VESTNIK
SOKOLSKE ŽUPE CELJE
LETO Vlil. • CELJE 1. DECEMBRA 1938	• ŠTEV. 10
Pred dvajsetimi leti si vstala, iz Bolečin in ran spočeta, s krvjo stotisočev Blagoslovljena, v novo zarjo, o Jugoslavija!
Svojemu rojstvu, glej, posvečamo te Bele liste in tistim dnem
ko še nosili smo te v svojem hrepenenju in še gradili v svojem te trpljenju. Posvečamo jik njim, ki so z zanosom vzidali svoja življenja v skalne temelje tvojega oBstoja. JSlajčistejša je Bila njifi žrtev in ljuBezen, zato oB njej si utrdimo vero, ki okrepi nam srca za Bodoče Boje.
*
Zedinjenje 1. decembra 1918.
Jože Smertnik
Dvajset let narodne svobode
Dvajset let je od tedaj, ko je blagopokojni kralj Aleksander Zedinitelj v Beogradu svečano razglasil zedinjenje vseh Jugoslovanov v enotno državo. Sen, ki je skozi stoletja navdajal in povzdigoval največje sinove našega naroda, je doživel svojo praznično izpolnitev. Razsulo Avstro - ogrske monarhije nam je prineslo narodno svobodo, ne toliko po naši lastni zaslugi, kot po zaslugi naših srbskih bratov in njih brezprimernega junaštva ter po posebni naklonjenosti usode. Avstrijski vodilni krogi z dinastijo vred so bili nemški in niso bili naklonjeni razvoju Slovencev in Hrvatov. Tedanji naš napor, da bi n. pr. dosegli vsaj eno slovensko srednjo šolo, je ostal brez uspeha. Tako n. pr. v Celju nismo imeli niti ene mestne slov. ljudske šole. Tu je bila slov. ljudska šola okoliške občine, ki pa so jo tik pred prevratom nameravali izriniti iz mesta in jo tako prikrojiti, da bi slovenska deca po večini morala posečati nemško mestno ljudsko šolo. Da so bile vse oblasti in uradi v rokah naših narodnih nasprotnikov, je samo posebi umevno. Naš jezik je bil zasramovan. Celo za dvojezične poštne pečate v čisto slovenskih krajih smo se morali boriti. Vsak naš načrt za povzdigo narodne kulture in zavesti je naletel na brutalen odpor oblasti. Celjski Sokol ni smel postaviti svojega Sokolskega doma v mestu Celju, postavil ga je v celjski okolici, ki je bila takrat v slovenskih rokah. In ko je otvarjal Celjski Sokol svoj dom, niso smeli slavnostni gostje, ki so prihajali iz Slovenije, Hrvatske, Srbije, Bolgarije in Češke izstopiti v Celju, ampak so morali v Štore in od tam peš nazaj do meje celjskega mesta, kjer je bil postavljen Sokolski dom. Takih in podobnih ponižanj se spominjamo ob jubileju našega svobodnega narodnega življenja in moramo z njimi seznaniti zlasti našo mladino, ki ne pozna takega gorja iz lastnega doživetja.
Ako smo hoteli napredovati, smo se morali postaviti na lastne noge in se opreti edino na lastna omejena sredstva. Navezani smo bili le na požrtvovalnost našega domačega, v siromašnih razmerah živečega človeka. Imovite naše ljudi tiste dobe bi v vsej Sloveniji lahko prešteli na prste. Razen tega široke plasti naroda niso bile toliko narodno zavedne, da bi bilo od njih pričakovati materialnih žrtev za naše narodne potrebe; torej ni preostajalo drugega, kot da so oni naši ljudje, ki jim je bilo na srcu naše narodno napredovanje, napeli vse svoje sile popolnoma nesebično, bodisi da so materialno prispevali k zadovoljitvi narodnih potreb, bodisi da so žrtvovali svoj čas in svoje delo za dosego narodovih ciljev. Skromne prilike našega življenja in nasprotovanje tedanje nam sovražne nemško avstrijske države so tako skupno povzročile, da se je v mnogih naših ljudeh razvil občutljiv duh za požrtvovalno nesebično narodno delo in da je v našem rodu nujno vzrastla moralnost v narodnih stvareh.
Po prevratu se je to mišljenje nekaj časa deloma spremenilo. Naši ljudje so pred prevratom čutili nad seboj težko moč sovražne države, ne da bi razbrali iz kakih virov izhaja taka moč. Obdali so državo z nekako mistiko, ki je državi dajala videz nadčloveške sile. In ko smo končno prišli v svojo lastno državo, so taki naši verniki državne mistike pričakovali, da bo naša država, že samo vsled tega, ker je država, pokazala iste izredne sile, kot jih je bila kazala tista država, ki nas je tlačila. Zakaj vsaka država je imela v očeh teh ljudi to posebno lastnost, da je bila silno močna. In ker je bila po prevratu sedaj to naša država, so taki naši državni verniki mislili,
Kralj Aleksander I. med dobrovoljci
da so poslej postali nepotrebni vsi tisti požrtvovalni in nesebični napori, katerim smo se do prevrata imeli zahvaliti za svoj napredek ter da je imelo vse to breme pasti na pleča novi narodni državi.
Toda težkoče in hibe, ki jih je tekom let po prevratu pokazalo naše državno in javno življenje, so kaj kmalu morale opozoriti našega naivnega državnega vernika, da je državi po krivici dajal mistični nimbus. S prepadenostjo je moral občutiti, da država nima ni-kakih nadnaravnih sil, ter da je nasprotno njena moč v natančnem sorazmerju z duhovnimi in materialnimi silami vsakega posameznega državljana, vzetimi v celoti. Spoznati je moral, in to tembolj, čim bolj so se slabšale mednarodne razmere in prilike, da ne le ni čas, naprtiti vso težo razmer in odgovornosti edino državi, temveč da zahteva poslej naš narodni napredek ne samo takih žrtvovanj in nesebičnih naporov kot smo jih bili vajeni za svoj narodni dobrobit
pred prevratom v sovražni državi, temveč da je poslej treba pomnoženih naporov vsakega, da vzdržimo svoje duhovno-kultumo in fizično življenje na taki višini kot jo za našo narodno eksistenco in svobodo kategorično zahteva brzina življenja v nam sosednih narodih in državah.
Življenje v lastni državi je torej pokazalo, da nam je nujno potrebna poglobitev moralnega čuta in žrtvovanja za naše narodne potrebe.
Ko gledam nazaj na delo Sokola pred prevratom, med vojno in po prevratu, ko motrim vneto prizadevanje njegovih članov, ne morem prezreti veliko ljubezen in samo-sebe zatajujočo predanost mnogih tisoče v bratov in sester, ki služijo sokolskim idealom in njihovim ciljem. Duhovno okrožje Sokolstva se sedaj že razsteza po vsej naši državi in je objelo že velik krog ljudi, ki šteje v stotisoče. Cim večji krog ljudi objame sokolska duhovna povezanost in moralnost za žrtvovanje in delo, tem večja bo notranja strnjenost in medsebojna povezanost v narodu, tem trdnejša bo notranja konsolidacija narodovega organizma, tem polnejša bo njegova odpornost nasproti razdornim in razkrajajočim vplivom, tem polnejše in tem krepkejše bo torej njegovo telesno in duhovno zdravje. To čisto, moralnega ozona polno sokolsko ozračje je dalo vsem borcem za sokolski napredek ono moralno krepkost in veselo živost, da so tudi v težavnih prilikah življenja, ki niso bile prihranjene Sokolu niti pred, niti po prevratu, z mirno odločnostjo vršili svojo vzvišeno nalogo in neoma-deževano ohranili sokolsko zastavo. Ta neupogljiva vztrajnost, korakajoča za visokim ciljem, je bila edina sposobna ustvariti take vrednote, ki jih je končno moral in jih je sprejel narod kot vsenarodne vrednote. In prav v tem je Sokolstvo strnilo srca vsega zavednega jugoslovenskega naroda v eno srce, bijoče z zdravim in močnim utripom. Konsolidiralo je tako notranje duhovne vezi našega naroda, okrepilo s svojim, dolga desetletja vzdrževanim vztrajnim delom duhovno silo, moč in zdravje jugoslovenskega naroda in nesporno pripomoglo k velikemu napredku, ki smo ga bili deležni v dvajsetih letih svobodnega narodnega življenja. Da, napredek na vseh poljih je velik, ki bi izostal, če bi ne živeli v okrilju zaščite svoje narodne države. Stokrat bodi to naglašeno! Kdor tega ne prizna, je nehvaležnih, ki pljuva v lastno skledo!
Ko je pred 20 leti zatrobil trobentač »odboj« na svetovnem morišču, so se vojaki razšli na svoje domove, da zopet pričnejo z marljivim delom, da na ruševinah zgrade nove domove, v miru iz-orjejo svoje njive in ustvarijo nove kulturne dobrine v blaginjo človeštva. Utrujeno človeštvo je pričakovalo odmora — pričakovani mir pa ni prišel. Nastali so hudi politični, diplomatski, trgovski in carinski boji. Vojna se nadaljuje z drugimi sredstvi. Rusija — ena šestina zemeljske oble — je izpadla iz evropske zajednice. Že 20 let se gospodarstvo vsega sveta ne more prilagoditi novim trgovskim in
gospodarskim oduošajem — brez Rusije. Človeštvo vsega sveta se deli v dva tabora, za Rusijo in proti njej. Ustvarja se s tem nemogoče ozračje ideološkega boja, neusmiljena borba med duhom in materijo.
Razvoj dogodkov gre svojo pot. Za nas pa ne bo odveč, ako tudi ob 20- letnici naše svobode ponovimo zanimive in bistrovidne misli dr. Janeza Evangelista Kreka, ki jih je zapisal v času boljše-viške revolucije leta 1917 in jih citiram iz knjige dr. Drganca »Svetozor«: »Zdaj je padel ruski cezaropapizem, kmalu sledita še druga in zadnja stebra reakcije: hohenzollernski pangermanizem in habsburški klerikalizem. Na stežaj nam odpre svoboda svoja vrata po vojni. Samo, samo, ali jo bomo znali prav porabiti in izrabiti?
Mala Francija se je pomirila in konsolidirala v dobrem desetletju po revoluciji. V ogromni Rusiji bo treba več desetletij. Revolucija je sedaj notranja ruska zadeva, ne smemo se vmešavati vanjo. To morajo Rusi opraviti sami med seboj. Strašno trpljenje in beda pride nad Rusijo. V orjaški senci začasno onemogle matuške Rusije bomo zmrzovali in trpeli tudi mi. Kdo nas bo ščitil na mirovni konferenci namesto Rusije, kdo polagal račun za rusko zmago na Marni? Zato pa mora naša duša objeti trpeče brate s tem večjo ljubeznijo, misliti nanje brez prestanka in moliti za matuško Rusijo, da izide srečna in zdrava iz požara revolucije. Nič se ne bojte, Rusi so prestali brez nesreče še hujše krize. Spomnite se le 250-letne tatarske okupacije! Izčiščena, prerojena in ojačena vstane Rusija iz tega ognja kakor Feniks, simbolična ptica starega bizantinskega cesarstva. In mi moramo že sedaj svatovsko pripravljati svoje duše za tisto veličastno slovansko vstajenje«.
Tako pokojni dr. J. E. Krek.
