zal iv Alojz Rebula Palača Marenzi 1686 Maria Isabella Marenzi Dve pismi Pavle Merku Opombe Luka Sienčnik Koroški Slovenci žrtev svetovne politike Marij Čuk, Dolgčas, Ko luna zamomlja Edvard Rutar Evropske podobe Josip Merku Milan Lipovec Sergio Salvi Marija Pirjevec Boro Ban Irena Žerjal Ubald Vrabec Igor Mislej Alojzij Res Vinko Ošlak Fatti di luglio Čubejska prigoda Odrezani jeziki Kraški človek v Kosovelovi poeziji Moč v belem Umetnost, poezija, bralci Špangerju v spomin Programski preskus Pisma Bevka O Morali Radoslava Premrl Moj brat Janko-Vojko Boris Pahor Najnižja raven Lojze Ude Odprto pismo uredniku Mosta Pisma, poročila itd. zaliv maj 1972 - štev. 34-35 Revija za književnost in kulturo izhaja štirikrat na leto, odprta je vsaki razsodni slovenski besedi, za katero si upa avtor prevzeti odgovornost. Člani uredniškega odbora se prištevajo med sodelavce. Njih imena so navedena zgolj zato, da se ustreže formalnosti. Rokopisi ostanejo v lasti revije. Registrirana na sodišču v Trstu, pod št. 317 Uredili: Danijela Nedoh, Milan Lipovec, Boris Pahor, Irena Žerjal - Pučnik, Rada Premrl, Marica Vidmar Odgovorni urednik: Milan Lipovec Naslov uredništva: Marica Vidmar Ul. Timignano 47, tel. 412-777 - 34128 - Trst Celoletna naročnina 1600 lir. Za druge države 4 dolarje Poštni tekoči račun št. 11/92436. Frančiška Premrl-Pahor Šalita Contovello 23 34-136 Trieste - Trst Revijo so podprli: dr. Inž. Peter Merku, Marija Bogataj, Stanko Pertot, Ema Tomatič, Leopold Ažman, Evelina Pahor, N. N., Just Colja, Boris Cek, g. Hočevar, J. C., Polda Gruden, Marjan Komjanc, Z. Mozetič R B., Jote Kumer, dr. Veia Sardoč, Alojz Udovič, N. R., prof. Vera Vesel, dr. Edmund Žetko, Uča Berce, Marica Živec Cena posamezne številke 500 lir Tiskala Tiskarna GRAPHART Trst, Ulica Rosset>i J,4cj!,6.l.\77215! (g U- - / %„ i ™ **/*??* ALOJZ REBULA PALAČA MARENZI - OKTOBER 1686 Gospodu Josipu Merkuju odkritelju prve plemiške korespondence v slovenskem jeziku Trst pred sto in sto in še sto leti. Sto let pred francosko revolucijo. Napišimo letnico: 1 6 8 6. Dodajmo mesec in dan: 28- oktober 1 6 8 6. Palača Marenzi v Via dei Rettori. Škoda, da ne vemo tudi za uro, ko sredi baročnega okrasja te patricijske hiše seda mlada grofica k mizi, da bi napisala pismo. Ime ji je Maria Isabella Marenzi. Rodila se je v Ljubljani, kot potomka baronske rodbine Coraduza, preživela mladost v gradiču Hallerstein - Koča vas pri Cerknici na Notranjskem in se potem od tam preselila v Trst kot žena grofa Lodovica Antonia Marenzija. Mladi ženi, ki se je s tem zakonom povzdignila iz baronice v grofico, je nekaj čez dvajset let. Prvorojenec izmed njenih treh otrok, Gabrijel, je verjetno že za veka I v palači Marenzi. Njen mož, deset let starejši grof Ludovico Antonio, je na tem, da prevzame službo ravnatelja tržaškega Monte di Pieta (1687). Mogoče bolj iz težnje po civilni reprezentančnosti kakor iz pridobitniškega vidika, saj sta z ženo lastnika solin v Žavljah in v Piranu ter številnih zemljišč in gradov po Notranjskem in v Brkinih. Pismo, h kateremu je mlada grofica sedla, ni poslovnega značaja. To je preprosto pismo hčere materi. Maria Isabella ga namreč misli napisati svoji rodni materi, baronici Ester Maksimiliani Coraduza, rojeni von Pruckenthal. Ta po smrti svojega moža, barona Franca Coraduza (1667), torej že dvajset let vdova, živi v gradiču v Koči vasi, ki ga upravlja v solastništvu z bogatim tržaškim patri-cijem baronom Francescom Rigonijem, lastnikom palače v Trstu (ki je stala vse do lanskega leta v ulici Crosada). O čem se bo ta mlada plemkinja razgovorila svoji materi v pismu, h kateremu bo priložila kot vezilo zapečateno košaro grozdja s tržaškega brega? Trst je še daleč od terezijanskega razmaha. Komaj kaj več kot današnje Staro mesto, sklop patricijskih trdnjavic in obrtniških štacun v labirintu srednjeveških uličic, sredi podeželske tišine nad polji slovenskih mandrjarjev in bosopetenja ribičev ob še neobzidanem morju. Tu pa tam se sredi morja zablešči jadro Serenissime, nekajkrat na dan se spusti s planote postiljon, a sicer plivka prav do vznožja teh palačic kmečka tišina Krasa, svet je daleč... Se mladi grofici kaj sanja o dogajanju onkraj grebena nad mestom, na tedanjem odru velikega sveta? Tridesetletna vojna (1618-1648) je že daleč, a Evropa še v grozi odbrneva od navala turških kopit, ki so jo grozila pomendrati. Komaj tri leta so minila, odkar je 1683 poljski kralj Jan III. Sobieski premagal na kalenberških grivinah pri Dunaju velikega vezirja Karo Mustafo. Nad okrvavljeno celino se je razporedilo novo politično ozvezdje, v katerem lahko že razberemo horoskop moderne dobe, ki jo bo čez sto let z marseljezo inavgurirala velika revolucija 1789. Na prestol Moskovije stopa človek, ki mu je usojeno, da bo iz nje naredil moderno Rusijo: Peter Veliki. V somračnih ravninah Prusije rodbina Hohenzollernov že začenja buditi kasarniškega genija Nemcev. V versajskem gradu sije nad zatonom stoletja v svojem enkratnem blišču sonce Louisa XIV... Nevvton in Leibnitz vsak od svoje strani odkrivata infinitezimalni račun, na nebu kulture sije plejada velikih Francozov, Racine in Moliere, Boileau in Madame de Sevigne... Kaj pa na jugu habsburškega cesarstva, kjer živi narod, ki ga je neustrašeni predikant Primož Trubar pred poldrugim stoletjem s svojo zanosno besedo in s svo;o prvo knjigo krstil za Slovence? Njegova velika sanja, protestantizem, je že sto let kot konfesija mrtva. Na njegovih ruševinah zmagoviti katolicizem dograjuje mogočno stavbo tridentinske Cerkve, toda ne nadaljuje njegovega kulturnega zaleta. Nad slovensko kulturno zgodovino se zgrne pol stoletja leme. Med Čandkovim Katekizmom 1615 in drugo izdajo njegovih Evangelijev in listov 1672 — celih sedeminpetdeset let je vmes! — ne izide niti ena sama slovenska knjiga, če izvzamemo Basarjeve Conciones (1634). In vendar pod to zmrzaljo slovenska zemlja že poka v nove obete. Na svojih misijonskih pohodih po njej kapucin Janez Svetokriški z baročno kretnjo kliče ljudi k Bogu pod pretijo turškega »lintverja«. Zaprt v svojem Bogenšperku sredi bukovih gozdov Dolenjske, ves zakopan v bakroreze in zemljevide, italijanski baron, ki ga je ljubezen do nove domovine naredila Slovenca po srcu — Janez Vajkard Valvasor — piše tej zemlji na čast Slavo vojvodine Kranjske. Ko Maria Isabella Marenzi tistega oktobrskega dne seda k pisanju, ta nemški slavospev slovenski zemlji še ni izšel: izšel bo šele čez tri leta (1689). Po vsej verjetnosti mlada grofica nima pojma o tem. Kljub patricijskemu imenu in okolju ostaja prvenstveno žena, mati in hči. In ko pomoči pero v črnilnik, hoče v svoji kultivirani čitljivi pisavi spregovoriti z daljno materjo o stvareh njunega malega družinskega sveta: o zdravju in o dolgovih in o konjih. In ker noče, da bi iz tržaške jeseni pismo romalo samo tja na Notranjsko, mu prilaga koš grozdja: zašit in zapečaten, kakor se aristokratski solidnosti spodobi. In na koncu, aristokratinja tudi v izrazih ljubezni, poljublja roke milosti svoje matere baronice, pa spet, čisto na kraju, vsa človeška, ostaja »njeno pokorno dete«... Ne v italijanščini, v jeziku svojega grofovskega moža. Ne v nemščini, v jeziku cesarstva, ki je ena od njegovih provincialnih fevdalnih opornic. Vse to ta dvajsetletna grofica pove v jeziku srca, v edinem, s katerim — edina možna psihološka razlaga! — lahko spregovori z materjo iz intimnosti svoje biti — v slovenščini... V slovenščini, ki jo je prinesla iz svo|e notranjske mladosti, a ki ji, priseljena Tržačanka, že primešava kakšen primorski »ma«. V jeziku, ki ni brez vsakega odmeva knjižne protestantske slovenščine, z manj tujkami, kakor jih najdemo v kakšnem sodobnem pisanem tekstu, v čistosti izraza, ki se ji slavist čudi... In drugo ohranjeno pismo iz ja.nuarja 1690, vsebinsko še bogatejše, tako rekoč nabito dražljivih človeških momentov! C a rta n a ljuba moja gospa Mati! Česa vsega ne najdeš v njem, v prepletanju ljubeznivega plemiškega poklonstva in prav ostrega aristokratskega realizma ! To pač ni sentimentalen svet. Iz tega pisma diha predvsem tipično meščanski smisel za materialno. Baronici Ester Maksimilijani ni dobro, tam v gradiču v Koči vasi. In vendar slabo materino zdravje izvabi mladi grofici komaj bled stavek, naj ji pač ljubi Bog pomaga. A kako se potem na dolgo in široko razgovori, da bi dokazala svoji verjetno zamerljivi baronski materi, da so morali biti samo tovorniki krivi, če je mati tam v Koči vasi zavihala nos ob poslanem vinu! Saj je bilo vendar tisto vino v Trstu »leipe farbe kakor zlatu, da ga je bilo leipo videt...