Tudi Slovenci v Zagrebu smo dobili svojega Prešerna. Doprsni kip pesnika v Aleji pesnikov, Pesnika, ki ni le slovenski, ampak nagovarja vse ljudi dobre volje, odprtega duha in srcne kulture. Življenje se pocasi vraca v (polepšani) Slovenski dom Zagreb. Morda pa zadnji dogodki - pogovori, predstavitve knjig, razstave - napovedujejo tudi vrnitev lepših casov. Za Novi odmev smo se pogovarjali z Božidarjem Brezinšcakom Bagolo, Matejo Železnikar in Borisom Antolovicem. 3 Živeti z njo ali proti njej? 4 Prešerno ob Prešernu 5 Prešerna veter nosi naj sonet njegov 6 Poudarki iz slavnostnih govorov 7 O odkritju Prešernovega spomenika so povedali 8 Obcni zbor Slovenskega doma Zagreb 8 Dobra povezanost manjšin v Zagrebu 9 Poklon žrtvam taborišca Jasenovac 10 Tišina za oci 11 Spet prekinjeno petje 11 Zbor spet brez vaj in maš 11 Spomin na Iztoka Puca 12 Dejavne ne glede na okolišcine 12 Izlet v Kranjsko Goro 13 Delo tehnicnega urednika je zelo raznoliko SLOVENCI NA HRVAŠKEM 14 Vecji dogodki odpadajo, del dejavnosti na spletu 15 Delovanje Osrednje knjižnice Slovencev na Hrvaškem v casu epidemije 16 Cetrt stoletja uživanja v pesmi in petju, potovanjih in nastopih, druženju in prijateljstvu 17 Deset let uspešnega dela SKD Ajda iz Umaga 18 Slovenski jezik v Prvi sušacki gimnaziji na Reki 18 Projekt M.A.J. na Reki 18 Otroške ustvarjalne delavnice in znanstvena predavanja 19 „Muca Copatarica na Hrvaškem - dašak slovenske kulture u Hrvatskoj” VSEBINA77/2021 NOVICE OD TU IN TAM 20 Mateja Železnikar: Sotocja - mozaik o življenju manjšin 22 Najboljši sosedi in prijateljici 22 Na kratko 23 Kako sezono raztegniti na celo leto 24 Petrol prevzel Crodux in krepko povecal delež KULTURNA OBZORJA 26 Zdravica dobremu sosedstvu Hrvatov in Slovencev 29 Kartografski zakladi slovenskega ozemlja 29 Elza Budau, avtorica besedil najvecjih hitov 30 Nove knjige, ki jih je vredno vzeti v roke 31 Bralna znacka - za ljubezen do pisane besede GOSTILI SMO 32 Aforizmi i nove misli s obala Sutle 32 Vec kot 100 fotografij fotografov-amaterjev 33 Izložba Ples boja-Dance of colours 33 Moja ruska povijest Nine Mikšic u Slovenskom domu Zagreb PRETEKLOST V SEDANJOSTI 34 Dnevnik fotografa Josipa Peršeta 35 Akademik Zvonimir Devide, botanik citolog 36 „Faliran študent”, ki je napisal prvi slovenski roman ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU 38 100 let od rojstva umetnika in športnika Bojana Stranica 38 Zagrebški nocni cener ZA VSAKOGAR NEKAJ 39 Tradicionalne dolenjske dobrote POLITICNA SVETOVALNICA 40 Edina rešitev domovine Nagovor predsednika Živeti z njo ali proti njej? Z agotovo vas je presenetil naslov tega sestavka. Pomislili boste: Darko lamentira o odnosih s svojo soprogo. Da se mi je, kot bi rekli po domace, „skisalo”. Ne, nisem mislil na osebne zadeve. Le želel nisem uporabiti besede, ki jo vsak dan slišimo in tudi sami izgovo­rimo neštetokrat. Besede korona. Ja, mislil sem prav na njo, mimo katere še vedno ne moremo. Vsak dan gledam naše prenovljene prostore na Masarykovi, urejene, popleskane, globinsko ocišcene, in spomnim se casov, ko smo znali v njih veseli in zadovoljni pricakati jutra. Res je, bili smo mlajši in smo si želeli biti skupaj, se družiti, zapeti, zaplesati, spiti kako kupico vec… Kaj se je zgodilo v pandemiji in po potresu z našimi vezmi, prijatelj­stvi in clanstvom? Na ta vprašanja bomo morali kmalu poiskati odgo­vore in se odlociti kako naprej. Pandemija je grožnja za naše društvo in za našo ljubiteljsko aktivnost. Zaradi nezmožnosti organiziranja skupinskih vaj, nastopov in seveda zaradi ohromelosti publike. Zaceli smo po malem „migati“, zato ker pogrešamo druženje, ustvar­janje, zbliževanje, pogovor, pesem, ples,…. Menim, da virtualna re-snicnost in razlicna digitalna modrovanja niso za nas. Cas fizicne distance in mask ter negotovosti je lahko tudi cas novih priložnosti. Na nas samih je, da se odlocimo, kako bomo preživeli ta cas. Ko smo doma, lahko preberemo knjigo, ki že dolgo caka na polici, morda lahko temeljito pospravimo garderobne omare, preiz­kusimo nov recept ali kaj podobnega; ali pa se bomo zatekli v pritože­vanje, negodovali nad odlocitvami politikov, kritizirali druge, tarnali nad dejstvom, da ne moremo v priljubljen lokal na kavo, k frizerki ali kozmeticarki, da ne moremo trenirati, da je vse zafurano… Letos so bile razmere res krute, vendar moramo nanje pogledati tudi iz drugega zornega kota. Ni vse crno ali belo. Obstajajo tudi druge barve, s katerimi lahko ustvarjamo lepše življenje. Tisti, ki jih ni vec med nami, te možnosti vec nimajo. Tudi tole stanje, povzroceno s po­javom epidemije koronavirusa, se bo uredilo in slej ko prej bomo spet živeli „po starem“. Mogoce lahko tudi skozi dogajanja, ki so nas vse skupaj mocno pretresla, znova najdemo vrednote, ki smo jih izgubili ali smo nanje pozabili. Na prvem mestu socutje. Zdi se mi, da se je ta speca vrednota spet prebudila. Dobro, pri enih bolj, pri drugih manj. A z ljudmi, ki so mi najbliže, razmišljamo podobno. Pomembno je, da ohranjamo optimizem in da se ne predajamo ma-lodušju. To se nam bo gotovo obrestovalo. Zavedamo se, da nas caka izjemno težko delo, tudi ko bo sedanje krize konec. Upam, da se bo to zgodilo v letu 2022. Ponovno bomo morali aktivirati obstojece clanstvo ter pridobiti in pritegniti nove cla­ne. Potrebno bo povrniti zaupanje v društvo in znova predstaviti vse organizacijske, vsebinske, družabne in ostale možnosti, ki jih lahko naše društvo ponudi. Potrebno bo z vsemi sodobnimi komunikacijskimi sredstvi vzposta­viti stik z vsakim clanom in vsako clanico Slovenskega doma. Naše delo, aktivnosti in cilje bomo potem morali prilagoditi novim raz­meram. Negotovost, ki je del naše sedanjosti, naj nam bo dodatna spodbuda, da bomo krizo preživeli in okrepili našo že znano 90-letno trdoživost in pogum za soocanje z naslednjimi preizkušnjami. Ob koncu leta radi recemo, da je leto naokrog in da smo še eno leto starejši. In, kot še pravijo, tudi pametnejši. O slednjem nisem povsem preprican. Kvecjemu bi to lahko veljalo za mlajše. Za nas, ki smo v letih, velja v glavnem le, da smo eno leto starejši. Spoštovani clani in prijatelji! V letu 2022 vam želim veliko zdravja in da se vam uresnicijo vse želje. Darko Šonc, predsednik Slovenskega doma Zagreb, december 2021 Novi odmev izdajata Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom Zagreb in Svet slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb s pomocjo Savjeta za nacionalne manjine Republike Hrvatske in Urada vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Za izdajatelja: Darko Šonc Uredništvo: Miroslava Maria Bahun, Stanka Herak, Polona Jurinic, Irena Pavlovic, Darko Šonc, Marjeta Trkman Kravar, Tanja Borcic Bernard. Urednica: Agata Klinar Medakovic Pregled, priprava in oprema besedil: Drago Balažic Oblikovanje in prelom: Intergrafika TTŽ d.o.o. Tisk: Intergrafika TTŽ d.o.o. Bistranska 19, Zagreb Izhaja obcasno v slovenskem in hrvaškem jeziku. Naklada: 800 izvodov Naslov uredništva: Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom Zagreb Masarykova 13/I, 10000 Zagreb tel./fax +385 (0)1 48 55 171 slovenski-dom@zg.t-com.hr http://slovenci-zagreb.hr Tudi Slovenci v Zagrebu smo dobili svojega Prešerna. Doprsni kip pesnika v Aleji pesnikov, Pesnika, ki ni le slovenski, ampak nagovarja vse ljudi dobre volje, odprtega duha in srcne kulture. Življenje se pocasi vraca v (polepšani) Slovenski dom Zagreb. Morda pa zadnji dogodki - pogovori, predstavitve knjig, razstave - napovedujejo tudi vrnitev lepših casov. Za Novi odmev smo se pogovarjali z Božidarjem Brezinšcakom Bagolo, Matejo Železnikar in Borisom Antolovicem. Predsednika Slovenije in Hrvaške Borut Pahor in Zoran Milanovic sta v Aleji pesnikov na Bundeku odkrila doprsni kip Franceta Prešerna. Pred tem sta v Ljubljani odkrila spomenik Ljudevitu Gaju. Vse dobro, veliko prijetnih trenutkov in da bi se pogosteje srecevali s prijatelji v našem drugem domu ter obilo zdravja v letu 2022 Vam želi uredništvo Novega odmeva. Spomenik Francetu Prešernu Prešerno ob Prešernu Vec kot pet let od idejne zamisli sta predsednika Slovenije in Hrvaške Borut Pahor in Zoran Milanovic 18. oktobra 2021 v zagrebškem parku Bundek odkrila spomenik najvecjemu slovenskemu pesniku. Slavnostnega dogodka so se udeležili številni Slovenci, ki živijo na Hrvaškem. I deja o postavitvi kipa Francetu Pre­šernu v Zagrebu se je porodila spo­mladi leta 2016, ko jo je tedanja vele­poslanica Slovenije Smiljana Knez na svojem predstavitvenem obisku omenila zagrebškemu županu Milanu Bandicu. Bandica je dejstvo, da v Zagrebu ni niti enega kipa, spomenika Slovencu, zacu­dilo in kaj hitro je predlagal, da bi kip Franceta Prešerna umestili v Alejo pe­snikov v parku Bundek. Za zamisel se je ogrelo tudi Ministr­stvo za kulturo Republike Slovenije in jeseni 2016 je državna sekretarka Da­mjana Pecnik prišla na prve pogovore k vodstvu mesta Zagreb. Ministrstvo za kulturo je za izdelavo spomenika sprva nameravalo objaviti natecaj za mlade umetnike. Do spomladi 2017 so bila pridobljena prva kljucna dovoljenja, potem pa je vse skupaj nekako zamrlo. Po odhodu veleposlanice Smiljane Knez iz Zagreba je vajeti tega projekta v roke prevzel svetovalec Matjaž Marko, se­veda ob podpori novega veleposlanika,Vojislava Šuca. In tako je 18. oktobra koncno prišel ta dan, dan odkritja spomenika Francetu Prešernu v Aleji pesnikov ob zagrebškem jezeru Bundek. Soncen jesenski dan je bil kot narocen za tak dogodek, ceprav ver­jetno niti dež ne bi ustavil vseh, ki so leta cakali na Prešerna v Zagrebu. Bil je to res poseben dan, saj sta spomenik odkrila predsednika Slovenije in Hrvaške, Borut Pahor in Zoran Milanovic, ki sta istega dne zjutraj v Ljubljani odkrila spomenik hrvaškemu politiku in književniku Lju­devitu Gaju. Pahor je v Zagrebu poudaril, da je bil Prešeren predvsem umetnik, vendar je hkrati tudi referencna osebnost sloven-ske zgodovine in avtor besedila slovenske himne, ki sporoca vse tisto, kar si sam želi kot predsednik republike, Slovenec in Evropejec. To je izpostavil tudi hrvaški predsednik Zoran Milanovic, ki je med drugim dejal, da sta bila Prešeren in Gaj sodobnika, oba pravnika, v casu, ko so prav pravniki gradili nacionalno besedo, duh in jezik, brez katerih ni nacije. Mesto Zagreb, ki je postavitev spome­nika Francetu Prešernu sofinanciralo, je predstavljal župan Tomislav Tomaševic. Kot je povedal, je Prešeren svoje mesto na Bundeku dobil med drugimi velikimi književniki velikega duha, ki so uvelja­vili identitete svojih narodov v evropski družini, s tem ko so zagovarjali huma­nisticna nacela in pomembnost sodelo­vanja med narodi. (Poudarke iz slavno­stnih nagovorov ob odkritju spomenika objavljamo na strani 6.) Ta oktobrski dan pa je bil praznik pred­vsem za slovensko manjšino v Zagrebu, ki se bo, kot je v uvodnem govoru dejal predsednik Slovenskega društva ZagrebDarko Šonc, odslej razen v prostorih društva v Masarykovi ulici, srecevala tudi pri Prešernu na Bundeku. Prav cla­ni Slovenskega doma so se v velikem šte­vilu odzvali vabilu na dogodek, mocno ganjeni nad dejstvom, da sredi Zagreba zvenijo besede Sonetnega venca in Glo­se. Prišla je tudi predsednica Zveze slo­venskih društev na Hrvaškem Barbara Riman in številni Slovenci, ki morda niso aktivni v društvu, pa kljub življenju v drugi državi niso pozabili svojih kore­nin. Na Bundeku so bili vsi uslužbenci slovenskega veleposlaništva v Zagrebu, na celu z veleposlanikom VojislavomŠucem ter tuji diplomati. Dogodka seveda ni zamudila Smilja­na Knez, pobudnica, danes svetovalka predsednika Pahorja za zunanje zade­ve, ki je za Novi odmev dejala: „Res me iskreno veseli, da je bil projekt izpeljan. Zasnovan je strokovno, tako z vidika postavitve oziroma lokacije spomenika kot same izvedbe. Mislim, da je najboljši in najlepši spomenik v Aleji pesnikov in veliko umetniško delo.“ Bronasti doprsni kip Prešerna je delo Beseda avtorja slovenskega akademskega kiparja Meto­da Frlica. Poleg imena Franceta Prešer­na ter letnic njegovega rojstva in smrti je na marmornem podstavku zapisana tudi sedma kitica Prešernove Zdravlji- Prešerna veter nosi naj sonet njegov N ekje pred poletjem lanskega leta (2020) me je poklical gospod Ma-tjaž Marko iz slovenskega veleposlani­štva v Zagrebu in me informativno pov­prašal o nekaterih stvareh glede izvedbe portretov in podobno. Nato je bila nekajmesecna tišina. Sredi jeseni pa sem ponovno prejel njegov klic. Takrat mi je rekel, da so se odlocili zame in da želijo, da naredim malo bolj mode-ren portret Franceta Prešerna.Želje so bile, da bi bil portret odlit v bro-nu in da najdem še rešitev glede podstav­ka. Težko je bilo uskladiti želje glede na sredstva, glede tega je bilo kar precej „te-lovadbe”. Ne glede na to, sem izziv spre­jel. Ker so v parku Bundek že postavljeni portreti nekaterih pesnikov, je bilo treba najti primerno umestitev tudi našega pe­snika, tako glede lokacije kot glede veli­kosti. Seveda je pomemben tudi likovni izraz, da se ne predstavimo s kakšnim amaterizmom. Težko si je predstavljati, kaj si nekdo predstavlja pod besedo moderen portret, zato sem naredil tri razlicne variante, iz­delal sem jih do okrog 70% in jih dal na izbiro. Izbran portret Franceta Prešerna sem dokoncal in sedaj je postavljen v parku Bundek. Za izhodišce sem imel Goldensteinov portret, ker je bil po njegovi smrti nare­jen najprej. S to likovno rešitvijo portreta ce v slovenskem in hrvaškem jeziku. Predstavlja simbol slovenske kulture v Zagrebu in prvi kip kakšnega Slovenca v hrvaški prestolnici. (tbb) sem hotel poudariti razklanost ustvar­jalca znotraj sebe, ta neprestani dvom, iskanje, boj. Poudarjena je tudi bolecina in žalost, ki je bila del Prešernove neusli­šane ljubezni. Znotraj portreta se preple­tajo kubicne in organske oblike, da bi se še mocneje obcutila dvojnost. Lokacija postavitve portreta v parku Bundek se mi zdi zelo dobra, obrnjen je proti jugu, kar pomeni, da ima dobro svetlobo. Panorama okrog njega je boga­ta in ko zrastejo trave, bo še romanticno vzdušje popolno. Z gospodom Markom sva imela veliko pogovorov in ideje so se rojevale po­stopoma. Pobudo, da se vkleše 7. kitica Zdravljice, je dal g. Marko, šele kasneje je bilo doloceno, da bo v obeh jezikih. Idej-no rešitev podstavka sem malo prilagajal. Osnovna ideja je ostala in to je, ko bereš kitico v slovenšcini, se nevede pesniku tudi prikloniš. Za podstavek smo upora­bili slovenski kamen (apnenec z imenom Repen) iz Sežane. Upam, da bo portret imel srecno življenje in, da bo navdihoval mimoidoce. Metod Frlic Poudarki iz slavnostnih govorov Darko Šonc, predsednik Slovenskega doma Zagreb: „Smé nékaj nas, kčr smo Prešérnove, bíti prešérnih“, se je z besedno igro poigral France Prešeren na koncu zabavljivih zapisov. To velja tudi za nas: prešerni, torej veseli smo Slovenci v Zagrebu, ve­seli v delovanju in ustvarjanju, in prav tako smo Prešernovi, saj je pesnik eden od temeljev naše kulturne samobitnosti, s katero žlahtimo tudi hrvaško kulturo. Prešeren in njegov vpliv na hrvaško lite-raturo sta dokaz, da v srcih dobrih ljudi in v umetnosti ni meja, je zgolj vzajemno spoštovanje in prežemanje kultur, ki jim ne morejo nic ne viharji zgodovine, ne kulturna mlacnost potrošniške družbe sedanjosti.“ Tomislav Tomaševic, gradonacelnik Zagreba: „Ovo je definitivno veliki dan za Hrvat­sku i Sloveniju i za jacanje prijateljskih odnosa naših država i gradova. Zato da­nas s veseljem u ovoj zelenoj zagrebackoj oazi u Aleji pjesnika koje krase spome­nici ruskih pjesnika, primjerice Puškina, Jesenjina i drugih, pridružujemo spome­nik velikog Franca Prešerna. Sve su to veliki književnici, velikog duha, koji su afirmirali identitete svojih naroda u ve­likoj europskoj obitelji promicuci huma­nisticka nacela i važnosti medunarodne suradnje. Franc Prešeren je upravo bio takav pjesnicki genij. Izuzetno mi je zadovoljstvo istaknuti da je Grad Zagreb rado podržao ovaj vri­jedan projekt. Trebalo je pet godina od inicijative do realizacije, hvala svima koji su tome doprinijeli. Ovo je svakako spomenik koji je iskaz našeg poštovanja i prijateljstva prema slovenskom narodu.“ Zoran Milanovic, predsednik RH: „Danas prijepodne smo u Ljubljani otkrili bistu Ljudevita Gaja, suvremenika Fran-ceta Prešerna, jednog od najvecih ako ne i najveceg slovenskog pjesnika, autora one strofe koja je postala službena slovenska hi-mna, kojoj je zajednicko s hrvatskom osim što je nastajala u slicno vrijeme, što je jako miroljubiva. Naime, kad pogledamo europ­ske himne, naci cemo u rijecima, stihovima i strofama tih himni svega, i poziv na oružje i megalomaniju i želju za tudim rijekama i planinama. U hrvatskoj i slovenskoj himni toga nema. To je bila Europa u onom svom najboljem što je mogla pružiti. Jutros u Ljubljani Gaj, popodne istoga dana France Prešeren… što da kažem… nastavi-mo samo ovako. Hrvatsko-slovenski odno­si su jedna sve ljepša i ljepša prica, i nema nikakvog razloga da tako ne ostane.“ Borut Pahor, predsednik RS: „Danes ni obicajen dan v sosedskih odno­sih med Slovenijo in Hrvaško, je prav pose-ben dan, lep dan. Danes me je predsednik Milanovic obiskal v Ljubljani, tam smo odkrili spomenik Ljudevitu Gaju in jaz še istega dne vracam obisk tukaj v Zagrebu in odkrivamo spomenik Francetu Prešernu.To se ne dogaja vsak dan, vsako leto. Želim videti ta dan kot praznik dobrosedstva, so-žitja, prijateljstva, zaupanja med obema na­rodoma in državama, nekaj kar nam zbuja upanje, da bomo tako šli skozi cas, ki sicer vsem tem vrednotam ni najbolj naklonjen. Kot sem že dejal v Ljubljani, je zdaj zelo ve­liko razhajanj in delitev. Vse to danes pa na­slavlja vse tiste dobre ljudi odprtega srca in duha, da zaradi teh delitev in razhajanj ne opustijo svojega prepricanja v te vrednote. V tem smislu sta danes Ljubljana in Zagreb dve prestolnici, ki sporocata naši širši do-movini, Evropski uniji, da v tem duhu pra­znujemo svojo istovetnost, ampak hkrati se tudi z veseljem oziramo v nastajajoco sku­pno evropsko identiteto, in cvrsto verjame-mo, da nam bo ta zagotovila mir in varnost in blaginjo.“ O odkritju Prešernovega spomenika so povedali Stanka Herak, predsednica mešanega pevskega zbora Slovenski dom Zagreb „Danes je en poseben dan zaradi odkritja tega spomenika. Ob igranju slovenske in hrvaške hi-mne me je kar pretreslo, bilo je zelo slovesno. Zdaj se bomo Slovenci lahko srecevali in zbirali na Bundeku ob Prešer-nu. Res je enkratno.” Marinka Jocic, clanica SDZ „Zelo sem vesela. S tem obeležjem se bo spomin na Franceta Prešerna med zagrebškimi Slovenci še bolj utrdil. S tem bomo morda tudi bolj mocni. Vselej sem s posebnimi obcutki prebirala Prešernovo poezijo, prvo in zadnjo kitico Zdravljice znam na pamet in cenim vsako njegovo besedo.