Dr. O. I.: 1  ČBNI^imiŽ PEI HRASTOVCU. Zgodovinska povest. I. CVETJE IN SLANA. Ljubezen bila mi je še neznana, Dejal sem, da je v njej samo veselje; Zdaj vem, kak6va nje je grenka hrana. Levstik. Slovenske gorice — kako stc vendar lepe! Hribček za hribčekom se dviga iz tal, zgleda kakor bi bili to strnjeni valovi morja, ki je odteklo pred davnimi časi. Oj vinogradne gorice, kako ste mične, ljubke z vašimi belimi hrami po vrhovih, obširnimi vinogradi in bujnimi sadonosniki. Biser ste cele pokrajine, poezija vas obdaja, tako lepa, tako bujna! In vmes gradovi, veličastni, mogočni, žive priče, da so tudi tukaj bili graščaki, ki so gospodarili nad slovenskim ljudstvom, ki je zdihovalo pod težkim jarmom, v katerega je bil vprežen tukajšnji rod. A minulo je vse! Glej tam na malem griču tako pričo — grad Hrastovec! Visoka je stavba, Črno je zidovje in temno gleda dol v dolino in tja črez zelene hribe in vinske gorice, kjer veselo prepevajo fantje in dekleta, ko rahljajo zemljo, da trta tem boljše obrodi. — Bilo je v drugi polovici meseca aprila leta 1599. Nenavadno toplo je sijalo solnce celi dan, da so potihnili po gajih veseli krilatci in čakali, da zapihlja rahel veter od zapada. Tam nad Kozjakom so se začeli zbirati temni oblaki, vedno višje in višje so vzdigovali svoje črne glave, katerih robovi edino so še žareli od žarkov zahajajočega solnca. Neka tajnostna tišina je navdala celo naravo. Od daleč se je čulo' zamolklo grmenje. Podložniki, ki so delali na polju, so gledali plalio proti zapadu, so pospravili svoje reči, položili motike na ramo in odhajali hitro vsak proti svojemu domu, hlapci in dekle pa so stopali po složni poti proti gradu Hrastovec, da najdejo zavetje pred bližajočo se nevihto. Mirno je še bilo vse, a le za trenutek. Tam po cesti, ki vodi po klancu v ravnino proti Sv. t.enartu, se je dvignil gost prah, mogočni hrasti po polju pod gradom so zaCeli stokati od sile pritiskajočega viharja. Vedno hujše je pihal veter, visoke smreke okoli grada so se ustavljale z orjaško silo vedno bolj naraščajoči burji, veje so se nagibale na vse strani in povzročale bučno šumenje, ki se je slišalo daleč na okrog. Nebo se je stemnilo, svetli bliski so razsvetljevali črno nebo in grom je pretresal zemljo. Pri glavnih vratih hrastovškega gradu ie stal vratar Pankracij. Videti mu je bilo, da bi rad zaprl močna vrata, a čaka in gleda nemirno proti jugu, od koder se vije pot skozi sadonosnike dalje po gozdu proti Sv. Rupertu. Zavija se v suknjo, katero je razgalil veter, tišči si kosmato čepico na glavo in se stiska v kot. Zdajci se močno zabliska, rezek pok — vlije se ploha. V tem trenutku se sliši peketanje konja, vedno bližje in bližje, vratar pogleda in zapazi jezdeca. »Hvala Bogu,« vzdihne, »zadnji čas je bil, da je prišel gospod Friderik domu.« Rekši se postavi pred vrata ter čaka, da sprejme konja, raz katerega je skočil mladi graščak, ki je v najhujšem diru prijezdil v grad. »Gospod so imeli srečo,« meni dobrodušno že sivolasi Pankracij, »bliža se hudo neurje, bojim se, da ne bo toče.« »E kaj to,« meni smehljaje graščak, »saj nisem iz soli, toča me pa tudi ne pobije.« Rekšl se strese, da se znebi mokrote in krene po stopnicah v stanovanje. Mladi graščak baron Ivan Friderik je bil edini sin sedanje lastnice grada baroninje Margarete Herberstein in že rajnega Ivana Herberstein. Bil je visoke, močne postave, temnih las in lepih, rujavih oči. Vsaka njegova kretnja je kazala, da je iz starodavne plemenitaške rodbine. Nič prevzetnega ni imel na sebi, bil je prijazen z vsakomur in podložniki ga niso mogli prehvaliti. Po očetovi smrti je bil svoji materi edina pomoč, nadzoroval je obširna posestva in pazil, da so oskrbniki natančno izpolnjevali dana povelja. Napram podložnikom' je bil pravičen, dobrega srca, zato pa so ga tudi vsi vzljubili. Baron Friderik je dospel v prvo nadstropje. Pred velikimi vratmi postoji, nato pa jih odpre in stopi v prostorno dvorano. »Dober vefier, draga mama,« pozdravi prijazno mladi graščak svojo mater graščakinjo Margareto, ki je sedela v naslonjaču, ter ji poljubi spoštljivo roko. Mati mu nalahko pokima, a iz obraza bilo je brati, da ji ni nekaj po volji. »Vendar enkrat prideš, v velikih skrbeh sem že bila za te.