«! In poleg tega vinskega ganotja najdeš tudi v tem pismu spet, v ključu iste aristokratske nesentimentalnosti, denar in pravdarijo in sukence za sina Gabrijela in rjuhe in srajčice m kar troje vrst rib, seveda dobro mariniranih, in spet vino, kajpak najboljše, kar ga je v Trstu dobiti... In po »1000« grofovskih poljubih »milosti« daljne matere spet pridejo na vrsto čisto realne reči, predivo in vretenca in rute — tja do posebnega lista, ki ga mora milost njene matere takoj po prejemu sežgati, zakaj tukaj se plava kri v svojem smislu za cvenk povzpne do — davčne utaje! Da, otroci žal umirajo po Trstu od koz, Bog in Marija nal varujeta njene otroke, toda ob tragiki življenja človek tudi ne sme pozabiti na to, kako bi s fiktivno zadolžnico obšel cesarski patent, ki hoče od njih, ubogih grofov, novih dajatev! Je to vse, kar je po ljubeznivem posredovanju gospoda Pietra Covre, raziskovalca arhivov rodbine Marenzijevih, odkril slovenski slavistiki gospod Josip Merku, že dobro znan bralcem »Zaliva« po svojem ljubečem odkrivanju naše tržaške preteklosti? Ne. Dvema pismoma grofice Marie Isabelle Marenzi se pridružuje še enaindvajset doslej še nerazbranih pisem, ki jih prav tako v slovenščini piše svoji hčeri v Trst baroni a Ester Maksimilijana von Prunkenthal - Coraduza iz Koče vasi. V dosti manj čitljivi pisavi, a kdove, če ne s prav tako slastno človeško vsebino. Če upoštevamo, da pred tem dražljivim rokopisnim svež-n|em — skupno 23 pisem! — slovenska korespondenca tako rekoč ne obstaja, je pomembnost te najdbe na dlani. Kaj imamo namreč prej? Skoraj nič več kot pismo — odkril ga je po vojni pokojni dr. Maks Miklavčič — Sontnerja Adama (1576-1641), vikarja ljubljanskega škofa Hrena, svojemu predstojniku okrog leta 1620, a ki se po svoji vsebini daleč ne da primerjali s pismom Marie Isabelle Marenzi. Toda najdba postaja senzacionalna, če jemljemo v poštev dejstvo, da sta v tem primeru oba korespondenta — prikovana v svoj prostor in v svoj čas s kopico dokumentov od Valvasorja (Ehre, XI, str. 272-274) tja do grmade listin iz arhiva Marcnzijevih •— iz plemiških vrst. Tiho, vztrajno delo g. Josipa Merkuja je bilo kronano z odkritjem absolutno prve najdene plemiške korespondence v slovenskem jeziku. Pozitivistična ekskluzivnost dr. Franceta Kidriča, ki je možnost rabe slovenščine v plemiških slojih a priori izključil, se je s tem podrla. Tiha teza mladega slavista dr. Jožeta Koruze, ki je to možnost predpostavljal, je s to najdbo našla svojo neovrgliivo potrditev. »Prešerni Hallerstein — premima Koča vas« — sc glasi verz iz pesmi, ki jo je Oton Župančič posvetil temu svojemu priljubljenemu počitniškemu Tuskulumu na Notranjskem, ki mu je tudi navdihnil cikel Ostrnice. Škoda, da ni bilo dano temu knezu slovenske besede zadoščenje, da bi lahko potežkal v rokah sveženj slovenskih pisem, ki jih je pred tristo leti iz iste Koče vasi, izza istih gozdov in voda, pisala stara plemkinja svoji hčeri grofici v T rst. Kljub vsemu temu pa tega dokumenta kljub razumljivemu ganotju ljudi, ki so si šele pred dnevi izbojevali slovenske table za Nabrežino, Devin in Šempolaj, ne bomo obešali na večji zvon, kakor zasluži. Ne, Maria Isabella Marenzi ni slovenska Madame de Sevigne, čeprav bi, kdove, ujeta v kulturnejše sape, to lahko postala... Odkar je Prešeren ustoličil slovenščino v najvišjem knežjem gradu človeškega duha, nam je zapovedana ravnodušnost tudi do slovenščine baronov in grofov. Vendar ne do take mere, da ne bi po potrebi vrgli v zobe komu, ki ga boli slovenska napisna tabla v Trnovici, teh 23 pisem iz palače Marenzi. In ga po potrebi popeljali pred njo, saj še stoji sredi T rsta. Je pri tem sploh vredno pripomniti, na kakšno bedno ozadje se ob teh sproščenih slovenskih pismih ureže novodobna šovinistična demonija, ki na eni strani hrani manjvredno narodno nestrpnost, na drugi pa prav tako manjvredno za-kompleksanost, če že ne odpad? In če je kakšnemu zamejskemu — in matičnemu — Slovencu potrebna tudi kakšna grofovska spodbuda, da ne izda svoje zvestobe, jo danes ima: čemu bi se mu bilo treba sramovati jezika, ki se ga niso sramovali grofje, in to že sto petdeset let pred Prešernom in tristo let pred republiko Slovenijo? Naj se na koncu tudi v imenu tržaških prijateljev zahvalim vsem, ki so omogočili, da je ta korespondenca ne samo prišla na dan, ampak bila tudi deležna pozornosti, ki je je vredna. Gospodu Pietru Covreju, ki je občutil za častno dolžnost, da korespondenco preda naprej v slovenske roke. Gospodu Josipu Merkuju, ki bi brez njegovega prizadevanj ta korespondenca verjetno v slovenske roke ne bila prišla. Ljubljanskima slavistoma dr. Matjažu Kmeclu in dr. Jožetu Koruzi, ki sta znala v hipu dojeti pomembnost najdbe in takoj priskočila s svojo strokovno asistenco. Mimogrede bodi povedano, da si je dr. Jože Koruza, strokovnjak za fevdalno rodoslovje na Slovenskem skupno z dr- Pavletom Merkujem prevzel nalogo, da celotno korespondenco strokovno obdela in jo na primernem mestu obelodani. In čisto na koncu še hvala dr. Pavletu Merkuju, sinu najditelja te korespondence, ki je znal najdbo prestreči z občutljivostjo umetnika in s pristopom strokovnjaka slavista. Njegov je tudi jezikovni komentar k obema pismoma. MARIA IZABELLA MARENZI DVE PISMI 1. Alla Ill.ma Sig.ra Sig.ra et Prona mia Cols.ma la Sig.ra Ester Maximiliana Lib B: Coraduza in 5 Con im Cesto Holerstan Vaseg.da Perserzhena moia Luba Gospa Matti Mi bodega bug qualem smo sdraue, ma nas Gosput strizh ie se sdai u pastele is soiem Putegrom 10 kier se Vasegnade pusti lepu perporozhet, iest sem ussa uesela, de bodega bug saqualem se VasG. bulle pozhutio, iest sem usse periela kar kolle so me poslale, sachetiro ih lepu saqualimo ieno bug lonai sa usso nih 15 dobruta. Kar nam store iest uhem de im na bodem necole otuernila, pak ih prosem nai sname sasafaio kier kolle im moremo slusiti, se smo usele no nimer perplaulene Vas G. na sluseba strezhi, Sa uolle douga 20 bodem scusela da bodem Josefa perpraula de bode on plazau, alle ene drugekrat se bodem užila katerimo kai dobrega storet de eden more doste slet beset periet sa niegoua dobruta, mene zollo moie serze bolli de 25 VasG. mene piseio de iest na rada kenem Gremdem bug ie moia prizha de do sdai nisem mogla priti, de scuscle smo iemele doste oprauet, pak se bug da kenem pridem im bode usse pouedela 5 10 15 20 25 I. Alla Illustrissima Signora Signora ct Patrona mia Colendissima la Signora Ester Maximiliana Libera Baronessa Coraduzza in Con un cesto Hallerstein Vaša milost, prisrčna moja ljuba gospa mati! Mi, bodi Bog hvaljen, smo zdravi, a naš gospod stric je še zdaj v postelji s svojim protinom, kateri se pusti Vaši milosti lepo priporočiti. Jaz sem vesela, da — bodi Bog zahvaljen •— se Vaša milost bolje počutijo. Vse sem prejela, kar koli so mi poslali, za kar (se) jim lepo zahvalimo in Bog lonaj za vso njih dobroto. Kar nam store, jaz vem, da jim ne bom nikoli vrnila, pač jih prosim, naj z nami razpolagajo, kjer koli jim moremo služiti, saj smo vselej in vedno pripravljeni Vaši milosti na voljo streči. Zavoljo dolga bom skušala, da bom Jožefa pripravila, da bo on plačal, ali drugikrat se bom naučila, komu kaj dobrega storiti, da kdo more dosti hudih besed prijeti za svojo dobroto. Mene celo moje srce boli, da Vaša milost meni pišejo, da ja nerada k njim grem. Da mi Bog je moja priča, da do zdaj nisem mogla priti; da (bom) skušala; smo imeli dosti opraviti, pa če Bog da, da k njim pridem, jim bom vse povedala. 30 Sdaj pak smo kcumai eno mallo oprauele nase rezhi, toku se Vaseg.de na bode unglercat ih prosimo de zes ene deuanast dni, be nam poslale se deua kognia, no tude eniga scloue-ka is kosam, bres tistiga kier bode pelau kognie 35 toku bomo Vaseg.dd perscle na sluseba strezhi, Poslemo Vaseg.de Grosdia kculer ie mogu nest, Kos ie dobro sasit no sapezhaten, kcorbeza sem per sebe sdersala, ia bomo sabo pernesle, Drusega na tihem anphe is moiem Gospudam 40 Lubem sem im pochleuno perporozhimo no im kuscnemo nih Roke, ostaneozh, Vaseg.da Pochorno deite M.a I.la Marenzi 45 Trieste li 28 8.bre 86 II. VaseGnada Zhartana Luba moia Gospa Matte Sem periela Vas.de pismo, no usse kar so me poslale, bug ta im lonai kier usele nas 5 oscherbe, nih dobrute mi im naborno necole otuernile, anphe prosimo nai sasa-faio sname kier im moremo slusit, mene ie serze sau de se Vas.de slet pozutio bug ta im dai nih to lubo sdrauie, 10 lest no mui Gosput ieno usse vchise se namoremo sadoste prezudet de vino im ie tachu slet persclu, sachai usse vchise so ga uidele no tude pochusele cheder so ga mosie noter lodrize postanete is eniga 30 Zdaj pač smo komaj malo opravili naše reči, tako če se Vaši milosti ne mo mudilo (?), jih prosimo, da bi nam čez kakih dvanajst dni poslali še dva konja in tudi enega človeka s košem mimo tistega, ki bo peljal konje; 35 tako bomo Vaši milosti prišli na voljo streč. Pošljemo Vaši milosti grozdja, kulker je mogel nesti. Koš je dobro zašit in zapečaten, korbico sem pri sebi obdržala, jo bomo s sabo prinesli. Drugega ne vem, kakor da z mojim gospodom 40 ljubim se jim pohlevno priporočimo in jim poljubimo njih roke, ostajajoč Vaše milosti pokorno dete M(ari)a I(sabel)la Marenzi 45 Trieste, IT 28 ottobre (16)86 II. Vaša milost, cartana ljuba moja gospa mati, sem prejela Vaše milosti pismo in vse, kar so mi poslali: Bog jim lonaj, ki vselej nas 3 oskrbe; njih dobrote jim mi ne bomo nikoli vrnili, ampak prosimo, naj razpo-lagajo z nami, kjer jim moremo služiti. Meni je iz srca žal, da se Vaša milost slabo počutijo, Bog jim daj njih ljubo zdravje! 