Razvoj dogodkov in neusmiljena borba, ki se vrši brez prestanka že celih 24 let nas ne sme zalotiti nepripravljene. Mislim, da je edino pravilen izhod za nas ta, da posnemamo svoje sosede vsaj v onem, kar so doslej že dobrega ustvarili in pokazali. In to je predvsem misel in prepričanje, da je vsak del naroda dolžan vključiti se v celoto, podrediti vse svoje misli in ambicije tej celoti ter staviti tej celoti na razpolago vse materialne in duševne sile. Če kdo, smo dolžni postopati tako mi jugoslovanski Sokoli, in če je kateri del jugoslovanskega naroda dolžan posnemati ta vzgled, potem je to, predvsem naš slovenski del. Nas je postav ila usoda na najzapadnej-ši košček naše države, nam je naložila usoda dolžnost, da čuvamo in očuvamo ta košček slovenske zemlje Jugoslaviji in s tem nam. Kajti, če ne bo ta naša zemlja jugoslovenska, potem tudi slovenska ne bo, potem jo bo zalilo valovje tuje dinamike, ki bo izbrisalo s površine zemlje slov ensko ime tako gotov o, kot je izbrisalo ime Avstrije.
Si vis pacem, para bellum, so dejali stari Rimljani, če želiš mir, pripravi se na vojno. To doživljamo tudi danes. Ako si oborožen do zob in imaš voljo braniti se z orožjem, imajo vsi' strah
pred teboj in imaš mir. Oborožen mir je najboljše jamstvo. Ovco raztrgajo volkovi. Primerov iz bližnje preteklosti je več kot dovolj, Zato Sokoli, prevažna je danes naša naloga. Izvršujmo jo s predanostjo in vztrajnostjo še bolj kot doslej — pa bomo praznovali 30-letnico naše narodne svobode še z večjo radostjo in zadovoljnostjo, in še z lepšimi pogledi v bodočnost — kot letošnji naš 20-letni jubilej.
Josip Jeras
Sokolska misel je rodila borce za svobodo
Kakor mladenka dvaisetih let, ki se je začela zavedati svojega poslanstva v življenju, tako se mi zdi z Jugoslavijo ob njenem dvajsetletnem obstoju. Težak in krvav je bil njen porod, zato pa tem radostnejši dogodek, ko je zagledala luč sveta. In če so1 bila prva leta njenega mladega življenja negotova, sem ter tja tudi burna, naj gleda danes, ko stoji na trdnih tleh, s tem lepšim in izrazitejšim pogledom v svojo bodočnost. Za to naj nam jamči naša mladina: generacija sinov in hčera, ki so se rodili z Jugoslavijo; in še živeči ostanki borcev, ki so prelivali za našo svobodo in zedinjenje kri na bojnih poljanah.
Orožje in kri, neizmerna požrtvovalnost in ljubezen so s svetovno vojno izpolnili prvo etapo slovanskega poslanstva v Evropi: ustvaritev svobodnih slovanskih držav Poljske, Češkoslovaške in Jugoslavije — poleg neizmerne matjuške Rusije.
Za ustvaritev novih slovanskih držav, mislim predvsem Češkoslovaško in Jugoslavijo, je dalo svoj znameniti delež tudi sokolstvo, ki so iz njega izšli vojni dobrovoljci.
Če pogledamo k bratom Čehoslovakom, vidimo, da je bilo baš sokolstvo ono, ki je vzgajalo in pripravljalo svoje članstvo na važne in odločilne dogodke, ki so se odigravali v svetovni vojni. Iz sokolskih vrst so se formirale legije dobrovoljcev, ki so na raznih zavezniških frontah s puško v roki zahtevali razpad tedanje trule avstroogrske monarhije in samostojno državno življenje.
In ako vržemo bežen pogled na spiske jugoslovenskih vojnih dobrovoljcev, ki so se borili v sestavu srbske in zavezniških vojsk za Jugoslavijo, ugotovimo, da je bilo med Slovenci, ki so dali čez 2500 dobrovoljcev, nad 90% Sokolov, ki so se pred vojno bodisi aktivno udejstvovali v sokolskem delu ali pa bili idejno v sokolskih vrstah. Sokoli so bili po večini tudi faktični organizatorji in pro-pagatorji dobrovoljskega pokreta.
Iz sokolske ideje je med njenimi resničnimi in idealnimi pripadniki vznikla dobroveljska ideja in iz nje dobrovoljski razmah v akciji za naše osvobojenje in zedinjenje. Pa tudi v sedanjosti druži obe ideji njihova notranja vrednost in pa izkristalizirano delo
v preteklosti; obe imata isti cilj: utrditi in ohraniti delo iz preteklosti, z življenjem braniti delo v sedanjosti, pripraviti duha in telo za delo v bodočnosti. Da je temu tako, priča najbolj dejstvo, da so še živeči dobrovoljci kljub raznim in mnogim razočaranjem, s prav malenkostnimi izjemami, ki bi jih mogli našteti na prstih obeh rok, še vedno oni isti idealni Sokoli, kakor so bili pred svetovno vojno.
Med svetovno vojno so dobrovoljci iz sokolskih vrst dokazali svojo polno sokolsko resničnost in vrednost, ko so kot borci mimo raznih ovir, pomislekov in dejanskega trpljenja stavili svoje živ-
Dobrovoljci sprejemajo bojne prapore
Ijenje za ustvaritev Jugoslavije. Neverjetna je bila požrtvovalnost teh borcev, neizmeren njih idealizem. Celo v daljni Ameriki so se organizirale sokolske dobrovoljske čete in se iz udobnega življenja dvignile na daljno pot na solunsko bojišče. Sokoli to razumemo, ne more pa tega nikakor razumeti zemljan, ki ni bil v rovu in je v zaledju užival lepo življenje. Ali pa namenoma tega noče razumeti, da na ta način čuva svoje bedno življenje... Objektivna zgodovina bo pravilno ocenila vso veličino junakov vojnih dobrovoljcev iz vrst sokolstva. Le oni so bili, poleg drugih vojnih žrtev, resnični tvorci Jugoslavije in nihče drugi, a najmanj oni, ki danes vedrijo na varnem, si na račun brezštevilnih žrtev kopičijo zameljske dobrine in uganjajo najrazličnejša demagoštva med narodom.
Sokoli, spomnimo se ob dvajsetletnici Jugoslavije vseh bratov, ki so dali svoje življenje za Jugoslavijo! Prisezimo si, da bomo pod vodstvom dobrovoljskega duha čuvali tako Jugoslavijo, za kakršno
je padla tudi naša najdragocenejša žrtev, naš največji Sokol, bla-gopokojni Viteški kralj Aleksander I. Zedinitelj.
Kvišku srca, strnimo in pomnožimo svoje vrste in naprej v sokolsko in jugoslovensko zmago!
Danica Grudnova
Ob dvajsetletnici
DOLGIH DVAJSET LET JE ŽE PRETEKLO, KO Z NAŠIM KRALJEM ŠLI SMO NA POHOD. POTIHNILO JE VOJNE PEKLO,
SVOBODI VZKLIKAL JE NAŠ ROD.
DVAJSET LET JE V DELU ŽE POTEKLO,
IN ZDAJ, OB TEJ SLOVESNI URI,
SKLENIMO TRDNO KAKOR JEKLO ZAPRETI TUJIM UPOM DURI.
ZA MEJAMI PREŽI POHLEP IN ČAKA Z LAČNIMI OČMI.
V MOČAN SE STRNIMO OKLEP,
GRADIMO Z LASTNIMI MOČMI!
Lavoslav Mrnuh
Grob na Kajmakčalanu
(Bratu Juriju Jerinu v spomin)
Jurce smo ga imenovali, ker je bil pod tem imenom splošno znan med telovadci.
Jurij Jerin se je rodil 18. januarja 1892 v Zagorju ob Savi, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. Leta 1904. ga je skrbni oče poslal v gimnazijo v Ljubljano. Doma vzgojen v strogo nacionalnem in sokolskem duhu, je tudi v Ljubljani vstopil med sokolske telovadce, kjer se je izpopolnil v izredno dobrega telovadca. Med počitnicami se je vsako leto uspešno udejstvoval v vaditeljskem zboru Zagorskega Sokola, kjer je skupno s svojim bratom Lojzetom, poznejšim dolgoletnim župnim načelnikom Celjske sokolske župe, vodil zagorske telovadce. Kot izrazit demokrat z globokim socialnim čustvovanjem je bil izredno priljubljen med telovadci, ki so bili po večini rudniški delavci in obrtniški vajenci in pomočniki. Z vso dušo vdan vzvišenim Tyrševim načelom je pogumno vodil zagorske telovadce v takrat še zelo redka sokolska gnezda, kakor Ljutomer, Žalec itd. Ko se je leta 1908. udeležil tudi raznih narodnih demonstracij, je bil zelo slabo zapisan pri takratnem avstrijsko navdahnjenem profesorskem zbolu. Zaradi tega je moral v Novo mesto, kjer je leta 1913. napravil maturo. Ker je zaman čakal na državno službo v stari Avstriji, se je odločil za pot v Srbijo. Ker ni dobil potrebnega potnega lista, je moral prebresti Drino. Iz nevarnih valov Drine ga je rešil srbski kmet, ki je v zgodnjih jutranjih urah čolnaril po Drini. Tako je stopil na zaželena svobodna srbska tla.
Predno je odšel, je dobil od Slovenske sokolske zveze zagotovilo, da bo sprejet v državno službo v Srbiji. To veselo vest mi je zaupal in izrazil željo, da bi se dali telovadci slikati, da bo imel
spomin. Priobčena slika je zadnji posnetek predvojnih telovadcev. Dne 8. marca je določil dan odhoda. Ker je bilo treba pred avstrijskimi oblastmi zelo previdnega ravnanja, je sklical za ta večer najzanesljivejše telovadce v narodno gostilno takratnega zastavonoše Zagorskega Sokola br. Martina Polca. Njegovi starši in sestre se iz previdnosti niso udeležili tega poslovilnega večera. Zadnjikrat nam je govoril, zadnjikrat nas je bodril, naj vztrajamo v težki borbi, da se uresničijo težnje omladincev po ustvaritvi lastne narodne jugoslovenske države. Zavedali smo se, da izgubimo iz svoje srede odločnega in iskrenega brata, vendar nam je zavest, da se kmalu vidimo v svobodni jugoslovanski državi lajšala težko slovo. Spremili smo ga v pozni noči na postajo. Poslovil se je od nas z bratskim poljubom in vlak je odpeljal brata Jurčeta proti jugu.
Iz Beograda mi je poslal karto, v kateri mi je navdušeno opisoval, kakšne srečne občutke je imel ob prvem pogledu na ljubljenega kralja Petra I., kateremu bo v bodoče verno služil. Name-ščenje je dobil kot profesor telovadbe v Krivi Palanki v pravkar osvobojeni južni Srbiji. Večkrat mi je pisal, kako je srečen, da uživa svoboden zrak slovanske države in me vabil, naj mu sledim. Ob izbruhu svetovne vojne je bil premeščen v Prizren, o čemur nas je obvestil pred nekaj leti univerzitetni profesor dr. Fran Ilešič. Od tu se je javil kot dobrovoljec v prvo srbsko dobrovoljsko četo. Od izbruha svetovne vojne nismo o njem ničesar več slišali. Slučajno pa sem se sešel leta 1920. v Ljubljani s poročnikom g. Adamom Tonkovičem, Ličanom, ki mi je povedal, da se je boril kot jugoslo-venski dobrovoljec v svetovni vojni. Povedal sem mu, da pogrešamo od izbruha svetovne vojne Jurčeta Jerina, ki je bil istotako dobrovoljec. Ob imenu Jurij Jerin je vzkliknil: »Djuro Jerin, ovaj mali hrabri Slovenac, koji je poginuo kao hrabar vojnik na Kajmakča-
Zagorski Sokoli v letu 1913.
