J3№,X$c.
•■m
C '	• ,-v^^ '"'/%*'	49. snopič. 1
Gena vsakemu snopiču 25 kr.

.
/' '
Stritarjevi zbrani spisi bodo izšli v 50 do 60 po 2 do 21,, ’ tiskovne pole obsežnih snopičih po 25 kr: ali. v 5 do'6 po 20 do 25 tiskovnih pol obsežnih zvezkih, vsak zvezek po 2 gld. 50 kr. Vsak teden izide jeden snopič, vsak drugi mesec jeden zvezek. Prvi zvezek obsega poezije; za temi sledi proza, in sicer:bzj pripovedni.:	dramatienij cj šaljivi,
d/ ukoviti in e) meševiti spisi.
Nekoliko spisov, iz posebnih razlogov in ozirov ne vzprejetih v naročitev, izide končno v dodatnem zvezku.
Knjigotržno založništvo.




Ж:
/
Jos. Stritar-ja
rani spis









Heliogravüre .c. кг.-тој. geogr. zavodaraBiaicgi.
Jos. Stritar-ja
zbrani spisi.
VI. zvezek.
Lj u b 1 j an a
g- pl. K1 e i n m a y r & F e d. B a m b e r g.


VI. zvezek.
Razni spisi.


Triglavän iz Posavja.
(Odlomek.)
I.
V deželi Indiji — najlepše zgodbe se vrše v tej čudoviti deželi — v deželi Indiji torej je živel mož, Triglavän po imenu. Vsak Slovenec je rojen jezikoslovec, zato je prva dolžnost zvestemu poročevalcu te resnične zgodbe, da reši učenemu bralcu najprej vprašanje, zakaj se je temu možu dejalo: Triglavän. Mnenja učenjakov o ti imenitni stvari so različna. Eni trdijo, da se mu je dejalo Triglavän, ker je imel tri glave. Ta izpeljava se zdi človeku o prvem pogledu prav verjetna, naravna. Vendar ni prava. Nikjer namreč nismo našli zapisanega, dasi smo preiskali mnogo starih knjig, da bi bil imel naš junak tri glave; nekateri, to se ve da samo hudobni ljudje, očitali so mu celo, da nema niti ene. Drugi menijo, da se imenuje mož Triglavän po neki gori, ki je stala na njegovi zemlji. Tudi tej misli ne moremo pritegniti. Indija ima sicer mnogo in visokih gora, a vendar nam ni
8
znana nobena, katera bi imela enako ime. Najverjetneje se nam zdi, da je dobil mož to ime od tod, ker je imel svoja zemljišča v treh raznih krajih, namreč: v Posavji, Podravji in Po-murji. A prav za prav, doma je bil v Posavji, kjer je navadno prebival, zato se mu je tudi dejalo Triglavän iz Posavja. Moti nas tu samo to, da nahajamo v nekaterih knjigah zabeleženo, da je imel Triglavän majheno posestvo tudi v Posočji, torej v štirih deželah. To vprašanje moramo tedaj, dasi neradi, nerešeno prepustiti učenejšemu preiskovalcu ter prestopiti k popisovanju našega moža.
Prva in najlepša lastnost Triglavanova je bila velika pobožnost, kakoršne bi zastonj iskali v denašnjih popačenih časih.
Vsako nedeljo, vsak praznik in sopraznik bil je pri sveti maši, in popoludne ni nikedar zamudil krščanskega nauka. Če je časi tu, zlasti poletni čas. malo pokimal in zadremal, upamo, da mu ne bode na slabo zapisano. Tudi v delavnik je smuknil, če je kolikaj mogel, k eni tihi maši. Očenašev in Češčenamarij je bil svoje žive dni . toliko namolil, da je sv. Janezu, kateri baje take stvari v nebesih v veliko knjigo zapisuje, na Triglavanovi strani že primanjkovalo prostora. Da je svoje izpovedi vestno opravljal in post po stari šegi ostro držal, to se pri tako pobožnem moži samo ob sebi umeje. Zapisan je bil v bratovščino sv. škapulirja, mesingastega
9
križa in živega rožnega kranca; in še v mnogo druzih bratovščin in sv. druščin, katerim vsem niti imena ne vemo.
Vsako leto enkrat,'ko je bilo žito pospravljeno, napravil se je na božjo pot na sv. Višarje, na sv. Trsat, na sv. Goro ali k sv. Jožefu v Ricmanjih, od koder je vselej prinesel domov obilo blagoslovljenega drobiža: podob, molkov, križev in drugih takih stvari.
Nikoli ni šel mimo znamenja na razpotji, da bi ne bil z glave snel klobuka, pripognil kolena, križ storil, oči kvišku povzdignil ter globoko iz srca zdihnii. Pozdravljal je, kogar je srečal, vedno še po stari, lepi šegi: Hvaljen bodi Jezus Kristus! Kolikorkrat se je vrezal v prst, spekel, v jezik vgriznil ali ob korenino iz-poteknil, nikoli ni pozabil zdihniti: Bog se usmili ubozih duš v vicah!
Visoko je čislal in spoštoval vse, kar je bilo v kaki zvezi z vero ali cerkvijo. Če je zagledal gospoda župnika sto korakov pred sabo, že je potegnil svojo širokokrajno veho ter držal jo v rol>i, da so se gospod za njim skrili. Župnikove njive, kuharica, celo kobile, vse se mu je nekaj posebnega zdelo; tudi njim bi se bil skoraj odkrival.
Kar je videl tiskanega, vse mu je bilo sveto evangelje; sploh, kar se vere dostaje, mislil si je: Bolje je malo več verovati nego premalo.
Vsako jutro je v posebni molitvi hvalil Boga, da je v sveti katoliški cerkvi rojen. Ko je videl Zida na sejmu, mislil si je: Ta je našega zveličarja križal, in plaho se ga je ogibal. Ko so mu bili nekdaj v mestu pokazali luteranca, pogledoval ga je strahoma od strani in čudil se je, da je tako človeku podoben! A gotovo bi za ves svet ne bil šel v hudem vremenu v njegovi druščini čez polje, boječ se, da bi v njiju ne treščilo.
Mnogo bi vedeli še pripovedovati o Tri-glavanovi pobožnosti, a zdi se nam čas preiti na drugo njegovo, enako hvale vredno lastnost, ki je bila s prvo v lepi harmoniji, in ta je: podložnost in pokorščina deželski gosposki. Davke je vestno odpravljal takoj, ko so bili oklicani; ne da bi bil tako rad plačeval, — celo stisne-nega so ga imenovali; a davki so se mu zdeli nek izviren greh, neka posebna božja kazen, in voljno se je udajal v božjo voljo, dobro vedoč, da se tudi s tem nebesa služijo. Pač trdijo tudi nekateri, da se je pečata in vojaka v hišo bal, kakor živega ognja; a nam se zdi, da ne smemo podtikati svetemu možu tako posvetnih nagibov. Indija je zelo rodovitna zemlja, kjer celo davki rastö od leta do leta, tako da kmet nikoli ne ve naprej, koliko mu bode kedaj plačati. Tako se je bilo tudi Triglavanu zgodilo nekdaj, da je bil prinesel nekoliko krajcarjev premalo. Gospod davkar, osoren in oduren mož, kakor je sploh
deželska gosposka v Indiji, zadere se strašno nanj ter mu vrže denar in knjižico srdito pred noge, in ubogi Triglavän je moral priti zopet drugi dan. Od tega časa je imel navado, da je vselej, kadar je prišel tisti čas, vzel knjižico s police in ves svoj denar, kar ga je imel ter koračil v božjem strahu v pisarno, kar je zmerom nekako nevaren, a gotovo malo prijeten pot. V pisarni je s klobukom v roki mimo in potrpežljivo čakal, da se je gospodu zljubilo zagledati ga ter jezno vprašati, kaj hoče. In zdajci stopi naš junak k mizi, položi nanjo svojo knjižico in svoj denar ter ponižno reče: «Nate, gospod! Vzemite, kolikor je treba.» — In če je ostalo kaj novcev, pograbil jih je ter šel vesel svojim potem domov.
Tak je bil Triglavän!
Poleg tega je bil dobrega, mehkega srca. Nikoli ni prišel zvečer berač pod njegovo streho, da bi ga ne bil k večerji poklical, slame mu za posteljo v hišo prinesel ter zjutraj še obdaril ga z žitom, moko ali salom.
Se veliko lepega bi vedeli povedati o Trigla-vanu; a kaj bi ga na široko hvalili, rajši postavimo sem lepe besede gospoda župnika, s katerimi so ga v zgled stavili svojim drugim ovčicam, govoreč:
Ko bi bil vsak kristijan,
Kakoršen je Triglavan,
Cesar lahko brez biriča Vladal bi, jaz brez — hudiča.
A kakor ni nobena stvar dovršena na sveti, kakor ima celo svetlo solnce svoje pege, tako ni bil niti naš Triglavan čisto brez vseh slabosti; in vesten zgodovinopisec ne sme, kakor ima rad svojega junaka, tudi teh zamolčati. Veroval je v čarovnice, ni se dal pregovoriti in iz glave si izbiti, da te pošasti delajo točo, krvavo mleko in druge take neprijetne stvari. V bolezni je rajši pošiljal vodo h konjederki, nego da bi poklical zdravnika. A take malenkosti so mu gospod župnik radi izpregledali. Toda hujše je to, da je v nedeljo popoludne po krščanskem nauku rad zahajal v veselo družbo. Izmed vseh evangelij bilo mu je tisto najljubše, ki govori: Veselite se in od veselja poskakujte! Malo da ni res možiček kar v cerkvi poskočil, ko je slišal te tolažilne besede.
Kadar se ga je nekoliko nalezel, a bilo mu ga je hitro zadosti, tedaj se je jel bahati in tolarje po mizi metati; nemški je govoril, kakor bi rezal, in smodke je kadil. Govorilo se je celo, kar vendar ni verjetno, dasi je enkrat s petakom smodko zažigal. Nazadnje je začel zdravice peti, najrajši pobožne: «V Kangalileji» ter enake, a časi še celo fantovske: «Kaj maramo mi», — «Na Gorenjskem je fletno», ali celo: «Ne grem domu».
Cesto so ga videli, ko je pozno po noči kolovratil domov, in lepo ga je bilo baje gledati, kako ga je zanašalo, zdaj na desno, zdaj na
levo; kako se je lovil ter zmerom na ravnost meril. In res, vselej je srečno do doma privozil; nikedar ni mogel kedo reči, da je Triglavana v jami ali v jarku poleg ceste videl.
Sploh, če primerjamo njegove čednosti in slabosti, treba je reči: Triglavän je bil mož po volji božji!
II.
Imel je Triglavän mnogo, mnogo sinov, toliko da vam niti njih števila ne morem povedati; in ko bi ga vam povedal, verjeli mi ne bi. Živeli so Triglavanovi sini v Posavji, Po-dravji in Pomurji. A mnogo jih je bilo tudi raztresenih po vsem sveti, kjer so si služili bruha, eni belega, drugi črnega, eni pa niti ovsenega ne.
Rad je imel oče Triglavän svoje otroke in pridno jih je pošiljal v šolo. Niso mu delali sramote; učili so se pridno, in ko so zvršili osmo šolo, stopilo jih je največ v duhovski stan, ker rekel jim je večkrat modri oče: «-Do-mmusvobiskum nikoli kruha ne strada, Etkum-spintutuo pa mnogokrat.»
Bilo jih je vendar tudi nekoliko, ki se niso čutili poklicane v duhovski stan. Ti so šli v dalnje tuje mesto v visoko šolo. In oče jim je dal na pot molitveno knjižico, nekaj novcev, a mnogo dobrih naukov.
A nekateri izmed njegovih sinov — in to je edino žalostno v naši povesti — nekateri izmed njegovih sinov, ki so se izučili v visoki šoli, bel kruh jeli ter po gosposki se nosili, prevzeli so se ter sramovali svojega očeta; ker bil je kmet, in nosil je narobe kožuh in kratke hlače. In ko so prišli domov, niso hoteli govoriti z očetom po domače, kar je moža jako žalilo na stare dni.
Mnogo jih je tudi bilo. ki so zvesti ostali svojemu očetu, ki so ga ljubili ter z veseljem se ga spominjali v dalnji tuji deželi, kjer so si s težka kruha služili. A njih ljubezen je bila tem več vredna, ker niso imeli nikakeršnega užitka od nje, da, stari oče jih je celo bil s časom pozabil ter komaj še vedel zanje in njih ljubezen.
Tisti namreč njegovih sinov, katerim ni bilo treba iti na tuje, kateri so bili vedno okrog njega doma, polastili so se bili s časom vse njegove ljubezni. Ni čudo! Stregli so mu po otročje in trudili se izpolniti mu vsako željo. Kuhali so mu jedi, ki so mu najbolj dišale: ajdove žgance, kračo v ječmenčku in ob nedeljah svinjska re-berca na kislem želji.
O zimskih večerih, ko je sedel oča Tri-glavän po večerji na klopi pri peči, prinesel mu je Baltazar, najstarejši sin in ljubljenec očetov, kožuh in kučmo, Boštjan mu natakne mehke «copate» na noge, Stefan mu pristavi stolček
IS
pod noge, Jurij mu tlači pipo in Jarnej mu gre k ognjišču po žareč ogel ter mu pipo zapali. Iako mu strežejo vsak po svoje. Starček je bil svojih sinov vesel, in dejal jim je večkrat: Vam se bode še kedaj dobro godilo.
In tako so bili vsi zadovoljni, ker eni so mu stregli iz same ljubezni, drugim je bilo do očetove pohvale, enim je bilo pa morda tudi malo na mislih njegovo imenje. A teh je bilo malo, in če jim je kedo to očital, jeli so se hudo jeziti ter dejali so, da je laž. Ker pa morajo sami najbolje vedeti, kaj delajo, verjemimo jmn, da je tudi njih vodila sama ljubezen do očeta, a ne grda samopridnost.
Posebno veselje je imel naš Triglavan do branja. «Dušno pašo» je že iz glave znal, «Zlata jabolka» so bila mastna, da bi z njimi bil lehko zelje zabelil, in «Sv. Genovefa» je bila umazana, kakor da bi jo bil štirinajst dni berač v svoji malhi nosil. Vendar se je vselej zopet jokal, kader jo je z nova bral, da bi se ga bil kamen usmilil. Večjega veselja mu človek ni mogel napraviti, nego če mu je novo knjigo prinesel.
Tako je šlo vse lepo v božjem strahu dan za dnevom brez posebne izpremembe; kar zapazijo nekega dne zvesti, skrbni sinovi, da so jim oča nekako otožni, tihi; nič jih več ne veseli, ne diši jim pipa, in svinjske krače se komaj dotaknejo, dasi se tako lepo, vabljivo na želji smeje. Poprašujejo ga, kaj mu je, ali mu
— lb —
naj gredo po zdravnika, ali kaj naj mu store, da se mu povrne prejšnja veselost.
Triglavän samo z glavo maje ter molči. Besedice ni bilo spraviti iz njega. Žalostni so bili vsi sinovi, a zlasti pa Baltazar. On ni dal očetu miru, da mu razodene, kaj ga teži. Nek večer namreč, ko sta bila sama — a to se je večkrat zgodilo, kader sta imela kak posebno imeniten pogovor— razodene Triglavan svojemu sinu, da se mu vse pusto in prazno zdi, ker nima že dolgo časa nove knjige, da bi jo brak Večkrat, pravi mu, ko sem bil med gospodi (bil je namreč Triglavan jako spoštovan in čislan mož, zato so ga tudi gospodje radi imeli med sabo) slišal sem, kako so se pogovarjali o mnozih lepih knjigah, katere so pisane v tacem jeziku, da jih ne umejem; in na stare dni novega se učiti, to je težavno. Vendar me neznano mika brati take knjige, da mi ne bode treba sedeti in molčati med gospodo, kakor lipov bog. Posebno se baje v tistih knjigah bero tako lepe pesmi, da jih je krasota slišati, in pesmi so bile, kakor veš, od nekedaj moje največje veselje. A kaj se hoče? Saj ni mogoče, da bi jaz kedaj kaj tacega brali
Samo malo potrpite oče, odgovori mu Baltazar s polajšanim srcem in veselim obrazom, skoro boste imeli, česar želi vaše srce. Nobena stvar nam ni pretežka, nobena predraga, vse nam je mogoče, kader nam je izpolniti željo

ljubljenemu očetu. Vse za našega očeta! Bog jih živi! Slava!
Ginen podä Triglavän roko svojemu zvestemu, navdušenemu sinu, in čez dolgo časa zvedri in ugladi se mu zopet zgubančeno čelo. Tist večer še mu je šlo vse v slast, kakor že dolgo ne prej:
Na žgancih tropine.
Pa kiselo zelje;
Bob, kaša, vse mine, Vse shrusta in zmelje.
III.
Bil je Baltazar, kakor smo že dejali, najstarejši sin Triglavanov. Vsi so ga čislali in spoštovali, ker je bil pošten in umen mož. Oča ga je najrajši imel izmed vseh svojih sinov, in mnogokrat ga je pošiljal namesto sebe po posebno imenitnih opravkih. Povsod se je vedel moški in umno, in po pravici je stavil Triglavän veliko upanje vanj. Tudi sosedje so ga spoštovali, in celo sovražniki, ki so ostro pazili nanj, niso mu mogli očitati ničesa. Bratje so ga čislali m ljubili in sploh svojega očeta imenovali, ker zares je skrbel po očetovski zanje, ko so bili še manjši; in tudi potem,'ko so bili že odrasli, ko ni bilo že več potreba, vedel se je rad, kakor oča z njimi.
— 18
Ko je zvedel, kakor smo videli, skrivno očetovo željo, bil je ves tih in molčeč; ves dan ni bilo besedice iz njega, in videlo se mu je, da nekaj imenitnega premišlja.
Vse dobro pretehtavši in premislivši pokliče zvečer, ko je bil Triglavän zadremal za pečjo, brate svoje v stransko izbo. Videč vse zbrane, stopi na klop ter jame govoriti tako:
Bratje! Ljubezen do našega milega očeta (Bog jih še dolgo zdravega in veselega ohrani!), ljubezen do našega milega očeta je močna vez, ki druži in edini naša srca!
Ta ljubezen vodi vse naše dejanje. Ta ljubezen, bratje, vodi tudi mene zdaj v tem, kar bodem govoril. (Dobro!)
Ljubezen, govori sv. Pavel, je potrpežljiva; a bratje, ta potrpežljivost ima svoje meje. (Dobro! tako je!) Bratje, mi ljubimo svojega očeta in vemo, zakaj; on ljubi nas, in ve, zakaj. Ljubezen njegova nam je nad vse, ne smemo in ne moremo trpeti, niti ne bodemo trpeli, da se našemu očetu bližajo nevredni, malopridni potepuhi, da nas, medene besede v uho mu šepetaje, s časom čisto izpodrinejo in pahnejo iz njegovega srca. Kedo nam more reči, da si nismo v potu svojega obraza prislužili ljubezni njegove? (Dobro, dobro!) Zatorej, bratje! taka je moja misel, in gotovo tudi vaša, saj vi vedno in povsod mislite, kakor jaz; a kaj pravim, mislite, kakor jaz? Saj še misliti vam ni treba, jaz mislim
za vse. A kedor hoče kaj misliti tu, ta naj se pobere iz tega čestitega zbora, on je izdajalec!
Pri teh besedah, ki jih je Baltazar bolj kričal nego govoril, vstane velik hrup po zboru, vse prek kriči: Dobro, dobro! Tako je! Istina! Tu se nič ne misli; Baltazar misli za nas, on je naša glava. Bog živi Baltazarja! Slava!
Ko potihne hrup, prične zopet Baltazar:
Bratje! znano vam je, kako radi bero naš oča; mika jih vse, kar je znanja vredno; radi se poučujejo, radi se tudi razveseljujejo pošteno. A kar so imeli knjig, prebrali so jih že vse po večkrat, kakor veste, in zdaj so čisto brez dušne hrane. Zdaj veste, zakaj so že dlje časa otožni, da se jim nič ne ljubi. Moja ljubezen do očeta mi ni dala miru; premišljeval sem ter si belil glavo, in nisem miroval, da sem prišel stvari do korena. In kar sem našel sam, to so mi potrdili oča.
Bratje! vedno smo si prizadevali ustreči vsaki želji našega ljubljenega očeta; ustreči hočemo tudi tej. Mi hočemo spisati očetu knjig toliko in tacih, kakor si jih žele; mi, pravim, in drug nikedo. Kaj jih ne moremo, kaj jih ne znamo, kaj jih nočemo? Mi vse znamo, vse moremo in hočemo, kadar in kjer je treba ustreči očetovi želji! (Dobro! dobro! Vse znamo!) In veste, bratje! kaj bode iz tega? — Oča nas bodo tem bolj čislali in ljubili, nas in druzega nikogar!
Da pa bolje dosežemo ta svoj blagi namen , naznanim vam ob kratkem misli svoje, kako bi se ta stvar najbolje začela; a vi poslušajte ter sklenite, kar vam nasvetujem, soglasno.
Mi vsi, ki smo nocoj tukaj zbrani, združimo se, kakor sem dejal, v ta namen , da ljubimo očeta, da jim strežemo, a posebno, da jim knjige spišemo. (Dobro! dobro!)
Bratje! podajmo si roke, stopimo ter napravimo živo seč okolo našega očeta, da se mu nikedo ne more približati, nikedo z njim govoriti, nikedo mu knjig prinesti! Oče bi se razvadili in ne čislali bi več naših knjig, kakor so vredne. (Dobro! dobro! Istina!)
A kedor še pozneje želi stopiti v bratovščino našo, prinesti mora meni, ki me izvolite za starejšino (volimo, vsi soglasno)! Dobro, tako je tudi vaša dolžnost! Meni torej prinese pisano prošnjo, a priložiti ji mora rojstven list ter izpričalo uboštva, in da so mu zakonito cepljene koze. Jaz mu pretipljem potem srce in obisti, in če ga spoznam za dobrega o ti preiskavi, predložim ga vam , da ga sprejmete v bratovščino našo. (Dobro! dobro!)
Kadar pa je sprejet, mora v naši druščini očitno priseči to prisego, katero sem, da se laže pomni, jaz sam spravil v lepe verze.
Slove pa tako:
Po suhem vedno in po blati Za vami zvesto čem stopati,
Po vaše misliti, pisati,
Ter govoriti in molčati;
Napenjati se pri debati,
Kedär se prazna slama mlati;
Po vaše kašljati, pljuväti,
Lep<5 se in grdd držati,
Sedeti, jesti, piti, spati,
Na strani ali vznak leždti,
Jokati se in se smijati;
Skakati z vami in plesati;
Repenčiti se in se bati,
Poditi in pete kazati;
Hvaliti, grajati, psovati,
Ter: Slava, živijo! kričati;
Po glavi, rebrih mu dajati,
Kedor nam našo slavo krati!
Roke, noge si dam zvezati,
Ter z mlinskim kamenom na vrati Na dno morja se pokopdti,
Ko vas bi hotel kdaj izdati!
Tako se mora zavezati. (Dobro! dobro!) Med sabo smo si prijatelji in bratje, pomagamo si ter podpiramo se v besedi in v cTD''" A kedor ni z nami, on je zoper nas; in gorp	\
kedor je naš sovražnik! Kakor konji se zadnjim, kopiti proti volku, obrnemo se vsi proti njemu in ne bodemo mirovali prej, da je popolnem uničen, in kader že nič več ne dihne, potem mu damo še vsak eno od zadaj. (Dobro! dobro!)
Pisati sme pri nas vsak, kedor zna delati črke. Ne gleda se na slovnico in pravopis, nego
na srce. Spisi morajo biti taki, da jih sme človek brati na včliki petek ali tudi pred svetim obhajilom tisti večer. (Dobro 1)
Kedor iz med nas kaj spiše in tiskati da, imenuje se «pisatelj», in sicer, dokler ni napisal tiskane pole ali pet drobnejših pesmi, imenuje se «nadepolni», a če več, pravi se mu «slavni». Pesniku pa je največja čast, če se imenuje «mojster pevcev». (Dobro!) To sem naredil tako, da ne bode kake zamere, ker po izkušnji vem. da pisatelj je silno občutljiva stvar božja. (Istina!)
Spisi se bodo naznanjali in pretresovali v «Drobnicah». Samo po sebi pak se umeje, da se bode samo hvalilo, vse hvalilo, saj pri tako umnih in poštenih možeh se niti misliti ne more, da bi kedo kaj napačnega spisal. (Pravo! pravo!)
Da se pa naše pretresovanje svetu ne bode zdelo površno, pristransko, sme se tu pa tam omeniti kak tiskaren pogrešek, in pa, to da malokrat, kaka nedolžna «oblika», priliko tako le:
«Naš neutrudni, slavni pisatelj gosp. Slamo-rezec dal je zopet na svetlo knjigo, katera se gotovo vsakemu močno prikupi.» Potem se sme ob kratkem povedati, o čim knjiga govori. Na zadnje se pristavi: «Jezik je čist in gladek ter tudi prostemu človeku lehko umeven (če tudi ni res). Tisek in papir gospoda Prelaznika sta, kakor zmerom, vse hvale vredna.
in cena je tako nizka, da si more vsakdo omisliti lepo knjigo.»
To nam bodi zgled in obrazec kritike, po katerem se bodemo vladali, da ne bode zmešnjave in prepira.
A ne samo v pisanji, bratje si bodemo v vsem dejanji; hvalili se bodemo, kjer in karkoli bode moči. Vse, karkoli stori kedo izmed nas, bode lepo, dobro, vse hvale vredno. Vse drugo pa ne bode za nič. Hvalili pa se bodemo zato tako, da nas bodo naš oča bolj veseli, ker imajo take sinove!
Če bode kedo kje kaj očitno govoril ali pel, karkoli si bodi, dejalo se mu bode v «Drob-nicah»: «Slavo- in živioklicev in ploskanja ni bilo ne konca ne kraja»; — ali če je kaj šaljivega govoril: «Od smeha je hotelo vse popokati.» — To so vam krepki a lepi izrazi, ne? (Da, da! Izvrstno!) Vse sem sam naredil! Če se pa hoče komu najvišja čast izkazati, reče se mu, da je «zvonec nosil». Kako lepo na pr. bode se bralo v «Drobnlcah»: Gospodičina Milica Za-penčeva je tudi ta večer, kakor po navadi, «zvonec nosila». (Dobro! dobro! Se boljši bi pa bil «bdrovž»!)
Sploh glejmo, da pišemo po domače, prav na debelo, po kmetski; tiste olikanosti in politure ni nam nič treba, — niti našemu očetu.
Kar tako spišemo, bode se imenovalo slovstvo ali literatura. (Živio! Slava!)
Bratje, veste, česa so pogrešali naš oča? Slovstva, če tudi niso znali imenovati svoje potrebe. Zdaj jim je pomagano!
To naše slovstvo se res ne bode moglo meriti z druzimi, ni po velikosti ni po notranji vrednosti; bode pa, in to je največ vredno, bode pa čisto, nedolžno, otročje! In če bodo tudi naše knjige potem dolgočasne, da nekateri bralec pri njih zaspi, nič ne de, to spanje bode spanje pravičnega! (Dobro, dobro! Izvrstno!) Toliko o naši bratovščini sploh.
Ko je Baltazar končal ta govor s povzdig-nenim glasom, obriše si pot z obraza in globoko zdihne, ker jela mu je bila pohajati sapa. Bratje ga navdušeni obsujejo ter mu zapored stiskajo roke.
Cez nekoliko časa Baltazar zopet povzame besedo ter tako govori:
Zdaj vam hočem pa še nekoliko bolj natanko razložiti, kako in kaj naj se piše, da bode našemu očetu po volji in nam na korist.
Bratje, podloga vsi izobraženosti, prvo in glavno delo vsake poštene literature je — pratika! (Čujte, čujte!)
Pratika je prvič prava visoka šola vero-znanstva. V pratiki je lepo po vrsti razloženo vse cerkveno leto z vsemi nedeljami, prazniki in soprazniki, se štiridesetidanskim, kvatrnimi in drugimi posti. Zaznamovani so vsi svetniki in svetnice božje, mučeniki in mučenice, škofje,
spoznovalci in device, in pristavljena so evan-gelja za vsako nedeljo in vsak praznik posebe; s kratka: v pratiki nahaja človek vse, česar mu je v večno izveličanje potreba.
Pratika nas dalje uči zvezdoslovja in vre-menoslovja. Kaže nam vse solnčne in mesečne mrake, mlaj, ščip, prvi in zadnji krajec; uči nas, Pedaj stopi solnce v strelca, kozla, devico in dvojčke; prorokuje nam, kedaj bode po zimi sneg — dež ali toča po leti.
Tudi zemljepisja se lehko iz pratike učiš, ker v nji so natanko zapisani sejmi vseh mest, ^gov in vasi po vesoljnem slovenstvu.
Prijatelji računstva nahajajo v pratiki zaznamovane kolke za vse potrebe; lepa vrsta jih Je, tako da so videti kakor logaritmi.
Za modroslovje, zlasti logiko, skrbe bistro-nrnne zastavice; bistroumne, pravim, ker izhajajo 'z bistrega uma in bralcu um bistre.
Nauk o kmetovalstvu, gospodarstvu in celo ° politiki podajajo človeku zadnje strani; samo brati jih je treba.
Za slikarstvo je pratika prava narodna ga-lerija (druge tako nimamo. Dobro, dobro!), ker nam z živimi podobami svetnikov in svetnic raz-Veseljuje oko ter srce povzdiguje. Poglej, kri-stijan! sv. Kurenta, Olbenka, Ruperta, Urha, Mnrtina, Mohorja in Fortunata, Gola, poglej Sv- Marjeto, sv. Jedert, kake lepe, karakteristične, Vzvišene podobe!
Tudi poezija ni pozabljena. Vsaka pratika nosi na čelu kratko, a krepko voščilo za novo leto v lepih, gladkih verzih, tako da ima po moji misli vsak pošten človek dovolj poezije na vse leto.
Pa kaj bi še dalje govoril? Pratiko hvaliti, to je tako, kakor rešeta v Ribnico nositi. Sme se reči, da pratika obseza sama vso vednost in umeteljnost, kar je je poštenemu človeku potreba; in ko bi šlo po mojem, ne pisala bi se razen pratike nobena knjiga! Po pravici torej naš oča visoko čislajo pratiko ter jo stavijo nad vse knjige, na polico! (Dobro, dobro! Živela pratika!)
Ko je Baltazar končal prvi del svojega govora, vstane eden iz med mlajših Triglavano-vih sinov ter govori tako:
Da je pratika vse hvale vredna, to nam je znano vsem, samo nekaj me moti, kar mi je na uho povedal nekedo, ki je popotoval po svetu okrog. Ali je res, da naša pratika ni izvirno narodna? Tam v Gradci na Nemškem imajo tudi tako, samo v druzem jeziku; pokazal mi je eno, katere človek o prvem pogledu res ne loči od naše. To bi bilo strašno!
Tiho, kaj to tebe skrbi! Naš oča se ne menijo za take stvari. Tako zavrne Baltazar sitneža, ki ga je nepotrebno motil v govoru, potem mirno dalje beseduje: O molitvenih in sploh pobožnih knjigah ni mi pač treba govo-
riti; naši duhovni bratje sami najbolje vedo, kako naj se pišejo. (Dobro, dobro!) Samo nekaj bi hotel opomniti. Kakor v cerkvi, tako naj bosta tudi v mašnih knjižicah spola ločena, zatorej bi svetoval, da se tudi še posebe spišejo za ženski spol. Kedo iz med nas prevzame to delo ?
Jaz «prevzemem», oglasi se nekedo, jaz vse «prevzemem» zastonj, samo da se dobro plača; tudi za srednji spol, če treba! (Dobro, dobro!)
To bi bilo torej preskrbljeno, nadaljuje Baltazar. Nekoliko obširneje pa se mi zdi potrebno govoriti o poeziji. Naš oča, kakor vam je znano, imajo pesmi posebno radi. Treba jim je novih. Pesmi delajo posebno mladi ljudje, zato J'm hočem podati nekoliko dobrih naukov, da ne zaidejo na kriva pota, da ne zagazijo v mlake in močvirje.
Očitno moram povedati, da nobena stvar, dasi imam toliko opraviti, ni mi prizadela toliko skrbi in preglavice. Mislil sem in mislil ter glavo si belil, kako bi mogel človek, kateri pesmi dela, °gibati se reči, ki je posebno nevarna. Znano vam je, ki ste brali tuje pesmi, da skoraj v vsaki Se prepeva ljubezen. Dolgo sem želel in do zdaj tudi upal, da se naša literatura čista in nedolžna ohrani ter se ne oskruni in okuži, kakor druge, s posvetno ljubeznijo. A kako to stvar začeti? Ljubezni je liričnemu poetu potreba, kakor psu Pnlice. Jaz sem sicer svetoval nekedaj nekemu nadepolnemu mladeniču:
Ne poj ljubezni, to nam je ostudno,
Vsak ve, kako se ljubijo dekleta;
Glej, solnce, mesec, ta sta ti predmeta,
Visoka, čista, ta nam poj nevtrudno !
Ali ni to res? A ta paglavec — da bi ga griža! — razumel me je čisto krivo. Naredil je res tri pesmi na mesec in solnce, a kake! Rajši molčim.
Vidim, da ne gre. Treba bode kako drugače to reč začeti. Ljubezen čisto prepovedati pesnikom ni mogoče. Gledimo vsaj, da se tako nevarna, a vendar potrebna stvar samo toliko in tako rabi v pesmih, da se vsaj smrtni greh ne dela, in da more vsaj odrasli človek pesmi brati brez dušne in telesne škode.
Tu moram najprej opominjati in svariti mlade ljudi, kateri se hočejo na ta nevarni pot podati, varujejo naj se in ogibljejo tistega nesrečnega zgleda, ki ga jim je zapustil naš izgubljeni brat, ko je spisal ter na svetlo dal knjigo, polno povestnih, nesnažnih pesmi, knjigo podobno tisti poganski čarovnici Kirki, katera je na strmi skali sedeč se svojim sladkim, zapeljivim petjem k sebi vabila pomorščake, ter jih potem izpreminjala v svinje. Pa kaj bi vam dalje govoril o žalostni prikazni, katera je vam vsem predobro znana; saj ta izgubljena dušica je že odgovor dajala v večnosti!
Poslušajte torej, kako naj bi se po moji misli najbolje delalo. (Čujte! čujte!)
Samo ob sebi se umeje, da ljubezen našega pesnika mora biti vselej nesrečna, nikedar uslišana; izvoljena njegova bodi kamenenega srca, prevzetna in ošabna, tako da ubozega pesnika niti ne pogleda, najbolje pa je, če ga celo ne pozna. (Dobro, dobro!)
Iz tega mu bode izvirala dvojna korist, krvič iz take ljubezni ne more biti greha proti 6. zapovedi božji (To je res! Kako neki?) in drugič, nesrečni, zaničevani pesnik se vsled tega lehko in po pravici vedno joka, zdihuje in stoka; kca so mu bleda, upala, lasje zmršeni, in grede zdaj oči proti nebu obrača, tako da se mu belo vidi, zdaj jih poveša in v tla vbada, kakor bi šivanke iskal; in tako bodo s prstom kazali za njim govoreč: Pesnik je, pojdite mu s pota. (Dobro, dobro in smeh!)
Svojo drago popisujoč naj govori samo o njenih «črnih» laseh, «modrih» očeh in rudečih licih, in če tudi še o njenih zapeljivih — ne, to ne gre! o njenih čarobnih ustnicah, a kar je dalje doli — Bog ne daj. niti besedice ne!
Bližati se sme svojemu idealu samo na deset korakov, o posebnih prilikah sme ji tudi prinesti «robec», ki ga je izgubila na poti, ali »šo-pek« cvetja pomoliti. Kader je posebna sila, dovoljeno mu bodi, dotekniti se celo njene obleke, a života njenega — nikedar, nikedar! Samo v sanjah sme ji časi roko, čelo ali celo
'ec poljubiti.
3°
Po navadi pa naj se pesnik tako vede: po dnevi naj se izprehaja po cvetočih «livadah» poleg sladko žuborečega potočka, trga naj pisane cvetice, plete iz njih krasne vence, katere moči se svojimi gorkimi solzami, — toda ne preveč, ker solze so slane in škodijo cveticam. Po noči pa naj povzdiguje proti nebu zaljubljeno oko ter svoje bolečine bledi luni toži; ali pa tudi, brez spanja po postelji se valjaje, zdihuje in stoka naj, kakor bi ga bolel zob ali trebuh, ter posteljo moči se svojimi gorkimi solzami. Če ne more strpeti, vstane naj, kader luna sije, ter gre z liro pod pazuho pod okno, kjer ona spava, in tam naj prepeva svoje trpljenje, stoka in zdihuje naj, to se ve da tako, da ne zbudi spečih sosedov in da nima opravka z nočnim čuvajem.
Tudi mu ni po polnem prepovedano, da bi ne smel časi iti, če ima za kaj, v gostilno, ter tam piti in peti, a ne preveč razsajati, in vselej pred enajsto uro domov iti. Nikakor in nikedar pak ne sme črhniti besedice, iz katere bi se dalo povzeti, da je kedaj užil kolikaj sreče.
Kar se tiče jezika, priporoča se živo našemu liričnemu pesniku, naj vsako besedo, kolikor more, zmanjša in zdrobi. Tak drobiž je posebno po volji našemu očetu, ker imajo že stare zobe. In res take besedice se nekako posebno prijetno, milo in sladko glase. «Glavica, srčece, ročica, nožica, lasci» — to je tako, kakor bi človeka
dete z mehko ročico po lici gladilo. «Cvetičica, seničica, pastiričica», kaj ni to, kakor bi slišal ščinkovca žvrgoleti? Jaz vsaj moram reči, da so mi nekatero pesem, ki sicer ni imela nobene vrednosti, prikupile samo take besedice. (Res je tako!)
Sicer pa se človeku ni treba preveč truditi. Ako ne more ničesar narediti iz sebe, pa naj skrivaj smukne k sosedu ter vzame, česar mu treba. To se res imenuje tatvina, a mi nismo tako natanko. Naš oča se ne ozirajo preveč Po svetu; zato jim lahko ukradeno pesem ponudiš za svojo. Tako n. pr. še zdaj ne vedo,
«Popotnik pridem čez goro», pesem, ki jo tako radi pojo, je tuje blago; besede prevedene iz nemškega, a napev od note do note po neki narodni pesmi francoski. A tega ni treba praviti nikomur; kaj treba vsakemu vedeti, «kam hodi Jurček po zelje». Toliko za zdaj o lirični Poeziji. — Sedaj pa hočem še nekoliko — a hujte, oče v bližnji izbi so se zbudili; žlice ropočejo in sklede, hajdimo večerjat! Vse za naloga dražega očeta! Bog jih živi! Živeli! Slava!
Toliko smo do sedaj posneli Triglavanove zgodovine z velikim trudom iz starih indijskih vnJig. Ako je s časoma naberemo še za kako Poglavje — preiskovanje je težavno in dolgo-asno — podamo ga rojakom svojim.






