POLJUDNI ČLANEK
PODOBE PTIC NA ANTIČNIH NOVCIH
Človek spreminja okolje Evrope še danes in še vedno se nekatere vrste umikajo umetnim posegom v okolje. Nekatere tudi za vedno! Proces tovrstnega izginjanja danes pozna mo kot pojav ogroženosti vrst, katerega končni izid je izumrtje. Po drugi strani pa človek s spremembami omogoča naseljevanje in razširjanje novih vrst. Najbolj znan primer je turška grlica (Streptopelia decaocto), ki je Evropo bli skovito poselila v zadnjih 200 letih. Poleg tega je človek na tla Evrope nekatere vrste prinesel kar sam in jim tako pomagal, da so se tu naselile po t.i. umetni poti. Danes, ko se je človeška družba pričela zavedati, da je okolje, v katerem živimo, omejeno in da se zaradi sprememb, ki jih vanj vnašamo, zmanjšuje kvaliteta življenja in možnost preživetja tudi nam samim, je pomembno vedeti, kakšno je pravzaprav bilo okolje v t.i. bližnji, človeški preteklosti. Pri tem pa so zelo pomembni zgodovinski viri, ki so nam jih pustili naši predniki. Katere ptice so živele pri nas v preteklosti, je stvar zgo dovinske omitologije, pri nas sicer nekoliko manj znane veje omitologije. Pri prebiranju zgodovinskih virov je pomembna pravilna interpretacija le teh in ustrezna primerjava z današnjim stanjem. Tu pa se zadeva že malce zaplete. Če imamo za ptice naših krajev dokaj dobro znanstveno korektno in nedvoumno zbrane podatke v pisnih virih za zadnjih 300 let. pa so podatki pred tem obdobjem precej manj natančni. Gledanje na naravo in ptice je bilo v preteklosti, z redkimi izjemami, precej drugačno od današnjih videnj. Ljudje so ptice po eni strani obravnavali kot dobrino narave, kot hrano, lovno perjad ali vrtni okras, po drugi strani pa so se njihove predstave mešale z mistiko, religijo in simboliko. Še vedno pa so izhajali iz oblik in predstav, ki so jih dobili v naravi. Naloga zgodovinske omitologije je torej ovrednotiti ornitološke podatke, ki se skrivajo v različnih zgodovinskih virih kot zapisi in podobe ter si z ustrezno interpretacijo napraviti vtis o tedanji avifavni.
Kot primer si oglejmo, kaj lahko k našemu zgodovinskemu ornitološkemu znanju prispeva antična numizmatika, ki preučuje denar v obdobju Antike, od nekako 7. stoletja pred našim štetjem pa do 15. stoletja našega štetja. Omejimo se zgolj na grško rimski kulturni prostor, ki je imel močan vpliv tudi v Sloveniji in ki je z bogato pestrostjo podob na novcih zapustil tudi zanimiv vir ornitoloških podatkov iz tistega časa. Čeprav antika zajema tudi nekatera druga ljudstva in kulture na prostoru Evrope, pa si tokrat oglejmo le staro Grčijo, Rimsko državo in Bizanc.
GRČIJA
Staro Grčijo je v 5. stoletju pr. n. št. sestavljala skupina mestnih držav, polisov, ki so bile v stalnih bojih za prevlado v grškem svetu in z osvajalskimi Perzijci. Poleg današnje Grčije je starogrški svet obsegal še na severu Trakijo, Makedonijo. egejske otoke, Kreto, Ciper, Malo Azijo, južno Italijo (imenovano Velika Grčija) in Sicilijo. V 4. stoletju pr. n. št. pa je makedonski kralj Filip II. Makedonski (359 - 336 pr. n. št.) ustanovil grško makedonsko zvezo v boju proti Perzijcem in s tem povezal mestne države med seboj. Njegov sin Aleksander III. Veliki (336 323 pr. n. št.) je z zmagovitim vojnim pohodom premagal Perzijce in osvojil ozemlja vse tja do Egipta na jugu in Indije na vzhodu. S tem se je razširila tudi grška helenistična kultura, ki je podpirala tudi razvoj znano sti. Grški filozofi, osrednja intelektualna moč v starogrškem svetu, so bili namreč tudi natančni opazovalci narave. Ari stotel (384 322 pr. n. št.) je med drugim prepoznal in kata-logiziral kar 50 vrst živali, med njimi tudi ptice.