/V srednji vrsti drugi od desne proti levi Je br. Jurij Jerin/
lanu!« Boj, v katerem je padel Jurij Jerin, se je izvršil po pripovedovanju g. Tonkovića takole:
Meseca septembra 1916 je prejel g. Tonkovič kot oficir od višje komande nalog, da v noči od 19. na 20. septembra zasede za vsako ceno bolgarsko ležišče, ki je bilo skrito v nekem skalovju na Kajmakčalanu. Iz tega ležišča so stalno frčale ročne bombe in prizadele mnogo preglavic srbski vojski. Naskok na tako postojanko se običajno izvrši z borci, ki se prostovoljno javijo. G. Tonkovič je prečital četi ukaz. Po njegovi izjavi se je med prvimi javil Djuro. Ker je imel Jurčeta zelo rad, ga je opozoril na nevarnost, a Jurče je odločno zavrnil, da srbski vojak ne pozna strahu. Sredi ljute borbe je padel Jurče zadet od drobca ročne granate v glavo, malo pozneje je bil ranjen tudi g. Tonkovič od koščka šrapnela. Prepeljali so ga v bolnico, Jurče pa je končal svoje junaško življenje na Kajmakčalanu. Tam sniva svoj večni sen v osvobojeni, tako zaželeni skupni domovini.
Večna Ti pamjat, dragi Jurče!
Tone Gorjanov
O, jaz ne spim ...
Na Tolstem vrhu nad Gu-štanjem stoji kamnit spomenik. Na tem mestu je poškropil prag mlade Jugoslavije s svojo srčno krvjo Sokol - borec Franjo Malgaj.
Oni veliki čas, ko se je zamajala mogočna stavba avstro-ogrske monarhije in se zrušila z vsemi svojimi krivicami in nasiljem, je zahteval od nas velikih ljudi. Zahteval je ljudi, ki bi se osvobojeni ozkih kronovinskih obzorij, v katera nas je tlačila avstrijska vzgoja, razgledali po vsem slovenskem svetu, do onih skrajnih meja, kjer se je bil v zadnjih desetletjih zajedel v naše narodno telo črv germanstva. Žal, da smo imeli takih velikanov bore malo.
Po štiriletnem klanju je naš povprečni slovenski človek, sit naporov in trpljenja, naveličan strelnih jarkov in gladovanja, videl le
eno: konec vojne. V svojem hrepenenju po domu, je spregledal usodni čas, v katerem se je dvigal iz tal naš skupni dom, kateremu je bilo treba še določiti in utrditi meje. Temu velikemu času ni bilo slovensko ljudstvo dorastlo. To ni obtožba! Dogodki so nas prehiteli. Slovenske mase so se šele med vojno preorientirale od Avstrije k Jugoslaviji. Nosilec jugoslovenske ideje je bilo pred vojno le slovensko meščanstvo, ki pa je bilo samo v razvojni stopnji. Korak dalje, do revolucionarnega izraza te ideje, so stopili le Sokoli in preporodovska mladina.
In iz sokolskih vrst je izšel tudi Franjo Malgaj. V vročih novembrskih dneh 1918., ko je večina razumela svobodo kot popolno razrešitev vseh dolžnosti in vezi, se je Malgaj zavedal svojih dolžnosti do naše narodne skupnosti. Razumel je, da je to čas dela in žrtvovanja. Ko je Celje proslavljalo osvobojenje, je Franjo Malgaj s komaj 40 dobrovoljci, ki jih je zbral med vojaštvom celjske posadke odrinil na Koroško. 40 mož z dvema strojnicama! Moj Bog, kako malo je to! Pa je vendar delala ta četica čudeže. Guštanj, Mežica, Črna, Pliberk, Velikovec. Tako je začrtal junak Malgaj svojo pot. Njegova četa se je množila, a tudi sovražnik ni miroval. Ko je Malgaj dobil zameno, ki mu jo je poslal general Maister, se je umaknil v Guštanj, da se njegovi fantje odpočijejo in pripravijo na nove boje in napore.
Nemška ofenziva je vrgla naše maloštevilne čete nazaj in Malgajeve! so pohiteli v boj, da zadržijo prodirajočega sovražnika. Na Tolstem vrhu so se zakopali. Vztrajno so odbijali napade nemških čet. Dne 6. maja 1919. je Malgaja raztrgala granata. Njegova kri je posvetila mejna tla. Njegov duh pa nam tam od spomenika zatrjuje:
»O, jaz ne spim!
Ne morem spati, ker so na oni strani Vovbre, kjer v smrt omahnil mi je brat,
ker so na oni strani bratje, katerim dušo trgajo iz src in ki jim našo trgajo besedo.
O, jaz ne spim!«
Hvaležni smo sokolstvu, ker nam je pred svetovno vojno vzgajalo narod v proti avstrijskem duhu. Sokolstvu smo hvaležni, ker nam je ustvarilo legije, a tem legijam vdihnilo duh bratstva in s tem jih peljalo k zmagi. — Machar.
Svoboda je vredna tem več, čim več krvi je bilo prelite zanjo.
Avgust Jenko »Preporod« 1913.
F. R.
Srečko Puncer
Jeseni 1909 je vstopil v prvi razred celjske gimnazije Srečko Puncer, krepak in bister Savinjčan iz Braslovč. V Celju je tedaj cvetelo narodno odpadništvo, pro-težirano po politični in gospodarski moči nemštva. Vendar je bil zavedni slovenski živelj, ki je prihajal v mesto iz narodno zdrave okolice, dovolj močan, da se je v Celju samem čimdalje uspešneje uveljavljal v srditi borbi.
V	tem okolju je v Srečku zorel izrazit nacionalist, Slovenec in Slovan. Bil je član dijaške sokolske vrste, ki je vadila v gabrskem Sokolskem domu, saj je videl v Sokolstvu najborbenejšo organizacijo, vzgajajočo telo in tistega duha, ki naj vodi slovanske narode v osamosvojitev.
Balkanska vojna je usmerjala poglede mladine na junaški jug. Tajna dijaška društva so se snovala, v njih se je gojila samo-izobrazba, ki je v literaturi, znanstvu in politiki oblikovala novo generacijo. V vseh teh področjih je postajal Srečko v Celju vodilen po svoji inteligenci, pridnosti, energiji, optimizmu in požrtvovalnosti. Nosilka jugoslovanskih političnih teženj je bila predvsem mladina v svojem idealizmu, po svojem nezlomljivem samoniklem duhu, ki se mu hoče velikih dejanj, ustvarjajočih na temeljih pravice in ljubezni nov, boljši svet.
V	političnih debatah, v znanstvenih esajih, v pesmih in črticah, v literarnih kritikah, kot prevajalec iz ruščine, pa tudi kot predsednik dijaškega literarnega kluba »Kondorja« in urednik »Savinje« ter organizator dijaštva se je Srečko zrelo uveljavljal že kot petošolec. Ni uveljavljal sebe, nego stvari, ki jim je živel do vseh korenin svojega bistva, z mislijo in delom. Tu je s Srečkom sodeloval tudi Fran Malgaj. Takratni stotnik Maister, ki je bil 1913 premeščen v Celje, je navezal ozke stike z mladino.
Z izbruhom svetovne vojne so1 se pričela preganjanja slovenskega dijaštva po vseh mestih Slovenije. Tudi Srečko je že po dovršenem petem gimnazijskem razredu doživel hišno preiskavo in spremstvo z bajonetom. Ali v najtežjih časih svetovne negotovosti ni izgubil vere v končno uresničenje svojih idealov.
Avgusta 1916 je moral obleči avstrijsko vojaško suknjo. Kot politični osumljenec je bil izpostavljen mnogim neprilikam. Vendar so ga slovanski zdravniki obvarovali fronte. Kot vojak, dodeljen žitni komisiji v Konjicah, je bil ves na strani svojega ljudstva in je po občinah agitiral za izjave, ki so odobravale majniško deklaracijo ter jim sam sestavljal besedilo. Udeleževal se je shodov, ki so zahtevali ustvaritev Jugoslavije. Tako je sodeloval tudi pri spopadu s sovražno drhaljo na shodu v Št. Janžu pri Dravogradu.
Naše narodno osvobojenje je Srečko doživel v internaciji v Leibnitzu, kjer je ves oktober presedel v preiskovalnem zaporu v stalni družbi z oboroženim stražnikom. V jutru 1. novembra 1918 je prihitel v Celje prav k zaobljubi vojaštva novi domovini, prisegajočega na častitljivi prapor Celjskega Sokola. Gotovo je bil to najlepši dan njegovega življenja.
Kmalu je Srečko sledil prijatelju Malgaju, ki je s peščico rojakov osvajal slovensko Koroško. Oba sta vedela, da je tu čas, ko je treba domovini služiti z delom na ureditvi pravičnih meja. Kot vojak je Srečko v Velikovcu urejeval tednik »Jugoslovenski Korotan«. Na taborih in s podrobnim delom je z neutrudljivim navdušenjem vršil nacionalno propagando. Kot govornik je nastopil tudi 6. januarja 1919 v Ljubljani, kjer je na zboru »Dijaške stanovske zveze« pred tisoči ognjevito nastopil za energična dejanja na Koroškem. Poznejši dogodki so pokazali, da je bil jasnovidnejši od mnogih odličnejših činiteljev.
Ob nezadostno pripravljeni in zato ponesrečeni ofenzivi naših čet na Koroškem 29. aprila 1919 je iz lastne volje zapustil uredniško pisarno in s puško v roki sodeloval pri zasedbi Vovber. Toda pri nemškem protinapadu mu je prša predrl strel iz sovražnikove puške, nakar ga je še bajonet skozi usta pripel k tlom. S še štirimi mrtvimi tovariši je bil pokopan v skupnem grobu ob zidu vov-berške cerkve. — Teden dni nato je padel tudi Fran Malgaj.
Nekaj tednov pozneje so naše čete zopet zasedle jugovzhodno Koroško s Celovcem vred. V septembru je bilo izkopano- Srečkovo truplo in prepeljano v pretresljivo svečanem sprevodu v domače Braslovče, kjer je general Maister govoril ob junakovem grobu. Tu je bil Srečku 1930 postavljen lep nagrobni spomenik z uspelim reliefom njegove glave.
Tako sta dva mlada člana celjske sokolske dijaške generacije, Srečko Puncer in Fra.n Malgaj, dokazala višino svojega idealizma z dragoceno) žrtvijo svojih življenj. Postavila sta vzore nesebične ljubezni do naroda in države, ustvarila sta nam vzglede aktivnosti, optimizma in požrtvovalnosti, ki daje sebe v dobro občestva. Na Malgajevem in Puncerjevem liku nam je treba spoznavati častnost naše zgodovine, ob njej vzgajati bodoči rod in razvijati v njem vrline, ki so nam edino poroštvo svobodne narodne bodočnsti.
Milenko Kos — Sv. Peter v Sov. dol.
Moj oče
(Preporodovec Janko Kos)
Tudi moj oče je bil Sokol. Bil je prvi predsednik »Počitniške zveze«, urednik revolucionarnega »Preporoda« in s pok. Jenkom in Endliherjem organizator jugoslovenskega pokreta med dijaki.