Deveta dežela.
(Odlomek.)
Pismo uredniku za predgovor.
Gospod urednik! Ali se še spominjate tistega puščavnika z Golovca, ki vam je pošiljal 'Zono» za «Zvon»? Ali ste si kedaj mislili: Kje Je Negoda? Kaj to, da se več ne oglasi? Težko; brže ko ne, pozabili ste me čisto. Ko ste konci leta 1876 vabili slavno občinstvo slovensko, naj Se naroča na vaš list; ko ste po stari časnikarski navadi, da bi privabili več naročnikov, kazali jim lepo vrsto slavnih pisateljev slovenskih, ki bodejo pisali za «Zvon» — kje je bilo tačas moje ime ? In vendar sem slišal, da se rnoja «Zona» «Zvonovim» bralcem m' zdela najslabše berilo. Lahko bi se razžaljenega čutil, ko bi bil tako natanko kakor so sploh pisatelji, ne samo slovenski. Negoda ima debelo kožo, ka-koršno naj bi imel vsak slovenski pisatelj, ki no<-e hoditi po starih, izvoženih potih; morebiti bi vam bil vendar časi še kaj poslal; saj menim, da z gradivom niste bili preobloženi.
j°s- Stritar-ja zbrani spisi. VI.	3
Jaz poznam naše moči: kedor bi rad kaj pisal, ne zna; kedor zna, pa je prelen.
Zakaj vam torej nisem toliko časa ničesa poslal? Z doma sem bil. Nova mera, zadnje volitve, phylloxera vastatrix ■— slovenskega imena se ne upam zapisati — angleška politika
—	zdaj tudi puščavniki beremo časnike, če tudi malo bolj zastarele — з/кгајсагзке prodajal-nice, slovenski feuilletoni, «umetno vino», «okarina», vse to skupaj mi je že presedalo, prava morska bolezen me je bila prijela: proč, proč, po svetu, kar najdalje moči! V druge kraje, med druge ljudi! Ko sem hodil po gozdu ter iskal pripravne popotne palice, obide me neka čudna misel, polasti se me z vso silo, nisem se je mogel iznebiti. Ko sem še v sami srajci hodil
—	o srečni časi! — slišal sem v starih pripovedkah, ki so mi jih pripovedovali stara mati zapečkom čepe, toliko o čudoviti «deveti deželi». Že takrat sem tako hrepenel po ti deveti deželi! Ta misel me je vedno spremljala. Ko smo se prvič učili zemljepisja , govorili o raznih deželah, kako težko sem čakal, kedaj pride na vrsto tista moja deveta dežela! Prišlo jih je toliko na vrsto, da si nisem mogel zapomniti vseh imen, ali devete, moje devete dežele ni bilo med njimi. Kako rad bi bil vprašal našega gospoda učitelja po nji, ali nisem se upal, naš učitelj je bil strašno osoren mož. S časom, ko se nam je bilo čedalje več učiti, ni čudo, da
nisem utegnil mnogo misliti na svojo deveto deželo; slednjič mi je ta misel čisto zaspala. I edaj pa, kakor pravim, zbudi se mi hipoma, kakor blisek šine mi po možganih, in sklep moj je bil storjen: Hajdi, v deveto deželo! Če prehodim križem svet, saj imam čas. prej ne mirujem, da jo najdem, če je le na tem svetu. In zakaj bi ne bila? Take stare pripovedke niso kar tako; to so stari, obledeli spomini, vsaka 'ma zrnce resnice v sebi. Tega sem bil preverjen; zato sem se pogumno napotil. In nisem se varal. Bil sem v deveti deželi, čudovita dežela!
Gotovo ste radovedni, gospod urednik, kje Je ta dežela in kod se gre vanjo. Lahko bi vam odgovoril, da bi se ne legal: Od Golovca najprej na desno, potem naravnost za nosom, Potlej zopet na levo i. t. d. ali pa: vedno za solncem. To bi, kakor pravim, ne bilo neresnično ali prejasno tudi ne. Zato vam raji na-'avnost rečem, brez šale: Tega vam ne morem, ne smem povedati, zakaj ne? tudi to vam mo-lebiti razodenem o svojem času. Nekako skrivnostno govorim, kaj ne ? Ali tako mora biti; to Je pisateljska zvijača, kar vi, gospod urednik, brez zamere, vse premalo umete. Bralcu je treba radovednost zbujati in dražiti in napenjati, da skoraj poči; radovednost, seveda, ne bralec!
Zdaj vas pa prašam: Ali bi hoteli sprejemati v svoj list moj potopis? Nič se ne bojte,
ker vam ne pošljem precej vsega, naravnost vam povem, vsega nimam še zgotovljenega. Ta misel mi je še le prišla, ko sem bral vaše, — ne zamerite — nekako čudno vabilo. Vendar, ne bojte se, časa imam dovolj, in vesten sem tudi še precej. Sitno res in nevarno je «mačka v vreči kupovati»; vendar svetujem vam, poskusite, ne boste se kesali. Toliko zanimljivega, čudovitega sem videl v deveti deželi, da lahko rečem: Vaši bralci niso še nič takega brali, vsaj v vašem listu ne. Samo bojim se, da mi ne bodo vsega verjeli; ravno «Zvonovi» bralci so strašno kritični, kakor slišim praviti; vsako besedo v vašem listu devajo na silno tenko, drobno ali bi dejal, gosto rešeto. Ali to naj vas ne plaši. Toda kaj bi vas tolažil, govorimo raji o deveti deželi. Presneto ponosen bi bil stari Negoda, ko bi se mu, z vašo pomočjo, posrečilo ustvariti nov «genre-» v slovenskem slovstvu! Izvirnost, izvirnost, ta je nad vse; saj jo tudi vi poudarjate tako pridno.
Torej, gospod urednik, da vas predolgo ne mudim — saj vem, da imate o začetku novega tečaja mnogo opravka in sitnosti, gotovo pa nameravate zopet iznenaditi svoje bralce s kako novo «glavo», kar se meni, zopet brez zamere, zdi čisto nepotrebno; če še tako ukrepljete in prenarejate, vsem nikedar ne ustrežete — torej: pogum! zaupajte staremu, poštenemu Negodi in začnite z deveto deželo!
Prvo poglavje.
Negođa se zbudi v deveti deželi. Čudi se ljudem, ki stoje poleg postelje njegove. Čudi se, kakor se bode čudil bralec, njih jeziku, lepi slovenščini, ki se govori v deveti deželi.
Mislil sem, da se mi sanja! Na mehki postelji sem ležal, z lepo višnjevo odejo odet — tako prijetno nisem ležal še nikoli! Ljudje so stali Poleg moje postelje in pošepetavali si na uho.
Čudni ljudje, kakoršnih nisem še videl svoje žive dni! Petero jih je bilo: moški in ženska, pač gospodar in gospodinja; mladenič, malo holajša deklica in potem še otrok, razločiti nisem naogel, ali deček ali deklica, tako nekako sred-njega spola je bilo, kakor da bi še ne vedelo, na katero stran naj bi se obrnilo.
Kako naj popisujem te ljudi! Ako rečem, da so bili vsi lepi, vsak po svoje, kakor bi si jih slikar izmislil, to je nekaj, ali ne vse. On — kakor si človek more misliti moža, gospodarja, očeta; krepak, razumen, dober; vsako Posebej in zopet vse skupaj v najlepšem soglasji. Ona — tudi tako: žena, gospodinja, mati. On solnce ona luna; on — a kaj bi iskal prilik in podob! on je bil mož, kakor bi moral biti, ona žena; oba skupaj še le popolnoma do-vršen človek. Kaj naj rečem o mladeniči, o deklici? On očetova, ona materina podoba! Oblečeni so bili čisto prosto, vendar tako. da bi si človek ne bi mogel misliti primernejše, rekel bi
3S
skoraj, pametnejše obleke. Mož je nosil nekako srajco, ali kako bi imenoval to obleko, skoraj kakor francoski delavci, temno-višnjevo, čez sredo prepasano, s kratkimi, širokimi rokavi; široke hlače enake barve; na nogah je imel neke sandale ali opanke. Zena je bila v dolgem krilu, ki je, pod nedrijem prepasano, delalo lepe gube po životu, skoraj tako, kakor se slikajo svetnice. Mladenič in deklica bila sta skoraj enako oblečena, samo da je bila njijina obleka bolj žive barve. Gologlavi so bili vsi, in to je bilo prav; škoda pokrivati tako lepe, dolge in goste lase, kakoršne so imeli ti ljudje.
Ko sem jih tako ogledoval, pride mi misel: Glej, Negoda. ko bi bil ti slikar! Rafael ni imel takih «modelov» pred seboj. Nič izmišljati, nič pridevati ali odjemati, nič prenarejati; vse tako, kakor je. To bi bila podoba, kakoršne svet še ni videl. Naslov bi ji dal: Človeška družina. Vseh petero skupaj se je strinjalo v nepopisno lepo celoto; ravno toliko jih je moralo biti, in vsak je moral biti ravno tak; vsaka prememba bi motila blagodejno harmonijo!
Enako prijeten, očesu dobrodejen je bil pogled po sobi. Prostorna je bila in zračna, okna visoka, stene so bile krite s podobami iz poljedelskega življenja: tu se je želo, tu seno nakladalo. tam je sedel pastir z ovcami. Vse to je bilo tako prosto, tako na lahko narejeno, dejal bi: kar tako dihneno na steno. S tem se je
lepo strinjalo vse hišno orodje; soba ш bila prepolna, ne preprazna; vse je bilo tako okusno, tako snažno in vsaka stvar na svojem mestu!
Ko se človek prvič zbudi in zave v kakem tujem kraji, bodi si kmet ali gospod, bodi si katerega koli naroda, menim, da je prvo vprašanje: Kje sem? Tako sem vprašal tudi jaz, nehotoma, ne da bi se nadejal kakega odgovora. Kedo bi pač slovensko umel v tako tujem kraji! Lahko si je torej misliti moje strmenje, ko mi gospodar odgovori v najlepši slovenščini: «Nič se ne bojte, mirni bodite, mož, pri dobrih ljudeh ste».
Rekel sem. da mi je mož odgovoril v najlepši slovenščini; to je še premalo. Lepa je bila ta slovenščina, kakor se pač nikjer ne govori po slovenskih deželah; še več, reči smem, da nisem še nikoli slišal tako lepega, tako blagoglasnega jezika. «.Lingua toscana in bocca romana", sluje za najlepšo govorico na svetu; mogoče, verjetno. Jaz nisem imel še priložnosti slišati toskanskega narečja iz ust Rimljana, ali Pa še bolje pač: Rimljanke. Drugi zopet trdijo, da je španjski jezik najlepši; to se meni ne zdi. Bodi že to, kakor je: nikoli ni še nobeden jezik tako ugajal mojemu ušesu, kakor slovenščina, katero je govoril ta mož, katero sem pozneje Povsod slišal po ti deželi. Čudovit jezik! Tako domač in zopet tako tuj, tako mehak in zopet tako krepak! Znana mije bila do malega vsaka
beseda, a kako čudno jih izgovarjajo in nagla-šajo! Tu se ne pogoltujejo samoglasniki; polno se vsak glas izgovarja; lepo oglajena je vsaka beseda, nobena ne žali najobčutnejšega sluha, in vendar je jezik ohranil svojo prvotno krep-kost. Kjer imamo pri nas slabe samoglasnike ali poluglasnike, govore oni polne glasove. Poleg tega stavijo besede kakor zahteva blago-glasje, tako da njih govor teče silno gladko. Tu ni nikakega zadiranja, tu ni tistega tako zoprnega «sekanja» izvirajočega iz prehudega na-glašanja. Vsi stavki so tako lepo okrogli, vsak se končuje polno in krepko. Skoraj kakor petje doni njih govor, in vendar ni petje; vse je tako prosto, tako neposiljeno, naravno, kakor da bi ne moglo biti drugače. Ali kaj pomaga vse to moje besedovanje in popisovanje; prave besede vendar ne najdem, da bi dopovedal, kako neizrečeno prijeten je ta jezik. Kedör ni slišal po-tokovega žuborenja, gozdovega šumljanja, kosovega petja, zastonj mu vse dopovedovanje!
Prijaznemu bralcu se bode čudno, morebiti celd dolgočasno zdelo to obširno besedovanje moje o stvari, katera njega malo ali čisto nič ne za-nimlja. Ali pomagati mu ne morem; prositi ga moram blagega potrpljenja z mojo gostobesednostjo za sedaj in zanaprej. Vsak človek ima svoje slabosti, svoje «muhe», kako bi jih ne imel Negoda! Ena izmed glavnih slabosti mojih je ta, da imam nekako posebno, rekel bi skoraj
strastno veselje do lepega, mehkega, blagoglasnega jezika. In vprašam, ali je ta moja slabost res tako smešna, otročja, kakor se zdi mnogemu izmed mojih čestitih rojakov ? Ako čislamo vnanjo lepoto na človeku, kraji, na vseh stvareh, zakaj bi je ne ravno v govoru? Ali ni govor ravno najvernejši izraz, odsev notranjosti? Surov človek, surov narod govori naj surovo, zakaj bi ne bil omikan, oglajen, blagoglasen jezik pravo znamenje izobraženega, prosvetljenega, blagočut-nega človeka, in tako tudi naroda? Notranja dušna harmonija naj se kaže v lepo ubranem, harmoničnem govoru! Tako sodi Negoda samotar. ■—-
Kakor sem se jaz čudil, ko sem slišal slovenski govor v tuji deželi, tako se je tudi čudila vsa družina, to sem jim videl z obrazov, da ta čudni tujec, ki je prišel. Bog vedi od kod, govori v njihovem jeziku. Kakor prvo, tako naravno je bilo drugo vprašanje moje, katero sem postavil naravnost hišnemu gospodarju: «Kako se imenuje dežela, v katero sem zanesen tako po nevedoma»?
Mož mi odgovori: «Deveta dežela!»
To je torej deveta dežela! — —
Nekoliko časa smo vsi molčali.
Drugo poglavje.
Kako je Negoda večerjal. Po večerji zve, kedd so ljudje, ki so ga bili vzeli pod streho. Kako Negoda misli in govori o otrocih in pesnikom daje dobre svete, kateri se bodo njim in mnogim drugim čudni zdeli. Nekaj lepih navad v deveti deželi.
Zvečerilo se je bilo. Duri se odpro in ne-kedö poroči, da je večerja pripravljena. Drugi odidejo, gospodar ostane in me vpraša, ali bi se mi ljubilo kaj zavžiti. Mož je namreč mislil, da sem morebiti še preslab, da bi mogel kaj jesti. Motil se je: krepkega sem se čutil in lačen sem bil, kakor morebiti še nikoli. Kaj bi se sramoval? Odgovorim mu, da bi rad jedel, kar imajo. Hotel mi je jed v sobo prinesti, da bi večerjal v postelji, kakor bolnik; jaz bi bil rad z njimi za mizo sedel; radovednost mi ni dala miru. Zdaj še le zapazim, da sem v sami srajci, in ta srajca ni bila moja; taka tančica se ni še nikoli opletala Negodovega života., Ljudje so me bili torej preoblekli, zakaj to? Domišljam se in domišljam; zdaj mi začne svitati v glavi. Boril sem se z valovi, morskimi valovi; otok mi je bil blizu, prizadeval sem si na vse kriplje, da priplavam do njega. Potem, kakor bi odrezal, nič več spomina. Drugo bodo vedeli ljudje. Moža prosim, naj mi da prinesti mojo obleko. Odgovori mi, da ni še suha. «A to nič ne de,» pristavi, «ako želite vstati, tukaj
43 ‘ —
imate drugo obleko, ki je za vas pripravljena.» In poda mi jo; bila je taka, kakoršno je nosil sam, samo še nekoliko lepša, čisto nova. Ko sem dobil svoje prve hlačice, nisem jih bil tako vesel, kakor te obleke. Hitro vstanem ter smuknem v novo oblačilo. Kako je to pripravno, to je vendar enkrat pametna noša, kakoršna sem vedno mislil da bi morala biti, ali svet je nespameten! Ko sem bil oblečen, greva z gospodarjem po stopnicah doli. Zdaj sem videl, da sem bil v gornjem konci hiše, v sobi. katero imajo nalašč za goste, kakor so mi povedali pozneje. V prostorno vežo prideva, iz nje stopiva v ravno tako prostorno sobo. Okolo velike mize, z belim prtom pogrnene, sedela je družina. Mene posade v kot za mizo, kakor za starejšino. Radoveden sem bil. kaj bodemo večerjali. Ko smo bili vsi zbrani, prinese mlada ženska skledo na mizo, potem prisede sama k družini. Zdaj vstane gospodar, ki je sedel poleg mene, in sklene roke. Mi vsi tako za njim. Nekoliko časa molče stojimo, kakor zamišljeni. Kaj so mislili drugi, ne vem, ali so molili, ali kaj; jaz sem dejal sam pri sebi, da je to prav lepa navada. Nato sede gospodar, mi za njim. Kaj je bilo v skledi? Mlečna kaša, prav prava mlečna kaša, «otročja paša»! Zdaj sem bil še le Prav preverjen, da bivam res med pravimi Slo-vani. Dopovedati ne morem, kako dobro mi je to delo, kako z veseljem sem zajemal lepo
— '44
rumenkasto kašo, ki se mi je tako prijazno smijala! In pa lepega belega kruha smo pri-grizovali; bil je rahel kakor «satovje»; samo slovenska mati zna takega peči. Po kaši prinese mati še medti, sira in sirovega masla. Ke-dor ni kaj takega skupaj jedel, ne ve, kaj je dobro.
Prej se je malo govorilo, zdaj pa se vname živahen pogovor. In kaj seje govorilo? O raznih poljskih delih in domačih opravilih; kaj se je delalo danes, kaj se bode jutri. Pri kmetih torej sem bil, pri pravih, prostih kmetih, ki orjejo, sejejo in žanjejo in živino rede. Čudno, čudno! Kamor je človek pogledal, vse je bilo videti tako nekako gosposko, tako plemenito, kakor je pri nas redko kje v kaki bogati gosposki hiši. Taki so torej kmetje v deveti deželi! In kako veselo je bilo vse, kako praznične volje, in vendar je bil danes, kakor sem razvidel iz pogovora, navaden delovnik. Ves dan so delali ti ljudje, ki so sedaj tako čili, tako krepki in zadovoljni, svojega življenja veseli. Če je kje, v deveti deželi je sreča doma, gotovo pa pri teh ljubeznjivih ljudeh, s katerimi sedaj tako prijetno večerjam in se pogovarjam kakor star znanec; jaz tujec iz dalnje dežele- onkraj prostornega morja!
Prav za prav: pogovarjal se nisem mnogo, poslušal sem bolj, pa opazoval sem malega otroka, o katerem sem že prej govoril, rekoč,
da nisem prav vedel, ali je sinek ali hčerka. Pri večerji še le sem zvedel, da je deklica, klicali so jo: «Lilijana» ali «Liljka»; to bode pač žensko ime, tudi v deveti deželi. Lepa je bila, kakor so samo Rafaelovi angeli lepi, in pa živa, zgovorna in radovedna j c bila, kakor so navadno zdravi otroci v oni srečni dobi, ko. čutijo Prvič, da imajo svoje ude, ročice, nožice in jeziček v svoji oblasti. Bila je zdaj tu, zdaj tam, skakala je okolo mize, rekel bi skoraj: obletavala je nas, kakor metulj. Vse vedeti in videti, vse v roko prijeti, potipati in poskušati, za vsako stvar popraševati, povsod vmčs govoriti, prav ali narobe, da le govori, ker je govoriti tako prijetno! Taka je bila Lilijana.
Pesniki, ki nam navdušeno opevate pomlad 'n čuda njena, glejte, tu je pomlad! Tu je vse mlado, vse novo; tu vse klije, poganja, sili na dan; tii je gibanje, tu je življenje, til poezija! P° z ljubeznijo opazuj pesnik in premišljuj, to t* je večna skrivnost; o tem pogledu se oživ-ljaj. pomlajaj se sam; čisti si, boljšaj in blaži srce; očedi se trdosrčne posvetne modrosti! Resnično, resnično ti povem: Ako ne bodeš, kolikor toliko, podoben temu otroku, videl ne bodeš kraljestva prave poezije! Nikoli ni bilo velikega pesnika, pravega pesnika po milosti božji, da bi ne bil hranil v sebi na dnu srca nekaj otročjega. Življenje m' otročje! To nasprotje je vir najlepše poezije. Kedor tega ne
ume, komur se to celo smešno zdi — pustimo ga, veseli se naj svoje modrosti!
Take misli so me obhajale, ko sem gledal ono ljubeznjivo dete; komur se zde čudne, otročje, pomisli naj, da sem samotar, puščavnik, ki mu ni in ne bode nikedar donela iz otročjih ust sladka beseda: oče!
Lilijana me je s konca nekako čudno, plaho gledala; tuja prikazen sem ji bil. Ali otroci čudovito hitro spoznajo, kedö jih ima rad; približajo se mu, sprijaznijo se z njim, bodi si še tako grd; celo dolge, črne brade se ne boje. Tako sva bila tudi z Liljko hitro velika prijatelja. Splezala mi je na kolena, zdaj mi je prestrezala jed, ki sem jo nosil v usta, zdaj mi jo podajala iz sklede. In tako sva se prav dobro imela. Oče in mati je nista svarila, kakor je pri nas navada, ne bodi tako poredna s tujim človekom. In to je bilo meni jako po volji.
Razen družine in mene bila sta, kakor sem rekel, še dva druga, mladenič in deklica, pri mizi. Kedo sta bila ta dva človeka? Sin in hči ne, to sem takoj videl; dasi sta jela, govorila in sploh se vedla kakor vsi drugi. Pozneje sem slišal, da je bil on, kakor bi mi rekli, hlapec in ona dekla. Ali v deveti deželi nimajo teh poniževalnih imen. Njemu so dejali «pomočnik» in nji «pomočnica». Jaz ne morem reči, kako mi je bilo to po volji.
Ko se je gospodarju zdelo, da je čas, vstane, in mi' vsi za njim; bilo je zopet kakor Pred jedjo. Na to se poslovi vsa družina ter °tide; Lilijana je šla prav nerada od mene. Gospodar in jaz sva ostala sama. Vsi so nama Podali roko ter voščili lahko noč. Ko so bili vsi odšli, gre gospodar ter prinese čez nekaj časa posodo zlatega vina, in vsakemu svoj kozarec.
Pri vinu v prijaznem pogovoru sva ostala do kake polunoči.
Kaj sva se pogovarjala, zve naj bralec v Prihodnjem poglavji.
Tretje poglavje.
Negoda pripoveduje, kako je prišel v deveto deželo. Kako vlado imajo Devetodeželjani.
Ce popotnik izgreši pot in pride v hišo, kjer ga ljudje prijazno sprejmö in prenoče, kako ga vse debelo gledal Plaho se otroci od strani ozirajo vanj, kakor da bi bil kaka neznana, divja zver; vse se jim čudno zdi na njem: kako je opravljen, kako govori, kako žlico drži pri večerji. Gospodar ali gospodinja ne čaka, da se oddahne; nadleguje ga z radovednim vprašanjem: Kedö je in odkod, kam gre in pokaj; vse mora vedeti, vprašanje se vrsti za vprašanjem. Čudno se mi je zdelo, da kaj takega nisem našel v deveti deželi. Ljudje so se vedli
in govorili z menoj, kakor da bi bili stari znanci. Nadejal sem se, da me začno izpraševati vsaj pri večerji. Zastonj sem čakal. Ljudje so imeli svoje pogovore, kakor da bi mene ne bilo med njimi. Mlada deklica se je igrala z menoj kakor se svojim strijcem ali ujcem, ki je prišel zopet enkrat svoje sorodnike obiskat.
Ko sva po večerji z gospodarjem sama pri vinu sedela, mislil sem: Zdaj te pa vendar mož v klešče prime, Negoda. Ali možu se ni čisto nič mudilo. Slednjič pravim sam pri sebi: Ako si že ti tako neotesan, da ne veš, kako se je vesti s tujimi ljudmi, moram pa sam začeti. In začnem mu pripovedovati: da sem doma tam daleč, daleč, onkraj morja, od strani, kjer deveti deželi solnce zahaja. Tam je velika dežela, kateri se pravi Evropa. — —
«Tako, iz Evrope ste vi!» začudi se mož. Torej sem vendar pravo žilo zadel; tudi v deveti deželi je radovednost doma.
«Vi poznate Evropo?»
««Po imeni samo, po glasu, tam še nisem bil. Devetodeželjani ne popotujemo po svetu kakor vi; doma tičimo, zato malo vemo, kaj se godi po svetu. Čudna dežela je pač ta Evropa, ako je res taka, kakor se pri nas govori o nji ?»»
«Ali se mnogo o nji govori?»
««Ne da bi dejal; samo kader nimamo boljšega opravka, in to je redkokedaj. To so bolj otročji pogovori.»»
Po daljšem izpraševanji sem zvedel, da je Devetodeželjanom Evropa nekaj takega, kakor je nam deveta dežela. V basnih, pripovedkah ■n pregovorih jo jemljö v misel; vendar ne tako, kakor mi deveto deželo; za strašilo jo imajo otrokom! Čudil se je torej mož in pridno glavo naajal, ko sem mu samo površno pravil, kako je pri oas; najhujšega mu nisem povedal, menim, da ki mi ne bil vsega verjel. Ni se torej čudil, da sem se v tako spačeni deželi naveličal življenja, da sem si želel iz nje, hrepenel po drugem svetu, kjer ne vlada nespamet, ničemurnost, laž in hudobija. Pripovedoval sem mu, kako sem iskal devete dežele križem sveta; kakor sem slednjič obupal, da jo najdem kedaj; kako sem prišel do morskega brega, kjer je ravno velika ladija stala; kako sem v svojem obupu stopil v ladijo, naj me nese kamor koli, samo proč, proč, najbolje na konec sveta; kako je čez nekaj dni vstala nevihta in razrušila ladijo; kako sem v morje skočil, boril se z valovi, da dospem do otoka, ki sem ga videl pred sabo. Že sem po-sezal za vejo, ki je molela v morje, ko me zavest zapusti; valovi so me vrgli na breg otoka, kjer so me pobrali in na svoj dom nesli usmiljeni Devetodeželjani.
Ko sem mu tako o kratkem razložil, od kod sem in kako sem prišel v deveto deželo, imel sem pravico izpraševati ga o razmerah njegove domovine. Zvedel sem najprej, da je de-
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.
4
5°
veta dežela precej velik otok; ali ko ga vprašam, kako se imenuje morje, katero obdaje ta otok, reče mi, da nima posebnega imena, pravijo mu samo morje. Ali kako so prišli Slovani na ta otok? Mož mi ni vedel kaj odgovoriti. Vprašam ga, ali nimajo Devetodeželjani učenih mož, ki se pečajo se zemljepisjem in zgodovino, kakor pri nas. To vprašanje se je možu čudno zdelo; po kratkem premisleku mi odgovori:
«Učenih mož že imamo, prav učenih, ali se zemljepisjem, kakor vi pravite, se ne pečajo; za to ni treba mnogo učenosti. Naša dežela ni tako velika, da bi je vsak odrasli Devetodeželjan dobro ne poznal; kaj je pa še druzega, razen naše dežele na zemlji, zato se ne menimo Mi živimo zase, kakor da bi bili sami na svetu, zadovoljni smo s tem, kar imamo; vse drugo nas čisto nič ne skrbi. Zgodovina, to je kaj druzega; zgodovina nam kaže, kako je nekedaj bilo, in to je dobro vedeti; človeka veseli, ko vidi, kako lepo vse napreduje, kako so ljudje vedno boljši, vedno bolj pametni in pridni, to človeka izpodbuja in v dobrem utrjuje. Kar se imenitnega pri nas zgodi, zapisuje se v veliko knjigo, to je naša zgodovina; vsak Devetodeželjan jo pozna, otroci se je v učilnicah uče. Toda ta zgodovina naša se začenja s časom, ko smo bili že tukaj; ali je ta dežela naše prvotno bivališče, ali smo od kod sim prišli, o tem ne govori; to vprašanje se nam zdi čisto nepotrebno! Da bi
5i
si s tem glavo belili, imamo premalo časa; čas je drag, ljubi moj mož, in človeško življenje je tako kratko!»
Na to sva nekoliko časa oba molčala. Jaz sem mislil sam pri sebi: Čudni ljudje ti Deveto-deželjani! Vendar, kar mož govori, ni tako nespametno, kakor bi kedo mislil. Srečni ljudje! Njih zgodovina jih uči, kako se ljudje vedno boljšajo; kako se vse vedno na boljše obrača; pri nas ni tako. Vendar Negoda ni zastonj prebiral učenih preiskav slovenskih zgodovinarjev in starinarjev. Kakor sitna muha mi je rojilo po glavi učeno vprašanje: Odkod so ti ljudje? Od tega moža ni bilo nič zvedeti. Začel sem torej sam ugibati in ukrepati, in da o kratkem povem, moje mnenje je to: Ko smo bili Slovani se vsi skupaj tam nekje v srednji Aziji doma, ločilo se je nekaj ljudi; potovali so od dežele do dežele, in po kakem naključji so bili slednjič zaneseni na ta otok. Tu so se udomačili, tu so živeli in razvijali se po svoje, brez tujega vpliva. Tukaj torej je pravo, čisto, nepopačeno slovanstvo doma. Njih jezik nima tuje besede, od kod neki? Tu je prava slovanščina doma, tu prava, samorodna slovanska omika.
Kjer prebivajo ljudje, tam je država, tam je vlada. Mikalo me je najprej vedeti, kako vlado imajo Devetodeželjani. Vprašam torej moža:
«Kako pa živite, pod cesarjem ali kraljem, ■ali kako?»
4*
Mož mi odgovori, da me ne ume, kaj mislim ; besed cesar in kralj ni še nikedär slišal. S težka sem mu razložil, kaj je cesar in kralj. Nato mi odmaje z glavo:
«Ne, kaj takega ni pri nas; mi se sami vladamo.»
Ljudovlado torej imajo Devetodeželjani; to je zopet slovansko!
Rad bi bil moža še dalje izpraševal, ali videl sem, da mu že oči skupaj lezejo; pogovor ga ni tako zanimal, kakor mene. Ker sem olikan Evropejec mislil sem si, da ne smem moža dalje muditi, rečem mu torej:
«Pozno je že.»
««Da, spat bo čas.»»
Mož vzame luč ter mi posveti v mojo sobo.
Četrto poglavje.
Negoda pripoveduje, kako ga vesele lepi kraji; rad bi popisal bralcu lepoto devete dežele, ali v sebi ne čuti umetniške zmožnosti. Bralec se bode čudil, da se v deveti deželi živali čisto nič ne boje človeka.
Če mi je bilo kedaj, žal mi je zdaj, da znam tako slabo popisovati, bodi si človeka ali pa kraj. Moje oko vidi lepoto kakor jo more videti menda samo slikarjevo oko; srce moje jo čuti, kakor jo pač čuti samo pesnikovo srce; ali jezik moj je okoren, neukretno je moje pero; to je: Negoda ni umetnik!
Moški svet, zlasti mladi, hrepeni navadno po ženski lepoti; to se puščavniku prav ne spodobi, dasi tudi on loči, kaj je lepo, kaj grdo telo; moje veselje so lepi kraji. Lep je z Golovca pogled, ni da bi dejal, zlasti proti gorenjski strani: ravno, rodovitno polje, zeleni griči z belimi cerkvicami na vrhu in zad visoke, strme planine, to je prijetno, mnogovrstno, sladka paša človeškemu očesu. Ali človek se s časom vsega naveliča. Ko bi bil Negoda premožen človek, časa ima dovolj, popotoval bi po svetu od kraja do kraja, vstavil bi se, kjer bi ga veselilo, bival hi zdaj tu, zdaj tam, dokler bi se mu ljubilo. Vesele me divji, samotni kraji, kjer se človek čuti tako samega, kakor da bi bil edina živa stvar na zemlji. Ali tako veselje ni trpežno; ko sem bival nekoliko časa v takem kraji, začne se mi počasi zbujati hrepenenje po življenji, toži se mi po človeku! Ko zapustivši tak kraj začujem psa, ki laja, petelina ki poje; ko zagledam skromno njivico s podrtim plotom ograjeno, človeške roke sled; začne se mi nekaj gibati v srci, nekaj tako čudnega, tako prijetnega, tako nekako «domače» mi je pri srci! Tako govori puščavnik, ki mu preseda človeška družba, da se je prostovoljno ogiblje! Razmota naj si to in razume, kedor more!
Toda vrnimo se v deveto deželo!
Jutranje solnce mi je sijalo na posteljo, ko sem se zbudil. Hitro po konci in ven pod milo
nebo! — Tu imaš, Negoda! tu imaš pred svojimi očmi lepoto, kakoršne nisi videl nikjer in nikoli. V sanjah si jo videl morebiti, ko si duh, zemeljske teže prost, stvari svoj svet po svojih željah. Tako jasno, sinje nebo, tako čist zrak, tako zelene gorice, tako rodovitno žitno polje L Sumeče vode, bistri potoki se vijo po ravnini, cvetoč vrt je vsa dežela, kar najdalje seza oko; tiči se izpreletavajo in sladko gostole po drevji •—• vse je tako živo in tako mlado!
Kamor je človek pogledal, vse je bilo posuto s pisanimi cveticami, iz katerih so duhtele sladke dišave; čebele so veselo brenčeč rojile po njih in nad njimi so se zibali pisano krilati metulji. Gladke, bele stezice so se vile po zelenem polji med njivami, vinogradi in vrtovi. Tu ni bilo za ped zemlje, da bi ne bila skrbno obdelana. Povsod po polji, po njivah in vinogradih je bilo videti ljudi na delu; njih pesmi so se lepo strinjale s tičjim petjem, ki se je razlegalo po vsi deželi. Vasi ni bilo videti, posamezne so stale bele hiše po kakih sto korakov narazen, vse take, kakoršna je bila mojega gostoljubnega gospodarja; vsaka je bila zase in vendar ne samotna. Vsi Devetodeželjani so si bili, kakor se je videlo, sosedje, bližnji ali dalnji.
S polja krenem proti temno zelenemu gozdiču z meševitim drevjem. Ko sem hodil ob robu gozdiča, kraj šumečega potoka, priskače mlada srna iz gošče. Ko pride do mene, ob-
stoji prijazna živalica ter me začne zvedavo ogledavati in obvohavati. Tu moram omeniti, da sem se oblekel v navadno devetodeželjansko obleko. Živalica je menda slutila, da nisem pravi Deveto-deželjan, zato me je s konca nekako plaho gledala; ali ko je videla, da nisem hudoben človek, zvadila se je takoj z menoj in mirno je stala, ko sem jo z roko gladil po glavi, po vratu. Ko ji je bilo dovolj te prijaznosti, poskoči in skokoma je bila pri potoku, žejo si gasit. Ali ni to kakor v sanjah?
Toda še več! Nekoliko korakov pred mano je kos prepeval na nizkem drevesu. Blizu njega sem bil že, da bi ga bil lahko z roko dosegel; tič se ne gane. Ob deblu na veji zagledam gnezdo; starka je čepela v njem. Radovedno sva se gledala nekaj časa, slednjič si nisem mogel kaj: z roko posežem po nji, vzamem jo iz gnezda kakor kokljo: notri je bilo petero jaječek, potem jo denem zopet nazaj, da se ne izhladi zalega. On je bil umolknil za nekaj časa, ter gledal, kaj počenja ta človek; a ko je videl, da se me ni bati, začel je zopet peti.
Vse to je čudno, kaj ne, ljubi moji rojaki? Srna, divja gorska srna, ki obvohava človeka; tiča, ki se da mirno iz gnezda vzeti in zopet nazaj položiti: to se vam zdi neverjetno, čudovito, mogoče morda samo v deveti deželi! In vendar je vse to čisto naravno; tudi pri nas bi bilo lahko tako, samo da bi človek v svoji su-
rovosti in nespameti ne preganjal nedolžnih živali ; v korist in veselje bi mu bile vse; prostora in živeža je njemu in njim poleg njega dovolj na zemlji!
Peto poglavje.
Negoda se seznani z nekim voznikom. V pogovoru z njim zve, kako se v deveti deželi z živino ravna. Svoje rojake slabo zagovarja.
Ko sem tako pohajkoval ob gozdnem robu, pridem čez nekaj časa na cesto. Cesta je bila lepo gladka, z drobnim peskom posuta in ob obeh straneh z lepim sadnim drevjem obsajena. Kam se pride neki po ti cesti ? mislim si; gotovo do kake večje vasi ali do kakega mesta. To bi bilo zopet kaj novega. Ali na katero stran naj krenem? Ko tako stojim in premišljam, začujem voz, ki je drčal z leve strani proti meni. Tega bo treba počakati, voza še nisem videl v deveti deželi. Že je bil pri meni. Ker je bilo ravno tam, kjer sem stal, malo klanca, ustavi voznik svojega konja, stopi z voza in gre peš v klanec. Ko me zagleda, pozdravi me prijazno, jaz njega. Vpraša me, kam? Odgovorim mu, kakor je bilo res, da sam prav ne vem, kam; da se le tako izprehajam, da sem tujec, ki mu je dežela neznana i. t. d. Vpraša me, ali hočem iti z njim «v vas»; jaz odgovorim, da z veseljem. V tem pogovoru prideva na vrh
klanca. Konj se ustavi sam, midva sedeva na voziček, in ko sva bila gori, konj zopet sam zdirja po gladki cesti.
Zdaj že le zapazim, da mož nima vajetov; rečem mu torej:
«Dobrega konjiča imate, da vam še vajetov ni treba.»
Moj novi znanec me ni razumel, kaj hočem reči z besedo «vajeti». Ko sem mu razložil, kaj menim, povč mi, da je to orodje v deveti deželi čisto neznano in tudi nepotrebno; in tega me tudi precej prepriča. Konju veli, da naj zavije na desno, na levo; da naj se obrne, ustavi, potegne; in kar mu je velel, to je konj mahoma storil; in vse to z nekim posebnim veseljem, kakor da bi hotel meni pokazati, kaj zna.
Na to rečem možu:
«Čudovito lepo ste izučili svojega konjiča, lahko se povsod ponašate z njim.»
A on mi odgovori:
«Kako menite, da naj bi se ponašal? To ni nič posebnega; vsi konji so pri nas taki.»
Nato zopet jaz:
«Zdaj se mi seveda nič ne zdi čudno, da vam pri takem konji ni treba biča.»
Tudi besede «bič» ni razumel. Ko sem mu dopovedal, kolikor sem mogel, kakošen je bič in za kaj je, pogleda me mož debelo, rekoč:
«Kaj, pri vas pretepate živino? In zakaj?»
To vprašanje me je spravilo nekako v zadrego; sram me je bilo povedati mu vso resnico, povem mu je torej samo pol in pravim:
«Pri nas živino tepo, kader noče potegniti ali teči, kakor je treba.»
Da se pri nas živina tudi pretepa iz same surovosti, da človek svojo jezo nad njo razlije in se tako olajša; to sem možu modro zamolčal. Kaj bi bil rekel, ako bi mu bil vse povedal? Že to mu je bilo preveč. Zopet me tako nekako po strani pogleda ter pravi:
«Čudni ljudje! Ali je pa živina pri vas vsa drugačna, da je treba tako z njo ravnati.»
Kar sem mu na to dejal, ni bilo lepo; človek mora zagovarjati svoje rojake, kamor pride, ne pa črniti jih in sramotiti. Ali pri ti priči mi je ušla beseda, ki ni bila na čast mojim rojakom:
«E kaj živina! ljudje so pri nas drugačni, ljudje!»
Nato on:
««Če tako ravnajo, kakor pravite, ljudje pri vas niso pametni, ne zamerite. Saj živinče, samo da je zdravo in dobro rejeno, rado dela, kolikor more. Več pa zahtevati od njega, to ni pravično, in ne samo to, tudi nespametno je. Kedor se svojo živaljo napačno ravna, da jo slabo hrani ali celo pretepa in muči, dela samemu sebi škodo. Tak človek je kratkoviden, slab gospodar. In če so že posamezni tako ne-
spametni, čudim se, da jim občina, država tega ne brani; s tem se manjša narodno imetje. A že to je žalostno, ako se mora kaj takega prepovedovati, ako že vsakemu lastni čut ne pravi, da se ne sme delati tako. Kaj bi pa človek rekel, ako bi ga živinče suvalo, grizlo ali z rogmi drezalo? In vendar žival nima pameti kakor človek, zato bi se ji smelo že prej kaj takega izpregledati.»»
Nato jaz:
«Ali tega pa vendar ne boste tajili, prijatelj, da je nekatera žival hudobna, da ima svoje muhe; kaj z upornim konjem začeti?»
««Jaz še nisem videl take živali, in ako je res kedaj taka, kakor pravite, verjemite mi. mož, da je tega samo slaba odgoja gospodarjeva kriva. Iz mlade domače živali se da narediti vse, kar človek hoče, samo da zna ravnati z njo. Živali je treba odgoje kakor človeku. Ce jo je človek v svoji nespameti slabo vzredil in odgojil, da mu ni pokorna in poslušna, prime naj se sam za uho. Konj gotovo ne pride uporen na svet; človek sam ga je takega naredil.» j
«A kaj storite vi, če se vam zgodi, da konj noče potegniti?»
««Meni se to ni še zgodilo, a ko bi se mi, bilo bi to znamenje, da sem voz preobložil; odložil bi torej, kolikor treba, ali pa druzega konja bi pripregel. Ali še nekaj sem hotel reči. Re-
6o
cimo, da ima žival res časi svoje muhe, ali jih nima človek nikoli? Pravični bodimo in potrpežljivi, kakor smo se svojimi, tako tudi s tujimi slabostmi.»»
«Vi, prijatelj, stavite žival skoraj v eno vrsto s človekom.»
««Ne tako, dragi mož! Dobro smo si v svesti, kaka velika razlika je med živaljo in človekom. Ali zato da je človek srečnejši, da ima vsled svoje pameti, ali recimo svojega boljšega razuma več moči nego žival, tako da mora ona njemu služiti, zato nima in ne more nikakor imeti pravice, da bi delal z njo, kakor se mu ljubi. To bi bila čudna pravica! Bodimo dosledni. Po taki pravici bi smel močnejši se slabšim delati, kakor ga je volja, da celo oče z otrokom! Kam pridemo s tem zakonom? Tudi ljudje nimamo vsi enoliko razuma. Celo takih nesrečnih ljudi je na svetu, pri vas menda tudi, da nimajo skoraj nič pameti, ali pa da se jim je pamet po kaki nezgodi zmedla in skalila; ali nimajo taki nesrečni ljudje pri vas nobene pravice! Ali sme z njimi vsak početi in delati, kakor se mu zljubi? Ako je razum pravici merilo, po tem takem bi ti siromaki ne imeli nobene pravice.»»
«S takimi ljudmi imamo usmiljenje, vsaj zdaj; nekedaj je bilo pri nas res skoraj tako, kakor pravite.»
««Usmiljenje! tako je prav! Ali zakaj pa nimate usmiljenja tudi z živaljo? Ali žival ne čuti bolečine, kakor človek?»»
Öl
Odkritosrčno moram povedati, da nisem mogel možu pri ti priči odgovoriti, kakor bi se bilo spodobilo, in zagovarjati svojih ljubih rojakov, kakor je bila moja dolžnost nasproti tujemu človeku. Kaj mi je bilo torej storiti? Reči mu vendar nisem mogel, da prav govori, da smo mi suroveži, divjaki, ker vendar vem, da smo tako visoko in globoko izobraženi, tako omikani in olikani, da se svetimo in lesketamo kakor gospoda župnika škornje v nedeljo! Storil sem, kar se navadno stori o taki priliki; pogovor sem drugam zasukal.
Šesto poglavje.
Kratek črtež ustave v deveti deželi. Negoda je priča, ko župana volijo in o ti priliki vidi, da imajo tudi v deveti deželi svoje napake.
Ker mi ni hitro kaj druzega na misel prišlo, vprašam svojega znanca, ali ima kaj opravka v vasi. On mi odgovori:
«Kaj pa da, in še prav imeniten opravek imam; danes volimo novega župana. Ker vidim da ste tujec, utegnilo bi vas zanimati, kako se pri nas župan voli. Če hočete, pojte z mano.»
Ta ponudba mi je bila prav prijetna. Po poti ga izprašujem, kolika je njih občina in kako je urejena. Zvedel sem to: Vsa deveta dežela ima sto občin, vsaka občina po kakih sto hiš, ena nekoliko več, druga manj. Središče ob-
62 —
čini je «vas», v nji posluje, če tudi ne prebiva stalno, župan, ki se voli za leto dni. Vsi deželi središče je »mesto« , mi bi dejali glavno mesto, kjer ima svoj sedež deželna vlada. V mestu se zbira vsako leto enkrat vseh sto županov, ki so torej poslanci ali zastopniki posamičnih občin. Ta «zbor» voli vsako leto «glavarja», kateri zvršuje postave in naredbe, ki jih je ukrenil zbor. Na strani glavarju je poseben «odbor», katerega istotako zbor vsako leto izvoli iz svoje srede. Kar je glavar vsi deželi, to je vsak župan v občini svoji. Ta ustava, kakor se vidi, ni kedo ve kako umetna, nič posebnega; toda tega tudi potreba ni, poglavitno je, ne kaka je posoda, temveč kaj je v nji.
Iz tega je razvidno, da je župan v deveti deželi imenitna oseba, tolikanj bolj me je zani-nimala njegova volitev, ki se je imela danes vršiti.
Pripeljeva se v vas. Velik prostor na štiri vogle; ob straneh lepe, prijazne hiše, ene velikosti, vendar ne popolnoma enake; ob hišah spredaj košato drevje v vrsti, tako da je bilo prijetno izprehajališče med drevjem in hišami. Sredi prostora lepa, košata lipa, ki je kaj oblastno razprostirala svoje mogočne veje, in oder je bil napravljen v njeni senci. To je bila vas. Okolu odra je bilo zbranih mnogo mož, in vedno jih je še prihajalo. Pred neko hišo se ustaviva; moj znanec izpreže, izroči konja in voz človeku.
6з
ki je stal pred hišo, potem se napotiva proti zbirališču, kjer se je imel voliti župan.
Možje so se pogovarjali med seboj; tu pa tam je kateri roko podal mojemu tovarišu, in tudi mene so prijazno pozdravljali. Jaz sem ogledoval može, vsak se mi je vreden videl, da bi ga izvolili za župana, tako možati, tako čestiti so se mi zdeli vsi!
Čez nekaj časa potihne šum; na oder stopi mož z lepo sivo brado in dolgimi lasmi; take si mislim stare očake v svetem pismu. Vse je bilo tiho, kakor v cerkvi, vse je oči obračalo v moža na odru. S krepkim, donečim glasom izpregovori:
«Možje! Danes je leto, ko ste me izvolili za svojega župana, danes je konec mojega županovanja. Prizadeval sem si vestno in pravično opravljati svojo častno službo. Ako sem pa vendar kedaj kaj pregrešil v svoji človeški slabosti, sodite me, možje. Kedor izmed vas mi ima kaj očitati, oglasi naj se, stopi naj na oder ter razloži čestitemu zboru, česa me dolži. Možje zato postavljeni bodo sodili.»
Nato umolkne in se ozira po množici. Star mož pomoli roko. Zupan mu migne, da naj stopi na oder. To se zgodi. Starček ogovori množico:
«Možje! Jaz sem menda najstarji med vami, ako meni kedo, da je on, oglasi se. Vendar je še bistro moje oko. Pozorno sem opazoval služ-
bovanje tega moža, in reči moram slovesno pred vami, da v njem nisem našel krivice. Ker se nihče izmed vas ni oglasil, predlagam, možje, da naj občinski zbor izreče našemu dosedanjemu županu svojo zadovoljnost; in v znamenje tega mu podajem slovesno pred vsem občinskim zborom svojo roko.» To starček stori in ves zbor enoglasno pritrdi njegovemu nasvetu. Nato starček odstopi in župan pride zopet na oder ter tako začne:
«Zadnja moja dolžnost in oblast, možje, je ta, da vodim volitev svojega naslednika, novega župana. Prašam vas torej možje, po stari navadi : Kedo izmed vas se oglaša za častno županovo službo?»
Trije možje pomole svoje roke. Zupan migne najmlajšemu med njimi, da naj stopi na oder. Mož nastopi ter ogovori občinstvo:
«Možje! Jaz, ki stojim tu očitno pred vami, ponujam se vam za župana. Obljubljam vam, da hočem zvesto izpolnjevati svoje dolžnosti. Izvolite me, ako se vam vidim vreden te česti.»
Po tem kratkem ogovoru stopi malo na stran, da se umakne županu, ki stopi na njegovo mesto in tako govori:
«Možje, kedor izmed vas ima kaj očitati možu, ki je ravnokar govoril, oglasi se!»
Res pomoli nekedd roko; župan ga pokliče na oder. Mož nastopi in govori tako:
«Jaz sam sem bil priča, ko se je mož, ki se nam je prvi ponujal za župana, nekedaj obregnil nad svojim starim očetom. Oče ga je pra-šal, ko je nekaj delal: Zakaj pa tako? On je nespodobno zavrnil očeta: Kaj vas to skrbi! Reče naj, ako more, da to ni res! — Ker je to tako, možje, pravim jaz, da ta mož ne more biti za župana.»
Nato vpraša prvosednik obdolženca, kaj more odgovoriti na to. Mož reče: «Tako je!» Potem se mirno pridruži množici.
Zdaj pride drugi na vrsto. Njemu se je godilo enako. V kratkem govoru se je priporočal za župana. A tudi na njem se je našel madež. Vstal je mož, ki je govoril tako: «Možje! Ta mož je moj sosed. Nekedaj sem ga prosil, naj mi posodi konja, ker je bil moj nekaj obolel. Odgovoril mi je, da ne more, ker ga sam potrebuje. Potreboval ga je res; ali njegovo delo je lahko čakalo, meni se je mudilo; škodo sem imel zaradi njega. Ta mož ne more biti naš župan!»
Tudi on je bil zavržen.
Tretji še le je bil za vrednega spoznan in enoglasno izvoljen za župana.
Prejšnji župan mu seže v roko v znamenje, da mu izroča županovo čast in oblast. Novi župan se zahvali zboru, potem ga razpusti.
Tako se župan voli v deveti deželi. Ta volitev mi je dala priliko prepričati se, da tudi v
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.
5
deveti deželi ne bivajo sami čisti angelji. To mi je, da naravnost povem, nekako olajšalo staro evropsko srce.
Sedmo poglavje.
Iz tega poglavja bralec zve, kake so vasi v deveti deželi.
Negoda se razgovarja s& svojim znancem o smrtni kazni.
Po volitvi so se možje počasi razšli; nekaj se jih je izprehajalo in pogovarjalo po drevoredih pred hišami, drugi so se razkropili po raznih poslopjih. Jaz sem se še vedno držal svojega prijaznega znanca. Zdaj sem imel še le pravo priliko ogledati si vas; tovariš moj mije razlagal, kar me je mikalo.
«Kaj je ona hiša tam pred nama, ki se nekako posebno odlikuje med drugimi?» vprašam moža.
««To je županija,»» odgovori mi, ««v nji ima župan svojo pisarno in tudi stanovanje svoje, ako hoče. V nji so vsa prostorja, kar jih potrebuje županstvo. Na levi strani od županije stoji knjižnica.»»
«Kaj? knjižnica?» vprašam jaz, kakor da bi ga ne bil dobro razumel.
««Da, knjižnica,»» odgovori mi, kakor da bi se to samo ob sebi umelo.
«Knjižnica v vasi?» čudim se jaz.
««To se vam čudno zdi? Pri nas ima vsaka vas svojo knjižnico. Sploh moram opomniti, da
— 6; —
so vse vasi v deveti deželi enake; kar vidite pri nas, to se nahaja povsod. Ali so pri vas ljudje tako bogati, da ima vsaka hiša svojo knjižnico?» »
«Tega ravno ne,» odgovorim mu jaz ter se popraskam za ušesom. «Ali pa imajo pri vas ljudje dovolj časa, da hodijo brät v knjižnico ?»
««Kedör utegne, tudi lahko pride; a toni potrebno. Vsak gospodar ima pravico izposoditi si na teden toliko knjig, kolikor glav ima njegova družina. Vsako nedeljo se knjige izposojajo in vračajo.»»
«In koliko se plačuje za tako izposoje-vanje?»
««Plačuje? Kaj bi se plačevalo? Knjižnica je, kakor vse naše naprave, občinska last; kedor je torej občan, ima vse pravice do njih. -— Poslopje na desni strani od županije je hranilnica in posojilnica.»»
«Tam ono na levi strani od naji, vidim sam, da je cerkev; cerkve menim, da so si po vsem svetu precej podobne. Ali kaj je pa hiša na levo od cerkve?»
««To je bolnišnica z lekarno in zdravnikovim stanovanjem.»»
«In na desno?»
««To poslopje ima nekako čudno ime, pravimo mu ,stara hiša*. Stari ljudje, ki ne morejo več delati, prebivajo v nji. Vsak občan,
5*
moški ali ženska, ki se zaradi svoje starosti ne more sam preživljati in nima nikogar, da bi zanj skrbel, pride v to hišo, kjer brez truda in skrbi živi do smrti. — Poslopje na desno od naji tam v sredi je učilnica. Zraven nje na desno stoji delalnica.»»
«Kak namen ima ta delalnica?»
««To je tako: če kedo po kaki nesreči oboža, da ne more rediti sebe in svoje družine, ako jo ima, in če ne najde drugje dela in zaslužka, ima pravico priti v županijo ter reči: Trudil sem se in pošteno sem preživljal sebe in svojo družino, dokler sem mogel. Zdaj ne morem več. To in to znam, ali pa: zdrave roke imam, delal bi rad, dajte mi dela.»»
«Tako torej skrbi pri vas občina za svoje ljudi ?»
««Kedo naj bi pa skrbel zanje, ako ne ona? Zakaj pa je človek občine ud, kaj ima od nje, ako nima pravice v svoji stiski obrniti se do nje ter zahtevati, da ona zanj skrbi? Kedor ne dela, naj ne je, to je prav; ali če človek nima dela, dasi bi ga rad, kako bi ne imel pravice zahtevati od svoje občine, da naj mu ga da? In ako delati več ne more in nima svojih, da bi skrbeli zanj , kaj naj stori tak človek ? Je li samo za to občan, da plačuje davke?»»
«Po tem takem pri vas ni beračev, da bi hodili kruha prosit od hiše do hiše.»
««In pri vas je takih nesrečnikov? Čudni ljudje!»»
«In ono poslopje tam na desni od šole?»
««To je pokorilnica. Vanje se devajo ljudje, kateri so kaj pregrešili zoper postave. Zdaj je, hvala Bogu, že več časa prazna.»»
«In kedö sodi pri vas?»
««Za to imamo poseben odbor, porotne može, ki sodijo o manjših prestopkih, prvosed-nik jim je župan. Večji pregreški se sodijo v mestu. Obsojenec se dene v pokorilnico, .kjer mora ostati in delati več ali manj časa.»»
«Drugih kazni nimate?»
««Kake druge kazni? Ali ni to kazni dovolj ?»»
«Smrtne kazni torej ne poznate?»
««Kako to menite?»»
«Da se človek na smrt obsodi.»
««Kaj govorite? Da človek človeka mori? Take postave so pri vas? To je grozno, neverjetno!» »
«Žalostno je res, ali kaj se hoče? Za velika hudodelstva je treba velike kazni; zgleda je treba in strašila drugim.»
««Ali prašam vas, za Boga! kedö pa mori take nesrečne ljudi?»»
«Zato je poseben človek postavljen in plačan.»
««Ali kako je mogoče, da se najde tak človek, ki mu je moči hladnokrvno moriti člo-
7o
veka? Pomislite, kaj je to! Saj je že to strašno, ako človeka jeza, strast tako razkači, da vzdigne roko zoper svojega brata; a mirno, hladnokrvno klati, ubijati človeka, tega vendar človek ne more!»»
«Ali pri vas ni umorov in pobojev?^
««Stari ljudje jih še pomnijo; zdaj, hvala Bogu, ne zgodi se kaj tako žalostnega več.»»
«Potem vam, se ve da, ni treba smrtne kazni.»
««Pri nas je, kolikor se pomni, ni bilo nikoli. — Postava torej pri vas veleva človeku, da naj mori človeka? Kako se to godi? ali sta sama?»»
«Ne, ljudje so zraven za priče.»
««In ljudje to mirno gledajo? nobeden ne skoči ter zavpije: Ne! to ne sme biti?»»
Mož ni vedel, kam bi se dejal; ves z uma je bil, ko je to govoril. Jaz sem bil toliko pameten, da mu nisem vsega povedal, kako se je to še pred kratkim pri nas godilo, in kako se v nekaterih deželah še godi. Ti Devetodeželjani so čudni ljudje! Meni je bil ta pogovor neprijeten; hotel sem kaj druzega začeti; ali mož me ni izpustil.
«Ali pomislite, ko bi se vendar zgodilo, da bi človeka po nedolžnem obsodili in usmrtili! Mogoče je vendar!»
Jaz mu nisem hotel povedati, da se je to res že večkrat zgodilo, in da se vsak čas lahko
— 7i
še zgodi. Namesto odgovora obrnem se ter mu pokažem hišo, ki je bila nama za hrbtom.
«Ta hiša je pač gostilna; saj sva pri nji ustavila.»
««Prav pravite, gostilna.»»
«In ona?»
««V ti je požarna straža z vsem gasilnim orodjem.»»
«In ta v sredi?»
««To je gledišče?»»
«Kaj? gledišče?»
««Da, kakor pravim. Vsako nedeljo popolu-dne se v njem igra!»»
V tem hipu pristopi nek mož k mojemu znancu ter ga ogovori; tako je bilo konec najinega pogovora.
Osmo poglavje.
Negoda se seznani z vaškim učiteljem; daljše besedovanje njegovo o današnjem gledišči; njegova misel, kako naj bi si Slovenci ustanovili narodno gledišče.
Ker nisem hotel svojega tovariša motiti v pogovoru, napotim se sam ogledavat razne občinske zavode in naprave, katere mi je bil naštel; v ti priljudni deželi ti ni treba vodnika. Kamor sem prišel, bil sem prijazno in uljudno sprejet; vse se mi je radovoljno razkazalo in razložilo. Videl sem mnogo zanimivega, mnogo novega; vse se mi je zdelo tako umno in pa-
72	—
metno osnovano in urejeno, kakor si človek le misliti in želeti more! Mikalo bi me povedati vse, kar sem videl in slišal; ali to pripovedovanje bi bilo prvič preobširno, drugič se je pa tudi bati, da bi vseh mojih poslušalcev ne zanimalo vse. Zato hočem za zdaj drugo na stran pustiti in govoriti samo o dveh zavodih, katera mene samega in gotovo tudi večino poslušalcev mojih najbolj mikata.
Bilo je že precej na večer, ko krenem proti učilnici. V veži mi pride prijazna deklica naproti; vprašam jo, kje je gospod učitelj. Odgovori mi, da naj grem čez dvorišče na vrt, tam ga najdem.
To je bil velik vrt. Na eni strani sem vi del razno drevje, sadno in gozdno, mlado in odraslo; na drugi njivice in gredice z vsakovrstnim žitom in različnimi rastlinami, vse lepo urejeno. Na eni izmed teh gredic zagledam moža, ki je pripognen nekaj presajal. Ko mu pridem bliže, spne se po konci ter me zagleda. Pozdraviva se prijazno. Mož se mi je zdel prav tak, kakoršen se nam opisuje gospod Mirodolski. Hitro sva se sprijaznila. Rečem mu, da sem tujec iz dalnje dežele, da bi rad ogledal učilnico. «Polovico je videti tukaj,» odgovori mi ter pokaže z roko po vrtu. «Tu se uči naša mladina kmetijstva, vrtnarstva in gozdarstva. Ljubezen do narave, veselje za delo vcepljamo skrbno v mlada srca. Ta prostor je za igre in razne te-
lesne vaje. Nato me pelje v samo poslopje. Razkaže mi sobe — sami visoki, svetli, zračni prostori; vsak otrok ima svoj posebni sedež, velikosti njegovi primeren, z vsemi potrebnimi pripravami. Po stenah vise lepe poučne podobe. Z veseljem sem ogledoval lepe zbirke raznih drobnih živali, zlasti onih, katere so posebno koristne ali škodljive kmetovanju, potem kmetijskega in rokodelskega orodja za vajo mladini.
Govorila sva o poučevanji. Razen navadnih predmetov, katerih se mladina v ljudskih šolah uči in se bode vedno učila, ker so neizogibno potrebna podloga vsi omiki, potem gospodarstva za dečke in gospodinjstva za dekleta imenoval mi je moj novi prijatelj še predmet, ki je, dasi po moji misli silno potreben, neznan v naših šolah. Tu se namreč uče dečki in dekleta — kako bi pač rekel? — recimo: življenja: kake dolžnosti in pravice ima človek do človeka, v občini, v državi; kako se mu je vesti v raznih razmerah in slučajih, katere nanaša človeško življenje; po naše bi se dejalo: otroci v deveti deželi se uče «praktične morale».
Ko sva bila vse ogledala, vpraša me moj znanec, kaj mislim početi na večer. Rekel sem mu, da sam še ne vem, kaj.
«Ako vam drago, in ako ne veste boljšega, ostanite pri nas. Zvečer pojdeva v gledišče; nocoj se bode igralo, ker je pri nas danes poseben praznik.»
To vabilo mi je bilo jako po volji. Naravnost povem, da me morda nobena stvar ni tako mikala, kakor gledišče v ti čudni vasi. Silno radoveden sem bil, kaj se bode igralo in kako. Tu pa moram še poprej omeniti, da imam jaz svoje posebne misli o gledišči in njegovi nalogi. To je vse prav in lepo, kar se uči, da je umetnost sama sebi namen; ona ima svoje iz njenega bitja izvirajoče zakone, njih se je najprej držati umetniku, zoper nje ne sme nikjer in ni-kedar grešiti. Ali to je tako rekoč samo vnanja oblika, posoda. V ti posodi pa more biti in zakaj bi tudi ne bila? vsebina taka, da človeka boljša in povzdiguje, da mu srce meči in blaži, da mu, po znanem izreku, «strasti čisti». To velja sosebno o dramatiki. Lepa gleoišna igra, zlasti tragedija, taka, kakoršno si jaz mislim, ima v sebi moč in krepost, da blagodejno pre-tresne in očisti človeško srce, kakor nevihta z bliskom in gromom ozračje. Če je mogoče s človeškimi pomočki poboljšati človeka, pripraviti ga, ko je zašel, na pravo pot, odpreti mu oči, da vidi svoje zmote in napake, otajati mu otrplo srce, da začno v njem zopet zbujati se, kaliti in poganjati mehki, blagi čuti, ljubezen, usmiljenje do bližnjega, do svoje rodovine -—-če je, pravim, to mogoče, zdi se mi, da more to najprej lepa igra. Ko bi hotel jaz izpreobr-niti zapravljivca, ki v slabi tovarišiji zanemarja ženo in otroke, kaj bi storil? Spisal bi igro iz
življenja, naslikal bi z živimi barvami njega samega, pokazal bi mu, kako, ko se on dobro ima pri vinu, žaluje in koprni doma uboga žena z otroci, ki so prave sirote — bolje jim, ko bi ne imeli očeta! — če ga ta pogled ne presune, pretresne, izpreobrne, potem je on divja zver, ne človek; in divje zveri ne izpreobrneš, straši jo, kolikor hočeš, z večnim peklenskim ognjem! — ■—• Gledišče, kakor si ga jaz mislim, bodi pravo odgojevališče, kjer se v živih podobah kaže, kakošno je življenje in kakošno ima biti. Gledišče bi imelo biti pravo svetišče, kamor zahaja človek po dnevnem trudu in hrupu, kakor v božji hram, na pravo dušno pojedino, kjer se mu izstradana duša slastno pogosti in napoji z blagimi čuti, plemenitimi mislimi, svetimi resnicami. In kako je v resnici dandanašnji naše gledišče? Jaz ne morem doumeti, kako je mogoče, da država, ki se, mnogokrat po nepotrebnem, vtika in vriva v vse naše razmere in zadeve , ki nam tako rekoč gleda v lonce na ognjišči — kako je mogoče, da ta povsod pričujoča, vsevidna in vsevedna država, trpi, da je gledišče, kakoršno je, prava visoka šola popa-čevanja! Kaj je še, da bi se v naših glediščih, kamor zahajajo žene in otroci, ne smelo govoriti? Kaj je tako nespodobnega, tako nesramnega, da bi se ne smelo v njih očitno, pred vsem svetom kazati ? In po takem se še čudite in tožite, da je mladina, zlasti po večjih mestih, tako
strašno surova, izprijena in popačena! Bežite mi, licemerci, ki nočete videti, kar vidi vsak pošten človek!
Cesar sem pri nas zastonj iskal po mestih, to sem našel v deveti deželi v preprosti vasi. Videl sem tu igro, kakoršna mi je bila že dolgo pred očmi. In take so, kakor mi je rekel moj prijatelj, vse, katere se tu igrajo. To je bilo življenje, to so bile resnice, vse zdravo, pošteno, plemenito, lepo! Tu ni, kakor pri nas, da biva dvojna poštenost, pravica in resnica; druga v življenji, druga na odru. Tu se ne smeši v gledišči, kar je svetov življenji; tu se ne poveličuje lahko-živstvo, izprijenost, prešeštovanje in vse napake.
Kakor igrokaz sam, tako mi je ugajalo tudi igranje. Tu se je vse tako prosto, naravno, rasnično gibalo in govorilo; vse je bilo tako, kakor si človek misli, da mora biti. In kako malo priprav potrebujejo ti igralci in gledišnega orodja! V vsaki sobi, v vsakem skednji, tudi pod milim nebom se lahko igra taka igra, in poslušalec ne bode ničesar pogrešal, na samo dejanje bode pazil.
Ko sem po večerji pri svojem novem znancu v postelji ležal, nisem mogel dolgo časa zaspati. Po glavi so mi rojile misli, zakaj bi ne bilo pri nas tako. Kaj ko bi si mi Slovenci tako nekako poskušali ustvariti si narodno gledišče! Jaz si mislim to stvar tako: Začnimo z malim: ne tako kakor smo začeli. Najprej nam je treba se ve
da iger; ne mnogo ali dobrih. Pustimo za zdaj visoke tragedije —- neslanih burk nam tako ni treba ne zdaj ne pozneje — pišimo igre iz navadnega življenja, da bodo vsakemu prostemu človeku umevne. Zdrave naj bodo in jedrnate, polne krepkega čuta, ki seza v srce; prosto dejanje, malo oseb, da ne bode treba dragih priprav; tudi posamezni prizori so dobri. Potem naj se zbere nekoliko mladih ljudi, ki imajo potrebne zmožnosti, posebno pa pravo, čisto navdušenje. Najpripravniši se mi zde za to dijaki. Se ženskih bi ne bilo potreba; mladi moški prav lahko prevzemö ženske uloge; ti se pridno vadijo in urijo v svojih prostih urah in o počitnicah hodijo od mesta do mesta, od trga do trga se svojim malim a izbranim «repertoirom». Povsod bi bili dobro sprejeti. Tako bi se gledišče ukoreninilo v narodu. To bi bil začetek, vse drugo bi bilo potem lahko. Otročje, morebiti celo smešno se vam zdi? Pa poskusite drugače! Pi'va poskušnja se ni dobro obnesla. Ali hočemo zdaj vse pustiti? Jaz sem prepričan: ko bi se našlo nekoliko takih ljudi, kakoršne imam v mislih; ko bi se dobilo nekoliko takih iger v roke — in zakaj bi to ne bilo mogoče, kaj ni res pri nas človeka, da bi nam kaj takega spisal ? — prepričan sem, pravim, da bi bil to dober začetek, krepka podloga veličastnemu poslopju, katerega hočemo sezidati slovenski Taliji.
Vino.
(Govor v veseli družbi.)
Ko trtica ne bi srca nam grela, Kako bi se človek kedaj veselil?
Levstik.
Pravijo, da se je očetu Noetu. ko je videl o vesoljnem potopu po vodi plavati človeška in živalska trupla, tako gnjusilo, da od tistega časa ni mogel več piti vode. Prosil je torej Boga, naj mu da druge pijače. Bog usliši prošnjo pobožnega očaka; seže v raj in iz njega presadi v to žalostno dolino blago vinsko trto. Kedd bi bil pač mislil, da bode iz te vesoljne nesreče človeštvu izrasla največja sreča, iz puste povodnji — najslajša pijača! Tako pa naj bode, kakor svetla mavra na nebu, blaga vinska trta človeku v tolažilen spomin, da ne bode nikdar več tako velike vode; saj vino in pa voda sta si od nekdaj velika sovražnika. Tudi je vinska trta zares človeku v večje tolažilo, nego mavra na nebu, ki ne mara za njo drugi, kakor otroci in pa — učeni možjč. — Skoraj vse imenitneje iznajdbe so se le počasi razvijale, in nobene ni
So
en sam popolnoma dovršil. Le pri vinu je drugače, in to se mi zdi tolikanj bolj čudno, ker Noe ni bil, da bi dejal, posebno razsvetljena glava; še svojega rokodelstva — bil je namreč tesar za ladije — ni dobro umel, saj mu je moral Gospod vse natanko kazati, kako to, kako ono, koliko naj bode dolga ladija, kako široka in visoka — da bode dobro plavala po vodi. In Bog ve, ko bi se bil izročil ostanek človeštva njegovi razumnosti, kaj bi bilo zdaj z nami? Kako slab prorok in govornik je bil, kaže nam samo sveto pismo, ki pravi, da se mu je vse smijalo, ko je jel govoriti; in le enega grešnika ni izpreobrnil se svojimi pridigami.
V vinstvu pa mu ni bilo treba nobenega posebnega pouka; komaj je dobil trto, in že jo je znal obdelovati tako, da si je že v prvem letu pridelal tako sladkega in močnega, da se ga je nalezel že o prvi poskušnji. Noe torej, drugi oče človeškega rodu, nam je podaril ta dražestni dar, ki je v kratkem dal zemlji vse drugo lice.
Skoda samo, da ni že naš prvi oče poznal te pijače. Ker ni imel druzega opravka, nego izprehajati se po raji ali pa ležati v senci pod drevesom, kakor se mu je ljubilo; ko bi bil imel vino, gotovo bi ga bil pil ves božji dan; in kedo bi pri sladkem vincu mislil na kislo jabolko, bodi še tako rudeče in žareče!
8i
Grki celo trdijo, da jim je sam Bog (Bacchus) prinesel vino; jaz pa mislim, da so ga le od Izraelcev prejeli, in da so le v veseli hvaležnosti boga imenovali tistega moža, ki jim ga je bil prvi prinesel.
Od Grkov so vino dobili Rimljani, in ti so ga se svojim orožjem in svojo omiko nesli po vsem svetu. Kamor so prišli, zasadili so najprej trto; in kakor je nosil vsak Napoleonov vojak maršalovo palico v svojem tornistru se seboj, tako je imel vsak rimski vojak vinsko trto Jv torbi. Z vinom so krotili in izobraževali surova ljudstva, vino je ogladilo jezik divjim narodom, omečilo jim srca in izbistrilo glave. Brez vina ni omike, in brez omike ni vina. V vinu se je razlival nov duh med surove barbarske narode.
Zato pa je bilo tudi po pravici in je še spoštovano vino pri vseh narodih; in ni je morebiti stvari na svetu, ki bi imela toliko čestil-cev in hvalilcev in tako malo zaničevalcev in obrekovalcev, kakor jih ima vino. Mladi in stari, nizki in visoki, modri in norci, vse se vklanja moči njegovi.
Kristus sam ni vedel najti blažje rastline mimo vinske trte; samega sebe je primerjal z njo: «Jaz sem vinska trta, vi pa ste mladike.» In svojo cerkev je imenoval vinograd Gospodov. V «Kangalileji» ga je pil sam se svojo materjo; in ko so ga bili popili vsega, naredil ga je sam
Jos. S tri tar-ja zbrani spisi. VI.
iz vode takega, kakoršnega še ni bilo do današnjega dne in ga ne bode. Zal, da je naš odrešenik s tem svojim prvim čudežem slab zgled dal našim krčmarjem, ki le v tem posnemajo svojega učenika, da vino delajo iz vode — le škoda, da nimajo tiste čudodelne moči! In tako se moramo še dandanašnji pokoriti za blago kapljico, ki so jo pili v Kangalileji!
Kako čast je izkazal Kristus vinu pri zadnji večerji, o tem se tukaj še govoriti ne spodobi! —
Kakor Kristus, spoštovali so vino tudi učenci njegovi. Svet Pavel piše škofu Timoteju: Pij malo vina (naglas je tukaj na besedi vina, kakor uče razlagalci, ne pa na malo). In to zapoved so zvesto spolnovali vsi njegovi nasledniki notri do današnjega dne.
Kako je pil Sokrat, kaže nam slavna večerja, ki nam jo je Platon tako lepo popisal. Takega moža se ta modrijan še nikoli ni izkazal, kakor na tisti pojedini. Akoravno so bili tu zbrani najhuji pivci vse grške dežele, vendar jih je vse spravil pod mizo. Pili so ga po polič na en dušek; Sokrat je vse premagal. Ko se je danilo, ležalo je vse pod mizo; Sokrat sam je stal po koncu kakor Marij na razvalinah kartaških. Zaničljivo se ozira mož okrog sebe; ko vidi, da je vse mirno, korači moško iz sobe, gre k vodnjaku, izplakne si obraz z mrzlo vodo; potem pa. kakor ko bi bil ravno vstal iz po-
stelje, naravnost v šolo učit! — Posnemanja vreden zgled! Pa ne samo pravoverci, tudi krivoverci spoštujejo vino. Martin Luter poje po svoji zarobljeni navadi:
Če vino, ženska, petje te ne veseli,
Ostaneš teleban vse svoje žive dni.
Ali bi vam govoril o pevcih in godcih? Kedo si more misliti te može brez vina? Kedo pozna pesnika, ki ne bi bil hvalil in čislal vina v pesmi in v dejanji? Res je. da Pindar začenja eno svojih glasovitih od, govoreč: Najbolja je voda! Ariston men hydor! To je pa tako čudno, da se mora vsakdo nasmehniti, ko bere te čisto nepoetične besede. Meni vsaj se popolnoma neverjetno zdi, da bi bil mogel tako pameten mož pisati kaj tako neumnega. Mislim torej — in v tem mi bode pritegnil vsak pameten filolog in pošten pivec, ki ima kaj zdrave kritike, da se mora brati vino namesto voda; ali pa je ta oda, v kateri se slavi voda — vsa ponarejena. — Dasi pa vsi čislamo vino, vendar ne ve vsak do 1 dobrega, zakaj ? Možu pa se ne spodobi, da bi kakor ženska ljubil ali sovražil le po slepi simpatiji in antipatiji; nego vedeti mora sam in tudi drugemu povedati znati, zakaj ?
Hočemo torej tudi vino čislati z umom in premislekom; zato pa nam je treba ne samo praktične, temveč tudi teoretične preiskave. Ka-
kor malo kateri stvari na svetu, vinu se ni treba bati natančne preiskave. Stroga izkušnja in pokušnja tega božjega daru nam bode pokazala lepo dišeč venec blažih lastnosti, kakoršnih nima nobena druga rastlina na zemlji.
Ali imam jaz ravno dovolj izkušnje za tako preiskavo, tega ne vem, dobro voljo vsaj imam gotovo. Torej začnimo!
i.) In vino veritas, v vinu je resnica. Tega, kakor je videti, ni vedel Pilat, ki je tako skrbno popraševal po resnici. Vedo pa to današnji modroslovci in drugi učenjaki, kateri tako radi iščejo resnice tam, — kjer biva — v kozarcu.
Če pa stari latinski pregovor morebiti pravi, da v vinu je resničnost, odkritosrčnost, torej je pa ravno tako resničen.
Vino otaja človeka, če je še tako trd, razveže mu jezik in pomaže in ugladi mu ga, da mu gladko teče. Vinski človek govori več v eni uri, nego sicer ves teden. Skrivnosti, ki so se mu bile prisušile na dnu srca, odmoči vino, da mu splavajo na vrh in na zadnje šinejo skozi usta. Marsikoga je ta vinska krepost spravila že v temno luknjo, ali pa ga celo povzdignila za seženj nad zemljo!
Akoravno pa je to žalostno za tiste, katere zadene, vendar človek ne more kaj, da ne bi želel, da bi se še malo bolj pilo po svetu, nego se že pije; in kedö ve, ko bi pilo vse
vprek, ali bi ne izginila iz sveta nazadnje vsa laž, hinavščina in potuha! Treba bi pa bilo za to veliko sodov vina!
2.	) V vinu je modrost in učenost. Zato so stari Nemci, kakor nam pripoveduje Tacit, svoje najimenitniše sklepe sklepali pri pijači. Marsikateri, ki trezen ne ve, koliko ima palcev na svojem životu, modruje silno umno pri vinu. Tu so mu hipoma razkrite in razodete vse skrivnosti na nebu, na zemlji in pod zemljo. Koli-krat so bili pri vinu poplačani vsi državni dolgovi! Pri poliči umno vodi krojač ogromne vojske, krotki rokovičar razruša trdnjave in mesta, pri vinu govori naš kmet nemško, in nemški francosko, kakor bi rezal. Poznal sem kmeta, ki je bil po naravi tih in molčeč, tudi za prav pametnega niso ga imeli. Ko se ga je pa nabral in nalezel v nedeljo večer, zdajci je stopil sveti duh vanj, začel je govoriti, pridigo-vati in prorokovati, da se je kmalu vse topilo v solzah in v vinu! —
3.	) V vinu je srčnost in hrabrost. Marsikomu, ki ima trezen žolča toliko, kolikor pol leta stara jarčka, ki bi se se zajcem ne boril — njemu v veselem društvu vstaja greben; repenči se in zabavlja ter viha si rokave do komolca ter izteza roke, kakor bi se hotel spraviti nad samega peklenskega sovražnika.
Iz vina se je navzel navdušenja in srčnosti, grede v krvavo vojsko marsikateri vojak, ki
doma ni videl krvi, če ni komii iz nosa tekla, ali pa se ni kuhana kadila v skledi na mizi.
V vinu si išče moči učenec grede k trnjevi preskušnji, in kmečki mladenič na teški poti, ko gre snubit.
Kaj počenjajo korenjaki naši, ko so jih vzeli na vojsko? Malo prej še so se jim tresla srca, kakor šiba na vodi; v vinu pa so našli moštvo in junaštvo; po vasi vpijejo in razsajajo, vriskajo in pojo, in gorje mu sovražniku, ko bi jih zdaj srečal! Kaka srčnost in bojaželjnost je v našem dražestnem «dolenjcu» (Bog nam ga daj obilo in pa dobrega!), to pričajo le prejasno po nedelji tisto jutro potrta rebra in krvave glave vse vprek po naši miroljubni domovini.
4.) V vinu je ljubezen in prijateljstvo. Za mizo pri vinu se ima vse rado. Kakor v vodi sol, tako se raztopi v vinu vsa jeza, vse sovraštvo. Pri vinu so si vsi prijatelji, pri vinu se ljudje pobratujejo (treznim jim nikoli ne pride ta lepa misel!), pri vinu se vse objema in poljublja, zdihuje in joka iz zgolj veselja in ljubezni. Pri vinu je pel nemški pesnik slovečo pesem: «Vas objemljem milijoni, vsemu svetu ta poljub!» — Koliko ljubezni se je pričelo pri vinu! Til izgine vsaka napaka, vsak madež z dekliškega obraza; pri vinu je vsaka lepa, ki ravno sedi na naši strani, in vredna dejanske ljubezni. Koliko zakonov je sklenilo vino, in Bog ve, kako bi se brez vina množil človeški rod na tem žalostnem svetu!
5-) V vinu je domoljubje. To resnico je posebno dobro spoznal naš mogočni sosed, ki ga tako pisano gledamo. Ker je videl, da njegovi sinovi ne gore zadosti za svojo domovino, da so jim bolj mar druge reči, ki jih potrebujejo za vsakdanje življenje, napravljal je o vsaki priložnosti velike shode, pri katerih so jedli in pili, govorili in peli, budili se in zabavljali svojim nasprotnikom. Posmehovali smo se jim, zdaj pa vidimo, kaj je prišlo iz pitja, petja in vpitja. Bog nam daj tudi kaj enakega.
Pa saj smo tudi že na pravi poti. Tudi naši veljaki, ki jim je posebno mar zbuja narodnega, domoljubnega duha, kedar le utegnejo, napravijo kako narodno veselico, in mora se reči, da naše vino dela čudeže. A ne samo naše, tudi dunajsko. Videl , sem tri možč (tega pak je že dolgo!), ki jih je bila poslala naša dežela, da naj zanjo govore v zboru mož, ki delajo zakone za vso državo. Bili smo zbrani pri vinu. Lepo je bilo slišati, kako sta dva, stara cesarska služabnika, od katerih nismo pričakovali Bog ve kaj, eden za drugim s polnim kozarcem v roki, z okornim jezikom, vajenim le uradne nemščine, govorila domoljubne besede; srce nam je poskakovalo od veselja, ko je njih tretji, ki smo vanj že zdavnej se zaupanjem in mladostnim navdušenjem oči imeli obrnene, lepo, «kakor bi rožice sadil», govoril navdušene besede, govoreč, da mu je mati Slovenija naro-
čala, ko je odhajal na Dunaj, naj nas pozdravi, zveste njene sinove, spominja naj nas, da ji ostanemo zvesti. Tako so govorili možje pri vinu. Sli so — in od tistega časa niso, mislim, več pili, kajti iz njihovih ust od tistihmal ni bilo več slišati moške besede!
Poznal sem mladega moža, ki je bil sicer pošten človek, ali vse mu je bilo bolj mar, nego domovina. Ko je pa sedel za mizo pri poliči, tedaj se mu je začelo tajati srce; pri tretji merici je umolknil in začel strmo gledati, kakor zaboden vol. Čez nekaj časa začne kruliti, s pestmi pretiti, pri četrtem se kremži, kakor bi hotel kihniti, ihti in zdihuje: O domovina, domovina, ti nesrečna domovina! in vmes pa kolne in roti sovražnike njene; pri petem pa se začne tako milo jokati, da bi skalo omečil!
б.) V vinu je poezija. «Le začniva pri Homeru!» Kedo mi ve imenovati poeta, ki ne bi bil vinski bratec! Pevec je pivec; kedor poje, rad pije. Pevcu se ne more očitati hujše, nego če se mu pravi, da je voden!
A res, kje bi se pa človek dandanašnji mogel navzeti pevskega duha v tem pustem, praznem, dolgočasnem življenji, če ne v vinu! Vino, dejal bi, razlije po vsem svetu neko čudovito svetlobo, da se blesti in sveti, kakor v jutranji zariji. Nobena stvar se tu ne vidi v pravi podobi, vsakemu človeku obdaja glavo rajski svit, «nebeška glorija», kakor svetnikom v pratiki.
8g
Vinski duh prijetno omami dušo, da se polagoma dvigne nad to ubogo zemljo, kjer gleda rajske podobe; in blagor njemu, kateremu je dano, da zna praviti, kar je videl tam gori, nam siromaškim zemeljskim sinovom! Njega imenujemo poeta. —
7.) Vino ima zadnjič lastnost, ki ga še prav za prav povzdiguje nad vse darove, ki jih je stvarnik podaril človeku, da more prebivati na svetu.
Stari pesniki nam pravijo, da človek, ki pride na oni svet, predno stopi v raj, dobi požirek čudodelne vode, katera, kakor bi trenil, izplakne mu ves spomin poprejšnjega življenja. Ne vem, kako je na našem onem svetu, a jaz vsaj si ne morem misliti tam pravega veselja, dokler človeku količkaj spomina ostane na bedo in hudobijo, ki jo je tako dolgo gledal na svetu!
A bodi že tam na onem svetu, kakorkoli; ko bi se na tem svetu že dobila taka vodica
—	to bi bilo zdravilo nad vsa zdravila. A bodimo zadovoljni s tem, kar imamo. Vino ima moč, da, akoravno ne zamori, vsaj za nekoliko ur omami in potolaži črva, ki gloje srce, «od zore do mraka, od mraka do dne.»
Kmet, ki mu prodajajo zemljo, ker ni mogel plačati davkov, pobit, potlačen tava v krčmo
—	še mu upa krčmar, — toliko bode menda vsaj ostalo od kupa — zvrača polič za poličem;
go
vinski diih mu omami glavo — ne vidi tu objokane žene, ne sliši tu ubozih otrok, ki prosijo kruha! Pozabljeno je vse gorje —• srečen je in vesel, smeje se in «kvanta,» poje in pleše — tako, da ga je žalostno videti!
Z vinom si izpira žalost kmečki mladenič, ki so ga vzeli na vojsko, ko se loči od svojega dekleta; ko zapušča očetov dom, kjer je živel srečen, vesel in prost, kakor mlado žebe na paši. V vinu si je potopil žalost, ki mu je hotela razdejali srce; vriska in uče, da se razlega daleč po vasi!
In ti, ki si bil šel v mladih letih že po svetu! Veselo so ti tičice pele jasno in bistro, ti je sijale oko, kakor sinje nebo nad teboj; duša ti je bila mirna in čista, kakor kristalno jezero. Ukalo ti je srce — polno vere, upanja in ljubezni! Kedor te je srečal, vsakega bi bil hotel pritisniti na bratovske prsi! — Nagnil se je dan — prišla so leta, ki jim praviš: Niso mi po volji! — Četrtič ti je palo zagrinjalo v žalostni komediji, v kateri si gledalec in igralec, žalosten igralec, še žalostneji gledalec! Pogledal si bil v temne globočine človeškega življenja, na dno človeškega srca — o žalosten pogled! Videl si, kako je jemal tisti, ki ima devetindevetdeset ovac, svojemu sosedu edino, s katero je redil, kakor je mogel, sebe, ženo in otroke! Videl si, kako je on, ki ima dve suknji, svojemu bratu, ki nima nobene — slačil srajco!
9I —
Videl si, kako je izdajal brat brata, in mati je stavila svojo hčer na razpotje! Videl si rudeče jabolko in se ga veselil; ko ga pa načneš, privali se ti iz srede grd, debel črv, in krog njega gnoj in smrad!
Videl si moža tega in onega in mislil si: Hvala Bogii, da imamo še te, trdno stoje, kakor
siva skala v morji, «si fractus illabatur».........
Pristopil pa je izkušnjavec, ponujal je temu to in onemu ono — in pokleknili so pred njim in ga molili — vsi zaporedoma. Ti pa si se obrnil v stran, šel si ven in milo se zjokali
Videl si povsod licemerstvo in potuho, sa-mopridnost in sovraštvo, zatiranje in krivico od vzhoda -— do zahoda! To ti je zgodaj zgrban-čilo lice, ubelilo lase, posušilo in skrčilo srce. Išči si zdravila, krepčaj se, da se privlečeš do odločenega časa!
Zahajal bodeš sleharni večer samec v krčmo; vesel šum, kakor v čebelnem panji, je krog tebe. Ti pa se tiho stisneš v kot, rudeče vince stoji pred teboj, srčeš ga, kozarec za kozarcem; prijetna gorkota ti oživlja otrple ude, jasni se ti oko, na temnem obnebji se ti prižiga počasi zvezdica za zvezdico, prijazni, sladki spomini iz žalostnega življenja, gledaš jih z mokrim očesom. — In zdaj se ti zdi, kakor bi slišal čudne, čudne glasove — o ■— zvenenje, kakor na božični večer, in orgle in cerkveno petje! O sladki domači, skoraj pozabljeni glasi! Taja se ti srce.
smehljajo se ti usta — srečen si — kolikor moreš biti srečen!
Prijatelji! poznal sem dva moža, pošteni duši — kakoršnih ima malo svet! — — — Imela sta oba eno slabost, vina nista pila. Najljubša pijača je bila enemu črna kava, enemu pa bela! Dejalo mi je nekaj v srcu, ko sem ju gledal pri taki, nevredni pijači, da to se ne more dobro iziti. Prišlo je prej, nego sem se bal! Eden je skočil v vodo — drugi pa si je prerezal vrat! — — —
Zakaj nista vina pila! Se dandanašnji bi morda veselo v strahu božjem služila cesarja. In Bog ve, ko bi se bila hlinila in slinila, klanjala in lizala — Bog vedi, kaka sreča bi ju bila še doletela!
Zatorej, bratje! čestimo vino, hvalimo ga in pijmo! V vinu je, kakor smo videli, resnica, modrost, srčnost, ljubezen, domoljubje, poezija in zadnjič pozabljenje vsega hudega: v vinu je sreča!
Zatorej še enkrat, pijmo ga močnega in obilo!

Želodec.
(Govor v veseli družbi.)
Tisoč in tisoč let že si prizadevajo učeni možje, da bi potrebili in pomeli iz sveta vse vraže in babje vere, katere mu, kakor grde pajčevine, preprezajo vsa kota. Saj veste, kako neprijetno se zdi človeku v zanemarjenem stanovanji, polnem prahu, smeti in pajčevin. Meni so nad vse zoprne tiste umetne mreže, ki jih prede natihoma odljudna, hinavska in krvoželjna žival ter jih nastavlja nedolžnim mušicam, ki se tako brez skrbi vesele svojega kratkega življenja.
Dasi pa je že toliko potrebljene te sitne navlake, ostalo je je vendar še dovolj; zato naj vzame, kedor utegne, ometalo v roke in ne mirujmo prej, da bode vse čisto, pometeno in osnaženo, kakor po pravi krščanski hiši tisti večer pred velikonočno nedeljo.
Tega dela, odpravljati, s korenino rovati prazne vere in poravnavati krive misli, tega Heraklejevega dela se čem lotiti tudi jaz, dasi
9+
me ne prištevajo sedmim grškim modrijanom, zdi se mi celo, da še tistim petindvajsetim (ali koliko jih je?) slovenskim ne, ki jih mislijo zdaj na Dunaji pri Abelu Lukšiču pritisniti na po-pir, ter razposlati jih po strmečem svetu.
Namenil sem se za danes obdelovati predmet, ki zadeva vsakega; če dobro izvedem svojo nalogo, dosegel bodem dvoje: poravnal bodem krivico, ki se je do zdaj godila nekomu, in postavil tega pregnanca na staro mesto, zraven pa bodem rešil tudi neko imenitno vprašanje, ki je dozdaj učenim belilo glave.
Da sem se pa lotil ravno tega predmeta, namreč želodca, to ima še nekaj posebnega v sebi; govore o želodcu, mislim, da me morda vendar ne bode motil vrag, da bi zašel na ljubezen, tisti prepovedani pašnik, katerega se je našim pisateljem bolj bati in ogibati, nego kozlu sosedovega zelnika. A dovolj uvoda -— začnimo!
Ko so modrijani dokazali, kaj je in kakošna je duša človeška, po tem so pa tudi preiskavah, kje stanuje. Na to vprašanje, ki se mi zdi silno imenitno in vredno, da si z njim glavo ubija, kedor utegne, odgovoril je nekdaj naš učenik, ki je nas pripravljal na gimnaziji, da bi bili vredni stopiti v svetišče modroslovja, da človeška duša čepi v glavi zadaj v nekem kotiči, ki se mu pravi po nemški: Zirbel, beseda, ki je nisem slišal nikdar prej, ne pozneje. Ta odgovor mi je bil po volji, in več nisem iskal dušnega
stanovanja. Mislil sem si jo, kako tu sedi, kakor Souffleur v svojem kotu, in da od ondod vlada in vodi ves život, razpošilja povelja posameznim udom in prede in tke tiho tanke misli noč in dan.
Drugi pa zopet trdijo, da človeška duša prebiva v srcu. Te misli so posebno ženske, pesniki in sploh zaljubljeni ljudje. Ko bi vprašal katerega takega, kje stanuje duša, gotovo bi pogledal, kakor umirajoče jagnje, zdihnil ter roko položil na levo stran, kjer mu bije srce.
Akoravno pa je to lepo slišati, vendar ni resnično; človeška duša ne prebiva ne v glavi ne v srcu; da nas ne zavede predaleč ta preiskava, povedal bom takoj glavni vzrok, zakaj ne more duša stanovati ne v srcu ne v glavi.
Očita se namreč — in če gledamo njihovo dejanje, očita se po pravici, temu, da nima glave, onemu, da nima srca. dušo pa ima vendar le vsakdo. To je razvidno že iz tega, da se taki najrajši rote in govore: Pri moji duši! Kako pa more duša prebivati v udu, ki ga nima vsak človek? In pa še to: duša, kakor kraljica, mora stanovati v središči svojega kraljestva; to pa ni ne glava, ne srce — to središče je: želodec! Želodec leži v sredi život, kakor Dunaj sredi avstrijskega cesarstva. Da nima želodca, ni se očitalo še nikoli nobenemu človeku na svetu. Želodec ima vsakdo, dobrega ali slabega, nekateri še predobrega, ki mu ne
more dajati dovolj opravka. Želodec torej je pravo dušno prebivališče. Ta resnica se mi zdi tako jasna, tako očitna, da ne urnem, kako je ni še nihče dozdaj izgovoril; ne potrebuje torej dokazov. Akoravno pa je reč že pribita, bom jo še privezal, da bode še bolj trdna in gotova.
Že etimologija želodčeva bi utegnila pripraviti mislečega človeka na pravo pot. Besedo želodec izvajajo jezikoslovci po svoje, jaz pa po svoje. Nekedaj sem iskal želodcu korenine v želodu, ker so, kakor trdijo latinski pesniki, naši predniki v zlatem veku zobali želod za hrano, kakor ga še dandanašnji zobljejo in se o njem dobro rede na Hrvaškem — ščetinarji! Moj prijatelj, bistroumen filolog, jemal je pri razlaganji tega imena tudi hrano za podlogo, le drugo, bolj slovensko narodno, ki nam služi še dandanašnji, namreč zelje; z bi se omečil sčasoma v želodcu v ž, kakor se pravi zelo in želo. Kakor pa že človek vedno bolj napreduje v svojem znanji, tako mi ni zdaj več po volji ne ena ne druga etimologija; našel sem veliko boljo, in mislim tudi edino pravo. Želodec izhaja iz želje, želodec je pravi sedež vsega želenja in hrepenenja! Tega mi ne bode ometal, kedor je že kedaj stradal. Želi in hrepeni pa le duša, ergo: stanuje duša v želodcu.
To se ve da bi imel tu še drugo etimologijo, kakor nalašč za svojo trditev, namreč naravnost iz nemške duše, ki se ji pravi seele
(žele), in želodec bi bil postal iz seele, kakor žegen iz segen, po tem takem bi imel želodec že v imenu dušo v sebi; ali zoper to izvajanje upira se moje rodoljubje, ker nikdar ne pripustim, da bi imel slovenski želodec v sebi nemško dušo! Glavni dokaz pa je ta. Želodec ni samo geografično središče, nego tudi v resnici glavni in najimenitnejši ud človeškega telesa. Koliko je ljudi na svetu, ki jim ne pride na misel leto in dan ne glava ne srce; oni ne skrbe za njijino hrano; še ne vedo, da ju imajo; in pri vsem tem se dobro počutijo. Kedo je pa kedaj že pozabil svoj želodec? Poskusi! pusti ga z nemar, ne skrbi zanj tri, štiri dni, in videl bodeš — ali prav za prav nič ne bodeš videl; četrti, peti dan, bode ti črn svet pred očmi — in skoraj bode konec vsega tvojega veličastva!
Pa naj mi zdaj pravi še kedö, da želodec ni poglavitni ud človeškega telesa! Da pa duša stanuje v najimenitnejem delu svojega posestva, tega pač ni treba dokazovati. Želodec je kakor velika kuhinja, v nji sedi duša in pripravlja, kuha in preceja potrebno hrano za ves život; kar pa je nepotrebnega, iztrebi iz trebuha. Iz tega, da je želodec pravi dom, rekel bi hiša dušina, trebuh pa njeno dvorišče, iz tega izhajajo mnoge prikazni, ki si jih človek ne more razlagati drugače. Poznal sem moža, prav pametnega človeka, ki je imel navado, da je vselej, predno je izvrnil kozarec, zaklical:	Duša
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.
7
9S
beži, ploha gre! To se je meni zdelo se začetka prav čudno, in dolgo sem si ubijal glavo, kaj pomeni to svarjenje duše, da se naj umakne, ker bil je ta mož, kakor sem rekel, pameten, in ni je dal z lahka od sebe nepotrebne ali pa še celo nespametne besede. Zdaj se ve da to urnem, in z mano vsak, kedor je pazljivo poslušal razlaganje moje. Naš kmet pravi: Kruli mi po želodcu; kedo kruli? Kedo drugi, nego duša? Zato pravi na to: Treba bode kaj v želodec vreči, da se duša potolaži, ali pa da se duša priveže. Mislim, da to je vendar dovolj jasno! Zdaj, ko to vem, urnem tudi tisto čudno razlaganje prej omenjenega profesorja, kako je to, kedar je človek lačen. Ce je želodec prazen, dejal je, drgne se v njem stena ob steno, kakor mlinska kamena, kedar poteče žito; in od tod tisti čudni hrup, ki se razlega po trebuhu. To razlaganje je pa le na pol resnično: kajti to godrnjanje in kruljenje izhaja le od duše, ki je v stiski. Želodec je torej najimenitejši ud našega telesa in pravi dom naše duše. Iz tega pa se vidi, da se je godila dozdaj želodcu velika krivica. Kolikokrat se imenuje glava, kolikokrat zlasti srce v navadnem in višjem govoru, želodca pa se nekako sramujemo. Dolžnost vsakega pravičnega človeka je torej skrbeti in prizadejati si, da se poravna ta krivica, ki izvira iz grde nehvaležnosti človeške. Ne recimo torej, ko vidimo, na pr. uradnika, ki se hitro dviguje
od stopinje do stopinje:	Ta ima dobro glavo!
recimo raji: Ta ima dober želodec! Na mesto: Moje srce, rekli bomo često bolje: Moj želodec hrepeni po tebi. Marsikomu bi dejali bolj resnično : — Imam te v želodcu — nego: v srcu! Posebno pa naj si prizadevajo pesniki, ki imajo toliko opraviti se srcem v svojih pesmih, da s časom uvedejo pošteni želodec na zasluženo častno mesto. Res, da je želodec malo bolj okoren v verzu nego srce; zlasti zato, ker mu ni lehko najti pripravne rime — jaz vsaj ne bi vedel hitro druge nego godec in sodec.
Siromaku glasen godec
Gode dan na dan želodec.
Ali pa:
Prazen predal, prazen sodec,
Prazen žep je in želodec.
Ali v tem vem pesnikom dober svet. Po zgledu nekaterih naših pesnikov, tistih namreč, ki pravijo množ, namesto množica, pišejo naj namesto: želodec — želod, in kakor bi mahnil, odpre se jim dolga vrsta najlepših «stikov» moških in tudi ženskih, če sklanjajo besedo.
Na primer v zaljubljeni pesmi bodo mogli peti:
Če pa pojdeš rds od tdd,
Koder bo te vodil pdt,
Ljubica, povsod, povsod,
Spremljal bo te moj želod.
V veseli pesmi pri vinu:
7*
IOO
Pijmo ga do konca soda!
Vsake kapljice je škoda,
Vino ugasi, ne voda
Želje mojega želoda.
Narodnjaki naši bodo peli po krčmah:
Mili moj slovenski rod!
Kdaj ti konec bo nezgod?
Kdaj boš, kdaj, sam svoj gospod?
Za-te bije moj želod.
Tako i. t. d. cum gratia in infinitum.
A take reči prepustimo le pesnikom, ti bodo že vedeli pomagati si dalje; premišljujmo raji, kaj se nam je učiti iz te resnice, ki jo je čutilo že in jo še čuti toliko ljudi, izgovoril pa in dokazal sem jo prvi jaz. (To pa je tolikanj bolj ginljivo, da se ravno jaz poganjam za želodec, ker ravno moj mi prizadeva mnogo preglavice.) Prijatelji! če je želodec, kakor smo videli, pravi dom naše 'duše , tedaj pa je naša prva sveta dolžnost, da ji prijetno delamo to stanovanje, kolikor je moči. Saj, če je želodec v dobrem stanu, če dobiva obilo, česar potrebuje, tedaj je duša zdrava in vesela, in neka posebna radost se razliva iz želodca po vsem životu notri do las in nohtov. Če pa želodec ni, kakor bi moral biti, tedaj pa je duša vsa žalostna in pobita, ves dan tarna in otožno poje v eno mer, kakor jesen samoten čmrl v mahu. Ko pa ji je le prehudo, zapusti na zadnje neprijetno stanovanje ter preseli se drugam. Zdaj zabrede in zagazi v možgane, kakor pri modrijanih in ne-
IOI
katerih učiteljih, ali pa se zarije v srce, kakor pri pesnikih in zaljubljenih. Žalosten zgled takega dušnega preseljevanja nam je slavni vitez Don Quijote; käk zdrav korenjak pa je sluga njegov Sancho Pansa, ki mu duša nikoli ni zapustila želodca, dasi je dišal vedno po brinovcu in po česnu!
Bratje! meni se zdi, da posebno mi Slovenci vse premalo še skrbimo za svoje želodce. Poglejmo okrog po svetu, kako vse dela in se trudi z umom in dlanjo, z motiko in peresom, se zvijačo in sleparstvom — vse za ljubi želodec. Komur je mari sreča človeštva, mora biti zares vesel takega napredka — vesel, tudi če se njemu samemu še tako slabo godi! — Saj, če pojde le nekaj časa še tako dalje — doseglo bode človeštvo svoj namen; imel bode, kar je želel že tisti dobri kralj francoski, vsakdo, kar nas je na svetu, v nedeljo svojo kokoš v loncu (tedaj pa gorje kokošim!). Izginilo bode iz sveta vse siromaštvo, vse trpljenje in hrepenenje; nihče ne bode upal, nihče se bal—tedaj ne bode Hamletov ne Faustov. Koderkoli solnce sije, pelo bode vse Vpi ek .	Bratci, veseli vsi. . .
Do tistega časa pa vam želim vsem dober želodec in pa:	Na dan poi Шћа,
In kar je treba! —


Sol.
(Govor v veseli družbi.)
Očitalo se mi je. in žal! po pravici, da so mi le bolj mari lepoznanske, nego pa učene, vednostne reči, da sem nekako fantastičen, nepraktičen v življenji, govorjenji in pisanji. Jaz pa nisem svojeglav, trmast človek — — rad poslušam dobre svete, in kolikor mi je moči, ravnam se po njih.
Svetovalo se mi je, naj ne pojem zaljubljenih — to je že pusto; izvolim naj si višje predmete. Zapel sem res tri pesmi solncu in mesecu — eno obema skupaj, potem pa še vsakemu eno posebej — to je vendar dovolj; če pesmi niso bile po volji naročniku, kaj morem jaz za to?
Tako sem si tudi nocoj izbral resen predmet za svoj govor. Zakaj ravno sol, to bom povedal nazadnje, in reči smem, da sem ga na vse strani dobro premislil in pretehtal. Torej začnimo!
Sol =58.5, to je vendar učeno! sol je ena izmed najimemtnejih in potrebnejih reči. Neslana jed se ne prilega ne grlu ne želodcu, in ni moči hujšega reči človeku, nego če se mu pravi: Se neslanega kropa nisi vreden!
A ne samo človek, tudi neumna žival močno čisla sol; ovce in koze, voli in krave jo imajo raji, nego najslajše slaščice, in sme se reči, da prav hrepene po nji. Ne moreš se jim bolj prilizniti in prikupiti, nego če jim pomoliš kaj slanega.
In tudi naš zveličar sam je dejal svojim apostolom, pošiljaje jih po vesoljnem svetu: «Vi ste sol te zemlje.» In sv. pismo rado govori o soli modrosti. In katoliška cerkev nam je dala vsem pri svetem krstu peščico soli v usta, Bog dal, da ne zastonj!
Iz tega se vidi, da Bog sam in namestniki njegovi čislajo sol in česte.
Če hoče človek shraniti meso, da se mu ne izpridi in ne segnije, dobro ga osoli; in Bog sam je osolil svoje morje, da mu ne segnije — kak smrad pa bi bil to! In tudi zemlja sama je tu pa tam na debelo osoljena, da se ji ne izpridi osrčje. To se kaže posebno na gornjem Avstrijskem.
Prijatelji! Slovenski narod posebno ljubi sol in rad in pogostoma jo rabi. Neslan krop, kakor sem že dejal, mu je najhujša reč. «Ta je bila neslana,» pravijo pusti besedi. — «Pojdi
se solit!» — velimo neslanemu sitnežu. — «Ti spaka neslana!» — «To sem mu jo pa zasolil!»
Pa naš narod nima samo rad soli — tudi ima je dovolj, hvala bodi Bogu zato večna! Dobro nas je osolil, zato se pa tudi ne bomo izpridili tako hitro!
Rekel sem. da slovenski narod ima dovolj soli. Katero sol pa menim, to si lehko mislite — kuhinjske soli ne prideluje on, kupovati si je mora, in drago kupovati; — in če pojde še dolgo tako dalje, kakor gre zdaj, — še kupovati si je ne bode mogel več in moral bode res zadovoljen biti z neslanim kropom.
Narava pak je dobra, modra mati; ker ni mogla vsem svojim otrokom dati vsega, razdelila je svoje darove tako umno. da se vendar izhaja. Drugim narodom je dala telesne soli, nam pa duhovske, in ta nas tolaži, da nimamo one; kakor se moramo sploh mi velikokrat tolažiti se svojim duševnim blagom, da nam po-manjkuje telesnega. — Naše kraljestvo ni od tega sveta!
Ciceron pravi o Sicilijanih. da se jim tako slabo nikoli ne godi, da bi ne povedali kake slane. Nunquam tam male est Siculis . . .
Te lepe lastnosti je podaril stvarnik tudi Slovencu obilo —• hvala mu bodi za to!
Ce se mu slaba godi, da ne ve, kaj bode jedel jutri, tolaži se: «E kaj! do smrti bom živel, če same sline požiram.»
io6
Manjša izguba po večji ga ne boli; udaja se v svojo nesrečo, rekoč: «Kamor je šla krava, pojdi pa še tele:»
Nemški pesnik pravi, da je nevarno leva buditi; gorje pa tudi tistemu, ki razdraži Slovenca. Ne da si brbati pod nosom, pušica za pušico bode letela nanj, in zadevale ga bodo tam, kjer ga najbolj boli, tako, da bode v kratkem kakor sv. Boštijan. Trikrat pa gorje njemu, ki zajde v veselo druhal, «zrelih tičev»! Lepo pohlevno naj se vede, naj jih ne meri od tal do vrha, naj se jim ne posmehuje in ne viha nosu, kakor bi mu slabo dišalo med njimi, z eno besedo, nikar naj ne «zabavlja»! če ne, — začeli se bodo igrati z njim, kakor mlade mačice z nedolžno miško.
Slovenec ima ostre nohti, pa kakor mačka nosi jih navadno skrite, da te ne praskne, če z lepa ravnaš z njim; kedar pa ga začno srbeti, tedaj je bolje, da greš po drugem opravku!
In to je dobro. Ko ne bi bilo tako — saj mislim, da bi nas bili že pojeli na želji.
Nek znanec moj, pravi sin svoje domovine, ki je bil dobil pri sv. krstu obilo peščico soli v usta, pomenkoval se je v neki družbi se svojim sosedom malo prenagläs in posmehoval se po svoji slabi navadi, kakor je bilo videti, nekomu. Njemu nasproti je sedel človek, ki je, kakor pravijo, rad «zabave iskal» in «zdražbo» delal, kjer je mogel; in češ, da posmehovaleč meri
nanj, •—- prebadal ga je ves čas z očmi. Pri odhodu pa skoči predenj ter se zareži nad njim: Kaj ste me pa spet zasmehovali! Moj prijatelj pa se mu nasmehne, kakor je znal le on, ter mu mirno zavrne: E gospod! kaj mislite, da ste vi sami smešni!
Po moji misli mu jo je dobro zasolil!
Neki kmet, ki je bil svojo pravdo doktorju izročil, hodil ga je pogostoma drezat. Ker ga je pa doktor zmerom le odpravljal s prazno besedo, bilo mu je nazadnje preveč, in terjal je svoja pisma nazaj. Advokat pa, ki ni rad ovčice izpustil, predno je ni ostrigel popolnoma, izgovarja se, da so pisma tam in tam. Kmet pa, ki je čutil, kam pes taco moli, vpraša ga ves nevoljen: «Gospod, ali so moja pisma morda molzna, ali kali? da jih ne dobim več nazaj!»
Ker pa že govorimo o kmetu, gospodu in pismih / pa še eno, da bodo tri, in sicer ribniško.
Srdit zažene, kakor so že taki gospodje, davkar Ribničanu pisma pred noge. Ta pa se postavi, češ, to je pa vendar preveč, ter se zagrozi nad njim: Gospod, če jih ne poberete takoj, bom pa storil eno, ki se Vam ne zdi. Osup-nen ga gleda uradnik, saj tacega glasu ni bil vajen iz kmečkih ust, ter ga vpraša, ne čisto brez skrbi: — Kaj? — Ta pa mu odgovori: Lej te nu, sam jih bom «pobral»! In kar govoril, to je storil.
io8
A kaj bi nosil kamenje na Kras! da je sol imenitna stvar, to sem pač dokazal korenito; da pa Slovenec ni brez nje, to je znana stvar.
Bodi torej tukaj konec mojega prvega učenega govora, kateremu, ker govori o sami soli, pač ne porečete, da je -— neslan!
In na mizo staviš, Dobro prej osoli: Ker prepričan bodi: Sol nikjer ne škodi, Brate! in nikoli.
Nauk:
Če nam kaj napraviš
Sreča.
(Podoba iz otročjega življenja.)
«Kedaj pa pridejo oče se sejma, mati?»
««Kader bode večerja.»»
«Saj bo že skoraj tema, pa jih še ni, kaj pa delajo tako dolgo?»
««Le molči pa priden bodi; zdaj, zdaj bodo tu. Kako imaš zopet umazane roke ! Lase s čela, pa pod nosom se obriši!»»
«Obljubili so mi, da mi nekaj prav lepega prinesö, če bom priden; kaj ne, mati, da sem bil priden? ves dan!»
««Samo, da bi bil malo bolj pri miru!»»
«Veste kaj, mati? Jaz jim grem naproti, ne morem več čakati.»
««Ali te ni strah? Tema se že dela.»»
«Samo do ograje pojdem, pa Sultan gre z mano.» Sultan, ki je zvesto poslušal ta pogovor in vse razumel, je že pri vratih. Deček se spne na prste, da bi kljuko dosegel, ki je tako visoko! S težka odpre vrata, zapirati nima časa;
I IO

zdaj pa v skoku po veži čez prag na vrt! Deček teče, kolikor more, Sultan pa dela velikanske skoke, bolj visoke nego dolge ter laja kakor neumen, dasi ni več mlad. Že sta konci vrta pri ograji. Sultan je z enim skokom čez prelaz; na oni strani pa čaka, kaj bo. Deček se ne upa dalje; onkraj plota je smerečje — tako črno! Čez nekaj časa pes zalaja in šine kakor blisk po poti v gozd. Ne dolgo — in vrne se z očetom, prilizuje se mu in dobrika po svoji pasji navadi.
«Oče, ali ste mi kaj prinesli? Saj ste dejali, da boste!»
««Ali si bil priden?»»
«Priden, priden; le mater doma vprašajte.»
Oče seže mirno v žep ■—- in že drži deček z obema rokama — lepega «konjca»!
«Kako je lep! moram materi pokazati» — in spusti se v dir proti domu; Sultan pa za njim, kateri bo prej! Deček teče in konja ogleduje, vse kmalu — ali to je nevarno. Strbonk! in na tleh leži kakor je širok in dolg, a konja ni izpustil iz roke. Hitro se pobere, konju se ni nič zgodilo.
«Glejte mati! kaj so mi prinesli!»
««Glej, kako prasko imaš na čelu!»»
«O, nič ne boli mati.»
««Ali si se pa tudi lepo zahvalil očetu?»»
«Res, prav pozabil sem, saj ne bodo hudi, jelite da ne, mati?» Večerja se kadi na mizi.
««Ne pojdeš jest? Deni konja iz rok, pa pojdi za mizo.»»
«Mati, nič nisem lačen, le jejte!»
««Če nisi zdaj, boš pa potlej, nič ti ne pustimo, veš!»»
Težko se da pregovoriti — nerad poklekne za mizo na stol — v eni roki žlico, v drugi konja. Ali kako je pa tudi lep! Prav tak, kakor je sosedov, ki ga je tolikrat gledal čez plot, k'o se je pasel po vrtu. «Kaj meniš, koliko sem dal na sejmu za konja?» — ««Sto goldinarjev! — ali pa petnajst krajcarjev! saj jih je tudi vreden!»» Kako lepo ima zakrivljen vrat z gosto črno grivo po eni strani! pa košat rep mu seza skoraj do tal; tacega še sosedov nima! Prav kakor živ je, toliko da ne rezgeta in ne rita!
Težava je spraviti ga v posteljo. Zadnjič leže s konjem v roci. Pozno zaspi. Vso noč se mu sanja o njem; zdaj se vozi z njim, zdaj ga jaha, urno, urno čez hribe in doline, da mu sapa uhaja, da se mu v glavi vrti. Zbudi se pred svitom: petelin je že zapel, kokoši gredo kokotaje doli z gredi, tiči pojo na vrti, vendar še vse spi — kako so zaspani ljudje! Njemu ni moči dalje ostati v postelji. Danes je prvi po konci!
Vse dopoludne ima opravka s konjem. Zdaj mu pride na misel: Lačen bo! Natrga mu lepe zelene trave na vrtu in drži mu jo pod nos; konj se modro drži, ne dotakne se trave! —
Ni lačen! Zdaj mu pride druga na misel. — «Mati, dajte mi niti.»
««Kaj pa boš z njo?»»
«Boste že videli!» — In dene mu nit okoli vratu, potem vlači ubogo žival za sabo. Pogo-stoma se obrača za konjem, stokrat se mu zvrne okorna žival, stokrat jo postavi na noge, vedno nevoljneje in zadnjič že precej trdo. Tako je zamišljen v delo, da ga morajo mati vedno opominjati, naj se obriše pod nosom — a ne z rokavom! Malo mu je mari, da mu zadaj skozi razklane hlačice srajčica na dan moli kakor rep-ček mlademu srakoperju.
Zdaj ga postavi na mizo, poganja ga, prigovarja mu, kakor se govori s konjem, ali trdovratna žival se ne gane z mesta, ves dan stala bi tako! Dolgo ga gleda, čelo se mu grbanči, bliža se počasi očetu.
«Oče!»
««Nu, kaj je, Tonče? Kaj ti konj ni več po volji?
«Oče! — ne gre!»
««Le molči, če boš priden, bom pa naredil, da bo šel.»»
«Oče, dejte, naredite, kako pa?»
Oče podloži konju pod noge deščico se štirimi kolesci. To je zopet veselje! Zdaj res teče konj, če ga vleče za nit, ki jo ima žival za vratom. Kako lepo zdaj drči; zlasti po gladkih hišnih tleh se mu le redkokedaj zvrne.
Drugi dan je zopet s konjem na vrtu. Svojega za nit, ali recimo raji, za vajet drže. gleda sosedovega, ki se pase in hrže in raz-getä , s kopitom ob tla bije ter z repom maha po nadležnih muhah. Deček ga gleda zamišljen, pogleduje svojega; videti mu je, da nekaj primerja, nič se mu prav zlagati noče. Konj pride, pasoč se, do plota, vzdigne glavo ter z radovednimi Očmi pogleduje dečka. Ta ga zaplaši. Oj kako dirja po vrtu! Ta nima kolesec pod nogami!
Zdaj si konjec lahko počije, mirno stoji v najskrivnejšem kotu noč in dan z nitjo za vratom. Ko ga deček zopet enkrat zagleda, sune ga nevoljen z nožico, nesrečna žival se žalostno zvrne in obleži. Tu naj leži, dokler ji ljubo.
Deček, kje je tvoja sreča?
-X-
-X-	-X-
Mine leto. Zopet čaka deček očeta se sejma, Priden je bil, to se mora reči; Bog vč, kaj mu pač letos prineso. Vendar ne zopet kakega neumnega konja! Naj bi bil še tako lep, naj bi imel piščal v zadnjem konci, tam, kjer pravemu konju rep izvira! Saj ni več otrok, kakor sosedov Franček, ki še v sami srajci hodi! — O ko bi — a misliti se ne upa. To bi bilo se ve da lepo, ali — —
Oče so mu ugenili skrivno željo. — O srečni otrok! Drugi dan je nedelja ■—- lep poletni dan. Naš mladi prijatelj gre z očetom k
Jos. Str it ar-ja zbrani spisi. VI.
8
maši; kako ponosno stopa poleg očeta! Oče en korak, sinek pa dva; kako bi pa ne bil ponosen! V žepu ima — uro, pa svetla verižica visi mu okolu vratu po prsih in po trebuhu. Prav prava ura je, kakoršno imajo gospod učitelj — kako se sveti! gotovo je zlata ali pa sreberna! Kaj bi torej možko ne stopal, zlasti ko prideta v vas. Samo to je sitno, da gresta danes tako sama, nihče se njima ne pridruži, in vaški ljudje imajo tudi danes vsak svoj opravek!
«Mudila bova, Tonče, skoraj zadnja sva.»
Urno seže deček v žep ter pogleda na uro : ««Deset minut še manjka do desetih.»»
Kako so mu mati naročali doma, naj bo miren in pobožen v cerkvi; oči naj ima vedno obrnene v oltar, kaj delajo gospod. Sinku hodijo misli drugod; pogosto gleda na uro, kakor da bi mu maša predolgo trpela; vedno ga morajo drezati oče, zdaj naj poklekne, zdaj naj vstane; zdaj naj se križa, zdaj naj se trka na prsi; in vendar so mu mati tako prigovarjali — naj se pridno ravna po očetu!
Doma jo vedno primerja se staro leseno uro, ki tako čestitljivo visi na steni — sama ne ve, koliko let že! Rod za rodom je šel iz hiše: ona se malo meni za to, kedo gospodari v hiši. Tik, tak! tik, tak! noč in dan, po zimi in po letu, v veselih in žalostnih časih. Malo jo moti, da ji sitne muhe vedno lazijo po čestitem obličji, da ji puščajo za sabo nespodobne spominke. Stara je, lepa ni, nič je ne brigajo pege.
—	115	—
Zarujavela kazalca se bližata poludnevi. Hitro deček tudi svojo naravna na dvanajsto uro. Zdaj kažeti obe enako.
Po kosilu zopet primerja uri. Na stari sta se zdavnaj že ločila kazalca, zdaj zdaj si bodeta naravnost nasproti. Na njegovi še vedno leno čepi veliki na malem! Treba je pomagati s ključkom, to je križ! —
Popoludne bolj in bolj poredkoma pogleduje na-njo. Drugi dan jo že malo nadleguje.
In zopet se bliža sin očetu.
«Kaj pa je? Kaj te več ne veseli ura?»
««Oče! — — ne gre!»»
«Le molči, pa priden bodi; kader pojdeš v Ljubljano, kupim ti tako, da bo šla.» —
■X*	•Z*
Otrok, vprašam te: Če je sreča zadovoljnost; če je srečen, kedor nima želja, vprašam te: Ali si ti srečen? Ti me gledaš in molčiš, ti ne umeš mojega vprašanja. A pride čas, ko bodeš umel, kar zdaj govorim. Iz Tončeta bodeš done, iz Toneta gospod Anton; imel bodeš zlato uro, tako, ki gre; peljal se bodeš, kader se ti zljubi, z dvema konjema v Ljubljano; in vendar se bodeš se solzami v oččh spominjal zlatega časa. zorne mladosti, nedolžnih otročjih let; v vsi obilnosti svoji spominjal se bodeš lesenega konjca in ure, ki ne gre.