10 Jaz in moj gospod in vsi v hiši se ne moremo zadosti prečuditi, da jim je vino tako slabo postalo, zakaj vsi v hiši so ga videli in tudi pokusili, kadar so ga možje noter v lodrice postavili iz enega 15 20 25 30 35 40 45 50 poucheniga soda chier ie billu zisto no leipe farbe koker slatu, da ga belin lepil uidet, mui Gosput prane de ni mogoze drugo anphe de so Tourniche chacho scl- maria storile, sachai to vino ie to nar bulle is nase Mandrie, se ie tisto vino ie slet tochn kako mi ga nimamo capelze dobriga našem cheldre, mui Gosput ie ottu poslat tistega Iosefega alle mene ineo useu chise se nam ie sdelo uelicho bulse to nase domače koker Iosefano, tochn sem prosila Gos- puda de im ie našega poslan Lubesniua moia Gospa Matte oni moreio dobro uedit de be iest na billa tochn naspametna de be im poslala tacho slet vino, sachai uhem chai tonor- niche chostaio, ono ni drugo anphe touorniche so ga scasile, mui Gosput prane de bodo pran storile nai se ga store plazat; Sach dan mui Gosput ie pret prauiza sa uolle Denarie otth Cosmaza sachai po nse sille Gospa Luchina ih hoze iemet, Minich shuetiga Francescha so tnde gore scozile sa Cens otth chise, mui Gosput brane bol kar mo ie nar uez mogoze uez koker be billa negoua ta prauda, scorai se bo uedelo ene chonez kar bo prauiza storila alle treba doste spendat sachai obedne na stori sastoin Moie Fraue Botre pošlem ueliche slusbe no io lepu saqualem sa posteta i pošlem ena suchen- za moiega Gabriela, nauhem alle bode saino nai sa dobro usame, taista Ariucha kier ie Baia poslala sem ia iest senchala ie billa ena zuina debela chier ie diala de bode scuse- la ena sraziza otrocho storet, mi tude uzierai smo iemele eno pismo otth Gosput Rigona kier piše de ima usse 3 Mesez Merselza pak zdai de me ie lagle, se ie Gosput Matia per Vas.de nai nas lepu perporoze Gospa Laura 15 20 25 30 35 40 45 50 polnega soda, kjer je bilo čisto in lepe barve kakor zlato, da ga (je) bilo lepo videti. Moj gospod pravi, da ni mogoče drugo, kakor da so tovorniki kako hudobijo storili, zakaj to vino je najboljše iz naše mandrije; saj, če je tisto vino slabo, kako da ga mi nimamo (več) kapljice dobrega v naši kleti? Moj gospod je hotel poslati Jožefovega, ali meni in vsem v hiši se je zdelo veliko boljše to naše domače kakor Jožefovo, tako sem prosila gospoda, da jim je našega poslal. Ljubezniva moja gospa mati, oni morajo dobro vedeti, da bi jaz ne bila tako nespametna, da bi jim poslala tako slabo vino, zakaj vem, kaj tovorniki stanejo. Nič ni drugega, kakor da so ga tovorniki skazili. Moj gospod pravi, da bodo prav storili, naj si ga store plačati. Vsak dan moj gospod je pred pravico zavoljo denarja od Kosmača, zakaj po vsi sili gospa Luchina jih hoče imeti; menihi svetega Frančiška so tudi gor skočili za davek na hiše, moj gospod brani, bolje kot mu je mogoče, več, kakor (da) bi bila njegova ta pravda; skoraj se bo vedelo za konec, kar bo pravica storila; ali je treba dosti potrositi, zakaj nihče ne stori zastonj. Svojo gospo botro vdano pozdravljam in se ji lepo zahvalim za poštev in pošljem suknjič mojega Gabrijela; ne vem, ali bo zanjo; naj za dobro vzame. Tisto rjuho, ki jo je Baja poslala, sem jaz podarila, je bila le debela cunja; in j c dejala, da bo skušala srajčico otroku sešiti. Mi tudi včeraj smo imeli pismo gospoda Rigona, ki piše, da ima vse 3 mesece mrzlico, pa zdaj da mu je laglje. če je gospod Matija pri Vaši milosti, naj nas lepo priporoče, gospa Laura no mui Gosput na uideio ta strneta vra de be vTerst persu, Nasa Nuna se Vas.de pusti lepo perporozet ieno sem ie pouedala koker 55 so me Vas.de pisale, mui Gosput i pustu zcha-chat en dan uez tlazana sategauola kier ni bellu Ribe nas ie bellu sram poslat ga prasniga, tochu po ueliche sreze smo dobile te Ribe ott 3 Sorte sgorai bodo nesle Girale 60 na srede varole spodai pak sfoie usse dobro nareieno u Marinade kitere bodo sa naša uolla usile, is Putericham vinam nar tega bulega, kier se sdai u Terst proda drusega na uhem anphe is moiem Gospudam ieno 65 is ussa moia drusina sem im pohleuno perporozimo no ih chusnemo 1000 krat, ostanem, Vas.de P. P: dobrotliua moia Gospa M at te iest ih 70 lepu prosem sa eno mallo prediua sachai moia drusina nima chai prest, nai me posleio moia vretenza ih prosem, moia Polana se Va.de perporozi no ih prose de bo rechle 75 Mergeze de be ie poslala jazonetel chier ie billa suchena sunita sachai nie Brat le porozu de ie io Mergeze sella vCirkenze Pochorno deite M.a I.la Marenzi 80 Trieste ii Ge.o 90 (sledi na posebnem listku) Je persu ene Patent otth Cesaria tuchai u Terst de be iemu sak dat eno tulecho otth sache chisse chulecher premore, mui Gosput se boi de be na ottele chai doste iemete, alte de be mo su na ussele tochu posle 55 60 65 70 75 80 in moj gospod komaj čakata, da bi v Trst prišel. Naša nuna se Vaši milosti pusti lepo priporočiti in sem ji povedala, kakor so mi Vaša milost pisali. Moj gospod je pustil čakati dan več tlačana zategavoljo, ker ni bilo rib. Nas je bilo sram, poslati ga praznega; tako po veliki sreči smo dobili te ribe treh vrst: zgoraj bodo našli girice, na sredi brancine, spodaj pa morske liste, vse dobro marinirane, in jih bodo za našo voljo vzeli s sodčkom vina najboljšega, ki se zdaj v Trstu prodaja. Drugega ne vem, kakor da s svojim gospodom in z vso družino se jim pohlevno priporočimo in jih poljubimo 1000-krat, ostanem Vaše milosti P P: Dobrotl jiva moja gospa mati, jaz jih lepo prosim za malo prediva, zakaj moja družina nima kaj presti. Naj mi pošljejo moja vretenca, jih prosim. Moja Polana se Vaši milosti priporoči in jih prosi, da bi rekli Mcrgeci (?), da bi ji poslala ruto, v kateri je bila suknja zavita, zakaj nje brat je poročil, da jo je Mergece (?) vzela v Cerknici. Pokorno dete M(ari)a I(sabel)la Marenzi Trieste, 11 Ge(nnai)o (16)90. (sledi na posebnem listku) Prispel je cesarski patent sem v Trst, da bi imel vsakdo dati toliko od vsake hiše, kolikor premore. Moj gospod se boji, da bi ne hoteli kaj dosti imeti ali da bi mu soli ne vzeli, tako pošlje Vas.de ta obligation, koker be bille Vas.da da nam denarie posadile 85 ieno on im pak tulecho su Cedierau, se be belin potreba de be mogle Vas.de letta obligation alle pismo pochasat, lettu me ie rauno mislo persclo cheder ie iemu itti proz tlazan, de be Vas.de ena tache- sena obligation sturu, tochu ga ne bodo mogle silet, sachai poreže su ni moia sem io Cedierau moie Gospe Matere, kier me je tulecho 90 denarie posodila, tuchai u Terst gredo ochule Cosize ieno otroze slo Merio, bug no Mate bosia uore moie otroze, im pošlem ena scatola Caparozelne, nai ta Cegelze prezai sesgo. PAVLE MERKU' O jeziku obeh pisem Marie Izabelle Marenzi Kranjska knjižna snovanja niso bila povsem tuja tržaški grofici: o tem pričajo sicer redke pravopisne posebnosti. Najlaže jih morebiti spoznamo v besedah z afrikato č: perserzhena, perporo-zhet, pozhutio, strezhi, prizha, sapezhaten. ostaneozh; toda še številnejši so zapisi tega glasu s preprostim z: plazau, užila, zes, prezudet, zisto, mogoze, Cosmaza, hoze, scozile, uez, sraziza, uzie-rai, perporoze, tlazana, sreze, porozu, proz, poreže. Da gre, več ka-kakor za kolebanje, za dejansko negotovost, nam pričajo zapisi zhartana in strizh, kjer stoji digram zh za afrikato c, in zchachat, kjer imamo opraviti z edinstvenim trigramom. Lahko bi pritegnili še druge primere in ugotovili, da je Maren-zijeva morala poznati tudi slovenske knjige. Vendar je število Vaši milosti to zadolžnico, kakor bi bila Vaša milost nam denar posodili 85 in on jim je pač toliko soli odstopil, če bi bilo potrebno, da bi mogli Vaša milost to zadolžnico ali pismo pokazati. Le-to mi je ravno na misel prišlo, kadar je imel iti proč tlačan, da bi Vaši milosti takšno zadolžnico napisal, tako ga ne bomo mogli siliti, zakaj poreče: sol ni moja, sem jo odstopil svoji gospe materi, ker mi je toliko 90 denarja posodila. Tukaj v Trst gredo okoli koze in otroci zelo mrjo, Bog in Mati božja varujta moje otroke! Jim pošljem škatlo školjk. Naj ta listek precej sežgo! primerov v podporo nasprotni tezi mnogo večje: v glavnem je torej tržaška grofica pisala tako, kakor si je mogla in znala sama pomagati. in pomagala si je pač tako, kakor si je lahko pomagal človek, 1 slovenščino obvlada in je sicer vajen pisati po italijansko: sache-iro za katero; necole — nikoli; se — se, še, saj; scusela — sku-ala; kognia — konja; scloueka — človeka; perscle — prišle; kuscne-rP'° ~ kušnemo: oscherbe — oskrbe; vchise — v hiši; in večno kolcanje pri sičnikih in šumevcih, ko rešuje vsak primer sproti. Kakor vemo, se je Maria Isabella Marenzi rodila v Ljubljani oh 1. 