Že v mladosti je izgubil dom in mater. Zavest brezdomca ga je napravila nežnega in mehkega. Svetovna vojna ga je zajela sredi študija. Moral je na rusko fronto in od tu na italijansko, kjer je bil ujet. Javil se je v dobrovoljce. Toda Italijani so ga na vse načine ovirali, da je ostal vse leto v Italiji. Živel je življenje idealista, ki trpi in hrepeni po svoji domovini, prežet z upanjem v popolno zmago jugoslovenske ideje. Po neštevilnih prošnjah je mogel končno oditi kot dobrovoljec v Solun, kjer se je udeležil bojev ob proboju solunske fronte in se koncem leta vrnil domov. Vendar mu je vojna pustila kal bolezni in umrl je kmalu v Sarajevu.
Spominjam se ga, ko je ležal na mrtvaškem odru v kapeli. Njegov obraz je bil pokojen in okrog ustnic mu je igral nasmeh. Vem, kaj mi je hotel povedati s tem nasmehom: »Izpolnil sem svojo dolžnost. Izpolni jo tudi ti!«
Hvala Ti, oče, pokazal si mi pot! Hodil bom po Tvojih stopinjah.
Joso Šušterič - Žalec
O Pivkovih dobrovoljcih
Spomladi leta 1918. so pričele italijanske oblasti, ki so bile vse dotlej skrajno nenaklonjene dobroveljski ideji, zbirati češke vojne ujetnike v vojni coni vzdolž reke Mincio. Tu jih je italijanska vojska zaposlila pri gradnji obrambne črte, ki naj bi zadržala sovražno vojsko v primeru proboja fronte na Piavi.
Prevrat v italijanskem mišljenju so povzročile deloma velike antantne sile, ki so formiranje dobro-voljskih legij podpirale že dalje časa in vzdrževale dobroveljske legije v sestavu svojih armad, deloma pa uspehi nemškega orožja, ki je spomladi 1. 1918. ogrožalo že sam Pariz.
Iz vrst čeških ujetnikov v Italiji so se pričeli formirati dobroveljski odredi, ki so že po enem mesecu odrinili na italijansko fronto, kjer so stopili v aktivna borbo proti Avstriji.
Med ustanovitelje češke legije v Italiji spada tudi br. dr. Ljudevit Pivko, ki je z manjšim oddelkom Jugoslovenoy — ki pa so takrat pripadali še vsi češki legiji — sodeloval v bojih na Val Belli in Coli de Rosso, v katerih so pokazali češki legijonarji toliko junaštva in pripravljenosti za največje žrtve, da so zadivili ves svet.
Po uspehih čeških legijonarjev je bil led v Italiji prebit In Pivkov predlog italijanskemu armadnemu poveljstvu, da se naj ustanovi po vzgledu češke legije tudi jugoslovenska legija, ki bi nastopala deloma skupno s češkoi legijo, deloma samostojno na italijanski fronti, je naletel na razumevanje in odobravanje italijanskih merodajnih činiteljev.
2e sredi aprila 1918. leta so se začele priprave za koncentracijo jugoslovenskih vojnih ujetnikov v vojni coni, kjer je meseca maja 30.000 Jugoslovenov zamenjalo Čehe, ki so bili malo poprej odšli kot dobrovoljci na italijansko fronto. Tu so Jugosloveni nadaljevali utrjevalna dela ob reki Mincio.
Semkaj je prispel koncem maja dr. Ljudevit Pivko v družbi nekaterih častnikov in podčastnikov v uniformah čeških legijonarjev, da se porazgovorijo z našimi ljudmi in sliši njihovo mnenje in razpoloženje za vstop v dobroveljske vrste.
Prvo vprašanje, ki ga je stavil br. dr. Pivko vsakemu ujetniku, je bilo, ali je Sokol. Nate» je pozval vse Sokole in one, ki bi bili pripravljeni vstopiti prostovoljno, brez vsakega pritiska ali sile v dobroveljske vrste ter se boriti proti Avstriji za svobodo našega podjarmljenega naroda, naj pristopijo k njemu.
Vse, ki smo se javili za vstop v dobrovoljce brez najmanjšega oklevanja, so spravili v velike tovorne avtomobile - kamione in nas odpeljali proti Veroni. Tam sem našel nalednjega dne svojega sokolskega brata Staneta Vidmarja v uniformi dobroveljskega poročnika.
Ko se je zbralo v nekaj dneh okrog šesto dobrovoljcev, smo pričeli s sokolskimi prostimi vajami. V 14 dneh so bile čete za prvo silo izvežbane v prostih in redovnih vajah, nakar smo dobili orožje.
Pričele so se strelske vaje, vežbanje v metanju ročnih granat, pohodi s plinskimi maskami v polni bojni opremi in vsakovrstne vojne vežbe.
V začetku smo imeli sokolsko poveljevanje, pozneje pa smo uvedli poveljevanje po vzorcu srbske vojske.
Čez mesec dni smo odšli na fronto, kjer so naši dobrovoljski odredi nastopili skupno s češkimi pod poveljstvom naših in čeških oficirjev, ki so se med seboj izmenjavali.
Odšel sem z odredom 53 mož (27 Jugoslovenov in 26 Čehov) na fronto k I. armadi, medtem ko je odrinil br. Stane Vidmar s svojo četo k VI. armadi.
Naše dobrovoljske čete so nastopale vzdolž vse italijanske fronte skupno s češkimi legijonarji kot izvidniški in propagandni odredi, ki so pozivali slovanske vojake v avstrijski vojski, naj se nikar ne bore dalje za mačehovsko Avstrijo, ki Slovane zatira in je itak že obsojena na smrt.
II
Nastop Sokolov dobrovoljcev
Po sklenjenem premirju so se zbrale naše dobrovoljske čete, ki so operirale na italijanski fronti, v Longi v bližini Vicence, nakar je bil sestavljen iz njih I. jugoslovenski dobroveljski bataljon kapetana dr. Ljudevita Pivka. Po težkih bojih in velikih preizkušnjah je Pivkov bataljon nastopil pot v domovino, kamor je prispel po vkrcanju na francoski operativni bazi Buffalutto z ladjo »Matijo Korvinom« pod francosko zastavo dne 2. februarja 1919. Na vkrcanje smo čakali dva in pol meseca v Južni Italiji.
Med Pivkovimi dobrovoljci je prevladoval sokolski element. Častniki smo bili vsi brez izjeme Sokoli.
Ostali dobrovoljci — 'večinoma Srbi iz Bosne in Hercegovine ter nekaj Dalmatincev in Slovencev — pa so bili mladi idejni fanatiki, ki so šli v boj z geslom: »Svoboda ali smrt!«; ni pa bilo v naših vrstah brodolomcev, obupancev in ljudi, ki niso imeli izgubiti ničesar, kakor so skušali in še danes skušajo očitati vsem jugoskwenskim dobrovoljcem oni, ki niso bili in še danes niso zmožni nobene žrtve!
V naših vrstah so bili zastopani vsi stanovi od inteligenčnih do kmečkega stanu, imoviti ljudje in ljudje brez premoženja, ve-
činoma družinski očetje, ki so stavili vsi brez izjeme in brez najmanjšega pomisleka najdražje, kar ima človek — svoje lastno življenje — v službo naroda, ki je ječal v suženjskih okovih, in v službo domovine, ki smo jo ravno dobrovoljci gradili z velikimi žrtvami in lastno krvjo!
Dr. Pivko je bil eden največjih revolucionarjev v svetovni vojni. — Dr. T. G. Masaryk.
J. O.
Celjski Sokol v prevratnih dneh
Ko je izbruhnila svetovna vojna, je Celjski Sokol prestal delovati. Večina članov je morala k vojakom, telovadnico v Sokolskem domu v Gaberju je zasedlo vojaštvo, starosto Jožeta Smert-nika so oblasti zaprle in pri vseh društvenih vodjih odredile preiskavo, ki pa je ostala brezplodna. Sokolski prapor in društveni arhiv sta starosta Smertnik in pokojni Stanko Erhartič, društveni tajnik, skrila na podstrešju hiše, v kateri je stanovala rodbina sodnega svetnika Ivana Erhartiča, Stankovega očeta, ki ju je čuval kot narodno svetinjo.
Po štirih letih se je Celjski Sokol znova prebudil in je energično posegel v razvoj dogodkov. Ko se je pripravljal razpad dvojne monarhije, je bilo v Celju nekaj odličnih Sokolov, ki so takoj razumeli svojo nalogo in se lotili akcije. Med demobilizacijo je pa njihovo število še naraslo.
Odločilnega pomena za razvoj dogodkov v naši ožji domovini je bil prelom solunske fronte. Avstrija se je zamajala in naši rojaki so se pričeli organizirati in pripravljati za zgodovinski trenutek. Dogodki so se razvijali tako naglo, da so v posameznih krajih postopali popolnoma samostojno, potrebno skladnost je v resnici ustvarjala samo skupna ideja, ki je odrejala način postopanja.
V Celju, ki je bilo zaradi svoje lege eno najvažnejših središč tedanjih dogodkov, sta izhajali iniciativa in akcija v prvi vrsti od Celjskega Sokola.
Dne 26. oktobra 1918. se je razširila (sicer neosnovana) vest, da so se na Reki izkrcali Angleži. Na podlagi te vesti se je starosta Celjskega Sokola Smertnik odločil, da prevzame celjsko orožniško postajo v službo takrat še neobstoječe narodne vlade. Stopil je v njen službeni lokal ob kapucinskem mostu in zaobljubil službujoče orožnike, in sicer dva brata Gorjupa, Urha, Juriča in Gumzeja. Zaobljubo je odklonil samo stražmojster S., ki se je skliceval na svojo prisego Francu Jožefu. Zato 14 dni ni smel na ulico. Varnostno službo v mostu so še istega dne nastopili orožniki s slovensko kokardo in Sokoli v kroju in s puško na rami, in sicer sta hodila skupaj po en orožnik in en Sokol. Vse mesto je tedaj zastrmelo, nemškutarji pa so bili zaprepaščeni.
Dne 3. novembra je bil Smertnik pri nemškutarskem županu dr. Jaborneggu in je zahteval, da proslula mestna policija ne sme več na ulice. Jabornegg je dopovedoval, da to ne bi bilo v interesu prebivalstva, končno se je pa le vdal.
Istočasno s prevzemom orožništva je dne 27. oktobra 1938 z Narodnega doma prvič ponosno zaplapolala slovenska trobojnica, ki je oznanjala vsemu svetu, da so Slovenci zlomili verige suženjstva, ki so jih več ko tisoč let žulile.
Nekaj dni pozneje je bil v Celju ustanovljen Narodni svet, ki mu je bil predsednik odvetnik dr. Ernest Kalan. Narodni svet je imel več odsekov. Izredno važen je bil odsek za narodno obrambo, čigar vodstvo in organizacija sta bila poverjena starosti Smert-niku. Odsek za narodno obrambo je organiziral narodno stražo, katere jedro so tvorili Sokoli. Narodna straža je morala vzdrževati red na cestah, po katerih se je valila domov vojska, ki je zapuščala italijansko bojišče. Predvsem je morala preprečevati ropanje. Celjski centrali narodne straže je bilo podrejenih okrog 1200 mož. Njeno območje je segalo na eni strani do Vranskega, na drugi strani do Konjic in na tretji do Rogatca. Narodni straži je poveljeval br. Smertnik, v posameznih krajih, kakor v Celju, Žalcu, Št. Petru,
Prapor Celjskega Sokola na katerega je vojaštvo v prevratnih dneh priseglo zvestobo Jugoslaviji
na Gomilskem, Vranskem itd. so pa bila imenovana lokalna poveljstva. Celjski podpoveljnik je bil rodoljubni br. Rafko Salmič. Na cestah je bila podnevi in ponoči straža na vsakih 200 do 300 m. Tu in tam, posebno v Celju, je bilo treba tudi čuvati vojaški material, ki so ga morali odlagati skozi kraj marširajoči oddelki, in konje, ki so jih morali oddajati. Prav tako so bile zastražene železniške postaje, kajti del čet se je vračal domov z železnico. Možje, ki so služili v Narodni straži, so pokazali izredno razsodnost in samostojnost. Cesto so morali odločati v nenavadnih situacijah in zaradi pomanjkljivosti prometnih zvez niso mogli dobiti potrebnih navodil, toda postopali so pravilno, kakor bi bili pravi Angleži. Br. Smertnik jih je večkrat inspiciral, vozeč se na avtomobilu, pri tem jim dajal splošne smernice, čudil pa se je bistremu nastopanju. Tudi tu se je pokazalo, da je znaten del mož iz širših narodnih krogov bolje pojmoval dobo, nego so jo pojmovali najvišji narodni voditelji: Ne odlagaj orožja, dokler ni podpisan mir! — ta naivna miselnost je bila v bistvu vzrok izgube Koroške.
