—    386   -----
Mladi  hudodelnik.
Poslovenil A. Zup.
Ravno je večer. Tiho je po beli Ljabljaui^ le doli z „grada" mili gjlasovi čuvajeveija roofa done. Omenjeni čuvaj prebiva namreč v visokem stolpu ljubljanske°:a grada, ia ravno ta čas, ko naša povestica začne, ga vidimo koračati po lesenem mostovžu, ki je krog stolpa napravljen. Zdaj zasliši v Staniči otročje vekanje in naglo stopi v sobo. Tukaj ugleda svojega sina, kakih 5 let starega fantiča, ki se prizadeva svoji sestrici, ki je kake dve leti mlaja od njega, košček kruha šiloma z rok vzeti.
,5Ti malopridnež — rečejo noter stopivši oče — kaj zopet s sestrico počenjaš?" — stopijo k podobi, ki je na steni visela in vzamejo šibo, ktera je za podobo vtak-njena bila.
„Oče — upije sestrica — France mi je kruh vzeti hotel«.
„Ni res  — se France oglasi, le prosil sem jo za-nj^.
Ravno oče udariti hočejo, kar mati iz bližnje sobe stopijo: jpTepec stari, kaj zopet otroku hočeš; pusti ga, mojega sinčka ne pustim pretepati — vpijejo jeze trepetaje mati  —  Ančika, zakaj se jokaš ?^
„France mi je kruh vzeti hotel".
jjMati, ne verjemite!  —  vpije France.
„Vem — rečejo mati — da nisi nikogar pregrešil, da bi tepenja vreden bil; pojdi le sem, k meni, tebe nima nikdo pretepati!"
„Zena — se oglasijo oče — je li to djanje matere ? tako hočeš otrokom potuho dajati? Bodeš vidila, naš France ue bo dobrega storil, nič prida ne bo iz  njega".
„Molči — vpijejo serdita mati — kaj pač meniš ti iz Franceta narediti!   Se vidi, kje si se ti palice privadil" —
rečejo mati in kažejo na vojaško obleko, ki je na eteni visela. (Čuvaj namreč je popred vojak bil in vedno le „g:e-meiner^  ostal).
„0 tej reči le molči! — rečejo oče in stopijo z uzdi«:-njeno palico proti materi, ktera Franceta popade in v bližnjo sobo  plane.
V tem prepira smo vidili, kako umetno so mati svojega ljabe;2:a sinčka zagovarjali, in tepenja, ktere^a je malopridnež resnično zaslužil, rešili. Vsakdo si lahko misli, da so oče resnico js;ovorili, ko so rekli, da iz Franceta prida ne bo. Dva dni pozneje, ko so ravno pri jedi sedeli, dajo oče Ančiki, kakor da bi se bilo tako primerilo, veči k)s, ko Franceta. Storili pa so to nalašč, da bi vidili, kaj da bo France k temu rekel.
Ta zapazi, da ima sestrica veči kos od nje;^a, pa si ne upa ziniti, ker zagleda ojstro obličje očeta, ki so zraven nje^a sedeli, gerdo se derži in ustnice grize. Tako mine kosilo.
Ko večer pride, mati k jedi kličejo, pa nobenega otroka ni viditi.
„Kje pa je France, kje Ančika?''  — rečejo oče.
5,Ga le ne vidiš za   pečjo ležati?" — odgovorijo mati,
,,Pojdi k jedi!" — velijo oče; toda France se ne gane. Zdaj zarežijo oče: „Se mi spraviš ven? čakaj, ti hočem pomagati!''
Ko France zapazi, da oče po palici segajo, prileze i?i-za peči, ves klavern je, in s komolcom si oči  tišči.
,5Kaj ti je? — pravijo mati, — kaj se ti je hudega pripetilo?" France molči.
„Kje pa je Ančika? — poprašajo oče — moreš vediti, ker sta skupaj odšla?"
„Je nisem nič vidil"  — urno deček odgovori.
,,Kaj me nalagati hočeš, mali paglovec, mar nista skupaj odšla.''
„Ali fantič za to more — rečejo mati — ako se Ančika zamudi? tiho bodi, ko bo lačna, bo že prišla".
Pri tem je oatalo. Noč postane; al Ančike le ni. Drugo jutro napoči; je le ni. Zdaj jo začnejo iskati. Vsaki ger-miček pregledajo, al zastonj. Zdaj hitijo v mesto, iščejo in prašajo, al ni je!
Tako pretečeta dva dni. Vse iskanje in vprašanje je bilo zastonj. Kdo popiše žalost ubogih staršev? Zdaj naznani neki vojak, ki je na obzidji na straži stal, da iz grape neki po gujilobl smerdeči duh puhti. Hitro poprašajo tudi vojake, ki 80 poprej tukaj na straži bili; tudi ti zagotovijo, da so tudi oni oni duh zapazili. Zdaj grejo gledat, kaj da bi pač to zamoslo biti, in kaj najdejo? — Ančiko, stražarjevo hčer! Mertva in v gnjilobi tukaj leži, varno z vejami in listjem pokrita, na sencih kervavo znamenje.