Ko bi človek vse videl in vedel!
Človek naj gledati nikdar ne sili, Kar so z nočjo mu bogovi pokrili.
Schiller.
0 da bi ne bila grešila naša prva roditelja v raji, kako bi bilo lepo! — Ni ga, mislim, človeka, ki bi ne bil zdihnil te želje iz najglo-bočje globočine svojega osrčja enkrat v svojem življenji, brž ko ne pa že v svojih zgodnjih otročjih letih. In pri tem zdihljaji se mu je zasvetilo pred očmi in razgrnila se mu je jasna podoba nedolžnosti in sreče, ljubezni in mini in bratovske sprave po vsem širocem svetu. Ali temna megla mu le prehitro zagrne to rajsko prikazen; lepe sanje mu prežene žalostni obraz vsakdanjega življenja.
Kaka črna prememba! Pa vse to. kakor nas uči' sveto pismo, nasledek enega samega, lehkomiselnega prestopka, greha, ki ga človek se ni storil sam! To je bridko! O nesrečni greh! l’o njem je prišlo na zemljo vse gorje. Pa kak greh! Prav pravi ženski greh! Kaj je gnalo našo
prvo mater, da je pokusila jabolko, po katerem imamo dan današnji še skominaste zobe?
Ni ji dalo prvi ženski mini, ko je slišala prilizljive, medene kačje besede; noč in dan jo je grizlo in peklo: Ali je pa tudi res, kar je govorila kača? Ko bi človek videl in vedel! In tako je bil pogubljen človeški rod! Radovednost torej, nesrečna radovednost je prva korenina vsega zlega na svetu! Iz gole radovednosti, kakor prva naša mati, pade še dan današnji mnoga njena hči v oblast prilizljivemu, medenemu zapeljivcu.
Kakoršna nam, taka se je pa godila tudi našim bratom Grkom, katerim je razsulo, kakor pravijo, nesrečno, radovedno dekle — Pandoro* jo imenuje pravljica z bridko ironijo — cel roj bolezni in napak, slabosti in nesreč, ki so ji bile izročene, v pušici skrbno zaprte!
Kedor to prav premišlja, ne bode mogel nikakor čisto zametati tistih, ki se ne morejo nič kaj sprijazniti z nesrečnim ženstvom. Zenska in zopet le ženska je, kakor nam kaže zgodovina, vzrok največjih nesreč na svetu. Lepa. ali malopridna ženska je vnela prvo krvavo vojsko med Azijo in Evropo, v kateri je palo toliko junaških mož — tant de bruit pour une omelette! — Ženski, ošabni ženski sta bili vzrok slavni «stiski nibelunški» pri Nemcih, a pri nas —
ttg
žalostni propasti mogočnega srbskega carstva! Kako bi mogel rodoljub potem še ljubiti ženske! Zenska celo, kakor trdijo psihologi, lepa Katrica, bila je prva kriva velicega cerkvenega razkolstva v šestnajstem stoletji! Zato pa tudi vidimo, da največji možje, najglobočji miselci so najbolj zaničevali , sovražili in črnili ubogi ženski spol (kateri se je pa zopet tudi njim maščeval po svoje). Ako.bi človek zbral vse, kar se je že zabavljalo ženskim, in spravil vkup, nakopičil bi grmado knjig, visoko kakor ljubljanski Golovec.
Slovenec, ki je tudi velik filosof na svetu, sklenil je o ženski kratko pa krepko sodbo, rekoč: Baba je hudič!
Ali popustimo hitro ta opolzli pot, da ne izpodrsnemo. Nisem se namenil tu, zabavljati ženskim in jim tako nehote delati «reklamo»; saj ženski ne moreš storiti hujšega, nego če jo pustiš po polnem v nemar. Pustimo jih torej, bodo naj, kakoršne so; Bog nam jih je dal na pomoč in podporo, kakor pravi sveto pismo; ne smemo jim tedaj, kakor darovanemu konju, gledati na zobe. (Tako preiskavanje je tudi nespodobno in odkrilo bi časi človeku skrivnost, katere ni iskal!)
Radovednost ali vedoželjnost torej, kakor smo videli, je prva kal vsemu hudemu na svetu. Radovednost je iz početka ženski greh; žal, da jev tem ženska popačila tudi moža! Ta slabost
je naš pravi del, ki smo ga podedovali po materi svoji; to je naš pravi porodni greh, ki nam še dan današnji ne daje miru, ki nas goni neprestano, da se kakor voda ubijamo od kamena do kamena. Vedoželjnost je neko notranje želo, ki nas zbada in draži, da silimo vedno v to, kar nam je kvarljivo in pogubljivo. Nitimur in vetitum semper, cupimusque negata.
To je neskončno tragično, da, kakor prinese človeški život na svet že v sebi smrtno kal, ki ga zamori prej ali pozneje, da je tako tudi duhu človeškemu vrojena neugasna žeja po vsem, kar mu škoduje, kakor izpehanemu popotniku mrzel požir.
Ze malo dete, predno se mu jezik razveže, steza ročice po vsaki stvari; vse mora videti, vse slišati, vse pokusiti, vse poduhati, vse potipati. Ko vidi luknjo, vtakne hitro prstek vanjo: Kaj je pa tu notri? Ne more trpeti nič zaprtega, vse mu mora biti očito; vedeti mora, kaj tiči pod kamenom, kaj je skrito za skrinjo. Daj mu v roko igračo, lepo pobarvano, prazniško napravljeno človeško podobo; ne bode se dolgo veselilo lepe vnanjosti; obračalo jo bode nekaj časa nestrpljivo sem ter tja, in kakor bi trenil, razporje ji trebuh — iz njega pa se mu vsuje žaganje, rezanica, pazdirje! Kaj gledaš tako strmeče, tako žalostno, ti ubogo dete? Kar se ti je zdaj, zgodilo se ti bode še mnogokrat v življenji!
Komaj začne govoriti, teče mu neprestano jeziček, kakor bi hotelo reči: Glejte me, zdaj sem jaz tudi človek, kakor vi! Auch’ io son pittore! Kakor bi se balo izgubiti zopet ta ne-precenjeni dar, rabi ga, kolikor more in utegne; vse mora vedeti: kaj je to? kako je to? zakaj je to? in stavi ti vprašanja, da mu ne more odgovoriti noben modrijan. Gorje pa ti. če mu praviš : Ne vem ! Konec je vajinega prijateljstva; razkorači se pred teboj in zagrozi se na-te: Zakaj pa ne veš? — O Fauste, Fauste!
In mladenič! — Z leti mu je rasla pogub-Ijiva želja. Da bi jo ugasil, zakoplje in zarije se zdaj v zaprašene knjige, zdaj šteje in meri zvezde po nebu. zdaj preriva in preiskuje zemlji drob; leže na trebuh na vlažna tla, da pazi in premišlja hroščevo gibanje, in meri čez pas nerodnega slona! Pa, ako bi to bilo še vse! Cesar se bo tu nalezel in nabral, ne bode mu škodilo veliko, če ga bode morda časi tudi malo glava bolela po slabi tovarišiji. Ali žene ga dalje kakor žejnega jelena do hladnega studenca! Bratil se je do zdaj se slepci in močeradi, s krokodili in tigri — to mu ni ugasilo žeje; obrne se zdaj k pravemu svojemu bratu — človeku. Vedeti hoče najprej, kako se je godilo človeku, odkar se ubija po zemlji. Zamakne se v pretekle čase — kaj vidi? Kar je videl pri živalih. Kakor zver zveri, moral se je vedno braniti človek svojega brata človeka; braniti je moral od svo-
jega brata svoje življenje in imenje, svojo ženo in otroke — in svoje dobro ime! Kakor med živalimi. tako je med ljudmi: živeti ima pravico, kedor ima moč — moč, da se bori se skopo mačeho zemljo, bori z nebeškimi silami, bori z živalmi in bori se svojim lastnim bratom! Kedor nima za vse to moči, kaj ga je treba? pa naj izgine se zemeljskega površja, brez sledu in tiru; bode pa drugim več prostora! Vidi dalje, kako človek koplje in orje v potu svojega obraza; ko pa je čas žetve, takrat pa pride brat oborožen in žanje z ostrim mečem! In zopet vidi, da so ljudstva, kakor čede, ne kozlov, nego ovac. Gredo, naj jih vodi, kamor hoče, za enim, — pastirja ga ne moremo imenovati — ki jih striže in kolje, jesti pa jim ne daje. In ko se srečata taka dva se svojima čedama, zapovesta jima, in pohlevne ovčice se zdajci razkačijo in razsrde; zapraši se čeda na čedo, koljejo se, trgajo in davijo — ona pa jih gledata. In temu se pravi zgodovina!
Žalosten obrne svoj pogled iz preteklosti v sedanjost. Kaj pa vidi tu? — Kar je videl tam. Le še bolj zmčdeno in zamotano, le še vse bolj zoprno, licemersko, malopridno! Pa to mu še ni dovolj; pogrezne svoj pogled v globočine človeškega srca. Tu pa ga mine vsa vedoželjnost. Če ga je po prejšnjem preiskovanji bolela glava, zdaj ga boli srce, in to je je hujša bolečina.
Tako mlađen’ča gledati je gnalo
Naključje zdanjih dni, dokler na poti Prihodnjosti bilö je zagrinjalo.
Zvedrila se je noč, zija nasproti
Življenja gnjus, nadlog in stisk ne malo,
Globoko brezno brez vse rešnje poti!
Dovolj je živel, dovolj je videl in zvedel; pozabljati, kar je moči, to je zdaj njegova edina želja. Globoko ganen gleda otroka, ki se nedolžno, neskrbno igra. kakor se je igral on ne-kedaj. O sveta nedolžnost, o sladka nevednost!
Ko bi človek vse videl in vedel! Vide! sem nekedaj pod tako imenovanim solčnim drobnogledom , ki vsako stvar milijonkrat povčča, drobtinico sira. O kak zoprn pogled! Grde. umazanim svinjam podobne živali so se podile in pehale po njem. In v kapljici vode so se vile in plele ostudne kače! Dolgo časa potem nisem mogel jesti sira, in še dandanašnji ne morem piti vode, če je ne vidim popolnem čiste. Kaj mi je bilo treba take vednosti! Kaj mi mari, kaj uživam, da le ne vidim ostudnosti! Cesar človek ne ve, to ga ne je, pravi modri Nemec.
Začeli so delati take ure, da se jim vidi ves drob. zmčt in kolesca in vsak zobček na kolesci. Mene nič ne vesele take ure. Ura mi mora imeti nekaj skrivnostnega, da jo moram pritisniti na uho. če hočem vedeti, ali gre. Kaj bi tilo, ko bi bil človek celo ustvarjen tako, da bi
se videlo vanj ? Ko bi si videl želodec, čeva, obisti jetra in pljuča? Saj se vam že gnjusi, kaj ne, ko slišite samo imena teh tako potrebnih delov človeškega života; kaj pa še, ko bi jih videli! Človek bi si še krepko dihniti ne upal. In pa, ko bi bilo to orodje še zmerom zdravo, ali v kakšnem stanu je časi! Ko bi človek videl svojemu bližnjemu v možgane, kake črne misli se mu plazijo po njih, in pa v srce, kake hudobne želje se pletejo po njem! S kom bi se potem še bratil, komu bi verjel! Konec bi bilo vere, prijateljstva, ljubezni, konec vse poezije! Saj resnica sama na sebi. naga. ni poetična, to je le. kader jo pokriva lepo zagrinjalo. Opoludne, ko lije sobice obilo luč na zemljo, ali je to čas poezije? Zvečer ko prede tihi mrak tenko, skrivnostno zagrinjalo in zagrinja vanje slednjo stvar, takrat rosi nebo poezijo na trudno, hrepenečo zemljo!
Ko bi človek vse videl in vedel, minilo bi ga mnogokrat vse veselje. Kedo, bodi si otrok ali odrasel človek, ne bi rad gledal v gledišči lepe igre? V čem pa je vse to veselje, nego v lepi zmotnjavi, prijetni slepariji? V gledišči smo vsi otroci, verjamemo temu. da je res hud, ker tako strašno razsaja in se grozi; on se nam v srce smili, ker tako žalostno zdihuje in tako milo toži. Ne smemo vedeti ali pa vsaj pomisliti ne to trenotje, da ta veličastna palača je iz hodnikovega platna, to solnce — brleča luč za oljnatim papirjem!
Moškega vleče neka posebna moč do ženske, «die dämonische Lust am Weibe», kakor pravi Hebbel. To je sicer žalostno, a kaj se hoče! Zenska ima za moškega nekaj posebnega, skrivnostnega, in rad, le prerad si beli glavo, ki mu jo je Bog dal za druge, potrebnejše reči, s to zanimivo uganko. Ko pa ji pride do konca, tedaj ga pa groza obide in spomni se pesnikovih besed:
Človek naj gledati nikdar ne sili,
Kar so z nočjo mu bogovi pokrili!
Zatorej, prijatelji! če hočemo srečno živeti, zatirajmo v sebi tisto hudobno željo, nesrečno radovednost! Saj veste, kaj se je zgodilo tistemu ubozemu mladeniču, ki je razkril s predrzno roko skrivnostno «sajiško podobo», strašno resnico:
Brez zavesti našli bledega Svečeniki so ga drugi dan,
V znožji Izide ležečega!
Spominjaje se nemškega pregovora, ki pravi: Ce se človek preveč uči, rada ga glava boli, živimo brez skrbi, ne posnemajmo Fausta, ki je hrepenel spoznati in razodeti vse skrivnosti na nebu, na zemlji in pod zemljo, da ne pademo kakor on, hudiču v oblast! — DLri et salvavi «nimam meam!

Hudi stric.
Oj ti ljuba moja Dima, kedo te bo pa zdaj pasel, ko pojdeš od nas? Saj ne pojdeš rada, jeli da ne! Ali gnali te bodo, vlekli te bodo za vrv okolo rćg iz našega hleva, neusmiljeni ljudje! Jaz bi te branil na vso moč, ali kaj bi nama pomagalo, nazadnje bi me vendar le zmogli! Ali le čaki in tiho bodi, presrčna moja Dimica; zdaj res nič ne morem, a s časom boš vendar le še naša. nič se ne boj; jaz, prav jaz te bom nazaj pripeljal!
Tako je svojo kravico tolažil deček bos, golorok, v prtnenih hlačicah do kolen; in tako govoreč objemal, prav z rokama okolo vratu je objemal žival, ki je mirno svoj pot kratko travo mulila.
Lepa žival ni bila ta Dima; prvega darila bi gotovo ne bila svojemu gospodarju domov prinesla iz razstave. Kratkega in nizkega života je bila in slokasta, kar tudi ne povišuje kravje lepote. Poleg tega je imela en rog kvišku zavihan, drugi ji je bil doli zakrivljen, tako da je
bilo skoraj smešno. In vendar jo je deček, mladi gospodar, tako rad imel, kakor da bi bila ne vem kako lepa! Da, rad jo je imel; debele solze so mu kapale iz bistrih oči doli na za-rujavelo lice, ko jo je tako objemal in slovo od nje jemal.
Vendar čez nekaj časa se ujunači. Se svojim hodnikovim rokavom si krepko potegne po očeh in po licih, stresne glavo, kakor da bi hotel otresti vse neprijetne misli in skrbi ter pravi:
«Mrači se, čas je domov iti.»
Nato požene Dimo. ki pusti svojo pašo ter počasi pred njim koraka proti domu.
Daleč nista imela domov. Že se jima prikaže prijazna hišica izmed zelenega sadnega drevja; skromno, nizko poslopje, se slamo krito, na pol zidano, na pol leseno. Na enem konci je imela hišica dve izbi z malimi okenci, na drugem je bil hlev za kravico, in tudi za eno tele je bilo prostora, če je bilo ravno pri hiši. Kamor si pogledal, vse je bilo siromaško, a čedno in snažno. Vse je pričalo, da tu vlada dobra gospodinja.
Deček žene kravo v hlev, priklene jo k jaslim, potem se napoti v hišo. Iz prve izbe gre v drugo; vidi se, da nekoga išče. Ko ne najde nikogar, vrne se zopet v prvo izbo ter sede za mizo na klop.
12g
Vse tiho, samo leseno uro je bilo slišati na steni. Zdaj se oglasi večerni zvon z bližnje podružnice zvonika, ki ga je bilo videti proti vzhodu, če se je pogledalo skozi okence. Deček se prekriža in moli po stari pobožni navadi.
Ko je bil odmolil, odpro se vrata in v izbo stopi žena v srednjih letih, se srpom v roki. Nekaj časa molči, potem se prekriža, ko je bila svojo večerno molitev končala, ter pravi:
«Zdaj bo pa čas za večerjo; zamudila sem se nekoliko. V Ograji sem malo poplela, vse polno je plevela. Lačen boš že, kaj ne, Mar-tinek?»
««Jaz nisem nič lačen nocoj, mati,»» odgovori ji deček; ««prav lahko grem brez večerje spät. Nič se mi prav ne ljubi.»»
«Rada ti verjamem, sirota,» pravi žalostno mati, ter položi srp na klop poleg peči. «Tudi meni se ne ljubi. Naj bo, pa pojva danes tako spat. če res nisi lačen.»
««Res ne, mati!»»
«Pa grem mlest, morebiti zadnjikrat nocoj!»
Zena zdihne in hoče oditi iz sobe; ali sin jo ustavi, rekoč: «Veste kaj, mati? Malo počakajte in poslušajte, nekaj posebnega vam imam povedati.»
««Kaj takega? Vendar ne zopet kake nesreče?» »
«Ne, mati; meni se celo zdi, da je kaj dobrega, samo če boste vi zadovoljni. — Ko
Jos. Strita r-ja zbrani spisi. VI.
'3°
sem danes popoludne tako sam sedel v Brezji pri Dimi in premišljal, kako se nama hudo godi in kaj naju še čaka, — prav žalosten sem bil, mati, kako bi ne bil? meni je samo za vas, mati, ki ste že toliko pretrpeli po očetovi smrti •—- ko sem tako sedel in premišljal, kar se mi nekaj v glavi posveti; sam Bog menda mi je vdihnil to misel. Jaz namreč tako pravim, mati: Kar je, to je; za zdaj precej ni pomoči, vse zastonj! Dima mora za zdaj iz hleva; ali če se mi posreči, kar nameravam, mati, bova jo skoraj zopet nazaj dobila, za denar se vse dobi.»
««Kaj pa da, samo imeti ga je treba.»»
«In imela ga bova, mati; samo malo potrpljenja!»
««Če ni druzega treba, potem je nama lahko pomagati. Ti premišljaš in ukrepaš, kako bi zopet kravo nazaj dobila, in v tem nam še hišico prodadö ter naju zapode po svetu.»»
«Nič se ne bojte, mati; jaz tako le mislim, in tako bo prav. Večkrat ste mi pripovedovali o tistem našem strici tam v Zalesji, ki je tako bogat, da sam ne ve, koliko ima.»
««O ljubo moje dete, če je ta stric tvoje upanje, če od njega pričakuješ pomoči, dolgo boš čakal, in še zastonj. Skalo bi prej omečil; ta mož nima srca. In ko bi ga tudi imel, on naju sovraži, mene in tebe, in tudi očeta tvojega je sovražil; zakaj, tega ti zdaj še ne morem razodeti. V žlici vode bi naju utopil, ko bi
—	131	—
le mogel. Skoda vsake stopinje, ki bi jo storil do njega. Hudih besed bi pri njem dobil, če ne še kaj hujšega. Kaj mčniš, da bi se ne bila že sama obrnila do njega, ko bi bilo le kolikaj upanja? Tvoj ranjki oče mu ni, dejal zastonj: hudi stric. To misel si le iz glave izbij, ljubo dete.;»»
«Vedel sem, da mi kaj takega porečete, mati; ali to me vendar ne straši. Jaz si kar misliti ne morem, da bi mogel človek tako hudoben biti. Da le predenj pridem, vse drugo meni prepustite, mati. Saj je vendar po božji podobi ustvarjen, in krščen je tudi.»
««Ti si še otrok in govoriš po otročje; ti ne poznaš sveta.»»
«Zakaj mi vedno pravite, mati, da sem otrok? Jaz nisem več otrok. To leto sem bil zadnjič v šoli in krepak sem tudi, da že lahko skoraj za vsako delo primem. Poglejte te roke!»
««Močan si res za svoja leta, Bog te zdravega ohrani; ti si moje edino veselje, edino upanje moje na svetu.»»
«Tako je prav, mati; vidite, tako vas slišim rad govoriti. Naj bodem torej zares vaše upanje. Jaz vam bom z božjo pomočjo že pokazal, da ne upate v me zastonj. Ko bi res ne mogel izprositi strica, da nam pomaga iz najhujše sile — saj bi ne zastonj; služil bi pri njem, tako dolgo, da mu vse povrnem — vendar ni še vse izgubljeno. Če me izpode od hiše, pojdem pa
9*
drugam dela, službe iskat. Priden bom, delal bom za dva, in kar prislužim, deval bom vkup, da toliko prihranim, kolikor nam je potreba, da zopet nazaj kupimo Dimo. In vam. mati, bo tudi laže. ker vam ne bo treba zame skrbeti. Saj doma me ne potrebujete, žal, da imamo tako malo opravka.»
««Se meni sami ga ni dovolj, res; ali da bi te pustila tako mladega in tako samega po svetu, ne, tega ne morem. Do Zalesja je dober dan hoda odraslemu človeku, kaj pa še otroku!»»
«Jaz pa ne odjenjam, mati; prosil vas bom, da mi dovolite. Nič se ne bojte zame. Noge imam dobre, če je treba hitati se, po ravnem ali v goro, nikoger se ne ustrašim. In da bi pot izgrešil, tega se tudi ni bati. Saj najdem povsod ljudi, da jih vprašam za pot.»
««Samo me hočeš torej pustiti?»»
«Bog ve, da ne rad. mati; težko mi bode ločiti se od vas; do zdaj nisem bil še nikdar ves dan brez vas. Ali kaj, če pa mora biti! Saj tudi tički, ko so godni, zapuste svoje gorko gnezdo in lete veselo po svetu. Tožilo se mi bo po vas, mati, zlasti ponoči, ko si ne bom smel misliti, da spite poleg mene, da vas lahko zakličem, kader hočem. Ali s časom se bode tudi tega privaditi treba.»
««O kako bode pa še meni hudo, ko bodem sama, tako sama! O ko bi se ti kaj hu-
dega zgodilo na poti, med tujimi ljudmi! Ta misel mi ne bo dala mirti noč in dan!»»
«Torej smem, mati?»
««Kaj pa hočem, pa pojdi, če je božja volja. Bog te spremljaj po vseh tvojih potih.»»
«Tako je prav, mati! V Boga zaupajte, on me bo varoval povsod. Ko boste sami, molite zame, kakor bodem jaz molil za vas.»
««Kedaj pa hočeš iti?»»
«Takoj jutri zjutraj.»
««Če pa ni nič pripravljenega!»»
«Dober kos kruha mi daste na pot, pa je; kaj je treba druzih priprav?»
««Zakaj pa hočeš že jutri iti?»»
«Veste, mati, da vam kar po pravici povem: hudo, strašno hudo bi mi bilo, ko bi moral gledati, kako nam izganjajo ubogo Dimo iz hleva. Bog ve, kaj bi se zgodilo, ko bi bil jaz zraven; boljše je, da me ni.»
««Rada ti verjamem, sirota.»»
«Zdaj pa, ko je to pri kraji, veste kaj mati? Vesela bodiva, kar vesela! Kaj pa pomaga žalovanje? Meni je tako nekako lahko pri srci, kakor mi že dolgo ni bilo. Boste videli, mati, vse se dobro izide. To je gotovo božje znamenje, kako bi mogel jaz drugače tako vesel biti? Veste, mati, kar lačen sem, in to je gotovo znamenje, da ne morem žalosten biti. V žalosti človek ne čuti glada. Prosil bi vas, mati, da nama vendar večerjico napravite. Kaj bi hodila
>34
lačna spat, ko nama ni take sile! Vi boste tudi malo zajeli, mati; saj vam vidim na obrazu, da niste več tako žalostni.»
««Če te takega vidim, če te slišim tako govoriti, res ne morem biti prav žalostna. Srečna sem, da mi je Bog dal takega otroka.»» —
Kake pol ure potem se je kadila večerja na mizi, • in mati in sin sta pridno z leseno žlico zajemala iz lončene posode. Se pol ure pozneje in luna je skozi okence v mali izbi se svojim bledim svitom obsevala dve siromašni postelji; v eni je čepela mati in molila, v drugi je ležal sin ter spal sladko kakor kraljevič na mehkih blazinah.
.v.
•K*	^
Lahko je Pečnik zvečer po večerji tako oblastno za mizo sedel s poličem vina pred seboj. En sam pogled po ti beli, prostorni sobi, in videlo se je takoj, da je tu blagostanje, sreča doma. Kar si videl lepega v Zalesji — njive, travniki, gozdi, konji na cesti in krave na paši, in pa ta gosposka hiša na višavi zunaj vasi z lepim vrtom okolo — čegavo to? Pečnikovo, vse Pečnikovo. Pravi prvak je bil Andrej Pečnik v Zalesji. Prvaška in junaška pa je bila tudi postava njegova. Krepak je bil in dobro podstavljen , širokih pleč in zdravo-rudečega lica. Lahko bi bil morda malo višji, ali za to ga je bilo pa več na širjavo. Ta usta so bila vajena zapovedovati, in to окб ni z lepa kaj izpre-gledalo in prezrlo. Govoril je mož malo, ali kar
■35
je rekel, to je veljalo. Jezil se je redko, ali kader se je, tedaj je bilo najbolje, če se mu je člo-Vek kar molče umaknil. Toda kaj bi ga vam popisoval, kar poglejte, kako tam za mizo sedil Zdaj je vina potegnil, zdaj kruha si urezal, zdaj P° muhi mahnil z ono krepko roko. Po muhi dahnil, pravim; glejte, ali se ne vidi, kakor da bi se muhe, ki so sicer tako sitne, tako nadležne zlasti na kmetih, nekako posebno bale tega rn°ža, kar blizu se mu prav ne upajo! Ali ni to mož, korenjak od nog do glave; človek, ki se čuti, ki ve, kaj je, kaj ima in kaj velja?
In žena njegova — glejte jo, ravno je sto-pila v sobo — ali ni kakor prav ustvarjena za takega moža? To se je posebno videlo, ko je Prisedla k mizi poleg svojega moža, ki je pori-nil molče z desnico proti nji na pol poln kozarec. Ona ga vzame in potegne precej krepko iz njega; videlo seje, daje vajena dobrega požirka; potem mu zopet nazaj pomakne skoraj prazno posodo.
Nekaj časa oba nič ne govorita. Prva se zena naveliča dolgočasnega molčanja ter pravi Svojemu možu:
«Zajčev Miha bo dal torej vendar svojega Slna v mesto.»
««Pa berač!»» odgovori Andrej zaničljivo.
«On se je dolgo pomišljal, ali ona mu ni c'da mini, da se je odločil. Deček ima res dobro §‘lvo, kaj bi tisto? Škoda bi ga bilo, ko bi oma za kravami hodil.»
««V mesto se že pošlje, ali kaj pa tam? Stanovanje, hrana, obleka, knjige in cesarje treba za šolo, kedö bo pa za to skrbel? V latinske šole naj pošilja svojega sina samo kedor more, kedor kaj ima. Ali dandanašnji hoče že vsak berač imeti svojega gospoda.»»
«Glej, Zavrtnikova sta vendar izšolala svojega; letos je novo mašo pel in zdaj ima že lepo službo.»
««To je bilo pa tudi beračenje, moledovanje in stradanje! Raji nič.»»
«Ali zdaj je pa vendar preskrbljen, in tudi ona dva sta na trdem za vse svoje žive dni. Obilo jim bo povrnil, kar sta storila zanj. In. kar je še največ vredno, molil bo za svoje sta-riše, pri sveti maši se jih spominjal in tako v nebesa jim pomagal.»
««Ti in tisto pomaganje! Kar človek sam stori, to kaj velja pred Bogom in pred ljudmi. Sam jedel, sam pil, taka je moja beseda!»»
Po teh besedah, ki jih je Andrej posebno krepko govoril, nastane zopet nekaj časa molčanje. Zena je zamišljena sedela, na obrazu se ji je videlo, da njene misli niso kaj vesele. Slednjič si celo z roko po očeh potegne. In Andrej bi bil tudi nekaj zdihljaju podobnega slišal, ko bi ne bil ravno s prsti po mizi bobnal. To bobnanje je bilo navadno znamenje, da mož ni posebno dobre volje. Res nekako osorno izpre-govori:
«Nu, nu, kaj pa že spet? Meniš, da ne Vem, da ti zopet po glavi roji? Le ven tisto, kar ti notri tako razgraja in razsaja, da se ti ne pokaži in potare kaj v osrčji! Meni je zoprno tisto babje žedenje, tisto prekuhavanje in premišljevanje. Kar se misli, to se naj pove! Ali naJ ti pomagam? — Naš Tone bi bil zdaj ravno v desetih letih, ko bi ga ne bil Bog k sebi vzel. kil bi in bil, ko bi ne bil . . , kaj to pomaga! Kar je, to je, in pameten človek ne misli in ne Preudarja, kako bi bilo, kar biti ne more. Mo-^biti pa je bolje, da je tako; zanj gotovo, in tudi midva vsaj brez skrbi lahko živiva.»
««To je res, nama ni treba zdaj beliti si glave, kaj naj počneva se svojim sinom,»» reče ^ena z bridkim glasom. ««On je preskrbljen. In vendar vem, da bi ti sam prav rad skrbel, budil se in ubijal, samo da bi imel za koga. Judje te imajo za bogatega, čemu vse tvoje °gastvo, pokaj spravljaš in grabiš na kup, kaj nas od vsega svojega premoženja?»»
«lo imam, da križem roke držim, če hočem, ln_ da si polič vina privoščim, ali pa dva, če se mi ljubi in kolikorkrat se mi ljubi. Še enega!»
Lekši zgrabi prazni polič ter ga postavi Precej trdo pred njo. Žena vstane ter otide s Posodo v roci. Zdaj je Andrej prav razločno lsal, kako je zdihnila globoko iz srca. Andrej bil vajen zdihovati. Samo z roko si je po-adil lase s čela, druzega nič. Ko se je bila
žena vrnila z vinom ter ga postavila predenj, reče ji s posiljeno dobro voljo:
«Vidiš, tega Zajčev Miha ne more, pij Reza!»
Ali zdaj ji je zastonj ponujal polni kozarec; žena mu je dala znamenje z roko, da se ji ne ljubi.
«Če ga ti nočeš, bom ga pa jaz,» reče Andrej in izprazni na en dušek kozarec. Žena mu reče:
««Beži, beži, kaj se bodeš tako trdega delal, kakor nisi, kaj meniš, da te ne poznam? Jaz pa vem, da bi takoj menjal se Zajčevim, ako bi bilo mogoče.»»
«Jaz menjal s tem raztrganim kočarjem, s tem ciganom? Ha, ha, ha, ta je pa dobra.»
««Le smijaj se, kolikor se hočeš; kar vem, to vem. —- O to je vendar žalostno; ljudje, ki se komaj sami žive, imajo večkrat otrok, da ne vedo, kam z njimi; drugi pa, ki imajo vsega dovolj, morajo sami živeti, sami čakati zadnje ure.»»
«Kedö bo pa mislil že zdaj na zadnjo uro? Jaz mislim še dolgo in dobro živeti, če bo volja božja. Žalostno je res, če človek na smrtni postelji nima nikogar svoje krvi, da bi mu zapustil, kar je nabral z» velikim trudom, če vidi. da ima vse njegovo premoženje priti v tuje roke; ali kolikanj bolj žalostno je še. če vidi. da jih mora nepreskrbljene pustiti na svetu! S to mislijo se jaz tolažim; če nisva prav srečna, pomisli, koliko jih je nesrečnih na svetu!»
Pri zadnjih besedah Andrejevih se je ženi zdelo, kakor da bi bil nekdo na vrata potrkal, zato da svojemu možu znamenje, naj miruje. Ni se motila, začuje se kmalu zopet krepkeje trkanje. Žena je bila vidno v zadregi, vedela ni, kaj bi rekla, ker takega gosposkega trkanja pač ni bila vajena. K vratom torej gre ter jih sama °dpre. Pri tej priči stopi v sobo deček s culico v roci ter nekako boječe pozdravi:
«Bog daj dober večer!»
Mož in žena gledata mladega tujca vsak po svoje; on kakor bi hotel reči: Kaj se pa že ti tako mlad po svetu klatiš? Njen pogled je bil radoveden, a kazal je tudi sočutje z mladim popotnikom.
«Kaj bi rad?» vpraša ga mož, ne posebno Prijazno.
««Prosil bi vas, ako bi me hoteli nocoj Pienočiti,»» odgovori deček skromno.
«Prenočiti, to ni kar tako; videti bo treba Prej, kedo smo in odkod!»
Ta odgovor ni bil tak, da bi bil poseben Pogum dajal mlademu gostu. Gospodinja je to takoj spoznala. Predno je torej še kaj odgovoril, reče mu prijazno:
«Nič se ne boj; le sedi najprej in culico odloži, potem bomo že videli, kako in kaj.»
Ne samo to, tudi svojega moža je pogledala, kakor bi mu hotela reči: Ne bodi vendar tako osoren z ubogim tujim otrokom.
Martinek — prijazni bralec ga je gotovo že spoznal — odloži res na te besede svojo culico na klop, a sede ne. Prirojena srčnost se mu je bila v tem povrnila, in pogumno stopi pred hišnega gospodarja, rekoč:
«Le vprašajte, prosim, kar bi radi vedeli, vse vam bom po pravici povedal.»
««Odkod torej?»» začne mož kakor preiskovalni sodnik svoje izpraševanje.
«Iz Bukovja sem doma.»
««Kaj, iz Bukovja?»» vpraša mož malo osupnen.
«Da, iz Bukovja.»
««Kako ti je ime?»»
«Martin Hodnik.»
««Hodnik, hem! Ali imaš še očeta in mater?»»
«Mati še žive, oče so mi umrli!»
««Tako, tako! Hem! Kaj pa iščeš tako po svetu?»»
«Službe iščem, odrasel sem že dovolj in krepak sem tudi, da bi lahko kaj prislužil.»
««Zato te je mati po svetu poslala?»»
«Ne prav za prav; sam sem šel, mati so me neradi pustili.»
Tu jima seže gospodinja v govor:
«Jaz pa menim, do bo treba Martinku najprej kaj ugrizniti. Gotovo si lačen, kaj ne? In truden boš tudi. Se ve da ostaneš pri nas; veš, naš oče ni tako hud, kakor se dela. Le
sedi pa malo počakaj, skoraj ti prinesem kaj gorkega na mizo.»
Deček se je hotel braniti, ali žena ga ni poslušala, urno je smuknila v kuhinjo.
Kedor bi bil videl Andreja Pečnika, kako je gledal Martinka pri večerji, rekel bi bil gotovo : Glejte, saj ta človek vendar ne more biti tako hudoben, kakor se dela. Res s pravim veseljem ga je gledal, ko mu je šla tako v slast dobra in obilna večerja, in kaj takega more samo dober človek. Se izpraševal ga ni ves čas k° je deček jedel. Da je gospodinja veselo in zadovoljno gledala svojega mladega gosta, tega nam pač poudarjati ni treba. Ali ko bi jo bil človek pozorneje opazoval, videl bi bil, da žena z neko posebno prijaznostjo vanj oči upira, skoraj tako, kakor mati, ki čez delj časa vidi svojega °troka. Ne samo to. Ko ga je tako gledala, kazala se je zdaj radost, zdaj žalost na njenem obličji. Ali govorila ni tudi ona nič.
Ko je bil deček povečerjal in prijazno se zahvalil, vzame žena posodo izpred njega ter jo odnese iz sobe. Mož pa nagubanči svoje čelo tei silno resno, skoraj jezno drže se začne zopet svoje izpraševanje:
'Ali si hodil v šolo?»
l<<Da, letos sem jo dokončal.»»
'Ali si se kaj pridno učil?»
««Gospod učitelj je bil zadovoljen z menoj m mati tudi.»»
«Kaj ste se pa učili v šoli?»
Deček mu našteje vse, kar se uče v ljudski šoli. Možu se je vidno vrsta predmetov malo dolga zdela. Z glavo maje mu reče:
«Nu, če si se vsega tega naučil, potem pa res kaj znaš. Takoj bomo videli. Povej mi torej glavna mesta vseh dežel.»
Martinek mu jih našteje vsa, po vrsti, kakor bi jih z lista bral; najprej kar jih je v Evropi. Potem prestopi v Azijo, in tudi tu mu gredo imena ravno tako brez izpotike. Andrej mu zadovoljno prikimava, če tudi se mu je morda tu pa tam kako ime malo tuje zdelo. Ali ko deček potem celo v Ameriko skoči in pokaže, da je tu ravno tako doma, bilo je Andreju ven-dan že malo preveč.
«Že dobro, že dobro, zdaj pa kaj druzega!» Povej mi, kateri vladar je med vsemi najimenitnejši ?»
To vprašanje je Martinka malo v zadrego spravilo, kar je bilo hudobnemu izpraševalcu prav po volji; tu je mogel vendar pokazati svojemu mlademu gostu, da ne zna še vsega, da so vendar ljudje, ki še več vedo. Žena, ki je bila zopet v sobo prišla in je poslušala izpraševanje, bila bi rada dečku pomagala, ko bi bila le vedela, kako. Martinek je mislil sem ter tja, pa vendar ni vedel, kaj naj bi odgovoril, da bi bilo prav. Slednjič se vendar odloči za ruskega carja, ker ima največ sveta. Andrej odkima, da ne.
нз
«Vidiš, tega pa vendar ne veš. Naš cesar je najimenitneji, on je cesar in kralj, zato se imenuje c. kr. vse, kar je njegovega.»
Martinek je bil sam se seboj nezadovoljen, da se kaj takega ni domislil, prosi ga torej:
«Vprašajte me še kaj druzega, ker sem bil tako neumen, da tega nisem vedel, da si je tako labko »
Andrej zopet glavo malo nazaj položi ter vpraša silno imenitno:
«Kedaj so se vse tri božje osebe skupaj svetu razodele?»
Zena se je bala, da bi to vprašanje ne bilo dečku pretežko, hotela mu je torej pošepetati na uho, da o tisti priliki, ko je sv. Janez izve-ličarja v reki Jordanu krstil, ali Martinek jo je Pogledal, češ, da ne potrebuje pomoči, in pre-CeJ na to je tako lepo in obširno odgovoril na vprašanje, da mu je Andrej zadovoljno prikimal.
Na to sta prestopila na računstvo. Pečnik mu je dajal naloge, kar je vedel in kar si je izmisliti mogel najtežjih. Martinek je kar malo kvišku pogledal kakor kokoš, ki pije, in račun Je bil gotov. Mož bi ga bil rad tudi tu v zadrgo spravil; zatorej se prime z roko za brado, malo pomisli ter vpraša silno modro:
‘Zdaj mi pa še to povej: Petnajst vrabcev Paleti na drevo, lovec pride, pomeri in dva Ustreli, koliko jih ostane še na drevesu?»
U4
Žena se je silno bala, da bi deček v svoji preprostosti napačno ne odgovoril, a Martinek se moško odreže:
«Na drevesu ne ostane nobeden, kar jih ni ustreljenih, vsi zletč.»
««Prav tako,»» pohvali ga Pečnik, a izkušnje še ni konec; po ustni pride pismena na vrsto.
«Kako je pa s pisanjem? Ali znaš prav zapisati vse, kar se ti reče?»
««Menim da, samo če je slovensko.»»
«Prav zapisati, pravim, brez napake; videli bodemo takoj! Reza, prinesi s police, česar je treba za pisanje.»
To se zgodi. Martinek lepo sede, kakor se mora sedeti pri pisanji, prime pero, pomoči in čaka, kaj se mu bode narekovalo.
Mož nekoliko časa premišlja, potem se od-kašlja ter začne:
«Dete poklekne, sklene ročice ter začne moliti: Oče naš, kateri si v nebesih in tako dalje. — Dovolj, pokaži, kako si to zapisal?»
Martinek mu pomoli svoje pisanje in čaka sodbe njegove.
«Nu, pisanje ni slabo, samo malo otročje je še, pa to se s časom že popravi.»
Nato začne brati prav počasno:
«Dete poklekne, vejica, prav, sklene ročice — a tu si pozabil znamenje nad c.»
Martinek seže hitro po listu, vzame mu ga iz rok ter popravi malo napako, rekoč:
«Malo prehitro sem pisal, ko bi bil še enkrat pregledal, bil bi že popravil.»
Mož vzame zopet list v roke ter bere dalje: «— ročice ter začne moliti: dvopičje prav; Oče -— zakaj je oče z veliko črko?»
«Po dvopičji, ker so to navedene besede.» Pečniku se je na obrazu bralo, da ni prav vedel, ali naj bi pritrdil ali pa dejal, da to ni prav. Bere torej dalje:
«Oče naš, vejica, kateri si v nebesih, i pika, t pika, d pika. Glej, glej spaka, saj ti je vendar zadel; mislil sem, da bo vsaj pike pozabil. Marsikateri odrasel človek bi tega ne bil tako dobro naredil.»
Iz vsega tega se je videlo, da je hotel s tistim i. t. d. dečku nastaviti past, v katero naj bi se vjel. Dasi mu je to upanje izpodletelo, vendar se ne more reči, da je bil zategadelj nevoljen.
Ko je bilo tako izpraševanje pri kraji, reče žena svojemu možu:
«Vidiš, tako si ga vil in pestil, a tebi se vendar še usäpiti ne da. Ta Martinek zna več, k° hruške peč’. Ali za nocoj bodi dovolj. De-ček je truden, čas je, da gre počivat. Jutri se bodemo še kaj dalje zmenili. Vstani pa pojdi z menoj, saj te menda ne bode strah, če bodeš sam ležal.»
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.	10
««O, mene strah! o polunoči grem, kamor hočete, sam.»»
Nato Martinek vstane, zahvali se prijazno gospodarju, vošči mu lahko noč ter otide z gospodinjo.
Čez nekaj časa se vrne žena ter reče možu, ki je zamišljen sedel:
«Kaj ne, oče, Martinek ostane pri nas?»
««Kaj pa bodeš z njim? postopača ne potrebujemo pri hiši.»»
«Martinek. ni podoben, da bi rad postopal; kako delo se pri nas vedno najde; ne boj se, da bi ti zastonj kruh jedel. In prihodnje leto, če bo volja božja, pa kar v službo stopi za malega hlapca, ker hoče Matija po vsi sili domov.»
««Za hlapca je še prešibak, tudi za malega. Ti bi takoj vsakega potepuha v hišo vzela, da ima le prijazno lice pa gladek jezik. To ni, da bi se kar tako jemalo. Toda za nocoj bodi dovolj, pozno je že in jutri bo treba zgodaj iz postelje. Spät, spät!»»
Tako je bilo vse pogovarjanje prestriženo. Pečnikovi Rezi pa se je vso noč sanjalo o njenem ranjkem sinku, o Zajčevem dečku, ki je imel v mesto iti, in o Martinku, ki je umno odgovarjal pri izpraševanji in zdaj sladko spal gori pod streho.
Visoko je bilo že solnce na nebu, ko se je Martinek zbudil na svoji rahli postelji. Saj je
bil vendar zgodaj vstajati vajen, zdaj je pa tako dolgo spal, kaj pač porekd ljudje? Ni čudo, utrudil ga je bil dolgi pot, in Pečnikova mati mu je bila posteljo tako lepo narahljala! Urno skoči iz postelje pa v obleko, ki mu je poleg postelje na stolu ležala. Zdaj pa zahvalit se gospodarju in gospodinji za prenočišče in prijazno postrežbo!
Gospodinje ni bilo videti, gotovo je bila Pri kravah v hlevu. Gospodarja najde spredaj Pred hišo, kjer je z malo sekirico v roki neka bola zbijal in popravljal. Deček postoji in čaka Prilike, da bi svoj pozdrav vmes vtaknil med brepke udarce, ki so odmevali od nasproti stoječega poslopja. Andrej mu je hrbet kazal. Zdaj uatakne kolo, ki ga je popravljal ter ga ene-brati krepko zavrti. Slednjič vtakne lunek, izpusti kolo na tla ter se dobro oddahne.
«Dobro jutro,» oglasi se tu Martinek. Andrej se ozre proti njemu ter odzdravi:
««Bog ga daj! — Dobro spal?»»
«O dobro, še predobro, da se nisem toliko časa prebudil.»
««Kaj bomo pa zdaj?»»
«Zahvalit sem se prišel za dobroto, s ka-tero ste me sprejeli, in pa še nekaj bi vas rad Prosil.»
««Kaj takega?»»
«Včeraj nisem več časa srečal nobenega človeka, da bi ga bil vprašal, kako se imenuje
io»
prva vas, do katere pridem. Pozno je bilo že in temno, ko sem zagledal luč v hiši na samoći. Vanjo sem sklenil stopiti in prositi prenočišča. Tudi vas nisem vprašal, kako se tu imenuje. Zdaj vidim vas tam doli. Kako se pravi ti vasi?»
««Zalesje. Naša hiša ima prvo številko, kakor vidiš zapisano nad vrati.»»
«Zalesje?»
««Da, Zalesje; kaj tako čudno gledaš?»»
«Zato, ker imam strica v Zalesji.»
««Strica imaš v Zalesji? Tako, tako? Tistega strica si torej prišel obiskat, ne dela iskat; prosit si ga prišel, da bi ti kaj dal?»»
Martinek ni imel časa odgovoriti na te besede, ki jih je mož nekako ostro govoril. Gospodinja je zaklicala: Kosit! Andrej Pečnik se takoj napoti proti hišnim vratom ter reče svojemu mlademu gostu:
«Brez kosila vendar ne boš hodil od nas? Pojdi z nami zajet, potem se še kaj pogovorimo. »
Martinek gre molče z njim. V veliki sobi je bila že skleda s kosilom na mizi in družina se je zbirala okolo nje. Ko je bilo vse zbrano, molilo se je najprej na glas, potem so začele žlice svoje enakomerno delo. Jedli so vsi skupaj. Martinka so posli od strani pogledovali, toda govorilo se ni nič.
Človek bi ne verjel, kake misli so našemu Martinku po glavi rojile pri kosilu. Kaj takega ni prej še nikoli videl. Ko je ogledoval te krepke, žilaste roke, ki so tako pridno zajemale in v usta nosile, mislil si je, kako srečni so ti ljudje, ko bi mogel tudi on biti kakor °ni! Pridno delati in truditi se ter potem brez skrbi iz polne sklede zajemati, to se mu je zdela prava sreča na svetu.
Ko je bilo po kosilu vse na delo odšlo, in ko sta bila Andrej in Martinek sama — mati je ‘mela v kuhinji opravka — začel je Andrej zo-Pet pogovor, ki ga je bil pred hišo pretrgal: «Kaj je torej s tistim stricem? Mati te je Poslala k njemu, da naj on pomaga, ker se vama menda slabo godi, kaj ne?»
««Slabo se nama res godi; zadolžili smo se po očetovi smrti, ker so bili mati sami več časa bolni. Ko sem odhajal, bila je kravica še v hlevu, zdaj, ko tu z vami govorim, vzela je Pač žo rnukaje slovo od nas. Slabo se je nam 'e Več časa godilo, vendar me mati niso pustili z doma, da bi bil šel kam kaj zaslužit. K našemu stricu že celo niso hoteli, da bi šel —»» «Zakaj ne? Ali je žena tako moška?»
««O tega pač ne; ali dejali so, da bi pri Stricu ne dobil pomoči.»»
«Kako da ne? Ali mož sam nič nima?» ««O ne, še prav bogati so neki naš stric У -nlesji. Ali vendar pravijo mati, da je težko чај dobiti od njih, da so —»»
«Hudoben človek, ki nima srca — kar naravnost govori, kaj bi se bal?»
««Res nekaj takega, hudi stric smo jim vedno rekli.»»
«Tako, tako? Hudi stric — tudi lep priimek! Ali časi je res bolje, da je človek hud.*
««Mati mi niso naravnost rekli, ali jaz sam tako ugibljem, da stric ravno nas nimajo posebno radi, da nas celo sovražijo, Bog večni vedi, zakaj.»»
«Tako ti ugiblješ? Glej, glej! In tvoja mati prav sovraži tistega strica, grdo govori o njem, morda ga je časi celo preklinjala, ko se ji je posebno hudo godilo?»
««Bog ne daj! Jaz vsaj nisem nikoli slišal žale besede iz njih ust, še molili smo večkrat za njih.»»
«Tako, tako? Ali ti pa gotovo sovražiš hudobnega, brezsrčnega človeka, ki ima sam vsega do ostanka, za svoje najbližje sorodnike pa se ne meni v njih nesreči.»
««O ne, tudi jaz jih ne sovražim, ravno na robe. Kako bi vam dopovedal, kaj čutim v srci? Vi ne veste, kako čudno se mi godi! Ko vidim druge otroke, ko slišim, kako govore o svojih bratih in sestrah, o svojih stricih in strinah, jaz pa sem edini tako sam se svojo materjo na sveti! Bog ne daj, da bi se pregrešil, saj ne godrnjam, saj imam vendar svojo mater in to je nad vse na svetu! Ali vendar — saj
k
'5‘
sem rekel, da vam ne bom mogel dopovedati •— vi si ne morete misliti, kaka želja se me časi polasti, da bi imel še koga na svetu, ki bi bil naš; če bi me tudi prav rad ne imel, če bi mi tudi nič ne dal, samo da bi ga mogel videti in reči, misliti, si: Ta je naš.»»
Pri teh besedah se je Andrej nekako čudno odkašljavati začel, Martinek je malo počakal, da je bilo trdovratnega odkašljavanja konec, potem je zopet z nekako ginenim, mehkim glasom dalje govoril:
«Naj pravijo mati kar hočejo, jaz se čisto mč ne bojim tega strica, še prav vesel sem in komaj čakam, da jih bom kedaj videl. Obiskal jih bom, povedal jim, kedd sem, povedal jim kom tudi, če me vprašajo, kako se moji materi §°di, a prosil ne bom nič. Ce se zadero nad menoj, mirno bom trpel, saj so vendar moj stric; morebiti se pa vendar s časom omeče in me prijazno sprejmd, ko bodo videli, da vse tako voljno prenašam.»
««Če te pa od svoje hiše zapodi?»»
«Pa pojdem v božjem imenu.»
««Kam misliš iti?»»
«Dela iskat, kjer ga najdem, kakor sem Vam že rekel.»
««Ali bi hotel tudi pri svojem stricu služiti, bi pa samo lenobo pri njem pasel?»»
«O, ko bi me hoteli stric v službo vzeti, tisto lahko rečem, da ne bi imeli bolj delavnega