Narodno stražo je br. Smertnik pričel organizirati 31. oktobra. Dan pozneje, 1. novembra, se je izvršil prevzem vojske. To se je zgodilo tako. Častniški namestnik Avgust Dolinšek, je opozoril stotnika Ivana Sancina, dr. Kalana in Smertnika na razmere, ki so zavladale med vojaštvom. Dogovorili so se, da odideta dr. Kalan in Smertnik takoj v vojašnico k polkovnemu poveljniku, podpolkovniku Skalickemu, ki je bil kljub češkemu imenu trd Nemec, ter zahtevala od njega predajo vojske. Ko sta ob 10. dopoldne prišla v vojašnico, sta našla tam poveljnika in v dveh velikih sobah polno oficirjev, ki jih je bil poveljnik povabil na posvetovanje. Ko sta dr. Kalan in br. Smertnik pojasnila situacijo, opirajoč se na vest, da so Angleži na poti z Reke v Ljubljano, in zahtevala predajo polka, je bil ves oficirski zbor zaprepaščen. Nato so sledila pogajanja, ki so trajala do 13. ure. Podpolkovnik Skalicky je med pogajanji hotel brzojaviti vrhovni komandi v Badenu, da bi dobil direktive, toda pošta je bila takrat že v naših rokah in brzojav ni odšel, ampak je bil dostavljen dr. Kalanu in Smertniku. To je oficirski zbor popolnoma potrlo in postal je dostopnejši za zahteve dr. Kalana in Smertnika. Dr. Kalan in Smertnik sta od oficirjev tudi zahtevala, naj odstranijo vse avstroogrske embleme in jih nadomestijo s trobojno kokardo. Po daljšem upiranju so se vdali. Ko so pristali na to, je sledila še zahteva, naj odložijo vojna odlikovanja. Tedaj je podpolkovnik Skalicky vzkliknil: »Teh pa ne odložim nikoli; zaslužil sem si jih pošteno!« Dobil je oster odgovor: »Kdor se pokaže z vojnimi odlikovanji na ulici, mu preti nevarnost, da ga razjarjena množica napade«. Dr. Kalan in Smertnik sta bila pripravljena, da bodo oficirji reagirali z orožjem. Toda nekdaj tako ponosni in budno svojo čast varujoči cesarski oficirji so postali krotki. Prosili so za zaščito življenja. Proti obljubi, da bodo prisegli
zvestobo novi državi in redno vršili svojo službo, sta jim dr. Kalan in Smertnik zagotovila varnost življenja in imetja. Nato so bili pozvani k posvetovanju še zastopniki moštva in dogovorili so se, da bo še isti dan ob 15. javna zaobljuba vsega moštva in oficirjev. Tedaj naj bodo zbrani na dvorišču vojašnice vsi vojaki in vsi oficirji.
Po končanem posvetovanju sta dr. Kalan in Smertnik naročila za moštvo in oficirje potrebne trobojne kokarde, iz skrivališča pri sodnem svetniku Erhartiču pa je prišel na dan sokolski prapor.
Ob določeni uri je bila slovesna zaobljuba na dvorišču vojašnice v Celju. Vojakom in oficirjem so najprej govorili dr. Kalan, Smertnik, nadporočnik Hafner in stotnik Sancin, nato pa so vsi, vojaki in oficirji, prisegli na sokolsko zastavo. Silno ginljiva slavnost se je vršila ob navzočnosti mnogobrojnega narodnega občinstva. Vsem navzočim so se solzile oči samega veselja in zanosa.
Toda tuji oficirji niso držali svoje zaobljube. Sledečega dne, 2. novembra, se je že ob 5. zjutraj zglasil pri Smertniku častniški namestnik Dolinšek in mu javil, da se vojaštvo razhaja na svoje domove, kajti oficirji so mu namerno sporočili: »Zdaj je svoboda, zdaj gre lahko vsakdo, kamor hoče.« Nastala je s tem nevarnost, da bi se razšli vsi slovenski vojaki, dočim bi ostali tu nemški oficirji.
Potrebno je bilo hitro postopanje. Smertnik se je z avtomobilom nemudoma odpravil v Zidani most, kjer je pri vodstvu železnice izposloval garnituro živinskih vagonov, s katero se je vrnil v Celje. Cim se je pripeljal nazaj, se je dogovorno z dr. Kalanom in nadporočnikom Sancinom napotil v vojašnico in sporočil poveljniku, da ni več mogoče držati dane obljube glede jamstva za življenje, kajti ljudstvo je razburjeno in zahteva odstranitev nemških oficirjev. Na poveljnikovo pripombo, da bi on in oficirji radi odšli, ako bi bila možnost za to, mu je Smertnik sporočil, da bo približno čez eno uro odpeljal vlak v Gradec; naročil mu je še, naj pozove oficirje k odhodu. Čez dobro uro so nemški oficirji zapustili mesto. V Celju je smel ostati samo neki nemški stotnik, ki je z našimi ljudmi vedno ljudomilo ravnal.
Poveljstvo nad preostalo posadko je začasno prevzel stotnik Sancin, ki se mu je s pomočjo Avgusta Dolinška, povišanega zaradi zaslug v oficirja, ter še nekaterih drugih oficirjev in podoficirjev posrečilo, da je obnovil med vojaštvom disciplino. Ko se je vrnil v Celje s fronte ostanek domačega pešpolka in ko so mladi ljudje jeli prihajati na poziv Narodnega sveta, naj bi še nadalje služili svoji domovini, se je številčno stanje celjske posadke zopet povečalo.
Bilo je potrebno, kajti dnevi so postajali izredno resni. Junaški oficir br. Franjo Malgaj je kot nadporočnik že 6. novembra vodil na Koroško oddelek vojske; z njo je osvojil vso Mežiško dolino, Pliberk in Velikovec; dne 6. maja je padel junaške smrti pri Guštanju. Se večji oddelek je vodil 11. novembra v Maribor nad-
poročnik br. Viktor Rode. Hitel je na pomoč generalu Maistru; v usodni noči je sodeloval pri razorožitvi nemške »zelene garde« in pomagal tako rešiti slovenski Maribor. Končno je poročnik br. Maks Detiček 11. maja preko Ljubnega s »Celjsko legijo« hitel na pomoč koroškim borcem.
Poveljniki vseh teh oddelkov so bili Sokoli. Tudi med borci, ki so jih vodili s seboj, je bilo mnogo Sokolov. Dne 15. januarja je bil sokolski sestanek, na katerem so razmotrivali vprašanje osnovanja »narodne legije«. Sklep se je glasil: treba je pomoči Koroški; vendar je bilo še negotovo vprašanje, ali naj Sokol postavi lasten oddelek, ali pa naj svoje člane pozove, da se javijo vojaški upravi za sprejem v redno vojsko. Rešitev je bila prepuščena predsedstvu Slovenske sokolske zveze, ki se je izrekla za drugo možnost. Tako so služili mnogi Sokoli v Celjskem polku, ko je ta v zmagoviti ofenzivi na Koroškem 28. maja zavzel Črno in si pridobil lepe vojne lavorike.
Sledeče leto 1920., je bilo plebiscitno leto. Ker se je redna vojska na zahtevo Antante morala umakniti s plebiscitnega ozemlja, je bilo treba na drug način zaščititi življenje in imetje Koroških Slovencev in preprečiti vpade nemških tolp. Jugoslovenski Sokolski Savez, ki se je bil med tem osnoval, je pozval sokolska društva, naj za plebiscitno dobo odpošljejo svoje članstvo v civilu na Koroško. V Celju se je zbiralo članstvo Celjske sokolske župe. Zbirališče je bilo v Narodnem domu. Zbralo se je okrog 600 Sokolov, med katerimi so glavni del tvorili Celjani. Vodstvo je bilo v rokah staroste Smertnika. Ves kontingent se je delil v dva oddelka. Prvega je odvedel 7. oktobra br. Rudolf Poljšak in drugega dan, pozneje br. Lojze Jerin.
Celjskemu Sokolu je bilo odkazano v varstvo Tinje z okolico. Član plebiscitne komisije br. inž. Mačkovšek je prihitel sporočiti br. Smertniku neugoden izid plebiscita. Treba je bilo misliti na zaščito našega življa pred izpadi nasprotnikov, ki bodo lahko nastali, ko izvedo o svoji zmagi. Zato se je br. Smertnik takoj odločil in je odšel s svojo dobro disciplinirano sokolsko četo v Velikovec, kjer jo je stavil na razpolago tamkajšnjemu narodnemu odboru. Toda predsednik, takratni sreski načelnik, je to velikodušno ponudbo odklonil, češ da vest o izgubi plebiscita ni resnična in je to defetizem, ki se zanaša v vrste Slovencev. Vse dokazovanje ni zaleglo pri temu gospodu. Sokoli celjske župe so se nato odpeljali potrtih src na svoje domove.
Celjski Sokol je sodeloval pri prevzemu celjske mestne občine. Ko je 29. oktobra 1918. Narodno veče v Zagrebu proglasilo odcepitev jugoslovanskih pokrajin od dvojne monarhije in ko je bila 1. novembra osnovana v Ljubljani narodna vlada, je bila za to poleg stvarne podana tudi pravna podlaga. Pod pretvezo, da je bila na mestni hiši izobešena slovenska zastava, so nemškutarski mestni očetje 5. no-
vembra odložili svoje mandate. Drugega dne, 6. novembra, je vladni tajnik dr. Friderik Lukan kot od Narodne vlade imenovani gerent v spremstvu komisije, imenovane od Narodnega sveta v Celju in sestoječe iz dr. Antona Božiča, Antona Kolenca, Jožeta Smertnika in dr. Ivana Benkoviča, prevzel županske in magistratne posle celjske občine. Tedaj je bil na celjskem magistratu, sestavljen in podpisan prvi slovenski zapisnik.
Tistega dne je bil prvi narodni praznik v osvobojeni domovini. V Celju se je zbrala ogromna množica ljudstva: nad 20.000 ljudi. Na Dečkovem trgu je bila organizirana lepa slika, v kateri so se odlikovali Sokoli. Navdušeni množici je poleg drugih govornikov s podstavka nekdanjega spomenika Jožefa II. govoril tudi starosta Smertnik, proslavljajoč svobodo in odbijajoč vsako misel na sovraštvo in osveto.
Tako je Celjski Sokol v usodni dobi vestno in požrtvovalno vršil svojo narodno nalogo. Sokolska vzgoja je rodila dober sad. Z enako vestnostjo in požrtvovalnostjo bo nastopil tudi v bodoče ako bi ga klicali na narodni branik kralj, jugoslovenstvo in slovanstvo. Zovi, samo zovi. ..!