1665, je preživela vsaj del mladosti v Koči vasi, se omožila v Trst dkoli 1. 1685. Vse tri življenjske postaje so zapustile sled v leziku njenih pisem. Gorenjska sestavina je razvidna predvsem v njenih doslednih zapisih moderne vokalne redukcije (necole), v oblikah saino, zuina, v akuzativih kakor so niegoua dobruta idr. Notranjske oblike so deite, leipe idr. Tržaške so besede qualem, saqualem (o izgovarjavi nas ne prepričuje zapis z u, saj grofica piše največkrat u za v, temveč uporaba rke ki izdaja labiovelarno artikulacijo, nadalje lodriza, pou- chen, mandria, frazeološki primer vino je slet persclu, frazeološki kalk na uidejo to shueta vra (non vedo l’ora — komaj čakam) in italijanski ma. Po teh pripombah bo zadostovalo dodati prepisu v moderni slovenščini, ki skuša ohranjati v glavnem slogovne posebnosti izvirnika, le razlago posameznih besed in opozorilo na oblike, ki si jih ne znam razlagati. 1/23 slet je nemški schlecht, sl. dial. žleht 1/28 se berem če 1/29 bode je očitna pomota nam. bodem 1/31 unglercat je bržkone nem. Ungelehrigkeit — neučakanost, nestrpnost; se berem če; smisel je torej: če Vaša milost ne bodo nestrpni; toda dejstvo, da je za to razlago treba samostalnik tolmačiti kot pridevnik, mi daje misliti, da razlaga ni zanesljiva. 1/39 anphe (gl. tudi 11/18, 30, 64) si ne znam razlagati; veznik je rabljen v vseh štirih primerih v pomenu kakor da, razen da 11/18-19 scl-maria je morebiti iz nem. Schlimmerei? 11/20 prvi te bi bilo smiselno brati če 11/42 sa pašteta si ne znam razlagati 11/53 de je bržkone pomota, berem se 11/65 sem je Očitna pomota nam. se Grad Hallerstein in osebe v pismih Marenzijeve HALLERSTEIN 1/5): Gradič tega imena je zgradila v 2. pol. 16. stol. rodbina Haller, po kateri je dobil nemško ime Hallerstein (Krajevni leksikon Slovenije, 1/58). Za Haller ji je postal njegov lastnik baron Rafael Coraducci (Coraduzi) in po njem sta ga podedovala sinova Filip in Franc. Ko sta tadva umrla - Filip L 1665, Franc. L 1667 — sta postali solastnici obe vdovi: Kristina Schonleben in Ester Maksimilijana von Pruckenthal (Pruckentall). Slednja je kmalu odkupila delež svakinje, a je odslej delila solastništvo gradu z gospodom Francem Rigonijem (Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske, XI/272-274). Grad Hallerstein je v Koči vasi pri Cerknici. eiflil Ji /irultm. f W (whi tv#* ;t S©flU' 'tA^v, ^vo /^fa*uu. g#t» '* U ff«uiu AfpM AJ M F*vV<^ W^A>V^<^ UL A> ti JfefeK/čvA Aaa) UaM/U /uv ) (?AtfjA*A ^AA. frMgfajkK, X* fUA P^ UV A*-'6 /k-tN) A&* Mi dk/ r vuu *cXun *a/A tfunj:/*. ^*^AA •**■ (ttfjAt* w ^/AX^WJH7^ VVV ‘t^*** - >. fti £ji»ah ts A / ,*V»/>nA Sklep prvega pisma Marie lsabelle Marenzi ESTER MAKSIMILIJANA CORADUZA (1/3) rojena von Pru-ckenthal: ne razpolagam s podatki o rodbini von Priickenthal in njenem izvoru. Menda je na stara leta zapustila Kočo vas in umrla v Ljubljani. Pismo grofa Franca Karla von Hochenwart z dne 9.1. 1770., pisano v Ljubljani in naslovnjeno Maksimilijaninemu pravnuku, pove, da je rod Caraduci že izumrl, medtem ko rod von Pruckentahl še živi. MARIA ISABELLA MARENZI (1/44, 11/79), rojena Coraduza, je njena hči. Rojena v Ljubljani L 1665 (?), poročena 1. 1685 (?) z grofom Lodovicom Antoniom Marenzijem (rojen v Trstu 16.1.1652.). Slednji je L 1687 postal direktor tržaškega Monte di Pieta in je bil posestnik solin v Žabljah in Piranu ter številnih zemljišč in gradov na Notranjskem in v Brkinih. Palača Marenzi v Trstu je v ulici del Rettori in je last Marenzijevih. JOŽEF (1/20, 11/23, 25) je menda Giuseppe Marenzi, ugleden in bogat sorodnik Lodovica Antonia Marenzija. BARON FRANCESCO RIGONI (11/48) je bil bogat tržaški patri-cij, lastnik palače na ulici Crosada, ki so jo lani podrli. Solastnik gradu Hallerstein. GOSPOD MATIJA (11/50) je menda grof Mattia Costanzi, sorodnik Marenzijevih. Palača Costanzi je danes last tržaške občine in stoji za mestno hišo. GOSPA LAURA (11/51) je menda Laura Marenzi, sorodnica Marenzijevih. Gospod Pietro Covre iz Trsta in prof. Jože Koruza iz Ljubljane sta mi posredovala večino podatkov o Marenzijevih in Coraduzije-vih: obema se iskreno zahvaljujem. *-UKA SIENcNIK KOROŠKI SLOVENCI ŽRTEV SVETOVNE POLITIKE Predavanje v Geografskem društvu Slovenije v Ljubljani 11.11.1971 Pokazati vam hočem najprej sliko jezikovnih razmer, kakršna se nam je nudila pred prvo svetovno vojno na ljudski šoli v Dobrli vasi. Nato naš politični razvoj, ki je privedel do sedanjega narodnostnega stanja. To dobo sem, kot Privatni dobrolski živinozdravnik, ki je vse svoje življenje Prebil skupaj s slovenskim koroškim kmetom, intenzivno so-doživljal. V referatu vam bom poskušal pokazati, kje vidim krivdo, da se je ravno v teh zadnjih 50 letih naše narodnostno stanje tako zelo poslabšalo. Leta 1910 sem začel hoditi v ljudsko šolo v Dobrlivasi. v razredu nas je bilo okrog 50. Ker razen štirih, od katerih sta dva bila sinova priseljenih uradnikov, eden sin priseljenega italijanskega trgovca, in četrta hči zdravnika, čigar oče !® I® enako priselil, vsi drugi nismo znali nemško, je učiteljica “°brin z nami govorila slovensko. Med letom nam je posre-dovala že toliko nemškega znanja, da je v drugem razredu učitelj Kogelnik mogel poučevati že dvojezično. V drugem šolskem letu se je naša nemščina že toliko izpopolnila, da ® tretji razred mogel veljati že kot nemški. Učiteljica Cacak R slovenščino sicer še obvladala, a se je med poukom ni več Posluževala. Četrti razred je poučeval že trd Nemec Schon-herr. Dvakrat na teden se je v popoldanskih urah poučevala udi slovenščina, a samo na prostovoljni podlagi. V vsakem razredu nas je pri slovenskih urah bilo okrog 7. To 'c 14 odst. Sedenji koroški deželni šolski inšpektor Rudi Volk, je v 145. št. revije »Dos Menschenrecht« objavil, da jih je leta 1892 od 10.292 šoloobveznih slovenskih otrok tudi samo 1392 ali 13 odst. bilo prijavljenih k slovenskemu pouku. Torej v dvajsetih letih nobene spremembe. Vzroki za neprijavo so verjetno že tedaj bili enaki, kot so veljali v času mojih otroških let. Popoldanski pouk je imel sledeče slabe strani. Otroci so popoldne že zmučeni; toplo hrano dobe še toliko pozneje. Otrok ima, če mora dalje ostati v razredu, občutek, da je zagrešil kaznivo dejanje in da je zato »zaprt«. Glavni vzrok majhnega števila prijav k slovenskemu pouku je iskati v tem, da so starši bili pod vplivom Schulve-reina in Sudmarke, ki sta stalno trdila, da se otrokom slovenščine ni treba učiti, ker jo tako že znajo. Nemško pa morajo znati, da se jim bo v življenju bolje godilo. Drugi vzrok za starše je bil v tem, da so otroke hoteli imeti čim-prej doma, ker so jim bili potrebni za pašo in druga dola. Sicer pa pouk slovenščine tudi za otroke ni bil prav nič privlačen. Stalno se je mlatila dolgočasna gramatika, ker je verjetno tako veleval učni načrt. Gonja proti slovenščini s strani nemške propagando je torej imela dvojno lice. Najprej se je otrokom reklo: slovenščine se vam ni treba učiti, ker jo že znate. Pozneje, ko so dorasli, se jim je reklo: vi ste »Winclischerji«, ker prave slovenščine ne znate. Učitelj ICoberer je kot učitelj petega in s tem zadnjega razreda imel otroke 2-3 leta pod svojim velenemškim vplivom. Kljub temu tudi njemu ni uspelo, dasiravno nam je stalno pripovedoval, da moramo nemško pozdravljati, da moramo na poti iz šole in vanjo nemško govoriti, da moramo tudi doma z bratci in sestrami nemško govoriti, da jim bo potem v šoli lažje šlo. Ni mu uspelo, ker so bile tedaj vasi, kakor tudi še dvajset let pozneje, tako trdo slovenske, da ni uspela niti kolonizacija Heimatbunda v letih okrog 1930. Tedaj je nemška Bodenvermittlungsstelle v naših slovenskih vaseh sistematično naseljevala nemške kmete, in to pred- vsem iz severne Nemčije, z namenom, da bi njih nemški otroci spravili nemško govorico tudi med slovenske otroke. Ni mi znan niti en primer, da bi se to posrečilo. Koroški Slovenci so te priseljence, ne oziraje se na narodno zavednost kot tuj element izločili. Ostali so izolirani. Ker so zaradi ne-Poznanja naše zemlje povečini tudi slabo gospodarili, so bili brez vsakega vpliva in domačinom le v posmeh. Ta akcija se I® kot neuspela kmalu ukinila. Namen utrakvistične šole torej ni bil otroka naučiti materinega jezika, temveč dati mu čimprej toliko nemškega zna-n|o, da je mogel slediti nadaljnjemu nemškemu pouku. Pri tem Pouku se je otrokom stalno pripovedovalo le o veličini nemškega naroda, o zgodovini nemških vojvod in cesarjev, ker le tako hotel učni načrt. Nikdar ni bilo slišati niti besede o slovenskem narodu. Nikoli nam niso povedali, da bi se še klerkoli drugje slovensko govorilo. Niti ne, da smo Slovenci narod zase. Naša šolska zgodovina in zemljepisje sta se sukala predvsem okrog Koroške. Tam živijo: die Rosentaler, die kzurktaler, die Lavanttaler itd., vsi pa so seveda, vsaj tako sm° iz pripovedovanja učitelja sklepali, sami Nemci. Na ta način so nam že v otroška srca vcepili občutek slabosti, osamelosti in manjvrednosti. Da