« »Ah draga mati,« pravi smehljaje sin Friderik, »nikar se ne vznemirjajte, za me se ni treba bati.« »Kje pa si bil tako dolgo,« vpraša mati svojega sina, ki je med tem sedel na stol blizu mize, ki je bila že pogrnjena za večerjo. Friderik si potegne z roko črez čelo, kakor bi nekaj premišljeval, narahlo zarudi, nato pa nagloma reče: »Pogledal sem vinograde v Zgornji Voličini in Zavrhu, kako se trs razvija, in ali bo treba kmalu zemljo v drugokrat zrahljati.« »Da, da, v Zgornjo Voličino pač kaj rad greš, mhm — Friderik, le resnico povej, si pa že bil zopet pri oni protestantovki, kaj ne, tisti zapeljivki na Štraleku?« »Mati,« vzklikne sin, »saj ne tajim, a ne mučite me tako.« »Svarim te in ne mučim, sin, sin, pazi, da te ne omreži popolnoma ta ničvrednica, ta ni za te.« »Mati ne govorite tako, ona je vzorno, pošteno dekle, nepokvarjeno.« »Ali se ti blede,« razvname se graščakinja in strogo pogleda sina, »ali ne veš, da si plemenitega rodu iz hiše slavnih Herbersteinov, in ti se ponižaš do navadnega dekleta, katerega oče ima malo graščinico na tistem bregu pri Rupertu in je samo navadni plemič.« »Pa ima nad vse plemenito srce in to je več vredno kakor najvišje plemstvo.« »Tako govoriš ti potomec Herbersteinov s tvojo materjo — neizkušeni sin, ali si že padel tako globoko, da se pomešavaš med to sodrgo.« »Mati, jaz si ne morem pomagati, vzljubil sem nedolžno dekle Agato in druge ne maram.« »Kaj tako daleč je že s teboj,« vzrohni baroninja in se dvigne iz naslonjača ter stopi pred sina, ki skloni nekoliko glavo, »nikdar ne privolim v to, da bi poročil to kočarico — za te imam že določeno nevesto iz plemenitejšega rodu.« »Siliti se ne dam, mati,« vzravna se zdajci Friderik in gleda mirno svoji materi v oči, »Agata ali pa nobena druga.« »Nikdar, zapomni si,« sikne mati jezno, »že prihodnji teden je zaroka z Zofijo Stubenberg iz Vurberga, tako sem določila z njenim očetom Jurijem in materjo Heleno.« »Kaj, to delate za mojim hrbtom,« pravi Friderik ves bled, »s kom se jaz poročim, je moja srčna stvar, najmanj da bi se vezal z nevesto izbrano od vas.« »Pač boš moral ali pa nisi več moj sin,« reče baroninja s povzdignjenim glasom, »potem si izključen iz rodbine Herbersteinov, zapomni si to, moj Friderik.« »Sila nikdar ni dobra in se tudi prisiliti ne dam, storim to, kar mi srce veleva.« »Ne spolnim tvoje želje, zato ti jamčim jaz,« zakriči baroninja ter udari z roko ob mizo, »ne jezi me več, sicer moram misliti, da nisi iz rodu Herbersteinov.« »Mati, jaz vas ne poz_iam, ali hočete, da sem nesrečen?« »Spametuj se in pusti tisto copernico — protestantovsko.« »Nikdar,« odgovori Friderik z odločnim glasom. »Potem nimam več dosti govoriti, žalil si me dosti, ne maram te videti.« Rekši se graščakinja obrne in koraka po dvorani proti svoji sobi. Mladi graščak je ostal pri vratih kakor odrevenel, bil je bled v obrazu, bojeval je hud duševni boj — na eni strani mati, katero ljubi z vso ljubeznijo sina; na drugi strani pa njegova Agata, kateri je obljubil zvestobo. Graščakinja je odšla v svojo sobo in glasno zaprla dveri, znamenje da noče imeti razgovora s svojim sinom. Mladi graščak je zapustil obednico, ne da bi se dotaknil jedi, ki so bila postavljena na mizo. Odšel je po hodniku s počasnimi koraki v svojo sobo, ki jo je imel na vzhodni strani gradu proti Sv. Lenartu. Zleknil se je na dolgi leseni s kožuhovino pokriti stol, ki je bil postavljen ob zidu z razgledom proti jugu. Podprl si je glavo z ohema rokama in gledal proti Sv. Rupertu. Storila se je že noč, tam daleč za hribi so se videli še bliski in slišal votel grom, dež je polagoma ponehaval, rahel vetrič je zapihljal, da so tajnostno zašumele smrekove veje dol ob grajskem zidu. Zamislil se je v pretekle čase. (Dalje bo sledilo.)