je odsotnost, ki te gleda .. . ... Ki ti v njem gledaš sled časovnih črt. Tvoj obraz v zrcalu je daleč kot beseda.
Tvoj obraz v zrcalu je tvoj in obraz: Isti, a na smrt bolj nedosežen in tih; Isti, a tako živ in srebrn, da je Jaz Spremenjen v notranji Ti, v čisti stih . .
Pred zrcalom igraš nesojene vloge, Medtem ko solze trenutkov v vodnjaku Preteklosti rišejo vse širše kroge ...
Tišina ti ploska po samotni predstavi. — Rad bi imel garderobo na oblaku! — Ponoči gledaš gledališče v glavi . . .
6
Ponoči gledaš gledališče v glavi, Na sceni spominskih in slutenjskih men: Svet je nežno zasnežen v sanjski daljavi In v drug planet skrivnostno spremenjen
Sanje so oder, ki je nor in moder Od podob: na zgubano, zgubljeno čelo Ti pade pozabljeni otroški koder . . . Včasih pa te doleti, silno in belo:
139                                                                                                                                   Harlekln
\
Lastno smrt doživiš tako telesno, Kot bi jo igral zares, budno in čutno: Slovo je tako tesno in slovesno! . . .
Smrt v sanjah je mala igralska smrt, Krinka, ki jo jutro strga v strašno slutnjo . . . Smrt v sanjah je generalka za smrt.
7     Smrt v sanjah je generalka za smrt. Zato bežiš na neznanski oder spomina, Ki je z vsako predstavo čudno bolj odprt . Na repertoarju je — Bolečina . . .
Vdiraš v skladišče pozabe (. . . razčesane Lasulje na glavah krojaških modelov, Skrhani meči za spominske rane . . .), Da bi sestavil svet iz izgubljenih delov . . .
Datum poslednje premiere se bliža. Mrtve oboževalke pri prazni blagajni Čakajo, da se oglasi Hamletova viža:
Dvignil boš lastno lobanjo, kot na zabavi, In zavrtel stari šlager na hripavi lajni: »Šopek trenutkov ovene po predstavi! . . .«
8     Šopek trenutkov ovene po predstavi.
Kot po sanjah se ponovno srečaš pod togo. Aplavz je edini dobiček pri tej stavi, Kjer vlagaš celega sebe kot vlogo . . .
Nosijo te vrtinci preteklih in prihodnjih strug. Ko se dvigne zastor, odsotnost časa in prostora Kriči skoz krinko tvoje prisotnosti. — In si drug. In si manj in več od sebe ... do padca zastora.
Potem padeš vase, bolj poten kot svoj. Mokra šminka ti sama razkrinka obraz. Kako si sam, ko te zapušča odrski opoj! . . .
140
Pravijo ti: Harlekin, hudičev igralec!
A vsak večer jim daješ svoje telo in svoj Jaz;
Tvoj pravi poklic je — krvodajalec! .. .
9    Tvoj pravi poklic je krvodajalec:
Daješ kri in krinko bitjem od drugod in nekoč! Ti si pesnik prostora, prevajalec Nesmrtnih besed v smrtno, živo moč . ..
Be-sede so lepa, prazna telesa, Telesa lepote, zvočna od praznine. Besede so deklice, hčere peresa, Teresno zračne in nage do jasnine.
Besede so lahke ženske: vsakogaršnje. Besede so vedno besede drugih, Tuje in same svoje: nikogaršnje . . .
Besede te obsedajo kot duhovi časa: Ti si medij, glasnik za sporočila mrtvih, Ljubimec, ki te ljubi in ubija masa ...
10    Ljubimec, ki te ljubi in ubija masa:
Noč iz samih oči te fiksira brez prestanka, Medtem ko ti hočeš fiksirati vsaj hip časa . . . Publika je lepa, okrutna neznanka . . .
Oder je ljubezen na življenje in smrt: Hipnotiziraš temo z močjo magneta In živiš! živiš!, ko skozi nabito smrt Odmeva šepet tvojega šepeta . ..
Akrobat si najbolj plašen in strašen ptič: Brez kril in brez gnezda imaš le svoje brezdno V vsakem očesu en občudujoči nič .. .