“ Barbara Riman, predsednica Zveze slo­venskih društev na Hrvaškem „Mislim, da je ta dogo­dek izjemno pomemben. Izjemno sem vesela, da sem danes tukaj in da sem slišala od predse­dnikov Milanovica in Pa-horja besede o dobroso­sedskih odnosih, ki jih tudi navadni ljudje iz Slovenije in Hrvaške obcutimo, razu-memo in negujemo. Menim, da so takšni dogodki, kakršna sta bila danes v Ljubljani in Zagrebu, izjemno pomembni za nadalj­ nje povezovanje dveh sosednjih narodov, ki se skozi stoletja zelo dobro razumeta.“ Simona Gotal, profesorica slovenskega jezika na Univerzi v Zagrebu „Dogodek se mi zdi zelo pomemben za obe dr­žavi, ker potrjuje dobro sodelovanje in dobre kulturne in prijateljske odnose med sosednjima državama. Kot lektorica slovenšcine, ki poucujem tudi študente Hrvate, se mi to zdi mogoce še ena do-datna spodbuda in motivacija, da vidijo prisotnost necesa slovenskega v Zagrebu. Ravno med otvoritvijo sem razmišljala, da bomo enkrat zagotovo prišli na Bundek ogledat si spomenik Franceta Prešerna in da se bomo srecevali pri Prešernu, kot je omenil predsednik Slovenskega doma Za­greb. Ker pa s študenti vsako leto hodimo na ekskurzijo v Ljubljano, si bomo zago­tovo šli ogledat tudi spomenik Ljudevita Gaja.“ Rolando Nikcevic, clan SDZ „Zelo sem vesel, da smo uspeli po petih letih po­staviti ta spomenik tu­kaj, v hrvaškem glavnem mestu, posebej, ker Slo­venci cutimo slovenski kulturni prispevek h kul­turi Zagreba in Hrvaške. Ta spomenik je pomemben tudi za hrvaško kulturno jav­nost, saj vsak Hrvat pozna Prešerna, ker se o njem ucijo v šoli.“ Rudi Merljak, Urad za Slovence v zamej­stvu in po svetu „Preprican sem, da je pomen tega do-godka velik in se ga tudi osebno veselim. Morda še bolj zato, ker sem od prvega trenutka vkljucen v to zgodbo. Ta iniciativa je sicer prišla od tukaj, iz Zagreba, takrat sta se slovensko društvo in slovensko veleposlaništvo dogovorila za to, da bi postavili spomenik Prešernu v Zagrebu. V Sloveniji smo takoj te zadeve podprli, trije organi smo pristopili k projektu in sicer kulturno in zunanje ministrstvo ter naš vladni urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Takoj smo predlog tudi ura­dno podprli, obljubili financni prispevek in tako je tudi bilo. Izpeljava projekta se je sicer nekoliko za­vlekla, ampak mene to nic ne moti, upam da tudi druge ne. Sem že toliko star, da vem, da je tisto, kar nekaj casa nastaja in kar je povezano tudi s kakšnim proble-mom, na koncu še vec vredno in se ta­kšnih stvari še bolj veselimo. Prvi trenutek, ko sem ga pogledal, sem bil malce presenecen, ker je narejen na pose-ben nacin, ampak zdaj, ko ga gledam, mi je vse bolj všec in res se ga veselim in ver­jamem, da bo to postalo nekakšno stici-šce oziroma mesto srecevanja zagrebških Slovencev, pa tudi drugih, ker je okolica tukaj krasna v vseh letnih casih, in ja… se bomo kdaj dobili pri Prešernu na Bun-deku.“ Obcni zbor Slovenskega doma Zagreb V Prešernovi dvorani Slovenskega doma Zagreb je bil 11. oktobra redni letni obcni zbor, ki bi sicer moral biti že marca, kar je bila do zdaj obicajna praksa, vendar je bil zaradi epidemije prestavljen. Tako kot je bil preložen zbor, so druga-ce kot obicajno potekale tudi druge dejavnosti v Slovenskem domu Zagreb. „Morali smo se prilagajati epidemiološkim razmeram”, je med drugim poudaril predsednik Slovenskega doma Zagreb in predsedujoci zbora Darko Šonc, ki je ob tem omenil še lanski potres, v katerem so bili mocno poškodovani tudi društveni prostori. Sicer pa je obcni zbor ob porocilu o Dan manjšinske Koordinacije delu za leto 2020 obravnaval in brez razprave sprejel še financ­no porocilo za lansko leto, porocilo Nadzornega odbora, fi­nancni nacrt in program dela za leto 2021. Potrjeni sta bili tudi spremembi statuta in sicer, da se seje Skupšcine Slovenskega doma Zagreb v posebnih okolišcinah lahko organizira na do-pisni nacin (npr. telefonska seja) in vnesen je bil clen o nacinu imenovanja ter funkciji in pristojnostih castnega predsednika Slovenskega doma Zagreb. (akm) Dobra povezanost manjšin v Zagrebu Po dolgem casu so se predstavniki zagrebških manjšin spet srecali v živo na obeleževanju dneva Koordinacije svetov in predstavnikov narodnih manjšin Mesta Zagreb. Na svecanosti je bilo kljub epidemiji koronavirusa lepo število pripadnikov manjšin, med njimi tudi slovenske. P redsednik Koordinacije Juraj Bahnik, ki je pozdravil vse goste in predstavnike manjšin, je med drugim poudaril, da je Zagreb “edino mesto, edina enota regionalne samouprave na Hrvaškem, ki se lahko pohvali, da v njem živijo pripadniki vseh 22 narodnih manjšin, dolocenih z Ustavo Republike Hrvaške, od katerih jih je devetnajst pridobilo in uveljavilo pravico do svojih svetov in predstavnikov na volitvah ter se odlocilo, da se pridružijo Koordinaciji svetov in predstavnikov narodnih manj­šin Mesta Zagreb.” Navzoce sta nagovorila tudi nova predsednica mestnega Odbora za narodne manjšine Marta Kiš in predsednik mestne skupšcine Joško Klisovic, ki je med drugim omenil primer umora dvanaj­stletne deklice Aleksandre Zec in njenih staršev ter dodal, da se bo Zagreb vedno boril proti zlocinom, za kar je požel velik aplavz. Ob tem je še zaprosil, da se spodbuja strpnost drug do drugega, strpnost do vecinskega naroda, tako kot mora tudi ve-cinski narod spodbujati popolno strpnost do manjšinskih na­rodov. “Kar krasi Zagreb je dobra povezanost vseh pripadnikov narodnih manjšin v našem mestu in Zagreb bo še naprej imel odprta vrata za vse”, je še dodal Klisovic. Po dokumentarnem filmu Narodne manjšine Mesta Zagreb av-torice Slavice Šarovic, posnetem leta 2018 (ogledate si ga lahko na www.nacionalnemanjine.hr), v katerem je bilo predstavljenih 18 zagrebških manjšin, tudi slovenska, ki jo je predstavil predse­dnik Darko Šonc, je sledilo še kratko družabno srecanje. (akm) Koordinacija svetov in predstavnikov narodnih manjšin Me-sta Zagreb je bila ustanovljena 10. decembra 2003, na med-narodni dan clovekovih pravic, s katerim se obeležuje spre­jetje Splošne deklaracije o clovekovih pravicah v Parizu 10. decembra leta 1948. Od leta 2003 je ta dan v Zagrebu tudi dan Koordinacije svetov in predstavnikov manjšin v mestu. Za manjšine v Zagrebu 8 milijonov kun Skupšcina Mesta Zagreb je na seji 9. decembra sprejela pro-racun mesta za leto 2022, ki je skupaj težak približno 15 mi-lijard kun. Za narodne manjšine je namenjenih 8 milijonov kun, kar je približno toliko kot v letu 2021. V zadnjih letih so se sredstva, s katerimi razpolaga 19 svetov in predstavnikov narodnih manjšin, stalno zmanjševala. Pred tem se je prora-cun za manjšine gibal med 11 in 13 milijoni kun. Za progra-me bo denarja približno toliko kot letos, so se pa zmanjšala nadomestila oz. nagrade manjšinskim svetnikom, ki bodo odslej znašale 30 odstotkov od nagrad, ki jih dobijo svetniki v mestni skupšcini. Do zdaj so bila ta nadomestila za polovico manjša od nadomestil mestnih svetnikov. (akm) Spomin in opomin Poklon žrtvam taborišca Jasenovac Clani Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb in Slovenskega doma Zagreb so 25. septembra obiskali nekdanje taborišce Jasenovac. Pobudo za študijsko potovanje je dal naš clan Slavko Alojz Kramar, ki koncuje knjigo o kalvariji slovenskih žrtev v tem najhujšem taborišcu v NDH med drugo svetovno vojno. L etos je minilo 80 let, odkar se je ži­vljenje v prvi Jugoslaviji z nemško--italijansko okupacijo spremenilo na grozljiv nacin, tudi s sejanjem smrti na obmocju današnje Hrvaške. Taborišce Jasenovac je bilo najvecje kon­centracijsko taborišce na jugu Evrope in najbolj surovo po zlocinih, ki so jih izva­jali ustaši. V njem je umrlo ali bilo ubitih prek 84.000 oseb, najvec Srbov, Romov, Judov in vec kot 300 Slovencev. Po nastanku NDH leta 1941 se je zace-lo množicno ubijanje Srbov, pozneje še Judov in Romov. Sledil je organizirani izgon Srbov iz Hrvaške in Bosne v Srbi­jo. Še veliko vec Srbov je pobegnilo pred ustaši. Preseljevanje Slovencev na obmo-cje NDH s slovenskih ozemelj, ki so jih zasedli Nemci, se je zacelo 1. julija 1941. Samo v organiziranih transportih so na Hrvaško prepeljali 10.832 Slovencev. Zlocini se ne smejo ponoviti Po Spominskem podrocju Jasenovac nas je v sobotnem dopoldnevu vodil višji ku­stos Đorde Mihovilovic, ki nam je po­dal ogromno podatkov iz mracnega ob-dobja NDH. Taborišce je ime dobilo po Jasenovcu, mestu ob izlivu Une v Savo, dobrih 100 kilometrov jugovzhodno od Zagreba, tik ob meji med Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Delovalo je med letoma 1941 in 1945. Sestavljalo ga je pet manjših taborišc, ki so jih oznacevali z ke med ljudmi, kulturami, narodnostmi je treba spoštovati in sprejemati ter v nobenem primeru dovoliti, da bi postale razlog za zlocine proti socloveku. KraS / akm rimskimi številkami: Taborišce I – Krapje, Taborišce II – Brocice, Taborišce III – Ciglana, Tabori-šce IV – Kožara, Taborišce V – Stara Gradiška. Obiskali smo tudi Spominski muzej, v katerem so v zbirkah dokumentov, fotografij, umetnin tudi številni osebni predmeti ta­borišcnikov, zbrani z izkopavanji množicnih grobišc. V popolni tišini smo bili samo nema prica strahotam Jasenovca, pretreslji-vim dogodkom, kjer so nedolžni ljudje morali prenašati nadclove­ško trpljenje. Za spomin nam je kustos podaril svojo fotomonografijo Jasenovac, ki si jo lahko izposodite v knji­žnici Slovenskega doma Zagreb. Jasenovac je kraj, ki v sebi nosi sporocilo, da se takšni zlocini ni­koli vec ne smejo ponoviti. Razli- Predstavitve knjige Branka Šna Tišina za oci Pretresljiva zgodba o posebnem oddelku Sonderkomandosev, jetnikov v Auschwitzu, ki so s trupli mrtvih somucenikov polnili krematorijske peci, dokler tudi sami niso prišli na vrsto. V petek, 10. decembra, je Prešernova dvorana Slovenskega doma Zagreb spet spominjala na case pred pandemijo, saj so se vabilu na predstavitev knjige dol­goletnega clana Slovenskega doma Branka Šömna odzvali mnogi. O romanu Tišina za oci so poleg avtorja spregovorili urednik založniške hiše Stilus Jakov Lovric, kritik in publicist Zdravko Zima ter prevajalka Mirta Jurilj. Odlomek iz tega pretresljivega romana, pri katerem pisec ni posegal za blagimi izrazi, temvec se je odlocil za brutalno opisovanje dogodkov, je prebral znani hrvaški igralec Goran Grgic. Zgodba sicer ni resnicna, pravi avtor, ima pa resnicno zgodovinskoozadje, ki ga je Šömen leta raziskoval skupaj s prijateljem, filmskim producentom Bran-kom Lustigom. „Zgodbo sem napisal kot filmski scenarij leta 1998 za ameriško film-sko družbo Paramount Pictures. Scenarij je odkupljen, dobil sem celo del honorar­ja, potem pa je to obležalo, ker sem najprej ponudil, da bi jo režiral moj prijatelj Miloš Forman. Ampak on je dejal, da njegova mama ni preživela Auschwitza in da nikoli ne bo delal filma iz koncentracijskega tabo­rišca,“ pojasnjuje Šömen. Na nagovor film-skega producenta Branka Lustiga je Šömen na podlagi scenarija napisal knjigo, ki pa je Lustig, ki je kot otrok judovskih korenin tudi sam izkusil grozote taborišca, ni doca­kal. Ceprav sam Šömen te izkušnje nima, je knjiga napisana zelo doživeto. „Glejte, midva sva z Lustigom našla te materiale, v katerih so bivši clani Sonderkommande govorili o svojem delu. Oni so se fotogra­firali s hrbtom obrnjeni proti kameri, skri­vali so svojo identiteto, ker jih je bilo sram, in so pripovedovali vse te stvari, ki sem jih pobral in iz tega naredil tako imenovano montažo atrakcije. Knjiga je taka kot je, ni optimisticna, ni smešna knjiga.“ Roman Tišina za oci govori o banalnosti zla, ki ga ni moc izkoreniniti. Zato je ak­tualna še danes, ceprav govori o dogodkih pred 77-imi leti. „Knjiga ne govori o davnipreteklosti, saj zlo ni v preteklosti. Živimo v casu, ko se v raznih delih Evrope in sveta fašizem še vedno pojavlja v raznih oblikah, pojavljajo se zanikovalci holokavsta, pa tisti, ki bi družbene in državne probleme reševali na radikalne nacine. Holokavst za to na žalost ne more biti naša preteklost,“ pravi publicist Zdravko Zima. BrankoŠömen je napisal roman, ki se dotika vseh nas, koncentracijska taborišca pa so slika naše civilizacije, slika nasilja, ki se ponavlja. „Izkušnje nam kažejo, da zgodovina ni uci­teljica življenja, ker potem ne bi vedno zno­va ponavljali istih napak,“ pravi Zima in se ozira na današnje case, ko imamo še vedno vojne, potrese, pandemije, s katerimi se morda soocamo lažje glede na tehnološki napredek cloveštva, drugace pa nismo kaj dosti napredovali. „Mi danes ne razumemo kaj je osebna svoboda. Svoboda pomeni odgovornost. Danes si posamezniki med nami svobodo razlagajo tako, da lahko poc­nejo, kar jim pade na pamet. Biti svobodno, voljno in miselno bitje ni nekaj, kar nam je dano samo po sebi, temvec je dolžnost, ki se je ucimo celo življenje. Biti svoboden od predsodkov, strahov in dogem. Svoboda ne pomeni, da lahko govoriš neumnosti in voziš skozi rdeco luc ali pišeš žaljivke. Svo­boda je odgovornost in zato smo danes tu, kjer smo,“ pravi Zima. Upanje, ki ga knjiga daje, torej ni upanje v boljšo prihodnost, temvec v to, da bo zgo­dovina te ljudi, ki so smrt sprejemali kot samoumevno, znala ceniti kot pogumne, je dejal urednik založnika Jakov Lovric. Knjiga je že lani izšla v Sloveniji, tokrat pa so v Zagrebu predstavili njen hrvaški pre­vod. Prevajalka Mirta Jurilj je dejala, da je kot prevajalka vedno bolj kot na vsebino osredotocena na strukturo knjige, v tem primeru pa sta jo tudi vsebina sama in je­zik, v katerem je napisana, osupnila.Avtor Branko Šömen ne misli, da je na­sprotje ljubezni sovraštvo ali zlo, temvec ravnodušje, ki ga živimo danes. „Ne živimo v casu pandemije, temvec kuge. Ce bi ljudje to besedo resnicno razumeli in kaj je kuga pomenila za Evropo, bi se danes vedli dru­gace. Žal se ne.“ Pandemija je vsekakor vplivala na delova­nje Slovenskega doma Zagreb, saj so sreca­nja clanov zamrla, zaradi epidemioloških ukrepov so bili dogodki le redki, prostore doma pa je prizadel še potres. Dva dogodka minuli teden, razstava miniatur in predsta­vitev Šömnove knjige, sta vrnila življenje v prostore doma, pravi njegov predsednikDarko Šonc. „Imel sem kar tremo nocoj pred uvodnimi besedami. Sem pa vesel, da smo se našli v lepih, preurejenih prostorih Slovenskega doma Zagreb, samo še stare clane moramo privabiti nazaj.“ S predstavitvijo knjige Tišina za oci so v domu slovenske manjšine v Zagrebu obe­ležili tudi svetovni dan clovekovih pravic. (tbb) Mešani pevski zbor Spet prekinjeno petje L jubitelji zborovskega petja nikakor pevskih vaj in naših srecanj, na katerih ne moremo priti do tega, da bi lahko poleg prepevanja slovenskih pesmi lahko sprošceno zapeli. Spet nam je zagodla epi-tudi pokramljamo, pa smo morali spet demija. Komaj smo docakali obnovitev vse skupaj za nedolocen cas prekiniti. Saj Duhovna sekcija Zbor spet brez vaj in maš P o lanskem 13. marcu, ko smo imeli zadnje vaje pevskega zbora duhovne sek­cije A. M. Slomšek, smo se letos koncno zbrali sredi sep­tembra in potem imeli še en-krat vaje do konca oktobra, potem pa smo jih morali spet prekiniti. Nevarnost in tvega­nje za zdravje sta namrec pre­velika, da bi se srecevali. Medtem nas je, kot je znano, zapustil naš dolgoletni diri-gent prof. Vinko Glasnovic, od katerega smo se na Mi-rogoju poslovili aprila letos. Na sreco je prof. Glasnovic pred tremi leti pripeljal k nam Spomin na Iztoka Puca M inilo je deset let odkar je legen­darni rokometaš Iztok Puc-Žoga (Slovenj Gradec, 14. september 1966 – San Diego, 20. oktober 2011) izgubil težko bitko z rakom. Zagrebški Sloven-ci se ga s ponosom spominjamo, saj je del svoje blešcece kariere uresnicil prav v Zagrebu. 14. decembra so clani Sveta slovenske narodne manjšine Mesta Za­greb skupaj s predstavniki RK PPD Za­greb položili venec na spominsko plošco na dvorani Kutija šibic, ki sta jo tja ob peti obletnici smrti postavila Slovenski dom Zagreb in Svet slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb. (akm) je trajalo, ampak ne dolgo. Z vajami smo zaceli sredi septembra, konec oktobra pa smo jih prekinili. Novembra se nismo vec srecali, deloma zaradi beljenja prostorov v Slovenskem domu, predvsem pa zaradi epidemioloških razmer, ki so se vse bolj slabšale. Niti na tistih nekaj vaj, ki smo jih imeli, niso vsi prihajali, saj je bila pri mnogih navzoca bojazen pred okužbo, ceprav smo bili vsi cepljeni. Kljub temu in ceprav smo se držali tudi vseh drugih priporocil za izogibanje okužbi, so se ne­kateri naši clani okužili, nekateri pa so morali v samoizolacijo. Na sreco se je za zdaj za vse dobro koncalo, brez težjih po­sledic. Upajmo, da tako ostane in še na­prej vsem želim veliko zdravja ter da bi nekega lepega dne lahko spet brez strahu zapeli. Stanka Herak mladega Luko Hosua, ki naj bi ga nasledil pri vodenju našega duhovnega zbora in sodelovanju na slovenskih mašah. Luka, ki je sicer magister glasbene pedago­gike, je že prevzel zbor, vendar zaradi vseh omejitev prakticno ne moremo vaditi, prav tako pa ni niti maš, saj duhovniki iz Slove­nije ne morejo prihajat maševat v Zagreb. Luka Hosu je tako doslej vodil zbor le na eni maši. Pevci pravijo, da so z njim zadovoljni, ceprav se bo moral še cesa nauci-ti, kar pa bo brez vaj in maš težko. Upamo in želimo si, da bi se seda­nje stanje cim prej koncalo. Olga Tkalcec Foto: Davor Andrijac Šopek Dejavne ne glede na okolišcine Kljub temu, da se epidemija koronavirusa nikakor noce umiriti in še naprej razsaja ne glede na zašcitne ukrepe in cepiva, je ustvarjalna delavnica Šopek ves cas delovala, seveda ob upoštevanju pravil obnašanja v takšnih okolišcinah. Tako so že do pomladi nastala številna dela, ki smo jih želeli prikazati na že tradicionalni velikonocni razstavi. R azstave potem ni bilo mogoce izpeljati na nacin kot v prejšnjih le­tih, smo si pa pomagali z novimi tehnologijami in izvedli virtual-no razstavo oz. prikaz del na spletni strani Slovenskega doma Zagreb in na Facebooku. Tako smo uspeli predstaviti rezultate našega dela in hkrati ravnati razumno ter se izogniti tveganjem, ki bi jih imelo vecje druženje v Slovenskem domu Zagreb. Seveda smo pogrešali neposredni stik in prijateljsko druženje z re-dnimi obiskovalci naših razstav. Vendar nam to ni vzelo poguma, saj Šopkova božicna razstava Kot so napovedale, so clanice Šopka rezultate svojega pridnega dela pokazale 22. decembra na božicni razstavi v Slovenskem domu Zagreb in tako nadaljevale tradicijo. Tokrat so predstavile stvaritve v glini, slike v razlicnih tehnikah in steklene predmete, ki so jim z umetniškim recikliranjem v razlicnih tehnikah dale novo, nepricakovano