Bogata kultura in znanje stare Grčije sta se pokazala tudi na grških novcih, na katerih je upodobljena vrsta različnih živali. Pravzaprav so bile podobe živali in ptic na grških novcih najbolj bogate in verne izmed vseh antičnih novcev, denimo rimskih in bizantinskih, pri katerih je opaziti že močan simbolični in religiozni vpliv. Tudi na grških novcih so imele ptice vlogo simbolov, a še vedno v svojih bolj ali manj naravnih in nestiliziranih podobah. Vernost podob so grški novci ohranili tudi kasneje, v času rimskih provinc. Čeprav so se tudi na grških novcih pojavljale nekatere bajeslovne ptice, denimo feniks in stimfalijska ljudožerska ptica, pa je vendar večino ptičjih podob mogoče prepoznati kot konkretne vrste. Upodobljenih je bilo kar devet različnih vrst nedvoumno prepoznavnih ptic: labod, gos, orel, pav, kokoš, žerjav, golob, sova in vrana.
Na mnogih grških novcih od Epira, Krete do Cipra je upodo bljen golob. Čeprav je vrsto težko zanesljivo določiti iz podo be na novcu, pa lahko domnevamo, da je šlo kar za skalnega goloba (Columba livia), ki je tudi najbolj opazen izmed vseh naših golobov. Izjema je turška grlica, ki pa je takrat na tem območju naj še ne bi bilo, saj naj bi bila tudi na območju Male Azije in Srednjega Vzhoda to umetno zanesena vrsta. Golob je bil sicer ena od štirih svetih grških ptic, posvečenih bogovom. Golob boginji ljubezni Afroditi, sova boginji mod rosti, znanosti, umetnosti, zaščitnici boja in mest Ateni, orel kralju bogov Zevsu, ki naj bi se pojavljal tudi v obliki laboda, in pav Zevsovi ženi Heri. Atenina sova je bila zelo pogosto upodobljena na grških kovancih, navadno skupaj s samo boginjo. Podobe sove so bile precej natančno izdelane, tako da lahko brez težav ugotovimo, da je bil sveta grška sova pravzaprav čuk (Aihcne noetua). Čuk je še danes precej pogosta sova v južni Evropi. Da pa je bil izmed vseh sov izbran prav čuk, je verjetno posledica čukove dnevne aktivnosti in gnezdenja v človeških naselbinah. Druga razlaga pa ima mitološko ozadje. Boginja Atena naj bi izhajala iz preheleni stične skalne boginje iz Anatolije. Povezava s čukom naj bi torej izhajala iz skalnih sten v centralni Turčiji, kjer čuk pogosto gnezdi v skalnih votlinah. Za Grke je bil čuk simbol modrosti, šele kasneje se je predstava o čuku spremenila v mrtvaško ptico, ki nosi smrt. Na večini grških kovancev je čuk dobro razpoznaven, le na kovancu iz mesta Tiros v Feni-ciji (Bližnji vzhod) je upodobljena sova s pokončnimi ušesi, verjetno veliki skovik fOtus scops), mala uharica (Asio olus) ali celo velika uharica (Bubo bubo).
Hcrin pav (Pavo eristalus) pa odpira povsem drug vidik na antično avifavno. Pav namreč v zahodni Palearktiki ni avtohtona ptica, pač pa so ga morali prinesti ljudje iz daljne Indije. Z osvajalskimi pohodi Aleksandra Velikega so prišli Grki v stik tudi z indijsko trgovino in res so se vsi novci s podobo pava pojavili šele po Aleksandrovi dobi. Očitno je pav, najverjetneje kot okrasna vrtna ptica, Grke očaral do te mere, da so ga posvetili kar Zevsovi ženi Heri. Kakorkoli že, antični svet je imel povezave z Indijo že pred Aleksandrom, o čemer pričajo novci s podobo druge tujerodne vrste, s kokošjo (Gallus gallus), ki ravno tako izvira iz Indije in )V Azije. Kokoš naj bi redili že stari Egipčani. Kokoš oziroma petelina je za svoj simbol sprejelo kar nekaj grških mest od Male Azije do Sicilije in očitno je bila kokoš že v tistih časih dokaj TazšiTjena domača žival, vsaj na tleh južne Evrope.
