MIRAN KOŠUTA Tipična vugovščina Ima te, ko odšvistneš še zadnjo, dvestodevetnajsto stran tega Na rožnatem hrbtu faronike, da bi - kajpak avtorju prikrojeno - vzkliknil kakor nekdaj ob Bartolo-vem Al Arafu Filip Kalan Kumbatovič (le da tokrat prav nič posmehljivo, zvi-škarsko, temveč - nasprotno! - odprtih ust strmeče zaradi kaskade pripovednih vragolij, ki se je pravkar izpršila vate): tipična vugovščina! V najboljšem pomenu besede. Vnovič torej, med tolikimi, nezmotljivo razpoznavna proza pisatelja, ki sije s svojo zgodbarsko domiselnostjo, z ubiranjem novih pripovednih poti, britva-sto ironijo, obešenjaško hudomušnostjo in visoko slogovno briljanco že prisijal posebno mesto na sončni strani slovenske literarne sodobnosti. Kajti najnovejši romaneskni trud Saše Vuge, knjiga Na rožnatem hrbtu faronike (Založba Mladinska knjiga, Zbirka »Nova slovenska knjiga«, Urednik Aleksander Zorn, 219 strani), premore vse, kar je avtorjevim zvestim bralcem že prav dobro znano vsaj od njegove modernistične Vseenosti (1972) dalje; tuje najprej v zgodovino, na začetku 17. stoletja zasidran siže o nesojeni zidavi zvonika v zakotni Sodobnost 1999 / 1198 V žarišču svet bo pogubljen Miran Košuta, Matjaž Kmecl in Josip Osti o Vugovem romanu Na rožnatem hrbtu faronike Ves svet bo pogubljen vasi čudaške fare, fabula, ki po svojem kronotopu močno spominja na srednjeveški okvir Erazma Predjamskega (1978) ali na napoleonsko ambientacijo Krtovega kralja (1987); tuje iz Opomina k čuječnosti (1997) »vugovcem« nič manj domača metaforičnost osrednje zgodbe, roža njenih pomenov, kije tam cvetela ob belo-gardistično-partizanski posodobitvi svetopisemske prilike o Kajnu in Ablu, zdajle pa se bohoti ob izvorno prav tako svetopisemskem mitu faronike, ribe velikanke, ki da nosi ves svet na svojem hrbtu; tuje nenazadnje še ista, navidez kaotična, fragmentarna, zmuzljiva, kaligrafska, parabazična ubesedovalna tehnika, ki je zavozlala v nedoločljivo zvrstnost (potopis? pripoved? roman?) in prekipevajočo zgovornost že avtorjeve Testenine bivših bojevnikov (1980). Ob zdajšnjem, če prav štejem, devetem pisateljevem delu se potemtakem ni odveč vprašati z Remarquejem: Na zahodu nič novega? Ali gre pri tokratnem Vugi za zgolj romaneskni deja vu? Nikakor ne. Kot vsakič doslej je pisec tudi na teh straneh drugačen in sebi enak hkrati, zvest kakor na glavo prekucnjenemu motu iz epiloga Tomasijeve-ga Galloparda, da mora vse ostati isto, zato da bi se vse spremenilo ... Tak namreč, isti in obenem spremenjen v primerjavi s prejšnjimi deli, se v svoji najnovejši knjigi izkazuje naš - z romanesknim plebanom rečeno - scriptor acsontinus, ko drugo k drugi zlaga pripovedne luske na rožnati hrbet svoje faronike. V čem drugačen, spremenjen? V zgodbi najprej: šest Gospodu ne ravno najpokornejših menihov se s slepim opatom na čelu (kako pozabiti ob njem na preroško vznesenega Jorgeja iz Eco-vega Imena Rože"?) pritepe v neimenovano slovensko vas med tolminskimi grapami pomagat tamkajšnjemu župniku Leibnu pri zidarskem vnebovzetju veličastnega, za skromno hribovsko okolje nadvse prekomernega zvonika. Ker pa ima pri še tako svetih opravilih hudič vselej svoje parkeljne vmes, se med zidavo nagnete za vraga in pol nevšečnosti od zagonetnih umorov (cestninar Matija) in samomorov (pridigar Pacifik Mataiurtz) do dejanskih prešuštev (župnika Leibna, škofa) in domnevnih čarovništev (vdove Kodermačeve), od neusmiljenih vojaških novačenj do damoklejevsko preteče turške nevarnosti, od skrivnostnih požigov do orgiastičnih meniških izživljanj. Vse dokler lepega dne, v peter 13. maja (knjižni zavihek pravi, da leta 1612), zgnušena riba faronika ne sklene zamahniti z repom po tolikšni človeški mizeriji, očediti svoj rožnati hrbet, strmoglaviti zvon z zvonika, pokopati podenj onih šest meniških grešnikov in hudo s hudim kaznovati. Enako bo v zadnjem poglavju storila še natanko