Ernest Krulej — Sevnica
Prošlo in bodoče
Bilo je v času Vsesokolskega zleta v Pragi 1. 1912. Vsi že došli Sokoli so se posebno zanimali za prihod Srbov, ki naj prispejo na današnji Wilsonov kolodvor ob 4. popoldne, odkoder bi odkorakali preko vseh Vaclävskih namesty v svoje stanovanje. Kakor ostali Jugoslovani, sem njih prihod hotel videti tudi sam. Izbral sem si za opazovanje kavarno v prvem nadstropju, odkoder sem imel prost razgled preko vse dolžine tega skoraj 1000 m dolgega trga tja gori do muzeja. Kavarna je bila zasedena z avstrijskimi oficirji.
Prihod srbskih Sokolov sem opazoval z balkona. Nastop je bil tako vzoren, silen in veličasten, da so mi privrele solze v oči, nekemu oficirju pa iztisnil vzklik: »Herrgott, das ist Militär!« (Za Boga, to so vojaki!)
Isti večer je bil v Narodnem domu na Vinogradih jugoslo-venski večer na čast Srbom, Hrvatom in Slovencem. Tu je prišlo do tako burnih aklamacij slovanske solidarnosti s protiavstrijskim značajem, da je posredovala policija. Imel sem občutek, da nekaj težkega plava nad nami.
Balkanska vojna, ki se je pričela isto leto, nam je usmerila dušo in srce proti jugu, kjer so se naši bratje borili za svobodo, kri in dušo Srbov in Bolgarov. Takrat je usoda nam Sokolom določila smer in mesto za bodočnost, ki smo ga med svetovno vojno toč-
no zavzeli in izpolnili. Ta velika vojna, ki se je pričela z namenom, zatreti vse kar je slovanskega, je rodila tri nove slovanske državne tvorbe. Seme, ki sta ga zasejala Tyrš in Fiigner je vzklilo in rodilo zdrav sad. V vojni vihri se je pravilno izkazalo sokolsko bratstvo, ki je zbližalo vse Slovane, je rušilo državne meje in razveljavljalo izsiljene prisege. Znamenita bitka na Ceru od 16. do 19. avgusta 1914. ni prinesla avstroogrski vojski le strahovitega poraza, temveč tudi bridko spoznanje, da je srce slovanskih vojakov Avstrije na strani »sovražnika«. V tej bitki so se v velikem številu predali češki vojaki Srbom s petjem vseslovanske himne »Hej Slovani!«, s sokolskim pozdravom »Na zdar!«
Br. Krulej (prvi na desni) med dobrovoljci
Iz srbskih jarkov so klicali vojaki v nasprotnih kritjih ležečim Cehom: »Pridite k nam bratje! Mi smo bili pri vas na zletu!« In klic sokolskega bratstva, klic slovanske krvi ni ostal brez odmeva.
Slovanstvo in sokolstvo je napravilo v tem času svoj prvi zgodovinski in politični izpit. Slovani smo se pokazali sposobne za lastno državnost.
Tudi na letošnjem Vsesokolskem zletu v Pragi se nisem mogel ubraniti morečega vtisa, da plava nad nami Slovani nekaj usodnega. Nastop in zanos sokolstva in Pražanov je bil silovit in veličasten, navdušenje in radost sta bila prekipevajoča, toda v srcih premnogih se je oglašala tiha bojazen pred tem, kar se snuje. Bratje Čehi, z njimi Slovaki in Malorusi so zapadli, ne po lastni krivdi, hudi preizkušnji in nesreči. Srce me boli, ko gledam danes njih trpljenje in nezasluženo ponižanje, ki je hujše od ponižanja bratov Srbov ob aneksijski krizi. Nikakor še ni konec sveta. Življenje narodov in njihovi boji bodo trajali tako dolgo, dokler bo zemlja nudila možnosti življenja na njej. Zato bodo prišli še veliki dogodki in zato je treba, da čistimo svoje duše in svoja srca za bodoči čas in sme», ki mora priti prej ali slej, ko bomo morali Slovani polagati svoj drugi izpit zrelosti in državotvornosti.
Sokolstvo se je rodilo med Čehi z »božjimi bojovniki« v starem prošlem času. Novi čas zahteva prerojenja. Vprašam, ali je v nas volja in moč, da to prerojenje, to preusmeritev razumemo in jo uspešno dovedemo k cilju? Najusodnejši dogodki za slovanstvo so na vidiku.
Dr. Fran Kloar
Odmevi usodnih dogodkov Češkoslovaške v češkem sokolskem tisku
Co ted? Kaj sedaj? Čitamo v sokolskih listih ČOS zadnje dni po katastrofi, ki je zadela Češkoslovaško. Dočim je iz člankov izza prvih usodnih dni zvenela malodušnost in zazveneval naravnost obup do skrajnih meja ponižanih Čehoslovakov — so se zopet znašli. Bodrilne in izpodbudne besede sokolskih voditeljev: Ne obupavati, zaklenite srd in gnev vase, glejte mirno in odločno na bodočnost, saj smo enake dneve že preživljali in preživeli, bodočnost je slovanska, so obupavajoče zopet dvignile. Realno se prikazujejo prilike navajajo številčne izgube okrnitve na zemlji in prebivalstvu, na izgubi sokolskih pripadnikov in narodnega premoženja. Te izgube so strašne. Samo v sokolskih župah moravsko-šleski in tešinski so Čehi izgubili 200 čeških občin z 250.000 prebivalci, med temi 28.000 sokolskih pripadnikov, 123 sokolskih edinic, 23 sokolskih domov, 60 telovadišč, 24 biografov itd. In to je sorazmerno še maj-
hen del celotnih izgub. Vsi protesti proti takemu raznarodovanju, ki so bili poslani v tuzemstvo in inozemstvo, sedaj ne bodo zalegli. Ako Čehov zavezniki niso hoteli braniti, ne morejo pričakovati od sovražnikov uspehov. Tega se bratje Čehi dobro zavedajo. Tolaži pa jih trdna vera v bodočnost. Oni verujejo, da bo velikemu petku naroda sledil praznik Vstajenja. Vzemimo si za vzgled srbski narod zlasti med svetovno vojno — piše med drugim Sokolski vestnik ČOS z dne 2. XI. 1938 — spomnimo se Belgije, mislimo na Romunijo in spomnimo se naše lastne preteklosti. Ohranimo mir in vztrajnost in ne pričakujmo in ne zahtevajmo vsega hkrati. Čas ustvarja zgodovino in bodimo uverjeni, da bo ustvaril tudi slovansko.
Vso delo se začenja z gospodarsko štedljivostjo, podvojenimi močmi, naslonjeno na bridko, a poučno preizkušnjo nedavne preteklosti.
Iz vsega češkega sokolskega tiska veje prisrčen duh hvaležnosti jugoslovenskemu sokolstvu, ki sočustvuje v teh težkih dneh preizkušnje z vsem češkoslovaškim narodom. Bratsko se spominja sokolsko časopisje ukrepa Saveza SKJ za »češkoslovaški dinar«, ki ima svoj pomen predvsem v tem, tako tolmači to češki sokolski tisk, da naj vsak jugoslovenski Sokol premišljuje o usodi bratskega češkoslovaškega naroda, ne toliko kot poedinec; marveč kot član vseslovanske sokolske zajedniee.
Isto so storili bratje Čehi, ko je bil naš narod svojčas v enakem položaju. Smoter te morda bolj moralne, kakor gmotne podpore izraža poslanica Saveza SKJ in ves češkoslovaški tisk ceni in bo znal ceniti to plemenito gesto našega sokolstva.
Stojmo še nadalje našim ogroženim sokolskim bratom ob strani in podprimo jih z besedo in dejanji. Kdo ve — ali ne bomo mi sami potrebni še kdaj njihove pomoči.
Le naprej... tudi v črnem revirju
Dom trboveljskega Sokola
Trbovlje so mnogim kraj neomejenih možnosti in trpljenja. Vse ob enem. Da bi sestre in brate vsaj v duhu nekoliko osvežil, koliko žrtev, dela in pritrgovanja je bilo treba, da stoji na pol poti med Trbovljami in Vodami ponosna zgradba z emblemom Sokola, je tukaj le v zelo grobih obrisih nekoliko zgodovinskih podatkov.
2e prav zgodaj se je pri nas pojavila zamisel —- zgraditi si moramo svojo trdnjavo, če nočemo propasti. Komaj 4 leta po ustanovitvi društva 1. 1909., čitamo v zapisnikih iz leta 1913. naj se ustanovi stavbni odsek. In res, 8. XII. 1913. se je pojavilo to nebogljeno dete, ki naj zgradi dostojen hram sokolstvu v ponos in razmah. Takoj se je naložilo pri Trboveljski hranilnici prvih 1500 K in 100 K pri Poštni hranilnici. Malenkostni zneski, če jih gledamo
iz današnje perspektive. Osnova pa je bila s tem dana in pridno-se je nadaljevalo vse do razpusta društva po bivši Avstriji. Dale-kovidnosti starih borcev za Tyrševe ideje se moramo zahvaliti, da so še pravočasno prenesli društveno premoženje na svoje ime in ga čuvali za boljše čase, ki so iz morja krvi morali vstati.
Takoj po osvobojenju in zedinjenju v Jugoslavijo je društvo pričelo z delom na vseh področjih in s tem je bil oživotvorjen tudi stavbni odsek. Vse bolj se je kazala potreba po lastnem gnezdu. Potreba je rodila iznajdljivost, ki je, to moram povdariti, našim starim borcem ni manjkalo. Velika privrženost ideji sokolstva jih je vse prevevala, ko so zbirali denar ob vsaki priliki, n. pr.: v veseli
družbi, pri odhodnicah, godovih: sploh ob vseh veselih in resnih trenutkih človeškega življenja. Dramatski in prireditveni odsek sta neumorno delala na tem, da se fond za dom čimbolj pomnoži in da se čimpreje doseže končni cilj — lasten dom. Krožile so nabiralne pole, romala pisma, deputacije; vse z istim ciljem — za naš dom.
Prišla so leta 1924., 1925., 1926. in skoro nismo mogli verjeti — dom, toliko pričakovani in željeni dom je bil tu. To dejstvo nam je dvignilo moralno silo. Videli smo, da če hočemo, lahko marsikaj ustvarimo tudi v kraju bede, črnih misli in temnih dni praznovanja.
Novi časi rode nove potrebe. Novi odseki se snujejo in vsem je treba poiskati mirnega kotička v sicer prostornem domu. Velika dvorana, menda največja v naši župi, je forum, kjer se odigrava velik del kulturnega življenja naše doline. Ne samo mi Sokoli, tudi ostala kulturna društva se je poslužujejo. Tu pokažemo uspehe, svojega dela. Snidemo se od časa do časa kot velika družina, ki čuti in dela isto. Ne čutimo se samih. Vidimo uspehe in se morda
včasih tudi zamislimo v one dni, ko smo opravljali kuluk. Ne navajamo imen. Ne, ker jih ni, zato ker nas vodi tale misel. Vsi iskreno misleči bratje in sestre so sodelovali, vsak po svojih močeh. Da nam je uspelo zgraditi sokolsko trdnjavo, nam je bila prav-tako potrebna žrtev najmlajšega, bosopetega bratca, ki je prenašal opeko, kot ona, odraslih sester in bratov, ki so prispevali več. Nekateri so celo doprinesli tako idealne žrtve, da jim zgodovina našega doma tega ne more nikoli pozabiti.
Vsem se moramo oddolžiti za uspehe dela in občudovati njih jekleno voljo, ki jih je vodila k uspehu. Mnogo stvari še čaka izgraditve, vendar sredi poti ne bomo obstali. Mi gremo naprej!