estetsko vrednost, da lepih božicnih bidermajerskih šopkov niti ne omenjamo. Obcinstvo je bilo navdušeno, Šopkovke so ponovno prejele pohvale za svoje delo in s tem spodbudo, da bodo še naprej pridne in ustvarjalne. Prijetno druženje sta popestrila mladi clan Slovenskega doma Jure Ceric na klavirju in naš „zlati orglicar” Marjan Dirnbek z venckom znanih slovenskih melodij. Predsednik Slovenskega doma Darko Šonc je cestital clanicam Šopka za vztrajnost in neprekinjeno delovanje v teh otežujocih okolišcinah, kot tudi za enkratne stvaritve razstavljene na razstavi, ki jo je odprla predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbara Riman. Druženje je bilo krajše in zaradi prilagajanja epidemiološkim razmeram drugacno kot v prejšnjih casih, a kljub temu veselo in prijetno. Avanture Izlet v Kranjsko Goro T ecajniki slovenskega pouka smo se sre­di oktobra podali na prav posebno do-živetje. V zgodnjem sobotnem jutru smo se odpeljali v Slovenijo in naprej proti Kranj-ski Gori. Po krajšem vmesnem postanku smo dopoldne v Mojstrani najprej obiskali Slovenski planinski muzej. O muzeju, naj­pomembnejših razstavljenih eksponatih in zbirkah fotografij nam je v slovenskem jeziku pripovedoval kustos, ogledali smo si film, se virtualno pogovarjali z dovškim župnikom Jakobom Aljažem, ki je postavil stolp na Triglavu, enega od simbolov Slove­nije ter igrali interaktivne igre. Skratka, bilo je poucno in zelo zabavno. Iz Mojstrane smo pot nadaljevali do Ru-ske kapelice pod Vršicem. V muzeju so nam svetovali, da si naložimo aplikacijo, s pomocjo katere smo se seznanili o njeni zgodovini. Nekoliko više od Ruske kapelice proti Vr­šicu se nahaja Koca na Gozdu, v kateri smo se potem okrepcali in sicer s pristno domaco hrano. Jedli smo ajdove krape, aj-dove žgance, lovski golaž, klobase z zeljem in krompirjem. Na koncu pa okusne sla-dice: palacinke s skuto in brusnicami ter borovnicev zavitek. Po kosilu smo obiskali jezero Jasna, ki je lepe zelene barve in v katerem je voda kri­stalno cista. Za konec pa smo se ustavili še v naravnem rezervatu Zelenci, kjer izvira Sava Dolinka. Kar prehitro je prišel cas od­hoda in vrnitve v Zagreb. Obljubili smo si, da tak izlet ponovimo naslednje leto. Obiskovalci tecaja pouka slovenskega jezika smo optimisticno verjeli, da bo jesen prinesla olajšanje in vrnitev v t. i. normalno stanje, še toliko bolj, ker je poletje minilo brez vecjih težav. V zacetku oktobra smo se clanice kot šolarke vrnile v delavnico, nav­dahnjene in pripravljene na nove dosežke, cepile smo se, skrbimo zazašcitne ukrepe. Nic nas ne more zmotiti, smo razmišljale. Še posebejnas je razveselilo, da se je Šopek okrepil z novimi mocmi, saj sta z nami zaceli delati dragi kolegici iz našega pevskega zbora Stanka in Cvijeta. Stanka Novkovic Obe foto: akm Stanka Novkovic Cetrt stoletja Novega odmeva Delo tehnicnega urednika je zelo raznoliko Ob 25. obletnici rednega izhajanja Novega odmeva smo ob koncu leta nacrtovali vsaj skromno prireditev, pa je tudi te naše nacrte, tako kot mnoge druge, odpihnil nov val epidemije koronavirusa. Ce ne prej, bomo to nadoknadili ob kakšnem nasle­ dnjem okroglem jubileju, npr. ob 80-številki ali pa ob 30-letnici izhajanja. V prejšnjih dveh številkah so se naši so-delavci spomnili zacetkov izhajanja Novega odmeva in nekaterih sodelavcev, ki jih ni vec med nami, povzeli pa smo tudi nekaj misli nekaterih naših sogovornikov v minulih letih. V tokratni številki pa nekaj prostora name-njamo še enemu elementu vsakega caso­pisa, ki je skoraj tako ali pa vcasih še bolj pomemben kot sama vsebina, pa o njem najveckrat sploh ne govorimo. Predsta­vljajte si casopis, v katerem bi bili prispev­ki, fotografije in oprema besedil, nametani kar pocez, brez vsakršne logike in vrstnegareda. Še tako bogata vsebina bi nas težko prepricala k branju. Preglednost, urejenost, logicno razvršcanje besedil in fotografij pri­pomorejo, da casopis raje vzamemo v roke. Mislimo na tehnicno urejanje in oblikova­nje, ki je eden pomembnejših postopkov v nastajanju vsake tiskovine, tudi casopisa. Prvi tehnicni urednik Novega odmeva je bil Ljudevit Gaj, graficni oblikovalec z bogati-mi izkušnjami pri „velikih” casopisih. Obli­koval je naše glasilo dobesedno do smrti, sredi priprav na izid 49. številke. Prelom in tehnicno oblikovanje je potem v tiskarniIntergrafika TTŽ v Zaprešicu, kjer že vrsto let tiskajo Novi odmev, prevzela Josipa Gla­vaš, za njo pa Marina Ljubanovic in nato Željka Malic. Že nekaj let tam graficno oblikuje in ureja naše glasilo Mirna Pavlovic, s katero smo se pogovarjali o urejanju in oblikovanju Novega odmeva, pa tudi o delu in življenju delovne migrantke, saj Mirna vsak dan pri­haja na delo v Zaprešic iz sosednje Dobove, ki sicer ni dalec, je pa na drugi strani med-državne meje. Rojena je v Zaprešicu, žive-la je v Brdovcu, se za graficno oblikovalko izšolala v Zagrebu, potem pa jo je ljubezen odpeljala preko meje, v Rigonce pri Dobo-vi, kjer sta si s soprogom ustvarila družino in zdaj se na delo vozi v tiskarno Intergra­fika TTŽ. Vsakodnevno prehajanje meje v sedanjih razmerah sploh ni tako enostavno. „Na zacetku epidemije smo imeli delovni mi-granti prost prehod in ni bilo posebnih te­žav, potem pa so se ukrepi stopnjevali, bil je najprej potreben hitri test, kasneje PCT. Predvsem na slovenski strani so se ukrepi in pravila zelo pogosto spreminjali”, pravi Mirna. Sicer dodaja, da sploh ne bi cutila, da živi v drugi državi, ce ne bi bilo meje, saj se je preselila vsega 10 km stran in tu ne gre za kakšne drugacne življenjske navade ali velike kulturne razlike. „Ljudje so povsod prijazni, ce si ti prijazen do njih”, pravi. Pri oblikovanju Novega odmeva ji vsekakor zelo pomaga znanje slovenšcine. Sicer je njen materni jezik hrvašcina, dela na Hrva­škem, njeni starši so tukaj, a v družini se po­govarjajo slovensko, s pridihom hrvašcine in dobovšcine, ki je nekakšna mešanica slo­venšcine in zagorske hrvašcine. „Vsekakor vsakic preberem Novi odmev, pa ne samo zato, ker mi je to v opisu službe. Z veseljem berem o aktivnostih, ki jih društva orga­nizirajo na Hrvaškem. Morda bi bilo zanimivo brati tudi o lepotah Slo­venije in kakšnih pre­dlogih za kratke izlete”, odgovori na vprašanje, ali tudi prebere casopis, ki ga pripravlja za tisk. Delo pri casopisih je stresno, predvsem zato, ker so roki vedno pre­kratki, uredniki cakajo avtorje tekstov, tehnicni cakajo urednike, tiskar­na pa oboje. Kako je s tem pri Novem odmevu in kako Mirna ocenjuje delo in sodelovanje z uredniško ekipo? „Ko sem zacela obli­kovati Novi odmev, sem potrebovala nekaj casa da se ujamem, ampak po tolikih letih izkušenj ni bilo vecjih problemov. Zelo lepo sodelujem z Agato Klinar Medakovic, ve­dno se slišimo, ce nastopi kak problem in ga vselej tudi razrešimo, seveda. Zanimivo je tudi, da se z Agato poznava še iz srednje­šolskih let, tako da naju je tudi to povezalo. Stresne situacije pa se v našem poslu pogo-sto pojavljajo, ampak delamo na tem, da jih je cim manj in da ne vplivajo na koncni rezultat.” Je pa oblikovanje Novega odmeva le manj­ši del njenih nalog v podjetju, v katerem je tudi zacela svojo poklicno pot. Takrat je bilo to zagrebško graficno podjetje Uvez, kiga je pred leti prevzela Intergrafika TTŽ. V svoji 36 let dolgi „graficni delovni dobi” skoraj ni segmenta v procesu, ki ga ni dela-la, pravi. „Prakticno delam pripravo za vse kar obstaja: od casopisov, knjig, letakov, va­bil, jumbo plakatov do nalepk, vreck in še cesa …, naredim vso graficno pripravo za tisk, kot tudi montažo in snemanje na plo-šce za tisk (CTP operater). Najraje imam raznolikost, ki ga delo graficne oblikovalke prinaša, pa tudi delo z ljudmi. Veseli me, da lahko idejo in željo stranke prenesem na papir, še bolj pa, ko je narocnik zadovoljen, s cimer je moj trud poplacan”, še poudari naša graficna oblikovalka Mirna Pavlovic. (akm, dab) Anketa Vecji dogodki odpadajo, del dejavnosti na spletu V prejšnji številki smo naredili sprehod po nekaterih slovenskih društvih na Hrvaškem, katerih predsednice ali predsedniki so predstavili delo njihovih društev v teh pandemicnih razmerah. Tokrat ta sprehod nadaljujemo po drugih društvih, saj je tema še vedno aktualna ali pa celo še bolj. Iz izcrpnih odgovorov predsednic društev iz Umaga, Karlovca, Osijeka in Labina smo izlušcili najbolj bistvene informacije o njihovem delovanju v zadnjem letu. Danica Bojkovic, predsednica SKD Ajda, Umag: „Lansko in letošnje leto sta bila pra-vi izziv za delovanje našega društva. Dol-go ni bilo pevskih in folklornih vaj, kulina­ricnega krožka, pouk slovenšcine je potekal na daljavo, na ta nacin je deloval tudi upravni odbor. Od letošnjega maja so se razmere malo izboljšale, tako da smo za obletni-co društva pripravili razstavo „Mojca in Lea”, za koncert pa nismo dobili dovolje­nje in smo ga preložili na jesen. Uspelo nam je organizirati manjše dogodke na odprtem – prihod Bibliobusa, snemanje za RTV Koper Capodistria, sodelovali smo na Cezmejnem srecanju v Svetem Duhu in Vseslovenskem srecanju na Golubinjaku v sicer v manjšem številu. Oktobra smo organizirali zelo lepo razstavo „Prvih 10 let Ajde” in koncert na kateremso sodelovali Ženski pevski zbor Ajda, fol-klorna skupina in ucenci dopolnilnega po­uka slovenšcine. Dobili smo dovoljenje odŠtaba civilne zašcite mesta Umag, ker smo navedli, da na koncert pridejo samo clani z digitalnim covid potrdilom. Dogodek je bil dobro obiskan, prišlo je kakih 75 ljudi in ko smo po koncertu vsi skupaj še malo pokle­petali, smo bili vsi mnenja, da nam takšna srecanja zelo manjkajo. Zaradi poslabšanih epidemicnih razmer v Sloveniji in na Hrvaškem smo morali pre­ložiti tudi snemanje prve zgošcenke z 12 pesmimi na RTV Koper Capodistria. Je pa njihova ekipa prišla v Umag in posnela od­dajo o 10. obletnici društva. Sedaj pa spet cakamo na boljše case.” Marina Delac-Tepšic, predsednica KD Slo­ venski dom Karlovec: „Pandemija je obr­nila na glavo naša ži­vljenja, ohromila naše dejavnosti, predvsem množicna druženja in stike clanov društva. Nekaj dogodkov smo lani in letos vseeno iz­vedli ob upoštevanju zašcitnih ukrepov in na daljavo, preko spleta. Ob kulturnemu prazniku smo pripravili razstavo, nadalje­vali s ciklom predavanj STEM-4 (Znanost, tehnologija, inženirstvo in matematika), pri cemer je bilo vec predavanj na daljavo kot v živo. So pa bila dobro obiskana, vecinoma so to bili mlajši clani. Nadaljujejo se delav-nice za otroke, ostale dejavnosti pa v glav­nem potekajo preko spleta. Proslavo ob 15. obletnici društva smo za zdaj odpovedali, za v prihodnje imamo v nacrtu nekaj de­javnosti predvsem na kulturnem podrocju, vendar v tem trenutku ni mogoce napove­dati, kaj od tega bomo lahko uresnicili. “ Polonca Margeta, predsednica SKD Stan-ko Vraz, Osijek: „Odkar imamo pande­ mijo, kar se vlece že skoraj dve leti, se je delovanje Slovenske­ga kulturnega društva Stanko Vraz iz Osijeka žal precej spremenilo, v nekaterih dejavnostih pa prakticno usahnilo. Ker smo majhno društvo s pešcico zares aktivnih clanov, brez lastne kulturne skupi­ne (pevskega zbora, folklorne skupine, itd.), smo se pred pandemijo vecinoma naslanja­li na druge manjšinske prireditve, v katere smo se vkljucevali in tako predstavljali slo­vensko kulturo, tradicijo in jezik.Žal so že drugo leto zapovrstjo odpadle vse nacrtovane prireditve, ki so potekale pod okriljem Mesta Osijek in kjer so se predsta­vljale manjšine. Odpadel je tudi nacrtovani obisk folklorne skupine iz Bazovice, ki bi se s slovenskimi plesi predstavila na osre­dnjem osješkem trgu. Drugo leto zapored so bili odpovedani tudi Dnevi Slovenije v Slavoniji v organizaciji Veleposlaništva Re-publike Slovenije v Zagrebu, ki so s svojim bogatim kulturno-gospodarskim progra-mom postali prepoznavni tudi med domi­cilnimi prebivalci in ostalimi manjšinami v Osješko-baranjski županiji.Šola slovenskega jezika le obcasno poteka v prostorih društva, vecinoma se izvaja preko spleta. Dejavnosti društva in stiki s clani so omejeni na brezkontaktne (telefon, splet), redko na osebna srecanja s posameznimi clani. Tako smo ohranjanje slovenskosti in slovenšcine preselili v lastne domove in se usmerili v dejavnosti, ki nemoteno poteka­jo tudi brez osebnih stikov. Po starem pregovoru, da za vsakim dež­jem enkrat posije sonce, verjamemo, da se bodo razmere slejkoprej umirile in se bodo manjšinski dogodki in družabno življenje društva vrnili v naše mesto in v županijo.“ Silva Šutar Vujicic, predsednica Društva Slovencev Labin: „Aprila bi morali pra­ znovati 15. obletnico našega društva, pa smo proslavo prestavili, ker niti ena kulturno ume­ tniška skupina ni bila pripravljena za nastop, saj niso imeli vaj. Pro- slavo smo prestavili na september in vse je bilo dogovorjeno, po­tem pa nam je Krizni štab civilne zašcite Istrske županije izdal prepoved za dogodek in spet smo morali vse odpovedati. Tako so nam epidemicne razmere že drugic prepre-cile praznovanje jubileja. To proslavo smo prestavili v naslednje leto. Clani našega društva so v glavnem starejši ljudje, mnogi med njimi, tudi ce so ceplje­ni, se ne želijo udeleževati dogodkov, kjer je vec ljudi, nekateri se nocejo cepiti; v ta­kih razmerah je težko izpeljati nacrtovane dogodke. Kot primer navajam težave, ki smo jih imeli pri izvedbi našega dela pri­reditev ob Dnevih slovenske kulture v Istri, ko skoraj do zadnje minute nismo vedeli, ali bomo lahko program izpeljali ali ne. Ne-kateri izvajalci so pred predvidenim nasto-pom zboleli, drugi so morali v izolacijo in le s težavo smo našli zamenjave. Na koncu smo vendarle uspeli. V takih razmerah je zelo težko osmisliti in realizirati kakršen­koli program. No, leto se koncuje in ko oblikujemo programe za prihodnje leto, jih sestavljamo v pricakovanju, da se bo epide­mija Covida-19 umirila in da bomo lažje delovali.” (akm) Knjižnica in knjige Delovanje Osrednje knjižnice Slovencev na Hrvaškem v casu epidemije Tudi Osrednja knjižnica Slovencev na Hrvaškem, ki ima prostore v Mestni knjižnici v Karlovcu, je po izbruhu pandemije Covida-19 prilagodila, spremenila nacin dela. Mnoge dejavnosti, kot je npr. izvajanje tecajev slovenskega jezika, je prenesla na splet, svojim uporabnikom pa omogocila lažji dostop do e-knjig, zvocnih knjig, filmov in drugega digitalnega gradiva. Izposoja knjižnicnega gradiva se je nekoliko zmanjšala, kar pa ne velja za medknjižnicno izmenjavo gradiv. P andemija Covida-19 je mocno vplivala na naša življenja, go-spodarstva, delovanje družb v celoti. Ko je marca lani svet in z njim tudi naše kraje zajela globalna pandemija, so morale knjižni­ce, tako kot vse druge javne ustanove, ukrepati hitro in prilagoditi svoje delovanje. Vecina knjižnic, tako na Hrvaškem kot v svetu, je zacasno zaprla vrata ali omejila delovanje. Zaradi omejenega fi­zicnega dostopa do knjižnicnih prostorov se je opravljanje storitev in programov preselilo na splet. Knjižnice so morale spremeniti nacin zagotavljanja storitev in vsebin svojim uporabnikom. Nekatere naše storitve in izobraževanja smo prenesli na digital-no podrocje oziroma jih izvajamo na daljavo preko spletnih plat­form. Kot je že znano - o tem smo pisali tudi v Novem odmevu - je Slovencem, ki živijo zunaj meja maticne države, omogocen brezplacen vpis v Narodno in univerzitetno knjižnico Ljubljana, kjer lahko dostopajo do elektronskih knjig v Biblosu. Clani NUK imajo v Biblosu možnost izbirati med vec kot 700 knjigami v slo­venskem jeziku, pa tudi v drugih jezikih. Baza ponuja dostop do slovenskih klasikov, novih knjig sodobnih slovenskih avtorjev in prevodov tujih uspešnic, izbirate pa lahko med strokovno, znan­stveno in popularno-znanstveno literaturo. Odvijanje izobraževalnih programov Z virtualnim izobraževanjem Slovenski jezik in kultura na spletu so bile uporabnikom predstavljene možnosti brezplacnega sple­tnega ucenja slovenskega jezika ter izobraževanja o kulturi in zgo­dovini Slovenije. Predstavljene so bile digitalne zbirke in portali, ki na enem mestu združujejo slovensko kulturno dedišcino. Kot priporocilo za branje je bila predstavljena knjiga „Slovenologija" Noaha Charneyja. V sodelovanju z Zvezo slovenskih društev na Hrvaškem so bili organizirani spletni Zoom dogodki, na katerih sta bila predsta­vljena knjiga Slovenska društva na Hrvaškem dr. Barbare Riman in delovanje Oddelka slovenske knjige v Karlovcu. V okviru projektov Slovenšcina brez meja in Izzivi slovenšcine so se zaceli izvajati tecaji slovenskega jezika za odrasle, ki jih financ­no podpira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vsebina in cas tecajev so prilagojeni novonastalim delovnim razmeram in se izvajajo v obliki pouka na daljavo. Za izvedbo se uporabljajo izobraževalne spletne platforme: spletna stran tecaja, dostopna prek spletne strani Mestne knjižnice „Ivan Goran Kova-cic". Uporabnikom so na teh straneh zagotovljene vse pomembne informacije o nacinih izvedbe tecaja in vsa avdio-vizualna gradiva za vsako skupino glede na stopnjo izobrazbe prek programa Goo­gle ucilnica. Udeleženci so združeni in vsi imajo enak dostop do izobraževalnega gradiva; vsaka skupina ima preko Zooma ucno uro v realnem casu s profesorico. Povezava omogoca interaktivni potek pouka, kar pomeni, da ucenci aktivno sodelujejo pri pouku. Delovanje Osrednje knjižnice Slovencev na Hrvaškem je bilo predstavljeno prek spleta in si ga je mogoce še vedno ogledati na naslovu: https://www.youtube.com/watch?v=ErzZhXJIOB0. Izposoja knjižnicnega gradiva Izposoja knjižnicnega gradiva se je v primerjavi z leti pred pande­mijo žal zmanjšala, vendar smo uporabnikom z brezplacnim vpi­som v Knjižnico Mirana Jarca Novo mesto ponudili elektronske storitve, ki vkljucujejo izposojo e-knjig, zvocnih knjig, filmov in drugega elektronskega gradiva. Glede na to, da je bilo leto 2021 razglašeno za Leto branja in poudarjanja pomena branja, naše uporabnike spodbujamo, da v cim vecji meri uporabljajo stori­tve naše knjižnice. Medknjižnicna izposoja knjig je ostala skoraj na enaki ravni, kar dokazuje izposoja knjig clanom Slovenskega doma Zagreb za vecmesecno obdobje, v katerem imajo clani mo-žnost izposoje najnovejših naslovov slovenskih knjig. Vse programe in aktivnosti, ki jih izvaja Osrednja knjižnica Slo­vencev v casu krize, je mogoce spremljati na naših spletnih stra­neh in družbenih omrežjih (Facebook, You tube kanal, Insta­gram), ki so v teh casih postali kljucna povezava med uporabniki in knjižnicarji. Knjižnice so vedno bile mesta za ucenje in povezovanje vseh sku-pin uporabnikov, zato nam je ta kriza izziv, da išcemo nove poti do uporabnikov naših storitev. S tem in z novimi storitvami bodo knjižnice gotovo pripomogle k hitrejši