Najbolj razširjen ptičji motiv na antičnih grških novcih je bil orel. Verjetno ne le zaradi povezave z vrhovnim božan stvom Zevsom, pač pa tudi zaradi simbola moči. Verjetno so se oblikovalci grških novcev pri ustvarjanju orlovskih
//letnik 11, številka 03/04, december 2005
13
podob večinoma zgledovali po orlih rodu Aquila, zlasti po planinskem (Aquila chrysactos) in kraljevem orlu (Aquila heliaca), ki sta bila na ozemlju južne Evrope verjetno pogostejša kot danes. Neredko so orle upodabljali ob plenu, zlasti zajcih. Nekatere podobe orlov pa so prikazane s kačo v krempljih. kar bi lahko predstavljalo kačarja (Circaetus gallicus), ki je še danes v južni F.vropi ena najpogostejših ujed. Po drugi strani pa so nekateri orli upodobljeni ob vodnem plenu, denimo ribah ali celo delfinu. Masivni kljun ne nakazuje, da bi to bil ribji orel (Pandion haliaetus), pač pa belorepec (Haliaetus albicilla). Nekateri orli so upodobljeni ob mrhovini in tudi po videzu bi lahko podobe prej pripisali betoglavemu (Gyps fiilvus) ali celo rjavemu jastrebu (Acgypiits monachus), kot pa orlom, a kljub vsemu slednje podobe niso tako prepričljive.
Kol že rečeno, so Zevsa povezovali tudi z labodom. Tu pa naletimo na zanimiv ornitološki problem. Iz podob namreč ni mogoče dovolj jasno razbrati, ali gre za laboda grbca (Cygnus olor) ali pevca (Cygnus cygnus), dve najbolj verjetni vrsti. Razširitev laboda grbca po Evropi v današnjem času naj bi bila zlasti posledica mešanja parkovnih in divjih živali, saj naj bi pred tem labod grbec veljal v južni Evropi za dokaj redko žival. Drugače je z labodom pevcem, ki ima še danes ob Črnem morju in v vzhodnem Sredozemlju redna prezimovališča. Kje in kdaj so torej stari Grki imeli možnost opazovati labode, ostaja nepojasnjeno. Ali je torej na kovancih upodobljen labod pevec, ki se je verjetno v večjem številu pojavljal ob morskih obalah in na jezerih pozimi, ali labod grbec, ki je verjetno v majhnem številu celo gnezdil na nekaterih večjih jezerih? Če ugibamo po mestih, ki so upodabljala labode na svojih novcih, je šlo večinoma za obmorska mesta in mesta ob veliki h rekah nedaleč od delt v Mali Aziji (Ionia, Cilicia) in na Siciliji. Potemtakem je verjetnost za laboda pevca večja. Gotovo je le to, da labodi takrat niso bili zelo redki, saj bi sicer težko prišli do upodobitev na kovancih. Podobno vprašanje se pojavlja pri upodobitvi gosi (Anserspjna makedonskem kovancu. Domnevamo lahko, da so bile velike prezimujoče jate gosi pomemben vir hrane za lokalno prebivalstvo in da so bile gosi pogosta lovna perjad. Druga razlaga pa naj bi bila. da je gos ponazarjala močvirje, sredi katerega je ležalo mesto
Amfipole (Eion) ob izlivu reke Strimon v Makedoniji, ki je imelo podobo gosi na novcu.
Od drugih na grških novcih upodobljenih ptic omenimo še žerjava (Grus gnis), ki je verjetno takrat v velikih jatah preži moval ali se selil prek južne Evrope, verjetno pa so tu obšla jale tudi manjše gnezditvene populacije. Konec 19. stoletja je denimo manjša populacija žerjavov gnezdila v današnji Bosni in Hercegovini, še danes pa žerjavi gnezdijo v Turčiji. Žerjav in še nekatere prej omenjene ptice so bile po vsej ver jetnosti v antičnih časih na območju JV Evrope in Sredozemlja bolj pogoste. Dobrih 2000 let intenzivnega razvoja človeka pa je povzročilo izginjanje prenekatere od teh vrst. Nasprotno so vrane pogoste še danes. Na grških novcih lahko prepoznamo kar tri vrste, vrano (Coivus coronc), kavko (C. monedula)in krokarja (C. corax). Njihova velika prilagodljivost jim je omogočila, da so svoje populacije ohranile na tem prostoru na verjetno bolj ali manj podobni ravni, kljub velikim spremembam v okolju, ki so plod dejavnosti moder nega človeka.