Bliža se jubilejno 30. leto ustanovitve našega društva, zato je delo toliko bolj razgibano. V malem, z mladimi topoli obsajenem kotičku, poleg ceste, pri našem domu želimo postaviti spomenik bla-gopokojnemu kralju Zedinitelju. Naj bo tako ta jubilej našega društva združen z vidnim simbolom onega kralja, za katerega vlade smo si zgradili naš dom.
Naš vestnik
Naš vestnik zaključuje z 10. jubilejno številko svoj osmi letnik. Pri obračunu se moremo ozreti na tri faktorje: na uredništvo in sotrudniški zbor, na upravo in na — naročnike. Baš ti poslednji imajo svoj delež tudi pri uspehih ali neuspehih prvih dveh.
Ne vemo, kako so! bili naši naročniki zadovoljni z listom. Kako je bila naša uprava zadovoljna z njimi, ne bomo razpravljali na tem mestu. Vsakdo naj opravi sam s svojo vestjo.
Eno pa je gotovo! Uredništvo se je potrudilo, da bi bil list zanimiv, sodoben, predvsem pa — sokolski. Ce nam ni uspelo vse, kot smo želeli in hoteli, je gotovo vzrok v maloštevilnosti sotrud-niškega kroga in v skopo odmerjenih sredstvih, ki onemogočajo razširjenje obsega lista in spopolnitev njegove opreme. Temu ni kriva uprava lista, ker ona more dati le to, kar prejme od — naročnikov.
Stopamo v deveti letnik. Ali naj delamo načrte? Ne, le svoja stremljenja, le svoje želje hočemo izraziti.
Hočemo še bolj približati naš vestnik širokim vrstam naših pripadnikov. Naš vestnik naj postane zanimiv za vsakega našega člana, za vsako članico in za ves naš naraščaj. Tega pa uredništvo ne more izvršiti samo. Zato vabi v sotrudniški krog vse brate in sestre dobre volje. Brez sodelovanja bratov in sester z vsega
Obči interesi trpečega naroda imajo večje pravice, kot posamezno človeško sebično bitje. — Iz knjige »Dobrovoljci — kla-divarji Jugoslavije«.
področja župe, bodisi v uredniškem, kakor v upravnem delu, ne bomo mogli našega vestnika usmeriti tako, da postane čtivo večine naših pripadnikov. Da pa bo mogoč nadaljnji'razvoj vestnika, je prvi pogoj povečanje števila naročnikov. V tej akciji združimo vsi do novega leta svoje napore in uspeh bo gotovo dosežen.
Naša želja, naše stremljenje gre v čas, ko bo vsak pripadnik naše župe z veseljem pričakal vsako številko vestnika in bo s ponosom in poudarkom dejal: naš vestnik.
TEHNIČNI DEL
Miloš Prelog
Hej Slovani!
III.	del
III. del = I. del, to je prvih osem taktov 2. kitice: »Naj tedaj...«
IV.	d e 1
I. le-	Bra-
na	tje.
2dve	mi
3 tri	sto-
II. 1 e-	ji-
na	mo
2 dve	trd-
S prisunom leve čep (trup pokoncu) 1— predročno not skrčiti not, desna leht pod levo, z rokami se oprimemo ramen (komolec je točno pod komolcem). Vzravnava — prožiti naprej in sp. skozi predroče-nje odročiti, dl. naprej.
Prvi (tretji izvaja vedno obratno od prvega): Na prstih desne polobrat v levo in stoja izstopno z levo naprej — z zasukom dlani dol skozi priro-čenje predročiti ven, dl. gor (z lehtmi zajeti). Drugi: kot prvi, samo z lehtmi.
Prvi: Stoja izstopno z desno naprej — z bočnimi loki dol vzročiti, dl. naprej.
Drugi: kot prvi, samo z lehtmi.
Prvi: S prisunom leve čep — odročno skrčiti, podlehti nad nadlehtmi, dl. dol.
Drugi: Čep — odročno skrčiti, podlehti nad nadlehtmi, dl. dol.
Prvi: Vzravnava in polobrat v desno v stojo za-nožno z levo — suniti gor in sp. odročiti, dl. dol (leva leht je za trenotek na ramah srednjega). Drugi: Vzravnava — suniti gor in spojeno odročiti, dl. dol (lehti so za trenotek na ramah stranskih).
Prvi: S prisunom leve. čep — zaročno skrčiti, podlehti pod nadlehtmi, pesti, dl. gor.
Drugi: Isto razen prisuna.
Stri
III.	le-
na
2 dve
Stri
IV.	1 ena
2 dve
3
V. 1 e-
2 dve
in
Stri
kot
zi-
do-
gra-
zem-
Ija
VI. lena
naj
po-
Stoja izstopno z desno naprej (razume se, da vsi), z desno suniti gor, dl. spred, z levo suniti naprej ven, dl. dol, pesti ostanejo naprej, pogled na desno roko.
S prisunom leve stoja spetno — zaročno skrčiti, podlehti pod nadlehtmi, dl. gor.
Z desno suniti naprej ven, dl. dol, z levo suniti gor, dl. spred, pogled na levo.
Cep — zaročno skrčiti, podlehti pod nadlehtmi, dl. gor.
S četrt obratom v desno na prstih leve stoja izstopno z desno naprej v stojo zanožno z levo — suniti gor ven, dl. spred, pogled gor.
Klek na levi — predklon (vodoravno) — zaročiti ven, dl. gor (prsi na desnem kolenu, glava pokoncu).
Vzravnava in vzklon s prisunom leve in s pol obratom v levo v vzpon spetno — skozi priročenje in predročenje (po obratu) predročiti gor ven, dl. spred, pogled na roke.
Drža.
S četrt obratom v levo izpad z levo vstran — skozi vzročen je odročiti (povdarjeno), dl. gor.
Vzravnava s prisunom leve v stojo spetno — zaročno skrčiti, podlehti pod nadlehtmi, dl. gor.
S četrt obratom v levo izpad z desno naprej — predklon zmerno (leva noga in trup v eni črti) — suniti naprej ven, dl. gor (lehti stranskih se v pod-lehteh križajo z lehtmi sredinskega, d. čez 1.)
Zaročno skrčiti, podlehti pod nadlehtmi, dl. gor. Vzklon in vzravnava s polobratom na prstih obeh v levo v stojo odkoračno z desno (noge ostanejo na mestu — suniti naprej, dl. gor (sunek se izvede pred vzklonom, vzravnavo in obratom) in takoj spojeno vzročiti, dl. spred in sp. s polobratom v levo na prstih obeh nog in z lehtmi skozi predročenje (po obratu) vzpora čepno zanožno z desno. (Trup in desna noga sta v eni črti, desna noga podrsa malo nazaj.)
Vzpora ležno za rokama.
Vzpora čepno med rokama.
2	dve in 3	tri	| grez-
in	ne
VIL 1 e-	te-
na	ga
2dve	
in	. kdor
3 tri	
in	od-
VIII. lena	pa-
2 dve	da.
Vzpora ležno za rokama.
Vzpora čepno med rokama.
Vzravnava in izpad z desno naprej — predročiti
dol ven, pesti, dl. dol in takoj
vzravnava s prisunom desne v stojo spetno —
priročiti.
Prvi: Na prstih leve poloforat v desno in stoja izstopno z desno naprej — predročiti ven, dl. gor. Drugi: Predročiti ven, dl. gor.
Prvi: Stoja izstopno z levo naprej — skozi pri-ročenje zaročiti ven, dl. gor.
Drugi: Skozi priročenje zaročiti ven, dl. gor. Prvi: Stoja izstopno z desno vstran — skozi priročenje in predročenje vzročiti, dl. not, pogled gor in sp.
Drugi: Stoja izstopno z levo nazaj — skozi priročenje in predročenje vzročiti, dl. not, pogled gor in sp.
Prvi: na prstih desne celi obrat v levo — čelni krogi ven nazven, desna pred levo in sp.
Drugi: čelni krogi ven nazven, d. pred 1. in sp. Prvi: izpad z levo vstran — odročiti, dl. gor. Drugi: izpad z desno nazaj (gib z nogami se začne že preje) — zaklon zmerno (leva noga in trup v eni črti) — odročiti, dl. gor.
Prvi: S polobratom na prstih obeh v desno vzravnava in klek na levi — predklon, glavo skloniti —• zaročno skrčiti, podlehti na križu, desna nad levo.
Drugi: Vzklon, vzravnava in spojeno klek na desni — predklon, glavo skloniti — skrčiti zaročno, podlehti na križu, desna nad levo.
Prvi: Vzklon in vzravnava na desni s prisunom leve v stojo spetno — prožiti dol in s čelnimi krogi nazven odročiti dol, dl. spred.
Drugi: S prisunom desne stoja spetno, drugače kot prvi.
S čelnimi krogi dol priročiti, med potjo dlani odpreti.
IV. del se ponovi!
Opombe k četrtemu delu: Uvod v ta del je sestop posameznih trojic k srednjemu telovadcu in se nato izvajajo gibi — že znani iz
drugega dela. V splošnem prevladuje pest, torej močni gibi. Slično sledi na koncu vaje razstop in se del ponovi. Po ponovi naj sledi koračnica in telovadci izvedejo sestop med korakanjem s telovadišča, na akademijah pa tako pade zastor.
Za VII. takt »dve in tri« na zlog »kdor« veljajo opombe iz
I.	dela.
Če pri krogih v zadnjem taktu ne dosežeš skladnosti, jih nadomesti z drugimi, recimo odsekanimi gibi.
Splošno: Za nastop že zadostujeta tudi samo I. in II. del, ki pa se pri drugi kitici lahko ponovita, zlasti če se vaje izvajajo na godbo, a ne na petje. Povdarjam ponovno, da mora godba držati takt in ritem in opustiti zavlačevanje, kot je pri himnah običaj.
OBJAV E____________________________________
ŽUPNE VESTI
REDNA GLAVNA SKUPŠČINA SOKOLSKE ZUPE CELJE se bo vršila v nedeljo 18. decembra ob 9. dopoldne v Narodnem domu v Celju.
Dnevni red skupščine je razviden iz čl. 14 župnih pravil. Edi-nicam bodo pravočasno poslana vabila s točnim sporedom, vendar opozarjamo edinice na skupščino že sedaj, da se na njo pripravijo.
UPRAVA.
IZ ŽUPNEGA TO
Zbor
DRUŠTVENIH NAČELNIKOV IN NAČELNIC V CELJU dne 20. novembra 1938.
Zbor je otvoril župni načelnik br. Tone Grobelnik s pozdravom Nj. Vel. kralju Petru II., želeč mu vso srečo. Spominjal se je bratov in sester, ki jim je smrt ustavila delo v naši župi, in smrti sokolskega borca, saveznega podstarešine br. Paunkovića. V svojem govoru je omenjal najznačilnejše dogodke in prireditve v župi. Zlasti toplo je govoril o bratski Češkoslovaški, kamor je zbor poslal preko župne in savezne uprave posebno pismo. Opozarjal je na važnost obrambne vzgoje, ki se je bo župa skrbno lotila. K redni telovadbi bodo priključene panoge, ki pridejo v poštev za obrambenost. Zahvaljujoč se bratom in sestram za trud in podporo, je v prepričanju, da tudi v bodoče ne bodo klonili in bodo trdno na svojih mestih, prešel na dnevni red.