Stražarjeva žena, to zvedivši, se straha na tla zgrudi, potem žalostno vpije: Ančika! Ančika! kje pač biva človek, ki je zamogel nad nedolžnim otročičem tako grozno se maščevati. Stražar pri ubiti hčerki stoji, bled in prepadenih lic, groze govoriti ne more. Zdaj pa roko kviško vzdigne, njegove lice rudeče postanejo, on zavpije: ^Zena, vzrok imaš 86 jokati, ker si v tako kratkem času oba otroka zgubila!" Krog stoječi začudeno gledajo, kjer ne razumejo njegovih besed. Stražar pa med tem odide, in v stanico stopi. ,,France — vpije, pojdi sem!"
Ves preplašen deček prileze, z obličjem v tla ober-njenim, ne upa si ojstri obraz očeta pogledati.
„France, povej  mi, kdo je Ančiko ubil?^^
Nekako preplašen deček ostermi, vendar jezla: ,,Jez ne vem".
„Ti tega ne veš? Pa česa tolikanj besed, rečejo oče, obleci prazuiško oblačilo in pojdi z  manoj!
France neverno gleda, vendar koj uboga. Kmali proti iLjubljani odideta.
j^Oče stražar — pravijo v ljubljanski posvetovavnici gospod mestni glavar — kaj vam pač v glavo pade, s mano burke uganjati, ker mi komaj pet let staro dete ko ubijavca svoje hčerke naznanjujete, pripeljite mi pravega ubijavca, kje ga imate?"
„Saj pred vami stoji, reče stražar in Franceta proti gospodu porine. Kdo bi pač rajši rekel, da to ni resnica, kakor jez, pa  pravica me primora to storiti.
Tako bi tedaj res bilo  —
„Da je sestrico ubil, hitro stražar reče, resnica je''.
Zdaj gospod mestni glavar proti Francetu obernjeni pravijo:  „Povej  mi, si le res to storil, in zakaj?"
,5Jez je nisem, nič od tega ne vem^*^ — prederzno France reče.
Gospod pozvonijo —  kmali strežnik notri stopi.
^Pokliči mi gospoda M. in gospoda N.!"
Ko omenjena gospoda prideta, jima gospod mestni poglavar to reč razložijo, in jih za svet poprašajo, kako in kaj?
Ker hudodelnik še toliko starosti ni imel, da bi ga bili s hudo kaznijo primorati mogli, obstati hudodelstvo, ma 10 palic namazati velijo. Že pri četerti deček vpiti začne, ^Nehajte, hočem vse povedati'', in pravi, da je iz jeze do Ančike, ker so jo oče rajši od njega imeli, potem ko jo je tistega popoldne v grapo povabil, ker jih ničesar vidil nI, zgrabil in jo toliko časa z Ositrim kamnom po sencih tolkel, da več ni glasii od sebe dala. Zdaj sklene, da je mertva, jo varno zakrije in odide.
Ljubljanski gospodje niso za take mlade hudodelnike nobene postave imeli, in naznanijo tedaj to reč na Dunaj tačasni cesarici Marii Terezii.
Prebivavci ljubljanskega mesta z nevoljo čakajo, kaj da se bo z Francetom zgodilo.
Zdaj pride pisanje iz Dunaja. Kako se gospodje začudijo, ko berejo:
,5------------mlademu hudodelniku naj se lepo jabelko,
zraven pa   sreberna dvajseti ca pokaže,   in potem vse natanko naznani, kaj se bo zgodilo".
Hitro se to zgodi. Ko France lepo dvajsetico zagleda, hitro po nji seže. „Zakaj pa nisi — mu sodnik rečejo — jabelka vzel?"
„Ker si za dvajsetico veliko takih jabelk kupiti morem !^^
Vse to se natanko cesarici naznani, in se ve, da cela Ljubljana trenutke šteje, kadaj da pismo nazaj pride.
„Ni upa — tako piše bistroumna cesarica — da bi se to dete poboljšalo, zatoraj naj se sodi, kakor odraščea človek !*'
Takrat so bile postave veliko huje ko zdaj, glava za glavo, se je postava tistega časa glasila. Tako se zgodi, da Franceta na smert obsodijo.
Jutro 16. majnika leta 1741 napoči, velika množica ljudi se po ulicah proti nekdajšnemu ^zidanemu mostu" vali, po sredi počasno voz derdra, na kteremu France sedi.
Čez eno uro mladi hudodelnež — brez glave leži.
-----    387    -----