tri stoletja pozneje, ko bo med apokalipso prve svetovne vojne s havbičnim obstreljevanjem bržčas dokončno raznesla taisti kraj samo simbolne svetosti, iz njega pa tokrat rešila župnika ter peščico čeških vojaških pribežnikov. Navidez torej povsem običajna, kronološko linearna pripoved z naravnost klišejskimi motivnimi toposi iz mračnih stoletij srednjega veka. Toda resnica Vugovega besednega deja je povsem drugačna; kajti tako, urejeno, vzročno-logično sosledje dogodkov bo bralec potrpežljivo rekonstruiral šele ob drugem ali tretjem, vsekakor pozornejšem listanju knjige, ker mu ga avtor vseskozi tke Sodobnost 1999 / 1199 Ves svet bo pogubljen v besedilo filigransko, sporoča takorekoč mimogrede, skoraj didaskalično, kakor igralec, ki govori na odru vstran in tise svojo dialoško parabazo. Vsa pisateljeva pozornost velja namreč mitski, metaforični razsežnosti pripovedi, opisu dogodkov skozi zavest in notranji monolog romanesknih likov ter njihovih številnih jazov, ki percepcijo objektivne zunanjosti drobijo na panoramski mozaik določenega zgodovinskega časa, stanja, vzdušja. S svojimi neprestanimi zas-tranitvami, z le navidez slepimi rokavi pripovedne reke učinkuje delo kakor spletni hipertekst ali Borgesov Vrt s potmi, ki se cepijo. In če takšne upočasnitve dogajalnega roka, kijih denimo Erazem Predjamski ni poznal, po eni strani Sodobnost 1999 / 1200 Ves svet bo pogubljen resda otežujejo bralcu eidetično doživetje ali vsaj neposrednejše dojemanje pripovedne snovi, po drugi pomembno prispevajo k njeni demimetizaciji in s tem k postopnemu izgrajevanju mitske, metaforične razsežnosti romana. Prav slednja je nato druga pomembna odlika Vugovega teksta. Pa ne, da bi je avtorjeva prejšnja dela ne premogla. Zagotovo jo, samo najbrž ne v tako zgoščeni, na n-to potenco pomnogoterjeni obliki. V tem Na rožnatem hrbtu faronike je namreč trop, primera, metafora domala vsak stavek. Še najbolj nedolžni komentar dialoške replike, tisti običajni »je odvrnil« ali »je rekel« se pri tokratnem Vugi spremeni v kak »Od župnika je kot lesnika padel siten glas.« Zrno pri zrnu raste potem iz te mikrometaforičnosti še globalna makrometaforičnost besedila, ki je kajpada hermetično odprto neskončnemu vesolju interpretacij-skih razumevanj. Naj jih - ker so pač vsa legitimna - zahazardiram vsaj nekaj? Če že, potem je prva in najvpadljivejša metafora zagotovo zvonik: čim bolj raste v višave, tem bolj podčrtuje človekovo nizkotnost in podlost; čim bližji je bogu, tem večji je gnoj sveta ob njegovem vznožju; čimbolj belo se leskeče v svojem zunanjem blišču, tem bolj črna in grešna je duša svetne in posvetne oblasti, ki ga postavlja. Metafora za vse čase, kajti tako, kakor je bila v srednjem veku Cerkev znotraj gnila od razvrata, inkvizicije ali odpustkov, ki so povzročili protestantsko shizmo, enako brede še dandanašnji v nič manjša protislovja, ko pridiga skromnost, zmernost in hlasta po gozdovih ali grmi proti splavu, medtem ko investira njena vatikanska banka v tovarno kondomov ... Razkol med videzom in resnico je torej vselejšnji, večen; demoniji materije ne more ubežati niti glasnica božjega na zemlji, nam kakor prišepetava avtor s svojim simbolnim zvonikom, še bolj pa s protagonistoma, prešuštnim in slabi-škim plebanom Leibnom ter srhljivo ciničnim opatom. Vendar nosilna metafora ni zvonik, ampak predvsem faronika, orjaška ribja pošast, ki od biblijskega Jone dalje hvaležno pluje po domala vsakršnem literarnem morju, tudi slovenskem, od ljudske pesmi do Tauferja in Vuge. Herme-nevtika mita je vselej smešno, brezplodno početje, a morda le nisem na docela krivi poti, če v avtorjevem ubesedenju ribe-velikanke razpoznavam predvsem večplastno metaforo kozmogonije, stvarjenja, življenjske alfe in omege, pa tudi etične izravnave, slepe novoveške usode, bolj ko od volje bogov odvisne antične fortune ali celo vesoljnopotopne katarze, ki jo narava? naključje? neizbežna nuja? sprožijo takrat, ko je človekovega zla na modrem planetu čez glavo. Mimo diskretnega milenarističnega žuganja pokvarjenemu človeštvu ob zatonu drugega tisočletja nam simbolno jedro Vugovega besedila izzveneva zato predvsem v tesnobno hamletovsko dilemo: »Kdo pa je, če je, ki zapove faroniki, naj sproži rep« /.../ »Tu, prav tu se, gospod Vornačka: Vse konča. Vse začne.