RIMSKA DRŽAVA
Rimska država se je sprva oblikovala na Apeninskem polotoku, najprej kot kraljestvo (753 509 pr. n. št.), potem kot republika (509 - 27 pr. n. št.) in nazadnje kot cesarstvo (27 pr. n. št. 476 n. št.). Z numizmatičnega vidika, torej vidika kovanja novcev, sta zanimivi predvsem republikanska in cesarska doba. Rimljani so imeli dokaj jasno definirane tipe novcev, zato naj za uvod navedem nekaj najpogostejših tipov rimskih kovancev; kot zlatnik je najprej veljal aureus in kasneje solidus; kot srebrnik je bil zelo pogost denarij, dvojni denarij ali antoninijan in kasneje argenteus ter silik va; med bronastimi novci pa je bilo v rabi več lipov: sestercij, dupondij, as in kasneje folis.
Rimska republika
Po padcu zadnjega rimskega kralja Tarkvinija Ošabnega (534 - 509 pr. n. št.) je bila leta 509 pr. n. št. ustanovljena Rimska republika. Vodil jo je senat in po dva konzula, ki so ju izvolili vsako leto. Na kasnejših republikanskih kovancih. od leta 154 pr. n. št. dalje, so se pojavljala tudi imena kov-ničarjev, torej uradnikov, ki so skrbeli za kovanje denarja.
3: Sveti ibis (Threikiomis lifthbpkus) rimski denarij cesarja Haciri jana(ii7 i z egipčanskim moti vom in ibisom. ki je v rimskih časih verjet no še gnezdil v delti Nila.
foto: Luka Bo/ii
4: Labod pevec (Cytjnus ci/gniii) labod na grških nov eih je bil verjetno prezimujot i labod pevec: glava boga Apolona in podoba laboda na srebrni drahmi maloazijske ga mesto Catzomenae (lonia: okoli i70 pr. n. št.).
loto: Toma/ Mihelič
5: Siva gos (Ante 1 attser) - makedonski srebrnik mesta Eion (Amfipole. Make tionija; 5. stoletje pr. n. st.). ki je ležalo sredi močvirja, z upodobljeno gosjo in kuščarjem, foto: Kajetan Kravos
6: < ,i^ki srebrni novec iz Olimpijc (okoli 1 ?o pr. 11. št.) kačar (Circaftm ihlllicui)
2: Bela štorklja (Gamin ciconiti) -rimski antoninijan cesarja (ialijena (¿55 -MS)-loto: Luka Božič
10 Svet ptic
Obdobje republike zaznamujejo predvsem mnoge vojne in osvajanja novih ozemelj. V tem času so Rimljani že poselje-vali ozemlja na območju današnje Slovenije. Ob koncu republikanske dobe se je pričelo obdobje diktatur in triumvira tov. Prvi triumvirat so leta 60 pr. n. št. sestavljali Pompej, Kras in lulij Cezar, drugi triumvirat pa leta 49 pr. n. št. Mark Antonij. Lepid in Oktavijan.
Rimljani so bili močno navezani na grško kulturo, kar se je poznalo tudi na njihovih novcih. Na denarju so upodabljali že v obdobju Grkov upodobljene ptice, orla, kokoš, žerjava, sovo, kavko in krokarja, dodali pa so nekaj novih, čapljo, štorkljo in nejasno določljivo ptico pevko.
Vrhovnega boga Zevsa je pri Rimljanih zamenjal Jupiter, ki mu je bil Je vedno posvečen orel. Stilizirano so orla pogosto upodabljali kot legijskega orla. simbol posameznih vojaških legij. S temi kovanci so vladarji, denimo Julij Cezar (100 44 pr. n. št.), Mark Antonij (83 - 30 pr. n. št.) in Oktavijan Avgust (63 pr. n. št. 14 n. št.), plačevali vojake in jih obe nem spodbujali v pripadnosti svoji legiji. Tudi sova je bila močno stilizirana in upodobljena s človeško glavo na dena-riju kovničarja L Valeriusa Acisculusa (45 pr. 11. št.). Kavko (Corvus monedula) in kokoš (Gallus gallusj oziroma petelina so upodabljali kot simbole posameznih kovničarjev. Tudi pri Rimljanih je bila kokoš zelo razširjena domača žival, saj so jo prvič upodobili že pred letom 250 pr. n. št. na posebni veliki bronasti ploščici (Aes Signatum). Na tej ploščici sta upodobljena dva naperjena petelina, kar kaže, da so petelinje boje poznali že stari Rimljani.