normalizaciji in razvoju družbe po koncu pandemije. Vedrana Kovac Vrana, vodja Osrednje knjižnice Slovencev na Hrvaškem Pevski zbor SKD Triglav Cetrt stoletja uživanja v pesmi in petju, potovanjih in nastopih, druženju in prijateljstvu Petindvajsetletnica za nikogar ni majhen jubilej in prav toliko let svojega obstoja in uspešnega delovanja je praznoval Mešani pevski zbor Slovenskega kulturnega društva Triglav iz Splita. Zbor je bil ustanovljen februarja 1996 in od samega zacetka deluje pod vodstvom zborovodkinje in umetniške voditeljice, profesorice Tatjane Kurajica. P o skoraj letu in pol premora zaradi pandemije, so se clani zbora ponovno zbrali in pridno vadili ter pripravili cudo­vit program za svoj jubilejni gala koncert, ki je bil v petek, 26. novembra. Osrednja slovesnost je bila v skladu s predpisanimi epidemiološkimi ukrepi v prostorih restavracije Bolero v Splitu. Proslave so se udeležili tudi pomembni gosti: ministrica za Slo­vence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch, vodja sektorja za Slovence v zamejstvu Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Rudi Merljak, župan mesta Split dr. sc. Ivica Puljak, nekdanji castni konzul RS v Splitu Branko Roglic, predsedni-ca Zveze slovenskih društev na Hrvaškem dr. Barbara Riman, predstavniki slovenskih društev iz Zadra, Reke, Pulja, Labina in Buzeta ter predstavniki društev in svetov narodnih manjšin Splita in Splitsko-dalmatinske županije. V slavnostnem nagovoru se je ministrica dr. Jaklitsch zahvalila za ves cas in ljubezen, ki ga Slovenci v Splitu vlagajo v ohranjanje slovenske identitete, slovenskega jezika, kulture in tradicije. Žu-pan mesta Split dr. sc. Ivica Puljak je zboru ob 25. obletnici uspe­šnega delovanja podaril plaketo mesta Split. Predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem dr. Barbara Riman Plazibat je v svoji cestitki pevskemu zboru zaželela veliko uspeha tudi v pri­hodnje. „Glasba cloveka oblikuje in plemeniti, osrecuje, razvija ljubezen ne samo do lepega, temvec tudi do skupnosti.” (Ludwig van Beethoven) Obletnica Deset let uspešnega dela SKD Ajda iz Umaga Slovensko kulturno društvo Ajda iz Umaga je letos praznovalo 10. obletnico obstoja in aktivnega delovanja. Ustanovljeno je bilo 12. maja 2011 in za prvo predsednico je bila izbrana Vlasta Grgic, sledila ji je Lili Paulic, od leta 2014. pa društvo vodi Danica Bojkovic. Že kmalu po ustanovitvi je društvo našlo svoje mesto v kulturnem življenju Umaga in okolice, kasneje pa se je uspešno predstavljalo po celotni Istrski županiji, v Zagrebu, Splitu, na Reki in tudi po številnih mestih v Sloveniji ter v Bosni in Hercegovini. K ar precejšen izziv nam je bil letos organizirati proslavo v teh epide­micnih razmerah. Prvi del praznovanja smo izvedli maja z razstavo znane ilu­stratorke Mojce Cerjak iz Slovenskih Konjic in keramicarke Leonide Bernetic Zelenko, uveljavljene umetnice iz Gro-v Umagu in Novigradu, z organizacijo te-cajev, ucenjem dopolnilnega pouka slo­venskega jezika in ucenjem slovenšcine kot izbirnega predmeta po C modelu v osnovni šoli Marije i Line v Umagu. Ob tem velja spomniti na tradicionalne vsakoletne prireditve društva ob sloven- sem v znamenju obletnice. Naš ženski pevski zbor je zapel slovenske narodne Ajdov cvet, Luna sije, N'mau cez Izaro, Plenicke je prala, Dekle na vrtu in Škar­jancek poje, Slovenija od kod lepote tvo­je, folklorna skupina je zaplesala polko in valcek, ucenci dopolnilnega pouka Koncerta so se udeležili ugledni gostje: ministrica Jaklitsch, nekdanji castni konzul Slovenije v Splitu Roglic in župan Puljak. venskih knjig, ustanavljanjem slovenskih literarnih kotickov v mestnih knjižnicah Letošnja tradicionalna prireditev Dnevi slovenske kulture v Umagu je bila pov­ Na kratko iz Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Slovenski jezik v Prvi sušacki gimnaziji na Reki T a srednja šola je prva v Primorsko-goranski županiji, ki ji je dijakom, ki si tega želijo. Zacetek je obetaven, saj je trenutno hrvaško ministrstvo za znanost in izobraževanje odobrilo prijavljenih osem dijakov in dijakinj. To je zelo velika pridobi­pouk slovenskega jezika. Ta se je zacel oktobra in se odvija po tev za slovensko narodno skupnost v Primorsko-goranski žu­ modelu C, ki je namenjen pripadnikom slovenske manjšine in paniji. Projekt M.A.J. na Reki Že cetrto leto zapored poteka projekt Mreža Alpe Jadran (krajše: Podpirajo ga 4 zamejske organizacije: Slovenska gospodarska zve­projekt M.A.J.), ki je namenjen povezovanju mladih v regiji. za iz Celovca, Slovensko deželno gospodarsko združenje iz Trsta, porabska Razvojna agencija Slovenska kraji­na in Zveza slovenskih društev na Hrvaškem (v nadaljevanju Zveza). V okviru projekta je sredi oktobra Zveza gostila mlade iz Porabja, avstrijske Koroške, Slovenije in Hrvaške, za katere so pripravili izobraževalni program. Simon Ferjuc iz podjetja Tetida je vodil predavanje na temo pridobivanja vodika in vrste vodika ter izvedel prakticno delavnico Implementacija vodika v praksi. Zatem pa so udeleženci z lektorjem slovenskega jezika dr. Klemenom Lahom raziskovali slovenske besede na jezikovni delavnici. Udeležili so se tudi vodenega ogleda Reke. Saša Kernjak Zubovic Karlovec Otroške ustvarjalne delavnice in znanstvena predavanja K ulturno društvo Slovenski dom Karlovec je jeseni zacelo Zaradi širjenja epidemije so se kasnejša predavanja iz tega cikla z otroško kreativno delavnico Spoznaj barve in abecedo, preselila na splet.kjer so najmlajši clani društva in njihovi prijatelji iz združenja T. Tepšic Frendofon imeli priložnost, da se izrazijo skozi ucenje slovenske abecede. Pri tej ustvarjalni nalogi so jim bile v veliko pomoc Abecedne pobarvanke, ki so jih prejeli od Zveze slovenskih društev na Hr-vaškem. Prva delavnica iz cikla je bila 2. septembra, sledili sta druga in tretja v zacetku oktobra in no-vembra. V KD Slovenski dom v Karlovcu so pripravili tudi znanstvena predavanja za mlade iz cikla STEM-4 Znanost, Tehnologija, Inženiring in Matematika, ki že tradicionalno potekajo na Politehniki v Karlovcu v sodelovanju s karlovškim društvom Nikola Tesla. Konec oktobra so lahko poslušali predavanje dipl. ing. Damirja Škrjanca iz podjetja Cybrotech o Tesli in inženirstvu 21. stoletja. Predavanje je zajelo teh­nicne vidike Teslinega dela, produktivna in nepro­duktivna leta, najpomembnejše izume, primerjave s konkurenti in razumevanje njihovega delovanja. Spodbujanje branja „Muca Copatarica na Hrvaškem – dašak slovenske kulture u Hrvatskoj” V petnajstih vrtcih in osnovnih šolah v treh županijah, kjer živijo Slovenci, poteka projekt „Muca Copatarica na Hrvaškem – dašak slovenske kulture u Hrvatskoj”. Zasnovan je bil z namenom okrepiti pomen zavedanja bralne kulture med otroci v prvi triadi osnovnih šol ter vrtcih. K jer so se vkljucili v projekt, je pra-društvo Bazovica z Reke. Vkljucenih je izvirni izdelki bodo tudi simbolicno na­vljica zaživela in otroci so se po-bilo kar 527 otrok, ki so bili razdeljeni grajeni. drobno spoznali z njo. S primernimi di-v 43 skupin, veseli pa tudi dejstvo, da v Povratne informacije o samem projek­dakticnimi pomagali, kjer je vkljuceno projektu sodelujejo otroci iz vrtcev in šol tu so zelo pozitivne. Šole in vrtci se radi tudi medpredmetno povezovanje, je bil treh županij - Primorsko-goranske, Istr-vkljucujejo v tovrstne projekte, saj jim uspeh zagotovljen. Na Hrvaškem je Maca ske in Varaždinske. omogocajo bolj dinamicen nacin pou­papucarica sicer obvezno domace branje Otroci so z navdušenjem sprejeli eno cevanja. Poleg tega se povecuje tudi za-v prvem razredu. najlepših pravljic s poucnim motivom. S nimanje za ucenja slovenskega jezika. Projekt, ki se je zacel s prvim septem-pomocjo sestavljanke in spomina so do-Zagotovo bomo v prihodnosti poizkusili brom in se konca z zadnjim dnem tega bili celotni vpogled v pravljico. Nastali izpeljati še kakšen tak projekt.leta, sta podprli Zveza slovenskih dru-so precudoviti izdelki, ki bodo prikazani štev na Hrvaškem ter kulturno prosvetno v virtualni razstavi. Najlepši in najbolj Darja Cubric Igra z didakticnimi materiali. Foto: OŠ Petar Zrinski, Cabar Skupinsko sodelovanje in delo! Foto: Otroški vrtec Pjerina Verbanac Labin MODRE MISLI Kakršno vreme na božicni dan, tako bo še leto dan. Sapa, ki na sveti vecer piha, vse prihodnje leto ne odpiha. Slaba bo letina, revšcine vir, ce mokrota moti božicni vecer. Kdor se s tujim jezikom paci, z domacim beraci. Ljubo doma, kdor ga ima; kdor ga nima, pa za njim kima. Ne zanesi se na tujo kašo pri svoji doma. Neumen je tisti ptic, ki se sramuje svojega gnezda. Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh sprejeti. Težko svojemu brez svojega. Tistega, ki ga raniš, ne sprašuj, ce boli. Manjšine v medijih Mateja Železnikar: Sotocja - mozaik o življenju manjšin Skrb za Slovence, ki živijo v sosednjih državah, je ustavno zajamcena naloga Republike Slovenije. Obvešcanje rojakov, ki živijo preko meja maticne domovine in medijsko spremljanje njihovega dela ter življenja, pa je zakonsko opredeljena kot del javne službe RTV Slovenija kot osrednje medijske hiše v Sloveniji. Radijski in televizijski programi poleg rednega spremljanja in porocanja o dogajanju, povezanem z manjšinami v sosednjih državah, pripravljajo tudi posebne oddaje za in o Slovencih v zamejstvu. Ena takih je radijska oddaja Sotocja, ki ji lahko prisluhnete vsak ponedeljek ob 20.00 na 1. programu Radia Slovenija. K ot piše v kratki predstavitvi oddaje na spletni strani, je oddaja Sotocja namenjena vsem, ki želijo bolje spozna-ti raznoliko življenje rojakov v sosednjih državah. Njen nastanek sega v zacetek 80-ih let prejšnjega stoletja. Že vec kot desetletje Sotocja pripravlja in ureja Ma-teja Železnikar, ki je zato pravi naslov, da pobliže spoznamo oddajo, njeno zgo­dovino, nacin priprave in vsebino, ki jo ponuja poslušalcem. Mateja Železnikar, oddaja, ki jo pripra­vljaš, ima vsega spoštovanja dolgo in bogato pot za seboj. Kdaj je nastala in na cigavo pobudo? - Kot lahko beremo v nekaterih zapisih na spletu, je bila prva oddaja, takrat pod imenom Sotocje, na sporedu 26.11.1983, pripravili in predvajali pa so jo Radio Maribor, Radio Koper in Radio Murska Sobota, kjer so že pred tem pripravljali oddaje in porocila o življenju rojakov v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Pobu-do za ta skupni projekt naj bi po nekaterih virih dala Vesna Cehovin, ki je na Radiu Koper pripravljala oddajo Med rojaki v znova v Sloveniji razlagati, da tudi tam, zamejstvu, po drugih pa Lojze Kos, ki je preko meje živijo ljudje, ki že od rojstva bil do odhoda za do-govorijo slovensko. pisnika RTVS s Ko- Ko so prihajali v Moj namen je, da bi z odda­ roške prvi urednik, Ljubljano in so bili jo Sotocja predvsem povecali za njim jo je prevzel tukaj nekateri za-Edvard Pukšic. Že prepoznavnost Slovencev iz cudeni, kako dobro kmalu je Sotocje na-sosednjih držav v Sloveniji. govorijo slovensko, šlo svoj prostor na 1. programu nacionalnega radia, leta 2008 pa je Radio Slovenija od mariborskega studia prevzel uredništvo oddaje, ki se je takrat preimenovala v Sotocja. Ce je bil prva leta govor le o manjšinah v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, pa so po osa­mosvojitvi in nastanku samostojnih dr­žav in še posebej v zadnjih dveh desetle­tjih svoje mesto v njej našli tudi Slovenci na Hrvaškem. Ceprav je zanimivo, da v Zakonu o RTVS, za razliko od omenjenih treh, hrvaški Slovenci niso posebej ome­njeni. Ocitno še vedno ni povsem prodrla zavest, da so tudi Slovenci na Hrvaškem enako priznana avtohtona narodna sku­pnost kot tisti na Koroškem, v Furlaniji - Julijski krajini ali v Porabju. Povsod se zavedajo, da se bo Komu je predvsem namen Sotocij ni in-namenjena ta od-manjšina izgubila, zlila z veci-formiranje manjšin daja, ce je to seveda no in je ne bo vec, ce ne bodo o novostih pri njih, sploh mogoce tako pac pa seznanjanje k društvenemu dogajanju pri­ opredeliti? Samim slovenske javnosti z tegnili mladih. manjšinam oz. ob- življenjem in delo- so bili mnogi užalje­ni, in to upraviceno. Zato je moj namen, da bi s to oddajo predvsem povecali pre­poznavnost Slovencev iz sosednjih držav v Sloveniji. Koliko nam to uspeva, ne vem, vem pa, da oddajo poslušajo tako v Sloveniji kot zunaj nje, na obmocjih, kjer živijo Slovenci. O obvešcanju pripadnikov manjšin v sosednjih državah sicer skrbijo tudi mediji, ki so v teh državah. - Ja, tako v Trstu, kot v Celovcu in Mono-štru imajo poleg drugega radijske postaje oz. programe, ki oddajajo v slovenskem jeziku in so namenjeni obvešcanju o dogajanjih v njihovem okolju, prek do-pisnikov iz Slovenije pa so obvešceni o razmerah v Sloveni­ji. Tako da primarni vešcanju njihovih pripadnikov o dogajanjih v manjšin­skih krogih ali javnosti v maticni do-movini, da se ta seznani z delom manj­šin? - Ko sem prevzela urejanje te oddaje, sem morala sama pri sebi najprej razcistiti s tem vprašanjem in glede na to, da sem prepricana, da so Slovenci v sosednjih državah kar dobro informirani o tem, kaj se pri njih dogaja, je bil sklep na dlani. Še posebej, ko sem ugotovila, da so naši rojaki zelo razocarani, ker morajo vedno vanjem rojakov pre­ko meja. Edino Slovenci na Hrvaškem so glede tega prikrajšani, ker nimajo »svoje­ga« medija in sem prepricana, da si tudi slovenska skupnost na Hrvaškem želi, da bi imela kak tak program, ampak se bo­jim, da možnosti ni prav veliko. Kakšni so odzivi s „terena”, predvsem mislim iz manjšinskih krogov? Je odda­ja poslušana? - Je. Ko se pogovarjam z ljudmi preko meje, pa naj bodo tisti s funkcijami v manjšinskih strukturah ali brez, mi mno­gi pravijo, ja, saj sem poslušal, sem sli­šal,... tako, da imam obcutek, da oddajo poslušajo. Sicer pa je to tudi priložnost, da npr. Slovenci v Italiji slišijo, s cim se ukvarjajo rojaki v Avstriji ali v Porabju in na Hrvaškem. In seveda obratno. Sama brez sodelavcev najbrž ne bi uspe-la pripraviti vsak teden uro programa? - Imam tri stalne sodelavke. Silva Eöry spremlja Porabje, Marjana Mirkovic poroca iz Hrvaške in Špela Lenardic spremlja dogajanje tudi že prej omenjeni sodelavci. Katere teme pa se najpogosteje poja­vljajo? Najbrž je na podlagi tega tudi mogoce sklepati o tem, kaj posamezno manjšino najbolj muci, kajti ceprav se vse spopadajo s hudimi asimilacijskimi pritiski, ima vsaka od njih specificne težave? - Ce bi kdo naredil analizo, katera beseda ali besedna zveza je najpogosteje upora­bljena v oddaji, bi verjetno ugotovil, da je to slovenski jezik. v Furlaniji - Julijski To je osrednja tema, Edino Slovenci na Hrvaškem krajini. Sama se po­ki jih vse povezuje. nimajo »svojega« medija in gosto odpravim na Drugace pa imam avstrijsko Koroško, sem prepricana, da si tudi slo-obcutek, da je njihov ko se kaj dogaja v venska skupnost na Hrvaškem položaj vse boljši. Zagrebu se oglasi Ko sem zacela ure­ želi, da bi imela kak tak pro- Tanja Borcic Ber- jati to oddajo pred gram, ampak se bojim, da mo- nard, obcasno z desetimi leti, je bil žnosti ni prav veliko. avstrijske Koroške vsem skupen pro­ poroca Petra Kos Gnamuš, pa še kolegi z Radia Koper vcasih vskocijo, saj gredo kar pogosto v Istro, kjer spremljajo, kaj delajo Slovenci. Iz Rima pa se nam obcasno oglasi Janko Petrovec, ki je pred mano urejal Sotocja. Kako izbiraš teme? Te tudi sami manj­šinci kdaj opozorijo na kakšna po­membna dogajanja, aktualno proble­matiko? - Predvsem dobivam veliko elektronske pošte manjšinskih ustanov, spremljam medije ali glasila, ki jih pripravljate, med drugim tudi redno berem bilten, ki ga pripravlja Zveza slovenskih društev na Hrvaškem. Seveda pa so pomemben vir blem pomanjkanje denarja. Niso imeli denarja za delovanje društev, ki so kljucna za razvoj slovenske­ga jezika in obstoj manjšine. Nikoli niso vedeli ali ga bodo dobili ali ne. Zdaj je teh težav obcutno manj, ceprav niso povsem odpravljene, saj denarja ni nikoli dovolj. Ampak zdaj je vse bolj v ospredju vpra­šanje, kako privabiti k delovanju društev in manjšinskih organizacij mlade. In to je skupno vsem štirim manjšinam v so-sednjih državah. Povsod se zavedajo, da se bo manjšina izgubila, zlila z vecino in je ne bo vec, ce ne bodo k društvenemu dogajanju pritegnili mladih. Išcejo naci­ne, kako jih spodbuditi in ponekod jim kar dobro uspeva. To je osrednji problem, vedno je aktualno tudi šolstvo. Ni samo na Hrvaškem problem, kako zagotoviti dovolj kakovostnih kadrov za poucevanje slovenskega jezika in v slovenskem jeziku, s tem vprašanjem se ubadajo tudi v Italiji in Avstriji, da o Porabju niti ne govorimo. Stalnica je tudi vprašanje, kako poeno­titi politicna predstavništva manjšin oz. kako preseci razklanost krovnih manj­šinskih organizacij. Vse to so najveckrat obravnavane teme tudi v Sotocjih, seve­da ob porocanju o bogatem kulturnem dogajanju in vsem drugem družbenem, gospodarskem, športnem življenju naših manjšin. Želim si, da bi bila Sotocja celo­vit mozaik o življenju manjšin. Oddaja je na sporedu ob ponedeljkih zvecer, v casu, ki velja kot televizijski »prime time«. Na sreco nam danes teh­nologija omogoca, da jo lahko poslu­šamo tudi, ce ji takrat po radiu nismo uspeli prisluhniti. - Prednost v teh casih je, da lahko Sotocja poslušamo kadarkoli in kjerkoli. Za dan nazaj, za teden nazaj ali za tri leta nazaj, ce želiš. Oddaja je na spletu, je na podka­stih in ce imaš to aplikacijo, vpišeš Soto­cja in že lahko poslušaš, lahko si jih naro-ciš, da se ti vsak teden naložijo, skratka, nic ni zamujenega. Naša naloga, pri kate­ri morda nismo najbolj uspešni, pa je, da poslušalce na vse te možnosti opozorimo. Želela bi si, da bi nas vec ljudi spremljalo prek vseh teh digitalnih virov. (dab) S pohoda Po poteh Johana, Gašperja in Lenarta 2021 - projekt Utopia_gnp2 Tanje Prušnik - po partizanskih kmetijah nad Železno Kaplo (foto: Tatjana Marko) Intervju z Barbaro Riman na Radiu Slovenija 5.9.2019 (foto: Damjan Rostan) SLO-HR odnosi Najboljši sosedi in prijateljici O slovensko-hrvaških odnosih je v zadnjem casu slišati le zelo pozitivne besede. Voditelji obeh držav se zelo pogosto srecujejo in ne skoparijo z visokimi ocenami sodelovanja. O nekaterih dogodkih posebej pišemo na straneh Novega odmeva, tu pa na kratko dodajamo še nekaj novic o dogajanju na relaciji Ljubljana – Zagreb. O b 30. obletnici osamosvojitve Sloveni­je in Hrvaške so na Otoccu 22. no-vembra ob prisotnosti aktualnih predse­dnikov vlad Slovenije in Hrvaške ter prvih premierov obeh držav Lojzeta Peterleta in Franja Gregurica odkrili spominsko obe­ležje na cas osamosvajanja držav. Obeležje ob Gradu Otocec spominja na dvostranska srecanja in sodelovanje dveh prijateljskih držav. Poleg obujanja spominov