,,,    28   t« <
DR. J. Š.
Engelbert Gangl.
etindvajsetletnica v vzvišeni službi za narodovo pro-^ sveto   vzbuja   čuvstva   odkrite   hvaležnosti v srcu vseh, ki so deležni uspehov tega vzvišenega dela. ln Engelbert Oangl se pri tej priliki lahko z radostjo ozira na bogato žetev svojega truda, posvečenega / predvsem  slovenski   mladini in našemu leposlovju. Prvim Oanglovim pesnitvam   je   kumoval Jos. Cimperman, »bogati siromak«,   ki   nam  je   vzgajal pesniške   talente izza polpretekle   dobe.    Hvaležni učenec je postavil svojeinu blagemu učitelju v knji-ževni črtici »Pozabljen pesnik«*) dostojen spomcnik. Leta 1891. je v novemberski številki Ljubljanskega Zvona stopil  Gangl,  tedaj četrtoletnik   ljubljanskega   učiteljišča,   prvič pred slovensko publiko. V naslednjih letih so se množili pesniški prispevki »»Ratislava«, obzorje se mu širi, oblika postaja dovršenejša. Elegantno zbirko »Iz luči in teme«  (1897) je kritika simpatično pozdravila. F. S. Finžgar jo je v »Doni in svctu« priporočil »z lahkim srcem slovenskemu občinstvu«, pesniku pa jc zaklical:  »Vztrajno naprej!«  Poleg  »Zvona« je pridno zalagal tudi »Doni in svet«, dokler mu je bil urednik dr. Fr. Lampc. V njem je pod zaglavjem »Na Gorenjskem« združil 23 lirskih pesmi (1896), iz katerih žari ljubezen do prirode. Tein so sledile »Ara-beske«, 22 pesmi različnih moiivov (1897,1898), črtica »Moj prijatelj« in življenjepis slov. glasbenika Ant. Nedvčda (1898). Njegove pesmi je tudi rada objavljala bivša »Slovenka«. — Kar mu je naklonila Muza v zro-lejši, moški dobi, to se zrcali iz njegove obsežne zbirke »Moje obzorje« (1914); njega žarišče tvorijo globoko zasnovane, obširne sonate. »Zvo-nov« kritik A. Debeljak pravi:  »Kot posrečenc smatram vse onc pes-nitvc, kjer poet opeva trud in trpljenje delavskih slojev. Z neobuzdano silo bruhajo te rezke družabnc obtožnice: brez medlih in plehkili podob so ti izlivi bujne in burne doinišljije iznied takih, ki so zmožni dovzetnega čitalca obsesti, zalezovati, preganjati...«  (Lj. Zvon,  1914,384).
Prezreti ne smemo Oanglovili zaslug za našo gledališko književ-nost. V dobah 1898—1900 je pisal za »Slovenski Narod« poročila o slo-venskih gledaliških prestavah ter o koncertih »Glasbene Matice«. V tistih letih je tudi priobčil več člankov o slov. gledališču v »Edinosti«. Dramatičnemu društvu je poslovenil več dram, rned njimi Egmonta, in oper (Prenočišče v Oranadi, Afričanka, Puščavnikov zvonček). Dne 14. in 15. novembra 1896 so pri koncertu »Glasbene Matice« predstavljali njegove »Materine sanje«, dramatsko sliko v enajstih prizorih, ki jo je napisal za družbo sv. Cirila in Metoda. V arhivu Dramatičnega društva
*) Sedmo izvestje mestnc višje realke v Idtiji, 1908, str. 30—45.
—«-•    z»    •••—
leži zakopana Oanglova dramatizacija »Krsta pri Savici«, ki so jo upri-zorili na ljubljanskem odru ob stoletnici Prešernovega rojstva. Dramat-ski ciklus »Dolina solz« je s trodejanko »Kakto Poljakovo« in s »Sinom« vred preveden na češčino in hrvaščino ter čaka uprizoritve v Pragi in Zagrebu. Pri nas so »Sina« že neštetokrat igrali, s »Sadom grela« pa so se upali nastopiti doslej le še amerniški Slovenci v Čikagi.