Krokar (Corvus corax) je imel posebno vlogo v vladarskih simbolih. Upodabljali so ga skupaj z vrčem (daritveno skledo) in zakrivljeno palico. Simbolika te kombinacije je imela poseben preroški oziroma vedeževalski, verjetno pa tudi religiozni pomen. Neredko so bili ti simboli predstavljeni skupaj z drugimi simboli pontifikata, denimo pri I.epidu (36 - 13 pr. n. št.) in Marku Antoni ju, članoma drugega tri umvirata. V podobni kombinaciji se je krokar pojavljal tudi pozneje na kovancih nekaterih rimskih cesarjev.
Novost na rimskih republikanskih novcih sta caplja in štorklja. Pri čaplji je težko z zagotovostjo trditi, za katero vrsto je
šlo, pri štorklji pa je šlo skoraj zagotovo za belo štorkljo (Ciconia ciconia). Bela štorklja je bila verjetno v rimski dobi dokaj razširjena na Apeninskem polotoku. Kasneje v 17. stoletju so jo z lovom iztrebili, tako da danes bela štorklja pose-Ijuje Apeninski polotok v razmeroma skromnem številu. Glede na upodobitve so jo Rimljani povezovali z iskrenostjo, vdanostjo, čutom dolžnosti (Pietas) in srečo (Fortuna). Verjetno je, da je v rimski dobi na Apeninskem polotoku gnez dil tudi žerjav (Cnts gms). Plešočega oziroma svatujočega žerjava je namreč obeležil kovničar I.. Roscius Fabatus (64 pr. n. št.) na srebrnem denariju.
Rimsko cesarstvo
Za začetek rimskega cesarstva štejemo leto 27 pr. n. št., ko se je triumvir Oktavijan oklical za prvega rimskega cesarja Avgusta. Orjaški rimski imperij je obsegal celotno Sredo zemlje in segal na zahodu do Britanije, na vzhodu pa do Kaspijskega morja, Perzijskega zaliva in Rdečega morja. Rimsko ozemlje je bilo razdeljeno na večje število provinc. Poleg imperialnih cesarskih novcev je že cesar Avgust nekaterim provincam podelil pravico do kovanja rimskih pro-vincialnih novcev. Provincialne novce so kovali vse do denarne reforme cesarja Dioklecijana (284 - 305), ki je uki nil njihovo kovanje in povsem reformiral rimski denarni sistem. Pomembna prelomnica v rimski zgodovini je tudi sprememba religije in sprejem krščanstva v obdobju cesarja Konstantina I. Velikega (306 - 337). Po tej dobi so bile podobe ptic na rimskih novcih redke (najti je le nekaj podob orlov), saj so prevladovali bolj religiozni in vojaški motivi. Cesar Teodozij 1. (379 - 395) je bil zadnji cesar, ki je vladal celotnemu rimskemu imperiju, ki so ga že resno ogrožali vdori barbarskih plemen. Cesarstvo je razpadlo na zahodni del z Rimom in vzhodni del s Konstantinoplom. Zahodni del cesarstva je dokončno padel leta 476, ko je germanski vojskovodja Odoaker (435 493) odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula Avgustula (475 - 476). Vzhodni del cesarstva pa se je razvil v bizantinsko cesarstvo in nadaljeval z rimsko grško kulturo.