bi se pa na drugi strani v nas utrdilo prepričanje o veličini in mogočnosti nemškega naroda, so poskrbele prireditve Sudmarke. Bilo je mnogo ljudi in zelo veselo. Otroke so za dobre športne dosežke pri ple-zan|u na majsko drevo, tekanje v vreči in podobno zelo bogato nagradili. Edino verouk se je v vseh razredih poučeval v slovenskem jeziku. Ob koncu vsake ure je katehet tistim otrokom, 1 s° se šteli za Nemce, isto še enkrat na kratko povedal v nemškem jeziku. Kateheti so nas že v šolski dobi navajali k fanju slovenskih knjig. Zato je povsem razumljivo, da so bili udi kateheti tisti, ki so vodili prosvetna društva, ko so se a konec prejšnjega stoletja začela ustanavljati. Konec prejšnjega stoletja so slovenski koroški kmetje do-I lkrat zašli v gospodarske težave. Nemški in ponemčurjeni rgovci in obrtniki so te stiske kmetov s pomočjo nemškega propagandnega denarja, katerega je tedaj že dosti prišlo v naše kraje, izrabili za germanizacijo. Zato ni nič čudnega, da so na južnem Koroškem bile najprvo ustanovljene slovenske posojilnice. Smatrati jih moramo kot narodno-obrambno delo. Kot prva je bila ustanovljena posojilnica v St. Jakobu v Rožu, leta 1872; v Sinčevasi, oziroma Dobrlivasi leta 1890. Tudi tu so bili iniciatorji predvsem duhovniki. Ker je dobrolski trgovec Taurer bil zelo vnet propaga-tor nemštva in razbijač slovenskih volilnih shodov, nazadnje pri Mežnarju v Kokju, je posojilnica I. 1904 sredi Dobrle-vasi zgradila veliko trgovsko hišo, ki raj bi bila konkurenca Nemcu Taurerju. Tako so se koroški Slovenci do te dobe germanizaciji upirali predvsem z lastno močjo in to ne brezuspešno. Edino Ciril-Metodovo društvo jim je priskočilo na pomoč in s prispevki malega slovenskega naroda zadnja leta prejšnjega stoletja zgradilo šolo v St. Rupertu pri Velikovcu I. 1896 ter v Št. Jakobu v Rožu. Izbruh prve svetovne vojne je tako kulturni kakor tudi gospodarski razvoj koroških Slovencev temeljito zavrl. Precejšnje število duhovnikov je bilo zaprtih. Tudi Franca Grafenauerja ni mogla rešiti imuniteta. Akcija »majniške deklaracije« je poživila tudi koroške Slovence. VVutte pravi, da je od 80-000 koroških Slovencev deklaracijo podpisalo okrog 19.000 in to kljub temu, da je škof Hefter, rojen Bavarec, v posebni okrožnici prepovedal pobirati podpise. (Wutte: Kampf um i arnten 1943). Tudi dr. Lambert Ehrlich piše o tem. Odločilni dnevi za Koroško so prišli po zlomu Avstro-Ogrske. Znano je, da so koroške oblasti tedaj pričakovale zasedbo dela Koroške po jugoslovanskih četah. One so se za ta primer tudi vojaško pripravile, kakor pravi VVutte. Iz nerazumljivih vzrokov pa je slovenska vlada v Ljubljani zasedbo hotela izvesti bolj administrativno kot vojaško. Ker je na Koroškem manjkalo drugega generala Maistra, so nemške koroške čete maloštevilne slovenske prostovoljce kmalu porinile ne samo iz Zilje, temveč tudi iz vsega Roža, tja do pre- dora pri Podroščici. To je bila prva velika napaka, ki jo je napravilo vodstvo slovenskega naroda. Nihče tedaj ni mogel pričakovati, da bi se mogli koroški Slovenci sami ubraniti nemške premoči. V jugoslovanskih rokah je tedaj ostal le še Velikovec in večina Podjune. V tako vojaško nerazveseljivem stanju so se morali slovenski parlamentarci podati v Gradec, da z Avstrijci sklenejo premirje. Slovensko delegacijo je vodil dr. Žerjav. V njej so še bili; Smodej, Kudelka in Franc Grafenauer. V avstrijski delegaciji je bil tudi kapetan Pirkham, poznejši zastopnik Avstrije v plebiscitarni komisiji. Ker so se pogajanja zataknila, so se v razgovore vključili Amerikanci pod vodstvom Mile-sa. To je bilo od Avstrijcev že predvideno. Ker nobeden od Slovencev ni obvladal angleščine, bi slovenska delegacija Amerikance lahko odklonila ali vsaj zahtevala preložitev Pogajanj. To se ni zgodilo, pač pa so zaprosili avstrijskega delegata Pirkhama, naj bi on tolmačil. Ta je to ponudbo seveda rad sprejel. Dne 22. januarja 1919 so v Gradcu podpisali pogodbo, ki je Amerikancem dovolila prepotovati sporno ozemlje. To je bila druga velika napaka, ki kaže na absolutno nepoznanje koroških razmer pri tedanjem slovenskem vodstvu. Ob tej priložnosti naj opozorim na dejstvo, da je sedež te amerikanske komisije bil Dunaj. Posledica je bila, da so člani te komisije bili pod stalnim avstrijskim vplivom. Kapetan Pirkham je že pred konferenco v Grad u bil v stalnem stiku z njimi. Wutte pravi, da je užival posebne simpatije vodje te komisije Coolidgea. Da je ta komisija dejansko stala Pod avstrijskim vplivom, vidimo tudi iz tega, da je preko Maribora šla na Koroško. Mariborski Nemci so nato ob navzočnosti Amerikancev izzvali znane izgrede, ki so zahtevali celo človeške žrtve. Wutte in Kromerjeva pravita, da so t' mariborski dogodki na Amerikance napravili skrajno slab vtis; Oni da so odločilno vplivali na potek in poročilo te ko-™lsile o Koroški. Tudi čas te komisije je od Avstrijcev bil vkalkuliran. Da ne bi bilo treba obiskati tudi stranskih predvsem proslovenskih vasi, so Avstrijci silili na hiter odhod. In res je komisija zaradi obilnega snega bila priklenjena na glavne ceste in s tem na velika naselja, kjer je proavstrijski element bil močan. Le na Djekše in v Apače so se podali peš in edinole v Apačah se je prebivalstvo enodušno izreklo za Jugoslavijo. Posledice tega projugoslovanskega zadržanja so Apačani morali nositi za časa nacizma. Po tej Milesovi misiji je slovenskemu vodstvu moralo biti jasno dvoje: 1. da bo po takem poteku obiska poročilo za Slovence slabo in 2. da imajo Avstrijci svoje ljudi zelo dobro organizirane. Komur še sedaj ni prišlo na misel, da je Koroška v nevarnosti, se je o tem moral prepričati, ko jugoslovanski delegaciji niti ni uspelo doseči, da bi pri glasovanju volivce vprašali po narodni in ne po zaželeni državni pripadnosti, niti ne, da bi bila odbita avstrijska zahteva, po kateri naj bi imeli volilno pravico vsi, ki so za časa KK na tem ozemlju službovali kot uradniki. Nastopil je čas, ko bi se moral plebiscit na vsak način preprečiti, ker pri narodu, ki še ni imel priložnosti spoznati samega sebe, so bili gospodarski preudarki močnejši od narodne zavesti. (Verjetno so Poljaki ravno zaradi slabega izida plebiscita na Koroškem v Šleziji napravili kratek proces in vojaško zasedli del spornega ozemlja in ga potem niso več izpraznili.) Za časa plebiscita je na Koroškem vladala obojestranska velika propagandistična delavnost: Wutte pravi, da je Heimat-dienst imel vse plebiscitno področje razdeljeno tako, da je na vsakih 10 hiš prišel po en odgovorni agitator. Kakor vsa povojna leta in tudi že prej, so sedaj še poostreno hujskali proti Kranjcem in predvsem proti Srbom, katere so nam vedno prikazovali kot veliko zlo. Spretno je avstrijska propaganda znala kazati na geografsko in gospodarsko celoto Koroške. Znali so kmetom drastično naslikati gospodarske težave, ki bi nastale, če za trgovanje ne bi bilo ne Celovca in ne Beljaka. Tudi desetletja trajajoča vzgoja v duhu koroškega lokalpatriotizma je sedaj dajala sadove. Prezreti tudi ne smemo desetletja trajajočo gradnjo kulturnega zidu na Karavankah, če se smem poslužiti nove terminologije, ki se kaže v tem, da so pri vzgoji naše mladine n,a eni strani povsem zanemarjali našo kulturno in zgodovinsko povezavo z našim matičnim narodom, na drugi strani Pa na široko odprli vrata v nemški kulturni svet. Po plebiscitu je nad koroške Slovence prišla doba teror-la- Le malokdo, ki je bil odvisen in se je ob plebiscitu zavzemal za Jugoslavijo, je dobil zopetno nastavitev. Od preko 60 učiteljev, jih je ostalo le še pet. Edino Viternik in Herzele sta sčasoma dobila službi na dvojezičnem ozemlju. Aich-holzerja so pregnali v Maltatal. Kupper in Butej sta si morala Poiskati drugo službo. Tudi mnogo duhovnikov je moralo Pobegniti. Kdor ni ušel takoj, je moral zginiti pozneje. Tako župnik Treiber v Koroški kroniki 10.12.48, da je za oozič 1920 dobil od ordinariata sporočilo, da naj gre, ker 9a ordinariat ne more več ščititi. V noči na 17.11.1921 so v Kapli ob Dravi obstrelili in ežko ranili dekana Limpla. Dne 6.1.1922 je v dvostopih pri-orakala v Samolžnovas pri Škocjanu HW-kompanija iz 1 nI- Oborožena s koli je navalila na hiše, kjer je bila igra. . lovenski fantje in možje so jih spet izrinili iz hiše, v kateri [e bilo okrog 200 udeležencev igre. Pri tem pretepu je bilo več branilcev ranjenih. Župniku V. Poljancu, tedanjemu slo-venskemu poslancu v deželnem zboru, so zlomili roko. Orož-P' 50 sicer prišli, a spet odšli, ne da bi intervenirali. Pred 'so so počakali večera, da v temi nadaljujejo pretep. S koli so obdelovali staro in mlado, moške in ženske. Vsi, ki smo 1 navz°či' smo dobili svoj delež, kamor je pač padlo. Dne • Ml. 1922 je bil napad 300 HVV-rov ev na kulturno prireditev v Gi ebinjskem kloštru. Tam so ob navzočnosti velikovškega ° >naš« človek, ki prihaja na oddih »domov«. Tudi avstrij- ski so včasih tečni, francoski celo. Da ne govorimo o Švicarjih. Vrag vedi, čemu se teh ljudi iz NDR tako bojijo. »Boste že videli...