Puščaš si kri, krinko za krinko, igrodajalec. Z glavo greš skoz steno in nebo in dno. Ko se do rane razgališ, si zmagovalec .. .
141                                                                                                                                   Harlekin
11     Ko se do rane razgališ, si zmagovalec — Veliki mag!, od lastne magije uročen, Od lastnih zmag premagan: pajac padalec, Vsem očem na milost in nemilost izročen ...
Cez prag vsakega nastopa te spremlja strah. Strah je tvoj najstarejši, najmočnejši brat. O, pobegniti stran, stran! ... v pozabo, v mah . . . A maha ni — čaka te strašna odprtost vrat:
Strah, tvoj najstarejši brat, ti odpre oder ... — Strah, tvoj najmočnejši brat, te poriva naprej... — Strah, tvoj najboljši brat, te porine noter,
Da padaš in vstajaš in bežiš v napad
In si nag in otrok in mag! — O smej se, smej:
Smeh te krade smrti kot dobri angel tat! . . .
12 Smeh te krade smrti kot dobri angel tat. Smeh je iskra, ki razkriva človeški gozd. Smeh je iskrena krinka, ozvočeni zaklad. Smeh sredi zaprtega odra odpre prostost...
Smeh pljuva v lože in boljše kroge. Smeh meče polena pod trinoge Ter iz njih dela in podela — stonoge! (Zato, klovn, nosiš nos, velik od maroge ...)
Smeh je most do ljudi, ki zraste v igranju In se z zaveso spusti... v spomin: In po zadnjem dejanju in dajanju,
Po obračunu poslednjega inkasa:
Smeh kot zlati prah lega na prazni parter in
Gole kostume v garderobi časa . . .
13    Gole kostume v garderobi časa
Je pustila, ko je šla na poslednji oder,
Ko si ji s tiho začudenega obraza
Še zadnjič odpoljubil igralski puder ...
142
Boris A. Novak
V spominski gips si odtisnil posmrtno krinko A njene ustnice imajo še barvo brusnic! Zdi se ti, da še vonjaš njen znoj in šminko Do vročice blizkih in blaznih ustnic:
Med tvojo besedo in njenim poljubom — Poljubom besede in besedo poljuba — Najlepši nič: oba sta odprla usta z obljubo . .
Tudi ti boš dozorel in padel kot sad. Usodna guba na dlani odra je — izguba. Edinemu življenju šepetaš: Imam te rad! . . .
14    Edinemu življenju šepetaš: Imam te rad . .. A oglasi se gong: kličejo te na oder. (Le zakaj si boga razbil kot vazo, zaklad, Kjer je šopek trenutkov cvetel večno moder? . . .)
Drugi gong: iti na oder ali ne iti? Vprašanje je: biti ali ne biti? Vprašanje: ubiti se ali ne ubiti? Vprašanje: ljubiti ali ne ljubiti? . . .
Tretji gong: poslednjič te kličejo na oder.
Kako rad bi ostal za zaprtimi vrati!
... Ker veš, da te kličejo na poslednji oder . . .
In greš: igrat ali umret. Igrat. In umret. Kajti, predstava se mora nadaljevati! Ves svet je oder in oder je ves svet. . .
MAGISTRALE    Ves svet je oder in oder je ves svet: Sonce je žaromet na vrvišču neba In luna dežurna luč za nočni ogled . . . Igrati pomeni igrati se na vrvi brez dna ...
Bežiš v ogledalo, oder samotno odprt. Ponoči gledaš gledališče v glavi: Smrt v sanjah je generalka za smrt. . . Šopek trenutkov ovene po predstavi . . .
143                                                                                                                                   Harlekin
Tvoj pravi poklic je krvodajalec,
Ljubimec, ki te ljubi in ubija masa:
Ko se do rane razgališ, si zmagovalec . ..
Smeh te krade smrti, kot dobri angel tat Gole kostume v garderobi časa ... Edinemu življenju šepetaš: Imam te rad! . . .
na mostu med Poezijo in Gledališčem, 2. avgusta 1982