Bistvenih novosti glede ptičjih podob, z izjemo ibisa na nekaterih provincialnih novcih, na rimskih cesarskih novcih v primerjavi z Grčijo in rimsko republiko ni bilo. Tri
7: Grška srebrna drahma mesta Istros (Moesia; 4. stoletje pr. n. št.) - belorepec (llaliactus albicilla) z delfinom
8: Grško makeiioiv ska srebrna letradrah ma kralja Aleksandra III. Velikega (356 j23 pr. n. št.) kralj bogov Zevs z orlom
9: Srebrni grški novec mesta Tiros (Kenicija: 332 jofipr. n.šl.) sova z ušesi
10: Rimski republikanski denarij kovni carja C. Valeriusa Flaccusa (82 pr. n. št.) - Viktorija (simbol zmage) in legijski orel (vojaški simbol)
11: Rimski republi kanski denarij kovni carja Q. Catciiiusa Mctcllusa Piusa {81 pr. n. št.) bela štor kija (Ciconia ciconia) in Pietas
12: Rimski republikanski denarij kovničarja L Rosciusa Faba Vosa pr. n. šl.) -luno Sospita (Rešiteljica) in deklica s kačo ter plešočim žerjavom (C,ms gnis)
13: Rimski republi kanski denarij trium virov I.epida (36 13 pr. n.št.) in Marka Antonija (83 50 pr. n. št.) simboli pontifikata in preroštva s krokarjem (Corvus corax)
//letnik 11, številka 03/04, december 2005
13
ptice so bile še vedno posvečene bogovom, tokrat rimskim, in sicer orel lupitru (grški Zevs), pav boginji |unoni (grška Hera) in sova oziroma čuk (Athene noctua) boginji Minervi (grška Atena). Zelo pogosto so vse tri vrste upodabljali skupaj z božanstvi, katerim so bile posvečene. Zanimivo je, da so orla (Aquila spj pogosto upodabljali na novcih cesarjev, pava (Pavocristatus) pa na novcih cesaric. To je zlasti očitno na posmrtnih novcih, ki so bili izdani v čast preminulega cesarja ali cesarice. Dokaj pogost je denimo motiv posmrt nega novca, ko pav nosi v nebo preminulo cesarico. Čeprav je pav veljal za sveto ptico, pa to dejstvo ni odvrnilo nekaterih cesarjev, da ne bi uživali njegovega mesa. Cesar Vitelij (69) je na slavnostnih gostijah užival pavove možgane, od ptic pa so se med jedrni znašli tudi fazani (Phasianus colchicus) in plamenci (Phoenicopteivs ruber). Fazan je poleg pava in kokoši še tretja od neavtohtonih evropskih vrst. Na ozemlje Evrope so fazana iz Azije verjetno prinesli že Grki. Fazan sicer nikoli ni bil upodobljen na rimskih novcih, zanimivo pa je, da je edina od treh vrst neavtohtonih kur, ki je v Evropi vzpostavila prosto živečo populacijo, čeprav sta pav in kokoš (Gallus gallus) na evropskih tleh obstajala že precej dlje. Kokoš je bila na rimskih cesarskih in provincial nih novcih precej redkeje upodobljena kot denimo na grš kih novcih.
Orel je bil tudi na rimskih cesarskih in provincialnih novcih najpogostejši ptičji motiv, verjetno zaradi povezave z Jupitrom in kol simbol moči ter oblasti. Poleg tega je na provincialnih aleksandrijskih novcih cesarjev Vespazijana (69 - 79) in Domicijana (81 96) upodobljena neka vitkejša ujeda. Ugibamo lahko, da bi to utegnil biti lebduh (Elanus caemleus), ki je še danes v Egiptu pogost vzdolž reke Nil. Na nekaterih provincialnih novcih iz grških dežel je upodobljen še belorepec (Haliaelus albicilla) na delfinu, kot so ga na grških novcih upodabljali že pred rimskim obdobjem. Podobno kot na grških so na mnogih rimskih provincialnih novcih upodobili tudi goloba, verjetno spet kar skalnega (C.olumba livia).