Ob tej priliki je treba grajati odsotnost edinic, ki niso imele toliko smisla do skupnosti, da bi prisostvovale po načelnikih in načelnicah temu posvetovanju, ki je za društvena načelništva strogo obvezno in neobhodno potrebno. O delu župnega strokovnega odbora, 0 sprejetih sklepih in o programu za bodoče niso ničesar zvedela društva Bizeljsko, Cerklje ob Krki, Gomilsko, Gornji grad, Krška vas, Raka, Rečica, Rimske toplice, Rogaška Slatina, Sv. Križ pri Kostanjevici, Štore - Teharje, Vitanje, Zabukovca in čete Kapele, Liboje, Loka, Orlavas, Sromlje, Trnovlje - Ljubečna. Nekatera večja društva so bila zastopana samo po enem odposlancu, na primer Celje - matica le po sestri načelnici. Župno načelništvo bo zahtevalo od prizadetih edinic, da navedejo razloge za izostanek, oziroma da se opravičijo.
V	imenu župne uprave je pozdravil občni zbor župni podstaro-sta brat Cepin Franjo, ki je v svojem govoru navajal primere in dokaze o vlogi, ki jo zavzemata v naši organizaciji najvažnejša činitelja, načelnik in načelnica. Bratom in sestram, ki goje v telovadnici pravi duh bratstva, ki poklanjajo s svojim razumnim delom domovini značajno in krepostno mladino, je želel najboljših uspehov na zboru.
Poročila načelnika, načelnice in ostalih činiteljev župnega strokovnega odbora so bila poslana vsem edinicam, zato se tu ne bomo z njimi bavili.
Na zboru so bili sprejeti ti le sklepi:
Vsi župni prednjaški tečaji izvzemši izrazito obrambnega značaja se bodo vršili v obliki taborenja v gozdni šoli meseca julija in avgusta in to za članstvo, naraščaj in deco. V januarju bodo nedeljski delovni sestanki za članstvo.
Splošne župne tekme se bodo vršile 12. junija v Celju. Župne tekme v odbojki bodo 8. septembra v Celju. Župne plavalne tekme se bodo odslej vršile samo združeno z javnim nastopom društva ali okrožja. Smučarske tekme bodo za moške oddelke samo v patrol-nem teku združeno s streljanjem, ostale discipline pa naj izvedejo okrožja. Tekme se naj priredijo tudi za deco.
Za članice se bo vršil 3-dnevni delovni tečaj v mesecu januarju v Celju. Tekmovalno snov za okrožne tekme dece bo sestavilo in razposlalo župno^ načelništvo.
V	letu 1939 se bosta vršila dva večja zleta, v Ljubljani in Mariboru. Zbor si je osvojil predlog, da se priporoča udeležba na obeh zletih vsem edinicam v župi, obvezen bo pa za okrožja Trbovlje, Brežice in Sevnica zlet v Ljubljani, za ostala okrožja zlet v Mariboru. Društvom Trbovlje in Žalec se dovoli, da smeta na svoja okrožna zleta vabiti tudi ostale edinice naše župe.
Za članstvo in naraščaj letos ne bodo izdane diplome, pač pa se morajo uspehi poedinh tekmovalcev razglasiti na dan proslave narodnega zedinjenja.
Obrambni zbori bodo to leto samo po okrožjih. Gozdni tek bo meseca maja v Celju za vse moške in ženske oddelke, razen dece.
Načelništva edinic okrožij Celje, Gornji grad in Vransko bodo sklicala sestanek in povabila župno načelništvo, da bodo izvoljena nova okrožna načelništva in da bo delo v teh okrožjih zopet oživelo.
Župni skupščini se predlaga, da se članstvo, ki se po prestani preizkusni dobi kljub ponovnemu opozorilu brez opravičila ne odzove k zaobljubi, črta iz društva. Predlog je namenjen za savezno skupščino, da v tem smislu dopolni pravilnik o sprejemanju in brisanju iz članstva. Sprejme se pravilnik o uporabi in vzdrževanju šotorov ter ostalega pripadajočega materijala.
Brat Vidmar Alojz je podal obširen in pregleden načrt o obrambenosti, ki ga je zbor s priznanjem osvojil. Župni prosvetar br. Pahor je poudaril, da se moramo tudi duhovno oborožiti, kajti prihodnjost bo nudila priliko pokazati našo pripravljenost. Pozival je brate in sestre k idejnemu tečaju v Zagorju ob Savi, ki bo od 27. do 30. decembra t. 1.
Za nastopno leto je bilo izvoljeno naslednje načelništvo:
Načelnik Grobelnik Tone, Celje, I. nam. načel. Vidmar Alojz, Celje, II. nam. načel. Verk Karol, Sevnica, III. nam. načel. Klun France, Zagorje ob Savi. Načelnica Gruden Mirka, Celje, I. nam. načel. Klun Darinka, Zagorje ob Savi, II. nam. načel. Juvanec Stana, Sevnica, III. nam. načel. Lojk Milka, Celje.
Priznanja za deco so se razposlala okrožnim načelništvom, da jih razdelijo med edinice, ki so se udeležile okrožnih tekem dece. Članstvo in naraščaj letos ne dobi priznanj za razne tekme. O priliki proslave 1. decembra se naj uspehi posameznikov na slavnostnih sejah javno razglasijo.
Zdravniški pregledi se morajo izvršiti po edinicah v mesecu decembru. Poročila o pregledih pošljite župnemu načelništvu.
Listo društvenih prednjaških zborov pošljite v mesecu decembru, da bo župno načelništvo obveščeno o ustanovitvi društvenih (četnih) prednjaških zborov.
Društva ali okrožja, ki so izvršila strelske tekme naj pošljejo tozadevna poročila. Prečitajte in razjasnite članstvu in naraščaju navodila za streljanje in obenem pogoje za dosego kolajne dobremu strelcu.
Obrambenost, kolesarstvo in streljanje združite v en odsek, lahko pa imate v tem odseku za te tri stroke posebne poročevalce.
Zračne puške je doslej naročilo 5 edinic. Kje so ostale? Brez vadbe v zimskem času v streljanju je poživitev strelskih odsekov nemogoča.
Zbori načelnikov okrožij se vršijo po sledečem vrstnem redu: 4. decembra za vransko okrožje v Št. Pavlu pri Preboldu dopoldne
ob 10. uri, za celjsko okrožje 8. XII. v Celju ob K 9. uri, isti dan za gornjegrajsko okrožje v Mozirju dopoldne ob 10. uri. Ostala okrožja so svoje zbore že izvršila.
Obrambni zbori se izvršijo v letu 1939. po okrožjih, ki so spojeni z bojnimi tekmami.
Večje proslave naših edinic v letu 1939. so: 18. VI. v Trbovljah, odkritje spomenika Nj. Vel. kralju Petru II. z okrožnim nastopom, avgusta v Žalcu otvoritev Sokolskega doma in okrožni nastop, v Braslovčah junija okrožni nastop z razvitjem društvenega prapora. Tem okrožjem je zbor načelnikov dovolil vabiti tudi ostala okrožja.
IZ SAVEZNEGA TO
NATEČAJ
Načelništvo Saveza Sokola kraljevine Jugoslavije razpisuje natečaj za sestavo prostih vaj in vaj z orodjem za članice, ženski naraščaj ter žensko deco za II. vsesokolski zlet Saveza SKJ v Beogradu leta 1941., in to:
1.	Proste vaje za članice.
2.	Vaje za posebno točko članic, z ali brez orodja.
3.	Vaje za ženski naraščaj, z ali brez orodja.
4.	Vaje za žensko deco, z ali brez orodja, in to:
a)	za deco do 10 let (deca z osnovne šole),
b)	deca od 10 do 14 let (deca nižjih razredov srednjih šol).
Sestava pod točko 2., naj bi bila nekoliko težja za izvežbane
telovadke.
Posamezne sestave morajo ustrezati vsem pogojem fiziologije, lepote in ritma ter morajo trajati 5—6 minut.
Priložene morajo biti tudi note za glasovir, kajti vaje morajo biti v skladu z godbo.
Vaje morajo biti napisane s pisalnim strojem ter označene z geslom. Geslo in naslov avtorja je priložiti k vajam v posebnem zaprtem omotu.
Pri natečaju lahko sodelujejo vse članice Saveza SKJ.
Vaje morajo biti najkasneje do 1. maja 1939 v načelništvu Saveza Sokola kraljevine Jugoslavije, Beograd, Prestolonaslednikov trg štev. 34.
Načelništvo Saveza Sokola kraljevine Jugoslavije.
IZ ŽUPNEGA PROSVETNEGA ODBORA
Teden sokolskega tiska. Vse brate in sestre prosvetarje opozarjamo na okrožnico župne uprave. Naj ne bo prosvetarja v naši župi, ki bi se akcije ne lotil z vso vztrajnostjo in požrtvovalnostjo. Le napori nas vseh bodo rodili pomemben uspeh. Na delo!
Zbor prosvetarjev. Župni prosvetni odbor sklicuje zbor društvenih in četnih prosvetarjev, ki bo v nedeljo 4. decembra t. 1. ob 9. dopoldne v celjskem Narodnem domu. Enkrat letno se zberemo prosvetarji, da pregledamo' kritično izvršeno delo in si po dobljenih izkušnjah začrtamo smernice za naše nadaljno udejstvovanje. Zato je potrebno, da smo vsi zbrani, da se bo naše delo razvijalo po istih smernicah; da bomo skupno ugotovili enotne poglede do vseh problemov, ki se tičejo sokolstva. Za edinstvo in povezanost našega pokreta je to nujno. Zato pridite vsi!
Župni idejni tečaj. V dneh od 27. do 30. decembra t. 1. bo ŽPO priredil štiridnevni idejni tečaj. Tečaj, ki bo v Zagorju in organiziran na internatski način, je namenjen predvsem onim sestram in bratom, ki jim je v društvih poverjena vzgoja naših pripadnikov. V tečaj so torej poklicani poleg prosvetarjev tudi načelniki (ce) ter vodniki vseh oddelkov. Podrobnejša navodila glej v razpisu — okrožnici.
IZ UPRAVE »ŽUPNEGA VESTNIKA«
Prosimo vse naročnike(ce), da poravnajo naročnino za pravkar zaključeni letnik. Uprava ima do tiskarne obveznosti, ki jih more izpolniti le, če izpolnite Vi svoje do uprave. Uvažujte to, prosimo!
Večji del slik v današnji številki je posnetih iz odlične knjige Dobrovoljci — kladivarji Jugoslavije«. Zahvaljujemo se Savezu dobrovoljcev v Ljubljani, ki nam je z bratskim razumevanjem posodil potrebne klišeje.
Brat, sestra! Ko prečitaš to številko, jo posodi bratu, sestri, ki je nima! Pridobi ga, da podpiše priloženo naročilnico!
SOKOLSKI TISK
»Sokolski život«. Za Sarajevom in Splitom je sedaj dobilo še subotiško sokolstvo svoje društveno glasilo. Izšla je prva številka »Sokolskega života«, ki ga bo dobivalo' članstvo Sokola Subotica -matica vsak mesec brezplačno. List objavlja v glavnem le vesti iz društva, ki so večji del zanimive le za ozki krog domačega članstva. Nas bo morda zanimalo, da so bratje v Subotici nabrali do 1. novembra (datum, ki ga nosi 1. štev. »Sokolskega života«) 9468 din za češkoslovaške Sokole. Z zbirko seveda nadaljujejo.
Svoboda se ne dobiva; ona se — jemlje!
Dejstvo je, da je pretežna večina onih avstrijskih vojakov, ki so prešli na stran držav, nasprotnih Avstriji, stala v vrstah Sokola. — Iz knjige »Dobrovoljci — kladivarji Jugoslavije«.