« In natanko tako se pri Saši Vugi - če pri kom v sodobni slovenski književnosti, potem zagotovo predvsem pri njem! - vse konča in vse začne pri jeziku, slogu - tretji tradicionalni inovaciji, ki jo v avtorjev opus uvaja roman Na rožnatem hrbtu faronike. Kaj vse je bilo že kritiško pomodrovanega o njem! Da je baročen, preciozen, visok, ekskluziven, strukturiran na poetičen način lirsko epski, ognjeniški, poln Sodobnost 1999 / 1201 neologizmov, babilonsko večjezičen, klepetav, slikovit, zvočno razkošen, rezek, ironičen, igriv, črnohumorističen, eliptičen, diamantno izbrušen - z eno besedo: mojstrski. Takšne in podobne stilistične odlike pisatelj samo še poglablja v svojem najnovejšem delu, a že spet s pomembnim razločkom glede na doslej-šnje pisanje: če ga je namreč včeraj jezikovno eksperimentiranje kdaj pa kdaj le zavedlo v zvočno rokokojstvo, v samovšečno opajanje nad ustvarjenim leksi-kalnim blagoglasjem, se narcisoidnega estetiziranja (ob tovrstni beletristiki vselej prežeče nevarnosti!) avtor zdaj spretno izogiba, bodisi z natančno izpeljano somernostjo romaneskne arhitektonike, bodisi s skrbnim povzemanjem vsake jezikovne niti, še najmanjšega stilističnega namiga ali nianse, ki se funkcionalno vključuje v karakterizacijo lika ali izrisovanje pripovedne atmosfere. Skratka: nobenega odvečnega sija, ampak skrbno pološčena srebrnina iz piščeve bogate slogovne kredence. Poetičnost proze npr. zgovorno izpričujejo številne izosilabične povedi, ki se samodejno, neprisiljeno zapisujejo avtorju pod pero zdaj v obliki jambskega (»Z grmovja so kot cvetni listi, v lokih, padali metulji.«), zdaj trohejskega verza (najčešče osmerostopičnega: »Zdaj bo svojih šest menihov zložil v to surovo prst«; »Grof si je hrbet podrgnil ob rožanec glavnih vrat« ipd.). Vugov stilistični bel canto stopnjuje nato še mavrična paleta retoričnih figur, ki segajo tja od pogostnih aliteracij (» ... v skritih, tihih dihih prvih sap«) preko asonanc in rim (»Ogrlico kot grlica«) do običajnejših personifikacij (»Zrak seje smehljal«) ali zamotanejših tropov in metafor, ki se piscu razženejo v naravnost bohotno popje, ko se s pripovedjo znajde pred veličastno, čudežno lepoto narave (»Sum rek seje ubrano zlival h kamnati tihoti grap.«). Ko s pesniškimi figurami in sredstvi nalašč poudarja njeno poetičnost in njene čare tudi takrat, kadar se pokrajina ne kopa ravno v soncu (glej npr. onomatopoetično iteracijo vuja v sklepnem stavku knjige: »Vrh vej v meglah seje zadirčna vrana tepla z vetrom«), Vuga samo še potencira romaneskno nasprotje z nepoetično, prozaično, pritlehno grdoto človeka in njegovih del, poglablja rousseaujevski prepad med naturo in kulturo ter hkrati opozarja na v protagonistih vseskozi prisoten baročno ekspresionistični dualizem duše in telesa. Vse to le še krepi misel, da se tudi jezik in slog besedila podrejata avtorjevi osnovni pripovedni strategiji, ki bi jo najbrž lahko strnili v znano antično maksimo: Omnia in nu-mero et mensura! Na rožnatem hrbtu faronike je namreč delo, ki ima vsega, kar pri lanskem Prešernovem nagrajencu že od nekdaj cenimo, v pravšnjem številu in meri. Zveni potemtakem klasično, kanonično, žlahtno. Znano in novo obenem. Ničesar preveč, ničesar premalo. Kakor v hrastovih sodih dobro uležano vino, ki je svojo penečo iskrivost izmedilo v blag in harmoničen buket. Za namen, ki so ga v njem uzrli že Latinci. Za večno nedosegljivi sen umetnosti: veritas ... Sodobnost 1999 / 1202 Ves svet bo pogubljen