na dogod­ke pred tremi desetletji so zelo vzhiceno go-vorili o trenutnih odnosih med državama. Premier Janša je ocenil, da lahko vsa odprta vprašanja državi rešita na podlagi dialoga, dobrega sodelovanja in prijateljstva. Njegov hrvaški kolega Plenkovic pa je poudaril, da sta državi najboljši sosedi in prijateljici, ki imata nekaj nerešenih vprašanj, vendar no-beno od teh ni nerešljivo. Kot v potrditev gornjih ocen, je istega dne slovenska vlada odlocila, da bo Hrvaški na njeno prošnjo posodila dobrih 40 tisoc od­merkov cepiva Pfizer/BioNTech. Hrvaška bo cepivo vrnila do konca leta. Hrvaška naj bi si cepivo sposodila, ker je v tistem casu beležila velik porast interesa za cepljenje. Na kratko Po(j)ezija V nedeljo, 10. oktobra zvecer, je hrvaška glasbena televizija CMC predvajala po­snetek koncerta POjEZIJE, ki ga je prire­dil Vlado Kreslin ob kulturnem prazniku v Ljubljani. Glasbeno-literarna prireditev POjEZIJE Vlada Kreslina je avtorja pred­stavila v najbližjem kadru doslej. V veceru so se izmenjevale ponarodele uspešnice s starimi skladbami, ki se niso slišale že celo vecnost, glasbo pa je dopolnjeval izzivalen preplet Prešernove in Kreslinove poezije. Ambienta Po letu in pol premora zaradi pandemije se je odvrtela še ena Ambienta, mednarodni sejem pohištva, notranjega oblikovanja in spremljevalnih industrij. Na 48. izvedbi od 21. do 24. oktobra na Zagrebškem velesej-mu so se ponovno predstavili tudi slovenski razstavljavci. Da pa vse vendarle ni tako idealno, je 1. decembra namignil slovenski notranji mi­nister Aleš Hojs, ki je hrvaški policiji ocital, da migrantom daje navodila, kako naj za­prosijo za mednarodno zašcito v Sloveniji. Dejal je, da vracanje migrantov Hrvaški, ki ilegalno prestopijo iz sosednje države na slovensko stran, ne poteka vec tako gladko, kot pred casom. Znova je sicer izrazil pod-poro hrvaškemu vstopu v schengen, a med Poklon žrtvam Predstavniki Hrvatov, Slovencev in Italija­nov ter veteranskih organizacij 2. svetovne vojne iz Istre so se tudi letos poklonili žr­tvam, padlim v bitki pri Kucibregu (obcina Buje) pred 77-imi leti. V spopadih z naci­sticnimi okupacijskimi silami je 3. in 4. no-vembra na hribih okrog Hrvoj, Kucibrega in Topolovca padlo 120 borcev vseh treh narodnosti. Dnevi Orisa 20. in 21. novembra je v dvorani Vatroslav Lisinski potekal Festival Dnevi ORISA, ki je namenjen arhitektom in profesionalcem sorodnih strok. Letos je potekal deloma v živo, deloma na daljavo po spletu. Vsako leto se ga udeleži vec kot 2000 obiskovalcev, na njem je do zdaj predavalo 300 uglednih znanstvenikov in strokovnjakov s podrocja arhitekture. vrsticami dodal, da podpora Slovenije in nekaterih drugih držav najbrž ne bo dovolj. So pa cez nekaj dni (9.12.) notranji ministri EU vendarle sklenili, da je Hrvaška pripra­vljena na vstop v schengen. To je pomem­ben korak, ne pa še koncni, kar kaže tudi primer Romunije in Bolgarije, ki sta tako oceno dobili že pred skoraj desetletjem, pa še vedno cakata na vstop. (dab) V okviru festivala je bila v Oris Hiši arhi­tekture od 19. do 30. novembra na ogled razstava Roka Žnidaršica Medprostor in vmesni cas. Slovenski zajtrk Že vrsto let je vsak tretji petek v mesecu novembru v Sloveniji Dan slovenske hra­ne, ko otrokom v šolah postrežejo s tra­dicionalnimi slovenskimi jedmi. Letošnji je potekal pod sloganom „Zajtrk s sadjem – super dan.“ Dan slovenske hrane so to-krat na slovenskem veleposlaništvu v Za­grebu obeležili s tem, da so vkljucili tudi vodje tujih diplomatskih predstavništev v Zagrebu. Veleposlanik Vojislav Šuc jim je skupaj s pismom poslal živila tradicional­nega slovenskega zajtrka in jih povabil, da se pridružijo pri obeleževanju dneva slo­venske hrane. (sh) Turizem 365 Kako sezono raztegniti na celo leto Mednarodna konferenca o celoletnem turizmu, ki je potekala v petek, 8. oktobra v Termah Tuhelj, je v treh delih povezala turizem s politiko, biznisom in vsakdanjim življenjem. Turizem 365 je avtorski projekt Ivane Kolar, direktorice podjetja Julius Rose, zadnja tri leta pa je soorganizator dogodka tudi SLO CRO Poslovni klub. K onferenca je zbrala ugledne strokov­njake za domaci in evropski turizem, pristojne ministre za turizem Slovenije,Hrvaške, Španije, Italije in Madžarske, udeležila pa sta se je tudi predsednika vlad Hrvaške in Slovenije Andrej Plenkovic in Janez Janša, ki sta gostovala na panelu o uvršcanju turizma v razvojne strategije in pomenu turizma za gospodarstvo. Konferenco so odprli Ivana Kolar, Niko-lina Brnjac, ministrica za turizem in šport Republike Hrvaške, Saša Muminovic, predsednik SLO CRO Poslovnega kluba,Željko Kolar, župan krapinsko-zagorske županije in Dragan Kovacevic, podpred­sednik Hrvaške gospodarske zbornice. Ivana Kolar je ob tej priložnosti poudarila, da sta »cilj in namen te konference spod­bujati razvoj celoletnega in ustvarjalnega turizma ter deliti znanje o tej temi.« Minister za gospodarstvo in tehnološki razvoj Republike Slovenije Zdravko Poci­valšek je dejal: »Evropski turizem mora v prihodnosti postati bolj odporen na more-bitne zdravstvene, varnostne in podobne krize. Turizem prihodnosti je usmerjen v individualni in buticni turizem, prilagojen cloveku, zato ima slovenski turizem v tem trenutku pomembne prednosti, saj smo se pred pandemijo zavezali vsem naštetim elementom – svojo vizijo smo spremenili v slogan Zeleno - Aktivno - Zdravo.« Predsednik SLO CRO Poslovnega kluba dr. Saša Muminovic je v okviru nagovora udeležencem konference predstavil leto­šnjo raziskavo SLO CRO Poslovnega klu­ba na temo izkušenj in sodelovanja med podjetniki na obeh straneh meje. Obširnej­ša analiza ankete je objavljena v casopisu SLO CRO Business Mirror, ki ga enkrat letno izdaja klub. Muminovic je dejal, da je SLO CRO Poslovni klub soorganizator konference ker ta od samega zacetka prese­ga meje Hrvaške in postaja vodilna na po­drocju turizma v regiji in širše. »Izmenjava znanja in sodelovanje gospodarstvenikov je temelj uspešnega poslovanja. V SLO CRO Poslovnem klubu spodbujamo slovensko--hrvaško gospodarsko sodelovanje, zave­damo pa se tudi pomena skupnega nasto­panja na tretjih trgih. Verjamemo, da bo ta sinergija korak naprej v že tako uspešnem Z enega izmed panelov konference. Foto: Samir Kovacevic gospodarskem sodelovanju med država-ma. Da bi lahko naredili ta korak, pa je po­membno tudi vedeti, koliko se poznamo in kako smo kompatibilni.« Predsednika vlad Hrvaške in Slovenije An­drej Plenkovic in Janez Janša sta poudarila pomen turizma za gospodarstvo, pa tudi medsebojno sodelovanje med državama. Janez Janša je povedal, da je Slovenija lani uvedla turisticne bone in uporabo letos raz­širila na kulturne in športne dogodke. »Od­locili smo se, da je bolje, da uvedemo bone, da se ljudje sami odlocijo, kam bodo šli. To je bila za nas win-win situacija.« Poudaril je še, da je tretjina slovenskih in-vesticij v tujini, dobrih dve milijardi, na Hrvaškem, v Sloveniji pa imamo milijardo evrov hrvaških naložb. »Hrvaško clanstvo v evrskem obmocju ne bo razveselilo le Hr-vaške, pac pa tudi Slovenijo. Uporaba iste valute je dodaten motiv v gospodarskem sodelovanju,« je dejal Janša. Oba premierja sta potrdila zelo dobre od-nose in izrazila prepricanje, da bo vstop Hrvaške v evroobmocje izboljšal gospodar­sko sodelovanje med državama. “Slovenija je ena najpomembnejših hrvaških trgovin­skih partneric in obstajajo vsi pogoji za še boljše sodelovanje”, je dejal Plenkovic. Po koncu konference sta se premiera Plenko­vic in Janša sestala na bilateralnem sreca­nju. Premier Plenkovic je srecanje ocenil kot zelo dobro. »Z mocnim sporocilom so-sednjim državam in željo po nadaljevanju procesa širitve Evropske unije, kar je v in- teresu Hrvaške in Slovenije, smo lahko zelo zadovoljni,« je dejal. Predsednik slovenske vlade Janša je cestital za dobro organizacijo turisticne konferen­ce, pa tudi za uspešno turisticno sezono nasploh. »Rekordni obisk slovenskih turi­stov v letošnji sezoni dokazuje, da je tudi v casu pandemije z dobro organizacijo mo­goce doseci dobro sezono. V casu zimske turisticne sezone se Slovenija veseli obiska hrvaških gostov«, je dodal premier Janša. Konference se je v živo udeležilo 170 po­sameznikov in okoli 30 novinarjev, na spletu pred ekranom kar 720 udeležencev, predstavnikov razlicnih turisticnih struk­tur - hotelov, družinskih kmetij, specialnih bolnišnic, zdravilišc, malih najemnikov, potovalnih agencij, turisticnih zvez in drugi iz kar 8-ih držav. Vesna Vukšinic Zmaic, SLO CRO Poslovni klub Prevzemi Petrol prevzel Crodux in krepko povecal delež Slovenski naftna družba Petrol je v zacetku oktobra koncala postopek nakupa hrvaške družbe Crodux Derivati Dva v lasti generala Ivana Cermaka. Vrednost posla znaša 210 milijonov evrov. Do konca celotnega postopka združitve, to je predvidoma do konca prihodnjega leta, bo Crodux, ki ima v lasti 93 bencinskih servisov, deloval kot samostojna družba pod svojim dosedanjim imenom. P o združitvi bo Petrolova hcerinska položaj drugega najvecjega ponudnika družba na Hrvaškem imela vec goriv na Hrvaškem. S povezovanjem kot 200 prodajnih mest in svoj delež dveh mocnih znamk želimo do leta na hrvaškem trgu bo povecala na sko-2025 postati vodilni ponudnik goriv raj cetrtino, med drugim pove direk-in trajnostnih energetskih rešitev na Hrvaškem. Petrol s tem postaja eden najmocnej­ših igralcev v regiji. Kakšni so nacrti za naprej? Prevzem Croduxa predstavlja pomem­ben korak pri uresnicevanju strategi­je skupine Petrol za obdobje 2021­ Do leta 2025 želimo posta­ 2025. Petrol na hr-zeleno prihodnost. vaškem trgu preko ti vodilni ponudnik goriv in prodajne mreže trajnostnih energetskih reši-Na Hrvaškem že širi portfelj strank tev na Hrvaškem. vlagate v obno­ 600 prodajnih mest z naftnimi deri­vati. Z osredotocenostjo v osnovno dejavnost v strateškem obdobju do leta 2025 ohranjamo svojo konku­rencnost na tem obmocju, hkrati pa preusmerjamo svoje zmogljivosti tudi v energetsko tranzicijo. Segment pro-daje proizvodov iz nafte in trgovskega blaga, ki predstavlja najvecji del EBIT­DA skupine Petrol, bo v tej regiji po pricakovanjih rasel tudi v prihodnjem obdobju, in kot tak omogoca vecanje naložb v obnovlji­ve vire energije za vljive vire energi­ je (OVE). Poleti je zacela obratovati vetrna elektrarna Ljubac pri Kninu, to je vaša druga taka naložba, Najbrž ni zadnja? Vetrni park Ljubac z devetimi vetrni­cami, ki smo ga zagnali avgusta, za­ gotavlja trajnostno energijo za 30.000 povprecnih gospodinjstev. Skupaj z vetrno elektrarno Glunca, ki deluje od leta 2017, zagotavljata zeleno energi­jo za kar 45.000 gospodinjstev. Petrol na hrvaškem trgu razvija tudi projek­ te soncnih elektrarn s skupno mocjo 70 MW. Za prve tri elektrarne skupne moci 17,5 MW se v kratkem pricakuje pridobitev gradbenih dovoljenj. Vse tri elektrarne, ki bodo predvidoma za-cele delovati do konca poletja 2022, se nahajajo na podrocju Šibeniško-knin­ske županije. Družba Petrol želi prispevati k zmanj­šanju izpustov toplogrednih plinov, zato intenzivno razvija in vlaga v pro-izvodnjo elektrike iz vetrnih in sonc­nih elektrarn ter malih hidroelektrarn. S proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov (vetra, vode in sonca) sledimo usmeritvi, da postanemo sodobna traj­nostno naravnana energetska družba. Vecino projektov proizvodnje elektric­ne energije iz OVE Petrol izvaja na Hr-vaškem, del pa tudi v BiH in Srbiji, kjer je velik naravni potencial teh virov. Z gradnjo lastnih proizvodnih kapacitet želimo postati prepoznaven regional-ni ponudnik celovitih energetskih in okoljskih rešitev ter partner v razvo­ju krožnega gospodarstva za prehod v nizkoogljicno družbo. Ko govorimo o prometu in mobilno­sti, je trend v smeri elektricnih vozil. Teh je vse vec tudi na naših cestah. Koliko Petrol vlaga v polnilnice elek­tricnih vozil na Hrvaškem? Petrolovo polnilno omrežje za elek­ tricna vozila na Hrvaškem trenutno vkljucuje 30 e-polnilnic. V naslednjih mesecih pa bomo odprli še vecje števi-lo polnilnic, predvsem v Zagrebu in na avtocestnih lokacijah (npr. bencinska servisa Desinec in Mosor). Petrolova razvejana mednarodna mre­ža elektricne polnilne infrastrukture se intenzivno širi. Zdaj imamo v Slo­veniji, na Hrvaškem, v Srbiji in Crni gori 260 polnilnic, naš cilj pa je do leta 2025 to število povecati za 1.300. Kako pa je s polnilnicami plina? Na Hrvaškem ima Petrol po združitvi s Croduxom skupaj 159 polnilnic avto­plina na naših bencinskih servisih. Na Petrolovih crpalkah jih je 89, na Cro­duxovih pa 70. Na Hrvaškem imamo 5 skladišc uteko-cinjenega plina (UNP). Ob vseh skla­dišcih so tudi polnilnice jeklenk za UNP in s tem pokrivamo celotno ob-mocje Hrvaške za vse potrebe - plin za avtomobile, za polnjenje rezervoarjev za industrijo in gospodinjstva, jeklen­ke, ipd. Za konec še vprašanje v zvezi s temo, ki se obcasno v obliki neuradnih in-formacij pojavlja v medijih. Kako komentirate, da naj bi bil madžarski MOL zainteresiran za nakup oz. pre­vzem Petrola? V upravi družbe Petrol ne razpola­gamo z informacijami o morebitnih lastniških interesih družbe MOL do Petrola. (tbb) na podrocju ener­gentov in storitev energetske tranzicije ter hkrati inve­stira v proizvodnjo elektricne energije iz obnovljivih virov. S to združitvijo ima skupina Petrol na obmocju jugovzhodne Evrope skoraj tor Petrola Zagreb Boris Antolovic, ki je za Novi odmev odgovoril na nekaj vprašanj v zvezi s to akvizicijo, pa tudi z nacrti na drugih podrocjih, s kateri-mi se ukvarja Petrol na Hrvaškem. Gospod Antolovic, kaj prevzem Cro­duxa pomeni za skupino Petrol in njeno družbo na Hrvaškem? Prevzem družbe Crodux Derivati Dva d.o.o. je najvecja akvizicija družbe Petrol d.d., Ljubljana v zadnjih dese­tih letih in pomeni najvecje enkratno povecanje prodajnih mest v celotni zgodovini skupine Petrol. S tem pre­vzemom in dodatnimi 93 servisi ima-mo zdaj na Hrvaškem skupno 204 prodajna mesta, tržni delež Petrola v tej državi pa je s tem zrasel s 13 % na 23 %. Skupina Petrol s tem utrjuje Intervju: Božidar Brezinšcak Bagola in hrvašcino. Janez Gradišnik mi je torej Ljubljani, v zbirki Pota mladih, izšla moja pesmi slovenskih pesnikov o kmeckih pomagal pri brušenju slovenskih pesmi, prva pesniška zbirka v slovenšcini z na-uporih (Anton Aškerc, Alojz Gradišnik, Zdravica dobremu sosedstvu Hrvatov in Slovencev Edvardu Kocbeku pa sem nosil na ogled slovom Samoobsodba. Janez Menart). Med študijem v Beogradu rokopise svojih pesmi v hrvašcini. Z ve-S teološko diplomo v roki sem nadaljeval sem leta 1977 po nagovoru profesorja dr. V zacetku oktobra je Društvo slovenskih pisateljev podelilo naziv castnega clana Društva pesniku, pisatelju in prevajalcu seljem jih je prebral, mi pripovedoval o študij filozofije v Münchenu in Beogra-Jožeta Pogacnika, ki je takrat urejal edi- Božidarju Brezinšcaku Bagoli za njegovo delo in povezovanje dveh sosedskih kultur in književnosti. „Bagola je odlicen in svojih hrvaških pri­du. Ker sem pac za cijo „Slovenacka književnost“ pri Matici uveljavljen prevajalec in priznan književnik, ki je pravi ambasador slovenskega leposlovja in kulture na Hrvaškem in hrvaške jateljih, in ko sem stanovanje in hrano srbski, zacel prevajati najstarejše sloven- književnosti v Sloveniji”, so zapisali v obrazložitvi. L mu povedal, da na-Kot zunanjemu študentu mi je v Beogradu moral ske pisatelje, od Primoža Trubarja do eta 1947 rojeni Božidar Brezinšcak nematerialna dobrina. Ta narecna go-Študirali ste teologijo in filozofijo, ven-meravam študij te-bilo dovoljeno leta 1974. kon­ sam skrbeti, sem Antona Tomaža Linharta. Za isto založbo Bagola je v Sloveniji znan predvsem vorica je bila zame hrvaška bolj po krvi dar vas je poklicna pot odpeljala v dru-ologije nadaljevati v zraven študija zacel sem prevedel knjigo zgodb Josipa Jurcica cati študij na Teološki fakulte­ veliko prevajati iz ter izbrane pesmi Dragotina Kettea in Jo-rarnih del v hrvašcino. Nedavno sta v Za-sorodna bližnjim štajerskim govoricam Jeseni leta 1966 sem stopil v noviciat Mi-napisal priporocilo ti. Za diplomsko nalogo sem slovenšcine, pa ne sipa Murna. Potem je bilo na moji preva­grebu na Festivalu svetovne književnosti Obsotelja. sijonske družbe na Mirenskem gradu pri za velikega hrvaške-izbral temo: „Vera in ustvar-v cisto hrvašcino, jalski poti vse bolj živahno. Prevajal sem skupaj z avtorjem Borisom A. Novakom V moje otroško srce se je globoko zarisala Novi Gorici. Tam sem prebiral Simona ga pesnika Slavka kot prevajalec številnih slovenskih lite-in mleku, po izgovorjavi pa je bila zelo go smer. Zakaj? Zagrebu, mi je takoj temvec v srbohrva-sodobno slovensko poezijo, prozo, pa jalna resnica Edvarda Kocbe- šcino. Na beograjski tudi strokovna dela, predvsem teološka, cudovita slika slovenskih gora, Donacke, Gregorcica, hodil na sprehod v njegovo Mihalica. Priporo­ ka“. Bila je to prva diplomska Filozofski fakulteti filozofska, psihološka in pravna. vsako jutro pešacil v dobre pol ure od-klanostjo med duhovništvom in erotiko. leglo, saj sem leto naloga o nekem živecem pe-sem junija 1978 di-Do sedaj sem objavil 10 pesniških knjig, daljeno župnijsko cerkev, se mi je nazaj Zdravilo za notranji nemir mi je ponujal dni pozneje dobil sniku in pisatelju. plomiral in se takoj 16 knjig proznih del, 26 prevedenih knjig grede domov vedno odpiral pogled na pesnik Alojz Gradnik s pesniškim doži-za prvo pesniško Boca in Bohorja. Ko sem kot ministrant Gradišce in socustvoval z njegovo raz-cilo je verjetno za­ po koncanem štu-iz slovenšcine in 24 prevedenih knjig iz cerkve Svete Trojice vljanjem erosa in zbirko v hrvašcini diju vrnil v rojstni nemšcine. Lepo število mojih avtorskih nad Rogaško Slati­ thanatosa. Istocasno drugo nagrado republiškega Fonda „A. kraj, se zaposlil v domaci tovarni stekla knjig in prevodov je bilo predstavljenih no, Svete Eme nad Dvojezicni pisatelji smo pac sem prebiral tudi B. Šimic“. Ob prebiranju Kocbekovih pe-kot urednik delavskega casopisa in preva-v dvorani Slovenskega doma v Zagrebu. Pristavo in na stari literarne dvoživke sodobnega Srecka Kosovela, smi, novel, dnevniških zapiskov in esejev jalec. Celo delovno dobo sem preživel v Še vedno cakamo, da se bodo epidemio­njegovo "usodo lju-sem vse bolj spoznaval, da se posebnost rojstnem kraju (kot knjižnicar in župan), loške okolišcine izboljšale in bomo v vaši grad Podcetrtek. Bil casa. Literarna dvojezicnost je to zame skriv­ becega srca, ki svoje nekega pesnika kaže v tem, da prizna v kjer tudi danes v pokoju srecno živim, pi-prelepi dvorani predstavili mojo knjigo premaguje stereotipni pogled ljubezni nikomur ni sebi vsa cloveška nasprotja. In zgodilo se šem in prevajam. Zdravica dobrosusjedstvu