in poslušnega hlapca, in to bi bilo moje največje veselje. Naj bi bili osorni in ostri z menoj, kakor z nobenim tujim človekom, nikoli bi jim ne odgovarjal, mislil bi si, saj so vendar le naši.»
««Za koga pa hočeš služiti? Za hlapca si vendar še premlad.»»
«Za pastirja s konca, če ni drugače; meni je vse prav, da le kaj zaslužim.»
««Kaj si tako denarja lakomen? Kaj pa bodeš z njim?»»
«Kar bi prislužil, vse bi materi domov poslal, da bi jim ne bilo, sile, in da bi morda celo kedaj kravico nazaj kupili, ali pa drugo, če ne ravno tiste. Vi ne veste, kako je hudo, ko ni živega pri hiši.»
««To ne pojde tako hitro, kakor si ti misliš.»»
«O, vem da ne. Ali zdaj bi vas notel dalje nadlegovati. Prosim vas samo še, povejte mi, kje je Pečnikova hiša? Za Andreja Pečnika se pišejo moj stric. Vi jih gotovo poznate, kaj bi jih ne?»
«Kako pa, da poznam moža, kakor samega sebe!»»
«Ali so zdravi? ali se jim dobro godi?»
««Zdrav je in godi se mu še precej.»»
«O to je dobro! Se nekaj! Ali imajo konje?»
««Kaj pa da jih ima, dva prava korenjaka, da malo tacih, pasja noga!»»
«To je pa lepo! O ko bi me hoteli v službo vzeti pa konje mi izročiti, potem pa ne menjam se samim Parovičem, kakor so radi rekli naš ranjki oče, Bog jim daj dobro!»
««Vse lahko, če bodeš znal z njimi ravnati. »»
«O tisto pa, tisto; vajen sem könj. Naš gospod župnik imajo lepi dve kobili; posebno mlajša je živa kakor iskra; pa sem hlapcu večkrat pomagal v hlevu. In voziti tudi že znam.»
««Ali tepo se mo — njegovi konji ne, to ti Pravim, Pečnik ne trpi, da bi se njegova žival Pretepala.»»
«Vidite, to me pa še prav posebno veseli, jaz tudi ne morem videti, če se z ubogo živaljo grdo dela. Zdaj imam našega strica še enkrat tako rad. in zdaj sem tudi za gotovo prepričan, da niso hudobni, kakor se misli; jelite, da ne, SaJ vi jih, kakor pravite, dobro poznate.»
««Nu, jaz tudi mislim, da ni ravno napačen človek ta Andrej Pečnik, če tudi svojega srca ne n°si na jeziku, in rad časi malo zaropoče, morda tudi tam, kjer bi ravno ne bilo sila. Ali človek Se mora malo hudega delati, drugače ga male «tišisnedd.»»
Pri ti priči se nanagloma vrata odprd in v sobo plane gospodinja Pečnikova ter pravi:
«Zdaj bi bilo pa menda dovolj te komedije!»
««Ti si pri vratih poslušala!»» huduje se
Andrej.
>54
«Pri vratih ali kje drugje; vse sem slišala! In meni nisi nikoli besede žugnil; ti imaš svoje skrivnosti pred menoj! Svoje sorodnike imaš, pa svoji ženi nikoli nič ne poveš, nič se ne zmeniš zanje! O po pravici ti pravijo hudi stric! Kaj tako gledaš, Martinek? Da, vidiš, ta možje tvoj stric in jaz sem tvoja teta. Pojdi, roko podaj svojemu stricu in mene poljubi prav na debelo. Tako! Ti pa mi bodeš zdaj vse povedal in na tanko razložil, kakor v izpovednici.»
««Zdaj že ne, lahko še čakaš! Zdaj moramo na delo. Ti pa Martinek, konje vprezat!»»
Nekaj dni po tem sedi Andrej zopet zvečer za mizo in ga pije svojo navadno merico. Nocoj je mož nekako posebno dobre volje. To je razvidno že iz tega, da si je celo smodko prižgal. To pa je storil samo o kaki posebno slovesni priliki, kader je žito dobro prodal, kader se je se svojim liscem v mesto drdral, ali pa kader je sedel v gosposki družbi.
Gospodinja je bila ves ta čas prej malo redkih besedi z njim: grizlo jo je namreč, da ji ni toliko časa povedati hotel, kako je s tistim sorodstvom v Bukovji. Andrej Pečnik se je bil v nekem daljnem kraji oženil, zato ni čudo, da žena njegova ni poznala vseh njegovih razmer; on sam ji je povedal samo, kar se mu je potrebno zdelo. Nocojšnji večer pa ji je hotel vse razložiti, že zato, da bi bilo skoraj konec tistega kujanja. Andrej Pečnik 'ni bil kaj posebno lju
х55
beznjiv se svojo ženo, ali v miru je vendar rad živel z njo, in tisto navadno žensko kljubovanje mu je bilo zoprno.
Ko je torej videl, da je končala svoje večerno opravilo, pokliče jo k mizi, pit.
«Nu, kaj se držiš, kakor bi ti bile kokoši kruh pozobale! Pojdi sem, pa pij!»
Zena ga je poznala in vedela, da to ni slab začetek. Gre torej in pije, ali tega pa vendar ne, da bi kaj rekla. Andrej krepko potegne iz svoje smodke ter ji puhne pravi oblak dima v obraz tako, da žena nehote malo zakašlja. Andrej sam z roko gosti dim pred njo razpodi, Potem se nasloni nazaj ter pravi:
«Dečko menim, da bo. Za delo zna prijeti in posebno s konji ravnati, da je kaj. Kako si ti z njim zadovoljna, tega mi pač ni treba vprašati, saj ga kar zaljubljeno gledaš, kader ga imaš Pred seboj.»
««Kaj bi ga rada ne imela, saj je tako priden otrok in naše rodovine je tudi!»»
«Res, skoraj bi bil pozabil! Saj vem, da Pe bode prej miru, predno ti ne razložim, kako Je naša rodbina prišla tja v Bukovje. -— Mar-tinkova mati je moja sestra. Po očetovi smrti mater sva bila že prej izgubila — prevzel Sem jaz gospodarstvo. Liza je bila gospodinja, dobra gospodinja, kakor menim, da sem bil jaz dober gospodar. Vse nama je šlo po sreči. Liza Je bila zalo dekle, to se mora reči, pridna, umna
in kaj napačnega ji tudi ni mogel očitati najhujši jezik. Oglašati so se začeli snubači. Zlasti nek Ozimek — ti ga nisi poznala — ki je se svinjami kupčeval — jo je hotel po vsi sili imeti. Jaz bi jo bil težko pogrešal, vendar njemu bi jo bil rad dal, ker sem bil prepričan, da bo pri njem imela dobro življenje. Bil je res vdovec, nekoliko v letih, a krepak še in močan, kakor hrust. Premožen je bil tudi in dober človek. Vsaka ga je smela biti vesela, samo Liza se ni zmenila zanj. Jaz sam sem ji prigovarjal — a vsaka beseda je bila bob v steno! Dolgo nisem vedel, v katerem grmu zajec tiči. Vajen nisem bil hoditi za njo in gledati, kaj dela. Slednjič sem pa vendar le zapazil, kaj ima. Seznanila se je bila z nekim človekom, ki je bil za hlapca doli pri Kopači. Lep je bil res, da malo tacega, in vedel se je in govoril, kakor mestna gospoda. Posebno pa je znal citrati in peti pa plesati, kar je menda ženskemu srcu najbolj nevarno. Vsaj naši Lizi je bilo, ki je bila vendar prej vedno tako pametna in razumna. Zazijala se je bila vanj in zatelebala, da ni kar videla ne na desno ne na levo. Jaz sem vedel, da iz te moke ne bode dobrega kruha. Matija je bil pravi lahkoživček in vinski bratec. Ravno hudega se mu ni moglo nič očitati, to je res, ali denar se ga ni držal: kar je prislužil, vse je šlo v veseli družbi. Prigovarjal sem ji torej in jo svaril prav kakor oče, dasi je bila le malo mlajša od mene
— vse zastonj! Kakor slepa je rinila v svojo nesrečo. Po vsi sili ga je hotela za moža. Jaz, da ne, in tako je bilo konec hišnega miru. Tudi delo je ni veselilo. Dokler ni imela let, držal sem jo še: a potem nisem imel pravice, bil sem se tudi že naveličal. Vrgel sem ji torej, kar ji je šlo in rekel, naj se nikoli več ne prikaže pod našo streho. Tudi ona mi ni ničesa dolžna ostala. Razšla sva se v jezi, in od tega časa se nisva več videla. Vzela sta se in preselila se, kakor sem slišal, v Bukovje, kjer sta kupila nekaj malega zemlje. Kako se jima je dalje godilo, to si lahko misli, kedor ve, kakošen je bil človek, na katerega se je bila tako obesila. Vse sama zaslužila! Kakor si bodeš postlala, tako bodeš ležala, rekel sem ji večkrat, zastonj! Zdaj ima.»
««In ti nisi nikoli več vprašal po svoji
sestri?»»
«Kaj bom popraševal? Ce se ji slabo godi, kaj ne ve, kje je doma?»
««Če si ji pa tako prepovedal prikazati se domov?»»
«E beži, beži! Kaj bi takisto? saj je vendar pametna in ve, da beseda ni konj. Ko bi kila prišla in rekla: Glej, tako in tako se mi godi; prav si rekel, vse je prišlo, kakor si de-Jal; pomagaj mi — Bog ve in tudi ona je vedela, da bi ne bila prišla zastonj. Ali trma, trma!»
««Trma je menda v krvi, kakor se vidi.»»
i58
«Ali jaz sem vendar mož, in mož ni, da bi se ženski uklanjal.»
««A pregovor pravi, da pametnejši odjenja. Bodi pameten, Andrej; saj je vendar le tvoja sestra.»»
«Kaj hočeš, da naj storim? ali je naj odpuščanja prosim?»
««Tega pač ne, ali tega pa tudi ni treba, da naj bi ona tebe odpuščanja prosila.»»
«Tega tudi nočem, ali pride naj, kakor se spodobi; jaz je ne bodem iskal po svetu.»
««Ali zahtevati pa tudi ne smeš od nje, da naj se ne vem kako poniža pred svojim bratom. Pomisli, da je nesrečna, in da se tebi dobro godi. Kar je nji težko, to je tebi lahko. Glej, saj je vendar poslala svojega sina k tebi, to je tako, kakor bi bila sama prišla.»»
«Ej poslala ga ni, to mu že verjamem; še pustiti ga ni hotela, kakor pravi, to ji je prav podobno. — Kaj pa hočeš še? Ali ni že to dovolj, da sem njenega sina pod streho vzel?»
««In da ga hočeš obdržati pri hiši za hlapca, ker je tako priden in uren? To je pa res kaj posebnega, to ti je pravo dobro delo krščanskega usmiljenja, s kakoršnimi si nebesa služimo! Ali res ne veš, kaj ti je storiti, če hočeš poravnati svojo krivico?»»
«Krivico? Moja vest mi ne očita nobene krivice. Tako mi ne smeš govoriti.»
'59
Žena je videla, da je bila s to besedo napačno struno zadela. Približa se torej svojemu možu ter mu prijazno na ramo potrka, rekoč: «Prav praviš, Andrej; ti ne potrebuješ, da bi te kedö učil; sam veš, kaj ti je storiti. Star medved kosmač-godrnjač si res, ali dobro srce imaš, če tudi se ti je dozdaj reklo ,hudi stric'.»
Andrej je na to nekaj zagodrnjal, da se ni prav vedelo, ali mu je to žensko dobrikanje po volji ali ne. Žena pa je bila videti zadovoljna se svojim prizadevanjem. — —
Drugi dan so videli gospodarja, ko je šel nekako zamišljen pod streho. Slišalo se je, da je po mali izbi gori korakal, potem je bilo čuti neko ropotanje in premikanje. Ko je zopet doli prišel, ukaže dekli, naj izbico pod streho osnaži in tla dobro podrgne.
Po južini gre v stransko sobo ter si pripravi in na mizo postavi česar treba za pisanje. Kötern hodi po sobi ter si zdaj z roko brado stiska in ožema, zdaj se za ušesom popraskava; zdaj nekaj mrmra, zdaj z glavo odmajava, da ne tako! Slednjič, ko se mu je vendar nekaj nabralo, sede za mizo, pomoči pero ter začne P;sati se svojo okorno roko. Gosjemu peresu se Je pač hudo godilo v ti obili, krepki roki; kri-čalo je in praskalo po papirji, da bi bilo vsakega mestnega človeka uho bolelo; Andrej Pečnik Je bil vajen še drugačnega škripanja! Večkrat je še vstal, hodil po sobi ter zbiral svoje misli,
i6o
potem zopet sedel in jih na papir pokladal. Ko je bil z božjo pomočjo končal svoje pisanje, potrosi z obilo sipo debele črke in slednjič začne prebirati na pol glasno, kar je bil spisal. Tu pa tam se mu je potrebno zdelo, popraviti kako črko, ali prenarediti katero besedo svojega pisma, ki se je tako glasilo:
«Ljuba sestra! — Jaz, tvoj brat, Andrej Pečnik iz Zalesja, pišem ti to pismo; Bog daj, da te najde v dobrem zdravji. Dolgo časa se nisva že videla. Jaz sem se v tem času postaral in osivel, in ti tudi ne boš več taka, kakoršna si bila. Leta človeka izpremene. Čudila se boš, ljuba sestra, kako je to, da ti pišem. Eden mora vendar odjenjati; če nočeš ti, naj pa jaz. Bog ve, koliko časa bova še živela, in tako se vendar ne smeva ločiti iz tega sveta. Pozabiva, kar je bilo. Brez napake ni noben človek na svetu. Prenagla sva bila oba. Ali tedaj sva bila mlada, zdaj sva stara. Veseli me, da ti morem kaj veselega poročiti. Tvoj sin Martinek je pri nas. Zdrav je in vesel in zadovoljen je tudi videti. Moja žena ga ima rada kakor svojega otroka, in tudi tisti hudi stric ga ravno ne suje in pretepa. Res, Bogu bodi hvaležna, da ti je dal takega sina. Ta ima to, drugi to, popolnoma sreče ni na svetu. Vidiš, ljuba sestra, mene Bog ni pozabil; dal mi je, da se mi dobro godi, in hvaležen sem mu za to. Dal mi je bil tudi sina, ali vzel mi ga je zopet; on že vć,
i6i
zakaj, ime njegovo bodi češčeno. Vidiš, zdaj pa jaz tako mislim, ljuba sestra. Pridi sem, k nam, na svoj dom. Prostora imamo dovolj. Moja žena te bo gotovo z velikim veseljem sprejela. Sile ti ne bo, delala boš, kolikor se ti bo ljubilo, če boš pa raji roke križem držala, pa ti tudi nihče nič ne poreče; dekle ne potrebujemo več, in ko bi je, saj si jo lahko vzamemo. Kar se pa tiče tvojega sina, naj bo le zmerom tako priden in pobožen, kakor je zdaj, za drugo ne bo treba skrbeti ne njemu ne tebi.
To, kar sem ti priložil, vzemi, da boš imela za potrebo, da si kupiš gorke obleke za na pot. Misli si, da je to, kar se ti pošilja, tvojega sina zaslužek.
Zdaj te pa lepo pozdravlja tvoj brat — Andrej Pečnik ali hudi stric.»
Ko je bilo tako pismo gotovo, zgane ga, zapečati ter v miznico spravi. Potem gre zadovoljen na delo.
Drugi dan je bil Martinkov god. Teta mu Je bila napekla celo kopico raznih dobrih stvari, stric pa mu je prinesel samo pismo za vezilo ter mu velel, naj ga nese v vas na pošto. Martinek se takoj spravi na pot. Ali s kakim veseljem je še le tekel, ko je bil zagledal, da Je pismo njegovi materi namenjeno! Zdelo se je takoj, da ne bo nič napačnega v tem °bširnem papirji.
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.
11
Bilo je prelepo zimsko jutro. Človek se je moral kar čuditi, da to plameneče solnce, ki tako veselo sije z jasnega neba, nima več moči, ter ne raztopi bele odeje, ki krije zemljo, kar najdalje seza oko. A skoraj bi bilo škoda tega čistega snega, ki je po noči tako debelo zapadel in se zdaj tako lesketa v jutranjem solnci. Kaj ni to lepo: gori sinje nebo z rumenim soln-cem in doli vse belo, hrib in ravan, drevje in grmovje ter strehe nad poslopji! Vse tiho, vse mirno; samo zdaj pa zdaj se veselo oglasi kaka senica, ki se neutrudno izpreletava po drevji ter sneg stresa z vej, da se curkoma vsiplje na tla. Hladno je, vendar se čuti že, da se bliža jug; sneg vidno upada in tu pa tam sam od sebe zdrsne z drevesa. Pravi voznik bi ne mogel videti tega snega, da bi ga ne zagrabil z roko ter stisnil in rekel: To bode dober senenec.
Andrej Pečnik je dobro pogodil. Pred njegovo hišo stoje šeni; vse je pripravljeno za na pot, pozabljena tudi ni gorka kosmata odeja za na noge. Zdaj se začuje prijetno žvenkljanje, in izza ogla se prikaže lisec, lepo opravljen, glavo ponosno po konci držeč s širokim jermenom okolu vratu, na katerem vise trije zvonci. Vodi ga Martinek. Težko bi bilo reči, kateri stopa ponosneje, on ali lisec. Konj veselo zarazgeta, ko zagleda šeni pred hišnimi vrati. Lepa vožnja ga čaka; njemu se ni bati novega biča, ki na desni strani šeni zataknen tako grozeč kvišku moli.
Ko je konj vprežen, pride Andrej iz hiše. ogleda najprej šeni, potem konja; ko vidi, da je vse v redu, sede na šeni. Nato vzame Marenku vajete iz roke, prime za bič ter reče ženi, l-d na pragu stoji:
«Kakor sem rekel, glej, da bo zvečer vse Pripravljeno; pridem gotovo še nocoj, če tudi malo pozno. ^
Nato ji pokima z glavo, poči z bičem, in lisec šine kakor strela po sneženem potu doli na cesto.
Gospodinja in Martinek gledata še dolgo časa za vozom, da jima med hišami izgine. Nemko slabe volje sta bila oba, in vedela sta, za-'aj. Prej tisti večer je bil Andrej ukazal Mar-Ünku, naj bode drugo jutro pripravljeno vse za a Pot:- Ko ga žena vpraša, kam se hoče pe-Jati, odgovori ji, da bode že videla, kader se bode ' Г.П*}' kmclno. zdaj ko se ima obhajati sveti božični večer, ki ga vsak pošten človek, ako le m°ie, doma praznuje: on, gospodar pa z doma! ° mora kaj posebnega biti, da bi le ne bilo чаЈ slabega! Čakati je treba, saj je rekel, da Pjide na večer, če tudi pozno. In kako bi Mar-^nek ne bil zadovoljen! Rad bi bil ta sveti ve-er obhajal se svojo materjo doma, da bi uboga sirota ne bila tako sama. Ali upal se ni prav Prositi gospodarja, naj ga domov pusti. Neko-
se je bal, da bi njegova prošnja ne bila lez uspeha, nekoliko ga je bilo pa tudi sram:
misliti bi se utegnilo, da ne more dalje prebiti brez matere. Hotel je biti mož. Potem pa se mu je zbudilo hrepenenje po materi in tako ni vedel, kaj naj bi storil. Odlašal je vedno, tako dolgo, da je bilo prepozno. Zdaj ga pa prosi, ko se je mož odpeljal za ves dan!
Martinek je šel torej precej pobit v hišo po svojih opravkih. V tuji hiši tedaj bode praznoval nocoj sveti božični večer, s teto in stricem, res, ali mati je vendar le mati!
Kakor jutro, tako lep je bil tudi večer. Poln mesec je plaval po jasnem nebu; kakor prej v solnčni. tako so se v njegovi svetlobi lesketali snežni kristali.
Tiho je bilo v Pečnikovi hiši; razen ene dekle, ki je bila precej daleč doma, šli so bili posli vsak na svoj dom. Z njo je gospodinja pripravljala večerjo. Martinek je bil opravil za časa svoje delo; sedaj je lazil iz kota v kot kakor megla brez vetra. Nikogar ni imel, da bi z njim govoril; bilo mu je tedaj nekako tesno v prsih. Božični večer ima vendar svojo moč, zlasti v mladem, nepokvarjenem srci. Zdaj pa zdaj je šel ven, pogledat, ali ni še čuti strica iz daljave. Vse tiho, vse mirno! Ali kako je bilo še le Martinku pri srci, ko zazvone božični zvonovi, tako praznično, tako milo, tako otožno v tujem kraji!
Žalosten gre nazaj v hišo, stisne se v kot in tiho tam žedi. Tako samega, tako zapušče-
nega se čuti, toliko da ga solze ne posilijo! ■^ar se začuje veselo žvenkljanje iz daljave; bolj In bolj se bliža; to so stric z liscem, nihče drugi! Martinek vstane urno ter gre ven pred hišo čakat. Voz zavije s ceste gori proti hiši. V mesečini se vidi vse na tanko. Poleg strica sedi še nekdo; ženska je, toliko se vidi, kedo bode neki? Martinek ni bil ravno radoveden, naJ bo, kedor hoče, da jih bode le več zvečer.
Seni se ustavijo pred hišo. Lisec se ves hadi od sopare. Martinek stopi k njemu, prime §a z desnico za uzdo ter ga gladi z levico po glavi. Pečnik vrže vajete konju čez hrbet ter začne vstajati se svojega sedeža. Ali še pred nJlrn skoči ženska doli naravnost k Martinku ^er ga ogovori:
«Ali me ne poznaš, Martinek?»
««Mati!»» zavpije deček vesel. Ali bil je j veliki zadregi; kaj storiti? Tu stoji mati, ki ^.ni videl toliko časa, ki ga je tako nenadoma ° 'skala, lu lisec, ki se tako kadi; zimski hlad > mu lahko škodil; izpreči ga je treba in v v ev Peljati. Spodobilo bi se tudi, da bi se člo-j s':ricu zahvalil za tako nenavadno veselje. aJ menite, katera dolžnost je premagala v tem ,°J hi ni trpel toliko časa, kolikor ga je treba, ^a se to pove? Martinek je bil umen deček; j^sil si Је: mati in stric lahko čakata brez °, e’ za lisca pa se mudi. Ročno torej iz-'eze honja, pelje ga v gorki hlev ter razpravi;
krme mu je bil že prej pripravil. Ko je Martinek tako opravljal svoje hlapčevsko delo, šel je Pečnik z Martinkovo materjo v hišo. Ne bilo bi prav, ko bi pozabili tu pristaviti, da je bilo Andreju to početje Martinkovo prav po volji; ne samo zaradi konja, saj tega bi bil lahko tudi sam oskrbel; zdelo se mu je, da tako ravnanje ima nekaj možatega v sebi; in s takim se je človek Andreju Pečniku najbolj prikupil. Menj zadovoljna je bila Martinkova mati. Tako mrzlega sprejema se vendar ni nadejala od svojega otroka! Vendar dolgo časa ni imela, kaj takega premišljevati. Ko je čez toliko časa zopet stopala čez znani domači prag, obsula jo je množica raznih misli in spominov. Koliko je doživela v ti dolgi dobi! Nekoliko veselega, a koliko več bridkosti! Zarotila se je bila, da ne pride več pod domačo streho, k svojemu bratu, ki je, po njeni misli, tako grdo z njo ravnal. In zdaj je vendar tukaj. Zakaj bi ne bila? saj je sam ponjo prišel, ker se ni takoj napotila k njemu, ko jo je pismeno povabil!
«Torej si vendar prišel!» pozdravi žena svojega moža stopivšega v vežo. Vsa zaripljena je bila v obrazu od ognja, ki je plamenel na ognjišči, ko se je obrnila proti njemu. A ko zagleda tujo žensko, ki je bila vstopila za možem. šine ji naglo neka misel po glavi. Ko je bil njen mož tako nanagloma, tako skrivnostno odpotoval in ne povedal ji, kam, zazdevalo se
ji je, kaj bi utegnilo to pomeniti. Želela je, da bi se njena misel uresničila, in ta želja se ji je, kakor je videti, zdaj izpolnila. Kaj druzega bi Pa utegnila biti ta ženska? Vendar vedela ni, kako naj bi jo ogovorila, da bi bilo prav. Enako se Је godilo Lizi: naj bi jo li vikala ali tikala? njena svakinja je res, ali čisto tuja! Iz te zadrege jima pomaga Andrej, ki precej zarobljeno
zaropoče:
‘Nu, kaj se gledati, kakor pes pa mačka? d k stara, ki si drugače tako prebrisana, ali se ti nič ne dozdeva? kaj praviš, kedo bo ta
ženska?»
««Torej vendar res!»» vzklikne gospodinja. °d samega veselja malo poskoči ter se udari s kuhalnico, ki jo je v desnici imela, po stegni. k<ato prime hitro svoje leseno žezlo z levico, desnico pa prijazno poda svoji svakinji, ki jo Piav krepko stisne. Tako je bilo znanje storjeno.
Kavno v tem trenotji stopi Martinek v vežo tei malo obstoji. Stric se obrne proti njemu ter mu pravi:
“Nu, zdaj pa že lahko svojo mater pozdra-VlT ko si konja oskrbel.»
Martinku ni bilo treba nobene stvari dva-krat veleti; tega že cekS ne. Ko je bila teta opustila materino roko, prime jo on. Pri vsem em se je vedel precej okorno. Kedö bi mu zameril? Saj je nocoj prvič prišel v tako pri-
i6S
liko. Zato ni prav vedel, kako naj bi, da bi bilo prav: ali naj bi se smijal ali jokal od samega veselja! Kedor bi bil v tem trenotji videl ubozega Martinka obraz, sodil bi bil skoraj gotovo, da ta mladič ni Bog vedi kako pameten; tako čudno, tako nekako smešno se je držal. Rudeč je bil kakor rak in režal se je ter tiste bele zobe kazal, kakor da bi ne bil res prav pri pravi pameti. Materi se ni tako zdelo; nji se je zdel najpametnejši, najlepši, gotovo pa najljubši otrok na svetu!
Andrej položi, da bi ne stal sam kakor parobek, svojo težko roko Martinku na glavo, ter mu jo zasuče tako, da deček proti njemu pogleda; na to mu reče:
«Nu, ali je prav tako?»
Martinek nič ne reče, a pogleda ga tako hvaležno, da je bil videti stric popolnoma zadovoljen s tem nemim odgovorom. Nato se deček urno v stran obrne; moštvo in junaštvo, ki je bilo stricu tako po volji, bilo ga je menda zapustilo; in tega vendar ni hotel, da bi mož vi-	,
del njegovo slabost in se mu potem celo smijal.
Andrej se je bil samo proti Martinku obrnil se svojim vprašanjem, a odgovor je dobil tudi od žene in sestre; to je, roko sta mu podali zaporedoma.
Nekaj časa potem se je razlagala prijetna dišava po hiši, po hlevu, po vseh poslopjih. Hišni gospodar je šel po lepi stari navadi s kro-
pilom in blagoslovljeno vodo od prostora do prostora; Martinek pa je nosil lonec s kadilom Pred njim. Ko je bilo končano pobožno opravilo, sedli so vsi za mizo in dobro se imeli. K-eza ni videla svojega moža nikoli tako veselega, kakor je bil nocoj. Martinek, ki je bil s konca tako neroden, tako boječ in molčeč, postal je s časom tako pogumen, da je naposled eelo vstal, kozarec povzdignil ter hišnemu gospodarju tako napil:
«Bog živi našega ljubega — hudega strica!»
*
* *
Prijazni bralec -— ne! tebi se bode morebiti ta povest zdela preotročja. Prijazna, ljubezniva bralka torej; predno se ločiva, še eno besedo ! Zgoditi bi se utegnilo, da prideš kedaj v ^alesje. Zakaj ne? Kraj je lep in prijeten; tudi mestni gospe in gospici bi ugajati utegnil — še zdaj se tako pravi pri hiši, dasi se njen gospodar piše za Hodnika — vsak otrok ti bo Povedati vedel. Stopi v hišo, in ko zagledaš mladega, krepkega moža — lep je tudi, kar ^am ni ravno zoprno, kakor se govori — po-zdrävi ga v mojem imenu. Prijazno te bo sprejel on in mlada žena njegova. Videla bodeš tUcli, če ne odlašaš predolgo, mater hjegovo, ,teto in hudega strica. Tudi brez otročičev ni j_sa' samo da jim zdaj števila ne vem; kaj ta-14 ga se naglo izpreminja. Naposled vprašaj
I/°
mladega gospodarja, ali se je res vse tako godilo, ali ne, kakor ti jaz pripovedujem. Mož je prijazen in rad ti bode ustregel. Mogoče, da se njegova povest ne bode od besede do besede ujemala z mojo; to pa je gotovo, kar ti zdaj rečem: tu bodeš videla družino srečnih ljudi, in jaz vsaj ne vem na svetu lepšega pogleda človeškim očem.
Oče za sina.
Svetilnica pred hišo je dajala toliko svetlobe, da je bilo moči videti skozi malo okence notri doli v nizko in tesno izbico pri tleh, na Pol pod zemljo. Po velikem mestu drugod se je borila še bela dnevna luč z rumeno plinovo svetlobo; tu v ozkih zatohlih ulicah z visokimi temnimi hišami ob straneh, kjer tako neprijetno diši po vlažnosti, plesnobi in razni nesnagi, v tem žalostnem prebivališči človeškega siromaštva, samo kakih deset minut od sijajnega «Ringa», tu bi bilo zdaj že vse temno, ko bi edina svetilnica ne razsvetljevala za silo zgodnjega mraka. Od te dobrodelne javne naprave dobiva torej svojo svečavo tudi borna stanica, ki je bolj podobna kleti nego človeškemu bivališču. Razsvet-lisvati res ni Bog ve kaj v tem siromaškem prostoru. Se navadne jelove mize na treh nogah n‘ tu in potrtega stola, brez česar si vendar tsžko mislimo najubožnejšo sobo. In vendar di-•seta v tem vlažnem, mrzlem in smradljivem zraku dva človeka, ustvarjena po božji podobi, oba z
glavo, ki misli, se srcem, ki čuti in z želodcem, ki vpije kakor mladi krokar po hrani! — — Ob steni, oknu nasproti, napravljeno je se slamo in raznimi cunjami nekako ležišče; na tega ležišča polovici pri zidu leži, se starim ženskim krilom odet, otrok, deček; utegnil bi imeti kakih deset let. Lep obrazek, ko bi ne bil tako strašno suh in bled! Tako mrtvaško bled se vidi morebiti tudi še posebno zato, kar mu ta borna luč od zgoraj obseva otročje lice, in ker mu gosti, temni lasci objemajo drobni obrazek.
Poleg postelje, če smemo tako reči, pri vzglavji sedi, ali bolj čepi mož sključen; oba komolca opira na koleni in brado podpira z obema rokama, kakor ima navado človek zamišljen. Ne gane se, v eno mer zre v steno pred seboj; človek bi mislil, da je življenje izginilo iz tega otrplega života, s tega izgloba-nega lica, ko bi sedaj pa sedaj malo ne trenil z globoko vdrtimi očmi pod gostimi obrvmi. Težko bi bilo ugeniti mu leta; sivkasta brada in lasje osiveli ob sencih pričajo za kakih petdeset, a drugo vse nekako kaže, da se je ta mož postaral pred časom.
Zunaj je nekaj zaropotalo, kakor ko pade kaka lončena posoda na tla ter se razbije; morda je kak otrok nesel lonec mleka za večerjo domov, pa ga je zadela nesreča. Ta ropot vzdrami moža, zamišljenega poleg spečega otroka. Zgane se, skloni se po konci ter globoko vzdihne.
Tudi otrok se gane. V spanji tiplje in grabi z roko po postelji, kakor bi koga iskal poleg sebe. Ko mož to vidi, pomoli mu desnico, ki jo deček nekako hlastno zgrabi in drži, kakor bi se bal, da se mu ne izmakne. In zopet je bilo vse tiho in mirno, samö zdaj pa zdaj so se čuli zunaj težki koraki kacega delavca, ki se je vračal domöv.
Pred letom dni se je siromaku godilo bolje. Do preširnosti dobrega življenja pač ni imel, kar je bil na svetu. Odkar je bil zapustil očetovo hišo, ni se morebiti nikdar prav do sitega najedel. Sosebno na Dunaji se je učil poleg pravoslovja na vseučilišči pridno tudi stradanja v svoji samotni izbici pod streho. Naposled je opešal; izpit za izpitom je zamudil; še misliti ni Se več upal, da bi kdaj mogel doseči to, za kar je bil prišel na Dunaj. Naučil se je bil s časom kiti z manjšim zadovoljen. Iskal je službe v kaki pisarni, in bil je tako srečen, da mu je ni kilo treba iskati predolgo. Služba je bila sicer majhna, — vsprejet je bil pri nekem odvetniku Za pisača, ki se plačuje na dan, kakor težak, ' a za silo je bilo že. Ker je bil priden in spreten delavec, upal je s časom pomakniti se v'še, kadar se kako boljše mesto izprazni v pisarni. Ni se mu godilo slabo, še predobro. Se-Znanil se je z dekletom — to ni bilo pametno, a mlado srce navadno ne ravna tako, kakor mu Veleva hladna pamet. Bila je čedna in poštena
deklica, ki je s šivanko živila sebe in svojo mater. Rada sta se imela, in leto dni po materini smrti sta bila mož in žena. Tudi to ni bilo pametno, a pošteno. Lahko bi bila kar tako skupaj živela, kakor je sedaj po velikih mestih že precej navadno; a nista hotela, ni on, a ona že celo ne. Vzela sta si skromno stanovanje in zadovoljno in mirno sta živela. On je pisal od zore do mraka, in časih tudi po mraku, kadar je bilo mnogo dela v pisarni, in ona je šivala po svojih domačih opravkih. Tako je bilo zaslužka za vsakdanje potrebe, in še na stran se je kaj delo za silo. A po prvem otroku je bil njen zaslužek pri kraji. Zdaj je bilo dvoje rok menj za delo, a jedna usta več pri jedi. In za prvim otrokom je prišel drugi, tretji; ali boljše mesto se še ni hotelo izprazniti v pisarni. Prihranjeno se je tajalo in tajalo, da je slednjič izkopnelo, kakor sneg v pomladanjem solnci. Na to se je zastavljalo, prodajalo, na posodo jemalo, dokler so hoteli upati dobri ljudje; a to ni trajalo dolgo časa. S kratka, ponavljala se je tu zgodba, kakeršnih se je že toliko zgodilo in še se jih vsak dan godi v velikem mestu. Usmiljena smrt jima je pobrala dvoje otrok; a to po-lajšilo je bilo prišlo prepozno. Žena sama zboli nazadnje in umre. Lahko si je misliti potem stanje ubozega vdovca z otrokom in kopico raznih dolgov. Slednjič izgubi še svojo službo, ker gospod njegov ni videl rad tako zanemarjenega človeka
v pisarni svoji; drugih je imel na izbiro. Zapustiti mu je bilo svoje stanovanje in vesel je rnoral biti, da je s časom našel se svojim otrokom zavetje pri nekem mizarji, ki mu je iz usmiljenja prepustil prostor, katerega ravno ni potreboval. Ves dan je letal po mestu ter iskal službe, nobene bi se ne bil branil; tudi za metlo ki bil rad prijel in pometal po ulicah in cestah. Zastonj. Nekdaj je bil vendar tako srečen, da ga je hotel nekdo vzeti za pisarja v svojo službo. A mož zahteva, naj mu prej nekaj piše za po-skušnjo. Ta poskušnja je imela žalosten konec. Ubogemu siromaku se je tako roka tresla od same slabosti, da ga rokopis njegov res ni posebno priporočal. Gospod je mislil, da ima kakega žganjarja pred seboj in molče mu je pokazal vrata. Kaj zdaj? Poskusil je bil vse, da ki mogel pošteno preživiti sebe in svojega otroka. Uekaj časa je dobival pri dobrodelnih družbah Pa tam kaj malega podpore, a ti viri so mu kr o usahnili. Beračiti po ulicah, to mu ni bilo 'Uno; tudi bi ga bili gotovo takoj prijeli. A nJegova največja nesreča je bila ta, da je imel svojega otroka neizrečeno rad; saj mu je bil on edini ostal izmed vseh, ki so mu bili nekdaj
dra:
bil i
g1 na svetu. In sin, lep, pameten deček, Iju-
Je strastno svojega siromaškega očeta. Tako sta ubogi duši trpeli vsaka svoje, in pa še svo-U'Sa ljubega trpljenje. Ko se je nedavno slišalo na Dunaji, da je nek delavec brez dela najprej
zaklal svojega sina, ko ga ni mogel preživiti, potem je hotel pa še sebe, šinila je siromaku misel po glavi: to bi bilo res najbolje. Ali roka mu ni hotela, roka. Vajena je bila samo nedolžnega peresa! A kaj mu je bilo treba sile? Vedel je, dobro je vedel, da bi šel otrok z veseljem v vodo, kjer je najglobočja, se svojim ljubljenim očetom. Vendar je mislil dalje, če ni že druge pomoči,'kaj je treba v vodo obema? Bog ve, morebiti pa še kaj dobrega čaka na svetu mojega ljubega, presrčnega sinka! Oba ne moreva živeti, živi naj torej on. Sirota bode po očetovi smrti, in siroti je pripravljeno mesto v sirotišči! Jaz sem mu na poti; kedö bi imel usmiljenje z otrokom, ki ima še očeta živega, očeta, ki hodi in torej ni bolan, samo lenuh je in pijanec! Ta misel se mu je ukoreninila in utrdila v glavi, da je ni nič več moglo omajati. Oče se je hotel žrtvovati za svojega sina; ni li to dolžnost njegova? Dolžan je oče storiti vse za svojega otroka, tega je bil prepričan kakor najsvetejše resnice, ta misel mu je bila nadvladala in zmagala vse pomisleke. Pač bode bolelo, hudo bolelo ubozega otroka, ko ne bode več nazaj očeta. Milo se bode jokal — kako bi se ne ? — ali oče vsaj ne bode slišal njegovega joka. In s časom se vender le uteši in potolaži, saj je otrok, polagoma se privadi drugih sirot, zdaj tovarišev njegovih; mirno bode gledal s konca njih igre, in naposled sam začne igrati z njimi. Hva-
ležno se bode spominjal svojega očeta, ki je šel prostovoljno v smrt za svojega sina. Saj uboga sirota že zdaj sluti, kaj namerava oče; v pre-obilosti svojega obupa je bila ušla možu beseda, katero je otrok le predobro razumel. Zato se ga je tako držal, da se mu ni mogel odteg-Hiti. Zdaj ga je premagala slabost, da je za-spal. A še v spanji ni imel mini, zato je tako krčevito grabil poleg sebe po postelji; očeta je iskal!
Zdaj je pravi čas; otrok trdno spi. Se en Pogled, še en poljub, in potem z Bogom! O kako rad bi pogledal še enkrat svojemu otroku v ljube oči, ali te oči so pokrite, odete s trepalnicami. Še poljubiti ga ne sme, vzbudil bi se, ko bi čutil gorka usta očetova na svojem oelu! Kakor tat po prstih gre tiho proti vra-torn- Že prijema za kljuko, ali nemogoče! Še en Pogled, zadnji! Približa se postelji. Kako rniino spi! Ali ko se zjutraj vzbudi! — — Z 'oko mu gladi čelo, rahlo, rahlo! Nato se na-l3 0rna obrne, z dvema korakoma je pri vratih ln ~~ zunaj!
Najhujše ima za seboj; nekako olajšan stopa P° samotnih ulicah; potem krene v druge, ži-neje. Čez kakih pet minut pride na široko, sjajno razsvetljeno cesto, ob obeh straneh ob-n° s krasnimi poslopji. Vozovi vsake vrste e Po nji, od trudnega enouprežnika do bo-bate kočije s čilimi, preširnimi konji. In koliko
J Stritar-ja zbrani spisi. VI.	12
je teh! Koliko je bogastva na svetu! In ravno tu je bogastvo doma, bogastvo in preširnost! •— Lep večer je; kako ljubo diha ta mehka sapica pomladanja! Kako lepa je vendar ta zemlja, kako sladko življenje na nji! To čuti pač množica, ki se izprehaja praznično oblečena po drevoredu ob eni strani; na drugi je pot za jahače, z drobnim peskom posuta. Sami veseli, cvetoči obrazi. Velika sobota je danes, ki jo tu rad praznuje kristijan in nekristijan. Zakaj bi je ne, ker je tako prijetno to praznovanje!
Kaj ti tukaj, suhopeta, sključena prikazen se svojimi gladnimi očmi! Ne kali jim nedolžnega veselja. Življenja svojega, glej, so veseli, v smrt tebe vodijo omahujoči koraki. Pojdi jim s poti! In mož krene res v stranske ulice; ne dolgo in stal je pri vodi. Samoten, zapuščen je kraj, boljšega ni treba iskati. Za njim mestni hrup in ropot, pred njim reka tako ljubo Šumija! Zažene se, plane v vodo, ali ne sam. «Oče, jaz tudi!» začuje poleg sebe, ko mu je že voda zagrinjala glavo. Ročice se mu oklenejo vratu ter ga potegnejo tem hitreje na dno. — — Odpiranje in zapiranje vrat je bilo vzbudilo otroka. Hipoma je bil po konci. Hitro za očetom! Kmalu ga dojde in potem mu je bil kakor senca za petami. — Zdaj sta mirna in preskrbljena oba . . .
Popotna pisma.
I.
Alt-Aussee, 4. avgusta.
Poleg zelenega jezera sedim, in mislim na Vas, gospa! Misliti na vas, to je lahko delo, a Pisati vam — samo, ako bi imel kaj! Kako izpolnim svojo obljubo? Ako bi bil pesnik, smel ki si izmišljati in legati, kar bi se mi zdelo, a ubogemu prozajičnemu človeku držati se je vedno strogo resnice, prozajične resnice. Da bi me bila na poti vsaj najmanjša nezgoda zadela: potrto kolo, zvrnen voz, izbošen konj, bil bi mi v ti zadregi predmet, iz katerega bi se dalo kaj nauditi. Ko bi bil v priliko prišel, svoj revolver Potegniti, — o tega še misliti ne smem! Kak popis bi vam bil poslal, da bi vam med anjem od straha in groze srčece trepetalo in uernirno plalo med strahom in upom!
Dejali ste mi pri odhodu, da naj vam pišem, ar mi pridg na miseln vse vas bode zanimalo. ellka je vaša dobrota in potrpežljivost, vem, vendar se bojim preveč grešiti na vašo mi-
živ
br;
iSo
lost, tolikokrat sem je že potreboval in še je bodem!
Ali naj vam popisujem mesta, trge, vasi, koliko je od tega do onega kraja, kje se pot na desno, kje na levo zavija? Ali naj vam pripovedujem, kje sem kosil in kaj ter kako sem prenočeval? Kaj vam bode vse to? Saj ne poj-dete nikedar za mano. Ali bi vam morebiti našteval gore, njih imena in višine? Saj jih še sam prav ne vem. Jaz ne popotujem povsodi, da bi se učil; še pozabil bi rad, ako moči, na poti mnogokaj, kar mi glavo teži in srce. Počiti si čem na poti ter iz misli pustiti vse prazne skrbi, vso ničemurnost tega življenja. Vsako leto, ko se nagiblje gorko poletje, polasti se me hrepenenje, da bežim iz pustega, duhomornega mestnega hrupa v čisto, nepopačeno, mirno naravo, da se tu kopljem v zdravi sapi, da se mi raduje oko vesele zelenjave po gorah in dolinah, da vidim preproste, nepokvarjene, vesele ljudi. Tako lahkega, tako pomlajenega, dejal bi, očiščenega in poblaženega se čutim! Veselje mi je, ogovoriti, kogar srečam, vsacega bosopetega otroka, ki mi pride pred oči, za glavo ali tudi malo za lase prijeti ter pošaliti se z njim.
Kraju, katerega sem do zdaj prehodil, ne morem očitati ničesar. Prijazni zeleni holmi, strme, sive gore, hladne doline, po njih šumeče vode, vsega dovolj, kar oko razveseljuje. A ljudje — žal! v teh krajih niso taki, kakoršnih
iSi
bi srce želelo. Nepriljuden, malo zgovoren, nekako potrt zarod, kamor se človek obrne! Nisem videl lepega ali vsaj prijetnega, inteligent-nega obraza, a prepogosto tiste žalostne prikazni, ki imajo komaj človeško podobo in govorico , ki jih človek ne more pogledati, da bi ne bil v srce ganen. Saj vam je dobro znano, gospa, da jaz ne norim ravno za ženski spol, a vendar ne tajim, da prijazna deklica je popotniku prijetna, ljuba prikazen; bodi si, da se j1111 iz okenca med cveticami nasmehne, ali pa J° vidi, ko seno grabi na travniku, ali če ga Sl'eča z bremenom na glavi po stezi ob peščeni Cesti. Takega pogleda tod ne sme iskati popot-nik. Morebiti pa, da sem samo jaz imel tako nialo sreče. Človek ne sme nikomur delati kri-''Ce- Jaz se vedno skrbno ogibljem tega greha, zato se ga hočem tudi tu. Nevarno je iz ne-ohko posameznih prikazni delati splošno sodbo, vakor počenjajo tisti površni turisti, kateri, ako vidijo v kakem kraji grbastega človeka, hitro Napišejo v svojo knjižico: Ljudje so tod grbasti.
ato rad popravljam svojo sodbo, ki sem jo ^lo prej izrekel o zgornjih Štajercih, rekoč: a so se samo meni neptijazni zdeli.
A vrnimo se zopet k dekletom. Govorim Sam° o tistih, ki sem jih videl, in videl sem jih ttinogo. Toliko se sme reči, da njihova noša je ePa, vsem estetičnim zakonom nasprotna. Tu Xas Pa vidim, kako se malicijozno nasmehujete,
da govorim tako resno o ženski noši jaz, ki sem tolikokrat in tako neusmiljeno zasmehoval ženstvo, da mu je ta ničemurna stvar prva in nekaterim skoraj edina skrb; jaz, ki sem tolikokrat poudarjal, da, kakor Bog. jaz ne gledam na obleko, nego na srce. Ali vsaka stvar ima svoje meje. in kar je preveč, to je preveč. Vse drugo bi jim odpustil, a ti grdi, okorni moški klobuki, ki jih nosijo vse ženske, mlade in stare, to je prehudol Tu je konec vse iluzije, vse poezije. Sploh, ko človek gleda te deklice, ne more si misliti, kako je mogoče, da se tu ljubijo mladi ljudje, kakor je povsod drugod navada. A to je njihova skrb, ne moja. Morebiti imajo tod ženske skrivne notranje lepote, ki se ne odkrivajo radogledim tujim očem. A to vendar smem reči, da ne vem, kako bi se mogel v teh krajih roditi liričen pesniki Dobro je, da to moje pismo nikedar ne pride nobeni zgornji Štajerki pred oči, sicer bi si ne upal več peš popotovati po teh krajih.
« Tant de bruit pour une Omelette!“ Toliko ropota za en klobuk, porečete. Tak bi ti moral vendar enkrat po volji biti, ti neutrudni prorok solidnosti in starokopitnosti! — Res, mnogo sem grešil, kesanje me obhaja. Kolikokrat sem zabavljal tistim vašim čudovitim, nerazumnim stvarem, klobukom ne morem reči, ta beseda je pretrda, preokorna — ki vam mestni gospodi tako «koketno» čepe na glavicah. Moja navada
i83
je, da si prizadevam vsaki prikazni, vsaki stvari Priti do dna, do prvotne ideje, iz katere se je organsko razvila. A pri vaših sedanjih «klobukih» je konec vsega mojega preiskovanja in modrovanja. Protej se je znal izpreminjati v sto različnih podob; oblak na nebu je zgled ne-stanovitosti in izpremenljivosti: vsako trenotje d kaže drugo podobo; če praviš, konju je podoben, pogledi ga, in konj se je izpremenil v laboda. Taki so vaši klobuki. To je nekaj nedoločenega, nematerijalnega, da se človeku ne zdi delo okornih človeških prstov.
A kam sem zašel! Greh je o takih niče-murnostih govoriti v tem lepem kraji. Lepo in Prijetno res je tu; a vendar še ljubše bi mi bilo sedeti, kakor sem tolikokrat, poleg vas, gospa, ter govoriti to in ono, in vmes tudi malo po-Zabavljati ženskim ter dobiti semtertjä na zarobljena usta udarec od tiste drobne, mehke, blažene, sladke vaše ročice!
bopoludne sem si dal mizico in stol prinesti na vrt poleg jezera. Kako prijetno se tu sedi! 10 m mirno je vse okrog, in pokojno leži ze-0 jezero pred mano. O da se ne more člo-4ek niti za trenotje misli iznebiti! Kakor senca ^’odo za njim, kamor se obrne, spremljajo ga
— IS4 —
z doma čez hribe in doline, ne odtegne se jim v najskrivnejšem kotu zemlje!
Prav to solnce. katero sije tako mirno na jasnem nebu, gleda ob tem času v drugi deželi polje z mrtvimi krito, s človeško krvjo pojeno, gleda podrta mesta, razrušene vasi, trpljenje, gorje okrog in okrog! —
O proč to strašno podobo!
Kurja družina se pase okrog mene po vrtu. Pa tudi tu ni miru. Dva letošnja petelinčka se kljujeta silno srdito, Bog vedi, kaj jima je vnelo boj! Enako sta močna, enako srčna in boja željna, nobeden ne odjenja. Treba bode iti branit in mirit. A zdaj ju je zagledala stara, modra kokoš, morda njijina mati. Na bojišče teče, vseka vsakega enkrat s trdim kljunom po glavi, in mir je ustanovljen! Osramočena se umakneta borilca vsak na svojo stran; a videti ni, da ju je srd minil. Res ni trpelo dolgo časa, in zopet sta skupaj; še srditejši je boj. Zopet pride stara kokoš mirit, a zdaj vseka vsakega dvakrat; konec je boja za zdaj, Bog vedi, koliko časa bode trpel mir. Tudi v drobnem kurjem srčeci prebiva strast.
•Jr
■K-	*
Zdaj vam pa se moram malo izpovedovati, gospa; skesan sem, upam torej, da mi ne odrečete odveze.
Sinoči malo da nisem padel v staro bolezen. Ko je bilo solnce zašlo, odpel sem čolnič
ter veslal na sredo jezera. Tu denem veslo iz rok, naslonim se čolnu na rob ter prepustim se svojim mislim. Miren je bil zrak, mirno jezero. Po nebu so se plazili beli oblaki, med katerimi se je zdaj pa zdaj mesec prikazoval. Iz globočin so me neme pozdravljale temne podobe velikanskih gora, ki se ob bregu stoječ ogledujejo v bistrem jezeru. In iz globočin mi začno vstajati spomini, podobe nekdanjih dni; v dolgi vrsti mi plavajo molče pred očmi, in globoka otožnost jame osvajati moje srce. In bude se mi 'fiisli, čuti, hrepenenje brez imena, brez konca, brez prave podobe! Stara romantika mi je vstajala iz jezera globočin, in jaz sem mislil, da mi je na veke pokopana! -— —
Poletna noč, jezero med visokimi gorami, mesec po nebu plavajoč med belimi oblaki, to So mi še vedno nevarne moči, katerih se mi je skrbno ogibati, in vendar jih imam tako rad!
je moja izpoved, bodite mi milostni, gospa! ^ za pokoro hočem pametno govoriti, kakor sem sanjaril sinoči. Kaj je vsa poezija, vsa le-Potar Domišljanje, videz, sanje, pene, nič real-llega! Nobena stvar ni sama na sebi lepa, po-etična; take si jih dela samo človek. Učiti se rn°ramo, da gledamo stvari same na sebi brez 'se subjektivnosti. Naravoznanec, naravoslovec, . emik, geolog — ti so možje, ki gledajo stvari, oiikor je sploh človeku mogoče, v pravi podobi! edicejska Venera pa stare beračice, ki je za
plotom poginila, truplo -— anatom ne dela razločka med njima; enoliko udov, kosti, kit, ve-zig i. t. d. Modrujmo tedaj! Noč, kaj je noč? Noč ima svojo moč, svari skrivnostni pregovor. Kako moč hoče imeti? Pomišljajmo. Noč je čas, v katerem na naši strani zemlje solnce ne sveti, in čas ni nič pozitivnega, realnega. Kaj more torej imeti noč tako posebnega, poetičnega poetom, zaljubljenim in drugim takim blaznim ljudem?
«Weil* auf mir, du dunkles Auge,
Übe deine ganze Macht!» — —
in kakor še dalje tako lepo ogovarja noč ljubljenec vaš Lenau! To je sama domišljava!
Dalje: mesec! Kaj ima pač ta dolgočasni, zaspani ponočnjak tako posebnega, skrivnostnega, poetičnega v sebi, da mu od nekedaj že pesniki mini ne dade?
«Bliedi mjesec tebi tužim Svoj na svietu tužan stan!»
Take in enake tožbe mu dohajajo vsako noč iz te žalostne solzne doline. Kaj je mesec, da se mu pripisuje taka moč, taka čast izkazuje? Ne posebno velika krogla, petdesetkrat manjša od naše zemlje, kakor ve zdaj že vsak kmetski otrok; brez zraka, brez vode. brez življenja; mrtvo nebeško telo brez posebne vrednosti; kajti njegova svečava nam ni Bog ve kaj.
Koliko moramo poleg njega požgati tresäk, olja, sveč, plina, da kaj vidimo po noči!
In dalje: gora! Res ni, da bi dejal — ne stoji vsega napačno tako le pred mojimi očmi! Podlogo ima jako široko in krepko, ni da bi jo človek, vihar ali tudi celo potres kar tako omajal in prevrnil; tudi nje višava ni kar si bodi; človek mora res malo vrat kvišku stegniti, da vidi njen vrh. Prav impozantna prikazen je gora, mora se reči!
In vendar, kaj je vse to veličastvo? Kaj so gore? Naša mati zemlja je že stara, in ima že jako zgrbančeno lice. Ti grbanči so gore. Ka-nienje, samo kamenje, više ali niže nakopičeno, P° vrhu malo prsti, iz katere poganja drevje, grmovje, ter životari, kar more. Kje je tu lepota ?
A naposled: jezero! Sama voda, kaplja do kaplje, dva atoma vodenca kemično združena z enim atomom kisleca, vmes nekoliko ogljene kisline in nekoliko različnih soli. Voila tout!
Tako tedaj moramo gledati noč, mesec, §or°, jezero in kar je druzih tacih sentimentalnih ingrendijencij, potem nam bodo čisto brez vse nevarnosti. Kemija je gospa; ona izpodrine s časom popolnoma poezijo in sanjarstvo iz *veta. Do zdaj smo gledali, mislili in govorili, чаког otroci. Kemija nas uči gledati, misliti in &°voriti! Naši otroci in naših otrok otroci bodo Vse drugače govorili, v samih kemičnih formu-
ISS
lah; namesto vode poreko ti: H, H. O; za sol: Cl, Na; za solitar: KNOž — O itd. To bode učenost! Vse bode pametno, vse srečno in veselo! Zdaj krije še mrak zemljo, in v mraku je poezija doma; a že se svetli bolj od dne do dne. Skoraj prisije solnce resnice, ki nam prežene vse teme in megle, vse zmote in dvome: vse bode očito in jasno, vse bode strašno dolgočasno !
3-
Hallstadt, 8. avgusta.
Gorje mu, kedor se zanaša na vreme in na ženske! Gospa, obetali ste mi o mojem odhodi, da hočete prositi lepega vremena, nič naj se ne bojim. Ženske prošnje morejo več nego naše, vem, in zlasti Vaši, kako bi ji bilo moči kaj odreči! In vendar, kako vreme! Ali ste me pozabili, gospa, ali ne prosite dovolj krepko in stanovitno? «Nebesa silo trpe!» Jaz sem že vse poskusil, vse zastonj! Kleti ni lepo, ni spodobno v poštenem društvu, vem; a tu sem sam in ako nič ne pomaga, vsaj srce malo olajša. Prepričan sem, samemu nebeškemu angelu bi pošla s časom potrpežljivost in dobra volja, ako bi sedel tu na mojem mestu, in celo Vam bi se nabrala usteča. — Ne, hude besede bi ne bilo iz njih, a kak zdihljaj bi se vendar iz njih prikradel; kaj hočem pa jaz grešni človek? Kako sem se veselil, ker sem upal tukaj živeti neko-
— i8g —
liko tihih, srečnih dni. A — «moj up je šel po vodi». Niti ne morem reči: «Le jadrajmo za njim.» Kam li? Kamor najdalje seza oko, povsod enako pust pogled! Ce za trenotje prestane dež, kaj pomaga ! Umazani oblaki se vlačijo , kakor leni mački, ob gorah notri doli do jezera!
Dež je dar božji, gotovo; kedo bi ga vesel m hvaležen ne pozdravljal, kader pride o pravem časi. Ko zemlja razpokana proti nebu zeva; ko cvetica na polji žalostno poveša velo glavico; ko žejna žival zastonj pijače išče po izsušenem potoku; ko žaba hripavo v vejevji kliče dežja z neba; ko se kmetič skrbno ozira po oblakih, ki Se počasi zbirajo na nebu: o kako dobro, kako blago deje tedaj človeku, če prišumr težko pričakovana rosa nebeška! A kaj je tu dežja potreba ? Komu koristi? Napojeno je že zdavnaj vse, kar Je potrebovalo moče. Jezero v dežji, kako neprijeten, žalosten pogled, proti vsem estetičnim zakonom; voda na vodo brez potrebe, brez VsPeha, saj jezero vendar ne rase, naj še tako dežuje!
Vreme, kaka moč je to! Sram bodi člo-veka! On gore predira in prekopava, po zraku Se vozi, z nebeško strelo se igra; a vremenu ne more nič! Preveč se po zemlji ozira, kvišku naj ^brne enkrat svoje poglede, svojo moč: *Hic hodtis, hic salta!* Tu pokaži, kaj moreš! emlje nimaš popolnoma v oblasti, dokler ne
dobodeš vremena v roke. Ali je to tako težko ? Solnce ves dan enako sije na jasnem nebu; samo tu pa tam se prižend megle, oblaki, ki se sitni in nadležni vrinejo med nas in solnce ter nam zakrijejo blago obličje njegovo. Ali bi ne bilo mogoče pregnati jih, kader jih ni potreba? Kaj bi se ne dal narediti velikansk meh na soparo s tisoč in tudi več konjskih moči? Kako bi leteli oblaki, kakor pleve, na vse strani, ko bi jela puhati ogromna žival! Glejte take misli navdihuje brezupnost človeku, zajetemu, kakor jaz, med gorami v neskončnem deževji!
A ker smo že pri iznajdbah! — Vi ne veste, gospa, kak genijalen projektant sem jaz! Dobro blago se samo hvali, ne zamerite. Res sem vam o priliki že povedal nekoliko svojih projektov, in z vsakim sem imel srečo zbuditi vaš smeh; a to je bil samo drobiž. V dnu svojih prsi gojim projekt, kateremu se sme po pravici reči, da zvršen izpremem' popolnem ze-meljno obličje. Vam. a tudi samo vam, hočem razodeti v posebno znamenje svojega zaupa skrivnost, s katero se nič ne more primerjati na sveti. Vi me ne boste hoteli izdati ter uničiti mi prid in slavo.
Torej čujte! Zemljo hočem razdejati, razrušiti. razstreliti na tisoč milijonov drobnih koscev razdrobiti. To vam je vendar velikanska misel, ne? misel, za katero se mora in tudi sme navdušiti vsaka blaga duša. A kako začeti ? —-
Zavrta se globoka luknja, noter do osrčja materi zemlji — a niti tega ni treba; porabi se Vezuv ali Etna, ki drži gotovo do središča zemlje. Da se pogasi ogenj in vročina, napelje se vanjo — saj je blizu morje — toliko vode, da se globanja po polnem ohladi. Ko se je posušila, vsuje se vanjo, kar je smodnika na sveti; a kar ga pa ni, to se ga pa naredi! Potem se trdno zamaši in zabije, kakor možnar na sv. Telesa dan; izproži se, to se ve, z elektriko, kar ni nikakor težavno. Početje naše se osnuje, kakor vsa večja početja, na delnice. Okrog žrela Se postavi visok oder, na katerem bodo imeli delničarji svoje odmenjene sedeže. Tam bodem stal jaz, ko pride namenjeni dan, da znamenje dam, in vi na moji strani. Kak pogled! Kamor seže oko, glava do glave; vse se peha in suje, vse hoče biti pri največji in najzadnji svečanosti, kkiža se trenotje, nikdo ne dahne — ena, dve ~~~ tri! In vsega je konec!
4-
Ne čudite se, gospa, ko vam pride moje Pismo iz kraja, kamor nisem bil s konca namenjen. Naveličal sem se, čakati od dne do ^ne boljšega vremena, kakor žaba na veji. Do-Ге. dasi nekam posiljene dobre volje — vza-1Tlem palico v roko -—- saj jo poznate mojo s>0ljačo — ter napotim se na ravnost proti
ig2
Ischlu. Ne da bi tam ostal, saj veste, kako antipatično mi je to sicer tako *fashionable» zbirališče imenitnega sveta. Hotel sem tam samo prenočiti, a potem oditi v svoj ljubljeni Traun-kirchen, ki ga imam v tako prijaznem spominu.
Ko pridem čez goro, zablesti mi nenadoma od leve strani bistro Hallstatsko jezero, katerega si nisem mislil tako blizu. Nebo se jame vedriti, izmed megla prikazujejo se mi počasi visoke gore, med njimi velikanski Dachstein. Nisem si mogel kaj, popustim pot ter krenem na ravnost proti jezeru.
Tu leži pred mano — čisto, pokojno, kakor dete, ki spava v zibeli! Solnce je veselo sijalo na ujasnjenem nebu, in solnce je sijalo v mojem srci; vse je bilo pozabljeno v enem tre-notji! Tu bi bil objel, kar je človeku najzoprnejšega, svojega tihotapega, hinavskega ogleduha in izdajalca: «Kaj se tako grdo držiš? Poskoči z menoj ter zankaj ali zarjovi, kakor ti je dano; saj si tudi ti božja stvar, dasi žalostna!»
Pred tremi leti sem popotoval po teh krajih. Videl sem jezero; tako lepo, kakor danes je bilo — a jaz sem bil bolan, in gledal sem ga brez veselja, brez užitka. Žalostno je bilo to popotovanje! Truden, slab, z mrzlim potom oblit sem prišel iz Ischla v gostilno «Gosau-mühle» poleg jezera. Zgruzil sem se pred hišo
•93
na klop, in komaj sem imel toliko moči, da sem mogel odgovoriti natakarici, ki me je usmiljeno pogledujtSč vprašala, kaj želim? Dejal sem že, da tu obležim in morebiti celo svoje dni končam sam, neznan, med tujimi ljudmi! Po-poludne si vendar nekoliko opomorem; spanje nre je bilo pokrepčalo. Grem k jezeru, in ker je baš ladija odrivala proti Hallstattu, ni mi bilo moči ostati. V ladijo stopivši zgruzim sev kot; tam molčč tičim in ne maram, kaj se godi °kolo mene. Zdajci glej! dvigne se žena, ki je sedela na klopi, migne svoji spremljevalki; ta ji poda pleteničico, ki jo je držala v naročji, in žena seže v posodo ter prinese iz nje lep, viš-njav grozd (bilo je v prvi polovici julija) in mi ga usmiljeno moli. Milostinja? Kaj mora človek učakati! Gotovo je žena mislila, da sem popo-tujoč rokodelsk pomagač ali ubog dijak, ki mu Je novcev izmanjkalo. Že sem ji hotel z roko znamenje dati, da ne; a žena me je tako prijazno gledala, da ji nisem mogel odreči. Iz zenske roke tudi človek laže vzame. Ali je bila mlada, lepa ? Bog ve, da ne vem; malo so take stvari mari človeku v smrtnih težavah. Samo toliko vem, da je bila žena prijazna in ' Angleška!
Kes, čudovito me je poživil gozd. S hvaležnosti sem naredil blagi ženi — sonet! Hvaležnemu človeku je vse mogoče, zakaj bi jaz enkrat ne naredil pesmi? Ker se bojim, da bi
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.
vi, gospa, ne cenili mojega soneta, kakor je vreden, naj ga vam malo pohvalim, kakor hvali kmet kravo kupcu. Verz v mojem sonetu je gladek, rime so izvirne, čiste, in pesem je «brez apostrofa». Jaz rad sam sebe hvalim, ker me nočejo drugi; zakaj bi se pa ne? Dobro blago se samo hvali — prva resnica; jaz sem dobro blago, kedo pravi da ne ? —■ druga resnica: ergo: — 1
Apropos, «brez apostrofa»! Tu vam moram povedati anekdoto, ki se vam morebiti ne bode zdela dovolj pikantna, a zato je resnična. Moj znanec je zverižil in žal! tudi na svetlo dal nekoliko pesmi, sam zlodej vedi, kaj ga je motilo! Ima pa navado moj znanec, da se sam iz sebe rad norca dela. Tako je hvalil nekdaj v nekem obskurnem listu svoje pesmi, da so «brez apostrofa». Kaj porečete, gospa, odraslemu človeku, ki se hvali, da ima lepe, svetle gumbe na suknji? Vedeli bodete, da govori v šali, če ni norec, ne ? A kaj se zgodi mojemu znancu ? V sveti jezi vstane človek sicer pameten ter zagrmi, da se razlega daleč okrog po vsej slovenski deželi, na ubozega grešnika, ter ga osra-motuje pred vsem svetom, da sam sebi slavo poje! Prav mu je, mojemu znancu! Kaj gaje pa motilo, da se gre sam iz sebe norca delat, mari naj bi se iz druzih, ki so bolj potrebni!
Mais revenous a nos moutons! Postavil sem ji spomenik, exegi monumentum — blagi Britanki,
!95
ki stoji in bode stal do konca sveta, kakor egiptovska piramida. Vzemite, berite in strmite!
Britanki.
Bolan na ladiji žed&l sem v koti;
Pot mrzel tekel mi je po obrazi,
Život se mi je tresel v smrtnem mrazi,
Že proti večnosti sem bil na poti.
Ostati noče duša več v životi,
Počasi skozi usta ven se plazi;
Kar žena, glej! britanska me zapazi,
Grozd hirajoči pomoli' siroti.
Življenje vlije spet v otrple ude Moč blagodejna grozdnega mi soka,
Nazaj se vrne duša brez pomude.
Oj blagoslovljena ti bodi roka,
Ki mene je otela smrti Hüde,
Ti blaga hči mogočnega otoka !
II.
i.
«Da zdaj, ko že na Kranjskem vsak pisari» posebno potopisi so dandanes pri nas jako "v modi», ali jih je tako lahko pisati, ali so ta.ko imenitni, ali Bog vedi zakaj! — in zdaj se šemi še stari Negoda in pomaka kurje pero, da 1 pisal «popotna pisma»! Zakaj? Modro vpra-
— igö —
sanje, todä ko bi vsak, kedor hoče kaj pisati, predno pomoči pero, izpraševal svojo vest: Kaj ti je sila pisariti? menim, da bi bil papir kaj ceno. Saj tudi tič ne vpraša: Čemu naj pojem? Pišimo torej, kar tako, nevedi zakaj, morebiti pa to naše pisanje vendar komu prav pride.
Ali takoj s konca sem v neki zadregi. Pisma se pišejo kakemu človeku; na koga naj se obračam se svojim jaz? Naši pisatelji, zlasti mladi, imajo svoje ljubeznjive gospodičine ali gospice, da jih nagovarjajo, da jih o vsaki priliki vpletajo v svoje liste, kakor drugi stavimo vejice ali nadpičja, kjer se nam zdi potrebno. To se kaj prijetno bere in daje pisavi neko posebno slaščico. Ali kaj bi rekel svet. ko bi kaj takega poskusil «sivor» Negoda? Tudi «milostna» ali «blaga gospa» ne glasi se napačno; še prav imenitno je tako nagovarjanje in daje pisatelju nekako dostojanstvo, ki mu kaj lepo pristoji. Ali kaj bo stara grča Negoda z «milostno gospo», katero si je vendar treba misliti lepo, duhovito in vsaj v najboljših letih! Drugače tako ni, da bi se človek ukvarjal z njo! Da pa ima neukretni puščavnik kako tako znanje, tega menim, da bi mi krščena duša ne verjela. Ostaje torej še «čestiti gospod» ali pa «dragi prijatelj»; vendar to je že tako navadno, tako vsakdanje, da se še celo Negodi zdi preslabo. Treba bode torej kar tako pisati, splošno, za vsakega; le tu pa tam bi smel pač ogovoriti
197	—
'"čestitega bralca» ali «čitatelja», kar je menda bolj imenitno, ker je malo bolj na hrvaško stran, kakor če se nosi klobuk «po strani».
Kedor hoče pisati «popotna pisma», treba mu je najprej popotovati — ali pa tudi ne! saj dandanašnji se vse ponareja. Jaz pa sem res Popotoval. In to je bilo tako. Bralo se je po slovenskih časnikih, da nameravata dunajska "Slovenija» in graški «Triglav» napraviti «izlet» ter združiti se nekako sredi pota v Mürzzuschlagu. la misel se je meni zdela prav pametna, in dejal sem sam pri sebi: Kaj, ko bi bil tudi ti zraven. Negoda? Jaz sem bil namreč od nekdaj velik prijatelj mladini, sosebno če je plemenita, malo idealno navdihnena in rodoljubna, kakoršna Je menda vsa naša učeča se mladina. Rad zahajam med mladi svet, veselim se njegove veselosti, potrpljenje imam z njegovimi slabostmi m zraven se nazaj zamišljam v pretekle dni — tudi Negoda je bil nekdaj mlad! Hitro je bil t°rej sklep storjen in ravno tako hitro izvršen. ^ Mürzzuschlag torej!
Tu se je pa iz velike misli še mala, postranska rodila. Kaj ko bi se o ti priliki še malo na Dunaj skočilo? Kakošno je neki zdaj glasovito mesto? Dolgo časa ga nisem že videl, dve peterki smo pisali, ko sem bil zadnjič tam. Kake premembe je doživelo v tem dolgem basu! Narodno-gospodarstveni vzlet in splošni Poloni! Kakošno je pač zdaj njegovo lice?
Obiskati ga bode treba, saj ne bodo vendar vsi križi doli!
In tako sem zbral «svoja kopita» in napotil se proti starodavnemu mestu Dunajskemu o veselem binkoštnem času, ko je vse mlado in vse lepo, ko vse zeleni in cvete, ko teleta skačejo na paši in ko se tiči ženijo po vrtih in po gozdih!
Ne boj se, čestiti bralec, pota ti ne bodem popisoval od postaje do postaje, ne našteval ti, kaj sem kje jedel in pil in koliko sem plačal.
Pridem torej na Dunaj. Prvi pogled ti ne kaže posebne premembe. Ali ko se približam sredini mesta, res nisem vedel, kje sem, kam naj se obrnem; vse mi je bilo novo, tuje. Zamižati sem moral in dolgo časa misliti, kako je bilo nekedaj tu, kjer ravno zdaj stojim. Kaka prememba! Dunaj ni sam sebi več podoben. Ali je Dunaj lepo mesto, kakor se sploh imenuje? Jaz bi ne mogel reči, da- Lepih poslopij dovolj, povsod; ali raztresena so, nikjer ni velike lepe celote. Ko bi hotel Dunajčan tujca kam peljati, da mu pokaže lep pogled, bil bi v zadregi. Zlasti človek tu pogreša velikega pravilnega prostora, obdanega z lepimi poslopji; mnogokatero provincijalno mesto preseza v tem veličastni, ponosni Dunaj. Meni je čisto nedo-umno, kako so mogli «mestni očetje», ki so vendar toliko storili za povzdigo svojega mesta,
tako zanemariti ugodno priliko, ko jim je bilo moči ustvariti trg, s kakoršnim se ne more ponašati nobeno mesto na svetu. Prostora je bilo dovolj in novcev tudi — takrat, ko se je bilo začelo mesto «širiti», zdaj je prepozno, zdaj ni ne enega ne druzega. Meni kar miru ni dalo, ko sem ogledoval posamezna lepa, velikanska nova poslopja: opera, muzeja, parlament, mestni dom, vseučilišče in morebiti tudi novo dvorno gledišče, ko bi človek mogel vse to kar vzdigniti ter skupaj znesti in postaviti okolo velikega štirivoglatega prostora! Da te treni, to bi bila lepota, da bi se svet nad njo zgledäval! Ali tako močan ni bil sam Krpan, ki je nekdaj Pred mano tod po Dunaji razkladal svoja slo-venska junaštva. V Ameriki neki prestavljajo Cele hiše, a mi smo v tem še daleč za Amerikanci. Najbolj še bi utegnil ustrezati kedaj, ko bode vse gotovo, mojemu uzoru precej obširni Prostor, katerega obdajajo: mestni dom, nasproti dvorno gledišče, parlament na desni in Vseučilišče na levi. Se ve da, s parlamentom, ki bode pravi arhitektoničen biser, imel bi jaz sv°je posebne namere. Vzel bi ga ter postavil na malo vzvišeno, na vse strani prosto mesto, da bi ga bilo videti od daleč, na pr. tja, kjer f^°ji zdaj stara Schwarzenbergova palača. To 1 bila paša očem! Tu se zopet kaže, kaj je •sr.ški zlog, grški stolp! (Nerad sem zapisal to <0rno besedo «stolp» za «säule»; ali kaj se
200
hoče? Gospod Cigale ima v svoji terminologiji za ta pojem: steber, stolp. Zdaj pa človek izbiraj! Eno kakor drugo! Steber — neukretna beseda za tako gracijozno stvar! — je pri nas, če se ne motim, to, kar «pfeiler», to je pa vendar kaj čisto druzega! In stolp smo začeli rabiti za «turni» — gospod Cigale ima to besedo tudi za «pfeiler» — kaj torej? Treba bi nam bilo čisto druge besede. Jaz je ne bodem koval, dasi tudi v meni bije, kakor kaže to besedovanje. tista nesrečna jezikoslovska žila, katera je prava karakteristična svojina vsakega pravega Slovenca.)
Se neka druga čudna misel me je obšla, ko sem ogledoval velikansko gotično poslopje, ki ga zida občina dunajska za svoje uradovanje — menda ga smem imenovati «mestni dom». Ko bi človek sem postavil poštenega slovenskega kmeta ter mu rekel:	Poglej to veliko
hišo, kaj ji praviš? Mož bi pač rekel: Velika je res, tolike nisem še videl; imenitna je tudi, dasi malo čudna, ali draga bo pa tudi, draga, raca na vodi! In ko bi mu na to povedal, da ta hiša bode veljala vsega skupaj deset milijonov, prej več ko menj, kako bi mož debelo gledal! Ali še bolj bi strmel, ko bi se mu razložilo, kaj je to — deset milijonov, saj prosti človek vendar nima pravega pojma o tem številu. To bi poskusil na pr. tako: Kranjska dežela ima kakega pol milijona prebivalcev, še ne
201
prav; ko bi se torej ta denar razdelil med nje, prišlo bi na vsakega po dvajset goldinarjev; če si mislimo družino po pet duš, dobila bi vsaka sto goldinarjev. Če dalje odbijemo polovico prebivalcev — saj vsi Kranjci vendar niso siro-rnaki — prišlo bi na vsako hišo po dve sto goldinarjev. Ali bi ne bila to lepa pomoč? Koliko ubogih gospodarjev bi si s tem opomoglo! Lahko se reče, da bi se tako odpravilo veliko siromaštva na svetu, če tudi ne vse. In ves ta denar za eno samo hišo! Kako bi se mož za ušesom praskal, ko bi to slišal! In kaj se učimo ■z tega? Da bi se trdo godilo umeteljnosti, ko bi bila skrb zanjo kmetu izročena. Morebiti bi se dal iz tega še kak drug nauk posneti; ali to Prepuščam čestitemu bralcu; jaz nisem «komu-uist» ali «nihilist», jaz sem krotki Negoda.
2.
Spominjam se, da sem bral njega dni v uekem velikem dunajskem listu vrsto, rekel bi, estetično-satiričnih sestavkov, kateri so me silno zanimali. Pisatelj je v njih razodeval čisto nove ^sli in nazore o umeteljnosti, sosebno oni, ki K združena z obrtnijo. Pohajkoval je po Dunaji l-61- iskal — «dobrega okusa». Ali tega ni bilo najti nikjer, pač pa brezokusnosti, spačenosti in sniešnosti povsod, kamor se je pogledalo po niestu. Take spake je mož pred oči stavil svojim
202
ljubim someščanom ter jim razkazoval in tudi dokazoval, kako je vse to napačno, nespametno, dobremu okusu nasprotno. Z ostro, neusmiljeno besedo je očital tvornikom, kako gledajo vedno le na to, kako si belijo glavo, da bi si izmislili in naredili kaj novega, nenavadnega, izvirnega, a čisto nič ne pomislijo, kaj porečeta um in oko, kaj poreče dobri okus njih čudnemu proizvodu, češ, da se le ustreže kupovalcu, ki hlepi vedno po novem, ki zahteva le kaj takega, česar «ni nikjer», kakor je rekla tista slovenska deklica v prodajalnači tržaški. Mene je vse to, kakor pravim, silno zanimalo; zdelo se mi je vse tako duhovito, če tudi sem ter tja nekoliko prenapeto, pregnano; menil sem namreč, da se vse te zahteve, kakor so na sebi resnične, upravičene, ne dajo izvesti in uresničiti v dejanstve-nem življenji.
Ti spisi so mi prišli na misel, ko sem, čez toliko časa, zopet izprehajal se po ulicah dunajskega mesta ter ogledaval poslopja, razloge po prodajalnicah, ljudi, sploh vse, kar se kaže očem. Rekel sem sam pri sebi: Ko bi prišel ti sitni «kritikus» zdaj zopet sem — mož je namreč v tem času naveličal se tega spačenega sveta ter preselil se iz njega v deželo, kjer ustreza vse, kar se vidi in sliši, najstrožjim estetičnim zahtevam, kjer so po Platonovem prepričanji ideje same doma — ko bi se ti zdaj izprehajal po ulicah, kakor se jaz, menim, da bi več ne
godrnjal in majal z glavo ter zabavljal, kakor si pred kakimi petnajstem! leti. Izginile so spake, katere si ti' tako neusmiljeno preganjal, umak-nivši se zgolj proizvodom, katere bi ti sam z veseljem ogledoval, kakor jih jaz, ki sem nekdaj tako iz srca odobraval tvoje hudomušno zabavljanje. Videl bi, da se zdaj zadostuje tudi takim zahtevam tvojim, katere so se meni, in morebiti, če si vse dobro premislil, tebi samemu vendar malo prestroge zdele. To ti je prava paša očem, kamor človek pogleda, in um more biti tudi zadovoljen. Kaj je treba zdaj še svetovnih razstav? Kedor hoče videti, kaj je lepo, kaj je okusno v kateri koli stroki obrtnije, pride naj na Dunaj ter se izprehaja tod po ulicah, °gleduje naj, uči se, ako mu treba, ter kupuje, ne hoče in če ima dovolj drobiža pri sebi. Jaz s> ne morem misliti, da bi bilo v tem oziru kako mesto na svetu, katero bi se moglo meniti z Dunajem; kakor slišim praviti, celo Pariz ne, ki je nekdaj v vsem, kar se tiče okusa, Svoje zakone dajal vesoljnemu svetu.
Imel sem priliko videti stanovanje nekega navadnega dunajskega meščana. Mož je po na-*ega kmeta pojmih silno bogat, po dunajskih samo premožen, druzega nič; ne odlikuje se na nobeno stran; svet ne vpraša, ali se piše za Mayerja ali Miillerja, dejalo bi se mu tudi lahko Zaprtek. Pri tem moži sem bil, in reči moram, ba sem kar strmel. Soba za sobo: kamor človek
pogleda, tla, stene, strop — vse kakor misel! Od kljuke v vratih do peči v kotu vse v enem. čistem zlogu; najmanjša stvarca ti ne žali očesa, in Negoda. dasi neotesan puščavnik, ima za take stvari jako sitno oko. Te mehke poteze, kako dobro dejo očesu, v kakem lepem soglasji so te barve, kako se vse lepo strinja v blagodejno celoto! Tu nič ne «vpije» in se vriva človeku: Sem poglej, kako sem jaz lepo, kako sem jaz drago! Kralji in cesarji imajo gotovo stanovanja. kjer je vse dvakrat in trikrat dražje, ali da bi bilo okusneje. tega si jaz vsaj misliti ne morem. In vse to si je napravil, da še enkrat poudarim, navaden Dunajčan, kateri estetiko morda komaj po imenu pozna, za se in za svojo družino.
Zašel sem bil kosit v neko veliko gostilno precej daleč od mestnega središča. Ko vstopim v prostorno sobano, kak čuden pogled! Ne prijeten, in vendar je bilo vse dragoceno, bogato videti, vse lepo živo pisano in pozlačeno. Naš kmet bi bil mislil, da je v kaki cerkvi. in lepi cerkvi, kakoršnih je malo pri nas po deželi. In vse se mi je zdelo tako nekako znano, domače; spominjalo me je preteklih časov, ali vendar se nisem mogel sprijazniti z vsem tem bleskom in veličastvom. Bolj sem gledal, bolj so me oči bolele; da res, prav, bolele so me! Te poteze, te barve; vse je tako nekako križem letalo, prepiralo se in kričalo, kakor na «kmečki ne-
vesti». S kratka: to je bila neka «oaza», neka ostalina iz preteklih časov; tu se je še šopiril nekdanji okus. Tu sem še le prav videl, kaka razlika je med nekdanjim Dunajem in sedanjim!
In kaj naj celo porečem Dunajčanom samim, ali da ne hodim po okoliših ■— Dunajčankam? Stari Negoda pa ženske, kako se to vjema? Naj še že, kakor se hoče in more — tisto pa moram reči — resnica nad vse! — lepe so Dunajčanke, lepe! Kedor hoče videti galerijo «ženskih lepot», ni mu treba hoditi v Mona-kovo, v pinakoteko; sem na «Ring» dunajski naj gre o kakem lepem dnevi na večer, dovolj jih bo videl, in še lepših, in kar tudi ni da bi dejal, živih! Puščavnik gori, poščavnik doli, ali kar je res. je res, in slednjič so tudi Dunajčanke kolikor toliko stvari božje, če tudi je človeška roka — ne da se tajiti. — tu pa tam mnogo-kaj prenaredila in popravila po estetičnih pravilih. Menda izhaja ta posebna lepota dunajskega ženstva od tod, da se tu. kakor malo kje drugje, «plemena križajo», da rabim tudi Jaz ta nekako debeli izraz. Toda pustimo naravno lepoto mladega in tudi zrelega ženskega spola — ali ta hoja, ta noša! Da, hoditi in °blačiti se, to ti zna Dunajčanka; kedor hoče Vedeti, kaj je «elegancija» in «gracija», «pridi Se les učit». Bog ne zadeni, da bi hotel s tem kako slavo kratiti drugim ženskam, sosebno 'jubeznjivim rojakinjam mojim, ali Dunaj je
2o6
vendar le Dunaj in vsakemu svoje! Ali pa ta noša, to vedenje in kretanje, ki tako ugaja očem, ustreza tudi strogim moralnim zahtevam, ali bi si človek to žensko, ki tako ponosno, tako zmagovito stopa po «mestnem vrtu», želel sebi ali pa svojemu sinu, svojemu prijatelju za ženo •— to je drugo vprašanje. Ne, da naravnost rečem, ko bi se jaz kedaj ženil, kakor se ne bodem nikoli, žene bi si ne hodil iskat na Dunaj! Za to so pa zopet boljše skromnejše provincijalke. In tako je krivica poravnana!
«Plemena se tu križajo», dejal sem; in tu so mi bile v mislih sosebno — Izraelke! Nek glasovit državnik — zdaj nekako v pokoji — izjavil je on dan na odličnem, visokem mestu, od koder se čuje glas po vsi državi, neko besedo, ki je kaj neprijetno zbodla vse zastopnike «javnega mnenja». Jaz nisem tega moža nikoli rad imel, nikoli se nisem ujemal z njegovimi političnimi nazori — on je tisti, ki je dejal nekdaj, da bode treba Slovane malo na steno pritisniti, kar res ni lepo ne človeško! Ali tisto besedo, ki mu je bila menda nekako ušla — mož je že prileten — podpišem rad z obema rokama. Prav od srca mi jo je izgovoril, samo da bi jo bil jaz še malo drugače povedal, ker nisem tako olikan kakor je on, in mi tudi ni treba imeti toliko ozirov. Rekel je namreč, da mu niso Izraelci nič kaj prav simpatičen narod; jaz bi bil dejal, da jih kar živih videti ne
morem. Dobro vem, da to ni lepo, izobraženo, da diši nekako po srednjem veku, ali jaz si ne morem kaj — saj tudi česna ne morem trpeti, da si mi ni nič hudega storil.
Ne, to je vendar malo drugače: zdi se mi namreč, da, celo prepričan sem, da je vse judovsko pleme, kakoršno je, največja nevarnost, ki preti nam in omiki, kakoršno si mi mislimo.
Kedor pozna to pleme, kakor menim, da ga jaz poznam, on me bode razumel, ne podtikal mi podlih nagibov.
Prej se je dejalo: Osamosvoja judov, sedaj nam hodi geslo: Osamosvoja od judov! Toda kam? Vrnimo se; kaj sem hotel reči? Govoriti sem hotel o tega plemena «lepši polovici», in ta polovica je zares lepa! Da bi tako ne bila! Bog je menda vse prav naredil, človek ni da t>i v svoji kratkovidnosti sodil ali celo grajal božja dela, božje naredbe — to bi bilo ravno tako kakor ko bi hotela mravlja svojo misel, svojo sodbo imeti o veličastnem hrastu, kateremu leze po deblu! Ali časi malo z glavo zmajati, ko človeku kaka stvar noče vanjo, to menda vendar ne bode smrtna pregreha. Tako se meni noče prav videti, zakaj je Bog tako lepe ustvaril — Izraelke! Jaz bi jih bil naredil kakor strašila vrabcem v prosi! Potem bi bilo morda mnogokaj drugače! — Ali pa tudi ne! — Bog vb? Zdaj so pa take — zlasti na Dunaji — da Je treba imeti res trdna načela, kakoršna ima
2oS
stara grča Negoda. drugače bi se človeku vsilila kakošna nepotrebna misel.
Čudno! po sami estetiki pride človek notri do — Judinj! Kedo bi bil kaj takega mislil? Paziti se je treba povsod, da človek nehotoma in nevedoma ne zaide «v škodo».
Zdaj pa hitro končajmo to pismo, da ne zabredemo še dalje na prepovedana pota!
3-
Zadnji čas je bil. da sem se spomnil, pokaj sem prav za prav zapustil svoj dom in . šel po svetu. Dunaj hotel sem le mimogrede obiskati, namenjen sem bil v Mürzzuschlag. Kako okorno je to nemško ime v slovenskem pismu, dasi je prvi del njegov gotovo slovenske korenine! Morebiti mi je pa ravno zato tako neprijetno. Spominja človeka, da so nekdaj tod Slovani orali in svoje krave pasli —- sed fortuna fuitl Da se iznebim tega sitnega spomina, poslovenil bi rad kako to ime; ali jaz sem v takih stvareh silno neroden. Toda. kar se tiče Miirzzuschlaga, menim, da se sploh ne da več posloveniti, ne meni. ne druzemu nikomur. Pustimo ga torej v svojem nemštvu s pomilovanjem in tihim zaničevanjem.
Na glasu po vsem svetu je Semmering —-tudi to ime mi diši nekako po slovenskem —-po pravici! Peljal sem se čezenj po železnici — kaj ko bi ga človek še peš prehodil in tako
še le prav užival njegove lepote? Našel sem na Dunaj! znanega človeka — nekega profesorja —■ ki je bil enakih misli z menoj. Hajdi torej čez Semmering v Mürzzuschlag peš!
Ali vreme, vreme! Binkoštni prazniki pa lepo vreme! Kedo kaj takega pomni? In res, že v soboto je bilo vse nebo zagrneno se sivimi oblaki. Pripravlja se za jutri, če ne bode že danes kaj! Vendar zdaj je že vse v en kup. Poskusimo svojo srečo. In napravila sva se. Po železnici do Gloggnitza — že zopet! — in potem "per pedes* dalje.
Dragi bralec! Ali veš, kaj je «turist»? Ali si ga morda že videl? Slišal pa ali bral si skoraj gotovo o njem. Čudne mehurje in mehurčke poganja človeška omika. Turist ni najnevarnejši izrod današnjega družabnega življenja, ali med najbolj smešne pa vendar spada. Na tem svojem popotovanji sem imel priliko dobro seznaniti se s to čudno prikaznijo, in to takoj v množnem številu. Misli si navadnega človeka, ki vestno opravlja svoje posle — v navadnem življenji je uradnik srednjega «čina», časi tudi h'govec ali pa obrtnik — dober oče, dober mož, miren državljan, brez znamenja posebne genijalnosti ali neumnosti — prav srednje mere poštenjak. Vse se normalno vrši v njem, dokler ga ne prime bolezen. To se navadno zgodi o kakih praznikih, ko mirujejo posli. Tedaj ga pa ne udržiš, ko bi ga priklenil! Ven mora, v gore,
J°s. Stritar-ja zbrani spisi. VI.
na gore! Turist je torej poseben prijatelj narave, ki težko pričakuje, da more zateči se v njeno krilo. Ne da bi dejal! Vsaj iz njegovega govorjenja in vedenja ni moči posneti, da bi imel kako posebno veselje do narave. Plaziti se po gorah, to je njemu le «šport», saj menda veš, ljubi bralec, kaj je sport; če ne veš, ne morem ti pomagati. Kakor mi drugi navadni ljudje češnje, tako pravi turist — recimo mu začasno gorjanec — zoblje in obira najvišje gore. Prenočil si kje med gorami; zjutraj vstaneš, ko je solnce že za moža visoko na nebu; zaspan še greš ven pred hišo, kjer te čaka zajutrek na mizi. Kar stopi pred-te, kakor bi bil iz tal prirasel, mož oblečen, kakor pravi gorjanec — v debeli raševi suknji, kratki seveda, v irhastih hlačah do kolen; obutalo mu je podkovano se strašnimi žeblji, s pravo pödkovjo na peti; iz obutala mu sezajo do pod kolen debele zelene nogovice. A kolena — to je poglavitno, nikoli brez tega! — kolena so mu gola in v desnici ima dolgo debelo palico, z ostrim železom na spodnjem konci, na katero se opira. Na hrbtu nosi umazano malho iz hodnikovega platna, v kateri ima spravljene svoje potrebščine. A s to gorjansko opravo se noče nič prav ujemati njegovo obličje, ki kaže nekaj omikanega, gosposkega ; časi prav krotkega, rekel bi skoraj otožnega, če ga malo bolj natanko ogleduješ. Turista imaš pred seboj. Tvoj zajutrek je menda
kava z mlekom; on si pokliče slanine se žganjem. Ko si se ti še v postelji valjal, zaspane! bil je on že gori na «Velikem kozlu» ali na «Sivi kobili»; pa bi ga človek ne spoštoval v nekem svetem strahu! Praviš mu, da bi se ti rad splazil tja gori na tisti «Oslovski Vrh», če ni pretežavno; on se ti smehlja in te miluje. Takih krtin on še pogleda ne. Z velikim zvonikom sta si stara znanca, in tikata se s Triglavom! Snežniku položi zdaj pa zdaj, kadar je dobre volje, prijazno roko na teme, češ: kako Pa kaj ti, dečko?
Med take mestne gorjance sem bil zašel se svojim popotnim tovarišem v železniškem vozu; iepo krdelo jih je bilo. Sedeli so vsak se svojo nialho na hrbtu, kar je bilo pač malo nerodno, in pa se svojo dolgo palico med koleni. Posebno eden se je odlikoval med njimi. Bil je nalad človek, lahko se reče, lep; posebno plemenitega obraza, z dolgo temno brado. Nobeden lzmed tovarišev njegovih ni bil tako krepko podkovan, nobenemu ni čepela na hrbtu tako zamazana malha. A kaj to? — nobeden ni imel tako golih kolen! Od hlač do nogovic je bilo toliko golega prostora — da je bilo skoraj nespodobno. A ravno to je bilo njegovo veselje, 'begov ponos, to se je videlo iz vsega. Hladno Je bilo, a naš Kolenec bi si ne bil za vse na Sveti pokril svoje nagote. Ko je izpregovoril, ''deli smo, da je mož Saksonec —ti so najhujši.
Meni je vedno misel po glavi rojila, kako bo tega moža zeblo v gorah, zlasti ako ga dež vjame, kakor je vse kazalo, ali pa celo sneg v hribih. Kaj človek ne stori in trpi za idejo!
Sploh moram reči, da me je ta družba spravila v kaj dobro voljo. Med temi «oromani» — «Bergfex» jim pravi Dunajčan — bilo je nekaj mož, ki niso bili tako našemurjeni, kakor njih tovariši. Izmed teh se je eden k nama pridružil, in za njim jih je pozneje prišlo še več. Bili so sami pametni ljudje. Jaz sem bil prav preširen in poreden, kakor že dolgo ne. Vse svoje stare, preležane in plesnjive dovtipe sem poiskal po kotih, malo obrisal jih in odrgnil ter slednjič vse razprodal. Nikoli nisem imel tako hvaležnega poslušalstva. Slednjič se nagnem k svojemu tovarišu rekoč: Prijatelj, meni se zdi, da sem dovtipen. Mož mi je veselo prikimal, kar je bilo prav prijazno od njega.
Vmes me je pa vendar vedno, kakor sitna muha, nadlegovala poštena misel: Glej, Negoda, ti se tem ljudem tako posmehuješ, toliko da jih ne zasmehuješ, in zakaj ? Ker imajo svojo norost, ki nikomur ne škodi, tudi tebi ni nikakor na poti, njim pa veselje dela, ali je to prav? ali je to plemenito? Ali si ti brez smešnosti, brez slabosti? Poglej jih bolj na tanko, ali niso sami pošteni možje, ki zvesto izpolnjujejo svoje dolžnosti; pusti jim torej to nedolžno veselje. In oni naj puste meni moje, mislil sem si zopet z
druge strani. Kaj jim to škodi, če se jim jaz posmehujem, če se zabavljam z njimi, naj se pa tudi oni z menoj: kakor se morebiti tudi v resnici. Hanc veniam petinmsque damusque vicissim. Го je prava bratovska vzajemnost. Torej le veseli!
V Gloggnitzu smo zapustili železnico ter koračili peš po trgu ali vasi, moj prijatelj in jaz spredaj, za nama pa vsa družba se svojimi malhami na hrbtu pa z bridko sulico v roki. ■^o se nazaj ozrem in vidim to najino oboroženo spremstvo, zdelo se mi je prav, kakor da ki bila midva uboga popotnika v Afriki, ki sta Pnšla zulu-kafrom s tistmi strašnimi asagaji v Pest. Ta misel se mi je tako dobra zdela, da sem jo priobčil možem. Eni so se smijali, bolj ak menj kislo, drugi so se resno držali. Kolenec Pa me je strašno grdo gledal. To je bilo dobro, da nisva bila sama v tem trenotji, drugače bi kil brž ko ne njegov asagaj začutil v svojem Smešnem trebuhu.
Skrbeti me je začelo: Kaj poreko pošteni 'oggničanje, ko bodejo videli, da nas tako 'ženo» skozi njih vas ali trg? Hitro namignem Svojemu prijatelju, da ostaniva zadaj za oboro-2enim krdelom. To sva tudi storila.
Ko smo si bili v neki dobri gostilni malo Us° privezali, zapustili smo Gloggnitz, ki je, 4 Kor pravijo, zgodovinsko jako zanimljiv. Ali Jaz nisem bil prišel sem, zgodovine se učit.
Zgodovinski spomini me kar motijo na poti; vrag vzemi, kar je bilo! Od Gloggnitza dalje se začne dolina širiti, svet se odpira, krasen svet! Glej. tam gori pred nami, prijazno cerkvico — Maria-Schutz po nemško, recimo ji mi Marija-bran, -— kako mirno stoji tam gori in gleda doli po prijazni tihi dolini 1 Zapustimo cesto in gremo po bližnjici v goro. Ko se pride na vrh — o ta razgled po dolini! Nalašč sem malo zaostal za družbo. Tu bi me bil motil najljubši prijatelj. — Vse mirno vse tiho! Samo zdaj pa zdaj se oglaša strnadova pesem z grmovja! Čudno mi je bilo pri srci, tako čudno! Tako mehko, tako sladko in bridko! Kako lepa je vendar zemlja! In ti, Negoda, ki pohajaš tako samoten po nji — kaj iščeš tod, in doklej bodeš še taval po svetu? Kedaj bode tako mirno v tvojem srci, kakor je tod okrog? O svet, o človek!
Jaz ne vem, kako je pesniku pri srci, ko mu začne pesem kaliti v prsih; a zdi se mi. da mora nekaj enakega čutiti. Bog ve, kaj bi se bilo zgodilo; morebiti bi se bila tudi meni v mojih starih prsih pesem rodila, ko bi me ne bil v tem trenotji moj prijatelj zdramil iz mojega premišljevanja rekoč: Kje bodeva pa nocoj prenočila? O poezija, o proza! In tako je bila morda prav lepa pesem v kali zatrta. Škoda! Kako lepo, ko bi se bil tudi jaz smel ponosno
prištevati slovenskim pesnikom! Zdaj sem pa in ostanem tako navaden prostak, peš-človek, pusti Negoda!
4-
Lepa binkoštna nedelja je bila, ko sva prišla, tovariš moj in jaz, ravno po «deseti maši» v ta nemški Mürzzuschlag. Vstopila sva se pred cerkev, iz katere je ravno ljudstvo vrelo kakor čebele iz panja. Tako ogledovanje menda ni Prav pobožno ali navadno je povsod, koder se po sveti sveta božja služba opravlja. Kaj se pa hoče? Saj sva bila prišla tudi ljudi gledat, ne samo kraja, in toliko ljudstva ne najdeš nikjer skupaj, take lepe prilike nimaš nikjer ogledovati ga. kakor ko gre v nedeljo po maši iz cerkve. Jaz sem priliko pošteno porabil; ogledoval sem ljudi, moške in ženske — te se ve da prav posebno — kakor ko bi hotel vsakega človeka Posebej kupiti; ali reči moram, da to ljudstvo ni kaj posebno ugajalo mojim očem. Zlasti dekleta se ne morejo meriti z našimi; tu bi zastonj 'skal tiste gibčnosti, tiste bistrosti, tiste nepopisne gracije, s katero se odlikujejo naša domača dekleta. Iz tega dobrovoljni bralec lahko raz-v'di moje rodoljubje, ki me spremlja povsod po 'nojem potu. Naravno bi bilo, da bi mi bile o inj priliki na misel hodile lepe Dunajčanke, o katerih sem, nedolgo tega, tako navdušeno go-VorilJ a jaz sem se spominjal «hie et iibique»
svojih lepih rojakinj, dasi imam tako malo hvale od te ginljive svoje zvestobe. Dasi tako malo hvale «žanjem*, rekel bi kak «reporter» slovenski; ta izraz je zdaj pri nas prav v modi — da bi ga! Jaz bi ga kar v žlici vode utopil, tako zopern mi je. «Gospića J. je žela burno pohvalo», tu imam vselej nehotoma pred očmi sključeno ženico se srpom v roci, ki žanje proso ali pšenico, za dvojačo na dan. Ta metafora se noče nikakor prilegati duhu našega jezika — ravno tako bi se lahko reklo: «nate zidam» v sili, prijatelj moj! Treba je torej kako drugače zaviti.
Lep dan in lep kraj! Da lep kraj je ta miirzzuschlaška dolina, to se mora reči, dasi je nemška! tako nemška kakor kak Pinzgau ali Pongau. (Ali morebiti tudi tu tiči kaj slovenskega ?)
Srečo so imeli z vremenom — da bi jo povsod tako imeli — Slovenijani in Triglavani. Ako bi kedo menil, da si je Negoda sam izmislil te imeni, motil bi se — za polovico. Ime Trigla-van se je javno rabilo, kar mi je prav ugajalo, ker me je spominjalo tistega Triglavana iz Posavja, ki je tako nanagloma umolknil. Ono sem pač sam skoval, po analogiji, kakor sem najbolje vedel in znal. Negoda je povsod za stalne izraze.
Jaz sem menil, da prideti obe društvi z velikim hrupom, s petjem in vpitjem na svoje
shodišče. Kaj še! Prav tiho in skromno so prišli Slovenijani in Triglavani. To je bilo meni prav po volji in tudi dober «augurium», da se bode vse lepo pametno vršilo, kakor je Bogu in ljudem po volji. Tudi to me je kaj prijetno iznenadilo, da jih je prišlo tako lepo število z Dunaja in iz Gradca. Tako je prav! kader se kaj napravi, bode naj kaj poštenega, da se nam ne bode posmehoval poredni svet, ki nas že tako nekako po strani gleda. Ne peščica — prava pest nas je bilo, če smem prištevati tudi sebe. V gostilni, kjer je bilo zbirališče, jelo se je in pilo, potem tudi govorilo in nazdravljalo ter napivalo, kakor že mora biti o takih prilikah. Govori so bili pač prav pametni in okolnostim primerni; za gotovo tega ne morem trditi, ker jih nisem slišal na svoja ušesa, razloga pa tudi nimam misliti, da ni bilo tako. Pelo se je pa dobro, to lahko rečem, dasi se ni prav dobro slišalo; a tega je bil prostor kriv, ne vrli pevci.
Po kosilu smo šli, zopet brez hrupa in ropota, na neko višavo zunaj Miirzzuschlaga. To je nekaj takega, kakoršen je glasoviti Rožnik Ljubljanski. Krepko nam je pomladanje solnce ogrevalo hrbte, ko smo lezli gori k tistemu Gmbelbauerju —■ saj menda se mu pravi tako; jaz, žal, nimam pametne navade, da bi si zabe-leževal imena in številke, kakor se vsakemu pravemu reporterju spodobi. Pošteno smo se potili, zlasti kar jih je bilo malo bolj rejenih med nami
21 S
—	Negoda sam je nekam bolj na suho stran
—	ali konec našega pota je bil pa tudi — «des Schweisses der Edlen wert»! Lep razgled po dolini se je razgrnil pred nami, ko smo dospeli na višavo. Glasna godba nam je donela naproti, pozneje se je pokazalo, da ta čast ni bila nam namenjena. O istem času je neko drugo društvo, nemško seveda, godovalo in godlo na istem griči, v isti gostilni; bili so kaki požarniki, ali pa tisti glasoviti veterani, katerih je povsod dovolj, kjer jih ravno ni potreba. To ni bilo meni nič prav po volji — ne to, da se ni godlo nam na čast, jaz bi raji videl, da bi se sploh ne bilo godlo; ali bal sem se, da naravnost povem, da bi ne bilo kako kaj kake zabave, v tistem pomenu zabave, v katerem rabi naš kmet to besedo. Ogenj pa slama, pravi pregovor, to ne ostane dolgo skupaj. Slovensko društvo in nemško skupaj ■— slovensko namreč ogenj, nemško pa slama. tako bode gotovo sam ob sebi vsak rodoljuben Slovenec tolmačil mojo primero — zlasti v naših časih, kako se bode to končalo? Take misli so mi rojile po glavi.
Glejte, glejte, poreče se mi tu, kako je strahopeten ta Negoda! Ali te ni sram, stara grča? Kaj bi pa bilo, ko bi se malo sprijeli, ter na buče si potrkali, da bi se videlo, katere so trje, slovenske ali nemške? —• Nekaj krvavih, morebiti tudi nekaj razbitih glav, to res ni taka nesreča! In to tudi smem reči, kakor tu
govorim, pet bi tudi stari Negoda ne bil pokazal tem Miirzzuschlažanom, kar tako. Če tudi ne more ravno reči o sebi: «Pet jih pade, kjer porine», storil bi bil vendar svojo dolžnost po svoji moči. Ali vendar je tudi to pomisliti treba, kaj pa naposled? Ko bi bili tudi slavno zmogli svoje nasprotnike, kaj potem? V sredi sovražne dežele! kje bi bili našli svojega Ksenofonta, da bi nas srečno izpeljal iz nje, in to ene na Dunaj, druge v Gradec, Negodo celo notri tja doli do bele Ljubljane? To bi bila slovenska Ana-basis. ali prav za prav Katabasis, vredna, da bi jo prebirali na gimnaziji v Kranji, Bog nam jo daj skoraj slovensko!
Da resno govorim: bal sem se. da bi ne bilo kake zdražbe; kako bi bili potem kričali hudovoljni nemški časniki! In kaj takega se je bilo res bati. Ko smo se malo okrepčali, začelo se je petje, začeli so se govori. In kaki govori! Vsak govornik je s posebnim naglasom, da s krepkim, skoraj kričečim glasom poudarjal, da stojimo (nekaj nas je tudi ležalo po travi) na slovenskih tleh! (živio!) da, ta lepa zemlja je bila nekdaj slovenska; torej . . . vsak čas sem menil, da poreče mož: Priborimo si jo nazaj! Zavihajmo si rokave! in: «Udri, udri, mah na mah! Ali če tudi tega ne, kaj ko bi kedö izmed nemških Stircev razumel slovensko, kar ni tako neverjetno; kaj ko bi imeli svojega ogleduha in ovaduha pri sebi, tudi to ni tako ne-
verjetno! Moj strah je bil prazen. Vse se je mirno razšlo brez prepira, brez tepeža. In tako je prav; hranimo svoje moči, svojo hrabrost in svoje pesti za druge prilike, kjer jih bode v resnici potreba. Tega mnenja so bili tudi naši govorniki. Toliko mladostnega navdušenja, toliko plamenečega rodoljubja nisem še nikoli prej videl skupaj, kolikor ga je ta dan, na tej ponemčeni zemlji vrelo iz mladih prsi, gorelo v mladih govorih, in vendar se je vse lepo pametno končalo. Res so nas klicali na boj, ali ne na boj s pestmi, nego «z uma bistrimi meči», kateri se pri nas tako radi navajajo, dasi ne vem prav, kakošne si je misliti te «uma svetle meče»
—	pesnik je že vedel, samo povedati ni hotel! Ali tisto se nam je pa tudi dejalo in zabičavalo
—	nek mlad govornik nas je celo naravnost pozival, naj prisežemo, naj dvignemo vsak svojo desnico in tri prisežne prste kvišku — da ne pustimo ene same pedi svete zemlje, katera je še naša, da pride v oblast našemu nenasitnemu sovražniku.
Kaj takega se pa res po vsi pravici lahko zahteva in pričakuje od nas. Vsaj to, kar nam je še ostalo, hranimo in branimo na vse kriplje, v duševnem boji, in ako treba tudi telesnem. Ce tega nočemo ali ne moremo, smo pa ravno taki -— tu naj si vsak misli priimek, kateri se mu zdi najprimernejši, a bode naj precej krepak
—	kakoršni so bili slavni pradedje naši. kateri
so se dali izpodriniti iz najlepših in najrodovit-nejših dežel.
Ali zdaj vidim, ko je že prepozno, da sem prav nespametno zabredel. To je bilo treba vse drugače narediti, da bi bilo več «efekta». In res sem s konca nekaj takega nameraval. Tako je, ko človek piše brez pravega črteža! Povedati pa vendar smem, kako sem hotel to narediti. Te misli in še nekaj drugih podobnih sem hotel skupaj zaviti v lepo akademično izdelan govor. Ker nisem tam na vrsto prišel, ali pa se nisem prav upal javno govoriti in meriti se z drugimi, vmes tudi glasovitimi govorniki, hočem pa zdaj tu pismeno poskusiti svoj «maiden-speech». Tak bi bil moj predgovor, in nato bi bil takoj prišel govor sam. Ta bi se bil začel tako: «Slavna gospoda!» — Zakaj slavna, tega ravno ne vem, ali tako je zdaj pri nas sploh navada ogovarjati svoje poslušalce. In kaj bi jaz sam nasprotoval tej čestiti navadi? Pa še nekaj! Gospoda bi jaz rekel, ne gospoda, kakor se zdaj čestokrat pri nas naglaša, češ menda da je to bolj imenitno, bolj gosposko. Ko bi meni kedö rekel: Nčgoda! kar za uho — ne to se ne spodobi — kar za uho bi se prijel, recimo. Negoda se pravi in pa gospoda, slavna gospoda moja! Zlasti naši bratje Stirci kaj radi tako po hrvaško naglašajo, in sicer prav krepko, da kaj zaleže! Jaz rad z vsem svetom v miru živim, rad kaj primolčim, kjer menim, da smem, rad
za vsakim potegnem, če mi je le kolikaj moči; ali tu pa res ne morem. Molčati ne morem in gledati, kako se dela z našim ubogim slovenskim jezikom. Zlasti tista mešanica, tisto posiljeno hrvatenje mi kar preseda. In pa tisto pačenje! Da se v besedi: rekel, l na konci za I izgovarja, to bi bilo gotovo prav, ko bi se dalo; ali zdaj je prepozno, zdi se nam preveč posiljeno. In ko bi si bili naši govorniki vsaj dosledni; ali kolikokrat sem moral slišati, da je eden in isti mož v enem in istem govoru izgovarjal zdaj rekel, zdaj reku, kakor mu je jezik hotel. To pa ni dobro. In kar se tiče nagla-ševanja, to je res, da naš slovenski naglas ima svoje muhe, zdaj sede na ta, zdaj na on zlog kakor metulj, ki leta s cvetice na cvetico. Vse besede se ne naglašajo po vseh krajih enako, ena in ista beseda se časi lahko različno naglaša, to je vse res; vendar se mi zdi, da so tu neke meje, «quos ultra citraqrLe nequit consistere rectum». To bi bilo treba nekako določiti in dognati in ustvariti bi si bilo treba neki pravilni «parlamentarni jezik». Saj prilike imamo zdaj precej, hvalo Bogu, v prakso obrniti teorijo. To se mi zdi vsega premisleka vredno, slavna gospoda!
V Ljubljano!
Podoba iz otročjega življenja, 2.
Mati! kaj pa bo to? Jaz ne vem, kako so naš oče! Prihodnji teden se bo že treba odpravljati v Ljubljano, šole se začno in nič ni videti, da bi oče kaj pripravljali. Videli boste, mati, da bom zamudil, in če prepozno pridem, ne vzemo me več. Tak vendar ne morem v mesto; kaj neki mislijo oče? Kedaj pride krojač k nam? Zdaj ima toliko dela; kar rekel bo, da ne more, pa bo. Zakaj niso govorili prej z njim ? Novih čevljev tako vem, da ne bo, škoda misliti! V sejmu so bili, pa ne vem, da bi bili kaj prinesli.
««Nič se ne boj, Tone! prinesli, prinesli sukna in usnja.»»
«Bog ve, kakošno je tisto sukno, če so ga res zame prinesli! Gotovo tako kakor raševina, da je le trdno in ceno! na drugo ne gledajo °če; meni se bodo pa smijali po mestu in s prstom kazali za mano. In radoveden sem, ka-
košno je usnje, gotovo kravje; se salom bo treba mazati čevlje!
«Veste, kaj se bojim, mati? Kar izbegnili bodo; saj za trdno tako niso obljubili. Ako bi jim ne bili vi tako prigovarjali, ostati bi moral doma in krave pasti. Čas bo prišel, ko bo treba odhajati, nič ne bo pripravljenega, pa bodo rekli: Vidiš, Tone, da zdaj ni mogoče; morda prihodnje leto. Potrpi še malo, saj si še tako premajhen za v mesto: Da se me le odkrižajo za nekaj časa! Jaz pa ne bodem kmet in ne bodem!»
Take skrbi so hodile Tonetu po glavi, ko se je bližal konec šolskih praznikov. Svoje skrbi je tožil materi; jako junaško je govoril z njo, pred očetom ni imel toliko poguma. Oče je bil čuden mož; nikoli se ni vedelo, kaj namerava; zdaj je bilo videti, da so ga omečile in pregovorile materine prošnje; zdaj se je zopet delal, kakor da bi ne bil nikoli nič enakega slišal. V mater je imel Tone res veliko zaupanje; a kaj mati! zadnja beseda gre vendar le očetu, in če on noče, kedö ga more siliti? Skoda take glave! Bil je vedno prvi v šoli, tako prvi, da je bilo med njim in drugim za njim mnogo presledka. Enkrat pogledati v knjigo in vse je znal. Celo stran je bral, da se ni enkrat ustavil ali izpo-taknil; in pisal je tako, da bi bil šel lahko spotoma v pisarno za pisarja. Na pamet je vedel vsa cesarstva in kraljestva, vsa glavna mesta
od Dunaja do Pekinga. V pisanji ni nikoli pozabil postaviti «vejice» ali «nadpičja» na svoje mesto. Ko jim je gospod učitelj v šoli narekoval med drugimi zvijačami «in tako dalje», pisali so eni «in tako dalje», drugi: i t d, on je bil edini, ki je pravo zadel in pisal: i. t. d.!
To je bilo napravilo veliko «senzacijo», najprej v šoli, potem po vsem okraji. Pravili so si, da je «prehude glave», tako da mu učitelj še vsega povedati ne sme. Drugi so dejali, da učitelj sam več ne ve; a to je bilo grdo obrekovanje!
Oče ni nerad poslušal takih pogovorov, ko so sedeli v nedeljo večer pri vinu. Nekateri še celo trdijo, da je bil posebno dobre volje, kader se je obrnila govorica na njegovega Toneta, in da je dal v ti dobri volji za kak polič vina; sam ga ni nikoli hvalil. Vsi so mu prigovarjali, naj ga da v mesto, v latinske šole, da se izuči za gospoda; ta bo pridigoval in udarjal ob prižnico, da bo veselje! Mož je sedel in poslušal; če je kaj govoril, bilo je samo to, da so šole drage, — hudi časi, «trda za denar», in da ga je treba doma — kedo pa naj ostane na domu! Tistega ne, da bi prišla njegova hiša v tuje roke! Časi pa je molčal in držal se tako čudno na smeh, da ni bilo moči izpraviti iz njega, kaj misli in namerava se svojim sinom.
Ni čudo torej, da je bil Tone v hudih skrbeh; samo to ga je nekoliko tolažilo, da so
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.
22Ö
bili mati tako mirni. Tega pa vendar niso hoteli povedati prav za gotovo, ali so jim obljubili oče ali ne!
Sreča se bliža!
Neko jutro priteče vesel k materi v vežo, toliko da ni padel čez prag!
««Mati, mati! Kurji strah gre, pri prelazu je že! Hvala Bogu, bo že, bo že!»
Kedö je bil ta «Kurji strah», ki se ga je tako veselil naš Tone? Prijazni bralec gotovo ni še nikoli čul tega čudnega imena, vendar je gotovo že ugenil vsaj toliko, da je Kurji strah krojač ali pa čevljar. Kurji strah čevljar! Kam misliš, prijazni bralec! Vidi se, da nisi nikoli še videl Kurjega straha. Kedor ga je prvič zagledal, vedel je takoj, da ta mož more biti samo krojač.
In res je bil krojač, vaški krojač, tam od nekod iz Pruskega doma, slabo je govoril slovenski. Od kod je dobil to čudno ime, to ni še dognano. Eni trdijo, da od tod, ker so se kokoši plašile pred njim. Mogoče, ker mož je bil res posebne postave, kakor bomo skoraj videli. Drugi so dejali, da je rad jedel kuretino; to ni nič napačnega, ali hudobni jeziki so mu skrivaj očitali, da se ga kokoši boje kakor jastreba, in da vedč), zakaj. Tisto je res, da je bilo možu lahko vjeti vsako kokoš z dvema, tremi koraki, bil je strašansko dolgopet. Od tod menimo tudi, da se je rodila ta hudobna
govorica; videla ga ni nikoli živa duša, da bi bil lovil kako kokoš.
Gotovo je samo to, da se ga je bilo to ime trdno prijelo, nihče ga ni imenoval drugače, seveda ne v oči, nič ni rad slišal tega priimka. Naš Tone je imel nekedaj nesrečo z njim; majhen je bil še in rekel mu je v obraz Kurji strah, ker mu ni vedel druzega imena. Mož se je bil hudo obregnil nad njim; še zdaj je hodila Tonetu misel po glavi, ali morebiti mož še pomni? Sitno bi bilo; bati se je krojačevega sovraštva in zlasti zdaj, v tem imenitnem trenotji, zdelo seje Tonetu prijateljstvo njegovo silno potrebno. Upajmo, da je mož pozabil.
Glejte ga, tam le gre Kurji strah! Ali ste že videli take korake? Čez prelaz je stopil, kakor stopamo drugi čez prag; vrt pred hišo je vendar precej prostoren, a stopil je trikrat, štirikrat in bil je pri hišnem pragu. Tu se sklene kakor zaklepni nož, da bi se ne zadel z glavo. Bil je namreč strašno dolg in tenak kakor žrd; Ione bi mu bil lahko šel med razkoračenimi nogami; a suh je bil. kakor da bi bil pri njem vedno post, dasi je bil znan za dobrega jedca. Toliko let že je živel na kmetih, vendar je imel še vedno svoje gosposke navade. Nikoli ni stopil v kmečko hišo, da bi ne bil potrkal prej na vrata, če tudi se mu je redko kedo oglasil. A našega Toneta ni pripravilo v zadrego trkanje na vrata. Krepko se mu oglasi, kakor spodobno.
Kurji strah vstopi, ozre se po sobi, pozdravi mater, potem odloži svoje krojaško orodje na veliko javorovo mizo.
Krojač je torej tukaj, a kje so oče? Brez očeta bi se še prebilo; a sukna je treba, sukna, ki je v očetovi oblasti. Tone hoče ravno iti iskat očeta, ko vstopijo: zagledali so bili pri kozolci Kurjega straha. Molče gredo v stransko izbo in vrnejo se kmalu se suknom v roki, ki ga podado krojaču. Krojač ga razgrne, položi ga na dlan ter drži proti luči. Potem ga menca med palcem in kazalcem, in namrdne se, kakor da bi hotel reči: Bö! Oče mu nekaj na tihem povedo, tako da Tone ni mogel slišati, kaj. Kurji strah pokima, vzame mero, ter začne meriti očeta, čez križ in čez pas. To je bilo Tonetu vendar preveč; toliko da ga ni jok posilil od same nevolje.
«Oče, kaj meni ne bo nič?»
«Počakaj! po vrsti, kakor so hiše v Trsti,» odgovore mu mirno oče.
«Ali meni se vendar bolj mudi, oče!»
Nič odgovora. Ko je Kurji strah premeril očeta, približa se sinu. Tone se trdo drži v tem važnem trenotji in steza se, kolikor more.
«Le ohlapno!» prigovarja oče krojaču, «otroci hitro rasto!»
«Kakor je prav», odgovarja sin, «da se prime života!»
«Meni nič praviti; že vem, kako je prav,» razsodi krojač pravdo med očetom in sinom, odloži mero, razgrne sukno po mizi ter se pripravlja, da bi začel rezati. Oče, ki ni imel več opravka, odide na delo; sin pa se bliža krojaču ter ga prosi:
«Stric, veste kaj, saj ne bodo nič rekli oče, kar meni prej začnite; meni se mudi, oče lahko čakajo.»
Krojač mu ne odgovori ničesa; a ko se tudi mati potegne za sina, da se pregovoriti. Kurji strah je bil vendar dober mož, če tudi kratkih besedi. In tako je šlo vse po sreči. Samo sukno ni bilo Tonetu prav po volji; sivkasto je bilo. on si je želel vedno višnjevega, najlepše in najimenitniše seveda bi bilo izpre-minjasto. A mati in krojač sta ga tolažila, da je tako bolj trdno in stanovitno, in na zadnje se umiri, zlasti ko mu je krojač zagotavljal, da se bode mnogo lepše videlo, ko bode obleka gotova. Ves čas je stal pri krojači ter zvesto gledal in pazil, kakor da bi se hotel učiti za krojača. Kurji strah je bil uren pri delu, a našemu Tonetu se je zdel vendar prepočasen. Zlasti to ga je jezilo, da je mož vsakih petnajst ali dvajset minut odložil delo in z nova natlačil si pipo. In vse to je tako strašno počasi delal, da ga Tone ni mogel gledati brez nevolje. Poleg tega je imel Kurji strah še to čudno na-vado, da si ni zažigal tobaka z žveplenkami, ki
2jO
jih ima dandanes vendar že vsak kmet na polici. Ravnal se je, dasi trd Nemec iz pruske dežele, po stari slovanski šegi: ko je bila pipa natlačena, šel je v vežo, vzel je živ ogel z ognjišča, ter položil ga na tobak. Da bi tako ne tratil dragega časa, prosi ga Tone, naj njemu izroči to imenitno opravilo; a Kurji strah, dasi dober mož, ni se mu dal pregovoriti. In tako je moral Tone čakati; in pričakal je res veselega trenotja. Tretji dan potem, ko je bil Kurji strah prestopil prelaz in prag, zabodel je zadnjikrat šivanko in naredil je zadnji vozäl Tonetovi obleki. Mi pa naredimo zadnjo piko prosti, otročji povesti.
Povedati smo hoteli svojim bralcem tudi, kako je bilo. ko je bil prišel še čevljar v hišo; ali slišali smo praviti, da naše otročje povesti dolgočasijo bralce; za to molčimo. In vendar škoda! Jako kratkočasen mož je bil Klapin in pripovedovati je znal tako lepe pripovedke!
Poslovimo se od Toneta in želimo mu, da naj se mu uresniči, kar smo mu nekedaj prorokovali: da bode kedaj gospod Anton, ki bode imel zlato uro in se bode vozil z dvema konjema v Ljubljano. Bog ne daj, da bi ga zadela jeza vladike, ki ga lahko pošlje v Zagorje, ali pa tja doli v Dragatuš na hrvaški meji!
-;r
Nekaj posebnega.
Umeti nisem nikoli mogel, kako je to mogoče, da nekateri ljudje tako radi grajajo, a hvala jim gre tako s težka iz ust! Kaj ni to prijetno, če more človek komu kaj prijaznega povedati, če že ne storiti? To nagnenje se mi zdi tako naravno, da nasprotnega, kakor pravim, kar umeti ne morem. In čudno! ravno meni se to rado očita! Toda — ne tožimo! Privoščimo si raji to nedolžno veselje in hvalimo zopet enkrat; žal, da nam čestiti rojaki tako poredkoma dajo tako priliko!
Nekje sem že nekdaj govoril in to pohvalno govoril o «Vrtci», časopisu slovenski mladini, ki ga izdaje gospod Ivan Tomšič v I-jubljani. Gradivo temu listu izbira gospod urednik z nenavadnim taktom, tako da ne vem v nemškem jeziku, ki je ravno v mladinskem slovstvu bogat, kakor menda nobeden drugi, nič boljšega te vrste časopisa. Jezik v tem listu je tako čist, tako pravilno slovenski, da se v tem
oziru nobeden izmed naših časnikov ne more meriti z njim. Zlasti se ne morem prečuditi, odkod in kako dobiva gospod Tomšič tako dobrih pesmi, kakoršnih nam prinaša njegov list. Tu ne govorim o imenih, ki imajo že svojo utrjeno veljavo in slavo, kakoršno je na pr. gospe Lujize Pesjakove ime. Ali gospodu Tomšiču se je posrečilo, da je vzgojil, kakor je videti, nekaj čisto novih, zares nadepolnih pesniških talentov. Pesmi «Vrtčeve», dasi so bolj otročje vsebine, kažejo tako skrbnost, tako oglajenost v obliki, da jih smemo s te strani kar dovršene imenovati, in to hoče kaj reči! Tako je prav: nežno otročje uho naj se že vadi čutiti, kaj je blagoglasje, kaj je lepa oblika. Pristaviti moram, da Nemci v tem oziru niso tako izbirčni. Vse to je lepo in hvale vredno, ali to vendar ni še tisto, kar sem imenoval gori «nekaj posebnega».
V «Vrtca» listu 3. leta 1880. berem naslednjo «pesmico»:
Črno kravo, molžo našo Gregor žene v log na p^šo,
Star pastir in pogonjič Ne boji se volka nič.
Leskovačo je prijel,
Čadi zvonec sam pripel,
Zvonec poje prelepo,
Gregor gluh je na uho,
Gregor gluh je na obe,
Kar najbolje sam on ve;
233
Kravico za rep drži,
Da je kam ne izgubi.
Pride krava do brvice,
Do brvice, do vodice, Napoji se ter napase, Tamkaj mlada trava rase. Pasi, pasi, kravica!
Kjer je mehka travica; Mleka dosti nam podeli: Dve čebrici,
Dve keblici,
Drobno kašo z njim zabeli ! Mlečna kaša, mati naša In otročja sladka paša.
In dalje:
Voli ženem vitoroge,
Vsak po štiri ima noge,
V gobov jarem jih vklenimo, In brez kambe naprezimo, Da nam kola križevatna Zakričijo trdovratna:
Prednja prema, zadnja prema Cvili, vpije, sala nema;
Polža drgne sdro,
Kadar leze v goro; Pologlava so kolesa,
Pregelj neče do ojesa!
Res gosposka, dobra kola, Bog pomagaj nam iz dola! Hej, rusin, od sebe, bu! Daleč je še do domu;
Hej, rusin, od sebe, bü!
Kaj pravi prijazni bralec tema pesmicama? Morda bode kedo «prevzetno vihal nos»: Otročarije! Da, otročarije, ali kake! Jaz naravnost pravim, da kaj takega nisem še bral v slovenskem jeziku. Milovanja vreden se mi zdi človek, kateri nima razuma in veselja za kaj takega. On ne ve, kaj je otrok, kaj je najivnost, kaj je zdravi, veseli humor! To so pravi biseri otročje poezije.
In takih biserov nam je pesnik podal lepo vrsto, imenuje jih: «Otročje igre v pesencah.» Nehote človek vpraša: Kedö jih je zložil, saj narodne menda vendar le niso? Kaj pa da niso, dasi imajo prav tako podobo. Podpis je M—1. Kedö je ta M—1 ? Jaz poznam enega samega človeka, kateri bi bil zmožen, po moji sodbi, kaj enakega spisati. Duh, jezik, humor, vse je njegovo, črki sta lahko izmišljeni; vendar ne verjamem, da bi bil on. Da je mož Laščan, to je gotovo, drugače biti ne more; ali to je pa tudi vse, kolikor morem uganiti. In vendar sem silno radoveden; radoveden in vesel, da nam je vstal tako lep, tako ljubeznjiv, tako izviren talent! Ali ni to narodno? Ali se to ne bere kakor:
Pleši, pleši, črni kos!
Kak1 bom plesal, ker sem bos!
Ravno tako, in vendar je vse še mnogo lepše. Nemški otroci nimajo nič tako Ijubeznji-vega.
-
Flieg, Käferlein, flieg’,
Dein Vater ist im Krieg,
Die Mutter ist in Pommerland,
Pommerland ist abgebrannt.
To se vendar ne more primerjati na pr. z naslednjim :
Boben bobna, Mm, brbhm!
Zdaj vojaki gremo k vžim!
Konj po cesti peketa.
Voz ropoče in drdra,
Tromba poje: tararä i. t. d.
Ali pa:
Najdihojca! palček naš,
Ne razgrajaj samopkš!
Vedno te je vrisk in smeh,
Zdaj po odrih, zdaj pri tleh!
Kjer te nikjer treba ni,
Tjakaj prideš prvi ti;
Mečeš bratca in sestrico S kamenom in s krpezico;
Blato gaziš, kakor ritk,
Kadar leze osmokrak!
Toda dovolj! Vsega vendar ne smem prepisati; to bi bilo zoper moja načela. To pa vendar smem: prositi namreč ali svetovati, naj gospod skladatelj sam ali pa gospod urednik zbere te pesence ter jih skupaj ponatisne v drobni knjižici. Lepo darilce bode to otrokom
samim, njih prijateljem in pa tudi črnogledim učenjakom. Tu namreč bodo našli mnogo dobrih, krepkih besedi, katere se še nahajajo po laškem okraji. Razjasnjeval jim jih bode, kjer potreba, kakor v «Vrtci» pridejani «Tolmač».
Znanstvena terminologija.
Izrekel sem bil nekje v nekdanjih «Pogovorih» željo, naj bi nam vstal velik dobrotnik ter spisal nam knjigo, katero bi utegnili imenovati «terminologijo»; izkušal sem tudi dokazati, da je potrebujemo, kakor slepec vida. Ta želja se mi je izpolnila hitro, kakor malo katera. Predno izpregovorim o novi knjigi nekaj besedi, izrečem naj neutrudnemu našemu rojaku gospodu Cigaletu, kateri nam jo je podaril, svojo najtoplejšo zahvalo. Rad bi mu jo izrekel tudi v svojih rojakov imeni, a te pravice si osvajati ne smem. Slovenci so se v zadnjem časi čudovito osamosvojili, vsak ima svojo posebno misel in prepričanje zlasti v leposlovnih stvareh, in to je prav. Čujejo se tu prav različni in časi tudi kaj izvirni glasovi. Tako imam pred seboj Pst, v katerem se bere ravno o gospod Cigaletovi novi knjigi poleg drugega lepa naslednja niodrost: Za nemški pojem «Vorstellung» rabiti izraz «pomisel», zdi se nam prisiljeno in samo-
2jS
voljno. Čemujepatudi treba iskati za vsak nemški samostalnik slovenskega? Pisatelj sam prizna, da slovenščina le bolj z glagoli dela, čemu potem siliti jo v nemško obleko in kopičiti samostalnik na samostalnik? «Was machen sie sich darüber für Vorstellung?» (tu je izpala besedica «eine») bi slovenski kmet prav naravno prestavil: «Kaj si o tem mislite?» Čemu je potem treba kovati posiljene, nerazumljive izraze kakor «pomisel»? — — Tu imamo že zopet svojega kmeta. Ali se ne bere to kakor šala, ali pa dobra satira na «nepozvanega» kritika? In vendar se vidi iz vsega, da mož vse zares tako misli, kakor govori. Kaj nam je po tem treba vse terminologije? Tisti «naš kmet», katerega kličemo na pričo in pomoč o vseh enakih prilikah, je res čisto nič ne potrebuje. Brez nje lahko orje in seje, še ježiće lahko brez nje prodaja. Njemu —- o terque quaterque beatus! — ni treba imeti pojma o «nemškem pojmu» Vorstellung, in vendar lahko mirno vsako nedeljo večer pije svoj polič, ako ga ima za kaj. Njemu ni treba vedeti, da ta pojem ni ne nemški, ne francoski ali morebiti patagonski, ampak da je splošno svetoven pojem, katerega nam je naložila nesrečna omika na rame, in da te spake ni izpraviti iz sveta; preganjaj, izženi jo z burk-Ijami, tarnen tisque recurret! — Temu poštenjaku si tudi ni potreba beliti glave, kako bi izhajalo brez tega pojma nameravano slovensko vseuči-
lisce v Ljubljani. Todä pustimo že našega kmeta, gospodu kritiku pa recimo za slovo po nemško: Herr Kritikus, was machen sie sich für — Vor-stellung von der slovenischen Terminologie? ali po slovensko: Kaj si mislite o slovenski terminologiji? —
Kedor bi hotel kritiko pisati o naši novi terminologiji, treba bi mu bilo, poleg dotičnih znanosti, knjigo korenito pregledati in preučiti, vsak posamezni novi izraz v nji od vseh strani ogledati in dobro pretehtati. To pa ni tako lahko, kakor bi si kedö mislil. Jaz kaj takega ne nameravam. Samo nekaj splošnih opazek naj se mi dovoli; kritiko prepuščam možem, kateri imajo potrebno sposobnost za to in pa tudi časa dovolj.
Zelja po tako potrebni nam terminologiji se mi je torej izpolnila, vendar ne prav tako, kakor sem si jaz stvar mislil. Da doseže taka knjiga svoj namen, treba je, da se splošno prizna in sprejme, da se vsak Slovenec v svojih spisih, da tudi v govoru svojem, ako hoče pravilno in lepo slovensko pisati in govoriti, ravna P° nji. To je pa ravno pri nas silno težavno, kjer jih je med desetemi enajst jezikoslovcev, kjer je — zakaj bi se ne reklo naravnost — toliko rodoljubnega kričanja, a tako ubogo malo pravega, čistega, dejanskega rodoljubja! Kak mesija nam prinesi z nebes terminologijo, v kateri je vsaka beseda suho zlato, prave slovenske
korenine in lepe priročne oblike, kaj pomaga? Kedö se je poprime? morda tu pa tam kaka verna dušica, ostali bodejo pisali kakor do zdaj ter rili vsak v svojo stran. Zato sem jaz menil, da bi bilo treba stvar tako nekako poskusiti, morebiti bi to vendar nekaj pomagalo. Eden, gospod Cigale, naj bi terminologiji napravil prvi načrt, vsakemu nemškemu izrazu priložil raznotin (varijant), kolikor jih je nabral v različnih slovanskih narečjih, nekaj pa tudi svojih nasvetoval, kjer bi se mu zdelo potrebno. Ta rokopis naj bi potem šel od rok do rok. Kolikor je pri nas slovstvenih in znanstvenih veljakov, vsak naj bi ga pregledal, popravil in pridejal, kar bi se mu zdelo potrebno. Potem takem bi vsi naši prvaki, od prve do šeste vrste, kolikor toliko sodelovali pri tem narodnem delu. Tako bi se priredilo nekaj relativno dovršenega, in, kar je tudi imenitno — tako početje bi laskalo posameznih mož samoljubju, zavezani bi bili potem, ne samo priznati in sprejeti knjigo, priporočati bi jo morali tudi in potezati se zanjo, kjer treba, saj je kolikor toliko tudi njihova. To se ni zgodilo, terminologija, katero smo dobili, je samo gospod Cigaletovega truda sad. Gospod Cigale je storil, kar more storiti posamezni človek, in — česar ne moremo prehvaliti — vse to je storil v tako kratkem času, tako na tihem, kakor ni sicer pri nas navada. Velika večina njegovih izrazov bode pač obveljala, ali vsaj vredna je obveljati. Da
24I
se jaz ne strinjam z vsem, kar nam podaje njegova knjiga, to je tako naravno, da še drugače biti ne more.
Za vsak nemški izraz bi bilo potreba samo enega slovenskega, ne pa več, da naj si vsak izbere, kar mu bolj godi. To zahteva že sämo ime terminologija. Da nam jih je gospod Cigale časi podal po več, to je storil gotovo, ker se ni mogel konečno odločiti za enega; daje nam jih torej na izbiro, a slednjič bode potreba odločiti se za en izraz in tega rabiti povsdd. Tako na pr. ima za nemško: «folgern»: skleniti (sklepati), potem po ruskem in srbsko-hrvaškem: zaključiti, zaključevati, i. t. d. Tu naj bi se po moji misli rabil samo glagol: skleniti (sklepati), «zaključiti» se meni vsaj zdi precej grd germanizem, zaključiti izhaja od «ključ»; zaključiti je torej = s ključem zapreti, kar je tukaj čisto neprimerno. «Sklepa» se pa na pr. obroč, konca njegova se stikata, tako da se dobi kolobar. Ali to bodi samo mimo grede rečeno; to pa moram poudarjati, da moramo sprejeti samo eno besedo, katera si že bodi.
Dalje: slovenski izraz bodi kolikor moči kratek, najbolje: ena sama beseda, enovita ali sestavljena, tudi še samostalnik s pridevnikom, na pr. za «Blattscheide» listna nožnica je dobro — slabše pa se mi vidi že za nemški sestavljen samostalnik v slovenskem samostalnik z rodilnikom, na pr. na isti strani za «Blumenmaler»
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.	16
— slikar cvetja. Tako delajo Francozi in Italijani, kar se dobro strinja z njih jezika zakoni, slovenščini, po moji misli, kaj takega ne prija. Dalje: posamezne besede same naj bodejo kratke, priročne, lepoglasne, zlasti take, da jih bode lahko na vse strani rabiti. Tako bi jaz na primer za «Folge», ko nam gospod pisatelj podaje izvod in izvodek, vzel rajši izvod, ker je mnogo priličnejša beseda; iz nje je lahko izvesti pridev, izvođen — izvodek je za to preokoren.
Ali take in enake hibe, če jih smem tako imenovati, dado se prav lahko popraviti. To bi naj se po moji misli tako storilo: Knjiga, katero nam je podal gospod Cigale, naj se ne ima še za dovršeno, dognano, bode naj nam tako rekoč samo za podlogo. Kar sem rekel prej, da naj bi se bilo zgodilo z rokopisom, to naj se zgodi zdaj s tiskano knjigo. In ko bode vse za trdno ustanovljeno, potem naj se knjiga še enkrat natisne in v ti dovršeni obliki naj bode merodajna vsem slovenskim pisateljem. To ne bode nikakor kratilo gospodu Cigaletu zaslug; knjiga bode tudi potem, kakor veliki nemško-slovenski slovar, po vsi pravici na svojem čelu imela njegovo ime; in on lahko poreče z mirnim in zadovoljnim srcem svojim rojakom: Jaz sem storil svojo dolžnost, storite vi svojo!

