DOM IN SVET
LETNIK 40
V LJUBLJANI, 15. AVGUSTA 1927
ŠTEVILKA 6
Ljubljanski in kamniški porcelan in majolika (Iz zbirk [Narodnega muzeja)
Popotnica
Fr. Seljak
Svetel pas rimske ceste je sekal črn trikot zemlje, obdan od morja, v dve polovici. Na severni strani ognjene črte, tam, kjer se je vrsta holmov in dolinic znižala v močvirno ravan, v turobo jezera z ločjem in povodnimi pticami, je ležala vas. Plaho gnezdo plahih ptic pod belimi skalami.
Istra, domovina rodu, ki je odkupoval zemljo z znojem in krvjo. Istra skromnega veselja in velikih solza. Speča kot mati, ki ima dete na prsih in ga še v svojih sanjah doji in ji od bridkosti in gneva podrhteva srce.
Iz vasi je odmeval glas zvona, ura je odbila enajsto. Če bi človek stal na vasi, bi slišal dolg vzdih, ki je prišel od nekje in
se izgubil med hišami. Skozi lipo, rastočo na trgu pred cerkvijo, je prodirala svetloba. Iz žnpnišča, ki je samevalo široko in mračno ob boku cerkve, je lil skozi okna prvega nadstropja dolg snop luči in se zibal na listju drevesa.
Mladi župni upravitelj ta večer še ni spal. Glava ga je bolela, neznana tesnoba mu je polnila srce.
»Šimen, kaj ti je?« mu je dejala mati, preden se je poslovila. Sestra ga je premerila z dolgim pogledom; grenko se je nasmehnila, kakor da ga razume in ne more govoriti.
Zaklenil je vrata spalnice in sedel k mizi. Na mizi je sameval sredi knjig in papirjev, med črnilnikom in namizno uro črn križ, ki je rastel kot cvet iz bele lobanje. Kristus na njem je bil bel kot lilija. Iz grenko lepe
193
13