V povezavi s preroštvom, vedeževanjem in mistiko so tudi na cesarskih rimskih novcih upodabljali krokarja (Corvus corax), denimo na Vitelijevih in Domicijanovih novcih, pa
Novost rimskih cesarskih in provincialnih, zlasti aleksan drijskih novcev je bila podoba ibisa, ki so ga povezovali z območjem Egipta. Upodobljeni ibis je bil verjetno kar sveti ibis (Threskiomis aethiopicus), nekdanja sveta egipčanska ptica, ki je še v 19. stoletju gnezdil ob Nilu. Danes naravno gnezdečih populacij na območju zahodne Palearktike ni več, pač pa so sveti ibisi razširjeni le v osrednji in južni Afri ki. Glede ibisovih podob zbuja pozornost le provincialni novec cesarja Volusijana (251 - 253) iz Fenicije, torej zunaj Egipta, kjer bi lahko bila upodobljena plevica (Plegadis falcinellus) ali celo klavžar (Geronticus eremita). Bela štorklja (Ciconia ciconia) je bila na novcih upodabljana le v času cesarja Galijena (253 - 268), in sicer na cesarskem antonini janu in na provincialnem novcu iz Male Azije (mesto Anti ohia pri reki Maeandrum) skupaj z rečnim božanstvom. Še danes so bele štorklje v Mali Aziji pogoste gnezdilke. Med plojkokljuni so bili na provincialnih novcih upodobljeni labod, gos in raca. Laboda so spet upodabljala maloazijska mesta ob Črnem morju. Verjetno so upodabljali kar preži mujočega laboda pevca (Cpgnus cpgnus). Dodatne dokaze za laboda pevca lahko iščemo v dejstvu, da je na novcu labod upodobljen skupaj z Apolonom, ki v rokah drži liro. Labodi pevci so veliko glasnejši od labodov grbcev (Cpgnus olor), zato se zdi upodobitev laboda pevca toliko verjetnejša. Na provincialnem novcu cesarja Hadrijana(ii7 - 138) iz mesla Magnesia iz lonije ob reki Maeandrum na zahodu Male Azije sta bila upodobljeni dve gosi. Po današnjih podatkih bi lahko v tem primeru šlo za beločelo (Anser albi/rons)ali sivo gos (A. anser), ki redno prezimujeta v tem delu Male Azije. Iz lonije je tudi podoba race na provincialnem novcu cesarja Karakale(i98 - 217), vendar je vrstno pripadnost v tem primeru težko določili.
BIZANTINSKO CESARSTVO
Vzhodni del rimskega cesarstva seje kot bizantinsko cesarstvo ohranil vse tja do 15. stoletja. Čeprav sta imela zahodni in vzhodni del cesarstva že od leta 395 ločene vladarje, govo rimo o Bizancu kot samostojnem cesarstvu šele od leta 491
14: Planinski orel (Aifitila chrysaetos) najpogostejši ptičji motiv 11.1 antičnih novcih jo bil orel. ki je bil posvečen kralju bogov Zevsu oziroma lupil rti; rimski pro vincialni novec cesar ja Septimija Severja {19} - >11) iz Sirije, foto: Davorin lome
15: Kokoš (Gallus tgaMu?) verjetno pogosta domač a žival tako v stari Grčiji kot Rimu: grška drahma i/ Sicilije prikazuje petelina in kokoš (520 pr. n. št.), foto: Davorin Tome
16: Pav (Pavo crisia-ins,)-sveta ptica posvečena boginji I lerioziroma luno: rimski aureus cesari ce Favstine 1.(141). foto: l oma/ Mihelič
17: Skalni golob (Columba livia) sveta grška ptica posvečena boginji Afroditi: srebrni grški novec mesla Sikvon na Peloponezu (jfio pc.n.it.). foto: Davorin Tome
18:: Se .K r (9 irvus corax) - krokar je v Rimu imel posebno vladarsko simboliko: na rimskem denariju cesarja Vitelija (69) upodobljen skupaj s trinožnikom in delfi nom.
foto: Slavko Polak
tudi na nekaterih provincialnih novcih. Zanimiva je podo ba krokarja na lovorovi vejici v povezavi z Apolonom, bogom sonca, luči in lepote.
10 Svet ptic
dalje, torej od nastopa cesarja Anastazija I. (491 - 518). Kot naslednik rimskega imperija je imel Bizanc težnjo po vnovični obnovitvi celotnega imperija. Cesar [ustinijan I. (527 -565) je osvojil dobršen del ozemelj nekdanjega imperija, med drugim tudi območje Slovenije, Apeninski polotok in severno Afriko. Kasneje se je imperij le še zmanjševal na območje Male Azije in dela Balkanskega polotoka. Proti koncu bizantinskega obdobja so se vrstili vpadi različnih, zlasti turških ljudstev na bizantinska ozemlja. Leta 1453 je v turškem obleganju Konstantinopla padel zadnji bizantinski cesar Konstantin XI. (1448 1453) in mesto je s svojo vojsko zavzel turški sultan Mehmed II. (1430 - 1481). Leto 1453 pomeni tudi konec bizantinskega cesarstva iti grško-rimske kulture na tem območju, ki se je spet preselila na tla Italije, kamor so prebegli nekateri bizantinski intelektualci.