« so me strašili preden sem sedel na vlak. No, pa sem videl. 4. Nikoli ni kazal pretiranega veselja, ko me je zagledal v kotu restavracije pri kavi. Pa je včasih le prisedel. V meni je pač videl predstavnika ljudstva, ki je prvo dalo jude-žev poljub na brezmadežno lice socialistične fronte tostranstva. »Vi in Čehi,« je dejal zajedljivo. Po Berlinu — sake in riž sva že davnaj prebavila — se je sicer poskušal nekoliko mehčati, a ni čisto šlo. Bil je še zmeraj tisti stari gospod S. iz Kalkute, godrnjava kritika civilizacije, premočrtno neizprosen tja do stopnje tečnosti. Iz žepa površnika je izvlekel drobni brošurici. Obe skupaj za zveščič šolske beležnice. Modno-drap kartonske platnice, živo rdeče in črne naslovne črke. (*) »Berite tole coprnijo. Izjava lakaja v gospodarskem fraku.« Brošurici sem poznal. Tudi prebral sem ju že. Žrtvoval sem pač popoldanski sprehod vzdolž Quai Ostervvald in po Quai du Pont odpovedal sem se večernemu televizijskemu programu; napravil sem celo ta greh, da sem se za tisti večer bil odpovedal družbi gospoda kustosa (s katerim sva že neštetokrat odkopala ob pristnem beaujaulais-ju vse Kelte tega zagonetnega kontinenta in pokopala vse, kar živi nepošteno). In tako sem prebral brošurici, ki ju je zdajle držal gospod S. zaničljivo v rokah. Pustil ju je pasti na (*) Sik O., Demokratische und sozialistische Plan- und Markt-vvirtschaft, Arche Nova, Zurich 1971. Der Strukturvvandel der Wirtschaftssysteme in den osteuro-paischen Landern, Arche Nova, Zurich 1971. mizo, češ prisluhnimo, koliko je v njih zvenka. Padli sta seveda togo ko papir, niti vzfrfrali nista. Ko da napovedujeta, kako bosta preprostega totalitarizma naveličanega in v demokraciji premraženega človeka zanesljivo pustili na cedilu. Mimo je prišel prileten možakar. »Dis done, mon vieux,« ga je kratko nagovoril gospod S- »Kako stoje vaše akcije Intervalor?« Možakar je prisedel. Z oguljenim rokavom suknjiča je Pobrisal mizo pred sabo in zajavkal: »Nemarna goljufija. Imel sem jih nekaj po sto frankov, zdaj sem dobil za eno le še petinosemdeset.« Potem se je možakar razhudil nad nesposobnostjo upravljavcev Intervalorja, nato pa zapretil, kako bo potlej kupoval le še amerikanske delnice. Pa makar tiste po petsto. Mali mož z oguljenim rokavom je pač prepričljivo dokazoval, kako so ga naučili upati, da bo z delniškimi špekulacijami enkrat morda uspel. Morda celo tako, da bo postal eden velikih. Akcije so mu že ležale v krvi. Za zdaj tiste majhne. Po sto frankov ena. Z njimi sicer redno zgublja, a če bo — ko bo — morda bo kmalu kupil tiste velike ... Ko sva z gospodom S. bila spet sama, je začel s pre-c avanjem iz politične ekonomije. Kajpak ni šlo brez Mal-tusa in Ricarda, potem je vskočil Marshall in vmes je bil stalno pričujoč Marx, tako da je Marx živel po vnemi gospoda S. mnogo pred svojim uradnim rojstvom — da ne govorim o tem, kako je gospod S. dokazal, kako neki gospod Marx nadživi tudi lastno smrt. »Mara seveda ni nikoli štel akcionarstva na kapitalu za obliko socializma,« je važno pribil. »Priti je moral Sik-..« Jo nato razvijal in gospoda Sika formalno pohodil. Moža-ai'ja z delnicami Intervalor je obesil Siku štuporamo — P°te™ jc zraven pripel še cel kolektiv tovarniških drobno-c olničarskih kapital-socialistov. V roke mu je porinil transparent s tržnimi plakati in ga nato potisnil v solidno, stabilno zaledje švicarske valute, kjer mu je potlej dovolil, a Povabi k svoji prižnici evropske dojenčke in njihove mamice. Pač najzanesljivejši dokaz, kako socializem ni bav-bav — če ga seveda primerno pomladi praški minister. Oziroma če ga gospod Sik priredi posebej za evropsko tržišče. Nato je gospod S. razgrnil predme nove argumente, začel je s Plehanovom. »Veste,« sem oprezno dejal, »saj ste brali Trebuharo-va? On misli drugače.« Poslovil se je. Cez nekaj dni je tipaje začel: »Ste rekli: Trebu’aroff? Ali tako nekako? Resnici na ljubo — tega imena nisem mogel zaslediti v slovstvu.« Vsa čast gospodu S. — resnicoljuben mož! Jaz tudi. Trebuharova sem si bil namreč izmislil in tako tistikrat sebe in gospoda Šilca rešil pred totalnim uničenjem. Rešitev jc bila kajpak začasna. Nasploh je imel gospod S. to lastnost, da je cefral stvari, dokler jih je še kaj ostalo. In gospoda Šilca je po njegovem mnenju bilo očitno še kar precej za popoldansko malico, čeprav ni skrival nekega zlobnega veselja nad tem, da pomladanski minister zdaj tako uspešno osrečuje s svojo profesorsko navzočnostjo švicarsko sodobno zgodovino — že zato ga je treba pustiti kolikor toliko mnogo skupaj. Nekako kot duševno zabelo k fondu ju. Gospod S. je postal urezen ko skisano vino. Cenil pa sem tokrat njegovo misel, da je v vsaki revoluciji vsaj kanček socializma. Seveda, če gre res za revolucijo. Torej — kaj je revolucija? In sva začela. Francoske jakobince sva odbrenkala hitro, čeprav priznam, sva si oba želela, da bi morda za hip danes potegnil Robespicrov demokratični duh izpod giljotine prek sodobnih njivic plevela. Ne da bi se bila kajpak povsem pobotala s tovarišem Robespierom sva se popeljala v Oktober. Bila sva si dokaj edina, da prav Oktober kaže vse klasične vrednote revolucije: socialno moč in duhovno kreativnost. Kulturno-idejni preskok in udarec z ulice, s hoste. Tolstoj že davno, potem Majakovski, Gorki, in nazadnje mornarji Kronštata. Idejni spekter, ki ga je dal Oktober, je enkraten. Od Kerenskega preko Lenina do Trockega. Social-demokra-cija, boljševizacija zaključenega prostora in svetovna nedeljiva humanizacija. Korak množic je pomendral Kerenskega, a Trocki je bil prenagel. Bil je bog revolucije, ki je kanil ukiniti čas. Muzike ruskih step je hotel zliti v bodoči prostor — ni si mogel kajpak misliti, da bo to prostor brezbrižno domišljave konzumne družbe, ki ji socialna klasika ne bo kos. No — korak množic se je potlej ob Leninu ustavil. Se z Leninom izčrpal. In kitajska revolucija. Zmagoviti upor, nastop marlji-v°sti in vztrajnosti. Kreativnost je v dvigu milijonov iz kaosa neposredno v red izenačenosti s stvarnostjo, katero uravnava skupen motiv z veljavnostjo etike smotrnega prakti-cizma. Kako nedopovedljivo daleč vse tole od miselnosti evropskega svetovljana, navajenega neposredne koristnosti slehernega učinkovanja. Dodal sem kreativnost jugoslovanske revolucije. Izvija se postopno, v idejnih odtenkih in v kontrastih. Od Hebran-ga do Djilasa. Ona je iskanje. Kreativnost ni praksa. Ne, P*aksa sili revolucijo v iskanje drugačnega, boljšega. A praksa je vedno močnejša od iskanja. Od tod absurdna situacija, namreč ta, da je revolucija neprekinjena, a je sproti poražena v prakticizmu, ki jo rojeva. In obtičala sva spet pri praški pomladi. »Nič,« je <-ejal gospod S. in jaz sem se po vsem tem, kar sva bila govorila, moral z njim solidarizirati. A med »nič« gospoda S. m mojim »nič« je bila razlika. Nič gospoda S. je bila enostavna matematična primcrjalnica. Milijon - tisoč - sto - de-set - ena — in potem pride praška pomlad z matematično vc javnostjo nič. Moj »nič« pa je bil pojem ne-obstajanja, uc-dejanja, ker se dejanje ni moglo razviti iz »nič«. Samo onkrat je neki veliki tvornik iz biblije ustvaril iz nič dcja-nJe, a potlej — kolikor je meni znano — nikoli več. »Lepo vas prosim,« je dejal gospod S., »primitivna že-1 ev Pomladanskega ministra z drobnim delničarstvom na ZaPadnem tržišču — je to kreativnost?« Danes se mi je gospod S. zdel posebno plastičen. Resno sem se zbal, da bo prekosil kreativnost vseh dosedanjih revolucij. Začel je spet ostriti nož nad pomladanskim ministrom — zdaj ga je imenoval operetnega huzarja, ki hodi na potrebo v sosedov zelnik, in potlej je zaključil: »Ali se čudite, če tak »nič« doživi popoln bankrot? Navadna poneverba pojma — ne vsebine, samega pojma revolucije!« Čez čas je še dodal: »Poneverba, to je izdaja z banalnim komercialnim učinkom.« Seveda, dotlej tega nisem vedel. Gospod S. bi ne bil on, če ne bi nazadnje mene podkuril. Pod nos mi molče pomoli stran trideset druge brošu-rice. Saj sem vedel! Tamkaj namreč sledi profesorski poduk jugoslovanskim nedoslednežem; dlaka v jugoslovanskem socialističnem jajcu. »Ste morda name jezni?« je potlej vprašal. Kaj bi bil jezen. Posebno zdajle ne, ko je za trenutek z njegovega obraza zginil izraz sodnika, pred katerim se naj razbojniki spričkajo, da jih potlej laže obsodijo. Kaj bi bil jezen? Že dolgo nisem videl tako poštene duše. Hotel sem sc mu oddolžiti in sem mu vljudno odprl stran dvaintrideset brošurice. »Prager Fruhling ... zielbe-vvusste Reformschritte ... etwas Einmaliges ...