Hrvata i Slove­svet, iz katerega so nostno spodbuden na nacionalno literaturo in moglo dati“. Za casa je, da sem ravno tiste dni napisal nove-naca, ki je izšla lansko leto, pa tudi knjigo poganjale vzmeti gradi mostove. svojega bivanja in lo Žrtev kljub vsemu, ki je bila objavljena Koliko vaših knjig je napisanih v slo-Kako biti i opstati covjekom Petra Kova­takrat še nezavedne študiranja v Ljublja-v zagrebškem Vecernjem listu, in zaradi venšcini in kje ste vse objavljali? cica Peršina, urednika in enega najbolj dvojezicnosti in glo-ni sem pozimi leta katere sem moral zapustiti bogoslovje, Prve pesmi v slovenšcini sem objavil leta znanih slovenskih personalistov, oziroma predstavljala 3. del epa Vrata nepovrata, boko obcutene pesniške domišljije. Imel 1969 spoznal Edvarda Kocbeka na lite-zato, ker sem se dotaknil tabu-teme o 1968 v Ljubljani (Študentska tribuna). Kocbekovih naslednikov danes. ki ga je, tako kot prva dva, v hrvašcino sem tudi to sreco, da me je pobožni oce rarnem veceru in pogovoru z bogoslovci lezbijstvu v nekem ženskem samostanu. Potem sem slovenske pesmi in zgodbe prevedel Bagola. Toda piše in objavlja že kot otroka jemal s sabo na romanja v Misijonske družbe v ljubljanski Maistrovi Kocbek mi je ob tem dogodku takole pi-objavljal v radijski oddaji Literarni nok­tudi v slovenšcini. Kot pravi, mu je bila Marijina svetišca na Štajerskem. Rad se ulici. Njegovo drobno telo, znacilni brki sal iz Ljubljane: „Zdaj je nastopil za Vas turno ter v številnih literarnih casopisih dvojezicnost položena v zibelko. Sicer spominjam, kako je oce z istim žarom štajerskih kmetov, visoko celo, bolj beli nov cas, najprej cas mnogo vecje jasnosti, in revijah. Prva pesniška zbirka v sloven-pa Bagola ni le književnik, je tudi druž-pobožnosti prepeval hrvaške in slovenske kot pa posiveli lasje, predvsem pa njego-potem pa cas nekakšne nove svobode, ki šcini mi je, kot sem že povedal, izšla pri beno aktiven in je bil dva mandata na-romarske pesmi. vi neomajni stavki, nabiti z življenjskimi je njena posebnost v Mladinski knjigi v celnik obcine Hum na Sotli. A z njim se izkušnjami - vse to je pustilo v meni vtis mirnem razpolaga- Ljubljani leta 1974, nismo pogovarjali o družbeno-politicnih Po koncani osnovni šoli ste šolanje na-nepozabnega srecanja s prerokom. Tiste nju s samim seboj. Do sedaj sem objavil 10 pe-druga knjiga z na­temah, pac pa izkljucno o njegovem lite-daljevali v Zagrebu. mesece sem pridno delal na rokopisih Laže boste študirali sniških knjig, 16 knjig pro- slovom Moje sloven-rarno-prevajalskem delovanju. Stanoval sem v internatu Misijonske svojih pesniških zbirk, ene v slovenšci-in koncali, laže boste ske izkušnje (potopi­ znih del, 26 prevedenih knjig si, zapisi, pesmi in Gospod Bagola, rojeni ste v kraju na Slovenije, petimi iz Makedonije, šestimi kontakte z mnogimi uredniki, najtesneje svojo igrivost, kakor iz slovenšcine in 24 prevede-spomini) pri Mo-sami meji med Slovenijo in Hrvaško. s Kosova in enim iz Srbije. Tako sem se pa z urednikom Janezom Gradišnikom, je to odkril Vaš veliki nih knjig iz nemšcine. Lepo horjevi družbi Celje Od rojstva ste bili torej obkroženi z obe-z ucenjem hrvašcine seznanjal tudi s slo-kateremu sem v prvem pismu verjetno pesnik Danijel Dra­ družbe skupaj s petnajstimi gimnazijci iz ni in druge v hrvašcini. Vzpostavil sem utrdili sebe in odkrili leta 2003., in tretja z število mojih avtorskih knjig naslovom Tu in tam ma jezikoma. Kako ste govorili doma? venšcino in nekaj manj z makedonšcino. zatajil pisanje verzov v hrvašcini in mu gojevic. Vaša, doslej in prevodov je bilo predsta- cez mejo (pricevanja Vrbišnica, eni od osemnajstih v hrvaški sošolcem iz Dolenjske zacel tekmovati v pripravljam tudi zbirko svojih hrvaških ralno ogrožena liri-vljenih v dvorani Slovenskega in premišljevanja) obsotelski obcini Hum na Sutli. Vas je pisanju pesmi, seveda ljubezenskih. V pesmi. Njegova pripomba je bila: „Prav-ka mora dobiti zdaj doma v Zagrebu. pri Literarni družbi dobila ime po visokih vrbah ob poto-cetrtem razredu sva oba postala odkrito zaprav je velika škoda zaceti pesniti v svojo neponovljivo Na ta svet sem prijokal v majhni vasi V drugem razredu gimnazije sem z enim šele v drugem ali tretjem priznal, da casovno prevec gene- Maribor 2015. ku. Žal teh vrb že zdavnaj ni vec. Prav priznana trubadurska mojstra svoje sre-enem jeziku in ga potem opustiti in zaceti izvirnost.“ tako ni vec stare, s slamo krite hiške na dine, pa ne toliko zaradi samih verzov, v drugem, ceprav je ta drugi Vaš materin-Kot zunanjemu študentu mi je bilo dovo-Kako je potekala vaša prevajalska pot? soncni strani rojstnega hriba. Besede, pac pa veliko bolj zaradi najine „trme“ ski jezik. So pac taki izjemni položaji, vem, ljeno leta 1974. koncati študij na Teološki Veste, koliko knjig ste do danes prevedli ki sem jih kot otrok vpijal vase z mate-in zagovarjanja pesniške svobode. Moj vendar mi je tega žal.“ Ta pripomba me fakulteti. Za diplomsko nalogo sem izbral iz slovenšcine v hrvašcino? rinskim mlekom so bile toplejše od vseh slovenski kolega se je oklepal Prešerna je mocno prizadela, tako, da je moja do temo: „Vera in ustvarjalna resnica Edvar-Prevajati sem zacel leta 1972 in sicer pe­poznejših besed. Bile so to besede narec-in Aškerca, jaz pa Šenoe in Kranjcevica. tedaj vzgojno katoliška zavest zacela na-da Kocbeka“. Bila je to prva diplomska smi Edvarda Kocbeka in Vladimirja Tru­ne govorice, tako imenovane humšcine, Skratka, postala sva nevarna v oceh in be-enkrat nacionalno zardevati. Postal sem naloga o nekem živecem pesniku in pisa-hlarja. Dve leti pozneje me je urednik dialekta, ki je danes uradno zašciten kot sedah cerkvenih vzgojiteljev. zelo pozoren na razlike med slovenšcino telju. Istega leta je pri Mladinski knjigi v Miroslav Vaupotic prosil, naj prevedem Imate kot prevajalec priljubljene avtor­je? Nekoga, ki ga lažje prevajate od dru­gih na primer? Seveda imam. Na prvem mestu je vseka­kor Edvard Kocbek. Zelo priljubljen mi je tudi Lojze Kovacic, ne samo po vsebinski, pac pa tudi po horoskopski plati, saj sva rojena istega dne in meseca. Med prilju­bljene avtorje prištevam vsekakor pesnike Braneta Senegacnika, prav posebej pa Bo-risa A. Novaka, avtorja epa Vrata nepovra­ta. Letos je v mojem prevodu izšla tretja knjiga tega eposa z naslovom Obitavališta duša, ki sem jo skupaj z avtorjem predsta­vil v zacetku septembra na Festivalu sve­tovne književnosti v Zagrebu. Seveda obstajajo avtorji, ki jih lažje pre­vajam od drugih. Kot primer naj nave-dem Antona Martina Slomška. Njegova izbrana dela sem prevajal takoj po raz­glasitvi za blaženega. Bil mi je povsem domac. Spomnil sem se na otroška leta, ko se je tudi v hrvaških vaseh ob reki So-tli zelo pogosto prepevala njegova pesem „En hribcek bom kupil, bom trte sadil“. Zlahka sem ga prevajal in bil vesel njego­vih pesmi, pridig, pisem in zapisov. Kaj je bil za vas kot prevajalca najvecji izziv? Najvecji izziv je bila ogromna knjiga srednjeveških slovenskih besedil. Gre za besedila Primoža Trubarja, Janeza Val-vazorja, Janeza Svetokrižkega in drugih piscev predmoderne dobe. Za prevajanje teh besedil je bilo potrebno predvsem teološko znanje, pa tudi dobro poznava­nje slovenskih narecij, od Prekmurja do Primorske. Delo je bilo dokaj zahtevno in o njem bo te dni v hrvašcini izšlo moje dopisovanje z urednikom dr. Jožetom Po-gacnikom. Velik izziv zame je bilo tudi prevajanje Novakove epske knjige Bivališca duš, ki obsega 11 zvezkov, 99 spevov in 22.000 verzov! Vsebuje celo 4 sonetne vence. Delo je trajalo dobri dve leti in z avtor­jem sva se veliko dopisovala in soustvar­jala. Dopisovanje je objavljeno na inter-netskem portalu založbe Fraktura, bo pa prebrano tudi v radijski oddaji Tretjega programa Hrvaškega radija 28. decembra ob 22. uri. Kot dvojezicna oseba, v katerem jeziku razmišljate? Ko me pot zanese v Slovenijo, in to vec­krat na teden v Rogatec ali Rogaško Sla­tino, razmišljam v slovenšcini. Doma pa razmišljam v hrvašcini. Veckrat se mi zna zgoditi, da tudi v sanjah govorim in raz­mišljam v slovenšcini, pa si teh stvari žal ne zapomnim. Dvojezicni pisatelji smo pac literarne dvoživke sodobnega casa. Literarna dvo­jezicnost premaguje stereotipni pogled na nacionalno literaturo in gradi mosto­ve, odpira pomembna vprašanja o dia­lekticni povezanosti pa tudi razlicnosti med jeziki, kulturami in literaturami in spodbuja oblikovanje novih pogledov o književnih in jezikovnih pojavih. Jeseni ste postali castni clan Društva slovenskih pisateljev. Res je, 1. oktobra letos, mi je v sklopu prireditve „Vecer jadranske poezije“ v Ankaranu predsednik Društva sloven-skih pisateljev Dušan Merc podelil listi-no o castnem clanu. To visoko priznanje dojemam predvsem kot spodbudo, da še naprej, dokler mi zdravje služi, vztrajno delam na zbliževanju Hrvatov in Sloven-cev. Pripravljate kaj novega? To jesen je izšla moja knjiga z naslovom „Književnim stazama Hrvatskog zagorja“ (Po pisateljskih poteh Hrvaškega zagor­ja). Za založbo Biakova iz Zagreba sem prevedel roman Skrij me, sneg sodobnega slovenskega pisatelja Miklavža Kome­lja. Roman je posvecen škofu Stanislavu Lenicu (1911–1991), ki je bil med drugo svetovno vojno tajnik tedanjega ljubljan­skega nadškofa Gregorija Rožmana. Po drugi svetovni vojni je bil dvanajst let zaprt. Leta 1967 je bil imenovan za po­možnega ljubljanskega škofa, upokojil se je leta 1988. Gre torej za cloveka, ki je iz nekakšnega ozadja spremljal vse medvoj-no in povojno dogajanje in ki je tlakoval pot poskusu sprave med Slovenci. Na javni razpis Ministrstva za kulturo sem poslal rokopis svoje nove pesniške zbirke. Iz leta v leto dopolnjujem svoj roman - fresko Život je pjesma (Življenje je pesem). Želim si, da bi izšel ob moji 80-letnici, torej šele cez dobrih pet let! Upam, da jo bom docakal dokaj zdrav in ustvarjalno vesel. Trenutno prevajam izbrane pesmi Milja­ne Cunte, pesnice in urednice, voditeljice strokovne službe Slovenske matice. Ob-javila je tri pesniške zbirke: Za pol neba (Beletrina, 2010), Pesmi dneva (KUD Logos, 2014) in Svetloba od zunaj (Mla­dinska knjiga, 2018) ter vrsto spremnih besedil, publicisticnih zapisov in razmi­šljanj o poeziji. Njena knjiga v hrvašcini bi naj izšla do jeseni prihodnjega leta. (tbb) Razstava Kartografski zakladi slovenskega ozemlja V Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani so še do 15. januarja 2022 na ogled pomembnejši zgodovinski zemljevidi slovenskega ozemlja. Kronološko so predstavljeni zemljevidi od prvih znanih samostojnih prikazov v 16. stoletju pa vse do znanega Zemljovida slovenskih dežel in pokrajin Petra Kozlerja iz leta 1853, ki jih hrani Oddelek knjižnicnih zbirk NUK. O zemlje današnje Slovenije so pri­kazovali že najstarejši evropski ze­mljevidi, podrobnejše kartografske upo­dobitve slovenskega ozemlja pa se vrstijo od 16. stoletja. Zaradi takratne obrobne lege današnjega slovenskega ozemlja in posledicno njenega nepoznavanja, je bilo obmocje sprva prikazano dokaj površno. To se je spremenilo v 17. in 18. stoletju, ko so domaci ter na slovenskem ozemlju živeci tuji raziskovalci izmerili in prika­zali posamezne dele slovenskih dežel. Z narodnim preporodom v drugi polovici 19. stoletja so nastali prvi zemljevidi slo­venskega etnicnega ozemlja. Zgodovinski kartografski prikazi danes predstavljajo nepogrešljive vire za razumevanje in po­znavanje preteklih pokrajin ter družbenih in politicnih razmer casa, v katerem so nastali. Življenjski jubilej Z razstavo, ki je nastala v sodelovanju dveh ustanov, Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU oziroma njegovega Zemljepisnega muzeja ter NUK želimo izpostaviti pomen kartografske kulturne dedišcine, saj zemljevid vedno predstavlja tudi sticišce umetnosti, znanosti in tehni­ke ter odseva vojaške, politicne, ekonom­ske, kulturne, verske in družbene vzorce. Njeni avtorji, dr. Renata Šolar, dr. Primož Gašperic in dr. Matija Zorn pa z razsta­vo izrekajo tudi priznanje izjemnemu delu kartografov, ki so skozi leta merjenj in opa­zovanj izrisali „epe” o cloveški vztrajnosti pri soocenju z naravnimi ovirami, njihovo delo pa govori o premagovanju kulturnih predsodkov in iskanju lastne identitete. Vabljeni v Narodno in univerzitetno knjižni-co na ogled zanimive in poucne razstave. Helena Janežic, NUK Na spletni strani https://www.nuk.uni-lj.si/ Kartografski-zakladi-nuk si je mogoce ogledati spletno razstavo Kartografski zakladi NUK. Od tam je tudi slika Kozlerjevega Zamljoivida slovenske dežele in pokrajin iz sredine 19. stoletja, na katerem so vsa geografska imena prvic dosledno navedena v slovenskem jeziku. Elza Budau, avtorica besedil najvecjih hitov Kdo ne pozna slovenskih popevk Poletna noc, Brez besed, Samo nasmeh je bolj grenak, Pegasto dekle, Ko ljubezen umre, Na pragu let, Ti si moja ljubezen in številnih drugih zimzelenih uspešnic? Vsem je skupno, da je besedila zanje napisala Elza Budau, avtorica besedil vec kot tisoc slovenskih popevk in šansonov, ki pa še zdalec ni samo to; je tudi pisateljica, novinarka in po osnovni izobrazbi arhitektka. Prav v dneh izida te številke Novega odmeva praznuje Elza Budau okroglo življenjsko obletnico - 80 let. E lza Budau se je rodila 28. decembra 1941 v Beogradu. Zaradi vojne sta se z materjo preselili na Bled, ob koncu vojne pa se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Elza obiskovala osnovno šolo in gimnazijo ter se po maturi vpisala na študij arhitektu-re na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Kot zanimivost: leta 2015 je bilo njeno študentsko delo izbrano za raz­stavo Bauhaus – omreževanje idej in prakse v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu, tri leta kasneje pa še za razstavo o jugoslovan-ski arhitekturi 1948-1980 v muzeju sodob­ne umetnosti (MoMA) v New Yorku. Toda v življenju je Elza Budau dala pred­nost literarni in glasbeni dejavnosti pred arhitekturo. Že v gimnazijskih letih je zacela objavljati novele v mentorski reviji Mlada pota ter crtice in potopise v Delu. Leta 1958 je na­stal tudi njen pripovedni prvenec Diagram neke ljubezni, krajši roman, ki je bil obja­vljen pod psevdonimom Štefka Dolenc. Drugi, precej obsežnejši roman Ljubezen v f-molu, je izšel skoraj 30 let kasneje. Besedila za popevke je Elza Buadau zacela pisati leta 1963 in jih je do zdaj napisala vec kot tisoc, s cimer se uvršca med najbolj plo­dovite in tudi najuspešnejše in najveckrat nagrajevane slovenske glasbene tekstopi­sce. Najbolj znana je gotovo Poletna noc, ki jo je napisala pri svojih 22-ih letih in ki vse bolj dobiva poseben, simbolni pomen v slovenski popularni glasbi. Besedilo za Poletno noc je napisala na glasbo takrat že uveljavljenega skladatelja Mojmirja Sepeta, sicer pa je sodelovala z mnogimi znanimi skladatelji, poleg že omenjenega Sepeta z Jožetom Privškom, Juretom Robežnikom, Atijem Sossom, Bojanom Adamicem indrugimi. Še daljši je seznam pevk in pevcev, ki so prepevali njena besedila. Za popevkarska besedila je prejela številna priznanja in nagrade, med njimi tudi zlato noto, mednarodno nagrado za najboljše besedilo (Solingen, 1973) za pesem Ko lju­bezen umre. Leta 2003 je prejela nagrado Viktor za življenjsko delo za medijske do-sežke in dosežke v popularni kulturi, 2007 pa Ježkovo nagrado za življenjsko delo za neprecenljiv opus na podrocju radijskega in glasbenega ustvarjanja. (sh) Priporocamo! Nove knjige, ki jih je vredno vzeti v roke Leto 2021 je bilo na Hrvaškem razglašeno za Leto branja, zato Ministrstvo za kulturo in vse kulturne ustanove na Hrvaškem, vkljucno s knjižnicami, izvajajo številne aktivnosti za promocijo knjige in branja. Vanje je vkljucena tudi Osrednja knjižnica Slovencev na Hrvaškem, katere fond slovenskih knjig je v zadnjem letu dni postal bogatejši za celo vrsto naslovov. Nekatere od teh vam priporocamo v branje v tej številki, druge bomo v naslednji(h). Priporoca: Vedrana Kovac Vrana, vodja Osrednje knjižnice Slovencev v RH Miha Kovac: Berem, da se poberem, Mladinska knjiga, 2020 Knjiga Mihe Kovaca z zanimivim naslo­vom ima podobno zanimiv podnaslov: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih casih. Torej knjiga, ki bi jo morali prebra-ti vsi, predvsem pa tisti, ki ne berejo radi in ki so prepricani, da je branje dolgoca­sno, zanj nimajo casa ali mislijo, da od njega ne bodo imeli nic. Ali ima branje knjig v dobi digitalnih medijev sploh še smisel? Zakaj bi se prebijali cez obsežne romane, ko pa si lahko ogledamo serijo, pobrskamo po spletu ali preprosto cas preživljamo kako drugace? Ta knjižica ponuja deset razlogov za branje, ki doka­zujejo, da ima branje knjig številne pozi­tivne stranske ucinke. Z branjem knjig si širimo in poglabljamo besedišce, ostrimo sposobnost mišljenja na vseh podrocjih, krepimo zmožnost razumevanja in se urimo v empatiji – vse to pa so temelji za razmišljanje z lastno glavo, nenazadnje pa tudi za uspeh in sreco. Miha Kovac (1960) je profesor na oddel­ku za bibliotekarstvo, informacijsko zna­nost in knjigarstvo na Filozofski fakul­teti, urednik in pisec knjig. V letih med 1985-2000 je delal v razlicnih slovenskih knjižnih in casopisnih založbah, med drugim je bil odgovorni urednik Mladi­ne ter glavni urednik v založbah DZS in Mladinska knjiga, leta 2000 je zacel svojo drugo kariero kot profesor na Filozofski fakulteti. Bil je odgovorni urednik slo­venske izdaje revije National Geographic. Delal je tudi kot strokovnjak za ucbenike v projektih Svetovne banke in fundaci­je Soros. Doslej je objavil monografsko študijo o tranziciji v slovenskem založni­štvu, vec clankov s podrocja založniških študij v razlicnih mednarodnih revijah, leta 2008 pa je pri založbi Chandos v Ox-fordu izšla tudi njegova prva samostojna monografija v anglešcini. Marcel Štefancic, jr.: Slovenski sen – eseji o nas Esejisticna knjiga Slovenski sen izhaja ob tridesetletnici slovenske osamosvojitve ter prinaša besedila, v katerih Štefancic s svojim kriticnim, prodornim in raz­mišljajocim esejisticnim pripovednim stilom analizira razlicne fenomene Slo­vencev in slovenstva v tem obdobju. Kot osnovo za posamezen esej in razmislek Štefancic pogosto vzame karizmaticne­ga Slovenca, denimo Aleša Debeljaka, ki „generaciji ni pustil, da bi pozabila, da je generacija”, potem pa preko njega ana­lizira in razdela neko obdobje, pojav ali smer, ki je v zadnjih treh desetletjih (ali tudi vec) pustila pomembno sled v slo­venskem družbenem prostoru. S svojim eruptivnim in eruditskim slogom Štefan­cic v tej knjigi izriše svojevrstno ogledalo, v katero se lahko ob tridesetletnici lastne države (samo)kriticno pogledamo Slo­venci, pri tem pa njegov poudarek vseeno ostaja na nekaterih kljucnih slovenskih ustvarjalcih, ki so zaznamovali naš cas, bodisi da gre za igralca Jerneja Šugmana in njegova filmska življenja, pisatelja Vi-tomila Zupana, ki si ga ne bi mogli izmi­sliti, cetudi bi hoteli, filozofa Slavoja Žiž­ka, ki ima s svojimi idejami pomemben vpliv po vsem svetu, Boštjana Hladnika, ki je v casu globokega socializma uspel posneti svoj najradikalnejši film, Ivana Cankarja, kjer smo ob praznovanju sto­letnice njegove smrti lahko na Slovence in Slovenijo pogledali na nov nacin, ali pa Tadeja Goloba in njegov najnovejši kriminalni roman, ki je obenem detajlni vpogled v slovensko družbo v casu pan-demije. Marcel Štefancic, jr. (1960), magister fi­lozofije, je esejist in filmski kritik, avtor skoraj stotih knjig. V njih je popisal ra­ znolik nabor tematik, od zgodovine sve­tovnega (Zadnji film, Ce umrem, preden se zbudim) in slovenskega filma (Maška­rada in Slovenski film 2.0), do družbeno angažiranih tem (Crna knjiga kapitaliz-ma). V zadnjem desetletju je postal naj­prodornejši slovenski esejist, saj je bil kar petkrat nominiran za Rožancevo nagra-do, dvakrat pa jo je tudi dobil za knjigi Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) in Ivan Cankar: eseji o najvecjem (2018). Ob tem je s svojim pripovednim slogom vpli-val na mnoge generacije filmskih kritikov in esejistov, saj v svojih knjigah in drugih besedilih na izviren nacin prepleta pop-kulturo in družbeno stvarnost. Petra Pogorevc: Rac - biografski roman o življenju Radka Polica, Beletrina, 2020 Življenjska zgodba vrhunskega gledališke­ga igralca, ki je leta 2007 prejel Prešerno­vo nagrado za življenjsko delo, odstira in prepleta spomine na ustvarjalno pot Rad-ka Polica Raca. Knjiga, ki jo je po inten­zivnih pogovorih z Racem napisala dra­maturginja, urednica in publicistka Petra Pogorevc, je napisana v prvi osebi ednine, bogatita jo pristen humor in socen jezik, oba tako znacilna za tega velikega igralca. Brez zadržkov govori o sebi in o stvareh, ki so ga v življenju doletele, pa naj gre za anekdote iz gledališkega sveta ali za tragic­ne dogodke, ki so ga ranili in zaznamovali. Jezikovni koticek Bralna znacka – za ljubezen do pisane besede Bralna znacka je slovenska posebnost, ki ji v svetu ni para. V vrtcih, šolah, knjižnicah in bralnih klubih Slovenci vseh starosti svojo materinšcino negujejo tako, da berejo kakovostne knjige s skrbno sestavljenih seznamov in ob koncu bralne sezone za nagrado prejmejo – bralno znacko. V tem gibanju vsako leto bere prek 140 tisoc Slovencev. Pripoved mu sledi v otroštvo, pojasni nje­govo vseživljenjsko povezanost s starši in bratoma ter obudi spomine na tri zakone, predstavi pa tudi njegovo pojmovanje le­pega in težkega igralskega poklica. In kot beremo v knjigi: »Igra ni to, kar pocneš, ampak to, kar si.