Sprva so bizantinski novci po obliki sledili rimskim z zlatimi solidusi, srebrnimi silikvami in bronastimi folisi. Kasneje so zaradi inflacije spremenili denarni sistem in tudi način kovanja denarja. Novci so bili manj izdelani in motivi manj jasni. V splošnem na bizantinskih novcih prevladujejo vla darski in krščanski motivi, zlasti podobe križa in Kristusa. Podobe ptic so bile omejene zgolj na močno stilizirane podobe orlov in peruti. Pogosto je orel nastopal kot okras na vladarskem žezlu ali pa kot močno stiliziran dvoglavi orel, denimo na skledičastih bronastih novcih cesarja Andronika 11. (1282 1328). Dvoglavi orel je bil kasneje simbol ali grb mnogih evropskih vladarjev in monarhij v srednjem veku. Za zgodovinsko ornitologijo pa bizantinski in kasnejši sred njeveški novci niso več zelo uporabni, saj ne kažejo ptic, ki so jih ljudje opazovali v naravi, pač pa le simbolne in stilizirane oblike. Te pa so ljudje sprejemali verjetno bolj prek oblik kulturne in ne naravne dediščine.
ZAKLJUČEK
V predstavitvi novcev h grško rimskega kulturnega kroga sem prikazal pregled ptičjih podob in njihovo ornitološko interpretacijo. Natančnejša analiza podob bi seveda razkrila še kakšno podrobnost in drugačno razlago. To je seveda naloga zgodovinske ornitologije. Z analizo tudi drugih zgodovinskih virov bi verjetno dobili povsem nove vpoglede na razširjenost ptic v preteklosti in seveda razlago nekaterih
//letnik 11, številka 03/04, december 2005	13
pojavov, ki jim sledimo še danes. Le skozi preteklost lahko prek sedanjosti zremo v prihodnost in ob tem predvideva mo, kaj lahko pričakujemo. Ob koncu naj zaključim z željo, da bo prispevek vzpodbudil še kakšnega ornitologa, da se z ornitološkimi očmi zazre v zgodovinske vire in tako izbrska še kakšno podrobnost, ki bo pomembna tako za današnji kol prihodnji čas. •
Viri:
Cunliffe. B.. ur. (1982): Rimljani. - Cankarjeva založba. Ljubljana. Kankelfitz. B.R. (1991): Römische Münzen. - Battenberg Verlag, Augsburg.
Kos, P. (1997): Leksikon antične numizmatike. Narodni muzej Slovenije, Ljubljana.
Kos, P. & Šcmrov, A. (1990): Rimski republikanski novci. Narodni muzej Slovenije, Ljubljana.
Pareti, L. Brez/i, P. 8r Pctcch, L., ur. (1971 ): Zgodovina človeštva, raz voj kulture in znanosti, II. knjiga - Stari svet. DZS, Ljubljana. Plant, R. (1979): Greek coin types and their identification. - Seaby Publications Ltd.. London.
Sayles, W.G. (1997): Ancient coin collecting II, Numismatic Art of
the Greek World. - Krause publications, lola.
Sear. D.R. (19S2): Greek Imperial Coins, The Local Coinages of the
Roman F.mpire. - H.A. Seabv Ltd.. London.
Sear. D.R. (1987): Byzantine Coins and Their Values. - B.A. Seaby
Ltd., London.
Sear. D.R. (2000): Roman Coins and Their Values. Volume I. Spink. London.
Trankvil, G.S. (i960): Dvanajst rimskih cesarjev. - Cankarjeva založba. Ljubljana.
19: Rimski denarij tesarja Domicijana (81 96) boginja Minerva s svetim čukom (Alhcrn noclua)
20: Rimski bronasti novec cesarja Antoni na rija (138 - 161) tri svete rimske ptice: sova, orel in pav
21: Rimski posmrtni amoninijan cesarice Pauline(i?5) - pav (Pavo eristatus) nosi v nebo preminulo cesa rico
22: Bizantinski bro nasti folis cesarja Tiberija II. Konstanti na ($78 - ¡>82) žezlo z orlom v rokah cesarja