Nova knjiga.
Prirojena je človeku slabost, da se rad malo pred svetom pohvali s tem, kar meni, da ima dobrega ali lepega; zlasti ako njegovo imetje ni preobilo. To nekako otročjo slabost imajo, kakor posamezni ljudje, tako tudi narodi. Da, jaz poznam človeka, ki je, kar se njega samega tiče, tih in skromen kakor prepeličica; ko se pa govorica vname o domačih stvareh, tedaj je ves goreč in navdušen; z demostensko zgovornostjo hvali tujcem vse, kar ima njegova domovina dobrega in lepega: krasni Bled, lepa gorenjska dekleta, zdravo dolenjsko kapljo in glasovite kranjske — klobase. A kaj še le, ko začne govoriti o svojem Preširnu! Z nekim svetim strahom izgovarja vedno njegovo ime in zraven se tako nekako čudno na smeh drži, kakor da bi se mu ne vem kako dobro godilo. 0 Bledu in Preširnu se sodba moja popolnem vjerna z njegovo. Bled! Tri in trideset jezer sem videl v svojem življenji, a srcu mojemu se nobeno ni
tako prikupilo kakor blejsko. In Preširen? Pesnikov sem prebral svoje dni nekaj čez to število, Preširen mi je ostal, kar mi je bil, ko sem se prvič seznanil z njim v zlati mladosti. Ko sem se prvikrat vrnil čez več časa z Dunaja v Ljubljano, kako nizko se mi je zdelo vse po mestu; zvoniki, nekedaj tako visoki, videli so se mi kakor potlačeni ali izpodrezani. Tako se mi je godilo, in gotovo ne samo meni, z mnogo drugo domačo prikaznijo, sosebno pa na slovstvenem polji. To je čisto naravno in ne more biti drugače. Da o Preširnu nisem premenil svoje sodbe, da se mi vidi še vedno tolik, kolikoršen se mi je nekedaj, to bi utegnilo menda vendar nekoliko dokazovati, da je ta mož v resnici, ne samo relativno, velik. Saj se solnce tudi enoliko vidi otroku in odraslemu človeku.
Da, vedno še sem tega prepričanja, da se smemo Slovenci zares pred vsem svetom ponašati se svojim Preširnom. In radi bi se ponašali, ali kako? Jezika, v katerem je pel Preširen, ne uče se še evropski otroci in tudi odrasli svet ga noče še imeti posebno v čislu. Prevoda je torej treba, to se ve da, dobrega prevoda.
Res je, kakor se spominja gospod profesor Levec v «Slovenskem Narodu», da sva nekedaj, govore o Preširnu, izrekala gorečo željo, naj bi našel naš Preširen svojega Bodenstedta; to je moža, kateri je sam nekoliko pesnika , vsaj toliko, da čuti vsako pesniško lepoto, in ima nem-
ški jezik, nemški verz popolnem v svoji oblasti. Poleg tega pa, vsaj jaz sem si tako mislil, moral bi ta mož tudi slovenščino do dobra razumeti, da mu ne bode treba človeka, ki mu izvirnik od besede do besede sproti ponemčuje.
Dobil sem potem s časom več Preširnovih pesmi ponemčenih v roko, nekaj tudi natisnenih, ali — vsakemu svojo čast in hvalo, vendar zdelo se mi je, da ti prevodi niso taki, kakoršnih je vreden naš Preširen. Bolje, mislil sem si, da svet ne pozna našega pesnika, nego da bi mu prišel v taki obliki pred oči. In vendar mi stara želja ni dala mini. V svojem obupu sem sklenil sam poskusiti — nemškega verza se mi ni bati, dejal sem sam pri sebi, slovenščine urnem tudi toliko, da znam brati svojega Preširna, kakor je treba brati takega pesnika. Poskusimo torej!
In poskusil sem. Po moji misli je najbolje, kadar je človeku kamenje valiti, da se začne z najtežjim kamenom. Vsaj moja navada je taka. Lotim se torej «Nezakonske matere»? «Kaj pa je tebe treba bilo»? Da, ko bi človek vedel, kako naj se reče to po nemško? — Kaj si glavo ubijaš? Saj ti ni treba misli povedati ravno v ti obliki, saj stvar lahko kako drugače zasukneš, da bode le po duhu nemškega jezika. — Ali ravno to je tako krakteristično, tako resnično, tako — bistveno; če ne morem tega tako povedati, pa raji vse pustim. In pustil sem res, sosebno ko sem videl, da se mi je
tudi z drugimi naj lepšimi stvarmi Preširnovimi enako godilo.
Res da takih težav, takih pomislekov nima nemški prelagatelj. Kaj je njemu Preširen? Ako prelagatelj poruje ali potepta tu pa tam kako cvetico, kaj njemu to ? Jaz torej nisem, da bi prevajal Preširna, presvet mi je in preveč se mi smili, to že vidim. Ali ne samo to; zdi se mi, da tudi za nekaj druzega nisem, kar samo ob sebi ni tako težavno.
Prišla mi je v roko knjižica, jako lična, reči se sme: elegantna knjižica, kakoršne navadno ne izhajajo iz bele Ljubljane. Naslov ji je: <'Pre-širenkldnge von Edward Samhaber.» — Preširen-klänge, čudna beseda! Ne da bi se ravno slabo glasila, ali človek ne ve prav, kaj mu obeta to ime. In kedo je Edward Samhaber? Tega imena nisem še slišal do sedaj. Ali to nič ne de. Kaj ko bi bil on zaželeni Bodenstedt Pre-širnov? Bog daj! okusa mož ni napačnega, kakor kaže knjižice vnanja oblika. Dobro znamenje.
Knjižica se začenja s pesnijo prelagateljevo: «An Preširen». Tako je prav. Preširen je vreden, da se mu prelagatelj najprej spodobno pokloni. To je storil gospod Samhaber se svojo uvodno pesnijo. Ta pesem se dobro, točno bere. Misli so primerne, verzi gladki, gospod Samhaber ima nemški poetični jezik v svoji oblasti. Začetek kaj obeta. Samo nekaj malega je v tej
pesni, kar me je malo čudno zadelo. V začetku
5.	kitice berem: «Und verzeihe dem Genossena. Kedö je ta tovariš? Gospod Samhaber, kedo drugi! Preširen — Samhaber tovariša? Hem! To kaže, da se mož čuti. Meni to ni prav po volji, ne da bi premalo čislal gospoda Samha-berja, ali Preširen mi je le Preširen . . . Ta sestava spominja človeka tiste znane Goethejeve besede, ki tako zaničljivo govori o skromnosti. — V zadnji kitici pravi pesnik:
Sie preisen dich an allen Orten,
Du bist des Volkes Wunderhorn !
Und als mir nur ein Trunk geworden Aus diesem liederreichen Born,
Der Frühling kam in mich gezogen,
Die kleinen Waldessänger flogen Un zwitscherten mir um das Haupt;
Um mich nur Rosen nur und Reben Und so voll Licht und Luft und Leben Hab’ ich zuerst an dich geglaubt!
Lepi verzi, polni, blagoglasni (rima! Orten in geworden pač ne prija načim ušesom, dasi jo ima že Goethe v «Faustu:»
Das preisen die Schüler aller Orten,
Sin aber keine Weber geworden,
ali to je malost), tista aliteracija v «Rosen nur und Reben» in «Licht und Luft und Leben», to se kaj dobro sluhu prilega. Ali misel, misel! Je-li to res Preširnova poezija, o kateri tako govori gospod Samhaber? Človek bi menil, da je mar-
24§
več Mirza-Schaffijeva. To se mi tolikanj bolj čudno zdi, ker se je malo poprej prav dobro reklo:
Da du den alten Kampf gestritten,
Den Erde mit dem Himmel kämpft.
«Temu človeku pa tudi ni nič po volji,» poreče se mi tu. «Kako bode pač sodil samo knjigo, ker že govoreč v uvodu tako dlako cepi in sitnosti prodaja.»
To očitanje bi utegnilo biti precej upravičeno, ne tajim. To je tisto, za kar sem sam dejal, da nisem, namreč za presojevanje knjige, ki govori o Prežirnu, ki nam podaja prevode njegovih pesmi. Tu mi je res težko ustreči. Tu sem nekako podoben materi, ki ima lepo hčerko, vsaj po njeni misli ni tako lepe na svetu. Z njo bode imel veliko sitnost slikar ali fotograf, ki dela njene hčere podobo. Naj bode še tako izvrstna, premalo ji bode lepa, ali pa premalo podobna. S tako ženo je treba imeti potrpljenje, tako tudi z menoj. Najraji bi ne pisal o knjigi, ker je ne morem tako hvaliti, kakor bi jo rad. Ali poslana mi je v presojo, in zdi se mi tudi, da je dolžnost leposlovnemu listu govoriti o prikazni, katera je zbudila toliko pozornost med Slovenci. Govoriti hočem torej o nji, kolikor moči mirno in stvarno; hvaliti, kar se mi zdi hvale vrednega, a tudi grajati, kar je po mojem mnenji malo prida.
Notranja osnova naše knjižice bode gotovo mnogokomu pri nas posebno ugajala; jaz je ne morem hvaliti. Jaz sem namreč pričakoval, kakor je navada, najprej kratkega životopisa Pre-širnovega in potem venec najlepših pesmi njegovih v lepem prevodu. Gospod Samhaber je izvolil, in to gotovo po dobrem premisleku, drugo pot. Podaje nam obširen životopis, vanj je vpletenih nekoliko pesmi na primernem mestu, tako da so pesmi neka ilustracija životopisu. Gospod pisatelj si je to pač tako nekako mislil: Moji nemški rojaki, katerim je moja knjižica v prvi vrsti namenjena, čisto nič ne poznajo Preširna. Treba jim je najprej povedati, kedo je bil in kaj je bil ta mož, in to tako, da se bodejo prav živo zanimali zanj. Treba je zbuditi in tako rekoč prav napeti njih pozornost, potem bodo z veseljem in razumom brali njegove pesmi. Zato je vse, kar gospod pisatelj govori o Preširnu in njegovi lepi domovini, pisano s pravim navdušenjem, z nekim dobrodejnim mladostnim ognjem. Da je s tem jako ustregel rodoljubnim Slovencem, to je gotovo — kedo izmed nas bi mu ne bil hvaležen, da tako slavi pred svetom, kar nam je najdražje! Ali bodejo pa tudi razvajeni, ponosni Nemci tako sodili? To se meni ne zdi tako dognano; jaz bi skoraj celo trdil, da ne! Bojim se, da bi se tu ne uresničil pregovor: Kedor preveč dokazuje, nič ne dokaže. Ali pa: Kedor preveč doseza, nič ne doseže. Vse življenje Pre-
2јО
širnovo je tako skromno, tako navadno, da nima samo ob sebi nič posebno zanimivega. Kaj bi ga človek obširno razkladal ? Kaj nam bi bil ves Preširen, ko nam bi ne bil po sreči zapustil svojih pesmi! Te pesmi pa tudi niso take, da bi jih ne bilo moči razumeti, ako človek ne pozna pesnikovega življenja. Zato se mi zdi, da bi bil morda gospod pisatelj bolje storil, ko bi nam bil podal menj životopisa, za to pa več pesmi. Tako je vsaj moje mnenje, rojaki moji bodejo pač kakor v drugih enakih prilikah, tudi tu drugače sodili. Tudi glede na izbiro prevedenih pesmi ne morem se popolnem zlagati z gospodom pre-lagateljem. Ali o tem razsoja okus, in o okusu je sporazumljenje težavno. Dobro mi je tudi znano, da se tu ne vpraša samo, katera pesem je najlepša, ali najbolj karakteristična za pesnika, treba je tudi gledati na to, katera se da dobro prevesti na tuji jezik.
Kar se tiče prevoda samega, priznavam z veseljem, da more človek sploh zadovoljen biti z njim, ako se postavi na gospoda prelagatelja stališče. Tako spretno, tako gladko res dosedaj še nihče ni prevajal našega Preširna. Prevod se časi bere kakor izvirnik. Ali je pa tudi povsod zadet slovenske pesmi duh in «koloritj? to je zopet drugo vprašanje. Jaz, to rečem naravnost, ne odobravam tega načela v prevajanji. Po moji misli mora prelagatelj tako strogo držati se izvirnika, kolikor mu to pripušča duh jezika,
25'
na katerega prevaja. Ko človek, ki pozna izvirnik, in ume enako dobro oba jezika, bere prevod, ne sme skoraj tako rekoč vedeti, da to ni izvirnik; biti mora v neki iluziji, zdeti se mu mora, da je to ravno isto, samo da se malo drugače glasi, ali —• in to je glavno — tuje se mu ne sme nič glasiti.
Črne te zemlje pokriva odeja
V	grobu tihotnem, naš bratec Andrej;
Vince zlatb se v kozarcih nam smeja,
V	tvojo opombo pijemo ga zdej.
Komu ni v spominu ta čudovito krasna pesem, če tudi se ne spominja ravno vsake besede njene!
Cujmo, kako slove v gospod Samhaber-jevem prevodu:
Golden lacht der Wein im Becher,
Klinget an und trinkt auf ihn,
Auf den stillsten aller Zecher
Unter Krez und Immergrün.
Tudi ti verzi se kaj prijetno bero; kedor ne pozna izvirnih, bode gotovo zadovoljen z njimi. (Samo rima ihn in grün žali nekoliko rahločutno uho.) Mi jih ne moremo biti prav veseli. Kje je tu tisti karakteristični ritem, tista čudovita harmonija, ki se ušesu in srcu tako dobrodejno prilega? Vem, kaj se mi na to poreče : Gospod Samhaber je prelagal zlasti za Nemce, za take ljudi, ki slovenskega ne znajo.
Kaj njemu Slovenec, on naj bere svojega Pre-širna v izvirni besedi. Gotovo, ali meni se vendar zdi, da gre tukaj nekoliko tudi Slovencu beseda, če ni celo njegova sodba merodajna. Kedor bi obema ustregel Nemcu in Slovencu — omne tulit punctum!
Luna leuchtet in die Kammer,
Und der Hammer
Schlägt die Stunde spät und müd; Herzenswunden,
Nie empfunden,
Glühen und der Schlaf entflieht.
Ali se to ne bere prav kakor:
Luna sije,
Klad’vo bije.
Gotovo! To je gospod prelagatelj zares prav dobro pogodil; vsaj začetek. In to res ni bilo lahko. Samo nekaj se mi tu čudno zdi. Gospod Samhaber nam pripoveduje, kako mu je bilo, ko je vprvič slišal pesem: Luna sije. Napev mu je silno ugajal, pravi — besed ni razumel — zbudil je njegovo pozornost in radovednost, čegava je ta pesem. Ravno zato se mi čudno zdi, da prevoda njegovega ni moči peti po znanem in sploh priljubljenem napevu, ki se je tako zrasel z besedami, da si ne moremo misliti enega brez druzega.
Ali kako je pa gospod Samhaber prevel «Nezakonsko mater»? To je pravi: Hic Rhodus, hic salta. Poglejmo!
Auch du noch! O mein Kindlein, sprich:
Dein Kommen, war es gut für mich,
Die, noch so jung, schon Mutter war,
Doch ohne Myrte und Altar?
To je skoraj tisto, kakor:
Kaj pa je tebe treba bilo,
Dete ljubo, dete lepo?
In vendar kaka razlika! Kakoršna med prozo in poezijo! Tu se sme po pravici reči: Cest le ton qui fait la musique. Ta prevod je, kar naravnost bodi rečeno, prava pregreha. Naslednje kitice so, ako moči, še slabše. Kar čudim se, kako je mogel gospod Samhaber uvrstiti to spako med druge svoje prevode! Ali morebiti mož ni prav čutil vse krasote te pesmi, ki morebiti v svoji preprosti, najivni lepoti, nima vrstnice v svetovnem slovstvu? Naj bi jo bil raji pustil neprevedeno!
Če že s tem prevodom ne morem biti zadovoljen, kaj naj pa celo rečem zadnjemu? Ali je to Preširnov «Krst pri Savici»? Ne, Preširnov ni; tega tudi gospod Samhaber ne bode trdil. S konca hodi nekaj časa za Preširnom, potem pa krene na svoj pot. Zakaj? Ker se mu Pre-širnova ne zdi prava. Ali se to sme? Po mojem prepričanji ne. Kako meni gospod Samhaber, da bi bilo to pesem izvesti, to je morebiti komu prav zanimivo. Ali to naj bi nam bil kako drugače pokazal; našega Preširna pa naj pusti, ka-
koršen je. Za kake estetične poskušnje je tak pesnik vendar predober. Ako gosp. Samhaberju Preširnov «Krst pri Savici» ni po volji, ker po njegovem mnenji ne ustreza temu ali onemu estetičnemu načelu — prosto mu , kedo bi mu smel kaj takega očitati? Ali popravljati ga — to je bilo vendar malo prepogumno.
Sploh kaže vsa knjižica, da gosp. Samhaber prav dobro čuti, kaj je Nemec, kaj Slovenec, in kako čast nam je izkazal, da se je usmilil našega svetu neznanega Preširna. To je, kar. mene vsaj nekoliko moti, da gospodu Samhaberju ne morem biti za lepo knjižico, katero nam je podaril, tako hvaležen, kakor bi bil rad in kakor so mu gotovo hvaležni razen mene vsi Slovenci.
.
Qf	-v -

Preši'rnu na spomin.
Dliža se zopet Prežirnov god, ki se bode pač praznoval po vsem Slovenskem; na Dunaji vsaj se praznuje nekaj časa že vsako leto, in bode se tudi letos, kakor slišimo, posebno slovesno. Slovencem se ne more očitati, da zanemarjajo svoje velike može, slava ni nikjer tako v dober kup, kakor pri nas. Edini Preširen nima nič prave sreče pri nas, dasi nimamo moža, s katerim bi se mogli ponašati tudi pred neslovanskim svetom, kakor z njim. Ne da bi se ga ne spominjali, saj ima celo spomenik na grobu; dajale so se mu tudi na čast «besede»; vendar vse to se dela nekako brez pravega navdušenja in prepričanja, brez prave ljubezni, ki iz srca izhaja: tako nekako, dejal bi, kakor dober kristi-jan svoje davke plačuje (če jih more), vestno, natanko, brez posebnega veselja, ker to je, kakor Nemec pravi «njegova prokleta dolžnost», dako nekako se pri nas «dolžna» čast izkazuje prvemu pesniku. To o prvem pogledu čudno
prikazen kmalu umeje, kedor pozna naše posebne okolnosti, naše veljavne može in njihove misli o umeteljnosti in drugih takih «nepraktičnih •> stvareh, misli, ki jih razodevajo v govoru in v dejanji. Kako taki možje pri nas govore zlasti o Preširnu, kakor vemo iz gotovega vira, tega bi človek ne mogel verjeti, ako bi jih ne poznal. Toda — obrnimo se k prijaznejšim podobam! — Eno mesto je, kjer peščica največ mladih, od svoje domovine ločenih mož praznuje vsako leto Preširnov god z veseljem, z navdušenjem, kakor obhajajo zvesti sinovi god svojega ljubljenega očeta. Kar smo dolgo na tihem želeli, to se je spolnilo. Preširen je središče narodnega življenja slovenski mladini na Dunaji. Njegovo ime zapiši na zastavo in navdušeni se bodo zbirali okrog nje. Tu ni stranek, ni razpora v mnenji. O vsaki Ivari se oglašajo (kar je čisto naravno) različne misli, o Preširnovi slavi so vsi ene misli. Slovenija nima imena, katero bi tako, kakor Preširnovo, povzdigovalo, budilo in v ljubezni družilo srca slovenske mladine. Preširnovo ime nam je simbol slovenske umeteljnosti in poštene izobražene narodnosti. «-In koc signo vince s!»
To je veselo znamenje, lepa prikazen! Kedo pa je tako vreden, kakor Preširen, da ga čestimo ljubimo in posnemamo? On nam je stvarnik lirične poezije, stvarnik našega slovstva. To je mnogo, a to ni še vse. Preširen je bil Slovenec
ni Slovan. On je ljubil svoj narod in storil je zanj, kolikor drug nikdo. Njemu ni bila narodnost molzna krava, katero človek, ko je izmolze, proda ali za drugo zamenja; Preširen ni imel nič od svoje domovine, a ona je imela toliko od njega — redka, sijajna prikazen! Preširen nam je zgled čistega domoljubja, brez samoprid-nosti! Ko pa je bil Preširen Slovenec in Slovan, zato ni pridigoval sovraštva med narodi; on ni mislil, da je narodnost surovost; on se ni bal svetlobe, govoreč: «Noč mora biti, kjer Friedlandove zvezde bleste.» On se ni strašil imenovane «nemške» omike, kakor bi bilo več omik, ne ena sama: človeška! On ni zagovarjal in branil nevednosti, misleč: «hiter vaccas bos abbas, med kravami je vol — mož! — To je dobro, da smo sami!» — Preširen se je učil od vseh narodov, za to pa nam je tudi to postal. Preširen nam je skratka zgled čistega, izobraženega domoljubja. To nam kaže njegovo življenje, njegova dela, za to nam priča posebno jasno dokaz, ki nam je še le zadnje dni prišel v roke.
Znano je sploh, da je Preširen nekoliko svojih pesmi ponemčil, nekoliko celo spisal v nemškem jeziku. Nekaj jih je sam tiskati dal o raznih prilikah; dve, tri so nam poprej bile prišle pred oči. Veliko je bilo torej naše veselje, ko nam pride po prijateljski roki zvezek z napisom: «Nameček nemških in ponemčenih po-
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.
ezij.» Obseza: osem izvirno nemških sonetov in prekrasno elegijo o Čopovi smrti v terzarimah, pet ponemčenih svojih in eno Mickievičevo; razen teh slovensko: zdravico in dva epigrama. Zbirka je prepisana po Preširnovem rokopisu, hranjenem v muzealni knjižnici ljubljanski. Recimo naravnost: Mnogo smo pričakovali, še več smo našli. Kedör ne pozna tega namečka, ne pozna popolnem Preširna. Iz tega vezka nam je očito, da je Preširen imel nemški jezik, nemški verz v svoji oblasti, kakor slovenski. Tako lepih, tako čistih, tako polno donečih, tako po mislih in po obliki dovršenih sonetov ni pisal sam mojster Goethe! Drugič: Lepe so Prešir-nove pesmi tudi v nemški obleki, a to obleko moral jim je dati Preširen sam. Ponemčene pesmi: «Mornar». «Sila spomina», «Izgubljena vera», «Prekop» in «Togenburg» bero se. kakor original. Tretjič, in to je glavna stvar: v vseh teh pesmih se nam kaže tako ljubeznjivo, tako blago domoljubje, da jih človek ne more brati, da bi ga ne genile. Preširen je res ljubil svojo domovino, kakor ljubi zvest, dober sin svojo mater; in kaj se more reči več! A kar bi radi posebno poudarili, to je: v teh pesmih je pokazal Preširen, da on ni šel, kakor mnogi drugi, med slovenske pesnike, ker mu drugje ni bilo pričakovati slave. Ako bi bil naš Preširen v nemškem jeziku spisal svoje neumrjoče pesmi, nemški narod bi ga bil hvaležen prišteval svo-
jim prvim, klasičnim pesnikom! Da ni tega storil, to je največji dokaz njegovega domoljubja, tega naj mu nikedar ne pozabi slovenski svet! Kaj mu je prineslo to blago rodoljubje? Sovraštvo, preganjanje, obrekovanje, dokler je živel, kamen na grob po smrti, to je res, in nekoliko «besed», to je nekaj; a ni našel do zdaj, naj se reče, kar se hoče, splošnega priznanja in spoštovanja, splošne ljubezni pri vsem narodu.
Bralcem svojim upamo ustreči, ko jim podajano tu tri sonete, samo v ta namen poslovenjene; bero naj jih, in smemo reči, da jim povišajo spoštovanje in ljubezen do našega prvega pesnika.
I.
Getico srip$i sermone libellum.
Ovid.
Če tudi pesem je iz domovine Prognala pevca z liro, sladko vbrano,
V deželo tujo, ni mu bilo dano,
Da nem bi nosil gorke bolečine.
Rimljan uči' se govora tujine,
In v tujih glasih toži bridko rano,
Da gane Skitom srce v led vkovano,
Kjer Ister teče prek snežne ledine.
Pustiti, kakor on, ne morem petja,
Dasl domača pesem mi rodila Preganjanje srdito brez zavetja.
2бо
Ko njemu, tožba se je meni zlila — Ne očitajte tega mi početja —
V glasi, ki mati ni me jih učila.
II.
Zakaj-li ona, ki bi vredna bila Homera hvale, slavnega Helena,
Ker nji enaka deva ni nobena,
Kar jih je pevcev pesem kdaj slavila;
Ki vse je bitje moje prest varila,
Ki k nji ljubezen žene me ognjena — Zakaj-li ona v glasih mi Slo vena,
A ne v germanskih pesem je zbudila?
Germanski govori' pri nas gospoda,
Ki gospoduje domovini moji,
Slovenski govor služnega je roda!
Preostro službo služim jaz gospoji, Katero sam si dal sem, ne osoda — Zato slovenski tožim v pesmi svoji.
III.
Vi', ki vas mati Slava je rodila,
Ki nji z naročja vzeti, tuji ženi,
Ko jaz, bili' ste zgodaj izročeni,
Da bi z omike mlekom vas dojila;
Da vi' Germanki, ker vas je zredila PIvaležni ste, vas kletev ne zadeni! A to unema sveto jezo meni,
Da prava mati nji bi se vmeknfla!
2ÖI
Povsod je, mora biti prva: mati; Ljubiti žene bolj ne smeš nobene, A dar hvaležni smeš rednici dati.
Le zlat naj bode dar, visoke cene, Ki ga gospe podaješ prebogati, Ponosna ne ozrk se v zlate pene!
6N
- i 4v л
49 0.^

Glasba.
Divje zveri je Orfej se svojim petjem krotil, da so hodile, kakor jagnjeta pohlevne za njim. Očaral je celo večnega mrmrača triglavega Ker-bera, da je za trenotje pozabil svojo srditost. Nam ni treba s petjem krotiti divjih zveri, ker jih že dolgo ni v naših gozdovih; domače živali, ki nam pomagajo pri delu, krotimo s, palico, z bičem in gladom. Kerberov naslednik v našem peklu ima tako kosmata ušesa in prsi, da mu ne pride do živega pesmi glas; vsaj ne bere se nikjer, da bi ga bila kedaj genila najslajša pesem. Ali nam je pa zato menj potrebna blagodejne glasbe moč? Kedo nam uteši «črva, ki ne umrje»; kedo nam potolaži «kragulja, ki kljuje srce»; kedo nam ukroti in ugladi v prsih strasti razjarjene valove? Za nekaj časa vsaj—• glasba! Glasba ima neposredno moč do človeškega srca, kakor jo ima malokatera druga se-strna umeteljnost. Glasba tolaži in razveseljuje, povzdiguje in navdušuje. Glasba ima izobraževalno
in poblaževalno moč; to se je spoznavalo v vseh časih in pri vseh narodih. A da more glasba izobraževati in poblaževati, mora biti sama izobražena in blaga Pesem, ki samo ušesa gladi, noge dviguje ali celo kožo segata, ni vredna, da se prišteva izobraževalnim pripomočkom. Prava pesem, bodi žalostna ali vesela, mora «ušesom se prilegati» in «v srce segati». Pesem dalje ne sme biti prazna, sama otročja igrača; mora, kakor se govori, nekaj v sebi imeti; krepak, določen čut, žalosten ali vesel. Da umeteljnost, torej tudi glasba, blaži okus in s tem vsega dušnega človeka, to je dognana in povsod priznana stvar. Ako pa hoče pesem blažiti, čistiti okus, mora biti zares umeteljna, lepa.
Pri nas doma se mnogo in lepo poje; to je veselo slišati; to nam je prirojeno: Slovenec se skoraj ne more veseliti brez petja. Vse hvale vredno je, da umeteljno izučeni pevci pojo ob taborjih, besedah in druzih enakih prilikah ume-teljne, narodne pesmi, in jih tako širijo med prostim ljudstvom.
To ne ostane brez sadu. Samo pesmi naj bodo vedno tudi vredne takega razširjanja. Slovenci, zlasti Kranjci, prebivamo na meji italijanske dežele; naši sosedje mnogo in radi pojo; a njihovi glasbi se očita posebno v novejšem časi, in ne čisto po krivici, da se prerada in preveč ušesu prilizuje, da je sicer sluhu prijetna a velikokrat preprazna. Kedör je kolikaj opa-
ževal okus našega ljudstva in večine naših skladateljev, njemu bode znano, da ta mekužnost, ta površnost denašnje italijanske glasbe (in samo o tej govorimo) ni ostala brez vpliva nam,
Ta škodljivi vpliv pobijati, veselje buditi do resnega, zares umeteljnega petja, to je v prvi vrsti namen našim raznim pevskim društvom. Da pa morejo zvrševati svojo lepo nalogo, treba jim je primernih kompozicij, in sicer vedno novih, ker znano je, da vsake, tudi najlepše pesmi se naveliča s časom pevec in poslušalec. Take kompozicije pa, ki zadostujejo ume-teljnosti in so ob enem narodne, ne rastö same ob sebi, ne dajo se iztresati iz rokava, kadar in kolikor jih kedo hoče. Kedör jih hoče delati, treba mu je naravnega daru, prave stvaritne moči in potem — umeteljnega izobraženja. Kako težko je v glasbi izobraževati se pri nas, to je vsacemu znano, kedör morda ne misli, da zadostuje eno leto ali dve obiskovati «glasbino šolo», da je potem človek «skladatelj»; ali niti morda tega ne. Tako se res lehko zgodi, da je človek priljubljen skladatelj, a ne ve, kedaj se piše cis ali des, ker je to isti glas na klavirji. Nikoli ne pozabimo, kako nam je bilo pri srci, ko smo kazali z velikim veseljem naše najbolj razširjene priljubljene pesmi na Dunaji možu, ki je tako izvrsten umeteljnik, kakor navdušen Slovan; a mož se je diskretno nasmehoval, da nobena se ne more peti tako, kakor je stavljena. Res
je zdaj mnogo boljše pri nas. Pokazali so posamezni, da znajo zložiti pesem, ki se sme peti pred izobraženimi poslušalci.
A to še ni dovolj; pri samih pesmih ne smemo ostati; treba nam je večjih, treba nam je tudi instrumentalnih kompozicij. Pri nas se je skladalo do zdaj samo za človeški glas in za klavir, dalje se ni drznil še nikdo. Treba bode s časom misliti na kvartete, simfonije, opere. Slovencem se je zdaj vsaj nekoliko gledišče odprlo. To se mora porabiti! Gledišče si komaj misliti moremo brez orkestra. Za orkester zložiti tudi najmanjši «košček» ni lehka stvar. Mnogo se je treba prej učiti, praktično izkušati, da se izpozna različna narava posameznih instrumentov, kateri in v kaki razmeri se morajo mešati, kakor barve, da se lepo ujemajo v ka-rakteričen, namenu primeren glas (klangfarbe) i. t. d. Tega se človek ne more učiti iz knjig; treba je vse poskusiti in primerjati. Take prilike slovensk skladatelj ne najde doma; najti jo more v samo v večjih mestih.
Naši skladatelji pač sami vedo, kam jim je iti iskat take prilike. Da ostaj ejo doma, ne godi se zato, ker jim manka dobre volje, nego tiste stvari, katere je pri vsacem početji prvič, drugič in tretjič potreba. Tu. mislimo, naj bi dežela pomogla, kakor je pri gledišči; ako pa ta noče ali ne more, spomnijo naj se naši velikaši, ki so bolj obdarjeni s posvetnim blagom, lepe
2Ö7
besede: noblesse oblige! Pet, šest sto goldinarjev na leto bilo bi vendar mogoče zbrati ter izročiti jih možu, kateri je že izkazal svojo zmožnost ter daje upanje, da obrne ta dar deželi na čast in korist.
Ali imamo mož, kateri bi, spodobno podpirani, pomogli naši narodni glasbi na pravo stopinjo? Kje je toliko slavljeni skladatelj po vsem svetu razširjenega «Napreja», brez ugovora naš najgenijalnejši skladatelj? Gotovo je bil na deželne troške v Prago poslan, da tu svoje muzikalne studije dovrši; potem mu je bila podeljena v središči slovenskega življenja dobra služba, da živi tu, brez morilnih skrbi za vsakdanji kruh, samo svoji umeteljnosti, da vodi tu čitalnično petje, ustanavlja narodno gle-diško glasbo, in sklada, kadar in kar gaje volja! — Motiš se, radovedni tujec! Mož, o katerem govoriš, ni na mestu, kjer bi z veseljem in gotovo tudi s pridom delal svojemu narodu na čast! Po svetu se ubija in zdaj biva v daljnem Belem gradu, kjer znajo bolje ceniti njegove moči. Zakaj ni dal «besede» v središči slovenskega življenja? Samo njegovo ime bi že bilo dovolj; vse bi bilo vrelo poslušat, velikaši bi ne bili vprašali, koliko je vstopnine. In imel bi bil za eno leto dovolj, da bi bil šel v Prago, an kamor mu drago. ■— Napravil je res besedo v središči Slovenije -— a bilo je — slabo vreme, in mož je imel samo 15 gold. — izgube: —
2ÖS
Potem ni čudno, če je mislil, da imajo Slovenci toliko talentov, da jih morejo pošiljati v Banat «pšenico sejat», in šel med Srbe ter se čisto izneveril svoji nehvaležni domovini. — Ne tako! Izdal je do zdaj 5 zvezkov slovensko-srbskih pesmi. — Te se vsaj obilo kupujejo po Slovenskem? — Na 5. zvezek se jih je oglasilo iz Slovenskega — ne — sta se oglasila — dva, iz Ljubljane nobeden! Te date imamo iz njegovih ust. Ne govorimo dalje! Povejmo rajši, kako seje rodil slavni «Naprej»! Davorin Jenko je že dolgo imel misel, zložiti neko slovensko marseillais-o. Naroči si besede, kakoršne si je mislil, pri pokojnem Simonu Jenku. Ko dobi pesem, začne skladati, a ne more prave zadeti; večkrat jo zapiše in zopet prenareja. Cesar mu ni dal trud in čas, dalo mu je ugodno trenotje. V nečem dunajskem časniku čita, kako nekedo zabavlja slovenskemu jeziku. Sveta jeza ga zgrabi, vrže časnik iz roke ter gre iz kavarne na pol glasno pojoč proti pratru. Ko pride tja, sede, zapiše, kar je pel po poti, in «Naprej» je bil gotov, tak, kakoršnega imamo!

Župnik VVakefieldski.
Čestiti bralci se morebiti spominjajo, da smo že mnogo besedo izpregovorili zoper prevode. Bali smo se namreč, da bi se nam ne godilo, kakor se godi temu in onemu mlademu narodu; bali smo se, da bi se naši pisatelji, opustivši izvirno delovanje, ne pogubili v samih prevodih, ki imajo sicer tudi svojo veljavo, ali iz njih ni moči ustvariti narodnega slovstva. Krivo bi nas torej sodil, kedor bi menil, da za-metamo sploh vse prestavljanje; poudarjali smo in še poudarjamo, da izvirno delovanje je prvo; izvirna dela so neizogibno potrebna podloga vsakemu slovstvu. Poleg izvirnih del smemo dopuščati v slovstvo tudi prevode, a samo pod tremi uveti: prvič, delo, katero se prevaja, bodi vzgledno, po vsebini in obliki izborno, drugič našim razmeram in potrebam, našemu mišljenju in življenju kolikor mogoče primerno, sorodno, ako že ne vsemu občinstvu, a vendar večini izobraženega sveta razumno; sicer je vsaka prestava gola potrata časa in moči; tretjič, kar se
prav za prav samo ob sebi umeje, prevod bodi dober. Odločno in brezobzirno bi morali zavrniti prestavljatelja, kateri bi nam na pr. podal malo vreden roman obskurnega pisatelja francoskega ; in na vsaki strani bi se videlo, da mož ne zna ne francozkega ne slovenskega, — imena ne imenujemo! Tudi ta napaka se pri nas ne sme ugnezditi, kakor se vidi drugod, da se prevaja — po okoliših, po prevodih! To je podoba po podobi. Koliko izgubi vsak izvirnik že v prvem prevodu, bode naj še tako dober, koliko potem še v drugem!
Poglejmo sedaj, kako ustreza našim zahtevam prevod, katerega nam je gospod Jesenko podal. Da začnemo od zadnjega konca: gospod pisatelj zajema naravnost iz vira, dober začetek! Angleški roman prevaja iz angleškega, ne morebiti iz nemškega. To se človeku takoj pokaže, ko bere samo prvo stran; to bi se mu verjelo, ko bi tudi pisatelj ne bil pristavil, da je prevajal po angleščini, kar bi se imelo prav za prav že samo ob sebi umeti. Ali že to je karakteristično, da se je pisatelju potrebna zdela ta opazka.
Pisatelj torej prevaja po izvirniku, on ume angleški jezik, ali ume pa tudi slovenski? Njegov prevod je pisan v čisti, pravilni slovenščini; da bi si mi morebiti tu pa tam kako malost nekoliko drugače želeli, to je čisto individuvalno in ne kazi nikakor njegove pisave. Radovedni
smo bili, kako se mu bode posrečil prevod pesmi, zlasti prve, balade: « Turn gentle hermit of the dale,i’ ki je tako lepa, da ne poznamo nič lepšega te vrste v nobeni literaturi. In ravno za to smo se bali njene prestave, a reči moramo, da naš strah je bil prazen; prijetno smo bili iznenadjeni; pesem je tako dobro poslovenjena, da jo človek bere brez izpotike. To bo vedel ceniti, keddr je že sam prevajal pesmi iz angleščine, ki človeka tolikrat v zadrego pripravi se svojim kratkimi verzi, sestavljenimi skoraj iz samih enozložnih, krepkih besed, tako da je prestavljatelju oblika povsod pretesna. Gospod pisatelj nam bode gotovo sam priznal, da mu je prestava te pesmi prizadela mnogo preglavice: ali istotako nam bode priznal, da mu ne delamo krivice, ako trdimo, da v svoji prestavi ni dosegel izvirnika; zdi se nam, dam' sam z njo po vse zadovoljen. Na potu iz Angleškega na Slovensko izgubila se je mnoga lepota; izginil je zlasti tisti prvotni «kolorit*, tisti nepopisni duh, ki je pesmi to, kar je plemenitemu vinu «bouquet». In kar očitamo tu prevodu pesmi, to bi se smelo morda obrniti nekoliko sploh na vso prestavo. Ali tega m' kriv pisatelj sam, tega je kriva posebnost angleškega jezika nasproti slovenskemu sploh in zlasti posebnost izvirnega dela.
Posebnost izvirnega dela, pravimo: «Župnik Wakefieldski», je res neka posebna prikazen
med romani; morebiti mu m' vrstnika v vseh literaturah. Gotovo je romanov, dasi ne mnogo, ki imajo morebiti višjo estetično vrednost, ali tako ljubeznjivega, tako dobrodejnega, presrčnega mi vsaj ne vemo. Zato smo hvaležni gospodu pisatelju, da nam ga je podal v domači obliki; njemu ne moremo očitati, da si je izbral za prevod izvirnik, ki ni vreden prevoda, samo za to, ker mu je ravno na misel prišel. Župnik Wake-fieldski je vreden prevoda, kakor ne mnogo romanov. Človek bi prav za prav ne smel soditi, kjer mu neka posebna, individualna simpatija moti in kali kritični razum. Tako se, lahko da, tudi pisatelju teh vrstic godi s tem romanom. Nepozabljiv mu je lepi čas, ko ga je v mali, izvoljeni družbi bral z možem učiteljem, ki ga tudi že «črne zemlje pokriva odeja!» Ta mladostni spomin menda tudi nekoliko pomaga, da mu je ta roman nekako posebno priljubljen. Toda kaj je treba tu opravičevanja? saj se nam poroča, da ga je sam Goethe štirikrat prebral, in Goethe je vedel, kaj je lepo!
In vendar nas obhaja misel, da «Župnik Wakefieldski», kakor je lep, ne bode ugajal slovenskemu občinstvu tako, kakor bi želeli, vsaj tako gotovo ne, kakor ugaja nam, in, ako se ne motimo, tudi gospodu prestavljatelju. « The Vičar of Wakefield* ne spada med one romane, po katerih svet hlastno seza; komur je stari Dumas vzor romanopisca, njega «Župnik Wake-
fieldski» ne bode ogreval, navdušal; prebravši ga poreče : Jaz ne vem, kaj imajo ljudje s tem romanom; in ako ne poreče naravnost, da se mu zdi — dolgočasen ali vsaj otročji, videlo se mu bode z obraza, da kaj enakega misli. Rekli smo: Komur je Dumas vzor, ali pa, pristavimo, Walter Scott, s katerim se Dumas, glede na estetično vrednost, nikakor primerjati ne more. In da mu bode Walter Scott na potu, tega se najbolj bojimo. Kedo bi ne čestil tega romanopisca, ki v svojem «genru» nima vrstnika v nobeni literaturi, ki bode branja in posnemanja vreden , dokler bode imel roman svojo veljavo. Ali ravno zato, ker je Scottov «genre» pri nas tako priljubljen, bojimo se, da bode imel Gold-smith težavno stanje. Kolikor poznamo naše občinstvo, očitalo mu bode, ako se ne motimo, da ima njegov roman, vsaj v prvem delu, ki je po našem mnenji lepša polovica romana, premalo — dejanja: toliko se govori, tako malo se godi! Kedor hoče ugajati velikemu občinstvu, drži se naj nauka, ki ga daje, v predigri Goethejevega Fausta, «praktični» ravnatelj pesniku, govoreč:
Posebno glej, da se dovolj godi!
Svet pride gledat, pase rad oči;
Če pred očmi se jim mota zadosti,
Tako da množica strmi, zija,
Pridobil že takoj si v širokosti In svet te čisla, rad ima!
2 74
Dejanje! Gotovo, dejanje mora biti; ali dejanje je dvojno: vnanje in notranje. Mi nikakor ne zametamo vnanjega dejanja. Pisatelj, ki nam vodi pred oči podobo za podobo, prikazen za prikaznijo, da gledamo in strmimo, ki umno zapleta posamezne dogodke, da ga poslušamo z «napeto» radovednostjo in ne moremo pričakati, kako se bode vse to razmotalo in rešilo — tudi tak pisatelj ima svoje zasluge. Ali on, ki ima tako rekoč skrivnostni ključ, s katerim nam odpre človeško srce; magično svetilnico, s katero nam posveti v njegovo globočino, razsvetli nam skrivnostna kota njegova, kjer iz nevidnega semena poganjajo ter se razvijajo kali dejanja — to je notranje dejanje — ali tak pisatelj ni vreden, da ga čestimo? Kedo ne gleda z veseljem čebel, ko rojijo iz panja, letajo po cveticah ter se vračajo z medom in cvetnim prahom obložene? Ali še bolj prijetno in zanimljivo je pogledati v panj, opazovati živalice, kako zidajo satovje, delajo med in pitajo mladiče.
Koliko vnanjega dejanja je v Rousseau-jevi «Nouvelle Heloise», koliko v boljših George-Sandovih romanih ? In vendar, človek jih bere in bere, gleda, posluša, sapa mu uhaja, srce se mu ziblje med upom in strahom, med žalostjo in veseljem; osebam vidi v srce, razodevajo se mu skrivnosti človeške duše ■— lastne duše! To je, da rabimo to besedo: «psihologičen» roman!
Kedo ne gleda rad vnanje lepote, ali notranja je prva, in kjer najdemo združeni obe, tam je — ideal!
« Omne tulit punctum-», vse glasove ima zase pisatelj, kateremu je dano oboje, da nam pase oči z vnanjim dejanjem, razum, srce z notranjim ! Vsi ga bodo z veseljem brali: mladi in stari, možje in ženske; vsak bo našel v njem, česar si želi. Takega pisatelja, romanopisca, imamo Slovenci, imenovati ga pač ni potreba; pozna ga in čisla, kedor pri nas brati zna. Bog mu daj še mnogo let, dovolj prostega časa, čile moči in — dobre volje, potem se ga bomo veselili še dolgo časa — našega Jurčiča!
Toda vrnimo se k našemu «Župniku», ki smo ga skoraj pozabili! Hvaležni smo gospodu Jesenku, da je z njim seznanil naše veliko občinstvo, da ga ne bode vživala samo izvoljena peščica. Upajmo, česar želimo, da se jih bode pri nas vedno več in več navadilo brati tudi -— «drobno» pisanje. Kedor hoče prav vživati ta roman, treba mu imeti dobro oko, da vidi, kar se sicer skriva debelogledemu očesu, dobro uho, da čuti, kakor pravijo — travo rasti. Vaditi je treba oko in uho, s tem se vadi in razvija tudi razum in okus. Za tako vajo nam se zdi «Župnik Wakefieldski» posebno primeren. Vendar še nekaj nas moti: Jedro je sladko, a lupina je trda, trpka; bojimo se, da bi tega in onega ne oplašila, predno pride do jedra. Tu
ne menimo oblike; ta je sama ob sebi lepa, dovršena, ali tla, na katerih se razvija povest, družabne in verske razmere angleške , zlasti tedanjega časa, življenje in mišljenje, vse to nam je tuje; župnik z ženo in otroci, dasi tako ljubeznjivimi otroci, že to bode mnogo koga motilo. Mnogemu bralcu se bode pač godilo, kakor se godi človeku, ki bere po gošči blago dišečih vijolic, plaziti se mu bode skozi grmovje, trnje ga bode zbadalo in tu pa tam mu udari mladika neprijetno v obličje. Vendar naj ne opeša: po kratki neprijetni poti odpre se mu svet, prikaže se mu zelena tratica, kjer v travi cveto vijolice, zlatice in šmarnice, po grmovji okrog pojo kosi, taščice in penice in nad njo se razgrinja jasno pomladnje nebo.

Slovenska imena.
Imć je dim, pravi Goethe; a tako ne sodi zornolica mladenka, ki v tihi izbici ali pa sredi cvetočega polja snuje svoje zlate sanje, ki si stvari svoj moški «vzor» iz vsega, kar je lepega dobrega in plemenitega videla, čula in brala. Ko si je vstvarila svojo vzorno podobo, da ji imč, katero se ji zdi najslajše, najmilejše, katero najblagoglasnejše zvoni njenemu ušesu. Svoje podobe si ne more misliti brez tega imena; in ime samo že jo spominja podobe. Življenje je neusmiljeno, neizprosno; malo se meni za mladostne zlate sanje. A recimo, da ima dekle srečo: osoda ji privede, ko pride čas, mladeniča, ženina; prav tak res ni, kakoršnega je gledala v svojih sanjah; vendar v glavnih lastnostih je podoben njenemu vzoru, sprijazni se z njim, a ime mu je — Tomaž! Ne, Tomaža ljubiti, nemogoče! Kako bi ga klicala v sladkih trenot-jih, ko ji je srce prepolno ljubezni?
Vendar tudi to se s časom premaga; dekle je pametno, slednjič izprevidi, da se da živeti tudi s Tomažem; srečna je z njim, bolj nego njena prijateljica, ki se je tolikokrat posmehovala temu strašnemu imenu, se svojim — Arturjem! Vendar Tomaž, Tomaž! Pošteno ime, ali strašno robato! Skoda, da so ga tako nesrečno krstili!
Poglejmo slovenskega pisatelja, pesnika! Misli, podobe mu rojijo po razbeljeni glavi, kakor čebele po cvetoči jablani, globoke misli, jasne podobe: kar mu je s konca zmedeno, nedoločno vrelo po glavi, uredilo se mu je slednjič, združilo, zedinilo, spojilo v lepo celoto, v živo dejanje, resnično a ublaženo, vzorno podobo življenja. Vse mu je gotovo, dozorelo, vse mu plava jasno, telesno pred očmi. Lice vidi svojim osebam in čuje jih govoriti. Lep roman bo to, ali recimo: tragedija.
Pero v roko! Še ne! Nekaj je pozabil; osebam je treba imen; vsaki svojega priležnega, dostojnega imena, ki se bo lepo zlagalo z njenim bitjem, «karakterističnega» imena, tako da bode že ime «program». Misli, osebe, dejanje, vse je narodno; treba torej narodnih imen. Mož premišlja in premišlja, spominja se vseh domačih imen, kar jih je kedaj slišal; v spomin si kliče vse svoje nekedanje součence, dolga vrsta se jih prikaže: Anton, Andrej, Blaž, France, Gašpar, Janez, Jože, Juri, Štefan, Tomaž . . . To ne bo
2/9
nič; nobeno ni za mojo rabo! Poskuša ženska imena: Franca, Jera, Mica, Marijana, Katra, Neža, Spela, Urša! Same poštene ženske, ali za tragedijo — nemogoče, vse mi razpade! Mislimo si, da bi hotel pisati kaj takega, kakoršnega je Shakespearova tragedija «Romeo in Julija», pa bi jo imenoval «Boštjan in Urša!»
In vendar imen je treba; saj svojih oseb vendar ne more oznamenjati se številkami, kakor jetnike. V svoji stiski vzame «pratiko», veliko in malo; tam najde res poleg znanih imen še kakega Pankracija, Gola, Ciprijana, kako Anastazijo, Porcijunkulo, in s tem si, človek pomagaj ! O da bi našel vsaj dve pošteni imeni, eno zanj in eno za njö!
«Kraljestvo za konja!» vpije Macbeth v svoji smrtni stiski in zadregi. «Haderlapove pesmi za dobro ime!» zdihuje nesrečni pisatelj slovenski. Zapusti hišo, leta po ulicah; kjer vidi znanca, prime ga: Ali mi ne veš dobrega imena? takega in takega mi je treba, kakor slepcu pogleda. Znanec mu jih našteva — vse znano, nobeno za rabo! Zakaj ne? posluša: «In Urša mu nasloni glavo na prsi, zamaknena mu zre v obličje in govori mu z neskončno milim, sladkim glasom: Stefan, Stefanček, Stefek, Stefe, sladki moj Stefula!» Ubogi pisatelj si maši ušesa in beži, a imena ni dobil.
Brez šale! Vsakega pisatelja slovenskega, kateri je hotel kedaj pisati novelo, roman, igro,
aSo
vprašamo, ali si ni belil glave z imeni? Skoraj bi trdili, da je mnoga povest ostala v peresu, ker pisatelj ni mogel najti svojim osebam primernih imen. To se ve, da govorimo tu samo o pisateljih, ki imajo kaj okusa, kedor ga nima, njemu je vse prav. Poglejmo na pr. na Nemce: njihovi pisatelji imajo lepih, vsaj v nemškem duhu lepih, pomenljivih narodnih imen na izbiro, resnih in šaljivih. Tudi Slovenci smo. imeli gotovo nekedaj svoja narodna imena, nekaj jih je še ostalo v narodnih pesmih: Vida, Zora, Breda, Sonca. A s temi ne moremo izhajati; kaj nam torej početi? Po naši misli izposojujmo si jih najprej od svojih južnih bratov in sploh od slovanskih plemen. Srbi imajo zlasti v svojih narodnih pesmih toliko lepih imen, moških in ženskih, da nam je. samo izbirati treba. Brez pomisleka naj jih rabijo naši pisatelji; res se bodo bralcem s konca malo čudna zdela, a s časom se jih privadijo, in — zakaj bi ne bilo mogoče? — nekatera izmed njih preidejo morebiti celo iz knjig v življenje; kaj se ne godi tako tudi pri drugih narodih? Da bi se naše duhovstvo temu upiralo, ne moremo misliti: saj je ono samo po veliki večini narodno, in ako bi se vendar kedö bal, da bi se svetnikom in svetnicam krivica ne godila, pomagati je lahko; pridene se otroku, da ne izgubi svojega patrona, poleg narodnega, pošteno kršansko ime. In tako bodemo morebiti še doživeli, če ne mi, pa naši
otroci, da bode Milan za plugom stopal, in seno bo grabila v belih, zavihanih rokavih lepa Groz-dana!
Vendar to naj bode, kakor koli že, preverjeni smo, da bodemo ustregli našim pisateljem, ako jim podamo lepo število slovanskih imen, da jih bodejo imeli na izbiro za vsako potrebo. Nabrali jih nismo sami; nabral jih je pred nekimi leti že na našo prošnjo mož, katerega ime je porok, da so imena zares slovenska, nabrana, ne skovana. Imenovati ga ne smemo, kakor bi se sicer spodobilo; bojimo se, da bi mu ne bilo neljubo, ker ni prijatelj našemu listu; morebiti ga naši bralci sami uganejo, kar ni nikakor težko. Imena niso vsa enako lepa, tudi komična so vmes. vendar podamo jih vsa, po vrsti, kakor jih je on napisal; naj vsak sam izbira po svojem okusu; pristavljena črka m. kaže, da je ime moško, f. da je žensko, zvezdica, da je humoristično.
Srbska imena.
f- Bela.	f. Bogdana.	m.	Bojčeta,-e
m. Belobrk.	m. B6gelj,-elja.	m.	Boroje.
f- Bistra.	m. Bogoslav.	f.	Bosiljka.
m. Glavor.-ora.	m. Božidar,-a.	m.	Boško.
f- Blagoje,-a.	m. Božičko.	m.	Brajan.
m. Blaško.	m. Božo,-a.	m.	Branko.
m. Bogdan.	f. Bojana.	m.	Bratić.
m. Budislav. m. Bukvan, m. *Вигас. m. *Bolhober. m. *Bolhol6v. ш. Varićak, m. Väsoje. m. Vatolj. f. Velika, m. Velimir, m. Veličko. m. *Veliček. f. Vesela, m. Veselin. m. Večerili, m. Vid. f. Vida. m. Vidäk. m. Vidač. f. Vidna, m. Vidoje. f. Vidojka. m. Vidojko. f. Vidoslava. m. Vinko Lozic (Bacchus), m. Vitko, m. Vitomir, m. Vitor. m. Vičan.
m. Vlaj ko. m. Vlatko, m. Vlač. m. Vojin. m. Vojdrag. m. Vraneš. m. Vuzman. m. Vujilo. m. Vujin. m. Vujiča, m. Vujadin. m. Vujak. m. Vujan. f. Vujana. m. Vujaš. m. Vujeta. m. Vujko. m. Vujčeta. m. Vujčin. m. Volk. m. Volkadin. m. Volkän. f. Volkäna. m. Volkašin. m. Volkmilj. m. Volkmir. f. Volkmira. f. Volkoslava. m. Volkoslav. m. Volčan.
m. Volčen,-ena. f. Volčiča, m. Volčko. m. Gavan, f. *Gagrica. m. Gaj in. m. Godomir. m. Gojko, m. Golovrän. m. Golobän. f. Golobica, m. Goraš. m. Goroje. f. Gospava. m. Gradimir. f. Granislava. m. Grebenko. m. Grebenik. m. Grebenač. m. Grebenaš. f. Grozda, f. Grozdana. f. Grozdijanka. m. Grobec. m. Grobač. m. Grobeša. m. Grobiša. m. Grujiča, m. Dabiživ. f. Danica.
m. Dančul.	m. Dragobrät.	f.
f. Daša.	m. Dragoje.	f.
f. xDebelguza.	m. Dragojilo.	m.
m. Debelko.	m. Dragomir.	f.
f. Deva.	f. Dragomira.	m.
m. Dejan.	m. Dragoslav.	f.
f. Dejana.	m. Dragutin.	f.
m. Desimir.	m. Draža.	m.
m. Despot.	m. Dražeta.	m.
f. Divna.	f. Drenka.	f.
f. Dobrana.	m. Dukadin.	f.
f. Dobrija.	m. Dušan.	m.
m. Dobrilo.	m. Žarko.	f.
m. Dobrič.	m. Živko.	m.
m. Dobrovöj.	f. Živka.	f.
m. Dobrovolk.	m. Živojin.	f.
m. Dobroslav.	m. Života.	m.
m. Dojčin.	f. Zvezdana.	m.
f. Doka.	f. Zlatka.	f.
f. Dokna.	m. Zlatko.	m.
m. Doko.	m. Zlatoje.	m.
f- Draga.	m. Milojica.	f.
f- Draginja.	f. Lepotica.	f.
f. Dragojila.	f. Zorana.	f.
f. Dragana.	f. Zorka.	f.
m. Dragaš.	f. Zrna.	f.
m. Dragija.	m. Ivko.	m.
f. Dragija.	f. Ivka.	f.
m. Dragič.	f. Jagoda.	m.
m. Dragiša.	f. Janja.	f.
Jasika.
Jasna.
Jezdimir.
Jela.
Jelašin.
Jelenka.
Jelena.
Jestrak.
Kazimir.
Kazimira.
Kalina.
Karan.
Koviljka.
Kojčin.
Košana.
Košuta.
Kragulj.
Krajislav.
Krajislava.
Krasoje.
Krilan.
Krilana.
Kćerana.
Kopina.
Latinka.
Liljana.
Luto.
Lepava.
Ljuben.
Ljubenko.
ш. Ljubivoje. ш. Ljubmko. f. Ljubica, m. Ljubiša. m. Ljuboje. m. Ljubomir, f. Ljubomira. m. Ljuboslav. f. Ljuboslava. m. Maieta. m. Males,-eša. f. Malina, f. Malinka. m. Mališa, m. Masko, m. Medak. m. Miladin. f. Mila. m. Miläk. m. Milan, f. Milana, m. Milat. m. Milanko. m. Milaš. m. Milašin. f. Mileva. m. Milen, f. Milena, m. Milenko, m. Mileta.
m. Mileš. m. Milivoje, m. Milija, f. Milija, m. Milijaš. m. Milin, m. Milinko. m. Milislav. f. Milislava. m. Milič, f. Milica, m. Milovan, m. Milo. m. Mi loj e. f. Milojka, m. Milojko, m. Milorad. m. Miloslav. m. Miloš, f. Miluka. m. Milun. f. Milunka. m. Milutin, m. Miluš. f. Miluša. m. Milj. f. Milja, f. Miljana, m. Miljen, f. Miljka.
m. Milj ko. m. Milobrat. m. Milodrag. f. Mira. m. Miren, f. Mirjana, m. Mirko, m. Mirodar. m. Miroslav, f. Miroslava, m. Mirčeta. m. Mica. m. Mišljen, f. Mišljena, m. Mladen, f. Moma. m. Momčilo, Momčil. f. Morava, f. Mrena, m. Mrkša. m. Mušika. m. Negoda. f. Negoda. m. Negoš, Ne-gus. f. Neda. f. Nedeljka, m. Nedeljko, m. Nenad.
m. Nin. m. Ninko. m. Nino. f. Nišava. m. Movak. m. Novelja. m. Novica, f. Novka. m. Novko. m. Pavic, f. Pava. f. Pavica, m. Pajun. f. Pauna, m. Paun. f. Paunica. f. Paunka. f. Pauša. m. Pejak. m. Periša. f. Petkana. m. Petko. m. Petoje. m. Petoš. m. Plaveč, m. Plavša. m. Prerad. m. Pribegar. m. Pribegor. m. Pribić.
m. Obrad. m. Obren, f. Obrenija. m. Obreten. m. Prodan, f. Prodana, m. Prokop, f. Proginja. m. Pureš. m. Purko. f. Rada. m. Radak. m. Radan, f. Rađana, m. Radas. m. Rade. m. Raden, m. Radenko. m. Radeta, m. Radi voj. m. Radin, m. Radinko. m. Radislav. m. Radič, m. Radiša. m. Radman. m. Radmil, m. Radmir. f. Radna, m. Radoba.
m. Radobod. m. Radovan, m. Radovec. m. Radojica. m. Radoje. f. Radojka. m. Radojko. m. Radomir, m. Radonja. m. Radoslav, m. Radoš. m. Radota. f. Raduka. m. Radul. f. Radula. m. Radulin. m. Radun. m. Radutin. m. Räjin. m. Rajiča, m. Rajič, m. Rajäk. f. Rajka, m. Rajko, f. Rajna, m. Rajo. m. Rajčeta. m. Rekula. m. Relja. m. Resan.
2S6
m.	Rusmir.	f. Stajka.	m. Stojko.
f.	Rusmira.	f. Staka.	f. Stojna.
f.	Sava.	f. Stakna.	m. Stojo.
m.	Savič.	m. Stako.	m. Stojša.
m.	Savo.	f. Stamena.	f. Süminja.
f.	Sazdana.	f. Stämenka.	f. Tänkosa.
f.	Slavica.	m. Stamenko.	f. Tankösava.
m.	Slavko.	f. Stana (Staka).	m. Tatomir.
f.	Slavna.	f. Stänava.	m. Tašo.
m.	Slavoljub.	f. Stanača.	m. Tešan.
m.	Slavuj.	m. Stanimir.	m. Tešo.
f.	Smiljana.	m. Stanislav.	f. Tomiča.
f.	Smiljka.	f. Stanislava.	f. Tonka.
f.	Smolja.	m. Staniša.	f. Travica.
f.	Smoljana.	f. Stanica.	m. Cvetko.
f.	Smoljka.	f. Stanka.	f. Cvetna.
m.	Smoljan.	m. Stanko.	m. Oglješa.
f.	Sokna.	m. Stanoje (Sta-	f. Ogrinja.
m.	Sokol.	ko).	m. Herak (Her-
f.	Sosa.	f. Stanojka.	cegovec).
f.	Spasenija.	m. Stojan.	f. Cveta.
m.	Spasoje.	f. Stojana.	m. Cvetni.
m.	Srbin.	f. Stojanka.	m. Cvejo.
m.	Srdan.	f. Stoja.	f. Cvetana.
m.	Serdija.	m. Stojin.	m. Cvetašin.
m.	Sredoje.	f. Stojislava.	m. Cvetin.
m.	Sreten.	m. Stajič.	m. Cvetoje.
m.	Sreto.	m. Stojadin.	m. Cvetoš.
m.	Srečan.	m. Stojäk.	f. Cavka.
m.	Srečko.	f. Stojka.	f. Čudna.