« Gospod S. je tokrat prizanesljivo zaprl brošurico. »Tako zveni primitivna oholost,« je rekel. Čez čas se je poslovil. Ko mi je segel v roko, sem čutil prijateljski stisk, in čeprav ni bilo nobene spremembe v njegovem glasu — bil je tako kot zmeraj hrapav ko krtača — sem imel vtis, da je nemara nekoliko ganjen. Naslednjega dne je odpotoval iz Evrope. (Dalje prihodnjič) JOSIP MERKU' »FATTI Dl LUGLIO« (Okoličanski bataljon - 1868) VI. Diplom 20. oktobra 1860 je odprl pot novim volitvam Po več kot desetletnem premoru, a ni spremenil Statuta z dne 12. aprila 1850. Cesarska hvaležnost je ta Statut podelila kot »Ustavo neposrednega mesta Trsta in njegovega ozemlja« (mesto-provinca), zaradi zvestega (Vivante) ali korektnega (Iacono) obnašanja meščanov leta 1848. Paragraf 31 Statuta je določal, da na področju zakono-daje v deželnih zadevah (§§ 35 in 36 Ustave Cesarstva) prevzame mestni svet lastnost deželnega zbora in da njegovi odloki dobijo z vladarsko sankcijo moč deželnih zakonov. Tukaj (v Trstu in okolici) je šlo torej le za izvolitev mestnega sveta. »Pri razdelitvi volilcev v volilna telesa je nova mer-kantilna oligarhija pokazala svojo moč. Taka razdelitev je vplivnim možem trgovstva (* *) dopustila, da so poslali v mestni svet 12 svetovalcev proti skupno 36 predstavnikov ostalih treh volilnih teles. Bilo je še šest svetovalcev iz okolice (**). »Svet so sestavljali trgovci, javni uradniki, prosti polici, majhni posestniki ter obrtniki. Povsem izključeni od ( * Pri prvih volitvah (1861) so v I. in II. skupini (ali volilnem telesu) kjer se je nahajal najpomembnejši kapital, lahko volil tudi inozemci. Paragraf 34 Statuta, ki je to omogočal, je bil (* odpravljen z IX. členom zakona 5. marca 1862 (J. M.). * Boljše rečeno, »za« okolico; ker je n.pr. pri volitvah 4. januarja 1863 v okolici (za II. postdecenalni občinski svet), med šestimi izvoljenimi svetovalci bil en sam Slovenec: vsi pa so bili za vladno stran (Giacometti, Pascotini, Scrinzi, Gossleth, don Hrovatin, Burger) (J.M.) volitev so bili zasebni uradniki in delavstvo.« (Pode. J.M.) (49). Volilci so bili na splošno meščani Trsta; med pristojnimi moškega spola: tisti, ki so imeli najmanj 5 let stalno in nepretrgano bivališče v Trstu in so hkrati spadali k eni sledečih kategorij: posestniki nepremičnin v mestu ali v okolici Trsta; (Podč. J. M.); trgovci, ki so samostojno izvrševali kupčijstvo; posestniki trgovskih ladij za dolgo plovbo ali obrežno brodarslvo, oz. posestniki deležev takih ladij; kapitani ladij za dolgo plovbo; doktorji, ki so doktorirali na eni od štirih fakultet na avstrijskih univerzah; arhitekti, mojstri-graditelji ladij, javni izvedenci, mojstri kirurgije, lastniki ene lekarne; tisti, ki so samostojno opravljali obrt, rokodelstvo ali kakšno drugo pri oblasti prijavljeno industrijsko panogo, ali — tisti, ki so imeli v Trstu zaradi poslovanja ali službe stalno bivališče in so pripadali eni od sledečih kategorij: poverjeni veletrgovci ali mali trgovci, odvetniki, notarji in patentirani mešetaril. Nadalje, državni uradniki ter stalni občinski uradniki, če je njih plača bila podvržena donosnemu davku; tako tudi tisti, ki so pripadali tem kategorijam in so bili penzionirani ali upokojeni; oficirji, ki niso pripadali stalni milici (militia stabilis); župniki in kurati z župnijsko jursdikcijo vsakega pri-poznanega bogočastja ter rabini in stalni pridigarji izrae-litskih skupnosti; javni profesorji ter ravnatelji in učitelji s stalnim imenovanjem pri javnih zavodih za pouk. (50). * * Za izvolitev članov sveta so vsi mestni volilci bili razdeljeni v štiri volilna telesa, od katerih je vsako imelo izvoliti 12 predstavnikov. Prvo volilno telo so sestavljali: posestniki nepremičnin v Trstu, ki so plačevali neposreden davek tri sto ali več goldinarjev; tisti, ki so dokazali posest vknjiženih kapitalov v Trstu 'n so plačevali tri sto ali več goldinarjev donosnega davka; borzne tvrdke; častni občani Trsta, ki so se ob času volitev tukaj zadržali; Orugo volilno telo so sestavljali: posestniki nepremičnin v Trstu, ki so plačevali neposreden davek izključno od sto do tri sto goldinarjev; tisti, ki so dokazali posest vknjiženih kapitalov v Trstu ■n so plačevali izključno od sto do tri sto goldinarjev donosnega davka; pooblaščeni trgovci na debelo; Pooblaščeni lastniki tovarn; lastniki ladij za dolgo plovbo ali za obrežno brodar-stvo oz. deležev takih ladij, če je lastništvo znašalo najmanj tri sto ton; odvetniki in notarji. Tretje volilno telo so sestavljali: posestniki nepremičnin v Trstu, ki so plačevali nepo-jev^Cn c*avek izključno od petindvajsetih do slo goldinar- tisti, ki so dokazali posest vknjiženih kapitalov v Trstu ‘n so plačevali donosen davek izključno od petindvajsetih ° sto goldinarjev; Pooblaščeni špediterji blaga; Pooblaščeni trgovci na drobno; nepooblaščeni trgovci na debelo, ki so bili primerno Prijavljeni pri borzi; patentirani mešetarji; lastniki merkantilnih ladij vsake vrste, oz. deležev takih ladij, če je lastništvo znašalo izključno najmanj tri sto ton; nadalje vsi tisti komunalni člani, ki so bili: kapitani ladij za dolgo plovbo; doktorji, ki so doktorirali na eni štirih fakultet na avstrijskih univerzah; arhitekti, mojstri - graditelji ladij, javni izvedenci, mojstri kirurgije, lastniki lekarne; državni uradniki ter stalni občinski uradniki — tako prvi kot drugi, tudi če so bili upokojeni ali penzionirani — oficirji, duhovniki, javni profesorji in učitelji. Četrto volilno telo so sestavljali vsi drugi volilci. (50) * Vsote, ki so jih mladoletni plačevali za neposreden in za donosen davek na nepremičnine, oz. donose, so bile prištete očetu, tako tudi tiste vsote, ki jih je za iste davke plačevala soproga, so bile prištete možu — v namenu uvrstitve volilca k eni od štirih volilnih teles — vse dokler je imel oče oz. mož pravico do uprave premoženja. Za posamezne tvrdke in tovarne je bil pripuščen k volitvam en sam družabnik, ki je moral imeti pravico družabnega podpisa. Za volitve je okolica bila razdeljena na šest okrajev, istovetnih s šestimi okraji stotnij okoličanske milice (gl. ZALIV, st. 24-25/1970, str. 119). Vsak okoliški okraj je volil enega predstavnika. (50) Vsega skupaj so torej volilci iz mesta in okolice volili 54 občinskih svetovalcev (4x 12 + 6). * Poznati celotno zgodovino municipalnih svetov, ki so sledili tako imenovanemu »desetletnemu svetu«, bi bilo brez dvoma zanimivo in bi morda osvetlilo marsikateri po- litični dogodek in razmere, tudi nepremičninske narave, zunaj in znotraj mestnega pomeri j a ali območja. Kar nujno pa bi bilo natančno poznati razloge, zaradi katerih — kakor piše Vivante (»Irredentismo adriatico«, 1945, str. 145) — »...so zastopniki okoličanov bili tedaj sko-raj vsi meščani in Italijani; precej let bo minilo, preden bo prišlo celotno zastopstvo okoličanov v slovenske roke.« Žal mislim, da po upepelitvi naših arhivov in knjižnic Po fašistih, kakršne smo tukaj poznali že več kot pred sto leti (*), tega skoraj ne bo mogoče. Zato se moramo naslanjati bolj na italijanski (časopisni in knjižni) tisk, ki pa je o okoličanih, njih prilikah in volitvah zelo redkokrat in malo pisal; in to celo uradni, kakor »L’Osservatore Trie-stino«. Nekaj naše nič kaj vesele zgodovine najdemo v zapisnikih sej takorekoč različnih municipalnih svetov. Začenši z letom 1861 so ti zapisniki posebej tiskani ter objavljeni in so tako razdeljeni: zapisniki sej mestnega sveta — (verbali delle sedute del Consiglio municipale); zapisniki sej delegacije (**)— (verbali delle sedute della Delegazione); zapisniki sej deželnega zbora — (verbali delle sedute della Dieta Provinciale). * J- municipalni svet je bil izvoljen februarja-marca 1861. Nova reprezentanca je bila ustanovljena na seji 18. marca U. seja novega sveta); s tem se je končal »desetletni svet«, v katerem je preostalo le še 29 svetovalcev. Zaradi sprememb (razveljavitev volitev nekaterih izvoljenih svetoval- ' i Del ljudi, ki so se konec leta 1866 in v letu 1867 shajali v kavarni Chiozza, nam Giulio Cesari na str. 13 svoje knjige »60 r* anni dl vita italiana« predstavlja kot »fašiste tistih časov-. Municipalna delegacija, kateri je predsedoval predsednik muni-cipalnega sveta, je bila važna institucija, ki so jo obremenjevali razni posli pripravljalnega in izvršnega značaja v mestnih in upravnih zadevah. Posebno važnost pa je imela, ko je bil municipalni svet razpuščen in je večji del teh zadev morala nadaljevati oz. rešiti (tako tudi n.pr. pripravo novih volitev — Sl. Statut). cev in odstop enega teh) so postale nujne dopolnilne volitve. Za svetovalce okolice so bili izvoljeni: Antonio Giacomelli, Matteo Visgnavetz, Antonio Seriau, Andrea Daneu, Francesco Luxa in Giuseppe Primosich. (Imena so napisana kakor jih najdemo v občinskih zapisnikih). Cav. Francesco Gossleth je bil izvoljen v IV. okraju okolice (Barkovlje, Greta, Rojan), a njegove izvolitve niso odobrili (seja 23.3.) »zaradi nepravilnosti pri volitvah«. Pri dopolnilnih volitvah ga je zamenjal Giuseppe Primosich. Prav tako pri dopolnilnih volitvah je Francesco Hermet prišel (prvikrat) v občinski svet. Izvoljen je bil v IV. mestni volilni skupini, ki je imela popularen značaj. Tam najdemo male trgovce in industrijce, obrtnike, itd. (*) Izvoljene na dopolnilnih volitvah so potrdili