Z Ganglovim imenom je najtesneje združena naša mladinska knji-ževnost v zadnjih dveh desetletjih. Leta 1896 je poklonil slovenski mla-dini »Pisanice«, bil je urednik (1901—1906) zopet oživljene Gabršče-kove »Knjižnice za mladino«, dokler ni prenehala z 31. zvezkom. Nato je ustanovil mladinsko knjižnico, ki jo izdaja »Društvo za zgradbo »Uči-
^lllllllfimiiflflMlllfMMMHIIIMIIIIHIIIlll.....III.......ltlllll|IIUIII|l|IMItMirMIIIIIIMIIil<IM*.:illl..........11 111 M IMI! ¦ 11 ¦ I • M 111III • ¦ III M.......*;
;                                                          :                   r------—~—       *------------------.....—----------* ¦ ¦   ¦¦  ¦¦ ¦ ¦- ¦—i                    ;                                                          S
1         &         |                              ^R                  ="         M\        ^
;,,,.......fimif......¦¦¦•>¦.....',........................iii......tiiiiint........¦.........i..........i......•.....¦••.........?n...............•¦.....i........iT
teljskega konvikta« ter je v njej izdal tri zvezke svojih zbranih spisov za mladino; pred kratkim je izročil temu društvu v rokopisu gradiva za tri nove zvezke. — Na prošnjo Društva slovenskih književnikov in časni-karjev je napisal ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani kn.ii- . žico »Slava Prešernu!« (1905), ki je doživela v enem letu dve izdaji. V njej je razgrnil naši mladini in širšemu občinstvu sliko življenja in de-lovanja pesnika Prešerna, ki je primerna razumevanju zlasti mladih bralcev in ki jim naj ustvari »podlago nadaljnemu proučevanju sloven-ske književne zgodovine«. — Izbral in uredil je pesmi Drag. Jesenka-T. Doksova (1904). Leta 1900 je začela izdajati »Zaveza avstrijskih ju-goslovanskih učiteljskih društev« Zvonček, mladinski list s podobami,
—~«   30   m~—
ki ga ureja Gangl že 17 let! Spretnejšemu uredniku bi bila težko izro-čena njegova usoda. Kdor pozna slične mladinske revije tujih, bogatejših narodov, ta ve ceniti in spoštovati naš Zvonček. V zgodovini naše mla-dinske književnosti mu ostane zagotovljeno častno mesto. — Za ljudske šole je sestavil »Drugo berilo« in »Tretje berilo s slovnico«, ki sta že 16 let v rabi po vsem slovenskem ozemlju. Mnogo Ganglovih člankov vzorne vsebine je tudi v »Vestniku Idrijske sokolske župe«, v »Sokol-skem vestniku« in v »Slovenskem Sokolu«; njegove članke strokovne vsebine je prinašal tudi »Popotnik«.
Gangl si je znal priboriti ugledno mesto med slovenskimi pripo-vedniki. Razen krajših spisov leposlovnega značaja je napisal za Mo-horjevo družbo dve obsežni povesti: »Veliki trgovec« in »Trije rodovi«. Med Belokranjce, svoje rojake, mu rada duša pohiti; posebno draga mu je >Metlika stara s tihimi domovi«, kjer je preživel svoja mlada leta. In tem svojim prijateljem mladosti, tovarišem veselja, bratom dela in na-porov« je posvetil svoje »Bele rojake«, brezdvomno svoje najboljše leposlovno delo, ki izide v češkem prevodu kot listek v »Češkem Slove«.
Leta 1903. je prevzel za gosp. Jak. Damnikom prenovljenemu »Uči-teljskemu Tovarišu« uredništvo, ki ga vrši torej že 14 let. Koliko zla-tega časa in duševnih sil je zakopanih v teh letnikih, sluti le oni, ki je imel kedaj opraviti s takimi malo hvaležnimi posli... Kot odličen go-vornik je na številnih glavnih skupščinah »Zaveze« ter kot poslanec v deželnem zboru odločno zastopal koristi svojega stanu, ščitil njega ugled, se boril za ugodno rešitev gmotnega vprašanja učiteljstva... Za te njegove zasluge ga je imenovalo »Slovensko deželno učiteljsko društvo« za svojega častnega člana.
Naj ga spremlja ista »volja neubita« tudi v srečnejši bodočnosti!