Staroslovenska imena.
Hraber.	Vetko.	Prokeš.
Zlatoust.	Gleb.	Prokšič.
Žitomislik.	f. Glebovna.	Prvoslav.
Skopčik(cogno- Gorazd.		Prejeslav.
men).	f. Gorislava.	Radosim.
Kocelj, -celja.	f. Gradislava.	Ratko.
Bogomil, Bogu-	f. Desislava.	Rebom.
mil.	Doberko.	Svetopolk.
Boril.	Dražilo.	Svetoslav.
Boris.	Zlatoslov, Zlato- Slav.	
m. Bela.	ust.	Stanislav.
Tehomil.	Izeslav.	Stogsin.
Beloslav.	Kosmač (cogn.) Stogšija.	
Vitko.	m. Kojeta.	Strez.
Vladimir, Vla-	Krum.	Sodka.
dimer.	Kurig.	Trošan.
Vladislav.	Kyser, -era.	Uroš.
Vojteh.	f. Lastuna.	Šišman.
Vratislav.	Lotyš.	Sumijak.
f. Vrhuslava.	Milutin.	Jaropolk.
Vsevlad.	Miroslav.	Jaroslov.
Vešteslav,Veče- Mirča.		Jezerko.
slav (Wenzel).	. Prok.	
Nekoliko staročeških
Krudoš.	Bojan.
Kruvoj.	Sobeslav.
Neklan.	Premisel.
Slavoj.	Unjeslav.
Zaboj.	Jarožir.
imen.
Mojžir.
Spitignjev.
Srpoš.
Šestomer slovenski.
U čem naj človek govori v tem groznem času! Komur ni že popolnem odrevenelo srce. nemogoče mu je pečati se se stvarjo, pri kateri mu je zbrati in napeti vse dušne moči. Neho-toma mu uhajajo misli v stran, kjer se gode grozovitosti, kakoršnih m videlo naše stoletje. V političnem listu si človek vsaj lahko olajša in izprazni srce; svoj žolč, svoj sveti srd izlije v plameneče besede, a kaj početi uredniku lepo-znanskega lista? In vendar pisati mu je, kratkočasiti bralce se stvarmi, ki ga zanimajo kedaj, a zdaj so mu «deveta skrb»!
Govorimo torej enkrat za kratek čas o predmetu, pri katerem si ni treba beliti glave; govorimo o meroslovji, metriki, in sicer o «šesto-meru», tako lahko imenujemo «heksameter», da se ogibljemo, kolikor mogoče, tujih besed.
Znano je vsakemu, kedor se je kolikaj pečal s to stvarjo, da stare grške pesniške mere slabo pristoje novim jezikom, tudi slovanskim. Znano
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.
T9
je tudi, zakaj? Novi jeziki so drugače stvarjeni, a o tem nismo namenjeni govoriti. Nemci, ki radi vse poskušajo in posnemajo, kar kje vidijo pri kakem narodu, vprezali so tudi nekedaj svoj jezik v staroklasične «mere», in veselili so se kakor otroci, da se njih jezik prilega vsem, tudi najumetnejšim oblikam. S časom so se spametovali; spoznali so, da se s tem uboga nemščina tlači v «Prokrustovo posteljo» in opustili so te akademične igrače. «Eno vsem se ne spodobi.»
Izmed starih mer je morebiti edini šesto-mer (in z njim njegov manjši brat petomer), kateri se še najbolj prilega nemškemu in slovenskemu jeziku; čudno, da ga ravno romanski narodi niso nikedar rabili! Nemške epične pesmi, kolikor jih imajo, pisane so po največ v šesto-merih; a ti šestomeri so često taki, da človeka, ki je nekoliko tenkoslušen, ušesa bole, ko jih bere. Goethe in Schiller sta delala strašne distihe v svojih «Ksenijah», tako da jih je po vsi pravici zasmehoval nek K. T. Fulda s klasičnim distihom:
«In Weimar und in Jena macht man Hexameter wie der,
Aber die Pentameter sind doch noch excelienter!»
Po Nemcih se torej ne smemo ravnati, ako hočemo delati šestomere, da se ne bodo vrabci plašili. Pri nas je imel Preširen malo sreče s to obliko; njegovi šestomeri niso vzgledni. Mnogo bolje jih je pogodil Koseski, mož, ki je imel
sploh mnogo naravnega sluha za ritme. Nekateri njegovih šestomerov so čisto pravilni, lepo in polno doneči. Koseski nam je pokazal, da je mogoče delati primerno prav dobre slovenske šestomere. Zal je nam, da nimamo pri roki Ko-seskijevih pesmi, da bi videli, ali se je držal gotovega pravila, in kako je to pravilo.
Namen tem vrsticam je podati našim mladim pesnikom, stari sami vse vedo, kako bi bilo po našem mnenji skladati slovenske šestomere, da ne bodo prehudo žalili tenkoslušnega ušesa.
Najprej imejmo vedno pred očmi, da je šestomerova osnova daktilna. Daktili spadajo med dno vrsto mer, katero imenujejo Grki «£•/-nos ison>, taka mera sestoji iz dveh enako dolzih polovic; tukaj iz enega dolzega zloga, prva polovica, in dveh kratkih, druga polovica. Dva kratka zloga veljata za enega dolzega, in nasprotno. Mesto daktila stoji torej lahko spondej, razen pete stopinje, kjer je pravilno staviti daktil, kakor znano. V grškem in latinskem jeziku je bilo torej lahko delati polnoglasne šestomere, ker ta jezika imata čistih daktilov in pol-notežnih spondejev na izbiro. A kako v slovenščini? Daktilov, bolj ali manj čistih, imamo; spondejev, pravih, polnotežnih spondejev, to je takih, da je drug zlog enako dolg s prvim, nimamo ■— nič! Tudi naše zložene besede, n. pr. Nanos, narod, pdtok, niso pravi spondeji; izgo-
19*
varjamo jih bolj za troheje. Vendar veseli bi bili tudi takih in smeli bi jih brez greha rabiti za spondeje, samo da bi jih ne bilo tako ubogo malo! Kaj torej storiti, ker vendar ne gre. da bi delali šestomere vedno iz samih daktilov? Prava težava! Mesto spondejev stavimo troheje! Tako je pisano po vseh nemških «Metrikah» za nižje in višje razrede. In nemški pesniki se ravnajo brez pomiselka po tem pravilu, zato so pa njih šestomeri tudi taki! In vendar ravno Nemcem bi ne bilo treba pomagati si s tako jalovim pomočkom. Nemški jezik ima obilo spondejev, ki se čisto malo ločijo od grških ali latinskih. Besede: Abgrund, Grossmuth, za silo tudi:	Weisheit, standhaft in enake, smejo se
povsod rabiti za spondeje. Nemarnost je torej stvarila pri Nemcih tisto malopridno pravilo, da se sme v šestomeru povsod rabiti trohej mesto spondeja. Zato je glavna napaka nemških šesto-merov, da «šepajo». Berimo na pr. 2. verz Klop-stockove «Mesijade»: «.Die der Messias auf Erden in seiner Menschheit vollendet.* Ali ni, kakor da bi ta verz šepal na četrti stopinji: «seiner?* Zakaj? Tu čepi gola trohejska spaka «seiner* in se šopiri na spondejevem mestu. Kaj bi rekli skladatelju, ako bi v pesmi, zloženi v 4Д taktu, recimo v četrtem taktu, postavil mesto štirih četrtink, samo tri? To je nemogoče! In zakaj bi vladali tukaj drugi zakoni? Sesto-mer je sestavljen iz šest 44 taktov; daktil nam-
reč ima štiri udarce, dva na prvi, dolgi zlog, in na vsak kratki po eden; isto tako spondej: dva udarca na vsak zlog. Kedor je nekoliko ^muzi-kalen,» bode to lahko umel. Sploh pa moramo reči, da vse to je pisano samo takim, kateri imajo nekoliko sluha za pesniške mere. Vsi oni, katerim je, kakor pravi nemški verz, «Kirch-thurmknopf Daktylus, Klopstock Trochaeus,» naj se ne dolgočasijo s tem berilom.
Da bode torej šestomer polnoglasen in gladek, ne stavimo troheja na spondejevo mesto, razen šeste stopinje, kjer je trohej pravilen zaradi odmora med tem in sledečim verzom. Kaj pa celo, ako stoji po več trohejev zaporedoma? Tak verz ima res šest mer. a šestomer m nikakor. «-Es gibt ein Thier mit einem Hörn, ein Einhorn aber gibt es nicht.» V grških in latinskih šestomerih ne stoji nikoli trohej mesto spondeja. Izimki, kateri se nahajajo redko v Homeru, so samo na videz izimki, kakor vedö strokovnjaki med našimi bralci; s polovičarji ne govorimo.
Iz samih daktilov ni moči sestavljati šesto-mera, spondejev nimamo, mesto njih ne smemo staviti trohejev, kaj nam torej početi? Ali naj čisto pustimo mero, za katero ni stvarjen naš jezik? — Morebiti bi bilo res najbolje; vendar da si ohranimo to zares lepo in časi prav pripravno mero, delajmo tako: Spondejev nam je treba, nimamo jih, narejajmo si jih. Dandanaš-
nji se vse ponareja, zakaj bi pesniki ne ponarejali spondejev? Ker nimamo pravih spondejev, rabimo ponarejene. To sleparstvo pač ne bode kažnjivo; poglejmo slikarje, kako varajo in slepe oko: celo glasbarjem in stavbarjem niso čisto tuje enake zvijače. «... Hanc veniam petimusque damusque vicissim.» Upamo, da se nam ne bode v greh štelo, ako razodenemo našim mladim pesnikom skrivnost, kako se ponarejajo spon-deji; ker tako ponarejanje, kolikor je nam znano, ni prepovedano v kazenskem zakoniku.
Stvar je prav lahka: Vzemi dolg, to je: naglašen zlog, bodi si naglašen konečen zlog kake besede ali pa sama enozložna beseda: to je prva polovica spondeja; za drugo polovico vzemi enozložno besedo ali pa prvi zlog, če tudi kratek, nenaglašen, druge besede — in spon-dej, seveda ponarejen spondej, je gotov! Kar je namaeč drugi zlog prekratek, nadomestuje odmor, prenehljaj med prvo in drugo besedo. Nekaj vzgledov naj pojasni, kako to mislimo.
«Solnce je vzhajalo izpod krasnih morskih zatbkov.». . . Ta verz ni dober; na tretji stopinji imamo «izpod» za silo spondej, a takoj potem na četrti stopinji je «krasnih» suh trohej, zato ta verz «šepa»; poleg tega kazi ga še nekaj druzega, to je, da je čisto brez zareze (cezure).
«V bronovito podnebje, da sije bogom neumrlim.» Tu imamo na prvi stopinji trohej:
«V bröno —» enako je trohej na četrti stopinji v verzu:
«In umrlim ljudem po žitorodnem ozemlju.»
Iz enakega vzroka ne moremo odobravati naslednjih verzov:
Potniki pridejo v Pil, v Nelejev grad ponositi —
Same dimaste junce, Pozejdonu, zemlje majälcu —
Baš pokušajo drobje i bogu zžigajo ledja —
Telemah prvi stopi iz nje, Atena ga vddi —
Hči Kronidova sovooka ter beseduje —
Sej si prejadral morje, da bi zvedel, kje ti je oče — Čuti hočeva, kakov svet on hrani v osrčju —
Toda dovolj! Med navedenimi devetemi šestomeri, izbranimi iz osemnajst verzov, zdi se nam najslabši ta:
Hči Kronidova sovooka, ter beseduje —
V besedi: sovooka sta dva gola troheja zaporedoma, in kar je najhuje, v eni in isti besedi. In sedaj nekaj verzov s ponarejenimi spondeji:
Vsa sedišča pa juncev devet pred seboj so imela — Spravijo ja, prikrenejo v luko in stopijo v luko —
Sam ga prosi, vse ti naj tak naznani, kakö je —
On laži ne pozna, ker mož je jako pravičen —
Tu je posebno zanimiv zadnji verz; tri troheje ima (drugi: —- «zna, ker» se pač že bolj bliža spondeju), vendar je polnoglasen. Vsi trije troheji namreč so to, kar smo imenovali ponarejene spondeje. Z navedenimi naj se primerjajo naslednji šestomeri:
Dvadeset let in devet preteklo je meni od rojstva —
Kar se spominjati vem, nesreča me vedno je tepla —
Malo sem, dobro to znam, a kar sem, postal sem iz sebe — Hodil sem v šolo k možem, Slovenije prvim modrakom — Kaj je blagost in krepost in kaj je umeteljnost prava — Dobro živenje poznam: v vesvoljnosti gledam edinost, — Mnogi prijatelji že stiskali mi roko so mojo —
Vernih le pičel je broj, a ti' so značajni in upam —
S takimi sredstvi tedäj opravljam jaz svojo misijo —
Pesnika zove me svet — in s trnjem v zahvalo me venča — Ko slavohlepnost bi gnala po častni me poti izbrani —
Ali, ker žene me vroča ljubezen do vsega človeštva —
Kaj pravijo naši bralci tem verzom? Nam se vidijo dobri. Ne spominjamo se, da smo brali kje tako gladke, polnoglasne, tako pravilne šestomere slovenske! Vzeli smo jih iz letošnje «Zore», štev. 17., vse zaporedoma, iz-pustivši samo petomere, ki se vrste z njimi, da nas ne motijo v naši preiskavi. Ako se potrudi kateri izmed naših bralcev ter jih na tanko pregleda, videl bode, da gospod Cimperman, ki jih je zložil, ni nikjer grešil proti pravilu, ki ga priporočamo našim mladim pesnikom. Tu ni nobenega golega troheja; mesto daktilov stoje sami ponarejeni spondeji. Ko smo prvič brali te verze,
zdeli so se nam takoj nenavadno dobri; to je zbudilo našo pozornost; radovedni smo bili, ali se je morebiti gospod Cimperman ravnal po našem pravilu; čudno bi bilo res, ker o ti stvari nismo govorili nikoli z njim, ne z drugim nikomur. Videli smo, da to pravilo vlada v verzih povsod. Vpraša se zdaj to: Je-li gospod Cimperman našel sam to pravilo in z jasno zavestjo ravnal se po njem , ali pa je delal verze samo po sluhu? To vedeti bilo bi nam prav zanimivo, za stvar samo ob sebi je rešenje tega vprašanja brez važnosti. Nas je to samo potrdilo v prepričanji, da naše misli o šestomeru slovenskem niso prazne, in dalo nam je povod in pogum govoriti o stvari, o kateri bi bili brez tega težko kedaj govorili.
Odgovarjalo se nam bode: Recimo, kar se nam ne vidi še dognano, da ono pravilo, ki se nam • priporoča, res nekoliko pripomore, da so navedeni verzi dobri; a to gotovo ni edino, kar jih dela dobre. -— Istina! Drugo, česar treba dobrim šestomerom, je pravilna «zareza». Sestomer brez zareze je «monstrum»; predolg je, da bi ga človek mogel brati v enem dušku, brez odmora. To je znano; a manj znano je morebiti to, da slovenskim šestomerom in istotako nemškim zadostuje samo «moška cezura» •— «penthemimeres», edino ta je nam dovolj krepka; «ženske» — katä triton trohajon — skoraj ne čuti naše uho. Navedeni
— 2gS —
verzi imajo, razen zadnjih dveh, vsi moške zareze; poglejmo:
Dvadeset let in devet | j preteklo je meni od rojstva — Kar se spominjati vem, [ nesreča me vedno je tepla —
Zadnja dva imata ženske:
Ko slavohlepnost bi gnala || po častni me poti izbrani — Ali ker žene me vroča j; ljubezen do vsega človeštva —
Zato tudi nista tako dobra, kakor so drugi. Zlasti poslednji verz ima čisto slabo zarezo, ker prilog «vroča» je v tesni zvezi se samostojnikom «ljubezni».
Moško zarezo na četrti stopinji — heph-themimeres — zametajo novejši nemški učenjaki; morebiti po pravici; mi smo jo rabili do sedaj «varietatis causa >, to seveda samo tako, da ji vstreza, po znanem pravilu, moška zareza na drugi stopinji. Nam se ne glasi slabo naslednji verz:
«Ravno tako j pa je molil i sin j Odisejev dragi.»
Pri vzglednih latinskih pesnikih jo nahajamo na onih redkih mestih, kjer ni na tretji stopinji moške zareze.
Toliko o spondejih in o zarezi! A vse to še ni dovolj. Da bode šestomer dober, treba tudi, da so daktili, kolikor mogoče, čisti; to je, da je prvi zlog zares dolg, in da sta drugi
—	299
in tretji zares kratka. Zoper to pravilo greše starejši nemški pesniki, da je groza! Pri njih je res časi:	«Kirchthurmknopf» daktil! Vzgle-
dov ne navajamo, da ne bode v slovenskem spisu preveč nemščine, kar se nam ne zdi imenitno. Vsak jih lahko najde sam, kolikor jih hoče. Navedimo nekoliko slovenskih:
«Tedaj besedo povzame Gerenjan vitežki Nestor.»
«Tedaj be» — to vendar ne more biti pravi daktil, ker ni, da bi se naglašalo «tedaj».
«Ipak odkrijem vam tudi, da hvale te nisem zaslužil.»
«Hvale te» se tudi ne more rabiti za daktil, besedica te mora biti, ker je pron. demonstr., naglašena, za to se ne more rabiti za kratko.
Tako tudi v petomeru:
«Ki za človeštvo gojim verno skrbljiv jo vsak čas.»
Rekli smo, da daktili naj bodo, kolikor mogoče, čisti. Da bi bili popolnoma čisti, tega ne moremo zahtevati v slovenščini. Skoraj primorani smo časi sestavljati daktile iz treh eno-zložnih besed, ki so prav za prav enako dolge, tako da bi se tudi lahko brale za «anapest»; na pr.:
«Da sl mi pravi zavest: pošten si bil vsikedar!»
Зоо
Samo paziti je treba na to, da zlog, ki ga rabimo za kratkega, ne bode krepkejše naglasen in poudarjen, nego zlog poleg njega, ki je dolgo merjen.
Kar smo govorili o šestomeru, to velja, samo ob sebi se ume, tudi o petomeru, ki je po krivem dobil to imd. Verz, ki ga imenujemo petomer, to je prav za prav šestomer, samo da mu je odpala «teza» na tretji in šesti stopinji, nadomeščena z odmorom; torej:
«Meni še bojni vihar — vedno na uho buči' —»
Spominjamo se, da smo brali v nekem slovenskem listu, ki prinaša pesmi samo o posebnih prilikah, na pr. o novem letu, petomere take, da so imeli tudi v drugi polovici daktile nadomeščene se spondeji ali prav za prav s troheji, odkod je ta modrost, to nam je nedoumno.
Šestomer ima lahko čiste daktile in spon-deje in pravilno zarezo (tu govorimo samo o vnanji obliki), a vendar je malo prida, gola proza! Kedor hoče delati dobre verze, treba, da zna tudi skladati stavke in staviti besede; toda dovolj in morebiti še preveč smo govorili o predmetu, ki zanima redko katerega bralca. Sploh teoretični nauki ubogo malo koristijo; kedör se hoče učiti, kako se delajo dobri šesto-meri in distihi, bere naj Vergilija, Ovidija, Ti-bula in Propercija. Da bi nam kedö spisal slo-
301
vensko epopejo v šestomerih, tega se nam pač m' bati; tudi bi mu ne svetovali — ti časi so minili; — a elegije, pesmi v distihih, ki obsegajo najmnogovrstnejše lirične predmete, žalostne in vesele, dado se dobro pisati tudi v slovenščini, samo znati je treba!
Zona.
Utroku je treba imena; a velika preglavica je izbrati pravo. Ubijal sem si glavo; treba mi je primernega in novega imena mojemu spisu. Kar jih je dobrih, vsa so že porabljena: «Med in pelin», «Iskre», «Iveri» — to že vse drugim služi. «Zagozde», «Zamaški», «Zaplate» — to je prav primerno, samo, bojim se, malo «ba-navzično». Zadnjič se mi je vendar posrečilo. Našel sem ime, katerega sem prav vesel, kakor «otrok piruha»! «Zona» naj se imenuje ta zmesi Ne, da bi kako dvomil o bralčevi učenosti, vendar — človek lahko iz glave zna vse aoriste v Antigoni — Sofokljevi, ne Alfierijevi, vendar morebiti ne ve, kaj je «lunek ali pa korež». Nič se torej ne sramuj, dragi bralec, če ne veš, kaj je «Zona». Da ni «Zona» morebiti ime kake «mladolice» deklice, ker tako prijetno zveni, to si menda že ugenil. Na Gorenjskem se imenuje zona «kurja polt». V tem pomenu ne rabim jaz besede; bila bi tudi malo primerna, ker se svo-
jim pisanjem nočem strašiti nikogar. S kratka, da te predolgo ne «prežam»: Zona se imenuje pri nas tisto slabo, nedozorelo zrnje, sosebnc proseno, katero o vejanji, ker je prelahko, ne doleti dobrega žita na kupu. Zona je torej nekako v sredi med dobrim zrnjem in plevami. Take bodo moje misli, zato jim recimo: Zona!
I.
Gnbthi seauton! Spoznavaj samega sebe! Mnogo modrih izrekov nam je poročenih iz starega veka; vsak ima svojo posebno veljavo. Na sedem pisanih žarkov razceplja se beli solčni žarek; sedem je bilo modrijanov helenskih; vsak izmed njih je zlil svojo modrost, svojega življenja in mišljenja sad v kratek izrek, ki je šel od ust do ust, ohranil se do današnjega dne. Zberi te posamezne izreke, spoji jih in zablesti se ti beli žarek modrosti: Gnothi seauton! Ni čudo torej, da se ta izrek ne prisvaja posameznemu modrijanu. Napisan je bil nad vrati Apolonovega svetišča v Delfih; prišel je z nebes, večno jasnega sedeža vse modrosti. «Spoznavaj samega sebe!» Ta nauk je cvet, pravi izraz helenske kulture!
Vse, kar se na nebu godi, pod nebom in po zemlji, vse prikazni objema duh človeški. Človek sam je bil in bode človeku najimenitnejši predmet opazovanja, premišljevanja in ugi-
banja. Človek je človeku uganka, tolikanj re-ševana, nikedar rešena, večna uganka! Ni' čudo: «Vedno spreminja se čas, in mi se spreminjamo s časom.» Več ko človek spozna, več mu ne-spoznanega ostaje; s pitjem rase žeja! Spoznavaj se človek, ali se pa kedaj spoznaš — drugo vprašanje!
«Ljubi bližnjega, kakor samega sebe!» Odkod ta glas? Odkod rešilna ta beseda? Vzorne podobe je ustvarilo helenstvo, ustanovilo je svetu večne zakone nebeške lepote; se srečno roko je sejalo vseh vednosti semena, ki so pognala kali, iz kali' so zrasla visoka, košata drevesa! Helenske omike sad delilo je narodom rimljan-stvo; učilo je svet urejati države, stavilo je neomajne stebre državnega prava.
Kaj bi bilo človeštvo brez teh dveh narodov ! In kaj bi bilo človeštvo brez nauka: Ljubi svojega bližnjega! Stoletja in stoletja je živelo in životarilo človeštvo po zemlji; trpeli in zdihovali so rodovi ■— koliko se jih je radovalo in vživalo! Apparent rari nantes in gur-gite vasto; redki se kažejo tu pa tam plavajoči po morji! Koliko preganjanja in zatiranja, koliko prelite krvi, prelitih solza — zgodovina človeštva! — In ni se čul glas: Bratje! zver preganja zver, žival sovraži žival; ne bodimo živali! Živali ? Ris ni krvoločen; ne pase si očesa o pogledu krvaveče, umirajoče srne, on ne mori počasi, da bi se radoval smrtnih bo-
Jos. S tri tar-ja zbrani spisi. VI.
20
lečin. Človek, ne daj se sramotiti živali, ki se staviš tako visoko nad-njo; kaži, da si vreden človeškega imena. Brat bodi človek človeku. To ti bodi sveto znamenje na visokem, ponosnem čelu, to naj te loči od vesoljne ostale stvaritve! «Človek, ljubi svojega bližnjega!»
O sramota, večna sramota! Ta glas se ni čul iz človeških ust; ta vera se ni rodila v človeških prsih! Kakor rahla, blagodejna rosa iz jasnih višin, prišel je z nebes ta glas na nesrečno, zdihujočo, hrepenečo zemljo. «Mir ljudem na zemlji!» — «Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe!» oglasi se z nebes — in rešen je bil svet! — —
«Spoznavaj se!» — «Ljubi bližnjega!» Ni-li v tem začetek in konec vse modrosti, vse človeške omike? Stoletij je bilo potreba, da se je rodil prvi nauk; minola so stoletja, da se je oglasil drugi, in pretekla bodejo stoletja, da bode ta nauka razumelo in izpolnjevalo vesoljno človeštvo! — —
«Enak si duhu ti, ki ga umeš!» zavrača «duh» Fausta, ki se je iz zemeljske nižine spenjal do njega, čutil se tako sorodnega njemu! Kaj pomaga najblažji nauk, kaj pomaga klic z nebes, ako nam zemeljska teža brani, da se dvignemo do njega! «Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe!» Ljubi sebe! tako nam veleva narave glas; ta nauk nam oznanjajo vse naše moči, vsi počutki naši; ta nauk nam oznanja
s krepkim, zapovednim glasom vse, kar se giblje v nas. Tega nauka nas m' bilo potreba učiti; izpolnjevalo ga je človeštvo, kakor živalstvo, od začetka sveta! «Ljubi svojega bližnjega!» Prelepi nauk, nebeški glas! Koliko ljudi te ima na jeziku, in koliko v srci! Ljubi svojega bližnjega! Ta nauk spoznava nenasitni skopuh in oderuh, ki izganja nesrečne družine izpod ljube očetove strehe; s tem naukom se ponaša brezvestni bogatin, ki se pase o znoji in krvavih žulih bledolicih siromakov; ta nauk ima na jeziku tesnoprsni kristijan, ki v sveti jezi preklinja na dno pekla vsakega, kedor si v svoji duševni preprostosti morebiti nekoliko drugačno misli najviše bitje!
Ljubi svojega bližnjega! Vera ljubezni! Kaj nam je potreba druge vere! Oj rasi, rasi, sveta vera; širi se po vsem svetu, da bode slednjič samo en pastir, ena čeda; napolni, vnami vsa človeška srca z blagodejnim ognjem svojim, in zemlja bode — ne raj, to je proti naravnim zakonom, — zemlja bode vendar človeško prebivališče !
Ljubi svojega bližnjega! Krasen nauk! vzoren nauk! Ali je pa mogoče zares ljubiti svojega bližnjega, to je: vsakega človeka, tudi takega, ki ima človeško podobo, a sicer nič človeškega na sebi? Kedö more tajiti, da je takih ljudi na svetu? Nikar se ne slepimo, nikar ne rabimo krivih besed! Vsak naj si izprašuje vest,
20*
presoja srce, na skrivnem, zase, očitne izpovedi ni potreba! Morebiti najde mnogokateri, morebiti celo on, ki se sme pred svetom in pred sabo imenovati dobrega, blagega človeka, da ne čuti do vsakega, tudi hudobnega človeka, ljubezni, tiste moči, ki bi ga naganjala in silila, da ga objame in pritisne na srce. Ne straši se, blaga duša, ako se ti pokaže, da ne moreš ljubiti vsakega človeka; nekaj gotovo moreš imeti z vsakim, tudi najhudobnejšim človekom! In čim hudobnejši, tem nesrečnejši je — tem večje vsmiljenje moraš imeti z njim!
Keddr more zares ljubiti, ne samo z jezikom, vse človeštvo: blagor mu! dosegel je vrhunec človeške omike, čudimo se mu, slavimo ga ter iz meglene nižave dvigajmo strmeče oko v solnčno višino, kjer mirno kraljuje — svetnik!
Dokler ne moremo še dospeti do te vzorne višine, ljubimo, kogar moremo, a vsmiljenje imejmo z vsakim; ne bojmo se sodbe njega, ki je učil: Ljubi svojega bližnjega; morebiti bi on sam razlagal tako svoje besede. Vsmiljenje bodi torej naše vodilo, vsmiljenje do vsega, kar živi pod solncem, vsmiljenje do človeka, vsmiljenje do najdrobnejše živali. Vsmiljenje je čisto človeški čut; žival ni vsmiljena, kakor ni krvoločna. Milujmo, kogar vidimo trpeti; pomagajmo, komur moremo; ne škodujmo nikomur. Vsmiljenja učimo svoje otroke; kader bode vsmiljenje ukoreninjeno v vsakem človeškem srci — zakaj bi
torej ne bilo mogoče, če tudi v stoletjih! — kader bode vsmiljen ves človeški rod, tedaj izgine se sveta polovica člcrveškega gorja, gorja, ki ga prizadeva človek človeku; ostane ga vedno še dovolj, da bode vsakemu mogoče pokoriti in pripravljati se za drugo življenje.
Kader bode izgnana iz človeštva divja zver, ki spi zdaj še vsakemu na dnu srca, potem ne bode moči zaščuti naroda na narod, da se zgrabita in davita in koljeta, dokler se jima ne zapove : Dovolj! Konec bode vojska, ker človeku ne bode mogoče, da bi pomeril puško v človeško obličje!
Vsmiljenje torej in — potrpljenje! In to nas vodi zopet nazaj na prve besede: Spoznavaj samega sebe. Kedör pozna samega sebe, ta ve in čuti, kako poln je slabosti in napak; on ve, koliko potrpljenja mora imeti sam se sabo, koliko potrpljenja morajo imeti drugi z njim. Kedor se pozna, ne more, da bi ne bil skromen, blagovoljen, potrpežljiv se svojimi brati. Kedor hoče biti dober učitelj, treba, da se po-gostoma spominja, kako mu je bilo, ko je še sam sedel na klopi; dobro bode razlagal, komur je živo v spominu, kaj je delalo nekedaj njemu največ težave. Ne ravnajmo v življenji, kakor vidimo ravnati slabega učitelja, ki se jezi in grozi nad plašnim učencem: Kako je mogoče, da je človek na svetu tako neumen, da ne ume, kar je tako jasno!
—	3 IO —
Kader nam že pohaja potrpežljivost, ko imamo opraviti se slaboumnimi ali hudobnimi ljudmi, kader nam sili iz ust nevoljna beseda: Kako more biti človek tak? milujmo ga, mislimo si: Sirota ne more drugače! Imejmo vedno pred očmi, hranimo zvesto v srci zlato besedo: Tout comprendre c’est tout pardonner. Vse razumeti, vse odpustiti! —
Lepoznanstvo m' kakor evangelij ali matematika, kjer veljajo gotovi, neomajni zakoni; tu nima nikedö pravice trditi: Tako je in ne drugače! Lepoznanski nauki so čisto subjektivni; kakor pri porotnih sodbah sme tu vsak soditi po svojem prepričanji, ne glede na pisane paragrafe; iz posameznih mnenj potegne se po-prečina, in to je potem zakon v lepoznanstvu. Zato lepoznanski zakorji ne morejo imeti stalnosti, večne veljave; izpreminjajo se po krajih, časih in narodih. Ako pravim, da sme vsak govoriti o lepoznanskih stvareh, upam, da bode vsak pameten človek razumel, kako to mislim; saj je tudi po ideji vsak lahko, in vendar ni vsak porotnik. Hotel sem reči samo to, da v lepoznanstvu nezmotnost nima veljave. Poslušajmo, kar kedö pove, kar se nam zdi dobro, vzemimo, drugo pustimo!
Da je Slovstvo — tu govorimo samo o le-poznanskem — vsakemu narodu potrebno, to
je bilo že večkrat povedano in poudarjeno. Da je nam v naših posebnih razmerah dvakrat potrebno, o tem izpregovorimo nekoliko besed.
Ohraniti si hočemo najprej svojo narodnost; to je naša pravica in haša dolžnost! Narodnost — to je narodni jezik. Koliko se je že govorilo in pisalo, vpilo in prosilo, da se naj slovenščini odpro vrata učilnic in uradov! Kako ubogo 'malo se je doseglo! Odgovarjalo se je nam: Radi bi, ali vaš jezik ni še dovolj razvit in izobražen; «vaše slovstvo, kolikor ga imate, človek lahko vzame pod pazuho»; delajte, skrbite, da ga izobrazite, tako da ga bode moči uvesti brez škode v javno življenje, potem se zopet oglasite! Ali smo v resnici zaslužili tak odgovor, ali pa je bil tak odgovor samo izgovor, to vprašanje pustimo tu na stran. Zapomnimo si, dobro zapomnimo samo to, da «od zgoraj» ne pričakujmo pomoči, brambe naši narodnosti, našemu jeziku. V naših rokah edino je hramba in pomoč! Za naš jezik bode toliko storjenega, kar sami zanj storimo, ne več, ne manj! Dejalo se je nam, kakor pravi Francoz: Aide-toi et le ciel t’aidera! Pomagaj si sam in pomagajo ti nebesa! Pustimo vse prazno upanje in pričakovanje; tako je! In to je morebiti dobro; saj prav, v resnici naše je samo to, kar si s trudom pridelamo in priborimo; vse drugo se nam lahko vzame, kakor nam se je dalo. Ozrimo se na naše brate Hrvate; njim se je mnogo dalo;
oni imajo že, kar bodo morebiti komaj imeli naših otrok otroci. In vendar vprašajte jih, ali so srečni? Ali se jim zdi njih narodnost dovolj zagotovljena in utrjena? Ako hočejo biti odkritosrčni, kakor je spodobno med brati, odgovore vam, da ne! Bleda skrb jih plaši, da ne morejo biti veseli svojega bogastva; Damoklejev meč jim visi nad glavo, ko sede za polno mizo. Svojega premoženja nimajo v gotovini; v vrednostnih listih ga imajo, katerim se vrednost vzdiguje in pada po vremenu v višavi; in bati se je, da pride vihar in popihne in odnese vse veličastvo! Njih moč, njih narodnost nima korenin v ljudstvu; velikansko poslopje ni zidano na krepkih, stanovitnih tleh. Slovenci smo siromaki v primeri z našimi brati; vendar ako bi nam bilo mogoče menjati z njimi, ne vem, ali bi bila menja nam v korist; jaz saj bi se pomišljal! Malo imamo, ali kar imamo, to je naše. Nam ni treba gledati na vreme, je-li jasno, ali se zbirajo sivi oblaki na nebu; ni nam treba skrbno popraševati, kako vreme bode jutri. Hrvaško prosto ljudstvo je po večini rudi s in-digestaque mole s; narodnost je njemu deveta skrb! Zakaj je tako? — Na to vprašanje ne pristoji nam odgovor. Mi imamo ljudstvo za sabo, zato ne propademo. To je mnogo, a ne vse! Začeli smo dobro, a delo ni še napol storjeno. Kedor hoče biti učen, treba najprej da se nauči branja in pisanja, a kedor zna brati in pisati, ni še zato učenjak.
Kaj izvira iz tega, kar sem rekel, in kar so rekli tudi že drugi pred mano? Mnogo važnih naukov, katere premišljajmo in preudarjajmo ter v srci hranimo, in, kar je poglavitno, po njih delajmo.
Prvo je to: Naša narodnost je edino nam izročena, da jo hranimo in branimo; nam samim je skrbeti zanjo. Narodnost torej mora biti nam bolj sveta, nego drugim narodom, katerim je zagotovljena.
3-
Rekli smo, da je nam samim skrbeti za narodnost, ali kar je isto, za narodni jezik. Svet nam bodi torej materin jezik, ne samo prijetna igrača; ne služi naj nam, kakor «surka» samo o posebnih, slovesnih prilikah, besedah in narodnih slavnostih, da v njem nagovarjamo, navdušamo in pridušamo «nadepolno» mladino. Svoje svetišče naj ima v naših srcih, v naših družinah in družbah. Naše ljubezni do njega naj ne goji in redi samo sanjarsko, neplodno navdušenje, ki se tako rado izpuhti s časom, kakor duh utrgani cvetici; trdna podloga ti ljubezni bodi globoko ukoreninjeno prepričanje, da z njim živi in gine naše narodno bitje.
Vstvarimo si slovstvo! Začetek je storjen; večna čast in hvala možem, ki so nam orali ledino! Začetek je storjen, a samo začetek, ne več! Ne slepimo se, iznebimo se že vendar ke-
daj tistega nespametnega, smešno otročjega do-mišljevanja, ki nam je že toliko škodilo, ki nam je obrodilo posmeh in zaničevanje naših sosedov: domišljevanja in širokoustja, kako izobražen je že naš jezik, kako bogato je naše slovstvo, da se more meriti z literaturami drugih narodov!
Kedör tako govori, smeši nas pred svetom, in, kar je najbolj škodljivo, ovira pridno delovanje in napredovanje. Ako hočemo, da nas svet milo, ali da nas vsaj krivično ne sodi, bodimo sami sebi ostri sodniki. Pregledujmo, pretresajmo, kar imamo; ločimo pleve od zrnja, ostane naj zrnja še tako malo! Ne hvalimo, kar je slabega, iz samega rodoljubja, iz dobrosrčnosti, da bi ne žalili, ostrašili mladega ali pa sicer zaslužnega pisatelja. Kar je srednje vrednosti, za silo dobro, ne slavimo, ne povzdigujmo, kakor da bi bilo ne vem kaj! Sodimo posebno ostro, — to pravico imamo morebiti tako kakor Nemci — naše lirične pesnike 1 Kedor dela dan danes še slabe verze, recimo mu naravnost, da naj pusti pesnikovanje, dokler se ni naučil meroslovja. Zavračajmo brez vsmiljenja tiste večne, nezrele poskušnje, brez misli, brez čutov, sestavljene iz samih nabranih in pogretih «fraz». Narod, kateri ima Preširna, sme že nekoliko izbirčen biti v liričnih pesmih; zahtevati sme, da bodi pesem, ki se mu podaje, vsaj po obliki dovršena, če tudi že misel ni Bog ve kako
velikanska! Ako nam podaje kedö dan danes pesmi, katerim se vidi, da so zložene iz samega rodoljubja, pohvalimo njegovo rodoljubje, pesmi vrzimo pod klop in svetujmo možu, da naj poskusi kako drugače koristiti svojemu narodu. Pesmi, ki jih je rodila sama ljubezen do domovine. imamo že dovolj, še drugim jih lahko posojamo, ki nimajo toliko takega blaga. Bil je čas, ko so najpametnejši možje delali pesmi pro patria, žrtvovali so se tako rekoč in se svojo žrtvijo so zares koristili narodu, ki naj jim hrani v srci hvaležen spomin, dasi mu niso podarili neumrjočih proizvodov, ki bodo srce ogrevali in povzdigovali poznemu zarodu. Bil je tak čas, a ta čas je minil. Bodimo hvaležni in veseli, da je tako. Cesar je bilo treba našim dedom in očetom, kar jih je budilo in navduševalo, to je zdaj nam brez koristi.
Vstvarimo si slovstvo, a to slovstvo bodi narodno. Narodna pa ni pesem, ki opeva v stoterih varijacijah rodoljubje, ljubezen do domovine: «Oj predraga domovina! Kak’me peče bolečina!» Kedor v svojih pesmih vedno nagovarja ubogo mater Slovenijo, miluje siroto, pri-seza ji ljubezen in zvestobo, posvečuje ji svoje srce, svoje moči, svoje življenje in svoje pesmi: tak človek je morebiti zares naroden, vsega spoštovanja vreden; pesmi njegove samo zato niso še narodne. Narodno imenujem slovstvo, katero je v vedni zvezi z narodom, in tako
3i6
bodi naše slovstvo, da ne bode kakor rastlina, katera iz daljnih, gorkih krajev presajena v tujo ji zemljo, nekoliko časa zeleni in morebiti tudi cvete, a s časom jame hirati in veneti, sadu gotovo ne obrodi. V domačih tleh, v narodu imej naše slovstvo svoje korenine, da bode krepko raslo in razvijalo se ter doseglo svoj visoki namen.
In kateri je ta namen? Ta namen je trojen: Izobraževati, razvijati in bogatiti nam jezik, da se mu ne bode moglo očitati siromaštvo, okornost in surovost; hraniti in braniti nam narodnost, katere si ne moremo misliti brez materinega jezika, in slednjič, a ne v zadnji vrsti, izobraževati, povzdigovati in blažiti narod, prosto ljudstvo isto tako kakor omikane stanove.
Velikansko delo je Goethejev «Faust», morebiti najvišji proizvod človeškega duha, prava piramida med krtinami; po pravici se ponaša z njim nemški narod, tu je svetu pokazal, kaj more; v njem so tako rekoč kakor v «pališči» združeni vsi žarki dosedanje človeške omike, on je kakor vsota in vrhunec človeškega napredka, sad visoko izobraženega ljudstva, misliti si ne moremo, da bi se bil rodil sto ali petdeset let poprej. Faust je prava knjiga modrosti, * spoznanja, zlatih resnic; prava dušna paša vsakemu izobraženemu človeku, kateri ga more brati v izvirniku ali v prevodu. Kam meri to navdušeno slavljenje in povzdigovanje? Zdelo se mi je
potrebno, da bi kedo napak ne razumel in krivo ne sodil naslednjih besed.
Ako bi nam kedo spisal slovenskega Fausta, to je: tako delo, katero bi se dalo primerjati Faustu — bati se ni. vendar recimo tako — hvalili bi ga in slavili z vsemi lepimi imeni, samostalniki, prilogi, glagoli in «medmeti», kar jih je v našem slovarji; potrgali bi vse cvetice — lavor ne rase v naših gozdih — po vrtih in po logih ter mu iz njih vili vence; napravljali bi mu slovesnosti in stavili spomenike, morebiti celo v ljubljanski «Zvezdi»; narodni pesniki naši bi imeli dela čez glavo: s kratka, bil bi nam prvakov prvak — po pravici!
In vendar — naravnost govorim, pohujšuj se, kedor se hoče — in vendar mislim, da bi pisatelj z vsem svojim Faustom ne koristil toliko narodu, kakor ko bi mu podal kaj takega, bodi si pesmi, dramo ali povest, kar bi zgrabilo z elementarno močjo ves narod od prostega kmeta pod slamnato streho do visokega gospoda. To bi bilo zares narodno delo.
Učimo se od druzih narodov, ki so pred nami po svojem zgodovinskem razvoji, posnemajmo jih, a pametno! Jemljimo od njih samo to, kar vstreza našim potrebam. Lepo, plemenito drevo je oljka, a kaj nam, ker ne rase v naših tleh! Ne bodimo kakor divjaki: ko pridejo Evropejci k njim se svojo «kulturo», po čem sežejo najprej s poželjivimi rokami? Po
«fraku« in po «cilindru!» V fraku in cilindru ponosno stopajo in se šopirijo — bosopeti! Francozka akademija je lepa naprava, a kedo bi jo ustanavljal v deželi, kjer ljudje še brati in pisati ne znajo!
Mlajši narodi, kateri so po neugodnih zgodovinskih razmerah zaostali za drugimi, srečnejšimi narodi, imajo vendar nekaj dobrega: drugi so delali in iskali, trudili se in —• motili se pred njimi. Ne da bi jim vzeli, kar so nabrali, ter nesli domdv; to ni mogoče, to je proti naravi; vsak narod mora delati, razvijati in izobraževati se sam po svoji naravi. A učimo se lahko, kako so oni delali, in ogibljemo se njihovih zmot. Hoditi moramo sami, a okrajšamo si lahko pot, ogibljemo se lahko ovinkov in okolišev, po katerih so drugi potratili toliko dragega časa. Mi zdaj lahko hodimo po bližnjici in prihranimo si mnogo časa in mnogo moči. Koliko let so tavali nemški pesniki po goli puščavi francozkega «klasicizma», dokler je prišel Lessing ter pokazal jim pot v obljubljeno deželo. Kakor Heraklej je prišel ta mož v zanemarjeno deželo; s krepkimi, golimi rokami, s težkim kijem, z ostrimi pušicami je davil, pobijal, streljal po slovstvenem polji nenaravne spake in pošasti, katere je bila rodila v svoji zmoti fantazija v zvezi s krivo razumljenimi nauki. Tudi nam je živel Lessing, ako se hočemo učiti, obrniti si v prid, kar je storil svojemu narodu, udeležiti se njegovega «odrešenja».
3>9
Ne bodimo podobni otrokom, ki hočejo imeti vse, kar vidijo pri odraslih ljudeh, najrajši to, kar jim je najmanj primerno. Od tal začnimo zidati, da bode trdno, stanovitno naše poslopje; zidanje naše bodi primerno našim potrebam, treba ni, da bi bilo po vsem sosedovemu enako. Treba ni, da bi imeli že svojega Homera in Shakespeara, svojega Goetheja, Heineja in svojo George Sand. Nič se nam tako ne mudi; čakajmo, da nam pridejo s časom sami, da nam se rode iz naših domačih tal naši Fausti in Hamleti, naše Ilijade in Valentine! Nepotrpežljivi smo; ker ne moremo imeti svojih, izvirnih, hočemo jih imeti vsaj v prevodih in menimo, da tako bogatimo svoje slovstvo. To je vse samo na videz, izposojeno blago! Narodno slovstvo se ne začenja s prevodi, ne s posnemanjem. Prevajati posamezne kose klasičnih proizvodov, za poskušnjo, da si vadimo jezik, to je koristno; a ne tratimo s tem preveč moči, katere lahko bolje obrnemo drugam; narod, ki je tako majhen, kakor je naš, ne sme potrošati svojih moči.
Ako si hočemo vstvariti zares narodno slovstvo, katerega se bode udeleževal ves narod, ne samo peščica izobražencev, pustimo za sedaj «visoko literaturo». — Ti hočeš torej, da naj pišemo samo za kmeta? — Za kmeta in za gospoda! Zakaj bi se ne moglo pisati za oba? Naše ljudstvo je jako bistroglavo, tako dovzetno
in primeroma tudi tako izobraženo, da mu smemo podajati že boljše dušne hrane. Naši pesniki in pisatelji naj jemljö predmete najraji iz domačega življenja ali pa iz takih razmer, ki so prostemu ljudstvu razumne. To polje je tako neizmerno, da na njem lahko vsak pesnik in pisatelj pokaže svoje posebne moči. Samo kak «parvenu» meni, da vse, kar je lepo in plemenito, biva samo po «salonih» in gosposkih ulicah. Ne mislimo, da je poezija samo v višinah doma. Demanti in biseri se ne dobivajo po visokih planinah. Iz tihega, skromnega vsakdanjega življenja izvirajo načistejši studenci poezije. Treba je samo, da ima pisatelj bistro oko in gorko srce; bistro oko, da vidi, kar se skriva navadnemu mimo gredočemu gledalcu; gorko srce, da čuti z ljudstvom srečo in gorje.
Da bode imelo naše slovstvo korenine v narodu, bodi — in to je najimenitnejše — vedno v zvezi z življenjem. Dandanašnji se vse tako naglo vrši, čas je drag, povsod se nam mudi; svet je «praktičen», povsod vpraša: Čemu to? kaj mi zaleže? To je morebiti žalostno, a tako je, sveta nam ni moči prenarediti. Čujejo se že glasovi, ki zametajo vso umetnost in poezijo, govoreč: To je bilo nekedaj vse lepo, ali zdaj nimamo časa za take prijetne igrače. «Kos sira je več vreden, nego najlepša Puškinova pesem», govori ruski «nihilist». Strašna, vandalska beseda! in vendar, kakor je rekel «železni voj-
voda» nemški, da je nekaj zdravega jedra v pariški «komuni», tako naj bi nam dala misliti tudi ta beseda; in mene sili res, da premišjujeml Kedor pozna današnje življenje in prizadevanje, kako bi mogel tajiti, da svet res teži na to stran! Ali se nam res bližajo časi brez umetnosti, poezije? Časi, ko bode usahnil človeštvu vir najslajših vžitkov, najblažjega veselja? Časi, ko bodejo vrti in polja brez pisanih, blagodiše-čih cvetic, gozdje brez veselega tičjega petja? — «Essetaj cmar hotan pot’ olole Ilios Ilire!» Zgodi se naj, kar se mora zgoditi; ako res pridejo ti žalostni časi, upajmo vsaj, da jih mi ne doživimo; saj tudi to vemo, da pride kedaj konec sveta, vendar vsak upa, da ga on ne doživi.
Ako je res prisojeno poeziji, da mine tudi ona, kakor mine vse pod solncem; ako ji ne moremo odvrniti konečne pogube, nekaj vendar moremo: delati moremo na to, da ji pogube dan ne pride tako naglo. Morebiti se pa zastonj plašimo; morebiti ne bode konec poezije, konec bode morebiti samo te poezije! Mogoče, da pogine samo oblika, a bitje ostane.
Bodi si to kakor že, naša dolžnost je storiti, kar moremo, da ji podaljšamo, kolikor moči, življenje.
4-
Zakaj hira umetnost, zakaj nima v sebi več moči, katero je nekedaj imela? — Ločila se je od življenja, zapustila je zemljo ter dvignila se kvišku v zračne višave, od koder se samo zdaj pa zdaj prikazuje v svoji breztelesni, jasni lepoti nekim izvoljenim duhovom; vsem drugim govori: Odi profanum vulgus et arceo! Vrne naj se, zapusti naj mrzle višave, stopi naj na zemljo, iz katere se je rodila, v gorko življenje; med ljudmi naj biva v človeški podobi, po človeško naj govori in čuti s človekom; z njim naj se veseli in žaluje, z njim naj trpi in vživa; zvesta tovarišica bodi človeku in tolažnica; nositi naj mu pomaga težko breme življenja, naj-rajša naj biva pri njem, kateri je najbolj obložen. Prostega ratarja naj obiskuje kakor gospoda; nobena koča ne bodi ji prenizka; delavcu na polji naj briše pot z vročega čela; z mehko roko naj otira solze, ki teko materi poleg postelje bolnega otroka; kakor rosne kaplje naj bodo njene besede, ko tolaži nesrečnega; kakor božični zvon naj done obupajočemu; kakor grom naj bobne trdosrčniku, ki zatira brata! S pogumno roko, brez pomiselka, potegne naj zagrinjalo, ki krije človeštva gorje, da ga vidijo izvoljeni, ki jim sreča sije! Brez milosti naj privede za roko ubogega Lazara v glasno druščino veselih gostov, ki sede pri pojedini, go-
— 323 —
voreč: Glejte, vaš brat, in ta brat je lačen! Nič ne škodi, ako koimi obed izkazi pogled blede, suhe prikazni. In ako vstane sezä mize hišni gospodar, grozeč se nad njo: «Kaj mi motiš goste! pred vrati se deli beračem; berača nočemo gledati v svoji družbi»; tedaj naj iztegne roko ter zapiše jim s plamenečimi črkami na steno: Mene, tekel, upharsin! da hipom potihne govorica in da oblede žarni obrazi gostom!
Toda dovolj že prilik in podob; govorimo naravnost! Ako hočemo, da zadobode umetnost, poezija zopet moč in veljavo, katero je imela v prejšnjih časih, da bode zares prava voditeljica in odgojiteljica, tolažnica in pomočnica človeštvu, ne samo luxus, katerega si sme privoščiti samo izvoljena peščica, «zgornjih deset tisoč» — pri nas še toliko stotin ne! — dessert po obili pojedini, kratkočasje beloroki gospodi brez dela, zabava, ki pospešuje prebavo; ako hočemo, da bode naše slovstvo zares narodno, narodno v dvojnem pomenu, skrbimo, da se zopet združi z življenjem, od katerega bi se ne bilo smelo nikedar ločiti.
Ako hočemo imeti zdravo domače slovstvo, katero bode imelo korenine v narodu in bode tako krepka podpora naši narodnosti, pustimo že tisto abstraktno, akademično literaturo, katera je o svojem času imela svojo veljavo, a zdaj je njen čas minil. Nič naj nas ne moti posmehovanje in zasmehovanje onih pseudo-
aristokratov, ki nam oponašajo v svoji modrosti, da hočemo slovstvo pokmetiti. Kako so zasmehovali Evripida, ko je pustivši bogove in na pol bogove z onimi visokimi čuti in po sežnji dolgimi besedami, prvi se upal kazati gledalcem ljudi in življenje v resnični podobi; nič ga ni motilo in plašilo, ko so nekateri vihali nos, «da stavi zaljubljene ljudi in — horribile dictu! — raztrgane berače na oder!» Govore naj učenjaki, kar jim drago, Evripid je bil «regenera-tor» grške tragedije. Res, po svoji pesniški zmožnosti se ne more meriti ne z Eshilom, ne Sofoklejem, vendar je morebiti se svojimi «beraškimi tragedijami» več koristil človeštvu; bile so iz življenja in prešle so v življenje; iz glave so znali njegove tragedije povsod, kjer se je govoril grški jezik; prosti in omikani svet je v svoj govor vpletal verze njegove. Vedno zoprna mi je bila znana beseda nemškega prvaka, s katero je zasmehoval «družinske drame», kakor jih imenujejo, rekoč: «Kaj se more posebnega zgoditi tem beraškim dušam?» Na to mu odgovorimo z besedami drugega prvaka, ki pravi: «V človeško sezi polno le življenje, in kjer ga primeš, zanimljivo bo!» In zakaj bi ga ne prijel tam, kjer je najbolj «zanimljivo»? Zakaj bi se pesnik, umetnik bal dotekniti se «so-cijalnega vprašanja»! Hic Rhodus, hic salta! Po zgodovini iščeš pripravnih predmetov, po bas-noslovji in kaj vem še kod? Jaz pa ti pravim:
«Kaj je meni Hekuba?» «Srajca mi je bliže nego suknja.» Poglej okolo sebe, ako ne najdeš o prvem pogledu, kar ti bode pretresnilo srce, potem nimaš srca, in ako nimaš srca, ne «bogati nam slovstva»! Če bomo imeli nekoliko manj neslanih pesmi in vrtoglavih povesti, zares, škoda ne bode velika. Kedor pa ima oči, da vidi, srce, da čuti, in besedo, da nam pove, kar je videl in čutil, ne daj se motiti suhoparni šolski modrosti, katera ga zove «pesimista», «realista» in «nihilista»; možje menijo, Bog ve, kaj so povedali, a pametnemu človeku so pokazali samo svojo notranjo plitvost in votlost!