« Petra Pogorevc (1972) je diplomirala iz pri­merjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1993 in 2007 je de­lovala kot novinarka, kriticarka, publicistka in prevajalka, leta 2007 pa se je zaposlila v Mestnem gledališcu ljubljanskem kot dra­maturginja in urednica zbirke Knjižnica MGL. Leta 2017 se je vpisala na doktorski študij na Oddelku za dramaturgijo in scen­ske umetnosti na AGRFT v Ljubljani. B i se radi še bolj povezali s slovenšcino, svojim maternim jezikom, jezikom svojih prednikov? Ni boljšega nacina, kot je branje. Knjige nas jezikovno bogatijo, naucimo se novih besed, spoznavamo pomenske odtenke, ki vodijo k lepšemu in bolj tekocemu govornemu in pisnemu izražanju. Slovenšcina se ne ohranja sama od sebe, za njeno ohranitev se moramo potruditi tudi sami! Branje od zibelke do groba Kdor vzljubi branje in že v otroštvu spo­zna, kako vznemirljive, zabavne in poucne so lahko knjige, bo rad bral vse življenje. To je moto Bralne znacke, slovenskega gi­banja, ki se je rodilo pred 60 leti na Ko­roškem. Zamislila sta si jo takratni ucitelj slovenšcine v osnovni šoli v Prevaljah Stanko Kotnik in ravnatelj te šole, pisatelj Leopold Suhodolcan. Prvo bralno znacko knjigah pogovarjajo mladi in stari bralci, so poimenovali po koroškem pisatelju Lo-v splošnih knjižnicah, domovih za starej­vru Kuharju – Prežihovem Vorancu. Leta še, slovenski vojski in varstveno-delovnih 1961 je Prežihovo bralno znacko prvim centrih. (jpt) 119 bralcem podelil pisatelj France Bevk. Kaj ko bi si svojo Bralno znacko omislili tudi v Slovenskem domu Zagreb? Morda pa so koronski casi, ki so nas upocasnili in nam zagotovili vec casa za branje, tista idealna priložnost, ki bi jo kazalo zagrabiti! Nihce ni slutil, da bo iz te prireditve zra­slo vseslovensko kulturno gibanje, ki je od leta 2019 vpisano celo v register nesnovne kulturne dedišcine Slovenije. Kdo bere in tekmuje za bralno znacko? Gibanje vodi Društvo Bralna znacka Slo­venije, ki izbira priporocena dela za branje: leposlovne (prozo, poezijo, dramatiko) in neleposlovne knjige slovenskih in tujih av-torjev. Skrbi za izobraževanje mentorjev in pripravlja srecanja bralcev z avtorji knjig. Najbolj razširjena in tradicionalna je bral­na znacka v osnovnih šolah, kjer v njej sodeluje okrog 70 odstotkov vseh osnov­nošolcev. Priljubljena je tudi predšolska bralna znacka, namenjena branju v dru­žinah, vrtcih in knjižnicah. Bralna znac­ka je v razlicnih oblikah našla poti tudi do odraslih bralcev, v medgeneracijskih bralnih klubih, kjer skupaj berejo in se o Festival ljubezenske poezije Izložba Ples boja-Dance of colours Ples boja-Dance of colours naziv je skupne izložbe koja je od 6. do 20. listopada održana u Prešernovoj dvorani Slovenskoga doma Zagreb. Nekoliko umjetnika koji su izlagali na izložbi za naš je casopis podijelilo dojmove s izložbe. Voda nas povezuje Aforizmi i nove misli s obala Sutle U suradnji s Kulturnom mrežom jugoistocne Europe, u Slovenskome domu Zagreb, krajem rujna predstavljene su dvije zanimljive knjige autora koji žive i stvaraju uz rijeku Sutlu za koju volimo reci da nas povezuje a ne razdvaja. Tonci Babic predstavio je svoju knjigu Aforizmi i nove filozofske misli na lijevoj i desnoj obali Sutle, a autor Srecko Blažicko knjigu Nove misli Nova stvarnost. Zanimljiva vecer obogacena je veselim melodijama etno skupine Nojek. Donosimo videnje tog dogadaja kako ga je vidio Dragomir Bo-Hvala Barbari, Tonciju, Srecku, Nojekima i Slovenskome domu kan. Zagreb, kulturnu mrežu stvaraju kreativni i otvoreni ljudi. Sutla, rijeka koja nas spaja kroz filozofiju umjetnosti. Lijeva i P ili direktora ili tudum, prosvirali i postali Nojeki. Nastupom desna obala žive jednim životom, životom suradnje. Srecko Bla-u Slovenskome domu Zagreb, na promociji rijeke Sutle, etno žicko i Tonci Babic dva književnika koji stvaraju bezbroj mo-grupa Nojeki zainteresirali su mnoge ali svima je ime bilo upi­stova, svojim mislima, aforizmima i životom. Prekrasna vecer tno, otkud, je li je po noju i otkud noj na Sutli? Nojeki su ime u Slovenskome domu Zagreb, prvoj tribini u seriji Rijeke koje dobili po sorti grožda noja od kojega se pravi cuveno narodno nas spajaju! vino direktor ili tudum. Od njega se nori najbolje a najbrže i prosviraš. Danas je uz Sutlu puno izvrsnih vina i treba si dati truda i obici ih, možda negdje sretnete i Nojeke kak' noriju i od novih sorti ako svratite u mjesnu gostilnu u Bistrici ob Sotli na zidovima cete naci i aforizme Toncija Babica, domaceg covjeka, zaljubljenika u vinograde i rumeni muškat a ak' prejdete prek u Kumrovec i ak' ste uzeli trecu dozu direktora bute sigurno sreli Starog i Jovanku kak' im pod brajdom stihove govori i popeva naš Srecko Blažicko, cuvar tradicije na obje strane Sutle. Tonci Babic, aforizmi sa Sutle. Rodeni i rasli na trsu i s puno životnog soka tecnog kao žuti muškat. Sreca je biti nor na to, kar imaš, kaže Tonci. Nakon prekrasnih, toplih rijeci Barbare Ba­bic, uspješne slovenske poduzetnice i Toncijeve sestre i price o bratovoj ljubavi prema vinogradima, trsju, groždu i vinu, jasno nam je da ovaj poklon-paket knjige punih izvornih aforizama Na zdravje i najboljeg rumenog muškata ceka da ga i vi kupite i darujete onima koje najviše volite. Dom je sedež moje duše, napisao je Tonci a Slovenski dom Zagreb bio je mjesto prekra-snog druženja s mislima negdje na lijevoj i desnoj obali Sutle. Salon miniatur Vec kot 100 fotografij fotografov-amaterjev T udi letos, že 11. zapovrstjo je bila kljub vsem težavam izpe-leženci so prejeli zahvalo za podporo projektu, organizatorji pa ljana razstava fotografij - Salon miniatur 2021, ki jo pripra-upajo, da bo naslednji salon potekal tako, kot smo vajeni - veselo vlja in organizira društvo Fijaker. Potrdila o prebolelosti in/ali in v prijetnem vzdušju. (rn) cepljenju so omogocila avtorjem in obiskovalcem, da so si 8. de­cembra v Slovenskem domu Zagreb lahko ogledali razstavljena dela. Slovesne otvoritve ob odprtju razstave seveda ni bilo, so pa bile med 18. in 22. uro podeljene nagrade in priznanja avtorjem. Tudi vse tisto, kar je v prejšnjih letih temu dogodku dajalo še dodatno družbeno dimenzijo, srecanja, pogovori in izmenjava mnenj, skromen prigrizek in kozarcek spodbude, je bilo tokrat le v sledovih. Ne glede na to je kar veliko avtorjev poslalo svoje fotografije, tako, da se jih je nabralo vec kot sto. Strokovna žirija je izbrala najboljše, ampak kot je poudarila, so vse zelo zanimive in poziva tudi druge amaterske fotografe, da v prihodnje pošiljajo svoje stvaritve. Tudi letošnja razstava je imela dobrodelen karakter, saj so bile fotografije naprodaj, izkupicek pa je bil namenjen združe­nju OZANA, ki skrbi za osebe s posebnimi potrebami. Vsi ude- Marija Tokic: „Skupna izložba slikara amatera prica jednu lijepu pricu, toliko slic­nu a opet razlicitu. Likovni radovi u veselim jesenskim bojama obuhvacaju mnoge sti-love izražavanja od apstrakcije, kubizma, ekspresionizma i realizma. Svima nam je potrebno u ovim tmurnim i teškim vremenima osje­titi malo radosti makar iskazanu veselim bojama na platnu.” Vesna Zvonarevic: „Cestitke svim autorima koji su sudjelovali na izložbi, hvala Željku Bedicu na odlicnoj organizaciji izložbe i Slovenskom domu Zagreb što su još jednom ustupili svoj prostor za održavanje i ove izložbe.” Žarko Radovanovic: „Ponekad se pojave prostori cija nutrina otvori put prema van, izlaz, prekorak suhog duhovnog korita. Ta mjesta ne urlaju uzbudenjem. Ona šute. Slovenski dom Zagreb ove je godine odšutio jednu vrije­dnu izložbu slika. I ponudio promatracima izlaz u velike svjetove kroz platna i površine koje su plesale bojama naših duša.” Zvjezdana Žužic: „Izložba u Slovenskom domu uvijek je poseban doživljaj. Krasan prostor za izlaganje, dovoljno velik, a opet ne prevelik, koji daje ugodan osjecaj topline i zajedništva slikarima koji izlažu. U ovom sumornom vremenu otudenja ljudi, zaista je ugodno s kolegama razmijeniti mišljenje i uživati u razgledavanju toliko krasnih i razli-citih djela. Hvala na tome.“ Danica Kuštrak: „Okupljeni umjetnici u odlicnoj organizaciji portala Ludvig dizajn u Slovenskom domu Zagreb svojim razlicitim pristupima, motivi-ma, idejama stvaraju snažnu umjetnicku cjelinu. Gotovo je bila opipljiva ljepota stvaranja a zatim i daljnji poticaj za autore.“ Promocija knjige U Slovenskom domu Zagreb, u organizaciji Hrvatsko-ruskog društva prijateljstva, održana je 22. rujna promocija knjige Nine Mikšic, Moja ruska povijest. Knjiga je to o doživljajima žene u emigraciji i njenom životu na relaciji Ruska Federacija – Republika Hrvatska –Sjedinjene Americke Države. Moja ruska povijest Nine Mikšic u Slovenskom domu Zagreb N ina Mikšic rodena je 1923. godine u Murskoj Soboti, u obite­lji ruskih emigranata. Njezini roditelji napuštaju Rusiju poslije Oktobarske revolucije s valom ruske emigracije i povlacenjem ruske carske vojske. Godinu dana nakon Ninina rodenja, obitelj se seli u Karlovac, gdje je Nina provela djetinjstvo i maturirala na karlovackoj gimnaziji. Po završetku 2. svjetskog rata seli se u Zagreb, gdje stjece diplomu iz jezika na Filozofskom fakultetu u Zagrebu. Radni vijek provela je poducavajuci generacije zagrebackih srednjo­školaca, a nakon studija udaje se za Stjepana Mikšica. U braku su do-bili sina Borisa, koji je danas uspješan poduzetnik i koji je dugi niz godina bio pocasni konzul Republike Hrvatske u Minnesoti u SAD­-u, a 2005. i 2009. bio je kandidat na predsjednickim izborima u RH. Nakon umirovljenja, Nina i Stjepan pola godine provode u Americi, a pola u Hrvatskoj. Poslije suprugove smrti, autorica se posvecuje pisa­nju knjiga. Biografska knjiga Moja životna prica objavljena je 2015. a knjiga Moja ruska povijest nastavlja se na prethodnu i nadopunjuje je. Irena Sara Mraz: “Od mog prvog poziva sudjelovanja na svakoj izložbi i ovoj zadnjoj, Ples boja, uz sve mjere opreza, baš Ples boja istinski je skup, necemo se hvaliti, ali skup velemajstorica/velemajstora istinske umjetnosti.” Alenka Tominac: „... i ugledah tu toplu, prema meni ispruženu ruku kako me poziva da zaplešem u caroliji boja i raznolikih prizora koji su dotakli umje­tnicke duše... Drago mi je što sam prihvatila tu ruku i zaplesala ovaj Ples boja--Dance of colours. Jako lijepa i dojmljiva izložba u vrlo ugodnom prostoru Slovenskoga doma Zagreb. Cestitke i hvala svima koji su svojim radom doprinijeli da se ova izložba ostvari. Andrea Stanic: „Skupnom izložbom slika Ples boja-Dance of colours zakoracili smo u jesen.Na radovima umjetnika citala se radost kroz slobodne i vibrirajuce boje. Posebno mi je drago što su svi naši radovi odašiljalipozitivnu poruku: „Želimo cim više plesati slobodnim neograni-cenim životom boja,bojama umjetnosti,bojama ljubavi. Želimo da nas gledate što cešce!" Željko Bedic Svojim emotivnim govorom posebno je dojmila sve prisutne. Autorica je u knjizi sažela price, doku­mente, informacije kojima je svjedocila od djetinjstva - od trenutka kad je prvi put cula ruski jezik svojih roditelja, crti­ce o ruskoj povijesti koje je s godinama sakupljala a ciji je velik dio i proživjela te vrijedne utiske o životu u emigraciji, povratku u Hrvatsku i povezanosti na­ših dviju slavenskih zemalja. Glas narodne demokracije - br. 41 Promociji knjige Moja ruska povijest prisustvovali su predstavnici više veleposlanstava kao i brojni clanovi hrvatsko-ruskih društava te sin autorice. Foto: GND Razstava Dnevnik fotografa Josipa Peršeta V Muzeju Turopolja v Veliki Gorici so konec oktobra otvorili razstavo fotografij Josipa Peršeta, slovenskega rojaka, ki je po drugi svetovni vojni kot fotograf delal v tem mestu. Fotografije, narejene v 50-ih, 60-ih in 70-ih letih minulega stoletja so kronika Velike Gorice in takratnega življenja v tem mestu, z razstavo pa se je tamkajšnji muzej poklonil 110. obletnici rojstva Josipa Peršeta. R azstavo Dnevnik fotografa je odprla ravnateljica muzeja Margareta Bi­škupic Curla. O njegovih fotografijah, ki prikazujejo Veliko Gorico, njen razvoj in takratno življenje, je govorila kustosinja Maja Ergovic. Življenjsko pot fotogra-fa je predstavil Slavko Kramar, Majda Piskernik pa je recitirala tri njegove pe­smi. Perše je bil namrec tudi pesnik in je, kolikor je do zdaj znano, napisal okoli 200 pesmi. Otvoritve razstave, h kate­ri je veliko pripomogla tudi fotografova pravnukinja in nova clanica Slovenskega doma Zagreb Omi Žganec, se je udeleži-lo veliko število obcanov Velike Gorice, ki so si z zanimanjem ogledali povecane fotografije, razno fotografsko opremo in fotografove dnevnike. Dogodku je priso­stvovala tudi osemclanska delegacija Slo­venskega doma Zagreb, ki je ugotavljala, da bi bilo lepo, ce bi razstavo enkrat v bližnji prihodnosti prenesli in predstavili tudi v prostorih na Masarykovi 13. J osip Perše se je rodil leta 1911 v Crenšovcih v Prekmurju, kjer pa ni dolgo živel, saj sta mu zgodaj umrla starša in je, da bi preživel, že kot otrok služil pri kmetih po Prlekiji. Iz leta v leto se je selil in se preživljal s težkim delom na vasi. Osnovno šolo in dopisno trgovsko šolo je koncal v Sv. Tomažu pri Ormožu. Kljub napornemu delu in težkemu ži vljenju je veliko bral že kot otrok, kasneje je knjige kupoval z denarjem, ki ga je zaslužil s fotografiranjem, s katerim se je zacel ukvarjati v mladih letih. Kasneje je nekaj let delal v Mariboru, vendar se je razocaran vrnil na vas k težaškemu delu in k sestri Kristini, ki je imela 14 otrok. Ker je bil izje mno nadarjen, se je z branjem knjig in pisanjem dnevnikov naucil knjižnega slovenskega jezika, ceprav je živel v kraju, kjer se govori „prleški.” Že v mladosti je zacel pisati pesmi in jih napisal najmanj 200. Julija 1941 so ga Nemci izgnali v taborišce Slavonska Pože ga, od tam v Dubico in potem v Veliko Gorico. V samoti izgnanstva je napisal 40 lepih pesmi (eno objavljamo). Poleti 1942 je bil pregnan v taborišce Jasenovac, od koder je uspel pobegniti. Vrnil se je v Veliko Gorico in tam ostal tudi po vojni. Perše je eden redkih slovenskih izgnancev, ki se po vojni ni vrnil v Slovenijo. Diplomiral je iz fotografije in po letu 1950 je bil dolgo casa edini fotograf v Veliki Gorici. KraS Divji mak Soparnega dne na polje sem zašel, ko po strnišcu je divji mak cvetel. Cvet za cvetom sem trgati hitel, z njimi sem svoj klobuk nakititi htel. Poln sem neke tajne srece bil ob misli, da bo Tvoje lase mak krasil. A ko sem blizu Tebe že prišel nenadoma ves kraj je potemnel. Vihar je strašen s hriba zarjul in glavice je maku vse osul. Mesto k Tebi – sem domov se vrnil, da prespim tegobo – sem se v posteljo zvrnil. Ali cim sem sanjati zacel – Povsod okrog je divji mak cvetel. Josip Perše, Velika Gorica, avgusta 1942 Spominjamo se jih Akademik Zvonimir Devide, botanik citolog Med Slovenci, ki so pustili pomemben pecat v hrvaški znanosti, je tudi ugledni biolog in botanik, prof. dr. Zvonimir Devidé, katerega stoletnice rojstva in desetletnice smrti se spominjamo letos. Z vonimir Devidé se je rodil 6.av­gusta 1921 v Lenartu v Slovenskih Goricah. Gimnazijo je koncal v Mari-boru, biologijo pa je študiral v Zagre-bu in na Dunaju. Po diplomi leta 1944 je delal na Biološki postaji v Linzu. Od 1948 je bil kot asistent zaposlen na Bo­tanicnem inštitutu Prirodoslovno-ma­tematicne fakultete v Zagrebu. Leta 1954 je doktoriral in istega leta prevzel vodenje Laboratorija za elektronsko mikroskopijo na Inštitutu Ruder Bo­škovic. Od leta 1970, ko je postal re-dni profesor, do upokojitve je predaval citologijo in rastlinsko fiziologijo na Fakulteti za naravoslovje v Zagrebu. Zvonimir Devidé je leta 1957 sodelo-val pri ustanovitvi podiplomskega štu­dija na Inštitutu Ruder Boškovic. Od leta 1960 je bil vodja podiplomskega študija botanike in podrocja ekspe­rimentalne biologije, leta 1970 pa je po ustanovitvi Centra za podiplomski študij Univerze postal vodja celotne stroke biologije s 5 smermi. Posebna zasluga Zvonimira Devidéja je, da je ustanovil stroko eksperimentalne bi-ologije in zbral pridružene speciali­ste iz številnih znanstvenih institucij v Zagrebu in tujini. Leta 1973 je bil izvoljen za izrednega clana Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, re-dni clan Oddelka za naravoslovje pa je postal leta 1991. Akademik Zvonimir Devidé je opravljal številne funkcije v znanstvenih, kulturnih in družbenih ustanovah: bil je podpredsednik Hr-vaškega društva za fiziologijo rastlin, prvi predsednik Hrvaškega biološkega društva, ustanovljenega leta 1975, clan uprav Jugoslovanskega biofizikalnega društva, Hrvaškega genetskega dru­štva, bil je aktivni udeleženec številnih mednarodnih in domacih znanstvenih konferenc. V casu svojega znanstveno­raziskovalnega dela je objavil vec kot 100 izvirnih znanstvenih prispevkov. Leta 1988 je prejel nagrado za življen­sko delo. Akademik Zvonimir Devidé je umrl 10. septembra 2011 v Zagrebu v 91. letu starosti. (sh) Jurcicevo leto „Faliran študent”, ki je napisal prvi slovenski roman* Leto 2021 je bilo v Sloveniji uradno razglašeno za leto Josipa Jurcica. Ob 140. obletnici smrti casnikarja, pripovednika in prvega slovenskega romanopisca je pobudo za to vladi dala obcina Ivancna Gorica, na obmocju katere je vas Muljava z Jurcicevo rojstno hišo. Jurcic je pomemben za slovensko književnost, saj je postavil temelje slovenskemu pripovedništvu. Po vsej Sloveniji in še posebej na njegovi domaciji v Muljavi so vse leto potekale številne dejavnosti, tako ali drugace povezane z Jurcicem in njegovimi deli. J urcic se je rodil 4. marca 1844 in kot otrok vpijal zgodbe, pripovedi, pra­vljice, povezane z vaškim življenjem, ki mu jih je pripovedoval njegov ded in ga s tem, zaznamoval za vse življenje kot pisatelja in slikovitega pripovedni­ka. Zgodbe, ki jih je slišal od deda, je kasneje zbral v zbirki Spomini na deda. Brati ga je po nekaterih virih naucila starejša sestra, saj si s šolo v prvih letih menda nista bila ravno blizu. Prvi po­skus šolanja se mu je celo izjalovil in ko je kako leto ali dve kasneje spet za-cel hoditi v šolo, sta se vendarle sprija­znila in postal je eden boljših ucencev v šoli na Krki. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani in nato po maturi (1865) odšel na študij slavistike in kla­sicne filologije na dunajsko univerzo. Ob študiju je veliko pisal in objavljal, da bi preživel, toda honorarji so bili preskromni in zaradi financne stiske študija ni dokoncal. Jurcic novinar in urednik Posvetil se je izkljucno pisateljevanju in novinarstvu, najprej pri casniku Slovenski narod v Mariboru, pa pri dunajskem Zvonu in dobrega pol leta (1871) tudi pri jugoslovansko usmer­jenem casniku Südslavische Zeitung, ki je v nemšcini izhajal v Sisku. Tja so ga povabili hrvaški novinarji in iz Siska je Jurcic kot dopisnik pisal tudi za Slo­venski narod. A na Hrvaškem ni dolgo ostal, poklicali so ga za glavnega ure­dnika Slovenskega naroda v Maribor, od koder se je skupaj s casopisom, ki so ga do takrat tiskali v štajerski pre­stolnici, preselil v Ljubljano. Jurcic velja za prvega poklicnega ca-snikarja na Slovenskem, kot novinar in urednik je napisal na stotine uvo­dnikov, clankov, podlistkov in drugih prispevkov. Bil je nadvse ustvarjalen, poleg tega je imel tudi zelo poudar­jen cut za domoljubje. Zavzemal se je združitev vseh Slovencev in jih spod­bujal k zavesti. Znotraj Avstrije se je zavzemal za federalizem, zavracal ger­manizacijo in nemškutarstvo, Srbe in Hrvate pa pozival s slogi. Jurcic pisatelj Že pri gimnazijskih 17 letih je Josip Jurcic objavil prvo avtorsko pripoved Pripovedka o beli kaci. Po zbirki Spo-mini na deda so v literarnih revijah in casopisih ali kot samostojna dela izšle številne povesti in crtice (v letu 1864 Jurij Kozjak, slovenski janicar, Jesenska noc med slovenskimi polharji in Domen in leta 1865 Jurij Kobila). Leta 1866 je na Levstikovo pobudo napisal prvi slo­venski roman Deseti brat, ki je izhajal v zbirki Cvetje iz domacih in tujih logov, pa prvo realisticno povest Sosedov sin in da ne pozabimo, je tudi avtor prve slovenske tragedije Tugomer. Vsem dobro znana in ponarodela je njego­va humoreska Kozlovska sodba v Vi-šnji Gori, manj znani, a vredni branja so njegovi romani Doktor Zober, Med dvema stoloma, Lepa Vida ter Cvet in sad, pa drama Veronika Deseniška, ki jo je koncal le nekaj dni pred smrtjo. Zadnjega romana Rokovnjaci, ki je iz­hajal v ljubljanskem Zvonu, pa ni uspel koncati, že hudo bolan je napisal le 11 poglavij, po njegovih navodilih ga je dokoncal Janko Kersnik. Josip Jurcic je bil vse življenje rahlega zdravja in 3. maja 1881 pri 37 letih ga je v grob položila jetika. Jurcic je v svojih delih obravnaval predvsem zgodovinske teme, pri ka­terih se je naslanjal na prikazovanje kmeckega in mešcanskega življenja in na podlagi realisticnih prvin obravna-val problematiko socialnih razmer na slovenskem podeželju. Veliko casa je preživel med preprostimi ljudmi, pri­sluhnil je njihovi govorici in si zapiso-val zgodbe, ki so mu jih pripovedovali. Jurciceva domacija Na Muljavi, kjer je Jurcic preživel otroštvo in rano mladost je še vedno ohranjena rojstna hiša, ki jo je dal zgraditi njegov ded dve desetletji pred Josipovim rojstvom. Hiša je taka, ka­kršna je bila za casa njegovega otro­štva. Poleg bivalnih prostorov, kakršni so bili nekoc, je na severni strani hiša podaljšana za majhen hlev, nad kate-rim je bil vcasih lesen skedenj. Danes je v tem delu predstavljeno Jurcicevo življenje in delo. Zraven hiše je pisa­teljev ded postavil tudi dvojni kozo­lec – toplar ter vodnjak. Te tri stavbe so že od prvotne postavitve na istem mestu, piše na spletni strani Jurciceve domacije (https://prijetnodomace.si). To je eden redkih muzejev na prostem pri nas, kjer stare stavbe stojijo tam, kjer so bile postavljene, poleg tega pa muzej predstavlja dedišcino podežel­skega stavbarstva, opreme bivališc ter gospodarskih dejavnosti v tem delu Slovenije. Ob gozdicu je tudi lesena bajta – Krjavljeva koca, ki prikazuje bivalno kulturo bajtarjev ali kajžarjev, najrevnejšega sloja prebivalstva brez zemlje. Za pohodnike in ljubitelje narave pa bo morda bolj zanimiva Jurciceva pot, cez gozdove, travnike in skozi vasi od Višnje Gore do Muljave in Krke. Vsa­ko prvo soboto v marcu se na tej poti odvija množicni pohod po deželi Josi-pa Jurcica in med njegovimi knjižnimi junaki. Lani in letos je zaradi pande­mije pohod sicer odpadel, a pot lah­ko prehodimo kadarkoli. Dolga je 15 km, povprecen pohodnik jo prehodi v približno treh urah in ce k temu še kaj doda, lahko poskrbi za sprostitev in za spoznavanje bogate kulturne dedi-šcine in boljše razumevanje Jurcicevih junakov. (dab) *naslov smo si sposodili pri spletnem mediju Aleteia Obletnica 100 let od rojstva umetnika in športnika Bojana Stranica Bojan Stranic je hrvaški slikar, oblikovalec in športni delavec, ki se je rodil 27. avgusta 1921 v Medvodah v Sloveniji. Študiral je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, za Slovence pa je še pomemben kot športni delavec, ki je sodeloval z mnogimi slovenskimi športniki. K ot slikar je Bojan Stranic svoj izraz razvijal postopoma, od re- alizma petdesetih let prejšnjega stoletja do liricne in geome­ trijske abstrakcije šestdesetih in sedemdesetih let, da bi se v zadnji fazi svojega ustvarjanja vrnil k figuraciji. Ni se odlikoval le kot umetnik - oblikovalec, pac pa je bil tudi vr­ hunski športnik in športni delavec. Bil je odbojkarski igralec, tre­ ner in selektor odbojkarske reprezentance Jugoslavije in velja za enega od ustanoviteljev Akademskega odbojkarskega kluba Mla- dost. Od leta 1945 do 1970 je bil trener AOK Mladost, s katerim je desetkrat osvojil jugoslovansko državno prvenstvo, leta 1964 pa je s nastopil v finalu pokala evropskih prvakov, kar je bil do takrat in še pozneje najvecji uspeh kakega odbojkarskega kluba z obmocja skupne države. Ceprav je bil po nakljucju rojen v Sloveniji, je bilo v njegovem obdobju v Mladosti veliko igralcev, igralk in trenerjev iz Slovenije, kar je bila tudi njegova zasluga. Tudi prvo odbojkarsko ekipo v Zagrebu, takoj po koncu vojne, je sestavil vecinoma s slovenskimi športniki, predvojnimi clani Sokola. Velik del njegove oblikovalske in umetniške produkcije je bil po­ svecen temi športa. Bojan Stranic je umrl 22. novembra 1993 v Zagrebu. Posmrtno, leta 2012, so mu v Kabinetu grafike HAZU posvetili veliko retrospektivno razstavo plakatov. Odbojkarski dom Bojana Stranica je v Zagrebu, na Jarunski ulici 5, v sklopu niza športnih objektov ob obrežju Save. O Bojanu Stra­ nicu si lahko vec preberete v knjigi Eduarda Hemarja Slovenci u hrvatskom sportu / Slovenci v hrvaškem športu, ki je izšla v založbi Slovenskega doma Zagreb in Sveta slovenske nacionalne manjšine Mesta Zagreb. (sh) Zagrebški nocni cener V središcu Zagreba je 7. novembra potekal ju­bilejni 10. Zagrebški nocni cener. Teka po za­grebških ulicah so se tudi tokrat udeležili številni tekaci, najvec iz Hrvaške, pa tudi iz sosednjih dr­žav. Najhitrejši je bil slovenski tekac Mitja Krevs, ki je 10 km pretekel v pol ure in 24-ih sekundah. Tradicionalna prireditev, ki se odvija od leta 2012, je letos potekala v okviru obeleževanja meseca boja proti odvisnosti. Slovenski tekac Mitja Krevs je bil prepricljivo najhitrejši na Zagrebškem nocnem cenerju. Foto: FB zagrebacki cener Ne pozabimo slovenskih jedi Tradicionalne dolenjske dobrote Tokrat o tradicionalni kuhinji, ki še zdalec ni tako razvpita, kot nekatere druge slovenske geografsko opredeljene jedi. Vendar pa tudi ta vse bolj pridobiva na prepoznavnosti in ceni. M oram priznati, ko mi kdo omeni Dolenjsko, najprej pomislim na cvicek in zelo gostoljubne ljudi. Kaj pa vi? Ali vam je, poleg vinogradov in šte­vilnih zidanic polnih cvicka, znana tudi tradicionalna dolenjska kuhinja? Hm… Sem prepricana, da bi potrebovali cas za razmišljanje o tem, katere znacilne jedi bi povezali z Dolenjsko. Nic hudega, ce se ne morete takoj spomniti odgovora, saj tudi ljudem, ki živijo v Sloveniji, do-lenjske dobrote niso prevec znane. Je pa res, da v zadnjih letih po zaslugi lokalnih gostišc te jedi vendarle pridobivajo na slovesu in priljubljenosti. V svojo po­nudbo vse vec restavracij na Dolenjskem vkljucuje tradicionalne jedi kot so: štru­klji, ocvirkovka, matevž, žganci, žlikrofi, mlinci, zelje, goske, domace klobase, ja­genjcek in druge dobrote. Ne smem po­zabiti omeniti niti sladkih dobrot, kot so potice z razlicnimi nadevi in pa obredni božicni kruh pod imenom poprtnik, ki smo ga Slovenci v Zagrebu pred leti imeli priložnost podrobneje spoznati in okusiti v Slovenskem domu. V dolenjski kulinariki predstavljajo po­sebno poglavje štruklji, ki jih postrežejo kot glavno jed ali prilogo k pecenki, so lahko kuhani ali peceni, sladki ali slani in polnjeni z razlicnimi nadevi. Tokrat vam predstavljam dva recepta za njihovo pri­pravo: Fižolovi štruklji Fižolov nadev: 30 dag kuhanega fižola, 2 jajci, šopek peteršilja, 2 dl kisle smetane, šcepec soli, šcepec popra, 2 žlici krušnih drobtin. Testo: 500 g bele moke, 2 jajci, 6 žlic olja, 1 žlica limoninega soka, šcepec soli, 2 dl vode. Postopek: Ubijemo jajci v vecjo skledo. Dodamo moko, limonin sok, vodo in šcepec soli. Vse sestavine na pomokani delovni površini zgnetemo v prožno vle-ceno testo. Razdelimo ga v tri hlebcke, ki jih dobro premažemo z oljem. Hlebcke položimo v skledo, pokrijemo in pustimo pocivati približno pol ure. Vse hlebcke na pomokanem prtu tanko razvaljamo, odrežemo debele robove in testo pre­mažemo z oljem. Kuhan fižol stresemo v kuhinjski mešalnik in zmeljemo v grob pire. Fižolov pire po okusu solimo in po­pramo, dodamo dve razžvrkljani jajci, kislo smetano in nasekljan peteršilj ter zgostimo s krušnimi drobtinami. Testo namažemo z nadevom in s pomocjo prta tesno zavijemo v tri zvitke, ki jih previ­dno položimo v namašcen pekac. Peci-co ogrejemo na 180° C. Pecemo v ogreti pecici približno 40 minut. Ko so štruklji peceni, jih narežemo na kose, serviramo na krožnike ter ponudimo. Pehtranovi štruklji Pehtranov nadev: 3 šopke pehtrana, 100 g sladkorja, 2,5 dl sladke smetane, 3 jajca, 3 žlice zdroba, 10 g masla, 25 g drobtin. Testo: 500 g moke, 1 jajce, 2 žlici olja, 350 ml mlacne vode, 1 žlica limoninega soka ali kisa, šcepec soli. Pehtranovi štruklji. Foto: https://okusno.je Postopek: Iz moke, jajca, soli, mlacne vode in limoninega soka ali kisa zame­simo vleceno testo. Iz testa oblikujemo kepo, jo dobro namažemo z oljem in pu­stimo pocivati pol ure. Pripravimo nadev: sladkor stepemo z jajci, nato vmešamo sladko smetano in zdrob. Pehtran oplaknemo pod tekoco vodo, osušimo, osmukamo in drobno na­sekljamo. Na kuhalnik pristavimo velik lonec z osoljeno vodo. Spocito testo na tanko razvaljamo in nato še razvlecemo, obrežemo robove, namažemo z nadevom in potresemo s sesekljanim pehtranom. Testo na tesno zvijemo v štrukelj. Gazo ali krpo namocimo v vodi in ožamemo, razgrnemo na delovno površino in po­tresemo z drobtinami. Štrukelj zavijemo v krpo in povežemo z vrvico. Položimo ga v osoljen krop in pokrito kuhamo 45 minut, ce je velik tudi 1 uro. Ko je štru­kej kuhan, ga pustimo v vodi pocivati še 15 minut. V ponvi segrejemo maslo in na njem prepražimo drobtine. Štrukelj vza-memo iz vode, ga odvijemo, narežemo na rezine, položimo na krožnike in zabelimo s prepraženimi drobtinami. Marjeta Trkman Kravar Ob 190. obletnici rojstva pisatelja, narodopisca in zgodovinarja Ja­neza Trdine, ki je v prvi polovici 19. stoletja bival na Dolenjskem in natancno zapisoval svoja opa­zovanja iz življenja domacinov, je Janez Bogataj, eden najbolj pri­znanih slovenskih etnologov, pri­pravil razkošno knjigo Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo, ki skozi njegove rokopise raziskuje in prvic sistematicno predstavlja prehran­sko kulturno dedišcino Dolenjske. Knjiga vsebuje 25 receptov, ki so prilagojeni sodobni kuhariji in predstavljeni z vrhunskimi foto­grafijami. Politicna svetovalnica Edina rešitev domovine Tokrat pa (nekoliko) manj o politiki. Oni dan me je prijateljica in gostiteljica Sanja iz Komiže spomnila, da je minilo že 10 (deset!) let od mojega zimskega obiska tega cudovitega mesteca na Visu. O bisk otoka leta 2011, takrat še v vlogi dopisnika Dela s Hrvaške, je bil uraden, službeni. Pred desetimi leti - naj­brž se ne boste vec spomnili - so na Hrvaškem potekale voli­tve. Takrat ste, v vsesplošnem kikirikanju, dobili premiera, ki je danes vaš predsednik. Povedano drugace - takrat ste dobili najbrž najslabšega premiera v zgodovini in zdaj imate najslab­šega predsednika v zgodovini. Nalašc pišem v moškem spolu, ker ste pred njim imeli - najslabšo predsednico. Pa da ne bo­ste mislili, da vas jezim - tudi mi imamo trenutno najslabšega predsednika v zgodovini. No, dva. O tistem predsedniku, ki ste ga imeli pred Stje­panom Mesicem, ne bom. O dikta­torjih, ki jih ni vec med nami, namrec vse dobro. Vrnimo se na otok. Takrat ste torej imeli volitve. Od­locitev, da jih bom spremljal z otoka namesto iz glavne­ga mesta, se mi je takrat zdela tvega­na, izkazala pa se je za sijajno. Namesto poslušanja bedastih predvolilnih blebe­tanj ter tekanja od enega tiskovnega središca do drugega, sem izbral volilno bitko na otoku. A do-dana vrednost so bila srecanja na komiški rivi. Toliko politic­nih sporocil, kakšna bi morala biti vaša-naša domovina, nisem slišal še nikjer drugje. Sporocila, ki bi jih morali poslušati poli­tiki, pa jih seveda ne. Niso jih poslušali niti zmagovalci takra­tnih volitev, ki so porazili stranko, ki je z Ivom Sanaderjem (p) ostala sinonim za korupcijo. Volitve na otoku so bile nasploh nekaj posebnega. Prakticno sovpadale so z velikim praznikom svetega Mikole (Miklavža), ko v mestu sežgejo odslužena plovila. To je obicaj iz davnih ca-sov in Komiža je eno redkih mest na svetu, kjer še živi. „Clovek se, ko izpluje, odmakne od trdne podlage, od matere zemlje, preide v tekoci in dinamicni element in barka je vse, na kar se lahko zanese. Izpostavljen je silam, ki so mocnejše od njega, zato se zateka k svojemu zašcitniku. Ta dan Komiža svojemu zavetniku prinaša darilo, žrtvuje mu odsluženo plovilo," mi je pripovedoval eden najbolj znanih Komižanov, dr. Joško Boža­nic. A je hkrati opozoril na nevarnost, ki jo prinaša: unicuje se dedišcina. „Ce bomo sežgali vse ladje, bomo unicili tradicijo," je pribil. Z Božanicem sem se srecal še pred volilnim dnevom. Nihce od naju takrat še ni vedel, ali se bo znova pisala politicna zgo-dovina Komiže. Za poslanko je namrec kandidirala takratna (in še sedanja) županja Komiže Tonka Ivcevic, ki je že pred tem odnesla kar nekaj politicnih „prvih": prva županja v zgo­dovini mesta, prva županja v zgodovini otoka Visa in prva županja v zgodovini Splitsko-dalmatinske županije. In nato še prva poslanka. A Božanic je takoj dejal: „O politiki ne bom govoril!" Ugledni književnik, znanstvenik in pesnik, izvrsten raziskovalec ribiškega izrocila ter fascinanten pripovedovalec zgodb sprva ni dejal nicesar, nato pa je pogled uprl v napis nad mestno citalnico. Tam je izklesano staro komiško pra­ vilo: „Požrtvoval­ nost, znacaj in delo – edina rešitev do-movine." Zgodbo je zacel v stari Grciji: „Da torej vsi razpra­vljajo in odlocajo o pomembnih za­devah, prihodnosti svojega polisa. Tisti pa, ki te svoje pravi­ce niso izkoristili, ki jim je bilo mar le za svoje sebicne inte­rese, ni pa jim bilo mar za skupnost, so imeli poseben na­ziv: idioti," je dejal in nadaljeval: „In zdaj vidite: v našem casu so se stvari obrnile. Tisti, ki skrbijo za obce stvari, ki hocejo pomagati skupnosti, ki so pripravljeni žrtvovati lastni interes za skupnost, so postali idioti. Tisti pa, ki gredo v politiko zaradi lastnih interesov, so postali politiki. Obrnjen je vrstni red vrednot." Znova se je zazrl v procelje citalnice: „Tam je najbolj modra politicna parola, ki sem jo sploh kdaj prebral. Kaj to sporocilo prinaša?" Komiška skupnost je imela stoletja kult dela, ljudje so tekmovali, kdo bo vec delal, je razložil. V posadki falkuše (najbolj znanega komiškega ribiškega plovila), v ekipi petih ljudi si ni bilo mogoce zamisliti, da bi nekdo rekel: „Težko mi je, ne morem vec, zamenjaj me." Drugi je to opazil in prevzel posel. Ta vzajemnost, ta solidarnost in enakost ljudi so bile po­membne, bile so temelj obstanka. „Ni pa dovolj le delo, ampak tudi žrtev, žrtvovanje sebicnega interesa v korist skupnosti. Ti, ki se žrtvujejo, so ljudje z znacajem, ki jih je skupnost nagra­jevala. In ti ljudje so se trajno vtisnili v spomin skupnosti," je sklenil svoje sporocilo politikom. Verjemite, niso ga slišali. Rok Kajzer, Vecer