Spomini.
1 romba sodnjega dne naj zatrobi, kader hoče; s to knjigo v rod hočem stopiti pred najvišjega sodnika. — Tako začenja J. J. Rousseau svoje glasovite confessions, v katerih nam s čudovito natančnostjo in odkritosrčnostjo razodeva in razgrinja svoje vnanje in notranje življenje. Mojim skromnim «spominom» bi se slabo prilegal tako polnousten začetek. V naslednjih vrsticah ne nameravam odkriti svetu ne svojega vnanjega ne notranjega življenja, tudi ne, ko bi bilo tako, da bi koga zanimati utegnilo. Sploh hočem o samem sebi govoriti, kar najmenj moči. Kakor si v veseli družbi prijatelji in znanci pripovedujejo, kar je kateri bolj ali menj zanimljivega doživel, samo za kratek čas, brez druzega namena; tako hočem tudi jaz blagovoljnemu bralcu povedati nekaj epizod iz svojega življenja. Ne, kar menim, da bi ga utegnilo najbolj zanimati; ravno tistega, kar je morebiti v mojem življenji najbolj zanimljivega.
- 328 -
povedati ne morem ali pa nočem. Naslednje dogodbice bi bil vsak drugi človek ravno tako lahko doživel, kakor sem jih jaz; in ravno tako dobro bi jih znal zdaj pripovedovati, kakor jaz, ali pa še bolje. Moja oseba je torej tu čisto brez vsega pomena, kakor pravimo, prav indiferentna. (Osebe, o katerih se bode tu govorilo, zapustile so že večinoma ta svet; kar jih še živi, zaradi teh sem v neki zadregi. Dasi ne bodem nič pripovedoval o njih, kar bi jim utegnilo biti v kako nečast, vendar vem, da ni vsakemu ljubo, ako se javno govori o njem. Prizadeval si bodem torej o njih govoriti, kar najbolj moči «diskretno».)
Se nekaj mi je opomniti. Jaz ne pišem zgodovine, tudi ne kakih mhnoires pour servir a 1'histoire de mon temps; zato se ne bodem držal nikake kronologije; še toliko ne, da bi pripovedoval posamezne dogodbe po vrsti, kakor so se godile, nikar pa še da bi pri vsaki pristavljal leto in dan. To bi mi bilo tudi nemogoče: kronologija je bila že od nekdaj moja «slaba stran», zlasti pa mi bivajo podatki iz mojega življenja kaj malo jasno pred očmi. Iz Cezarja ali Cicerona življenja vem več številek, nego iz svojega. Mojega rojstva in mojega godu dan, to je vse, kar vem povedati iz svojega životopisa, če me človek ne vpraša prehitro. Za vse drugo bi mi bilo potreba pomišljati se in razne listine preiskovati. To pa se mi zdi tu čisto
nepotrebno. Ne vem, kedö je rekel nekdaj, da naj bi vsak človek, ki zna pisati, spisaval svoj dnevnik in vanj zabeleževal vse, kar je doživel in kar je mislil. Tega mnenja jaz nisem. Prvič bi se potratilo preveč časa; kedo bi pa potem delal, ko bi vse pisarilo! Drugič se bojim, kakor poznam svet, da bi ne zapisaval vsak resnice — odkritosrčnost je strašno redka čednost — in vendar bi take »memoire» samo tedaj imele nekoliko važnosti vsaj za psihologa, ako bi bile popolnem odkritosrčne. Poleg tega je pa tudi še pomisliti, da bi pri takem splošnem pisateljevanji cena papirja poskočila do nedosežne, da do nedogledne višine, kar bi bilo vendar malo sitno za prave pisatelje. Jaz nisem nikoli zapisaval, kar se mi je prigodilo, bodi si, da se mi je zdelo premalo imenitno, ali mi je pa branila lenoba. Najprej moram torej reči: da se je vse do pičice godilo ravno tako, kakor bodem pripovedoval, za to ne zastavljam svoje besede; v tem dolgem časi se mnogokaj lahko v spominu malo izpremeni in dobode nekoliko drugačno obličje; a vedoma ne bodem govoril neresnice ali z drugimi besedami: pripovedoval bodem dogodbe, kakor se jih spominjam.
I.
Šavs, Joža Šavs (končni a v imenu Joža je bistven) to ni kaj lepo ime ne imenitno, a mož, kateri ga je nosil v svojem življenji, bil je ena
33°
izmed najljubeznjivejih, najbolj simpatičnih prikazni, kar mi jih je prišlo moje žive dni pred oči. Ne samo jaz, gotovo se ga vsak z veseljem spominja, kedor ga je poznal. Da bi bil on ke-daj kakega sovražnika imel, to se mi zdi čisto nemogoče. Ko bi priimek anima candida — jaz ne vem lepšega dati svojemu prijatelju •— ne bil že tako star, treba bi ga bilo iznajti nalašč za tega človeka; da, prava zlata duša je bil Joža Šavs.
Znanstvo moje z njim se je bilo začelo zgodaj, v Ljubljani. Ko sem tu še v normalko hodil, v tedanji tretji razred pod nepozabnim Ivanetičem — blag mu spomin! — stanoval sem na Poljanah, v stari hiši s številko 16, če se ne motim. To vam je bilo kaj neprijazno, prav nepriljudno poslopje; če ga ni več med živimi, nič škode! Soseda naša, hodnik smo imeli skupaj, bila je ženska srednjih let, kateri se je na obličji poznalo, da je bila nekdaj lepa; a to obličje bilo je zdaj nekako trdo, dejal bi asketično. Sploh vsa ženska ni imela nič priljudnega na sebi; jaz se ne spominjam, da bi bil kedaj slišal kako prijazno besedo iz njenih ust, pač pa osornih dovolj. Nosila se je kakor dekla, in kaj takega je bila pač tudi prej; tedaj, ko sem jo jaz poznal, imela je učence pri sebi, da jim je dajala stanovanje in hrano, kakor moja gospodinja, ki je pa bila mnogo bolj gosposka. Zraven pa je tudi po hišah hodila, ljudem pri delu pomagat.
Ta žena bila je Šavsova mati. Joža je bil takrat že v kaki šesti ali sedmi šoli, če ne še više. Bil je, lahko se reče, zal mladenič, precej visoke, krepke rasti, lepo rudečih lic in gostih, dolgih las. Edino nos mu je kazil obličje, tako da ga človek ni mogel lepega imenovati. Tega nosu je bilo malo premalo, in še to, kar ga je bilo, bilo je malo kvišku zavihano. Ali je sam čutil to napako, ali ne, tega še zdaj ne vem, gotovo pa je, da se je kaj moško nosil, glavo vedno po konci, in da je bil zmerom prav elegantno opravljen. Dobro se spominjam, kako je stari hodnik majal in tresel se pod njim vselej, kader je ponosno koračil čezenj. Ker sem gori o svojem znanstvu z njim govoril, moram reči, da je ta izraz za tisti čas kaj neprimeren. Tretjega normalnega razreda učenec znan se šesto-, sedmošolcem, to je ravno tako, kakor tista muha, ki je volu v plug vpreženemu na rog sedla ter širokoustno rekla: Orjemo.
Takrat mi to še ni bilo znano, pozneje sem še le zvedel. Joža je bil svoje matere edino veselje, edina ljubezen. Morda ni nikoli v svojem življenji poljubila svojega edinega otroka, nikoli ogovorila ga se sladkim imenom, kakor imajo zlasti gosposke matere navado; ali njena ljubezen do svojega sina je bila globoka in krepka; ljubila gaje molče, z nekako elementarno močjo. Njena ljubezen je bila tem večja, ker jo je hranila zaprto in zakleneno v svojem srci, morda
tudi zato, ker je bil njen sin — nezakonsko dete. Edina želja njena je bila, da bi bil njen Joža kedaj gospod, duhoven gospod. Blagovoljni bralec se morda spominja pesmi «Pri zibeli», natisneni v «Zvonu». Nezakonska mati v tisti pesmi je Savsova mati.
Čez dve leti sem bil zapustil tisto stanovanje in potem sem Šavsa čisto izgrešil, samo toliko sem slišal, da je bil res šel v semenišče, a da je kmalu zopet izstopil iz njega. Čez mnogo let potem sva se zopet sešla na Dunaji.
Bil je krasen, tih zimski večer. Polna luna je plavala po nebu med redkimi belimi oblaki, ko se je počasi pomikala dolga vrsta tihih ljudi iz Dunajskega mesta na pokopališče poleg južnega kolodvora. Bili so največ mladi ljudje, slovenski vseučiliščniki, kateri so spremljali svojega tovariša rojaka do zgodnjega groba. Kedör bi bil opazoval ta izprevod, kedör bi bil v obraz pogledal vsakemu deležniku, videl bi bil, da to ni kako navadno spremljanje, s kakoršnim ljudje, nekateri na pol prisiljeni, «zadnjo čast izkazujejo» svojemu znancu ali pa kakemu odličnemu možu. To so bili sami resni, žalujoči obrazi. Tu ni bilo čuti tistega šepetanja in pogovarjanja, ki se navadno opazuje ob enakih prilikah. Molče, zamišljen je stopal vsak zase, in čuti je bilo samo lahno škripanje zmrzlega snega pod nogami. In ko so nam ga bili položili v tiho jamo, ko je začela prst padati na deske njego-
vega zadnjega prebivališča, obstopili so pevci grob njegov in peli so kakor še nisem slišal ne prej ne pozneje nikdar. Kako milo, kako otožno so donele in razlegale se tja v tiho noč, kako so v naša srca sezale in v njih odmevale besede: «Put je danas dalek moj!» In luna je mirno se svojo bledo svetlobo obsevala žalujoče obraze. Navadno se pravi o taki priliki, da so solze igrale v vsakem očesu. Jaz nisem svojim tovarišem gledal v oči; ne morem torej reči, ali so bile res rosne vsem oči, to pa lahko trdim, da smo bili globoko gineni, kar je nas bilo. Ni čudo, tovariš, katerega so nam zakopali, bil je —Joža Šavs.
Po pogrebu smo ravno tako mirno in molče v vrsti vračali se v mesto. Kakor bi se bili prej zmenili, zavili smo vsi, ko smo prišli v mesto, v gostilno «pri konjiči», Pavlanski cerkvi nasproti. Vanjo je pokojni Joža navadno zahajal. Govorilo se je s konca malo, še to potihoma. S časom smo se ogreli in oživeli — kaj bi mladi človek vedno glavo pobešal, in našemu prijatelju se zdaj dobro godi! Začele so se napitnice pokojnemu v spomin, začelo se je petje in pele so se zgolj primerne pesmi, zlasti one, katere je pokojni sam najrajši prepeval: «Snoči pa je slan’ca pala», «Bom šel na planin’ce» in druge narodne. Vsa družba je bila ene misli, enega duha; reči se sme, da smo bili zbrani v njegovem duhu. Meni se je zdelo, kakor da bi po-
kojni gledal doli z jasne višave na nas ter se tiho veselil, da se ga vsi tako lepo spominjamo. Blagovoljni bralec se morda spominja pesmi:
Bratje, ko me zakopali V tujo bodete zemljö —
V ti pesmi je pesnik poskusil izraziti, kar smo vsi čutili ta nepozabni večer.
Kako in kedaj prav je bil Šavs prišel na Dunaj, ne vem povedati natanko. Če se ne motim, bival je, izstopivši iz semenišča, več let na Laškem za odgojitelja. Tam si je bil pač toliko prihranil, da je mogel na Dunaj. Poleg tega se je bil v tem času izuril v italijanskem in francoskem jeziku, kar mu je bilo pozneje na veliko korist. Dobival je namreč za tisti čas dobro plačevane ure, tako da se mu je navadno dobro godilo.
Služil je mnogo, a večine zaslužka ni užival sam. Ko je prejel plačilo, razdelil ga je vselej na dve polovici, eno je poslal svoji materi, drugo je prihranil sebi. A tudi ta ni bila vsa njegova. Sploh je tedaj vladala med dunajskimi Slovenci lepa vzajemnost, da so si pomagali med seboj v vsaki potrebi. Zlasti radodarne roke je bil Šavs; on že celo ni mogel nikomur kaj odreči, če je le sam kaj imel. Dobro se še spominjam, ko sva šla neki dan proti poludne po «Wollzeile^ z vseučilišča. Šavsa ogovori nek znanec, Nemec — jaz ga nisem poznal. Šavs
seže v žep in potegne iz njega šest desetic rekoč: To je moje premoženje, moje kosilo; vsak pol! Rekši poda mu tri desetice in gre mirno dalje z menoj.
Vesel je bil naš Joža vedno, v dobrih in slabih časih. Ponašal se je rad se svojo močjo, in res je bil nenavadno krepak. Bil je tudi te-lovadnik. kar takrat še ni bilo tako navadno kakor dandanes. V telovadbi je tudi poučeval, kar mu je precej množilo dohodke. In ponašal se je tudi, zlasti v veseli družbi pri vinu se svojim glasom. Pevci se dajo radi prositi, kujajo se radi kakor ženske in otroci, zlasti tenorji. Šavs je bil tudi tenor, a njega ni bilo nikoli treba prositi, da naj katero zapoje. Časi bi ga bil človek raji prosil, naj malo miruje. Glas njegov je bil krepak, a lep in prijeten ne tako, kakor se je zdel njemu samemu. Pel je najraji, kakor smo že rekli, narodne, «gorenjske», in pa arije iz italijanskih oper. Njegova: «La donna e mobile,» ki jo je res pel s pravim italijanskim «ognjem», zveni mi še zdaj po ušesih. V petji smo bili o tistem času malo razvajeni. Takega zbora niso menda Slovenci imeli ne prej ne pozneje na Dunaji. Dovolj, če rečem, da ga je vodil, in kako vodil! — sam Davorin Jenko. Bili so lepi časi! Naj rečem o tem petji še nekaj besed.
Razen glasovitega «moškega pevskega društva» ni bilo tačas pevskega zbora na Dunaji.
33Ö
Zdaj jih je kakor listja in trave. Tudi vseuči-liščniki so pri svojih shodih le bolj tulili. Slovenci edini srno imeli svoje petje, izbrane in lepo ubrane glasove; pevce, ki bi bili lahko stopili na vsak oder! Večina njih počiva v grobu. «■Vorbei! vorbei!» Sploh se sme reči, da — in z nekim otročjim veseljem in ponosom poudarjamo to tesnico —- da smo bili takrat Slovenci prvi med dijaki, dijaki «.par excellence» — me-minisse iuvat. Zlasti na «Landstrasse» ali Kostanjevici, kakor smo rekali, poznalo nas je vse, in sploh tudi rado imelo. Samo po noči smo bili nekaterim malo preživi in preglasni. Tudi policija nas je dobro poznala, a rada nas ravno ni imela, ker smo ji dajali mnogo opravka. Vendar napačnega se ni nič godilo. Takrat si je vsak pošten človek nekako v čast štel, ako je bil pri policiji v črno knjigo zapisan. Zdaj je tudi to drugače, in ta prememba ni slaba. Moji tovariši so se skoraj vsi lahko ponašali, da so bili enkrat ali večkrat malo priprti — hudega se nobenemu ni nič storilo ■— uradniki so bili pametni. Mene je bilo skoraj sram, da me ni bila še nikoli doletela ta čast.
Torej — Slovenci smo bili tedaj na glasu junaki. Zlasti zaradi petja so se nam radi pridruževali tuji gosti, samo da so smeli. Ne samo dijaki, bili so tudi umetniki. Najslavnejša Rahlova učenca: Eisenmenger und Griepenkerl, zdaj profesorja na tukajšnji slikarski akademiji, bila sta
naša vsakdanja gosta. Griepenkerl — nerodno ime, ki se slabo zlaga se samo osebo — pravi «plavolasi nemški mladenič», tam notri iz Olden-burga doma -—• govoril je z nami slovenski in pel je časi sam tenor, v pesmi: «Tebe kličejo solzice.» Spominjam se poleg drugih nekega Francoza v naši družbi; iz njegovih ust sem prvič slišal slavno «Marseillaiso».
Ta naš pevski zbor je tedanjemu imetniku gostilnice «pri konji» pripomogel do bogastva, kar mi je mož sam pozneje rekel. S konca je imel mož samo dve sobici odprti; ko so pa naši pevci tijä zašli, začelo je ljudstvo kar pritiskati, tako da je bil mož prav v zadregi s prostorom. Odprl je potem sobo za sobo in skoraj je imel eno največjih in najbolj obiskovanih gostilnic na Dunaji.
Toda vrnimo se k Šavsu. Če se ozrem v preteklost nazaj in začnem v duhu pregledavati vrsto svojih rojakov, kar jih je prišlo z menoj na Dunaj, koliko jih pogrešam, ki počivajo v preranem grobu! Nekaj jih tu v tuji zemlji leži, drugi so prinesli z Dunaja v svojo domovino smrtni kal. In skoraj vse jih je pograbila strahovita morilka, pljučna tuberkuloza, imenovana tudi «.morbus Viennensis» — dunajska bolezen. Dunajsko podnebje je videti posebno pogubonosno mojim rojakom. Jaz ne vem, ali se mi samo zdi tako, ali je res, da so mladi možje, katere nam je Dunaj umoril, bili skoraj
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.	22
najboljši, vsaj meni najljubši. Našteval jih je ne bodem. «Infandum, regina, iubes renovare dolorem!-» Tuberkuloza je zadavila tudi Šavsa. In vendar je bil Šavs močan in širokoprsen, kakor malo kedö. Človek bi bil mislil: s tem nič ne opravi to grozovito strašilo dunajskih prebivalcev.
Ne vem, kako je že bilo, da mi ni zadnje dni Šavs več časa prišel pred oči. Ko sva se zopet sešla, zapazil sem, da mož tako nekako čudno pokašljuje. Takrat še nisem vedel, kaj je to, zdaj vem. Ne dolgo potem prinese se mi novica, da je Šavs v bolnici -— umrl.
Bolelo me je, da ga še obiskati nisem mogel na smrtni postelji. Prepozno! Vendar umrl ni brez prijateljske druščine. Rojaki so ga pridno obiskovali, kakor sem pozneje zvedel; posebno eden je bil skoraj vedno pri njem. Ta, vesel človek, pripovedoval mi je, kaki so bili našega Šavsa zadnji trenotki. Vedno je trdil, da ga nič ne boli, samo malo slabega se čuti in mrazi ga. Le domov, le domov, k materi, tam se skoraj ozdravi! Prijatelj naj mu preskrbi vsega, česar treba za na pot — in potem hajdi proti domu! In res, ne dolgo potem smo ga spremljali proti domu, proti južni strani — ali do doma ni prišel, matere svoje ni videl, pozdravil je ni:
O zlata mati, sprimi vas Bog,
Na prsi stisnite sina. —
Oh tu je lep<5, tu konec nadlog,
Minila je vsa bolečina! -—
(Bolnik.1
2.
Kajetan Aumann! Morebiti se bode kedo mojih rojakov spominjal tega čudnega moža. Ta in oni poreče: O, jaz sem ga dobro poznal, in na misel mu pride ta ali ona burka, ki je v zvezi z njegovim imenom. Jaz pa mu pravim: Nič ga nisi poznal, prijatelj! Kar si poznal ti, to je bila sama lupina, do jedra mu nisi nikoli prišel. Ne ti ne drug nihče, kar jih zdaj živi, razen mene. Jaz sem ga poznal, meni se je bil razodel, dal mi je pogledati v globočino svojega srca, in tu na dnu so se lesketali vsemu svetu nevidni dragi biseri.
Imenoval sem Aumanna čudnega človeka; to mi bode pritegnil vsak, kedör ga je poznal. Vse njegovo dejanje in vedenje, njegovo mišljenje in govorjenje bilo je čisto nenavadno, časi tudi nekoliko posiljeno nenavadno, izvirno. Aumann je skoraj vedno nekako komedijo igral; tako da bi bil lahko v svojem zadnjem trenotku rekel z glasovitim Rabelais-jem: « Tire z le ri-deau, la farce est jouee*. Rodil se je in svoja mlada leta je preživel v Ljubljani, v slavnozna-nem, izvirno krepkem Krakovem. Krakovo je bilo nekdaj Ljubljančanu to, kar Dunajčanu
34°
Lerchenfeld. Kako je sedaj, ne vem. Kronika tega debelo zarobljenega predmestja bode gotovo še vedela mnogo pripovedovati o Auman-novih burkah. In tudi kronika gimnazije ljubljanske, ustna kronika, ne tista, ki jo vsako leto ravnatelji svetu podajejo v šolskem «programu». Povejmo eno ali dve za zgled in poskušnjo. Ko jim je bil, menda v sedmem razredu, pokojni genijalni profesor Petruzzi dal za nemško nalogo «Popis zime», prinesel mu je Aumann originalno izdelano, ki jo je potem Petruzzi svojim učencem bral z veliko emfazo. Bila je pa naloga taka: i. stran: Der Winter! 2. stran: Der Winter!! 3.stran:Ja, der Winter!!! — Petruzzi menda potem ni sedmošolcem nikdar več dajal enakih nalog.
Ko je bil nekdaj pri prof. Melcerji iz zgodovine poklican (priden učenec ni bil), korači počasi iz klopi, kakor je bil vajen. Melcer mu zastavi vprašanje, menda iz sedemletne vojske. Aumann potegne uro iz žepa, ter začne preudarjati. Ko ga profesor vpraša, kaj to pomeni, odgovori mu Aumann, da mora vedeti, koliko ima še časa (bilo je že protu konci ure), da bode vedel, s kako obširnostjo naj odgovori na vprašanje. Potem stopi k «tabli», vzame kredo ter začne se strašnim patosom črtati po tabli in razlagati, kje in kako so stali v bitvi ti in ti polki, —in vname se boj, kanoni grme, da se zemlja trese, skratka: učitelj in učenci so do-
bili sijajen popis neke bitve v pravem Shake-spearjevem duhu. Ko je boj najbolj razsajal, pozvoni, in Aumann je bil rešen!
Se eno! Kako je učil šolskega služabnika «manere».
Proti koncu osmega razreda se Aumannu ni več ljubilo hoditi v šolo. Ostal je torej doma. Ko ga ni bilo več časa v šolo, pošlje ravnatelj slugo (težko, da bi bil še med živimi) k Aumannu, zakaj ga ni v šolo, ako ne pride itd. Bilo je ob devetih zjutraj; Aumann je bil še v postelji, ko stopi sluga meni nič, tebi nič v njegovo sobo: «Gospod ravnatelj». . . — ««Marš ven!»» zagrmi Aumann se svojim strašnim basom nad njim; ««predno se pride h komu na stanovanje, potrka se na vrata.»» Sluga se ponižno obrne in gre. Zdaj potrka. «Prosto!» — ««Gospod ravnatelj»». . . — «Marš ven! ko se stopi v sobo, pozdravi se najprej». Sluga se zopet zasuče in otide. Zdaj potrka in vstopivši pozdravi: «Dobro jutro.» — ««Tako je prav! dobro jutro! Zdaj izmolite svojo molitvico!»» — «Gospod ravnatelj». . . itd. — ««Ze prav, hodite z Bogom!»» —
Dober človek je bil Aumann, a pod nosom si ni dal brbati; gorje mu, kedor se ga je lotil z besedo, če ni bil ravno pri volji!
Vse je bilo rado v njegovi druščini; ker on in dolg čas nista nikoli bivala skupaj; a prijateljev ni mnogo imel zaradi svojega neusmi-
Ijenega sarkazma. Z njim ni bilo dobro češnje zobati, če nisi hotel, da bi ti letele kosti v obraz.
A taka je bila le njegova vnanjost, ka-koršno je svetu kazal. Srce njegovo je bilo mehko in plemenito, da jih je malo tacih na svetu.
«Post tot discrimina rerum» prišel je na Dunaj v tedanji «Josephinum». Midva sva se kmalu seznanila. S prva sva se videla samo v družbi, pozneje sva se sama shajala, na mojem domu ali pa v kavarni. Govorila in sanjarila sva do pozne noči. Spoznala sva, da sva si sorodna po duhu, samo da je bil on starčji, zre-leji, bil je več izkusil. Nek večer, ko sva bila posebno gorka in «odpeta», obrne se proti meni, stisne mi roko, nasmehne se mi tako nekako čudno milo ter mi reče z globokim čutom: «Tudi ti?!»
Tako nespameten nisem, da bi pravil, ka-košni so bili najini pogovori; naša sedanja mladina, tako trezna, tako praktična, vihala bi prevzetno nos o takih otročjih sanjarijah. Ideali se izpreminjajo s časom, in tako je menda prav! To pa vendar smem reči, da je Aumann poznal in umel svojega Shakespearja, kakor ga ni sam Gervninus, ki je spisal nekaj debelih učenih knjig o njem. Kar sem jaz takrat samo čutil in slutil, to je on pripovedoval z jasno besedo. Kolikokrat sem si mislil: Zakaj ta človek ne piše! Bog ve, kaj se je zgodilo z njegovo ostalino ?
Len je bil res Aumann, pisati se mu ni ljubilo — tudi v tem sva si bila podobna — vendar ne morem prav verjeti, da bi ne bil nikoli nič vrgel na papir. Saj ima najpametnejši človek časi svoje slabe ure. Zlasti rad bi vedel, kaj je z njegovo tragedijo «Brutus»; govoril je o nji, kakor da bi bila gotova; samo da ne vem, ali samo v glavi ali tudi na papirji. Kar mi je časi pripovedoval iz nje, bilo je kar naravnost genijalno. Da, genijalen človek je bil Aumann, da jaz ne vem, s kom naj bi ga primerjal. Imel sem v življenji prilike dovolj govoriti z duhovitimi možmi in ženami, ali toliko genijalnosti, toliko globokoumja nisem našel pri nikomur. In toliko prave zgovornosti in toliko poezije! Ko je pravil, kako se je ločil od svoje sestre — bila je, če se ne motim, ena izmed prvih do-morodkinj v Ljubljani — to ga je bilo treba slišati, ali slišal sem ga samo jaz! —
Cez nekaj let pride mi vest na Dunaj, da je Aumann na Laškem, kjer je bival za vojaškega zdravnika — Benečansko je bilo takrat še avstrijsko — poleg Verone utonil v reki Adiži! To pa je bilo tako. Sel je zvečer z nekim tovarišem svojim iz neke gostilne blizu Verone v mesto domov. Pot je držal tik reke. Kar reče Aumann svojemu tovarišu: Veš kaj? jaz bom skočil tu le notri v vodo ; videl bom, ali me boš rešil, ali ne! Komaj je to izgovoril, ko skoči v vodo, opravljen, kakor je bil; tovariš
pa za njim! Aumann se potopi in ni ga več na površje! Tovariš pa obvisi ob nekem grmu ali korenini, ki je molela v vodo, in se reši na suho. Tako mi je pripovedoval Aumannov konec mož, ki je rekel, da ga je zvedel iz ust ravno tega tovariša. Tudi to se bode mnogokomu čudno zdelo; ali pomisli naj, da je bil, kakor sem že rekel, ves Aumann čuden človek. Jaz nikakor ne dvojim, da je bilo vse res tako. Ugibalo se je, iz kakega namena je mož to storil. Tudi na Dunaji, ko so zvedeli za njegovo smrt. Obveljalo je, kolikor vem, mnenje, da je hotel Aumann izkušati svojega tovariša, svojega prijatelja, češ, kako daleč seza prijateljstvo njegovo. Jaz sem prepričan in preverjen, da ta motiv ni pravi. Vendar, kako si tolmačim njegovo smrt, tega ne povem. Razdražiti bi utegnil kakega tistih čudnih svetnikov, ki tako radi kamenje lučajo na svojega bližnjega in tako radi človeku podtikajo hudobne namene. Saj se mi bode še tako skoraj gotovo očitalo, da zagovarjam lene učence, nemarnike, bogotajce in kaj vem še kaj! A jaz ne zagovarjam in ne tožim, jaz samo poročam. Tudi si ne morem misliti, kako bi mogel kolikaj zdrave pameti človek slab nauk posneti si iz tega; menda ravno narobe! In pa tudi to menim, da blag a nesrečen človek — in Aumann je bil v obili meri oboje — vreden je milovanja, ne preklinjanja in pa vreden je blagega spomina! Mogoče,
da jaz Aumanna previsoko stavim; mlado, neizkušeno oko mnogo drugače vidi. Mogoče, da bi zdaj sam Aumanna drugače sodil, ko bi ga imel živega pred očmi — kakor ga imam tolikokrat v nočnih sanjah. Vendar če pomislim, kako prav sem že takrat sodil mnogo mož, v katere so moji vrstniki kakor v svetle zvezde gledali takrat, obhaja me taka misel, da bi moje mnenje o Aumannu vendar ne utegnilo biti tako napačno. A še eno, da pokažem vso svojo vestnost. Bronaste podobe, ki stoje več let v dežji in vetru pod milim nebom, pokrijejo se s časom z neko tenko skorjico, ali kako bi dejal —- umetniki ji pravijo «patina» — ki daje podobi neko posebno, čestito lepoto. Tako se je menda tudi meni v spominu godilo z Aumannovo podobo.
3-
Jenko tudi ni kaj posebno imenitno ime. Pri nas je navadno, skoraj kakor pri Nemcih Mayer ali Müller. V kulturni zgodovini slovenski, kolikor je imamo dozdaj, je to ime na dobrem glasu. Dva Jenka se odlikujeta v nji, kakor je znano vsakemu kolikaj izobraženemu Slovencu : Simon pesnik in Davorin skladatelj. Po velikem delu Evrope razširjeni «Naprej» združuje njijini imeni. Izpregovorimo najprej nekoliko besed o Davorinu! Ko bi človek vprašal mater njegovo, kje biva zdaj njen sin Davorin, lahko
3+6
mogoče, da bi mu odgovorila: Jaz nimam nobenega sina Davorina; če pa menite morebiti Martina, Martin moj živi tam doli «na Turškem», v Belem gradu. In ko bi jo dalje vprašal, kaj ga je zaneslo tako daleč doli v tujo deželo, odgovorila bi mu pač, da ni tu, v svoji domovini, kruha našel. In ta odgovor bi bil tudi resničen. Tu bode kedo pričakoval, da začnem tožiti o nehvaležni domovini, ki ne zna ceniti svojih odličnih sinov, ki jih sili kruha iskati po tujih deželah; da nevredni ljudje zasedajo njih mesta i. t. d. A tega se ni bati. Nekaj takega sem že nekedaj rekel o Davorinu Jenku. Skoda vsake besede! Tudi bi menda Davorin, ko bi ga sedaj domov vabit prišla slovenska deputacija, odgovoril možem, da naj gredo v božjem imeni, odkodar so prišli. On je našel mesto, če tudi na turški meji, kjer ga ljudje čislajo, kakor je vreden. Pri malokom se je tako, kakor pri Davorinu Jenku, pokazala resničnost pregovora: *Ncmo propheta in patria.» Meni je dovolj, da je našel naš odlični rojak zasluženo priznanje, če tudi na tujem. Lepo je pa to pri D. Jenku in vse hvale vredno, da redka čednost je to, da se ni izneveril svoji domovini, dasi ga je, mačeha ne mati, po svetu poslala.
To samo mimogrede Hotel sem še to omeniti. Nekateri se pri nas posmehujejo takim imenom, kakoršno je Davorin, menijo namreč v svoji pošteni slovenski modrosti, da Martin naj
ostane Martin po starem pregovoru: «Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba.» Zdaj se pa zgodi časi. da gre v Zagreb Martin, a vrne se iz Zagreba Davorin. Jaz sem tudi za poštenost, in nimam rad, če se človek pači, zlasti moški. Ali kakor vsako pravilo, tako bi smelo imeti tudi to svoje izime. Bodi si ime Davorin pravilno narejeno po Martinu ali ne, jaz moram naravnost reči, da se mi mnogo bolj prijetno in — kako bi rekel — gosposko ali plemenito glasi, nego naš Martin, zlasti ako ga naglašamo Martin. Tudi o ti stvari sem že nekje govoril, in veseli me, da se moji rojaki bolj in bolj sprijaznjujejo z mojim mnenjem, in da zdaj pri nas vsaj narodni možje tu pa tam že dajejo svojim otrokom lepa slovanska imena.
Recimo torej nekaj besed o našem Davorinu , tistem, ki tako lepe pesmi sklada, ne onem, ki tako neutrudno staro zgodovinsko navlako premetava. Kakor navadno naši umetniki, tako je tudi Davorin Jenko s konca bil samouk. Beseda samouk se mojemu ušesu tako nekako prijetno glasi, kakor drugim slava! ali živio! Ne samo zato, ker je tako krepko sestavljena in brez končnice narejena •—■ kar je tudi nekaj vredno — jaz sem je sosebno zato tako vesel, ker nima, kolikor je meni znano, nobeden drug narod, razen naš, svoje besede za grško auto-didaktos, ki se bere že v Odiseji. In ta beseda ni morebiti, kakor bi kedö sodil, umetno zveri-
3+8
žena in skovana — v prostem narodu se je rodila sama od sebe. Zakaj ? zato ker nima menda nobeden narod primeroma toliko samoukov, kolikor jih je pri nas. In to nam gotovo ni v nečast, kar jaz, zlasti Nemcem nasproti, rad poudarjam. Moj Bog, v svoji rodoljubni zadregi si človek pomaga, kakor si more!
Jaz sem mnogo občeval z Davorinom Jenkom, in videl sem, kako korenito izobražen je on v svoji umetnosti. Vse te znanosti si je nabral se svojo pridnostjo; učil se je, kjer je le priliko imel. Da mu je v tem Dunaj mnogo koristil, umeje se samo ob sebi, pozneje je šel tudi v Prago, muzikalno mesto «.par excellence», učit se sosebno orkestracije. A to ni v prvi vrsti tisto, kar ga, po moji sodbi, odlikuje med vsemi našimi skladatelji, katerih imamo primeroma precej obilo. Vsakemu svojo čast, ali Davorin Jenko je vendar le prvi, za njim nekoliko presledka, in potem naj se vrste drugi, kakor komu drago. Jenko je z vso svojo dušo umetnik, njemu umetnost ni igrača; on tako rekoč misli v glasovih. Misli, pravim, Jenko ima res misli, svoje misli in ideje; on je izviren. Njegovi glasbeni proizvodi niso to, kar imenuje Nemec prav dobro «Kapellmeister-Musik». In poleg tega nam kaže njegova skladba tudi na-rodno-slovanski značaj. On je, če ne edini, gotovo najboljši skladatelj slovenski, kateri ima vse potrebne zmožnosti in lastnosti, da bi ustva-
ril svojim rojakom izvirno narodno opero. In pa še nekaj jaz prav rad poudarjam, govoreč o Jenku. Navadni skladatelji, kakor tudi pesniki — in takih je povsod največ, tudi pri nas — so kakor rokodelci, kateri delajo dela, katera in kakor se jim naroče. Ta voljnost in postrež-nost je tudi vse hvale vredna; kje bi drugače dobivali ubogi Slovenci potrebnih «slavospevov» za svoje slovesnosti in svečanosti, s katerimi nismo preskopi! Jenko je imel v tem oziru svoje muhe. Njega nisi tako z lahka pripravil, ne z novci, ne s prijazno besedo, da bi ti zložil to ali ono pesem do tega ali tega časa.
«Nezakonska mati!» Komu ne ogreje srca ta nebeška pesem, samo če ima srce! Jaz sem vedno želel, da naj bi se našel skladatelj, ki bi tej pesmi iz globočine svojega srca ustvaril primerno melodijo. Znana mi je. bila res Maškova kompozicija, ki jo še zdaj z veseljem poslušam, ako se dobro poje. Ali jaz sem si to pesem mislil čisto drugačno; bila bi naj, da samo eno omenim, nekako tistega značaja, kakoršne so «pesmi pri zibeli». Nemci vedo, kaj je to. Ko sem spoznal Davorina, mislil sem si takoj: Ta bi bil moj mož. Razodenem mu torej svojo željo, razložim mu, kolikor se to more, kako meroma si stvar mislim; prigovarjam mu, naj poskusi. Mož me gleda, a nič ne reče. Bil je pa, to se mi potrebno zdi, da omenim, z menoj v takem razmerji, da bi mi bil gotovo z veseljem izkazal
35°
kako prijaznost. Več časa ni bilo govora o iz-proženi misli. Menil sem, da mož skrivaj dela, in da me skoraj prijetno iznenadi z gotovo skladbo. Zastonj sem čakal. Slednjič ga vendar le prijazno podrezam. Odgovori mi, da ne more. — Zakaj ne? Ali vam pesem ni po volji? ali ne čutite vse njene lepote? — O kako bi je ne čutil, odgovori mi gorko, ves poln sem je. Dolgo časa že, ne še le odkar ste mi vi rekli, gojim jo v svojem srci, a godna le še noče biti. Tako mi je odgovoril, če tudi ne prav s temi besedami. Jaz sem ga razumel in nisem ga dalje nadlegoval. Tako ravna vsak pravi umetnik.
Nekaj takega sem samo še enkrat potem izkusil. Slišal sem nekdaj pesem «Oblaček» mladega, takrat še malo znanega skladatelja Kocijančiča — zdaj tudi že leži v hladni zemlji. Skladba mi je bila po volji, nenavadno po volji. Duh pesmi je bil umetnik čudovito pogodil. Mislil sem si: Ta je tudi eden. Seznanil sem se z njim in videl, da je mladenič nenavadno darovit, poln navdušenja za svojo umetnost. V tistem času se je skladala moja «Kantata» , na Preširnovem domu — to ime so ji zdeli, naj ji zastran mene ostane — tudi jaz sem storil enkrat greh, katerega sem ravnokar očital drugim. Ali prijeli so me bili tako, da se jim nisem mogel odkri-žati. Ko sem videl, da ima Kocijančič v sebi tisti dar božji, katerega si človek ne more pridobiti z vsem trudom, a potreben je neizogibno
— 351 —
za vsak pravi umotvor, hotel sem poskusiti z njim. Izročim mu svojo pesem, bere naj jo in potem naj poskusi, če mu je pesem po volji. Mož jo bere in bere, potem delj časa molči. Naposled z glavo odmaje, da ne. Zakaj ne ? ali vam pesem ne ugaja! O tega ne, ali ta pesem, kakor je kratka, je cela simfonija; in kaj takega se jaz ne upam. Prigovarjam mu — saj med nama ostane, naj le poskusi. Vse zastonj; mož se ne da nikakor omečiti. Jaz pa sem si mislil: Prav tako, mladenič, iz tebe bo že kaj: ti veš, kaj je umetnost, in imaš sveti strah pred njo. — Zal, da se moje upanje ni uresničilo; siromaštvo je zatrlo, zadušilo mlado moč, ki je toliko lepega obetala svoji domovini.
Zanimati bi koga utegnilo, kako je postal slavni «Naprej». Povedati hočem, kar je meni znano o tem. Prva misel se je rodila v Davorinovi glavi. To misel razodene svojemu prijatelju Simonu; prigovarja mu, naj mu zloži pesem tako in tako. To je bilo Simonu iz srca govorjeno, z veseljem in navdušenjem se poprime dela. Pesem precej prvikrat ni imela take podobe, kakoršne je potreboval skladatelj. Posvetävala sta se, delala in prenarejala sta skupaj, dokler ni bila stvar dovršena tako, da sta bila sama z njo zadovoljna kakor pozneje vse občinstvo — Tu so moji «spomini», komaj začeti, pri kraji. Ko bi vedel, da poreče blagovoljni bralec: Skoda! utegnil bi jih pozneje kedaj nadaljevati. Za zdaj pa: z Bogom!
—-s—j»—s-—

„Zgodnji Danici“.
iVaj je lepo, tega nas uči estetika. Tu pa moram, predno grem dalje, očitno spoznati, da mi ni nikoli hotelo v glavo in še zdaj mi noče, kako se more govoriti o poganskem in kristijan-skem znanstvi, o katoliški astronomiji, prote-stanški geografiji, o judovski matematiki i. t. d.; vedno se mi je zdelo in še se mi zdi, da kakor je le ena resnica, tako je tudi le eno znanstvo, katero je išče, po svojih lastnih zakonih in pravilih, ne glede na desno, ne na Ičvo; in da, kedor hoče govoriti o znanstvu, mora se najprej seznaniti z njim. — Tako tudi ne umčm, kako se more govoriti -(kakor govori gosp. K.) o kristijanski estetiki. Ni me sram izpovedati se svoje nevednosti, da mi je dozdaj popolnem neznan mož, kateri je sezidal estetično sistemo na čisto kristijanski podlogi; če ga pozna gosp.K. pove naj mi ga, in, to ni ironija, z veseljem bodem bral njegovo delo in učil se iz njega. Do zdaj pa moram še misliti, da tudi estetika,
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.
23
kakor druga znanstva, je čisto brez verskega značaja. Umetnost sama na sebi, kakor lepota, ni ne poganska ne kristijanska, ampak le človeška (govorč sicer lepoznanci o kristijanski, ali cerkveni umetnosti, a ravno tako, kakor o grški, nemški). Ves svet ve, koliko je storilo ravno kristijanstvo za umetnost, zato pa vendar ne bode dejalo: L’art ćest moi! Umetnost sem jaz. Kar je v resnici «lepega», godi enako kristijanu in poganu. Posvečenemu hramu večne lepote bližajo se z enakim «svetim strahom» z «golo glavo», kristijan in pogan, katoličan in luteran, izradit in mohamedan. Pustite jih, ne delajte zdražbe med njimi, pozabijo naj vsaj tukaj za trenotek svoje nesrečne razprtije, čutijo naj, da so si bratje! — —
Tako vsaj je mislil do sedaj ves v resnici omikani svet. Tako so mislili tudi možje, kateri vsaj ne bodo brez veljavnosti gospodu K. — lepoumni papeži in drugi cerkveni prvaki. Izkopavali, skupavali in shranjevali so v veličastnih palačah ter svetu kazali lepe starogrške in rimske kipe, ne glede, ali so nagi, ali oblečeni. Božje in lastne hrame so dajali lepšati največjim slikarjem s krasnimi podobami, ne glede, ali so nage, ali oblečene, ali so vzete iz kristijanske legende, ali pa iz poganske mitologije. To je gotovo: ko bi bili mislili ti možje, katere šteje hvaležni svet med prve mecenate umetnosti, tako kakor misli gosp. K., kolika izguba bi bila
to za umetnost, za splošno izobraženje! Lepe podobe, lepega umotvora, kakor lepe narave sme se človek veseliti brez vse stranske misli. Praša pa se: Kaj je prav za prav «lepo»? Veliko vprašanje, težak odgovori Koliko je moral človek preiskati in premisliti, prebrati in pretehtati, — pa še si ne upa reči naravnost, na kratko: To le je «lepo»! — «Lepo je, kar se strinja z božjo idejo», pravi gosp. K. — Tega nam morda vendar noče podajati gosp. K. za definicijo «lepega». Ravno tako bi se dejalo lahko: Dobro, pravično, resnično i. t. d. je to, kar se strinja z božjo idejo. S tem, da je definicija pobožna, ni še dobra. Definicija mora biti resnična, vseobsežna. Ne vtikajmo vendar Boga v vsako reč; imejmo več spoštovanja do najvišjega bitja; saj nam prepoveduje še zapoved le imenovati ga nepotrebno. Ne rabimo ga kakor ščit v znanstvenih bojih, češ, če hoče mahniti po nas, pa mahne po Bogu, tedaj pa zakričimo: Po Bogu je mahnil, kamenajte ga! Kaj je lepo, tega ne bodeva dognala ne gospod K. ne jaz; za zdaj se bode že še treba ravnati po tem, kar za pravo spoznava ves v resnici izobraženi svet. A morda delam krivico gosp. K., morda hoče s temi besedami samo reči, da umetnost ne sme nasprotovati moralnosti, čednosti. Če gospod nasprotnik tako ume te besede, smem reči, da se popolnem zlagam z njim. A še več: jaz trdim, da prava umetnost
23*
še ne more biti nemoralna, prava lepota je sama na sebi moralna. Ne morem si misliti lepote brez harmonije, saj je lepota ravno neka harmonija v najvišjem pomenu. Nemoralnost pa je sama na sebi razpor, nemir, večna disharmonija. ■— Kedo bi ne bil že sam tega skusil? Ko si videl lepo podobo, ko si slišal lepo pesem, ko si bral lepo dramo — ali se ti niso ugladili valovi strasti, želja in hrepenenja; ali ti ni bilo umirjeno, nekako čudno ubrano srce? In nasproti ! Omenjam tu le sloveče Makartove podobe: «Kuga v Florenciji ali pa sedem naglavnih grehov»; s kako genijalnostjo je bila slikana ta podoba! Ali -— ko si jo gledal, in se ji čudil, in se je nagledal — «glava te je bolela po slabi tovarišiji». Zakaj? — Podoba je bila genijalna, a — nemoralna, in za to, naj se reče, kar se hoče, ne lepa! Toda nazaj!
Moje načelo je, kakor trdi gosp. K. nasproti, to: «Lepo je vse, kar odgovarja ideji, katero kedo o kakošni stvari ima.» To bi bilo res čudno načelo; recimo naravnost: smešno načelo! To je: Meni je «lepo» vse, kar odgovarja ideji, katero imam o kaki stvari! Zakaj pa se držim tega smešnega načela? Cujmo dalje: «In ker je dandanašnji vek materijalen (da ne rečemo panteističen), mora tudi poltnost v lepi obliki svojo pravico imeti.» — Mi torej pridigujemo poltnost (čestitim bralkam, ki ne bodo vedele, kaj je poltnost, pravimo le toliko, da je poltnost
'L*
grda beseda za grdo stvar, kakor nečistost, nesramnost, poželjivost i. t. d.). A tega ne trdi samo gosp. K., to nam tudi dokazuje iz «Zvona» samega. Čujmo! «Pesem ,Lovska' bila bi krasna, ko bi, posebno v zadnji strofi, poltnosti se ne cedila!» — Po lepi besedi Goethejevi: Ce hočeš vedeti, kaj se spodobi, — poprašaj plemenite le žene — prašarn čestite bralke, gotovo poštene, sramežljive žene in dekleta, pa prav zares jih prašarn, — saj meni gospod K. ne bode prepuščal sodbe o spodobnosti — povedo naj same sebi in, če jih je volja, tudi meni: Ali je res kaj nespodobnega, nesramnega, nepoštenega v ti pesmi? Ali je res kaj takega v nji, kar bi žalilo njihovo sramežljivost; ali bi se res sramovale, in to je najbolje znamenje, v pošteni družbi očitno povedati, da so brale to pesem?
—	Govore naj, podvržem se njihovi sodbi! -—
—	Drugi dokaz! «Pesem ,V solzni dolini', po obliki izvrstna, se vendar čednemu človeku ni-kedar prikupila ne bo, ker zapeljana mati posebno v četrti strofi prav pohujšljivo javka v tem, ko bi se bila uboga zakonska vdova vsakemu blagemu srcu s to srčnostjo prikupila, (meni nerazumljivo)! — Kaj je lepše, čednost poveličevati, ali pa ji s poveličanimi nasledki greha v oči biti? In kaj hoče celo zadnja strofa, v kateri zapeljana mati z .zlatim sinkom' govori: ,V zlatem plašči boš opravljal — pred oltarjem sveti dar?' — Sveta cerkev čez vse
visoko cene devištvo in svetost zakonske zveze, je postavila nezakonskim zadržek, da se ne pride tako meni in tebi nič v zlatem plašči pred oltar. Ali ne moti ta misel, ki si je olikan človek iz glave izbiti ne more, vsega vtisa, ki ga je pesnik tu namerjaval?» — Tako govori od besede do besede gospod K. o pesmi «Pri zibeli»!
Svojim očem sem komaj verjel, ko sem bral te besede, in pač se ne motim, če mislim, da se bode enako godilo marsikomu izmed čestitih bralcev. Iz začetka nisem mislil ničesar na to to odgovoriti; a da se ne bode mislilo: Qui tacet, consentire videtur, moram, dasi res s težkim srcem, nekoliko izpregovoriti. Prosim pa č. bralce, predno bero naslednje vrstice, prebero naj še enkrat imenovano pesem, kaj se jim zdi ?
Ta pesem torej poveličuje nasledke greha, ta pesem torej bije čednosti (tukaj sramežljivosti, čistosti v oči!) Da se mi bode kaj tacega očitalo, tega bi pač ne bil mislil nikedar! Zopet stari svet pesniku: Ne prepevaj tega, prepevaj to! — Slab pesnik, kateri ne ve, kaj naj poje! Kakor bi bilo pesništvo kako rokodelstvo! — Poveličuj v pesmi čednost (tukaj devištvo)! — Devištvo je gotovo lepa, visoka, čista reč. A je tudi nežna, občutljiva reč; kakor vijolica cvete in diši najbolje na skrivnem, na tihem. Zena, pravijo, je tista najbolja, o kateri se najmanje govori; tako je tudi ta čednost. Zdravje je gotovo bolje, nego vse bolezni na sveti! Ne ope-
vaj torej, pesnik, ubozega bolnika; poreče se ti : Ne poveličuj bolezni, poveličuj zdravje!
Pesmi: ,V solzni dolini' imajo namen, kazati nam v posameznih podobah, koliko je bridkega trpljenja na sveti, in s tem nagibati človeka k sočutju, k bratovski ljubezni, k pravi kri-stijanski ljubezni. To so gotovo že razumeli i bralci in posneli iz prve pesmi: ,Pri zibeli.' Ta pesem nam kaže, dobro ali slabo, to se mora prepuščati bralcu — žalostno dogodbo, ki se ponavlja, žal! sto in stokrat v življenji (ali jo moremo tajiti ?), da brezsrčen razuzdanec zapelje neizkušeno, nedolžno dekle, ki vrjame njegovim sladkim, priliznenim besedam. Ko jo je zapeljal, pogubil, pa noče vedeti več zanjo 1 — In pred oči staviti to večno tragedijo — to je pohuj-šljivo, zapeljivo, s tem se poveličujejo nasledki greha, s tem se v oči bije čednosti!! Prašam tebe, nepopačeno dekle, ali te res mika, ko si brala to pesem, da greš in se daš zapeljati?. . . Prašam tebe, pošteni mladenič, ali te res mika. ko si bral to pesem, da greš zapeljat nedolžno dekle?... Ali vama ne bode pretresla malo ta pesem srca? — Ali ni ta pesem moralna? da! moralna! — A še ni dovolj! — Mati, recimo: grešnica Magdalena, se je ostro pokorila in še se bode pokorila svoje žive dni brez javkanja za svojo pregreho; njeno edino tolažilo — kedo ima tako srce, da bi ji ga ne privoščil? — najslajša želja njena, ki jo goji na tihem v srci, je ta: da bode
Збо
njeno đete, njen ,zlati sinek', kedaj .gospod'! — Velik, bogat, mogočen gospod, da bode živela na stare dni v bogastvu? — Ne! da bode duhoven, prost duhoven na kmetih! O ko bi ga videla enkrat pred oltarjem! — In če ga tudi ne bode videla več — saj se je bode spominjal v molitvi in neskončno vsmiljeni je ne bode zavrgel! — Prazne sanje! Uboga mati! Tvoj «zlati sinek» ne bode nikedar stal ,v zlatem plašči pred oltarjem' — tvoj sin je — neza-konsk otrok! — Ne morem povedati, kako so me v srce sunile tiste besede! Res, čul sem sam nekaj enakega -— a verjeti nisem mogel. Tak nesrečen otrok ima torej dva izvirna ali podedovana greha; kaj more otrok za grehe svojih roditeljev ? Res je, da mora pred svetom trpeti zanje, a mislil sem, da bode ravno cerkev vzela ubogo, zapuščeno siroto pod svoj materini plašč. Motili smo se! Nič več! Nam ne gre govoriti o tem, podvržemo se — ali ta nauk je — trd!
Če se postavimo na gosp. K-ovo stališče v estetiki, potem se ne sme pisati nobena tragedija! Kaj bode potem z literaturo, kaj z umetnostjo vsega sveta? Težko je molčati človeku pri ti misli — a molčal bodem, iz ust naj mi ne pride grenka, morda razžaljiva beseda, saj sem prepričan, in to kaže, tudi njegov spis, da je gospod K-u samo za načelo, kakor meni; da ima pri vsem le blag namen, kakor jaz, da ga pa misli doseči po drugi poti, nego jaz.
Najhuji udarci gospoda K. pa lete na ubo-zega ,Zorina*. — «Njega zamore res umeti le kak ,samarijan‘, čigar veroizpovedanje je čudna zmes iz paganizma in židovstva, pa brez .prerokov in preroških obečanj kristijanske blago-vestk» — Da, še enkrat rečem, «Zorin» ni pisan ne za farizeja, ne za levita, njega bode umel le — Samarijan. — Od kedaj pa je .Samarijan* grd priimek, katerega bi se moral človek sramovati? ■— Kaj pa je Samarijan vsemu omika-kanemu svetu? Kaj ga loči od brezsrčnega .duhovna* in .levita'? On je imel srce; srce tudi za nesrečnega brata, ki je bil druzega rodu, druge vere. Zveličar ga nam stavi v zgled prave bratovske — kristijanske ljubezni. Kedo cenjenih bralcev se bode sramoval tega imena?
Ne more mi biti tukaj namen govoriti o svojem delu v lepoznanskem zmislu; krepko pa in resno moram odgovoriti gospodu K. na nekatere reči, ki se ne tičejo umetniškega, nego moralnega načela.
Kaj je .Zorin* ? Gospod K. nam daje o njem čudno definicijo. Meni se zdi, da ni treba toliko učenih besedi, ne verjamem, da bi se Zorin sam spoznal v ti podobi. Zorin je, če se ne motim, človek, nič druzega, človek sam na sebi. Ali nam ne sme pisatelj kazati tudi enkrat človeka, rekel bi, golega; ali mu mora v roke dajati rojstven in domovinski list in pričalo, da so mu stavljene koze. Jaz ne zagovarjam nikakor Zo-
Зб2
rina, svetoval bi mu sam, naj se toliko ne peča za druzih skrbi in bolečine; pa zdaj je že pač prepozno. Ne zdi se mi prav pameten človek; da je pa hudoben, tega mu nihče ne more očitati — in tisti, ki nam je postavil usmiljenega Samarijana za zgled, tisti, ki je dejal: Kedör pa izmed vas se čuti čistega, pobere naj prvi kamen — gleda bolj na srce, nego na rojstven list. Sicer pa naj se potolaži, kedor se pohujšuje nad tem Samarijanom, pisatelj mu ne privošči dobrega konca; zato se mu ne more podtikati, da vabi bralca, naj posnema Zorina.
Ker ima gospod K. enkrat tako misel o Zorinu, ni čudo, da vidi potem vse v napačni luči. Res pravi Zorin v I. pismu: «Se se nam smeje življenje — i. t d.» Ali ne sme se vsaka beseda umeti po črki. Ko bi bil gospod K. malo potrpel, pa bi bil videl, kako uživa Zorin življenje! Kaj se mora vsaka reč tako na debelo umeti? kaj mora človek precej najhujše misliti? kaj ni druzega užitka omikanemu človeku, nego tisti, ki ga misli gospod K.? Jaz ga pa poznam, in z menoj pač tudi bralci moji, ta je: Lepota v naravi in umetnosti. S tem sem prišel na najimenitneje poglavje, katero mi je v ti razpravi najbolj pri srci. Le škoda, da ne morem tako obširno govoriti o ti reči, kakor bi rad.
Clara pacta, boni amici.» Recimo naravnost, brez okolišev: Kar se tiče umetnosti, sto-
збз
jim na čisto drugem stališči, nego rnoj nasprotnik. — «Kdo zamore, da bi mu rdečica obraza ne zalijala, kdo zamore brati pohujšljivo moljko-
vanje pred nebeško Afrodito........kteri je, —
toda zamolčimo rajši besede, da častitih bralcev ne spečejo? (Slovencem naj samo povem, da Afrodita je bila boginja nečistosti pri poganih.)»
—	Tako piše od besede do besede gospod K.!
—	Začnimo pri zadnjih besedah: Gospod K.! roko na srce, ali vam je bilo res neznano, ko ste pisali te besede, da Afrodita ni bila samo «boginja nečistosti», nego da je bila tudi boginja ljubezni, in sicer vzvišene ljubezni (Afrodite uranio., po slovensko: nebeška Afrodita), boginja lepote, ženski ideal ? Ali veste, kako govori o nji Sokrat, Platon, in ta menda vsaj nista bila razuzdanca! Ali vam je bilo res neznano, ko ste pisali te besede, da je bila Afrodita starim umetnikom in tudi še novim večni predmet, če nam hočejo pred oči staviti, kakor ga gledajo sami, ideal lepega ženstva? Ali vam je bilo res neznano, ko ste pisali te besede, da ravno Afrodito, o kateri govori Zorin, ima izobraženi svet za najdragoceneji ostanek, pravi biser starogrške umetnosti, najlepše delo Praksitelovo, ali pa vsaj izvrstno kopijo po njem? In Praksitel je bil tako rekoč stvarnik Afroditnega ideala v gori imenovanem pomenu. Komur so znane te reči, s tem se bodem lahko porazumel. Vprašam ga, kedcr je videl Afrodito Mileško v resnici,
ali pa vsaj v podobi: ali mu je prišla le ena hudobna misel, ali se mu je res zbujala pože-Ijivost, ali pa žalila sramežljivost, ali ga je res pohujševal pogled na pol nage ženske? Ce se je pohujševal, milujem ga, ker prepričan sem, da ni vse v njem, kakor bi imelo biti. Kedor je prišel gledat to podobo s čistim srcem in čisto domišljijo, videl bode pred sabo veličanski umotvor, strmel bode, čudil se mu bode, a gledal ga bode s tistim mirnim, čistim veseljem, ki ga uživamo ravno pri umetnosti. Ce vidi zraven kaj druzega — tega si je sam kriv, ne umetnik!
Kedor se ne more postaviti na to stališče, ker mu je previsoko, ta naj bi se raji pečal z drugimi rečmi.
Nespametno se mi zdi zahtevati od peščice Slovencev, da naj si ustvarijo čisto novo lepo-znanstvo, po čisto novih, popolnoma drugačnih pravilih, nego pa ves svet. Vpraša se: ali hočemo Slovenci imeti umetnost, literaturo, ali ne; če je hočemo, potem se nam bode pač treba učiti od druzih narodov; posnemati, kar je spoznal svet za lepo, večno veljavno.
A vrnimo se. Zorin torej ni «priklanjal kolen pred paganskim malikom», on ni «molil boginje nečistosti», kakor mu očita gospod K. — gledal je le strme s čistim navdušenjem, rajskim veseljem najlepše delo človeških rok. krono umetnosti, ravno tako, kakor je gledal
Зб5
pozneje mater božjo Murillovo; še na misel mu ni prišlo tam, da ima pred sabo pogansko boginjo, tu pa kristijansko «madono». Prava umetnost ne pozna «veroizpovedanja», ona ima svoje trdne zakone, posnete iz človeškega bitja, kateri ravno zavoljo tega niso in ne morejo nikdar biti v nasprotji z moralo. Prava umetnost, sama na sebi, brez stranskih ozirov, povišuje in blaži človeka. Rekel sem: prava umetnost, kateri je namen le upodobljenje najvišje, idealne lepote. Ce pa ima umetnost druge namene, če hoče le goditi, prilizovati se počutkom človeškim, ali če hoče celo buditi poželjivost, nečiste strasti, kar vidimo, žalibog! tako pogostoma, zlasti pa v novejših časih: take umetnosti ne bodem nikdar zagovarjal, tako umetnost bodem pobijal o vsaki priliki, ter odvračal od nje mladost z besedo in zgledom. Najboljši pripomoček k temu pa je, da se ji stavi nasproti prava umetnost.
Dejal sem, da ima umetnost svoje zakone, in sicer imajo posamezni njeni deli, posamezne zakone, po katerih se mora ravnati umetnik; tako na pr. ljubi podobarija (plastika) naga telesa, ker po svojem bitji v tacih najlaže izrazuje in upodablja svoje ideale. Naj se mi nikar ne podtika, da pridigujem nagost (pri nas je premraz in tudi sicer bi bilo bolje, da se pokrije marsikatera reči) ali mora se ločiti, če rabi umetnik nagost le zato, da vleče na svojo podobo poželjive ali radovedne oči — in to se vidi iz po-
збб
dobe o prvem pogledu, take nagosti ne bom nikdar zagovarjal. Če vidi v resnici izobražen človek zdrave pameti, zdravega okusa tako podobo, ne bode se ustavil pred njo, pa gledal jo z debelimi očmi; zraven pa roke sklepal nad glavo ter se hudoval in pljuval: O glejte nu, kako pohujšljivo! fejte bodi! Mirno pojde svojim potem, češ: to ni zame, to ni vredno mojega pogleda! Komur pa pri taki podobi precej kar šine kri v obraz, ta mora res imeti veliko pa ■— hude krvi! —
Glejmo prve umetnike vseh časov in narodov; stvarili so človeška telesa zdaj popolnem, zdaj na pol naga, zdaj oblečena, kakor jim je velel genij v prsih. Da pustimo stare pogane, glejmo Michelangela, Correggia, Rafaela, Rubensa. Tu ni prilika obširno o tem govoriti ; vzemimo le, na pr. Michelangelovo: stvarjenje prvega človeka. Kaj bi ne mogel biti Adam malo drugače obrnen? Ali pa celo: stvarjenje prve žene. Kako leži Adam ? in pa Eva! A kje se vidijo te podobe? V sloveči kapeli sikstinski, narejene na povelje papeža Julija II. Ali je bil Michelangelo razuzdanec? Kaj pa papež? — Ali pa poglejmo podobi: jutranji in večerni mrak na medicejskem spomeniku ravno tistega umetnika; na eni strani sloni moški, na drugi cvetoča ženska, kakor je prišla iz stvarnikove roke! «Kedor ima čisto srce, ne bo nikoli na pol nage Magdalene lepo podobo imenoval, ker žali naj-
3^7
nježnišo človeško čednost, ki je odsev božje lepote.» — Tako piše gospod K., svet sodi drugače. Na pol naga je na pr. Correggieva Magdalena, pa še nisem slišal, da bi se bil pameten človek pohujševal nad njo. To se ve, da ne smemo tu poslušati suhih, dolgopetih angleških «ladies», ki hodijo kakor strahovi z rude-čimi knjigami po galerijah in se svojim stereotipnim : shocking! pred vsako podobo, katera ni do vrata v rjuho zavita, zbujajo posmeh pametnih ljudi. Pruderija in tartufferija je ravno tako zoprna, kakor nesramnost. A kedor pozna svet, vedel bode, kaj si ima misliti pri ti nedolžnosti in sramežljivosti, les extremes se tou-chent. Bogatemu možu ni treba o vsaki priliki rožljati v žepu z nekimi dvajseticami ali krajcarji: človek se najraji ponaša z rečmi, ki jih nima.
—	Kedor se hoče pohujševati po vsi sili, ne bode mu nedostajalo prilike. Ravno kedor ima zares čisto srce, bode smel gledati lepo, na pol nago Magdaleno, ki vendar ne more biti narejena , da bi budila počutke, ker je spokornica, brez vse nevarnosti. Če je pa sramežljivost njegova in nedolžnost kakor golobček, ki ga splaši najmanji šum — pa tudi ni vredna Bog vč kaj.
—	Da ne govorimo o Rubensu, ki je res časi malo premesen, kaj pa idealni Rafael? Glejte njegovo Madonno Aldobrandinsko, ali pa sveto družino, ali bi ne moglo biti dete malo bolj zakrito . . Toda čistemu je vse čisto!
Skratka: Kedör se stavi na gospod K-ovo stališče, moral bi dosledno požgati vse galerije, opraskati vse stene najlepših cerkva ■— začeti pa v Rimu! Hvala Bogu. da tisti, ki jim gre beseda v teh rečeh, ne mislijo, kakor gospod K. — Končati moram, dasi imam še veliko reči na srci in v peresu. Le še to: Jaz nimam namena pohujševati in pačiti mladine; ravno nasprotno ! sam navdušen za vse, kar je v resnici lepo in blago, budim in gojim enaka čutila tudi v mladih srcih, živo prepričan, da navdušenje za pravo lepoto je eden najkrepkejih pripomočkov, ki hrani mladost surovosti. razuzdanosti, popačenosti in dušne gnjilosti! Vi, katerim je izročena blaginja mladine, ali poznate potrebe njene? Ali vam je znano, da njen duh hoče hrane? Dajajte mu dobre, sicer si je bode poiskala, kakoršne dobi. Ali veste, da mladina hoče in mora brati? Če ne vidite vi, mi pa dobro vidimo in vemo, kaj bere mladina mož-kega in ženskega spola skrivaj pred vami, ker se vas boji, ker do vas nima zaupanja! Mladina je polna življenja, se suhoparnimi rečmi je ne boste privabili. Pravi pedagog ne bode hotel delati iz vsacega mladeniča sv. Alojzija, iz vsakega dekleta sv. Uršule, ker ve, da ne gre. Kedor pa hoče preveč doseči, ne doseže ničesar. To si zapomnimo dobro!

Dunajska pisma.
I.
Kako je mladi igralki začetnici, ko stopa prvič na oder pred razvajeno, strogosodno občinstvo, tega si jaz pač natanko in na drobno misliti ne morem. Gotovo pa ji trepeče drobno srčece, kolenca se ji šibe ter život ji zdaj mraz izpreletava in zdaj vročina. Tako nekako se zdaj meni godi, ko se mi je prvič prikazati pred čitateljstvom političnega lista. Tu si bode pač mislil kedo: Kaj se mož pači! Z mlado igralko začetnico se primerja, kje pa je tukaj tisti tertimn comparationis, brez katerega ni poštene primere! Ti in pa mlada igralka! Ti, ki si že toliko papirja popisal se slovenskimi pismeni, in ne samo tega, nego napisano si tudi natisniti dal ter razposlal po pokrajinah slovenskih! Ti, ki si že hvale vajen in graje, kakor berač vročine in mraza! —-Vse res, in vendar je tako, kakor pravim. Težko, silno težko sem se pripravil stopiti pred politično občinstvo. Res nisem več novinec, prištevati se smem pra-
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.
24
vim veteranom na slovstvenem polji slovenskem, in vendar začenjam z boječnostjo svoj posel. Gotovo je mnogemu znana sloveča in po pravici tolikanj hvaljena podoba Knausova, imenovana ^Petdesetletnica ali zlato ženitovanje». V nedeljo popoludne je pod košato lipo zbrana vesela družba. Mladi svet se je sukal, saj njemu je ples vendar le vrhunec pravega veselja. «Kaj, stari, ko bi se tudi midva zavrtila enkrat?» — ««Res, res, oče, stari oče!»» prigovarjajo možu mladi moški in ženski glasovi. «Pojte, pojte,» brani se mož, «kaj bom jaz?» Nekedaj pač nisem bil najslabši plesalec, raca na vodi! AH sedaj! Ne ravno, da bi bil že tako okoren, ali dandanes se pleše vse drugače nego se je nekedaj. Ko smo bili še mi mladi, plesalo se je vse nekako bolj mirno, spodobno, dostojno, če se je tudi semtertjä krepko s peto udarilo ob tla. Zdaj pa — mož ne more dalje, stara družica ga je prijela čez pas ter krepko zasukala, da, hočeš, nočeš, mora za njo. — Da, njega dni se je drugače plesalo in — pisalo. Kakor se je takrat, tisto smo še znali in ni bilo nas sram stopiti z drugimi v vrsto. Ali sedaj! — Drugi časi, druge navade. Da se je nekedaj bolje pisalo — ples pustimo za sedaj na stran — tega ne trdim, Bog ne daj; ali to pa vendar smem reči, da drugače, to ni še nikakeršno samo-hvalje. In kar se tiče jezika samega, slovenščina naša dobiva drugo lice od dne do dne;
ali lepše? Možno, sodijo naj drugi. Kar je bilo včeraj še dobro, pravilno, to je danes že napačno ali pa vsaj zastarelo. Slovenščina menjava svoje oblike, kakor gosposke ženske svoja krila, svoja naglavja. In jaz potrebujem vedno dokaj časa, da se mi oko privadi nove noše, in tako se mi godi tudi s pisavo. A zaostajati za drugimi, odlikovati se od vseh s posebnostmi svojimi, to ima vedno nekaj smešnega na sebi, v noši in pisavi. In kedö bi bil rad smešen?
To je en razlog, zakaj sem se toliko časa pomišljal, predno sem se pripravil. Upam, da sem se opravičil. A to ni še vse. Z leti mi raste moj strah pred javnostjo, moja miroljubnost in ■— snažnost moja. Zlasti poslednja ta slabost dela mi mnogo preglavice. Blata, nesnage se bojim bolj nego živega ognja ali bridkega meča. In človeku s to slabostjo je dandanes težko stopati v javnost, povsod, a so-sebno v naši mili domovini, kjer je sedaj blato često za bojno orožje. Če mi je že težko pisati v kak list, kaj pa še v političen list! Koliko prej poštenih mož se je že onesnažilo s politiko! Da bi se sam onesnažil, tega se jaz sicer ne bojim — žalostno, ko bi se; — a drugi, drugi! A poreče se mi: Kaj pa se je tebi pečati s politiko? Pri tleh, pod črto sedeč bodeš mirno razkladal modrosti svoje; nad črto vihar, pod črto je mir! — Ne, tako ne bode govoril, kedör ve, da tudi pod črto ni miru! — —
24*
Ali kaj me še moti? Ime, ime! Feuilleton, feljton, listek, podlistek, eno kakor drugo, meni ni po volji ne to, ne ono. Ime ni kar tako. še pri psu ne. Ko bi jaz svojega Peruna poklical: Cmokavzar! težko, da bi se genil, ali pa še zarenčal bi! Kaj pa še pri poštenem pisatelji, ki je vajen, da se lepo z njim ravna. Ker bi pa bilo predolgo čakati, da pride novi priimek, poskusimo v božjem imenu brez priimka svoja «dunajska pisma».
Ali kaj bodi predmet mojim dopisom, o čem naj govorim, da bode po volji čitateljem? — «Prej je tožil, da ga skrbi oblika, sedaj mu pa še preglavico dela vsebina?» Lep začetek! Če ne ve, ne kako bi pisal, ne kaj, to ti bode prava pomoč novemu listu! Ne, tako se ne smejo tolmačiti moje besede. Ko bi ne vedel kaj pisati, gotovo bi ne vzel peresa v roko. Ne, hvala Bogu, tako prazen še nisem, misli mi še bolj rojijo po glavi, tembolj, ker jim nisem dal že toliko časa duška. Al drugo vprašanje: Bode li moje blago ugajalo slovenskemu občinstvu? Rojaki moji, kakor kaže, molijo zdaj druge bogove, časi prav čudne malike! Jaz dobro vem, zakaj tako govorim. Poskusil sem bil namreč v nekem drugem listu, katerega sicer silno čislam, svojo srečo. Ali ta prva poskušnja mi je bila sramotno izpodletela. Reklo se mi je: Kaj pisariš, kar ne zanima žive duše na Slovenskem •' Se celo hudi bodo naši čitatelji, ako jim bomo
podajali tako berilo. To mi je bil hud udarec; ves preplašen in izbegan sem molčal do današnjega dne. Bilo mi je kakor menda polžu, ko ga paglavec s šibico udari po radovednih rožič-kih, da se naglo skrije v svojo hišico, iz katere se ne prikaže z lepa zopet na dan. Kako hočem pisati, če sem prišel popolnem iz dotike z občinstvom? če se moram vprašati pri vsaki besedi, katero hočem zapisati: Ked6 ve, bode li to ugajalo mojim rojakom? In vendar naj pišem? Bodi, poskusimo še enkrat, pustivši na stran vse pomisleke; pišimo, kar nam ravno pride na misel. Da, tako ali pa nič! Ne pričakujte od mene Bog ve kakih modrosti in učenosti. Govoril bodem, kakor se govori v izbrani druščini. o ti in oni stvari, kakor okolnosti naneso. Zdaj resno, zdaj šaljivo, kakor bodem ravno pri volji. Sosebno pa, ne pričakuj, čestiti bralec, od mene tiste posiljene duhovitosti in neslane dovtipnosti, ki se tako rada šopiri po vseh «feuilletonih». Meni že kar preseda. Jaz se ne bodem zvijal in pačil, kakor ženitovanski godec, da bi vzbujal smeh vesele družbe. In pa še nekaj. Kaj je listkar brez citatov in tistih tako priljubljenih Btichmannovih «krilatih besed»? Brez tistih drugojezičnih, zlasti latinskih in francoskih ocvirkov, s katerimi naši pisatelji tako radi zabeljujejo svoje mnogokrat pogrete žgance? Tudi jaz imam tega greha nekaj na vesti, tudi meni je trkati na prsi: Mea ■— glej, že zopet!
Naturam — Ne, to je preveč! Kako težko se je ogniti tega greha; vendar sem sklenil, da se ga hočem ogibati, kolikor moči. Če mi pa vendar uide kateri, blago potrpljenje z menoj in z mojo slabostjo!
2.
Kaj sem storil? Nekako kesanje me je obšlo, ko sem bral natisneno prvo svoje pismo. Kaj počnem, če pride zdaj nadme slovenskih jezikoslovcev in pisateljev roj — to je, do malega vsi izobraženi Slovenci? Kako krotak sem postal, če sem bil kedaj preširen, in kako miroljuben! Jaz da bi komu očitno zabavljal? da bi si rokave vihal ter na boj in pretep pozival mimo-gredoče? A sedaj, ko se bode bralo prvo moje dunajsko pismo, kedo ne poreče, da iščem zdražbe? In vendar bi bil zadovoljen, ko bi me pustili, da mirno v svojem kotiči čepe razlagam svojo modrost, kakor kaka branjevka Ljubljanska, ki kje za zidom prodaja svoje drobnice. Sedaj pa se mi na videz po pravici poreče, da zabavljam prvič učenjakom jezikoslovcem slovenskim, ko tožim, da uboga slovenščina nima mini pred njimi, da ji daj6 od «dne do dne drugo lice». Pošten človek ne reče ničesar, kar ni res; a tisto pa tudi ni nikjer zapisano, da mora reči vse, kar je res, in to celo javno, pred vsem svetom. Drugič sem razdražil slo-
venske pisatelje, ko pravim, da se dandanes vse nekako drugače piše, nego se je nekedaj; to že vsak sam ugane, kako je umeti te na videz nedolžne besede. Po pravici se mi bode sedaj gledalo na prste, z veseljem se mi bode zabeležila vsaka hiba in napaka, da, vsaka tudi najmanjša slabost. In kaj poreko celö slovenski feuilleto-nisti? Tisti «ocvirki» objavljeni so meni v veliko nesrečo, v pravo pogubo. Kaj počne listkar, kaj počnem jaz sam brez citatov? O kako prav veli pregovor: Kedor drugemu jamo koplje -— —! Tisto pa s tistimi citati bilo je tako. Jaz sem si jih nekedaj sam mnogo privoščil in nikedar nisem mislil, da je to kaj napačnega. Kar nastopi nekega dne v nekem listu modrijan, kateremu ni nobena stvar prav na svetu — a razen tega je videti pameten mož — ter pravi, da pošten pisatelj ne rabi citatov. Ta beseda mi je tako v srce segla, da sem takoj sklenil, poboljšati se in ne več grešiti na to stran. A naključje mi nanese, da najdem ne dolgo potem v nekem nemškem romanu osebo, nekega le-karnika, ki govori v samih citatih. To mi je stvar že celo pristudilo. Skratka: godilo šemi je s citati kakor nekedaj s tistim nesrečnim apostrofom, ki sam na sebi ni tako strahovita prikazen, samo da ga ne bodi toliko, kolikor se ga je nahajalo raztresenega po pesmih naših prejšnjih pesnikov, a zdaj se ga vse skrbno ogiblje! «Incidit» — stoj! In tako sem se v
37ö
neki razdraženosti prenaglil ter pisal tiste nepremišljene besede o citatih in ocvirkih. — In komu bode trpeti nasledke, če ne meni? Razdražil sem po nepotrebnem slovenske listkarje, poleg tega pa tudi sam sebi napravil sitno na-potje v pisanji. Kaj, ko bi se neprijetna stvar tako poravnala? Sklenimo neko pomirje. Jaz dovoljujem svojim vrstnikom kolikor hočejo citatov, oni pa naj mi blagovoljno izpregledajo, če mi tu pa tam uide kateri. Tu mi brenči vse polno citatov, prav primernih citatov po glavi, kakor čmrli v mahu, če vanje dregneš; a premagujem se in premagam.
A še nekaj me peče. Ko se človek zjutraj opravlja, umiva, češe; ko si morebiti celo, prav natihoma, tu pa tam kak siv lasček — kaj ga je treba! — iz brade izpuli — ko bi tedaj dekla vrata na stežaj odprla ter v sobo spustila ne vem koga; ali bi ne zaropotal tudi najmirnejši človek nad nerodno ženščino, po pravici? Ko človek piše zasebno pismo, ne gleda tako natanko, kako stavi besede; pismo se hitro prebere in potem vrže v koš. Prvo moje pismo je bilo zasebno pismo, zdaj se je pa objavilo!
o
Dunajske branjevke slujejo daleč okrog zaradi-svoje jezičnosti in zarobljenosti svoje. Gorje ti, ako prideš kaki taki krepkoudi, rujavolici Tusneldi med zobe; godilo se ti bode kakor med
mlinskima kamenoma pšeničnemu zrnu. A če se celo kedaj sprime se sosedo svojo; kakor suha toča vsipajo se psovke nasprotnici na glavo; a ta ji tudi ne ostane dolžna nobene. Človek se kar prečuditi ne more ti gostobesednosti, ti gibčnosti čeljusti človeških ! A kake psovke lete sem in tja, kako krepke, kako sokovite! Ko se človek hudo raztogoti nad psa, ne izbira dolgo orožja, s katerim ga hoče zapoditi; najbližjemu je najbolje: palica, kamen, kepa, kar mu je pri roki, vse mu je prav, da si z njim ohladi svojo jezo. Tako tuai naši borilki; vsak priimek jima je dober, kateri jima pride ravno na misel; kedo bi pač dolgo časa izbiral, ker se tako mudi! Naslov «tatica» ni še najhujši; kakor raketa na zadnje glasno poči v višavi, tako hranita obe za končni «efekt» ime, katero se v pošteni družbi še izreči ne more. Keddr ji posluša, misliti mora, da sta obe najmalopridnejši ženski na sveti. In vendar bi se motil, kedor bi tako sodil. Skoraj gotovo je ena kakor druga poštena žena, dobra mati in skrbna gospodinja. Izmed sto izobraženih mož, kateri mimogrede vidijo in še bolj čujejo to čudno žensko vojsko, misli si jih težko če ne devetdeset: Neomikano ljudstvo, kaj more človek boljšega pričakovati od tako surovih ljudi? Kaj bi rekli ti možje, sami izobraženi možje, ko bi jim kedö v uho poše-petal, da se bodo oni, naj le pride prava prilika, do malega vedli ravno tako. In vendar bi
tak hudoben šepetalec samo resnico govoril, pravo istinito resnico. In kje je tista prilika? V učenem prepiru, v zbornici, v političnem časniku.
Jaz sem večkrat premišljal to čudno, to sramotno prikazen, a do sedaj ji nisem prišel do dna. Mož, prej krotak in. vsaj na videz, bla-godušen, stopi naj v javnost in v tistem tre-notji obide ga neka razdraženost, neka srditost in zagrizenost, da ga ni več poznati. Lepo ni. kar rečem, a jaz ne vem boljše primere. Psu, krotkemu kakor jagnje, pridruži se naj, ko je, drugi pes, ravno tako krotäk, da bi jedel z njim iz iste posode — že se imata! Po Darwinovi teoriji, to je res, ni težko razrešiti si te uganke. Reklo bi se. da je človeku poleg vsega razvoja ostalo več ali manj prvotne živalske divjosti, ki je pravi izraz sebičnosti v «boji za bitje->. Ta neprijetni ostanek, tako bi se dalje modrovalo, tiči človeku na dnu srca in v navadnih, mirnih razmerah ne pride na dan. A ko človek izgubi svoje dušno ravnotežje, ko se mu vznemiri srce, vzide tista nesnaga na površje in skali vse bitje njegovo. Voda bodi še tako čista in prozorna, brazdaj s palico po nji, skoraj ti kalna postane. Tako, pravim, govoril bi morebiti Dar-winjanec, a kako naj si to razlaga pošten kri-stijan, ki ne sme vsprejeti novega evangelja? Se enkrat: jaz ne vem razloga tej prikazni, a zato ni manj resnična, in tudi znana vsakemu,
kedor nekoliko pozorneje opazuje javno življenje.
Dejal sem, da se ta razdraženost in strastnost kaže v učenih prepirih. Zlasti nemški učenjaki so v tem oziru na slabem glasu. Ko se dva sprimeta zaradi kakega imenitnega učenega vprašanja za kako dlako več ali menj v lesič-jem repu ali za kak naglas v Homeru, pobijata se najprej se znanstvenimi razlogi, potem, ko se boj razvname, začneta se pikati in drezati z ostrimi dovtipi, a naposled lete sem in tja med njima priimki iz Рокогпу-Erjavčevega živalstva. Paglavca na ulicah delata tako, a tako tudi dva poštena nemška učenjaka. Takega moža bi bilo sram pred svojo ženo stopiti ali nevesto, ko bi do dobrega ne zmahal in zdelal svojega nasprotnika! Toda pustimo za sedaj take žalostno-vesele prizoie ter obrnimo se v javno življenje.
Ko bi me v slavni Kravji dolini ali pa v Blatni vasi izvolili za državnega poslanca in bi hotel v zbornici imeti svoj «deviški govor», moram reči, da imam ta govor že do dobrega sestavljen in zdelan. Lahko bi ga kar sem postavil, brez posebnega pomišljevanja, od besede do besede. In morebiti bi ta govor ne bil najslabši izmed vseh, kar se jih bere v tesnopis-nem zapisniku, ali prostora bi potreboval zanj več nego mi ga je odmerjenega za eno dunajsko pismo. Vsebino pa naj skratka povem. Po vseh zbornicah državnih, deželnih, občinskih, trgovin-
jSo
skih in kolikor jih je še drugih, zavladal je v razpravah nek «ton», ki je neprimeren, nespodoben, da, sramoten možem, dospevšim do tako visoke stopinje izobraženosti koncem devetnajstega stoletja. A tako grdo, tako nevredno se nikjer drugje ne razpravljajo najimenitnejša vprašanja javnega življenja, kakor — izimši morebiti malo izbirčno severno Ameriko — v poslanski zbornici — dunajski. Tu se že nič več ne vpraša: Kaj pravi govornik, s kakimi razlogi podpira svoj nasvet? Je-li ta nasvet občinstvu koristen ali ne? Vprašanje je le: Kedö je ta človek ? na kateri strani ima svoj sedež ? — Vstani mož, recimo, na desni strani, govori prav iz srca vsakemu poštenemu človeku tega ali onega rodu, te ali one vere — kaj ga čaka od one strani? Če ima srečo, prazne klopi, šepetanje, nepokoj; ali pa, če mož možato in določno poudarja in razklada svoje misli, prepričanje svoje — zasmehovanje, krohot, psovanje! In ko on govori, že brusi mož, stranke glavar, svoj nož, da ga, ko jenja, zakolje, razpara in razkosa po vseh pravilih parlamentarne in mesarske umetnosti se zavihanimi rokavi; vaški paglavci, reči sem hotel: politični tovariši in učenci pa gledajo ter se uče. da bodo tudi oni znali ravnati tako s političnimi nasprotniki. In drugi dan se bere po časnikih, kako je ubozega siromaka zdelal čestiti starosta, slavni vodja liberalne stranke. A pošteni krojač ali rokovičar
3Si
bere drugi dan pri zajutrku sijajni govor svojega zastopnika, srce se mu smeje od veselja in umeti ne more, kako je moči, da bi še pes na ulicah — pogledal človeka, ki je tako neusmiljeno osmešen. A kam pridemo slednjič s takim terorizmom? Vso politiko dobode v roke nekoliko drznih, širokoustnih in krepkopljučnih ljudi, katerim je vsak pomoček dober, da dosežejo svoj namen; pošteni ljudje bodo pa gledali in molčali. Zatorej, slavna gospoda, tako bi sklenil svoj govor, predlagam, da se naj osnuje neka zaveza poštenih mož, brez ozira na narodnost in politično prepričanje, da se hočemo v ti sijajni zbornici, v kateri se vse blesti od samega zlata in mramorja, v vseh svojih govorih in razpravah vedno vesti, kakor izobraženi, da, kakor plemeniti možje, katerim je države blaginja in prid njih, ki so nas sem poslali, vse, lastna korist pa niči — Radoveden sem, koliko bi jih glasovalo za ta predlog.
In sedaj preidimo k pravemu predmetu današnjega pogovora, toda dalje prihodnjič.
4-
Včeraj že sem hotel sesti ter prijeti za neprijetno pero, ali ravno pred moje sobice oknom stoji drevo z belim cvetjem čez in čez posuto. Če iztegnem skozi okno roko, primem mu lahko za cvetočo mladiko. In na visokem kostanji so-
—	3S2	—
sedovega vrta prepeva kos ves dan, kakor bi ga bil najel. To pa oboje mene strašno moti pri pisanji. Počakaj, dejal sem, morebiti bode jutri bolje. Ali danes je pa še huje. Drevo cvete in kos prepeva, če mogoče še lepše nego včeraj; prav kakor nalašč! Zdaj pa človek piši! In kaj piši? Kako nežno pomladanjsko pesenco? Kaj pa, da! V «Dunajskih pismih» pisalo bi se res lahko o sleharni stvari, tudi pomlad bi smel opisavati, kakor smo jo nekedaj v nemških šolskih nalogah. Ali, žal, današnja moja naloga je druga; slabo tolažilo, da sem si jo sam naložil! Kako neprijeten predmet me danes čaka, kako slabo se prilega temu lepemu pomladnjemu času! Toda zaprimo okno ter začnimo!
Tožil sem zadnjič, da se taka surovost šopiri v učenjaškem in parlamentarnem življenji. Danes mi je govoriti, in to je res žalosten predmet, o strašni odivjalosti naših političnih in čas-niških bojev in prepirov. Naših, pravim; s tem nočem nikakor reči, da je drugod v tem oziru vse lepo in snažno. Ali mene tuje stvari malo skrbe, ko mi delajo toliko preglavice domače! Pometajmo vsak pred svojim pragom. Tudi nas to nikakor ne opravičuje, ako moremo dokazati, da sosed tudi ni dosti prida.
Možje, kateri imajo vzvišeni poklic, bodi da jim ga je ljudstvo izročilo, bodi da so si ga sami izvolili po nekem notranjem nagibu, vzvišeni poklic, pravim, narod voditi, pravice nje-
З8з
gove braniti, poganjati se za njega korist in blaginjo: taki možje treba da so odlični v vsakem oziru, odlični po svoji duševni zmožnosti in omiki, odlični po svojem značaji, po vsem svojem vedenji v delih, v govoru in v pisavi. To je tako resnično, tako gotovo, da se po pameti še tajiti ne more, da ne pripušča ni-kake dvojbe. Kako pa naj vodi. kedor sam ne vidi ali ne ve pravega pota? Kako naj brani, kedor je sam na duhu siromak? Kako bodi drugim vzgled in vzor, kedor je sam poln hib in napak? Gospoda! to niso kar tako samo lepe besede, pri katerih pa si ni nič posebnega misliti treba. To so resne, stroge zahteve, od katerih ne smemo in ne moremo nič odpustiti. Gorje narodu, kateri ima v tem oziru preveč potrpljenja se svojimi zastopniki! To bi kazalo, da spava «javna vest», in to je gotovo znamenje, da se bliža, da se že začenja konec narodovega življenja. Tako poslanstvo zdi se mi kakor neko duhovništvo. A kaj bi se reklo duhovnemu, ko bi, da ne govorim o hudodelstvu in nepoštenosti, pridušal se in preklinjal, kakor mešetar, z moško mladino vasoval in ukal po noči, pijančeval in tudi časi malo se pretepal! Njemu se celo marsikaj ne spodobi, kar bi se ne očitalo kakemu drevarju ali vozniku. Vsak stan ima poleg splošnih še svoje posebne dolžnosti. Lepšega stanu pa skoraj ni, nego je stan narodnih zastopnikov in časnikarjev. Čast velika,
težko breme, posel odgovornosti poln! Kedor čuti, da nima, vsaj v neki meri, zmožnosti in lastnosti, potrebnih za ta sveti poklic, umakni se mirno iz javnega življenja, odloži častno breme, če mu ga je tudi narod prostovoljno naložil na rame; odpovej se svojega poslanstva, če ga je tudi ljudstvo enoglasno izvolilo. Tu se mi bode morebiti ugovarjalo: Kar praviš tu, to veljaj, če tudi ne prav do pičice, za prave, izvoljene poslance; a kaj hočejo časnikarji v ti čudni zvezi? — Dobro sem si v svesti, da je to, kar tu zahtevam od časnikarjev, res kaj nenavadnega. Velika večina mož tega stanu bode se sama, očitno ali vsaj skrivaj, posmehovala takim idealističnim zahtevam, češ, da jih s tem previsoko stavim. Res da, njim, kakoršni so, izkazujem preveč česti, če kaj takega od njih zahtevam. Ime časnikar, žurnalist ne glasi se Bog ve kako imenitno, kar pa nikakor ne brani, da se nahajajo v tem stanu vse česti vredni, da celo idealni možje. To je kakor pri igralcih in igralkah. In kaj je zlasti krivo, da ti možje sploh niso na posebno dobrem glasu? Ali pogrešamo na njih zmožnosti, omike? Da ne govorim o drugih, koliko talenta se nahaja pri časnikarjih dunajskih! In to nad prečnikom in pod njim. V dunajskih listih se bero sestavki, v naglici spisani, izborni po vsebini in po obliki, da jih lahko v vsako berilo uvrstiš med klasične zglede prozajične pisave. Človek kar
misliti ne sme, koliko koristi, koliko pravega blagoslova bi imelo človeštvo lahko od tolike nadarjenosti, od toliko izbornih moči, ko bi se vse to obračalo v dobro. A kam se navadno obrača, o tem mi pač ni treba govoriti. Če človek to premišlja, groza ga obhaja in neka sveta nevolja; misel se mu vriva po sili: Žalostna ti majka, Gutenberg, s tvojo nesrečno iznajdbo! Kako smo nekedaj v nemških šolskih nalogah slavili to umetnost, kako smo izsledo-vali in poviševali ogromne koristi, katere je prinesla napredku in razvoju človeštva! Na njene žalostne nasledke pa nismo mislili — otroci! A kvarljiva moč njena ne kaže se nikjer tako kakor v časništvu, kakoršno je dandanes. In če je že zdaj tako, česa nam je še nadejati se, kaj čaka potomcev naših? Šesta velemoč se je imenovalo časništvo; to se nam je zdelo malo preveč česti, sedaj pa vidimo, da bode skoraj prva ali je pa morebiti že! Meni se vidi, da se ta prikazen vse premalo v poštev jemlje, so-sebno pa tam, od koder bi bilo edino še upati pomoči. Čisto nič me ne straši, če me kedo pita z nazadnjaštvom, če se mi očita, da sem neprijatelj svobode in omike, da kličem policijo na pomoč zoper vse, kar mi je neprijetno, kar se mi v moji kratkovidnosti kvarljivo vidi in pogubno. Dobro so mi znane vse tiste fraze, da tiskovna svoboda celi sama rane, katere je vsekala i. t. d. Saj vidimo, kam so nas privedle
Jos. Stri tar-ja zbrani spisi. VI.
3S6
lepo doneče fraze. Jaz pa pravim: Če je glavna naloga državi skrbeti za svojih državljanov duševno in telesno blaginjo — in če ni tako, potem res ne vem, za kaj je ta naprava na svetu — dolžna je staviti za časa jez proti ti strašni, pogubonosni povodnji, naj reče tisto «manche-sterstvo», da ne rabim pravega imena — kar hoče. To je tudi del, in ne najmanjši del, so-cijalnega vprašanja.
Toda malo v stran smo zašli od našega pravega predmeta. Ta stvar bi potrebovala posebne razprave. Govoriti sem hotel danes o našem slovenskem časništvu, kar pa odložimo na prihodnje dunajsko pismo.
S-
Dvoboja pameten človek ne bode odobraval. Obsodili so ga skoraj enoglasno mirno misleči možjč. Ali za grmom poleg pota tičati ter čakati, da pride nasprotnik mimo, in na to od zad nanj planiti ter s kamenom v ruti udrihati ga po glavi — to, gospoda moja, tudi ni lepd! Da, če se mi bode tudi očitalo, da sem premalo Slovan, brez pomiselka porečem: Jaz ne vem tako grde, tako ostudne prikazni, kakor je tako bojevanje. Z njim v primeri vidi se mi dvoboj, v katerem se bojujeta nasprotnika iz oči v oči, ponosno po konci glavo, po vseh pravilih viteštva, nekaj tako poštenega, tako pleme-
3S7
nitega, da bi se kar navdušil zanj. Vojske, pravijo, bile so in bodo, dokler bode človeštvo na svetu; ali tudi v vojskovanji naroda z narodom vidimo veliko razliko. V boji hoče človek uničiti človeka, narod preti pogubo narodu, res, vendar kolika razlika med bojevanjem zulu-kafrov in pa kakega omikanega naroda! Kako radi se ponašajo Nemci, da so se, za našega spomina, tako «elegantno» borili se svojim ponosnim sosedom. Če se že, vsaj sedaj še, misliti ne more na to, da bi se kedaj odpravile vojske, prizadevajo si po vsi pravici države in posamezni uplivni možje, kako bodijo boji med narodi, kolikor moči, brez nepotrebne surovosti, grozovitosti in krvoločnosti. Življenje je boj, stara beseda, o «boji za bitje» čivkajo dandanes v našem razsvetljenem veku že vrabci po strehah. Bodi! Za svoje bitje bori se, kar živi: rastlina, žival in človek. Živeti, biti pravico ima vse, kar more na svetu; in pravico ima tudi, da tako rečem, poganjati, boriti se za to pravico, v kolikor more. Vpraša se le, kakšen je, kakšen bodi ta boj. V tem se loči človek od živali, v tem se odlikuje človek od človeka. Ris divja in rohni zoper vse, kar se giblje poleg njega. On meni tako rekoč, da mu je vse na potu, da mu življenje krati vse, kar živi zraven njega: sam hoče biti na svetu. Divji zveri podoben je človek divjak, stoječ na najnižji stopinji svojega razvoja. Vsak pomoček mu je dober, vsako orožje
2 5*
j88
mu je pravo v boji z nasprotnikom svojim. A nasprotnik mu je vse, razen svoje rodovine. Koliko razdalje, kolika razlika med takim divjakom in med človekom, kakoršen je nam vzor, in kakoršnih je že nekaj obsevalo solnce nebeško ! Vedno oblaževanje tega boja, to je ravno,
Boj torej vlada tudi v političnem življenji. Boriti se je treba tu za svoje prepričanje, za načela svoja-; treba je poganjati se, da obvelja, kar menimo, da je v korist narodu. Ali ti boji stranke se stranko, moža z možem vrše naj se pošteno, izobraženo, plemenito, kakor se borita nasprotnika v viteškem dvoboji. Tu naj se ne rabi vsako orožje, da se le uniči nasprotnik. Roke bo-ritelju naj ne vodi strast in sovraštvo. Ce pobijam na vso moč svojega nasprotnika načela, ker sem preverjen, da so kriva, kvarljiva javni blaginji, ali moram zato že sovražiti, zaničevati moža, kateri jih zastopa? Ali mi res ni moči misliti, da ravna on prav tako po svojem prepričanji, kakor jaz po svojem? Moram li vedno in povsod podtikati mu podle, samopašne nagibe in namene? Tako bojevanje, gospoda moja, kaže, da so boritelji ti še zaostali na kaj nizki stopinji človeškega razvoja. To ni boj, to je surov pretep, to je poboj, to je vse, kar hočete, samo ne boj, kakoršen se spodobi možem, kateri hočejo biti voditelji narodu. Tako se ne služi vzvišenim idejam, sveti domovini! Gorje
3S9
narodu, kateri ima in trpi take zastopnike! Kako naj ga svet spoštuje, ko ga mora vendar soditi po možeh, ki so tako rekoč nekäkov cvet njegov! Hudo mi je, ali ne morem si kaj, da bi javno ne izrekel, kar me boli: Take žalostne prikazni opazujejo se kakor neke bolezni sicer pri vseh narodih, a sosebno, žal! pri raznih slovanskih plemenih. Jaz sem preverjen, in to mi je nekaka tolažba, da to ne izvira iz slovanskega značaja, nego da se take hlapčevske lastnosti, kakor neka nesnaga, drže posebno narodov, kateri so dolgo časa služili. To so naj-žalostnejši nasledki dolgotrajnega robstva, da ono v duši posameznika in v značaji naroda zaduši in zatare slednjič vso plemenitost, vse tisto, kar človeka v resnici povišuje. Za to pa mu vsadi tisto surovost in potuhnenost, tisto podlost in zavratnost, s kratka: vse tiste lastnosti, katere najbolj znižujejo človeka ter ga potiskajo doli med živali! Še enkrat: Jaz sem preverjen, da te žalostne lastnosti niso morebiti, kakor nam radi oponašajo naši sovražniki, prirojene slovanskemu značaju. Prepričan sem, kakor sem že večkrat izrekel v raznih oblikah, da slovanska duša je blaga, plemenita duša. Ko bi ne imel te vere, sram bi me bilo mojega slovanstva! —- — Moja misel je torej ta, da je prva naloga, najsvetejša dolžnost posebno zastopnikov in voditeljev narodovih z vsemi močmi delati na to, da se naš značaj skoraj očisti te
39°
podedovane nesnage! Dobro vem, kaj mi poreko na to naši možje veljaki. Eni se mi obregnejo s tisto cinično brezobzirnostjo, s katero se sami nekako ponašajo, češ, da to je pravo demokratstvo , pravo slovanstvo :	Bedarije ne-
zrelega sanjača ali pa na umu oslabelega fantasta! Praktične politike nam je treba! — Ali, gospoda, mi dobro, le predobro vemo, kaj je in kam vodi slednjič tista vaša praktičnost, katero nam tako poudarjate!----------- Drugi se bodo
opravičevali: To je vse prav lepo in plemenito, kar praviš; ali za to sedaj ni čas; boja čas je sedaj, in v boji sme se vse. Treba najprej, da si zagotovimo svojo narodnost, potem bodemo skrbeli za tisto oblaževanje, katero nam tako živo priporočaš. — Ali jaz se samo bojim, možje, da bode tedaj prepozno! — Če se bodemo še več časa tako vojskovali, slednjič ne bode več kaj oblaževati. Morebiti, da se motim, morebiti, da vse prečrno vidijo moje oči; ali meni se zdi, da se v naših dnevih pri nas vidno znižuje splošno stanje naše omike. Ta žalostna misel utrjuje se mi bolj in bolj zlasti, ko prebiram naše narodno časništvo. Gospoda, tisto vaše zaničljivo posmehovanje vam nič ne pomaga! Izrekel sem to bridko besedo, in beseda je rečena ! — — Se ve da, če človek meni, da narodnost je vse, drugo vse nič, on se lahko smeje. Kedor misli: narodnost si ohranimo, če tudi pridemo do tega, da bodemo po vseh štirih
lazili in prebivali v brlogih, njemu se bode vse to neumno zdelo. Ali s takimi ljudmi jaz ne govorim; tu bi bilo škoda vsake besede! Pač pa bi se rad obrnil z gorečo besedo do tistih mož, katere je samo strast oslepila, da mahajo kakor besni okrog sebe zoper vsakega, kedor išče po drugi poti, nego oni, zveličanja svojemu narodu. Ne pozabimo nikedar, da je sedanji boj med brati boj, ne zoper tuj narod, kateri nas zatira. Borimo se za svoje prepričanje krepko, junaško, a s poštenim orožjem iz oči v oči. Sosebno pa se ogibajmo tistega grdega natolcevanja, katero se tako žalostno širi in šopiri po naših časnikih. Kedor prodaja komur koli svoje prepričanje; kedor je pripravljen pisati za vsakega, da ga le redi, tak človek je vreden zaničevanja, in reči se mu tudi sme v lice, da je lopov. Če pa kedo v javnem življenji svari svoje rojake: Ne tako! če zastopa, poudarja načela, ki se ne ujemajo z navadnimi, veljajočimi, kedo ima pravico dvomiti o poštenosti njegovi, podtikati mu samopašne namere?
Mnogo še imam na srci, mnogo še bilo bi reči o tem predmetu, ali človek ne more in ne sme vsega javno izreči, kar misli. Kedor pa hoče umeti, kedor zna med vrsticami brati, umel me bode. Obljubil sem zadnjič, da hočem govoriti o slovenskem časništvu; morebiti je kedo pričakoval pikantnih osebnosti, skandala, razvešanja umazanega perila, — ta se je motil.
Po pravici; čudno bi se meni spodobilo vedenje in dejanje, kakoršno grajam in pobijam pri drugih.
6.
Kaj lepega je popularnost; kedo bi je ne bil vesel? Kedö bi se ne ponašal se spoštovanjem in ljubeznijo svojega naroda? Mož narodnjak ne more si želeti lepšega plačila za ves trud, za vse neprijetnosti in bridkosti, katere tako obiloma prizadeva javno življenje. Ali kedor v resnici ljubi svoj narod, mora pripravljen biti, tudi ta dragi biser prostovoljno žrtvovati, ako potreba. In kedaj nastane ta potreba? Kader narod veleva in zapovedno sili na levo, on pa je preverjen, da ta pot vodi v pogubo. Ko to vidi, tedaj mu je sveta dolžnost, pogumno stopiti pred zaslepljeno množico ter svariti jo s povzdignenim glasom: Ne tod! Ropoče naj in hrumi ljudstvo, katero podpihujejo in ščujejo brezvestni krivi proroki in laži-voditelji; vpije naj in kriči: «Kamenjajte ga, križajte ga; podkupljen je, izdajalec je!» On pa stoji, kakor siva skala sredi srditega valovja! To je moštvo, to je junaštvo. Kedor nima v sebi te zmožnosti, on je rodoljub samo do neke meje; potem pa, ravno tam, kjer naj bi se pokazalo njegovo junaštvo, razodene se, da je strahopetnik, če ne kaj hujšega še. Ti hočeš biti narodu voditelj,
ki kreneš na desno, na levo, kamor vidiš ali samo slutiš, da sili? Kraljem se očita, da ne čujejo radi resnice; ali jo ljubijo, če jim ni prijetna, narodi? Nekedaj so kamenjali svoje proroke, ki so jih neustrašeni svarili ter v lice jim pravili resnice, katere jim niso bile po volji. Ali sedaj narodi ravnajo drugače? Samo da kamenje, s katerim pobijajo nepovoljne jim sva-ritelje, ni pravo kamenje, kakoršno se pobira po cesti! Po pravici se slavi mož, kateri se krepko ustavlja vladarju, ki kaj napačnega, ljudstvu pogubnega zahteva od njega. Ali ne manjše slave je vreden, kedor se, kader treba, moško upre najoblastnejšemu gospodu: ljudstvu! Zaničuje se podli knezov hlapec, zakaj bi se čislal hlapec okoslužnik narodov? Hlapčevanje znižuje moža to in ono!
Rekel sem, da je ljudstvo tako grdo nehvaležno svojim pravim prijateljem, pravim dobrotnikom svojim; ali ta sodba ni morebiti preostra, morebiti celo krivična? Je-li res ljudstvo vselej v svoji celoti tako, ali niso marveč samo posamezni, kateri ga, iz kakoršnega koli namena, v svoji kratkovidnosti ali samopridnosti dražijo in vznemirjajo kakor vetrovi samo ob sebi mirno in pokojno morje?
Ali se mi poreče, da ne poznam naših razmer, če pravim, da se tako zdaj godi v domovini moji? Jaz upam, da ne. Bolelo bi me, ko bi moral misliti, da je ljudstvo pri nas samo iz
39+
sebe začelo ta nesrečni boj; da res po svoji večini misli tako, kakor pravijo, da misli, ti čudni novi proroki njegovi. Lepa prilika bila bi tu ropotati in grmeti proti možem, kateri se mi zdi da so pravi začetniki tega skoraj — vsaj od daleč se tako vidi — otročjega nasprotovanja in kljubovanja. Lahko bilo bi pitati jih z različnimi prijaznimi priimki, kakoršnih nahajam na izbiro po naših bojevitih časopisih; težko bi tudi ne bilo, smešiti jih, ostre pušice, zabavljice prožiti vanje, kar bi bilo morebiti temu in onemu srčno veselje. Jaz tega ne bodem; neka potreba mi je misliti, da so le zaslepljeni, ne hudobni; da iz nevednosti delajo tako, ne iz samopašnosti. Če se pa motim, če jih ne vodijo blagi nameni, sodi jih naj drugi, ne jaz. In ker jim ne podtikam slabih namenov, ker rad verujem, da res ljubijo svoj narod, dasi mu služijo po čudnem potu, govoriti hočem prostodušno z njimi resno besedo. Prej pa naj se mi še dovoli kratka osebna opomnja. Iz gori rečenega vidi se, da znam ceniti popularnost. Tudi jaz sem imel nekoliko te dragotinje, nekaj malega je morebiti še imam. In še to, kar mi je ostalo tega nestanovitnega blaga, stavim v nevarnost se svojimi «Dunajskimi pismi», sosebno pa s tem, kar še reči nameravam. Ime moje bode se pač grdilo po časnikih, čitalnicah in gostilnah; morebiti me zadene tudi nesreča, da me viharna «Slovenija» slovesno izbriše iz imenika svojih
častnih udov, tako da izgubim edino častno «udstvo», katero sem si do sedaj s trudom priboril; morebiti — toda možno je tudi, da me čaka samo rojakov mojih «tiho zaničevanje». Ali, gospoda, mene ne straši ne eno, ne drugo. Jaz bodem ravnal po svojem prepričanji, vi pa, kar vam drago! Samo to vam še rečem: Mnoge stvari učila so me leta — kajcor se ume samo ob sebi — videti drugače nego sem jih videl v mladosti svoji; rodoljubje moje mi je ostalo neizpremenjeno od mladih nog, reči smem, do današnjega dne. Z vso odločnostjo zavračam že zdaj vsakega, kedor bi se predrznil ziniti samo dvoumno besedo o tem mojem rodoljubji, ki pojde čisto, neoskruneno v jamo z menoj! To in pa poštenje moje mi pustite, vse drugo vam prepuščam: igrača vam bodi, kakor «svinji meh». — Tako, to so dara pada, in zdaj začnimo!
Kolikorkrat mi pride zopet kedö iz domovine moje, prvo, stereotipno je moje vprašanje vselej: Kako doma? Isto tako stereotipen je vselej odgovor: Slabo, žalostno 1 In na to se vsujejo kakor toča tožbe, prave žalostne pesmi Jeremije proroka. Stiskaj in zvijaj moža, kakor hočeš, kaplje veselega poročila ni dobiti iz njega. Kmet gre pod nič, pijančevanje , zapravljivost, surovost, kamor pogledaš 1 In družabno ter narodno življenje po mestih — ne, o tem ne zinem besede. Vzemi slovenske časnike v roko, beri poročila z dežele, — žalostno, žalostno!
39&
Nemarnost, rogoviljenje, pretep, poboj, vse vprek! In žganje, žganje, ta nesrečni «demon», dobil je že, kakor kaže, vso deželo v svojo strahovito oblast! In potem naše porotne sodbe in dražbe, groza človeka obhaja! Kedor živi toliko časa kolikor jaz v velikem mestu, ka-koršen je Dunaj, kjer je toliko södruge skupaj, vajen je vendar že precej vsega, kar človeku živce pretresa. Sosebno v zadnjem času imeli smo prilike dovolj sprijaznjevati se z grozo in strahom. Ali, jaz ne vem, kako je to, vse, kar tu vidim in slišim in berem žalostnega, hudega in groznega, ne gre mi tako do živega, kakor to žalostno stanje moje domovine. In vendar, pred kakimi tremi desetletji to ni bilo še tako. Dovolj sem občeval z ljudstvom v svojih mladih letih, poznal sem njegovo življenje, razmere njegove, zlasti v našem okraji. Ljudstvo se je ubijalo in delalo «kakor črna živina», živelo se je trdo, a živelo se je vendar. V nedeljo je pač ta in oni pozno ponoči kolovratil iz krčme domov, a pravega žganjarja jaz vsaj nisem poznal. Tudi se ne spominjam, da bi se bilo komu v našem okraji prodalo zemljišče. «Nezakonska mati» bila mi je znana v našem obližji samo ena, še ta se je pokorila kakor prava Magdalena. Zdaj pa slišim, da je tudi pri nas kakor drugod. Dobro mi je znano. da je te žalostne prikazni nekoliko vsaj kriv tisti «časa duh», ki razodeva dandanes povsod svojo žalostno moč
—	397
in oblast. Ali meni se zdi, da se ni nikjer drugje tako nagloma obrnilo na hudo, kakor pri nas; gotovo pa je to, da nas tuja nesreča ne skrbi in boli tako kakor domača. Gospoda moja! — ne, recimo raji: Rojaki moji, vi, ki res ljubite svoj narod ter imate voljo, priliko in zmožnost delati zanj, glejte: polje se tu razprostira pred vami, ki čaka delavcev umnih, krepkih in neutrudnih. Tu se pokaži in izkaži vaše rodoljubje!
7-
Vse je dobro in blago, vse je moralno in vredno, da se goji in razvija, karkoli z neko rahlo a krepko silo človeka odvrača in odteza od golega, surovega samopaštva ter ga tako vzvišuje in povzdiguje nad živalstvo. Med najkrepkejše in najbližje čute, kateri vladajo v človeškem srci ter vodijo naša dejanja, šteje se po pravici v prvi vrsti tudi rodoljubje. Kaj, če ne ■ono, dalo je nekedaj peščici helenskih junakov moč, da je ob tla treščila ter zdrobila nebrojne čete azijskega divjaštva vsemu prihodnjemu človeštvu v neizmerno korist in blaginjo! In nismo H videli sami strmeč, kako je narodna ideja posamezne, toliko časa ločene ude enega telesa združila in z jeklenimi vezmi spojila v eno mogočno narodno celoto! Zares, odveč bi bilo slaviti in oznanjati to idejo v naših časih, ko je po vsem omikanem svetu tako zakraljevala in
39S
obveljala kakor nikedar poprej. Ali tudi tu ni vse čisto zlato, kar se sveti; tudi ta ob sebi tako lepa in vzvišena ideja ima obilo nevarnosti v sebi in še več za seboj. Da narodnosti ideja ni še najvišja ideja, kamor naj merijo vse naše misli in prizadeve; da visoko nad njo v neki mili svetlobi, v nekem nebeškem veličanstvu kraljuje ideja človeštva, to je pač resnično, ali kedö bi imel v naši dobi poguma dovolj, da bi to resnico oznanjal križem sveta! Jaz nisem tako pogumen, očitno rečem, da bi jo hvalil in priporočal samo rojakom svojim v svojih «Dunajskih pismih». Bojim se, da bi jih sicer izmed desetih bralcev devet ne reklo nevoljno: To je pa vendar preveč, ali pa: Vsaka stvar ob svojem času, a za to še ni čas, vsaj pri nas ne. Ta ugovor bi utegnil kaj v sebi imeti, a za to pa gori izrečena resnica ni menj resnica, in morebiti doživimo še čas, da se bodemo smeli potegniti zanjo. Za sedaj pa naj izprego-vorim nekaj besed, katerih mi, upam, ne bode mogel krivo tolmačiti trezen in pameten človek.
Tu bi bila prilika govoriti o tistih posebnih narodnjakih, tistih politikih, časnikarjih in pisateljih, katerim je narodnost le — molzna krava. Kakor drugi narodi, imamo takega narodnega mrčesa sedaj primerno tudi Slovenci. Poleg vsega svojega zasebnega in narodnega siromaštva prišli smo sedaj vendar do tega, da tudi pri nas .že narodnost časi «redi svojega moža». A ker
ne nameravam pisati satir in zabavljic, pustim naj v nemar te vrste narodnjaštvo; saj tu bi bila tudi bob v steno vsaka beseda; želodec ima svoje zakone in ne posluša, kaj govori pamet in poštenost. Že bolj bi me mikali tisti, nekoliko snažneji rodoljubi, katerim je narodna ideja nekakov «šport», neka zabava, ki ima še to dobrega, da človeku krati čas, daje nekoliko prijetnega opravka, pridobiva mu nekoliko česti in slave, a ne prizadeva premnogo truda in troškovi Kedor ne more rediti dragih iskrih arabcev, goji in oplemenjuje krotke golobe ali pa «domače zajčke». Sport je sport. Čudno se mi zdi, da si tacega narodnega postopača še nobeden naših pisateljev ni izbral za junaka narodni komediji. V taki igri bi imeli prostor tudi narodni norci, narodni potepuhi in narodni berači! Kedor si čuti kaj komične, satirične žile, kako da si ni še privoščil te mične in zanimljive družbe!
Prepuščajoč tako narodnjaštvo našim Ari-stofanom in Molierom, govorimo resno besedo o kvarljivih izrastkih pravega, a prenapetega rodoljubja. Z vami hočem govoriti, možje, kateri zares ljubite svoj narod, ne zato, ker imate ali pričakujete kaj prida od njega; ne zato, ker vam rodoljubje tako lepo «pristoji», kakor kaka elegantna obleka po najnovejšem kroji, ne zato, ker vam daje cenene česti in slave za vsakdanjo potrebo. Verujem vam, da ljubite svoj
narod, kakor ljubite očeta in mater, ne vpra-šajoč zakaj. Morebiti ga ljubite tem bolj, ker vam se smili; to vam nikakor ne kvari, vaše ljubezni. Če torej v resnici ljubite svoj narod, delajte, trudite se zanj. Ljubezen kakor vera brez del je mrtva. Saj veste: «Ne tisti, ki pravi: Gospod, gospod, pride v nebeško kraljestvo.» Dejansko, plodno bodi naše rodoljubje, ne puhlo, nespametno, otročje! Da, otročje! Trda je beseda, ali ne morem si kaj, meni se zdi, da smo Slovenci še vse preveč otroci. Res mlad narod ne sme se soditi, kakor drugi, ki imajo na stoletja in stoletja zgodovine za sabo. On ne more stopati tako možato, tako modro; izpregledati mu je treba mnogokako nepremišljenost in nerodnost. Misliti in tolažiti se je treba: uteče in učisti se s časom kalni gorski potok, in grozdni sok, ki zdaj tako vre, dal bode dobro vino. Ali, gospoda moja, ta otročja, ali če hočete, ta mladeniška doba ne sme trajati predolgo. Kaj bi se dejalo odraslemu človeku, ki bi pred vsem svetom po ulicah kozolce prevračal! In kaj dela tisti, kateri si pri vsaki priliki in nepriliki, tudi tam, kjer ni čisto nič potreba, na prsi s pestjo bije in vpije: Jaz sem Slovenec, jaz sem Slovan! Mož misli, Bog ve, kaj je storil za svoj narod, ko je tako pred vsem svetom krepko in ponosno poudaril svojo narodnost. Morebiti celo meni, da se je s tem rešil in odkrižal vseh svojih narodnih dolžnosti!
Gotovo, narodnost svojo treba je, kakor vero, vselej in pred vsem svetom spoznati; ke-dor jo zataji, ker se je sramuje ali iz kakega koli razloga ■—• jaz ga ne morem spoštovati, prijatelj mi ne bode nikedar; kedor jo celd zasmehuje in grdi, takega človeka jaz zaničujem in pri eni mizi bi ne mogel sedeti z njim. A po nepotrebnem ustiti se se svojo narodnostjo, to tudi ni pametno. Če mi kedd tu poreče, da to ne škodi, odgovarjam mu: Kaj pa, da škodi! To se mi zdi, kakor če neki pobožni ljudje menijo, da ne škodi, če človek malo preveč veruje, češ: bolje preveč nego premalo. Pametni duhovniki pa pravijo, da naj se veruje samo to, kar cerkev uči, vse drugo je prazna vera, in ta kvari pravo. S tistim vednim poudarjenjem narodnosti ugladijo se nam sčasoma ušesa, da postane slednjič gola «fraza», kar je bilo prej tehtovita beseda. Prazna vreča nam ostane naposled v rokah; izginilo je, kar je bilo v nji, in kaj si pomagamo s prazno vrečo! In pa tisti nesrečni narodni ponos, kateri se nam tako živo priporoča! Kolikokrat sem slišal tožiti, da imamo vse premalo narodnega ponosa. Narodna zavest, dobro! a kaj, gospoda, hočete s tistim svojim narodnim ponosom, katerega tako pogrešate, zlasti pri našem ženstvu! Ponosa ne zametam samega ob sebi, časi je celo koristen, da, potreben; a najprej treba, da ima ponos pošteno podstavo, drugače je — «berašk» ponos, in tak
Jos. Stritar-ja zbrani spisi. VI.	26
nas smeši pred svetom. Za sedaj še, menim, da Slovenci nimamo potrebne podstave narodnemu ponosu! Ali nam je pa tudi potreba tega gosposkega čuta? Ali ne morem ljubiti matere, če tudi ne vem, kako bi se mogel po pameti ponašati z njo? Ali si ne morem misliti rodo-Ijubja, pravega, globokega, gorkega rodoljubja brez tistega mrzlega ponosa ? Pustimo že ta «luksus» drugim, srečnejim narodom, kateri si ga lahko privoščijo; pri nas je ta narodni ponos sama puhla fraza. Ne zidajmo na pesek, rodoljubja svojega ne stavimo na to negotovo podlogo. Gospoda, jaz vam vem drugo, trdnejšo podlogo, na njo stavimo svoje rodoljubje, in ne ornajo ga bučeči vetrovi, ne podero ga povodnji bobneči valovi. Ta podloga, gospoda moja, imenuje se, če je niste še ugenili — vsmiljenje, vsmiljenje z našim siromaškim ljudstvom, z našim ubogim narodom!
Po dolgem okohši prišel sem zopet na svoje izhodnje mesto, k predmetu nazaj, o katerem sem hotel govoriti. — Prihodnjič!
8.
Cesto slišim bridke tožbe, da se naš kmet tako malo zaveda, da se tako malomarno sam poganja za svoje narodne pravice. « Vigilantibus iura»/ kaj nam pomaga, da se nam ponuja ravnopravnost, če pa ne iztegnemo roke po nji!
—	Da Slovani sploh nimamo tako krepkega narodnega čuta, kakor ga imajo na pr. zlasti Francozi in Madjari, to je istina, katero najbolj pozna in čuti Slovan, ki biva več časa na Du-naji. Kar vidi tu, kako ravnajo s tem svetim čutom naši tako brojeviti severni bratje na Du-naji, res ni, da bi ga navdajalo z veseljem in narodnim ponosom. O tem bi se dalo pisati krepko, a žalostno «dunajsko pismo»; toda za sedaj vsaj: «Z gobo čez!» Meni se zdi, da se ravno našemu kmetu po krivici očita narodna mlačnost in malomarnost. Jaz pravim, da je naše prosto ljudstvo ravno na to stran vse hvale vredno. Kako bi ga bil vesel, kako bi se ponašal z njim, ko bi bila ta največja napaka njegova! Vzorno ljudstvo bi bilo naše slovensko ljudstvo, kakoršnega razen njega solnce ne vidi na vsem svojem potu. Ne samo dovolj, čez svojo moč in dolžnost storil je naš kmet do sedaj za narodno idejo. Hvaležni mu bodimo in
—	ne zahtevajmo preveč od njega. Pomislimo, da so idealne stvari, za katere hočemo, da naj se navdušuje in žrtvuje. Idealen pa je sploh težko kateri stan tako malo, kakor kmetski. Ti, narodnjak, ki tako krepko poudarjaš povsod narodni čut, ki tako strogo zahtevaš od vsakega, tudi od kmeta, da mu bodi narodnost nad vse na svetu, ko bi pred te stopil kmet, pošten narodnjak, ter rekel ti v vsi svoji skromnosti, a tudi z vso svojo odločnostjo: «Gospod, storil
sem, kar ste zahtevali od mene. Zaveden Slovenec sem bil vselej in povsod. Različnih časnikov slovenskih so polne moje police. Podpisal sem vse narodne peticije, vse zaupnice, kakor je bilo treba; vlagal sem slovenske vloge in zahteval rešitve v domačem jeziku; volil sem narodne poslance in vpil sem navdušeno: Živio in slava! ter na vse kriplje zabavljal «nemčur-jem». Jaz nisem kriv, če nimamo slovenskega vseučilišča, če ni «Narodni dom» najlepše in naj-oblastnejše poslopje v beli Ljubljani. Zdaj pa vas vprašam, gospod, mož narodni, kaj imam od vsega tega? Gospodarstvo moje gre rakovo ]Dot, česar sem morebiti tudi sam nekoliko kriv. Če danes ali jutri ne bodem več zmogel davkov, prodado mi naposled dom; in edina tolažba moja bode tedaj, da se je vse to vršilo v slovenskem jeziku! Kedör bi bil sodil po vaših besedah, misliti bi bil moral, da nam pride zlati vek takoj. ko bode obveljala slovenščina po šolah in uradih. Zdaj pa vidite pač sami, da nam je še daleč do tiste obljubljene dežele, dasi smo že vendar toliko dosegli. Meni se zdi, gospod, da tukaj vendar ni vse tako, kakor bi moralo biti.»
Ako bi, pravim, kmet tako govoril s kakim odličnim državnikom ali časnikarjem slovenskim, vprašam, kaj bi mu pač ta odgovoril? Brž ko ne pametnega nič; založil bi mu menda kakega «kmetskega tepca» ter zapodil ga, ali pa bi se sam oblastno obrnil od njega. Zato bi pa bolje
vedel odgovoriti meni, ki ga tako hudomušno pritiskam. Obregnil bi se, kakor silno užaljen, nad menoj, češ, da meni politika pa zajcu boben, da govorim tako, ker ne poznam naših domačih razmer, da me je že do dobrega okužila nesrečna nemška omika, da me bodi sram, ker tako materijalno mislim itd. In moj odgovor? Odgovor moj je nasmeh, katerega naj si tolmači, kakor kedo hoče. Ali zanimljivo je pa to res, da jaz sedaj nekako zagovarjam materijal-stvo — katero sem dosedaj vedno srdito pobijal, kakor sv. Jurij tistega zmaja, ki se mu tako strahovito zvija pod belim konjičem. Kaka izpremena, kaka nedoslednost! —- Nič tega, gospoda: vedno še kakor nekedaj slove gasio moje: Siirsum corda! kvišku srca! Pod tem praporom bodem se boril do zadnjega izdiha. Ko bi hotel, ne mogel bi drugače. Ah jaz pravim: Vsaka stvar ima svoje meje, in kedor preveč doseza, ne doseže ničesar. Ne nakladajmo drugim bremen, katerih sami ne moremo ali pa nočemo nositi. Idealstva, požrtvovalnosti zahte-vajmo najpred od sebe, potem stoprav od dru-zih. Ali navadno ravna se nasprotno. Le pre-rad oznanja človek drugim post, sam pa se dobro redi in pase. Slovenci smo tudi v tem že došli druge narode, da imamo i mi svoje može, kateri nam radi sami oskrbujejo naše narodne posle, ljudstvo pa jim bodi nekakov «kor», ki naj vpije «živio» ter plačuje iz svojega troske.
4o6
Narobe je prav. Kedor je zares rodoljub, iz ljubezni. ali kakor smo prej rekli, iz vsmiljenja do naroda, ne iz samopašja, on bode sam služil narodu, ne pa da bi narod njemu.
In kako služimo narodu? Ko pregledujem in premišljujem naše sedanje stanje, hoče se mi zdeti, ne da smo že vse dosegli, kar imamo želeti ali zahtevati pravico; do tega imamo še daleč; ali naša narodnost zdi se mi — tu govorim samo o Kranjski — za sedaj že utrjena in zagotovljena, tako da se ni bati zanjo, če hočemo pametni biti. Pametno pa ni, ne, pregrešno je, kar počenjajo sedaj neki narodnjaki pri nas. Se svojimi prenapetimi in nepremišljenimi zahtevami, se svoje otročjestrastnim nasprotovanjem stavijo v nevarnost še to, kar smo si priborili in nekoliko tudi zadobili brez svoje zasluge. Verjeti jim hočem, da jih pri tem pogubnem početji ne vodijo kaki slabi nameni, drugače bi jih kar naravnost imenoval izdajice svojega naroda. Tako pa jih prosim in rotim, naj se že skoraj, dokler ni še prepozno, iztrez-nijo ter opuste to nesrečno politikovanje, katero se njim zdi silno rodoljubno, nam pa pogubo-nosno. Res, lahko bi jih pustili, naj si glave razdrobe ob trdno steno, v katero butajo, ali bati se je, da bode za njih grehe pokoriti se narodu. Bati se je, da se nam poreče: Glejte, taki so ti Slovenci, kaj se more pametnega početi z njimi? Ti ljudje hočejo biti narod? To
so otroci, ki se igrajo «narod». In kaj odgovarjajmo. kako se zagovarjajmo mi? Da ne mislimo vsi tako? Da velika večina narodova zameta to nespametno ravnanje ? Ali zakaj pa ta večina ne povzdigne svojega glasu ter jih odločno zavrne? Keddr molči, ko je treba govoriti, udeleži se sam tujega greha. To je tudi mene nagnilo, da sem se oglasil iz mirnega zatišja, ne kakor bi si domišljaval, da bode kaj koristila moja beseda, a storiti sem hotel svojo dolžnost, dolžnost vsakega poštenega in treznega rodoljuba. Moja beseda torej je ta: Pustimo že skoraj tisto nesrečno politiko, ki nas smeši pred svetom, ki nam odvrača naše prijatelje ter jih ovira v njih prizadevah za nas. Ne dosezajmo, česar ne moremo še doseči; ne zahtevajmo, kar se nam zdaj še dati ne more. Glejmo, da pametno rabimo, kar smo si priborili, kar se nam je dalo. Skrbimo, da nam v naših narodnih prizadevah ne izginejo tla pod nogami, da se nam ljudstvo ne naveliča neplodnega narodnega politikovanja ter tako izneveri narodni ideji. Njegovi narodni zavesti, njegovemu rodoljubju in s tem vsemu našemu narodnemu življenju dajmo krepko, stanovitno podstavo tako, da skrbimo ne samo za njegovo duševno, nego tudi materijalno blaginjo njegovo.
— 4°S	—
9-
Kam torej meri vse to besedovanje? Kaj je namen in konec mojih dosedanjih «Dunajskih pisem»? Ako hočemo svoji narodnosti zagotoviti prihodnjost, ako nočemo, da nam tisto, za kar smo tako goreče prosili in molili, za kar smo toliko časa trudili se in borili, ne izgine zopet, kakor lepe sanje, kakor zapeljiva fata morgana popotniku v puščavi, krenimo že skoraj, dokler ni še prepozno, s krivih potov nezrelih in neplodnih sanjarij, političnega široko-ustja in sleparstva, visokosežnega politikovanja in malostnega prepiranja na edino pravo pot trudapolnega moškega delovanja. Lepoglasna beseda, ki je dosedaj mamila nam sluh, umakni se skoraj poštenemu dejanju! Ne pozabimo ni-kedar, od kod smo, kje ima naša narodnost svoje korenine. Prosto ljudstvo bodi prva in vedna skrb naša; iz njega izvira, iz njega dobiva vedno novih moči vse naše narodno življenje. Če imamo to krepko, to pogumno krdelo za seboj, kedo more kaj zoper nas?
A to ljudstvo, samo ob sebi tako krepko in zdravo, to plemenito ljudstvo boleha in hira kakor hrast, ki mu črv razjeda osrčje. Kedo se upa slepiti sebe in svet ter tajiti to žalostno resnico! A kaj pomaga spoznanje, kaj koristi tožiti in žalovati ter križem držati roke! Na delo je treba, na delo je čas, skrajni čas! Kjer se
o požaru kaže največja nevarnost, od koder preti vsemu selu poguba, tja se brez pomiselka in posvetovanja, brez premišljevanja in prepiranja kakor na neko skrivno povelje obrnejo bliskoma vseh oči in moči, da se se združenimi silami zaduši vsem preteči sovražnik. Jaz še nisem slišal, da bi se bili kedaj o taki priliki ljudje sporekli in sprijeli. Tu se ne vpraša, kedo naj ukazuje, kedo naj sluša; ena volja vlada in vodi vse pričujoče; tu primeta za eno delo moža, ki sta živela ves čas v prepiru med seboj. In mi bi ne delali tako v veliki nevarnosti, ki preti vsemu narodu ?
Kje torej začnimo, kam vprimo vse svoje moči? Na to vprašanje, tako se mi zdi, pameten in pošten človek pri nas ne more imeti dveh odgovorov na izbiro. V prostem ljudstvu, dejali smo, ima narodnost naša svoje korenine; z njim ona živi, z njim gine, njenega obstoja si brez njegovega misliti ne moremo. A to ljudstvo, kakor smo rekli, in kakor je vsem znano, ni zdravo; pomoči potrebuje, nagle pomoči. Če skoraj ne pride pomoč, čez petdeset let, kakor vse kaže, morebiti ne bode več trdne kmetske hiše slovenske! Odkod pridi ta pomoč? Nekaj od zgoraj, od države menim — prepelic izpod neba ne smemo pričakovati, kakor Izraelci v puščavi. Kakošna bodi ta pomoč, to'premišljati in preudarjati, za to skrbeti in poganjati se dolžnost je mož, katerim je ljudstvo izročilo
sveto nalogo, da delajo postave za državo in za deželo. Kedor ne umeje td dolžnosti ali pa ne čuti v sebi potrebnih zmožnosti zanjo, ne daj se voliti, ali pa, če je že voljen, pojdi mirno domov ter služi si kruha s poštenim delom. Otrokom nosimo se sejma zlato peno domov in konjca, ki «od zadaj piska», ne odraslim ljudem! — —
Druge pomoči pa, in o ti hočemo malo obširneje govoriti, pričakuje narod po vsi pravici od nas vseh, kateri se prištevamo «razumništvu»; in to tolikanj bolj, ker smo mi sami večinoma izšli iz naroda. Kateri pa sin skrbi prav za svojega očeta ter mu povraća prejete dobrote? tisti, ki ga, v gosposki družbi sedeč, hvali in povzdiguje ter mu morebiti za god pošilja lepa voščila ali pa celo kako drago «smodko», «kakoršne cesar sam puši»; stari mož pa doma za pečkom čepe bori se se svojim siromaštvom in naduho! Ali bi ne bilo bolje poslati krepke hrane siromaku in morebiti dobrega zdravnika v hišo? Tako delajmo tudi mi, ki se imenujemo rodoljube, se svojim očetom, narodom. Tudi narod naš potrebuje najprej hrane, t. j. oteti ga je treba najprej materijalnega pogina; jez je treba postaviti proti splošnji povodnji, ki že razgraja po naši deželi. Tu naj pokaže, kaj velja, naše rodoljubje; pravo, dejansko rodoljubje, ne tisto akademično, tisto nedeljsko, s katerim se tako radi odevamo «zastran lepšega». Kedor
noče prijeti za delo, odstopi ter ne bodi na potu tistim, ki hočejo pomagati. V veliki se-veroiztočni državi, kjer žive in trpe rodni nam bratje, zgodevajo se često neke čudne dogodbe kakoršnih svet do sedaj še ni videl. Mladenič, ki ima vsega dovolj, izgine nekega dne. Ljudje si pomežikavajo, ne povprašujejo: kam je šel? In če jih vpraša tujec, da se mu čuden odgovor: «V narod.» Deklica plemenita, ki je živela v vsi obilosti in preširnosti tega sveta, zapusti svoj grad, svojo rodbino ter gre oblečena kakor prosta delavka ali kmetica med ljudstvo, da je poučuje in tolaži, da se trudi z njim in trpi. jaz si ne morem kaj, da bi se mi ne storilo milo, kader zopet kaj takega berem. To je skoraj edino, kar vidim še tolažljivega v ti nesrečni deželi. To je rodoljubje, to je vera, to je ljubezen, ki vse premaga. Jaz upam, da vsak pameten in pošten človek bode prav umel te moje besede; kedör pa hoče zasmehovati jih ali krivo tolmačiti, ker to zahteva služba njegova, prosto mu; jaz mu ne bodem kratil s trda slu-ženega kruha. Takega rodoljubja nekoliko bi jaz želel našemu «razumništvu», naši gospodi. Ljudstvo si ne more pomagati samo, naša dolžnost je, priti mu na pomoč, kakor človeku, ki se utaplja. Tu so dobri vsi pomočki, poprijeti se je treba vseh, kateri utegnejo biti uspešni in koristni. Poučevati je treba ljudi po cerkvah in šolah, v pogovorih in spisih; kazati jim je treba
dejansko, kako začeti in ustanoviti to ali ono koristno napravo. Pravil mi je nekedaj znanec, da je v njegovem kraji doli na Dolenjskem kmetska mladina napravljala društva, v katerih je bilo pod kaznijo prepovedano izreči kako ne čisto slovensko besedo. Vesel sem bil, ko sem to slišal, svojih tako vrlih, tako rodoljubnih mladih rojakov. Ali bi ne bilo moči osnovati takega društva, da bi si udje njegovi sami prepovedovali pijančevati, sosebno pa žganje piti, za denar igrati in zapravljati, pretepati se, ponočevati in razgrajati; zato pa bi se udje spodobno razveseljevali in kratkočasili z branjem in petjem, z različnimi telesnimi vajami in poštenimi igrami. Jaz menim, da bi se vse to dalo, samo znati je treba. Velika je moč navdušenja, le vneti ga je treba in netiti. Vsi izobraženi ljudje, duhovniki, uradniki, učitelji, vse kar nosi gosposko suknjo, združilo bi se naj v nekako sveto bratovščino, ki bi imela svoje ude razpostavljene po vsi deželi. To sveto krdelo navduševala bi samo ena misel, ena ideja: Vse za narod! Samo eno nalogo bi imelo, poučevati ljudstvo, pomagati mu, kjer treba in je moči, in z dobrim zgledom kazati mu pravo pot. Na stare dni bi se človek z mladostnim ognjem navdušil za to lepo podjetje, jaz vsaj si ne morem misliti lepšega.
Pri mladini je treba začeti; starega, grčavega hrasta ne bodeš zravnal. Kedo ne misli
tu na šolo? Lepo je napredovala naša ljudska šola, kedo bi tajil? Ali jaz moram reči, da si jo mislim in želim vendar čisto drugačno. Lepo je gotovo, če ve bosopeti, mršavolasi paglavec, koliko centimetrov dolg je lisičji rep ali koliko višja je v daljni Aziji Gaurisankar-gora nad slavno Kandžindžingo! Ali poleg tega bi vendar ne bilo napačno, ko bi se učil tudi stvari, katerih mu je potreba, kakor vsakdanjega kruha. Meni se zdi, da se ni prav premislilo, kaj je in kaj more biti edino pravi namen ljudski šoli. Če se od neke strani tako vpije proti «novi šoli», roko na srce, prijatelji, te tožbe niso tako čisto prazne in ničeve, kakor se vam dozdeva v vaši učenosti. — Toda za sedaj dovolj!
IO.
Sola torej je najprej poklicana graditi jez množeči se zdivjanosti kakor rastočemu obo-žanju našega ljudstva. Ona naj v mlada srca seje pridnosti, varčnosti in poštenosti seme; ona naj v zvezi s cerkvijo v mladini goji vse, kar je plemenitega v človeku; s kratka: šola naj ne uči samo nego tudi odgaja. Ali šolo, kakoršno si mislim jaz, doživeli bodo komaj naših otrdk otroci; tu bi bila brez vspeha vsaka beseda. Da me ne bode kedö krivo razumel, izrecno povem, da je osnova ljudskih šol tega kriva, ne pa naši vrli ljudski učitelji. A nekaj
druzega je, kar imamo v svoji oblasti, kar nam je lahko krepko pospešilo v naših rodoljubnih prizadevali.
Slovstvo smo si ustvarili Slovenci sami iz svoje moči tako, da ga ne bode zaničeval, ke-dor pomisli in preudari pravično okolnosti naše. A tudi tu zdi se mi potrebno, da se nekaj premeni, da že skoraj zapustimo stara, izvožena pota. «Narava, življenje, resnica!» tako opominja dandanes ves svet umetnika; naveličal se je «akademične» umetnosti. Dobro, če že mora biti tako; slušajmo tä glas; dajmo svoji umetnosti, svoji poeziji realno vsebino. Ali s tem pa ni še rečeno, da posnemajmo znane francoske naturaliste (Em. Zola!), katerim je ta vsebina edino le malopridnost, nesnaga in smrad!
Rekli smo nekedaj. da je prava umetnost gospa, ki noče in ne sme služiti nikomur. Ako se pa dandanes, ko mora vse praktično biti, zahteva tudi od umetnosti, da bodi koristna, ne silimo je vsaj, da naj proti svoji naravi služi podlim namenom. Ce že mora v službo, ne ponižaj se za — vlačugo! Ce že zahtevamo ne-posrednje koristi od nje, učiteljica, odgojiteljica nam bodi, kedo bi bil sposobnejši od nje za ta vzvišeni poklic! Ali da naravnost govorim: književnost nam bodi krepka pomočnica o poučevanji in poblaževanji našega naroda. Ko začne biti «v plat zvona», ali bode kmet na polji še dalje mirno korakal za svojim plugom? Ne,
ustavi se. izpreže žival, vode bo sedaj treba voziti za gašenje. Hlapec izpusti koso iz roke, dekla grablje, in pralico svojo plevica; branit, pomagat hiti, kedor je živ. Tako naj bi se zdaj pri nas združile brez razločka vseh. tudi naših pisateljev moči zoper enega sovražnika, najnevarnejšega našemu narodu, imenovati mi ga pač ni več treba.
Ponižaj se torej poezija, da bode kmetu gnoj kidala in plenice prala gospodinji? da bode učila, kako se garje odpravljajo ovcam in kako se uši preganjajo se zelja? Bog ne daj! ne dekla, učiteljica, rekel sem, nam bodi! A tudi tistega vednega «pridigovanja in moralizovanja», tistega pobožnega viškanja z očmi ne zahtevajmo od nje; vse to malo, samo za nekaj časa koristi. Kaj torej? Žive slike iz življenja nam podajaj pisatelj, iz našega življenja. Vsaka slika nam kaži žalostni sad posamezne napake in razvade. A vse to z neko elementarno silo, ki človeku srce pretresa, kakor grom, ki bobni po nebeškem stropu! A veste , mladi pisatelji, česa je najbolj potreba za to? Življenje je treba poznati. rane, narodne rane naše je treba poznati, in te rane treba da pisatelja samega bole in skele; ljubezni je treba, srca je treba, brez srca, dobrega, plemenitega srca ne opravite nič. Prosta je tu dobra in vezana beseda, pesem in povest, roman je dober in igrokaz. Posebno pa bi jaz tu priporočal igrokaz; lahko je kratek,
prost, brez mnogih oseb, brez ne vem kakih priprav. Prizor, ki se lahko predočuje, kjer si bodi; v navadni izbi, na podu, pod milim nebom!
Za nekaj časa torej, menim jaz, pustimo vso tisto visoko literaturo ter bodimo v malem veliki. «Vse za narod», bodi nam gasio, in slovstvo naše bode v resnici narodno, jedrnato in zdravo. Bodite prepričani, mladi pisatelji naši, da se dado tudi po tem poti doseči lepi vspehi, in če je kedö slave željan, tudi slave toliko, kolikor je more dati majhen narod. Tiste puhle salonske pisave pa, ki se nam sedaj ponuja in vriva za najnovejše in najelegantnejše blago, z onimi — zanimljivimi srčnimi ugankami in problemi; — tega najnovejšega narodnega zlega reši nas, o gospod!
Mi pa, — ne, sebe ne smemo vred šteti — vi pa, pisatelji slovenski, ki imate nekoliko priročnejše orodje, nego so ga imeli predniki vaši, svetega duha, narodnega duha polni posvetite domovini vse svoje moči; učite ljudstvo, svarite ga s plamenečo besedo; vojsko napovejte vsi podlosti in surovosti; vseh pogubnih strasti kali trebite mu iz srca; v živih podobah kažite mu, kam vodi pijančevanje, zapravljivost, lenoba. Ne govorite in ne izgovarjajte se govoreč: Vse nič ne pomaga! Ko bi bilo to res, po tem, seveda, bilo bi vsega konec, kaj nam potem narodnost in domoljubje, kaj nam vse
državljanske čednosti in kreposti! Život si pasi. človek, in redi ter pri zlati kapljici sedeč smijaj se širokoustno vsi ti človeški komediji ter njenim igralcem. In ko bodeš ravno dobre volje, udari z radikalno demokratično pestjo ob mizo ter zahrešči nekoliko krepkih narodnih fraz. In tako te bodo še slavili za edino pravega rodoljuba, za edino pravega nepopačenega, pristnega Slovana! Kaj govorim! Izpred obličja mi odljudna pošast! Mi pa, ki ne mislimo tako. ki nam je ostalo še nekaj idealnega ognja v prsih, ki se ne klanjamo novim bogovom, in vi vsi, ki v resnici ljubite svoj narod ter želite dejansko izkazati mu svojo ljubezen, združimo se, pomagajmo mu, rešimo ga pogube; dajmo mu najprej, česar najbolj potrebuje. Če moramo za nekaj časa mir zapovedati željam. ki jih v srci gojimo zanj, tolažimo se, da pride čas, ko bodemo smeli s temi željami pred vsem svetom na dan. A prej pokažimo, da imamo pravico zahtevati, kar vživajo drugi, da se nam ne zavrnejo in odbijejo, kakor otroku nož, z neko opravičeno nevoljo naše prošnje in zahteve.
Toda dovolj, če tudi mi je končati težko. Govoril sem, ker sem mislil, da ne smem molčati. Moj namen je bil dober; žaliti nisem hotel nikogar. Ce je pa koga zbodla katera mojih besed, žal mi je, a pomagati mu ne morem.
Kako bi ne bil pričakoval, da bodo moja «Dunajska pisma» vnela mnogo nasprotja med mojimi rojaki! «Resnica oči kolje», in jaz sem moral našim veljakom povedati mnogo bridkih resnic. Moral? — Da, moral! Dolgo sem čudil se in čakal, da se kedo oglasi, da vstane mož pameten in veljaven ter zagrmi: Kam drviš, zaslepljena druhal! — Čakal sem zastonj; naši modri možje so modro molčali, ko je bilo treba govoriti. Ko ni bilo druzega, vstal sem jaz. Storil sem svojo dolžnost, dasi sem vedel, kaj me čaka. Ne, kaj takega se vendar nisem nadejal v vsem svojem pesimizmu. Vse časnikarstvo se je obrnilo v enega človeka; zemlja slovenska nima sedaj sovražnika razen tega strahovitega pismarja. Tega pobijte, pa bode rešena domovina. Z menoj se dela zdaj prav tako kakor se je nedavno z ubogim Maassenom, ki se je bil predrznil resnico govoriti ter potegniti se za pravico edini med strastnimi «šovinisti». Človek ne ve, ali bi se žalostil ali smijal ali jezil. Toda, jezil? Lepo se res ne vedo ti ljudje in pošteno. Hotoma in vedoma mi delajo krivico, ker pačijo in zavijajo moje besede, ter izvijajo šiloma iz njih pomen, katerega nimajo v sebi. To res ni pošteno, da rabim najrahlejšo besedo. «Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo», molil je zveličar na križi
4ig
za svoje sovražnike. Tega pač jaz ne morem reči za svoje; oni pač vedo, kaj delajo, a jaz menim, da ne morejo drugače. Različnim živalim dal je stvarnik različno orožje, da se z njim bore in branijo, kakor vedo in znajo. Jaz nisem nikakor hud na svoje sovražnike. Prepričan sem, da bi se možje radi pošteno in dostojno vedli in ravnali, da bi radi izobraženo in olikano mislili in pisali, samo da bi jim bilo dano! In ravno to jih bode in draži. Ko bi se bil jaz v «Dunajskih pismih» njim enakega pokazal, še veseli bi me bili, češ, da sem jim tako podoben in po duhu soroden. Nekrščansko bi bilo sovražiti jih, ker ravnajo po svoji naravi. Kos poje, krokar kroka tako prijetno, kakor more; krt rije po zemlji ter si išče svoje hrane, trudoma a pošteno; čebela nabira veselo brenče medu po cveticah. Kaj bi dejala okorna gos, ko bi kedo zahteval od nje, naj razpne svoja krila kvišku v sinje nebo ter sladko gostoli kakor pomladni skrijanec! Jezim se torej ne; prej bi že moral človek žalosten biti, ko vidi, da se ljudje, kolikor toliko po božji podobi ustvarjeni, tako ostudno vedo. In to moji rojaki! A tolažim se, da so to vendar le samo posamezne prikazni, da narod slovensku v svoji večini ni tak, kakoršni so oni, ki se delajo, kakor da so zastopniki in glasniki njegovi. Ali naj bi se torej smijal? Smešnega je pač dovolj v tem prizoru. Vendar menim, da se človek ne more
prav iz srca smijati tem čudnim prikaznim; z nekim «mešanim» čutom gledam to čudno ravnanje. Da sem posebno vesel takih zoprnikov, tega tudi ravno ne morem reči. Toda, kaj pravim? Jaz se ne bodem boril s takimi borilci. Jaz se poganjam za stvar, ne za osebo, oni pa so. na stran pustivši stvar, za katero gre, zaprašili se v me kakor ose, ko si jih grede razdražil. Nespameten je človek, kateri razdrobi zrcalo, ker mu kaže, kader pogleda vanje, nelepo obličje; ali bode obličje njegovo lepše potem ?
Kar se tiče različnega obrekovanja, naperjenega proti meni, samo to: Vi ne veste gospoda, kako lahko je človeku, ki ima čisto vest in komolce na vse strani proste! Z njimi tudi lahko malo dregne, če ga je ravno volja, ali pa mirno sedi. Ko bi bil jaz tako mislil na svojo korist, kakor drugi ljudje, kje bi bil morebiti že! Ali tudi s tem sem zadovoljen, kar sem in imam. To pa smem mirno reči, da sem tudi jaz plačal svoje «narodne davke», rad in brez kesanja! — Za sedaj še toliko: Kar sem pisal, pisal sem, nobene besede mi ni žal in mi ne bode; dobro je premišljena vsaka. Ko bi bil kaj dvomil, zdaj še le prav vidim, kako resnične so moje besede in kako potrebno je bilo, da sem jih izrekel. Upam tudi, da ne ostanejo čisto brez vsega sadri, ali čakati je treba! Da so neki nemški časniki pobrali nekoliko mojih
beseel ter jih podali, po potrebi pripravljene, svojemu bralstvu, tega meni ne morete odpustiti? Bežite, bežite, licemerci, ter ne smešite sami sebe pred svetom! Ali smo otroci ali možje! Ali morem jaz kaj za to, če kedo v slabo rabi moje besede? Naj li za to molčim; ali pa naj vsakemu Slovencu posebej na uho zatrobim, kar imam povedati vsem? V ostalem pa, ljudje, ne pozabite, da nasprotniki naši dobro, le predobro poznajo naše stanje in naše slabosti. Če kedo dela sramoto slovenskemu narodu, menim, da nisem jaz tisti.
12.
Lepo se niso vedli moji nasprotniki v boji z menoj; a to ni meni sramotno. Vse tisto, kar sem pisal o dunajskih branjevkah in o političnih prepirih, ni se jih čisto nič prijelo. Kaj hočeš s človekom, ki ga je sram, «kakor starega volka strah»! V boji bode vedno na boljem proti tebi, ki nimaš tako ustrojene kože. Ti izbiraš in ogleduješ orožje, njemu je vsako dobro, najbližje najbolje. Ne govoril bi toliko o tem neprijetnem predmetu, ko bi šlo tu samo za mojo osebo; takega postopanja sem jaz že vajen od svojih rojakov. A stvar ima tudi še drugo stran. Tožil sem v svojih «Dunajskih pismih», da je naše ljudstvo tako osurovelo. Veselilo bi me bilo, ko bi mi bili moji nasprotniki
dokazali, da se motim, da prečrno vidim; do-zdaj me niso še razveselili s tem tolažilom. Pač pa so mi pokazali, da ta kuga še više seza. Gorje nam, če tako mišljenje in vedenje, če taka govorica in pisava zavlada in obvelja pri nas tudi v «izobraženih krogih». Morebiti sem res zaostal za vekom, nekako po starem kopitu mož sem res, vendar sem tako pogumen, da naravnost in očitno izrečem svoje prepričanje: Iz surovosti, nepoštenosti in podlosti ne more nikedar in nikoli nič dobrega priti. Posmehujte se, kakor vam drago, v svoji modrosti, jaz pa vendar govorim svareč: Gorje narodu, kateri se je zapisal ti nesveti trojici! Tak narod bi ne bil vreden, da se ohrani na svetu. Ni res in nikedar ne bode res, da se vse sme, tudi ne v boji za domovino.
A kaj mora tu najbolj boleti in skrbeti pravega rodoljuba? Če se naša mladina poprime teh naukov, če se okuži s tem grdim materijalizmom, kaka bode potem našega naroda bodočnost? Bog daj, da bi se motil; a meni se zdi, da ta moja skrb ni brez podloge. Nekedaj smo se navdušali za ideale; po tem smo tudi druge, mlajše, po svoji moči navduševali zanje; a zdaj — jaz ne vem, kako bi me sprejela združena mladina, ko bi stopil med-njo s takimi nauki. «Kapucinade», če se prav spominjam, imenujejo se zdaj pri nas taka opominjanja in svarjenja. Kapucinada! Kako krepko, kako obla-
stno slove ta beseda! Izreči jo more samo mož, kateri je visoko vzvišen nad vse te slaboumne pritlikavce, ki lazijo okrog njega. Kakor «bomba» pade td beseda med verne poslušalce, zlasti med mlade, pri katerih ji je gotov velikansk učinek. Kaj hočete še? stvar je obsojena, ker osmešena; lop! in na čelu ji je prilepljen priimek: Kapu-cinada! Meni se zdi, da ni dober duh možu vdihnil te besede. Čestite bralce prosim, da naj nikar ne mislijo, da govori tu iz mene kaka osebna pisateljska občutljivost. Ne; jaz govorim le za stvar, in zdi se mi, da se igra tu nevarna igra. Kar se tiče oblike mojih «Dunajskih pisem», sodi naj vsak, kakor mu drago. Temu ali onemu ne bode njih «patos» po volji; a pomisli naj blagovoljno, da srce ne govori kakor «akti». In komur o nekih stvareh ne vzkipi srce, ta nima srca. da nekoliko preminivši rabim znano besedo. Mojo osebo smešite, kolikor vam drago; samo dobro stvar mi pustite v miru, za katero se poganjam.
Kaj je torej pravo jedro mojih dosedanjih «Dunajskih pisem»? Čez dolgo časa se nam je ujasnilo nebo; v slovenskih pokrajin sredini vsaj dalo nam se je toliko sape. da vendar lahko dihamo. Vseh narodnih pravic še nimamo, a pridobili smo si ljudske šole, — in to, rojaki, je mnogo 1 Odprla so se vrata slovenščini tudi v latinske šole. V deželnem zboru ljubljanskem gospoduje naš jezik, in v mestnem zastopu ima
on sam besedo. Gospoda, jaz ne vem, kako vi mislite in sodite o teh pridobitvah, o teh izpre-membah; jaz sem jih vesel, prav iz srca vesel, da, celo nekako moško, da ne rečem «ponosno», govorim v tem veselji: Se nas niste in nas ne boste! Da, še enkrat pravim: «Narodnost nam je zagotovljena», če hočemo biti pametni in — pridni. Ali je pa s tem rečeno, da imamo sedaj že vsega dovolj, da smemo križem držati roke? Če se je kedo z mnogim trudom izkopal iz dolgov, katere je podedoval po svojem očetu in pradedih svojih; če sme zdaj veselo reči svojemu domovju: Tu sem zdaj jaz gospod, če tudi še siromak, in nihče nima pravice poditi me odtod: ali bode zdaj na uho legel in lenuharil, češ, zdaj je konec truda in težav. Ko vidi, da mu hoče zgruditi se hiša zanemarjena, ne bode H najprej hitel, da jo popravi? -— Z žalostjo sem rekel, da prosto ljudstvo naše hira, propada. materijalno in moralno. Te žalostne prikazni ni mi hotel tajiti nihče. Kako hvaležen bi mu bil jaz, ko bi mi dokazal kedö, da se motim, da ni vse tako črno pri nas, kakor se meni vidi iz daljave. Tako pogumen ni bil nihče! In vendar je bilo ravno to pravo jedro vsega mojega besedovanja. Rotil sem torej svoje rojake, vse prave rodoljube, naj hite ljudstvu na pomoč, da ga ctmo materijalne in moralne pogube.
Cas, da končam. Bodimo torej pametni v svojem rodoljubji; kažimo, da smo možje, ne
otroci; skrbimo za materijalno in duševno blaginjo našega ljudstva, ne zidajmo dalje, dokler nam mi utrjeno podzidje. Slovo dajmo «frazi»; ne puhli ponos, prava dejanska ljubezen do naroda bodi podloga našemu narodnemu čutu. Samo tedaj smemo upati, da bodemo mogli ke-daj, če tudi ne po svojem številu, a po svoji notranji veljavi, stopiti v eno vrsto z drugimi narodi, da ne bodemo vedno samo po imenu, tako rekoč druzega razreda narod. Jaz tega srečnega časa ne bodem doživel. Bog mi daj, da bi mogel ločiti se od tod s trdnim upanjem, da pride. Tedaj bi smel tolažiti se, da nisem živel zastonj!
J
Srce.
Branje v «Slovenskem klubu dunajskem».
Razni priimki, bolj ali menj primerni, vzde-vajo se našemu stoletju. Imenuje se parno, papirno, praktično; jaz menim, da bi se dobi, v katero je nas, gospodje moji sovremeniki ali sodobniki, obsodila usoda, smelo tudi reči: «stoletje— fraze». Žal mi je, da ne morem ti spaki, katera sedaj tako oblastno gospoduje po svetu, dati dobrega slovenskega imena. Cigaletova «Terminologija» nam podaje zanjo staroslovensko «reklo» (kakor «teslo»). Ali to pošteno ime se ji je prilegalo samo, dokler je bila še sama poštena; ko je, doma v grščini, pomenila samo to, kar pri nas «izraz», «govorica». Sedaj, ko se je popačila, tavajoč po svetu; ko je izgubila svoj prvotni pomen, ne moremo ji reči «reklo», ker nam često ali nič ne reče, ali pa kaj čisto druzega nego kaže njeno lice. Zato bi jo jaz rajši imenoval «puhlico», ali pa — «slepico».
Kaj je fraza? Na to vprašanje mi pač ni treba odgovarjati v izbrani druščini samih iz-
42S
obraženih zemljanov XIX. stoletja! Kedo izmed nas je ne pozna? Kedo ne živi in ne trpi pod njeno silo in oblastjo? Kedo izmed nas — roko na srce! — ne rabi je časih sam; često neve-doma, a gotovo nikedar ne iz slabega namena! Strah, pravijo, da je «znotraj otel, zunaj ga pa nič ni». Fraze ne moremo opredeljati prav tako. Znotraj je pač otla tudi ona; ali da je zunaj nič ni, to se ji ne more reči. Zunaj je še prav mnogo te prikazni, le premnogo; obila je in prav postavna, lepo pisana in blesteča, a zato le tem bolj nevarna. Podobna je jabolku, ki je zunaj lepo rudeče in žareče, znotraj pa ga je zgolj gniloba in puščoba od jedra do kože!
O zraku samem, pravijo, človek ne more živeti. Istina; ali o frazi, ki je še mnogo menj telesna, živi' jih dandanes ogromno število. Duševno, poreče se mi; gotovo. Fraza je veliki večini našega, to je: evropskega «razumništva», — kako je drugod, ne vem, — skoraj edina duševna hrana. Turki se nam posmehujejo, da mi zapadniki sami plešemo ter se razveseljujemo v potu svojega obraza; oni so za to prepametni in preleni; oni imajo plačane ljudi, da jim opravljajo ta trudni posel. Tako imamo tudi mi svoje ljudi, ki jih plačujemo, da mislijo za nas, mi ne utegnemo, ali pa tudi volje nimamo, beliti si z mišljenjem glavo. Ti torej mislijo, nas pa pitajo s frazo. Mislijo, pravim; tudi njim ni sile. Saj pravi že stari Šved (Oxenstierna): «Ali ne veš,
sin moj. s kako majckinko modrostjo «quantilla prudentia* se vlada svet!» Da, modrosti ni mnogo treba zato; modrosti za en ščipec, a fraze en naročaj! Ti vladarji in voditelji naši torej žive tudi telesno o frazi; ona jim daje kruha, kakor čevljarju šilo, kakor drvarju sekira. Če se bode človeštvo vedno še dalje tako razvijalo, bode se skoraj velika množica čisto odvadila misliti, in živela bode dalje s pokojno glavo kakor čeda ovac, za katere misli, kolikor toliko, dobri pastir. Že sedaj: koliko pa jih je, da bi se upali po svoji glavi misliti in soditi o kaki stvari, katera seza nekoliko nad njih vsakdanje opravilo! Kedo je še tako predrzen, da bi. ne glede na desno, ni na levo, v omikani druščini kar naravnost rekel: Ta podoba, pesem, glasba je lepa; ta govornik, ki mu vsi slavo pojete, veže otrobe! Kedo ima še svoje mnenje, svojo sodbo v javnem, državnem življenji! Kakor «žemlje in regije» od pekärja, dobivamo zjutraj, opoludne in zvečer iz časnikov, knjig in javnih govorov misli in sodbe, pečene za potrebo svojo v hišo, da vemo, kaj je dobro, kaj slabo; kaj naj nam ugaja, kaj preseda; za kaj se navdušujmo, kaj črtimo; kedaj vpijmo: slava, kedaj bodimo razkačeni in srditi! In kedo nam daje vso to modrost in učenost, vso dušno hrano za vsakdanjo potrebo? Fraza, deseta modrica, blažena boginja Fraza! Da. prava boginja devetnajstega stoletja je fraza. Njo česte in mo-
lijo umetniki in pesniki; nji služijo govorniki, državniki in učenjaki; klanjata se ji vladar in berač. Ali ni fraza: «Cesarstvo je mir», leta in leta gospodovala svetu ? Beseda moža. fraze sinu, ki je bil sam — velika fraza 1 Pesnikov bi lahko imenoval ne malo, ki jih je sama gola fraza. Kedo se tu ne spominja velikega duhovnika fraze, ki ga še zdaj menda veliko vernih dušic francoskih zmatra za prvega pesnika tega stoletja! Ce hočeš stopiti v javno življenje, če hočeš, da te rojaki tvoji s krepkimi pleči dvignejo na politični oder, dobrih pluč ti je potreba, nekoliko samočutja, in nekaj če tudi že obrabljenih, pa malo osnaženih in olikanih fraz! Vsak dan ga še lahko vidimo, kako poleg vse starosti svoje moško koraka po ulicah dunajskih, moža, slavnega nekedaj državnika, kateremu sta celo poslopje politične modrosti in umetnosti nosila dva stebra: dve frazi. Ena je bila njegova: «Mi lahko čakamo»; druga, izposojena — skoraj jo bodemo čuli.
Jaz sem, lahko rečem, že od mladih nog, nekako instinktivno sovražil to pošast; potem sem jo preganjal in boril se z njo sosebno na slovstvenem polji; mrzim in črtim jo tudi še sedaj v javnem in družabnem življenji. Ali slepil bi samega sebe in druge, ko bi si domišljaval in trdil, da sem kaj opravil zoper to pošast, ali pa tudi samo mislil, da sem sam oprostil se njene oblasti. In vendar je sovraštvo moje do
nje tako globoko ukoreninjeno v srci mojem, tako živo in strastno, da bi skoraj nekako zagovarjal tistega krvoželjnega kraljeviča francoskega. ki je glasoval za kraljevo smrt s kratko in določno besedo: «La mort sans phrase!» In v onih glasovitih uradnih «navodilih» mi je pravo strašilo tisti propis , ki pravi, da naj nepokvarjeno mladino učimo — fraseologije! — Toda govorimo resno o resnih stvareh. Pogubna «phylloxera-» pokončuje nam tisto plemenito rastlino, ki z blagim sadom svojim «razveseljuje srce človeško», in bati se je. da je napdsled popolnoma ne ugonobi in iztrebi se zemeljskega površja! Tako je nesrečna fraza prava kuga samostalnomu mišljenju. Trsni bolezni ni bilo do sedaj najti zdravila; proti frazi vem jaz za pomoček; a žal, da je tako težko, sosebno pa v dovoljni množini dobiti te čudovite zdravilne rastline — po mestih je že celo redka in malo znana, ime pa ji je: Poštenje!
Ko bi rekel, da bi se dala debela knjiga pisati o frazi, to bi ne bila fraza. Da, to bi nam bilo ne samo zanimljivo, nego tudi prav ukovito in koristno delo. Jaz nisem namenjen, vsaj nocoj ne, obširno govoriti o frazi sploh; v mislih imam tu samo eno, ki je nekaka podloga mojemu besedovanju. To je tista, ki mije bila že prej v mislih, in slove: «Znanje je moč.» Kaj? to modro besedo imenuje mož frazo? čudila se bode gotovo večina mojih poslušalcev.
Da, frazo imenujem jaz to besedo, eno izmed najnesrečnejših fraz, kar jih je prišlo čez ustnice človeške. In vendar je tudi ta beseda bila neke-daj modra, kakor so imele večinoma sedanje fraze s konca zdravo misel v sebi. Saj je bilo tudi tisto jabolko, s katerim sem primerjal frazo, nekedaj dobro in zdravo; ali s časom, morebiti, ker se ni dobro hranilo in rabilo, segnilo je in iztrohnelo. Tako je tudi slavni Bacon, oče te besede, dobro vedel, kaj pravi, govoreč: ^nam et ipsa scientia potestas est > (od koder angleški: «Knoivledge is poiver*). Tudi sedaj še ima ta izrek svojo veljavo — kedo bi mogel kaj takega tajiti? — samo če ga človek prav umeje in prav rabi. Najlepše, najkoristnejše orodje postane kvarno, ko pride otroku ali pa hudobnežu v roke. Koliko dobička in koristi ima človeštvo od knjigotiska, a koliko kvare je tudi ta lepa iznajdba, zlorabljena, že napravila na svetu! Čuden čudak bi bil, kedor bi, razven morebiti na pustni večer v veseli družbi, hvalil in poveličeval nevednost. Če tudi kedo morebiti ne more popolnoma pritrjevati Sokratovemu nauku, da brez spoznanja ni kreposti, da nihče hotoma hudega ne dela, da je torej nevednost hudodelstva mati — če tudi, pravim, kedo ne čisla znanja tako visoko, kakor ta slavni modrijan, ali ga pa vendar ne bode obhajala groza ob misli, da bi utegnila kedaj prihrumeti strašna povodenj ter poplaviti in odnesti se zemlje lica
vse, kar je do sedaj lepega in vzvišenega izumil in ustvaril človeški um? Ne, taki nazadnjaki in mračnjaki nismo tudi mi, da bi se ne veselili in hvaležno uživali dragih zakladov, katere so nam v stoletjih nabrale bistre glave; da bi si želeli nazaj tiste čase, ko je človek bival v brlogih in z želodom polnil si želodec. «Kedor več zna, več velja», resnična je gotovo ta beseda; ali saj vam je znano: « Omne nimium v črti tur in vitium»; «iiijdi-v ayctr», «summunt ins, summa ininria», «Vernunft wird unsinn, wohlthat plage» i. t. d. Najlepša resnica prestane biti resnica, ako jo poudarjaš enostransko, ako jo upotreblja.š tam, kjer ji ni mesta. Tako je tudi iz modre besede: znanje je moč, postala pogubna fraza. Zakaj pogubna? Zato, ker je dandanes nanjo postavljeno in zgrajeno celo poslopje javnega uka, javne prosvete in odgoje. Zapadne države se kar hitajo in kosajo, katera bode več in hitreje različnih znanosti natlačila v mlade glave. In koc signo vinces! Da, na krvavem bojišči morebiti zmagaš v tem znamenji ; ali gorje človeštvu, ako bodo vsi narodi vse svoje moči napenjali samo v take zmage! Vse za glavo! tako slove dandanes gasio. Glava je prva, gotovo; ali pod glavo ima človek nekaj, možje, rojaki moji, na kar se v naših časih skoraj že nič več ne misli. Dandanes, ko je že vse tako strašno učeno, izobraženo in prebrisano, treba je človeku precej po-
Jos. Strita r-ja zbrani spisi. VI.	2З
guma, če hoče v kaki druščini — razven morebiti sredi kakih petnajstletnih jarebičic — govoriti o ti pozabljeni, zanemarjeni, v kotu ti-čeči stvarci. Jaz imam toliko poguma, in nič me ne bode motilo, če tudi komu pri kaki besedi moji pomilovalen posmeh šine čez ustne. «Abstrakcija, romantika, sentimentalnost, sveto-žalje», in kar se mi še enakega očita — vrabec iz prosa plašite s temi frazami, proti meni ne opravite nič z njimi!
Da. glava, glava, gospoda moja! ali poleg glave tudi — srce! Ne glava sama, ne srce samo; glava in srce v pravem ravnotežji, v lepem soglasji: to stoprav je človek po božji podobi in po volji božji! Za glavo ni se mi pač treba poganjati, zanjo dela vse in skrbi: rodovina, družba in država. Ali za srce, to siroto pepeljiišico, pozabljeno v kotu, zagnal bi pravi ljudomil rad svoj glas svareč po deželah: Gorje vam, narodi, ako bodete vedno le mislili in mislili, preudarjali, umovali in modrovali; ako bodete mlademu rodu svojemu le možgane vadili in urili, a ne gojili, mečili in blažili mu srca! Glava je samopašna, odkod pride vam potem sočutje, usmiljenje, bratoljubje, in brez tega. kaj bode človeštvo? Glava polna, prazno srce; kadar bode to splošno, nič dobrega ne more priti. Vsak zase, vojska vseh zoper vse, novo, še hujše divjaštvo! -— In da tega ne bode, skrbite tudi za srce! Ne mislite, prijatelji:
saj ni tako hudo; to je domišljevanje pöstar-nega sitneža, z vsem nezadovoljnega črnogledca, ki vidi strahove po dnevi. Vsi ne moremo vsega; jaz imam posebno priliko in imam tudi voljo opazovati take prikazni; zato vidim lahko na to stran morebiti nekoliko več, nego mož, ki hodi, ne glede na desno in na levo, pametno in pošteno za svojimi opravki. Staremu vojaku naznanja zaceljena rana bodočo izpremeno vremena. Pomorščak čuti in sluti nevihto, ko je še nebo jasno in mirno morje. Lovec vidi in pozna sled zveri, ko drugo oko ne zapazi ničesa. Jaz menim, da imam nekoliko pravice soditi o sedanji mladini. Če ta mladina ni taka, kakeršno bi si jo želel, kedor misli ne samo nase, nego tudi na človeštvo in bodočnost njegovo, jaz je za to ne bodem obsojal. Bog ne daj; mladina je, kakeršna more biti. Da je sedanja mladina trezna (v mišljenji, menim, in sodbi), da je ne motijo nikake iluzije in sanjarije, da je ne vznemirjajo nepraktični dvomi in pomiselki, da ne toči po nepotrebnem solza čitajoč Genovefo ali kralja Leara, da se sploh malo joka in smeje, da «se ne boji ne pekla, ne hudiča-» (Faustu v tem podobna, sicer nepodobna), da je prosta vse «sentimentalnosti in romantike» ■— to, se ve da ni nič napačnega v očeh tistih modernih prorokov, katerim sta idealstvo in «romantika», ta strašna romantika! vir vse nesreče na svetu! Da mlademu rodu našemu ni ž.e skoraj nič če-
4jU
stitljivo in sveto, da se za nič posebno ne zanima, vnema in-navdušuje, da ga nič prav ne veseli in ne žali, da mu življenje le toliko velja, kolikor mu daje osebnega uživanja — to se bode pa morebiti tudi našim modrijanom zdelo pomiselka vredno. Da pa je naš mladi narastaj od dne do dne bolj nekako truden, da se mu nič prav ne ljubi, da nekako težko misli, da se mu bolj in bolj oko kali, da so mu živci nekako bolestno razdraženi, da lice njegovo ne kaže pravega zdravja, da mu glava često tudi tam odreče, kjer naj bi najbolj pokazala svojo moč in silo, — teh prikazni — in kedo jih more tajiti? — celo že ne morejo biti veseli tudi najbolj praktični možje; tudi možje ne, katerim «človek toliko velja, kar plača».
Da je sedanja mladina res taka in enaka, to z žalostjo opazujejo vsi, kateri se resno pečajo z njo. Od dne do dne se množijo tožbe o tem žalostnem stanji; najboljši možje se oglašajo in svareč opominjajo, da je skrajni čas iskati zdravila ti kužni bolezni.
Tu sem vam označil, kakšna je v obče — izjeme so povsod — mladina po mestih; kakšna je po deželi, o tem ne morem govoriti iz svoje izkušnje; ali po tem, kar slišim in berem, moram soditi, da tudi po kmetih, pri nas in drugod, mladina ni uzorna; da so tudi tod razmere primerno enake. In kako bi moglo biti drugače ? Javna odgoja — o domači se še prav govoriti
4j7
nc more — osnovana je na čisto napačni podlogi. Odkar je fraza: «Znanje je moč» zavladala po vsem naseljenem svetu, skrbi se samo za glavo, a zanemarja se srce. Cisto pozabila se je stara resnica, da človek ne more biti nič boljšega, nego če je — dober. Znanju — tu ne govorim o filozofičnem spoznanji — prisvaja se veljava, kakeršna mu ne pristoji nikakor. In ko bi se tu še moglo govoriti o pravem, korenitem znanji — kolikor je sploh dosežno človeškemu umu — ali kar se tlači naši mladini šiloma in nagloma v glavo, to še vredno ni, da bi se imenovalo znanje. Ko bi bilo človeku moči z nekim nadčloveškim vidom pogledati v tako glavo, jaz menim, da ta pogled bi ne bil posebno prijeten; kar bi se tu videlo, to bi bila prava «rudis iudigestaque moles». Dušna hrana se naši mladini ne podaje prava, ne v pravi meri, ne o pravem času; zato tudi ni pravega zdravja. «Po slabi tovarišiji glava boli», pravi pregovor, in glava boli tudi po slabi odgoji, po napačnem poučevanji. Tako glavobolje se bolj in bolj širi med sedanjo mladino. In posledica tega je, da tisti, ki skrbe samo za glavo, še namena svojega ne dosežejo. Tako se ta pre-umnost in prebrisanost naposled sama maščuje.
Skrajni čas je, da krenemo na drugo pot, čas, da izpregledamo in se zavemo, da se krepko otresnemo pogubne fraze, ki nas mami in slepi. Ne dajajmo dalje sinom svojim kamena, ko po-
4JSS
trebujejo kruha. Ne grešimo dalje zoper mladino; to je pravi greh zoper duha svetega; in ta greh se ne odpušča ne na tem svetu ne na onem. Zdravega rodu nam je treba, zdravega na duši in na telesi; značajev nam je treba, mož nam je treba in mater! Če pa hočemo to, treba je korenitega prevrata v javni odgoji, vse naše učilnice se morajo preosnovati, od ljudske šole do vseučilišča.
Ali ker sem že tako pogumen — Bog ve, kedaj mi pride zopet toliko junaštvo! pa naj rečem še eno. Morebiti ga ni med nami moža, da bi se ne bil že sam vprašal: Kako pa s tem protisemitskim vprašanjem in gibanjem? To vendar ni, da bi človek vedno stal pa gledal; stvar je preresna, odločiti se je treba, stopiti na to stran ali na ono. To pa ni tako lahko. Se zdaj mi je živo v spominu, v kaki zadregi sem bil, ko se mi je, otroku, prvič zastavilo tisto znano vprašanje: «Kaj imaš rajši, pisano palico ali pa krvavega moža?» Silno čudno in nekako nepotrebno se mi je zdelo vprašanje; nikoli prej nisem čutil kakega posebnega poželenja po palici, ne po pisani, ne po drugačni, še menj pa po krvavem moži. Ali odločiti se je bilo treba in odgovoriti. Krvav mož — br! Recimo torej, bodi, kar bodi: «Pisano palico!» Ali kaka groza me je obšla, kako mi je zatrepetala otročja duša, ko se mi je povedalo, da sem s tako volitvijo volil — gada, hudiča, a zavrgel — Kristusa!
Nekako tako se poštenemu človeku tudi godi s tem nesrečnim orijentalskim vprašanjem. Najrajši bi imel, da bi ga nič ne bilo; ali ker se, kakor vidimo, ne da več odpraviti se sveta, treba bode naposled ujunačiti se ter pridružiti se eni stranki ali drugi. Eno pa je vendar gotovo. Tisti čudni druhali, ki iz gole zavisti, kruhoborstva, prirojene surovosti, verske nestrpljivosti ali pa iz narodnega napuha kriči: Le po glavah! ti čudni križarski vojski se pošten človek ne bode nikedar pridružil. Ali ko človek stvar prav premisli in preudari ter vidi, da se je tu vnel boj za idealne smotre, ne za materijalne interese, da nam je braniti, kar nam je bilo do sedaj drago in sveto, naše svetozorje, našo prosveto: če človek to pomisli, po tem bode vedel, pod katero zastavo mu je stopiti v tem boji. Kako pa, s kakim orožjem se mu je boriti za sveto stvar, to mu bode narekavalo srce. Jaz bi kar naravnost rekel, gospoda moja, ta boj je boj srca zoper glavo. Semitstvu je glava vse. Semitstvo nima srcä! V tem boji pa se bojuje tudi pravo, staro poštenje zoper frazo, ki hoče dobiti ves svet v svojo nesveto, pogubno oblast! V tem boji, tako upam jaz, dragi rojaki moji, bode Slovan vedno stal med onimi, ki se bore za kristijanstvo, za poštenje, za srce! — ■—
Ko tako povzdigujem in poveličujem srce. ko se tako navdušeno potezam za pravice nje-
44°
gove, ni mi pač treba, upam, izrecno poudarjati in zagotavljati, da nimam nikakor in ne morem imeti namena, pobijati in v nič devati glavo. Glava je in ostane vedno glava! (Mi učitelji vemo najbolje, kaj je dobra glavica in kaj je butica.) Glava se bode vedno nosila pokonci. Razmerje med glavo in srcem si jaz mislim nekako tako, kakeršno je razmerje med možem in ženo v lepem zakonskem življenji: nezavisna oba in samostalna vsak v svojem področji, enakopravna v lepem miru in soglasji, a mož je vendar le glava!
Sedaj pa, ko gotovo menite, gospoda, da sem pri kraji se svojim besedovanjem, ali morebiti gostobesedovanjem, sedaj še malo potrpite ter čujte, kaj mu je povod in namen, kaj pravo jedro njegovo. Vsa ta razprava ni nič druzega nego priporočilo neke knjige, zlate knjige. Dejal sem, da bi pravi ljudomil zagnal svoj glas za srce po vsem svetu. In to se je že zgodilo. Čudno; mož, ki se je rodil pod drugim nebom, ki je dihal drugo sapo, užival drugo odgojo; mož, ki je prvi očenaš svoj molil z drugimi besedami; mož, ki ni zame vedel, kakor jaz ne zanj; ta mož je spisal knjigo, v kateri je povedano vse, kar sem jaz na to stran mislil, čutil in želel! In kako je to povedano! Vsi vi «naturalisti» in «veristi», kar je dobrega v vaši pisavi, vse vidite v pravi dovršenosti v ti knjigi, a brez vaše surovosti in ostudnosti, brez vaše
podlosti! Svojim rojakom sem jaz nekedaj do-povedaval in razlagal, kako si mislim dobro pisavo, kakd bodita v nji. združena in spojena idealizem in naturalizem; kar sem jaz tu učil z nedostatno besedo rojake svoje, to je ta blaženi pisatelj pokazal sijajno v dejanji vsemu svetu. Dejal sem, da je ta knjiga pisana po mislih mojih in željah; in vendar bi zastonj po nji iskali takih besed, kakeršne sem zdaj vam govoril. Mož nič ne uči, nič ne modruje; ves nauk njegov je v dejanji, in kakem dejanji! Če je moči z besedo vplivati na človeško dušo, in jaz sem prepričan, izkušnja me uči, da je moči; če je moči z besedo poboljšati, da, izpreobrniti človeka, reči smemo, da je ta mož našel za to pravo besedo! Knjiga je na videz namenjena otrokom, in jaz res ne vem mladini lepšega branja, ali se še večjim pridom jo bodo brali roditelji, učitelji, vsi odrasli ljudje, tudi ljudje v zaporu. Ko bi mi moglo kaj kaliti Ičpo veselje, da se je pisala ta zlata knjiga, bilo bi edino to, da se s tem biserom ne moremo ponašati mi Slovani. Jaz bi bil mislil, da more kaj takega priti samo iz slovanskega duha, iz slovanskega srca! Kako bi se stoprav veselil, kako ponašal, ko bi ta knjiga imela na čelu ponosno ime:	Ivan Turgenjev ali pa tudi
skromno: Boris Miran! Toda pustivši na stran take samopašne misli, veselimo se te knjige tudi sedaj, ko ji beremo na čelu blagoglasno ime:
442	—
Edmondo de Amicis. Knjiga sama pa ima za naslov samo in edino besedo: Cuore. Brez zavisti čestitajmo sosedom našim, če tudi niso preprijazni nam, da imajo takega moža in da ga tudi ceniti vedo, kakor je vreden. Knjiga je prišla lansko leto že na svetlo v petinštirideseti izdaji. O vsebini te knjige nič več; vzemite in berite!
Sedaj pa naj sklenem besedovanje svoje se zlatimi besedami našega Levstika:
Eno le potrebno je:
Skrbi zase, ljubi brata,
Dvigni ga, odpri mu vrata,
In sodnik naj bo srce.
Triglavan iz Posavja . . . .
Deveta dežela...............
Vino........................
Želodec.....................
Sol.........................
Sreča ......................
Ko bi človek vse videl in vedel
Hudi stric..................
Oče za sina................
Popotna pisma...............
V Ljubljano.................
Nekaj posebnega ............
Znanstvena terminologija . .	237
Nova knjiga.................. 243
Preširnu na spomin............255
Glasba........................263
Župnik Wakefieldski...........269
Slovenska imena.............. 277
Sestomer slovenski........... 289
Zona......................... 303
Spomini...................... 327
«Zgodnji Danici»............. 353
Dunajska pisma............... 369
Srce......................... 427
Stran
7
33
79
93
103
109
117
127
171
179
223
231
Narodna in uniuerzitetna knjižnica
00000447572


)
!
I
.