na seji 31. maja in tedaj je postal seznam 54 svetovalcev popoln. Volitve za municipalni svet bi se morale obnavljati vsaka tri leta. A že avgusta 1862 je vladar razpustil občin- (*) Francesco Hermet je bil najpomembnejša osebnost med liberalci. Rodil se je leta 1811 na Dunaju, kamor je njegov oče Pavel dospel istega leta iz Trsta. V drugi polovici 18. stoletja je prišel v Trst neki Jakob Hermetjan; eden njegovih sinov, Gregorio, je bil ded Francesca Hermeta. Isti Gregorio je imel blizu cerkve (danes) Novega sv. Antona precej obsežna zemljišča in veliko »orientalsko kopališče«. Iz trgovinskih razlogov se je njegov sin Paolo, kakor smo omenili, preselil na Dunaj. V Trst pa se je vrnil leta 1818. Med drugimi je bil tudi mladi Francesco Hermet, njegov sin. Ta je ostal v Trstu do smrti (16.2.1883). Francesco Hermet je imel tukaj zastopstvo neke dunajske zavarovalne družbe. Bil je tudi izvrsten gledališki igralec-dile-tant in imel nekaj let v najemu gledališče (Teatro Corti). Bil je tudi lastnik časopisa »La Favilla« (Iskra). Njegova mati je bila armenskega porekla, njeni predniki so bivali v Perziji. Njeno ime je bilo Maria Zaccar-Hogenz; rodila se je v Smirnah (51). Hermet, sam ali s kolegi mestnega sveta in prijatelji zunaj tega, je bil dolgo vrsto let morda glavni in najvplivnejši, na vsak način med najodločnejšimi zaviravci naših pravic — »z legalnimi sredstvi«. ski svet. Vivante (»Irredentismo adr.« str. 63, ed. 1945) pravi »zaradi dozdevnega prevratniškega obnašanja«. Veronese pa piše: »Nad tisoč Madžarov se je vračalo iz Turina, kamor so se šli poklonit Kossuthu (madžarski revolucionar, iz leta 1848 v izgnanstvu, J.M.); ustavili so se za nekaj dni v Trstu. »Navzočnost takih gostov, znanih nasprotnikov Avstrije, je izzvala v Mestu veliko patriotično navdušenje in dala dušica vrsti manifestacij, pomembnih zaradi njih složnosti. »Končalo pa se ni brez posledic: številni meščani so zaradi demonstracij morali v ječo« (52). Tudi dr. Iacono v svojem delu (gl. ZALIV, 32-33/71) Piše na str. 27-28 o teh dogodkih in omenja pismo, ki ga je Policijski svetovalec Krauss poslal namestniku bar. Burgarju (Državni arhiv Trst — Spisi prezidija namestništva, 1862, 1/3-4, n. 1734). Omejil se bom le na nekaj besed tega Pisma: «... govori se, da so svetovalci Hermet, Picciola in Gregorutti vodili te izgrede; z gotovostjo pa se tega ni moglo Ugotoviti.« Ti dogodki niso bili edini vzrok razpustitve municipal-nega sveta. Bili so samo najpomembnejši in zadnji vzrok. človek si lahko predstavlja, kak ugled so pri taki go-sPocli uživali šele Slovenci! * Ob začetku volitev 1861 si konservativci niso bili na Jasnem o postavi tekmovalca, ki je stal pred njimi. A kaj ko liberalci sami niso upali na tak izid volitev! Presenetil je vse. Pri vrsti sej pa so lahko vsi ugotovili, kam je težil ncvi municiPalni svet. Razlika v dobi med 1848 in 1862 v »obnašanju meščan-stva«, ali boljše, vodilnih osebnosti, je bila vidna. Pozneje 1° bila še bolj izrazita. 7/. municipalni svet so začeli voliti 11. decembra 1862 ln k°neali (z volitvami v okolici) 4. januarja 1863. Francesco Hermet v ta municipalni svet ni prišel. Zaradi socialne »odvisnosti od drugih« (od zavarovalne družbe) mu je vlada odvzela aktivno in pasivno volilno pravico. Tudi v tem svetu so liberalci imeli večino, a nekoliko šibkejšo kot v prvem. Zdaj pa imena šestih predstavnikov okoličanskih »posestnikov«: Antonio Giacometti; Carlo baron Pascotini (*); cav. dott. Giovan Battista Scrinzi (**); cav. Francesco Gos-sleth de VVerkstatten (***).; don Antonio Hrovatin (edini (*) Do 1859 višji državni uradnik, ki je opravljal funkcije c, kr. namestnika. (**) Odvetnik; plem. di Montecroce, vit. reda Franca Jožefa. (***) Francesco Gossleth de VVerkstatten (katerega izvolitev za predstavnika okoličanskega okrožja je bila tokrat potrjena) se je rodil v Peš ti leta 1792; v Trstu je imel leta 1845 tovarno kemičnih proizvodov. Bil je dobavitelj avstrijskega erarja. Za dosego cenejše proizvodnje je premestil leta 1854 tovarno v Hrastnik (premog in cenejša delovna moč). V Trstu si je dal sezidati leta 1839 ob zgornjem koncu današnje Šalita al Promontorio (tedaj via della Sanza) in sicer na Largo Promontorio št. 1 (tedaj via Tigor) krasno palačo. Pozneje je ta prišla v posest hčere Eme Gossleth -de Seppi. Zadnji gospodar palače (in parka) je bil Leonid (Leo) Economo in je danes palača delno v posesti sina bar. dr. Giovannija Economo. V tem domu je Gossleth imel leta 1850 petnajst dni na gosteh nadvojvodo Franca-Karla in njegovo ženo Zofijo, ter njuna sinova Karla-Ludvika in Ludvika-Viktorja, starši oz. brata cesarja Franca Jožefa I. V bližini (via Tigor, zemlj. št. 2086, Villa Lazzarovich) je tedaj (1850-1857) stanoval še en cesarjev brat: Ferdinand Maksimilijan, pozneje graščak v Miramaru in nesrečni Mehiški cesar. Iz Barkovelj je razglednica naslovljena učiteljici Ivanki Sabadin v Škadenj, in poštna žiga sta opombe vredna. Na znamki je žig: Barcola 31.3.99: spodaj, ob imenu vasi, pa žig: Servola 31.3.99. Tedaj ni bilo poštnih avtomobilov za prevoz pošte... I Slovenec) (****) in Franc. Carlo Burger. Vsi od vladne strani. »V tem letu (1863) je opaziti začetek konflikta (»osti-lita«) med municipalnim svetom in škofijskim ordinariatom, ki je v slovenskih rokah že od leta 1831. V seji dne 20. julija se je pri neki debati o razširitvi cerkve sv. Antona svetovalec Sebastiano Picciola s silovitimi besedami izrazil proti »slavizaciji« mestnih župnij, posebno obrobnih«. »Najpomembnejše dogajanje v tej dobi (1863-1864) je začetek razvoja (italijanskih J .M.) društvenih dejavnosti s političnimi težnjami, v katerih je imelo nacionalno gibanje v naslednjih letih močno oporo. Leta 1863 je Giuseppe Paolina zasnoval telovadno društvo »Societa Ginnastica«. Ni minilo leto in že je bilo društvo z namestniškim dekretom razpuščeno.« (Iacono, str. 69-70). »Na pobudo (namestnika J .M.) grofa Stadiona pa so v letu 1846 že imeli mestno šolo za telovadbo, kakor toliko drugih koristnih ustanov. Mestni svetovalci, primerno poučeni (»opportunamente indettati«) po kolegu Raffaelu Constantiniju so novi šoli (»Societa Ginnastica« J. M.) dali razne koncesije.« (53) Vse je teklo po »normalnem« znanem tiru, tudi če Her-meta v občinskem svetu ni bilo. Italijanski, ogrski, nemški, Predstavniki okoličanskih kmetov so morda v nekaterih Primerih dosegli nekaj več, kakor če bi bili Slovenci. Miličnikov okoličanskega bataljona so potrebovali zdaj vcč k°t po navadi. Ker je bila mestna garnizija zmanjšana, ni bilo več mogoče ojačiti nočnih patrol z vojaki, ki jih !e dajala vojaška komanda policiji na razpolago; zato se Je morala Delegacija zateči v večji meri k okoličanskemu ataljonu za pomoč. Že povišan prejemek 30 krajcarjev, 1 ga dobivali vojaki, je miličnikom zvišala na 50 krajcarjev za noč; »ker«, je rekel gospod baron Pascotini, »je ta ( ***> Župnik pri Novem sv. Antonu; član več šolskih komisij; katehet na rojanski šoli. O Giacomettiju in Burgerju nimam podatkov, a zadnji je bil najbrž z Gosslethom v sorodstvu. odškodnina primerna za moža, ki je celo noč na razpolago in ne more delati v naslednjem dnevu« (54). To se je godilo v novembru 1864. čez dva meseca pa je že spet zagrmel vihar. * Na seji 16. januarja 1865 je predsednik občinskega sveta Dr. Carlo de Porenta po končanih formalnostih in pred začetkom diskusij predmetov na dnevnem redu pre-dočil zbranim svetovalcem po njegovem mnenju zelo važen predmet: neki tržaški dnevnik in več dunajskih časopisov, med katerimi je tudi službeni list — tako je rekel — so pred dnevi omenili protest, ki naj bi bil poslan v imenu Trsta predsedniku ministrskega sveta v Turinu, generalu Lamarmori, proti nekaterim izrazom, s katerimi je ta sporočil v turinski zbornici, da mesto Trst ni vključeno med aspiracije italijanske vlade. »Mojc upanje«, je rekel Porenta, »v lojalnost in podložno udanost Tržačanov je preveč trdno, da bi mogel verjeti eksistenci takega tajnega odbora ali resničnosti podobnega protesta, ki domnevno lahko izvira le iz osebnih čustev dotičnih avtorjev.« Še nekaj stavkov je v tem smislu dodal in nato pozval slavni svet, naj kot edini predstavnik mesta Trsta manifestira, da je omenjeni protest nasproten čustvom tržaškega mesta. In tu se je v dvorani začela debata, ki bi jo kazalo podati v celoti, a kaj — ko že vsi poznamo podobne argumente. Proti Porentovemu predlogu sta govorila de Rin in Costantini. Zanj pa Scrinzi, Stalitz in Pagliaruzzi. Costan-tini je n.pr. med drugim menil, da so to politični argumenti, da je pa, po predpisih Statuta, naloga občinskega sveta upravnega značaja itd. (Občinski svet pa je obravnaval političen predmet n.pr. že na sejah 24.4.1861 — str. 39/1861 knjige zapisnikov — ter 2.5.1861 — str. 46/1861 istotam — in je tudi sam Costantini na tistih debatah govoril, oz. stavil predlog! Občinski svet je tedaj prosil za dodeljenje amnestije za politične prekrške J.M.). Porenta je nazadnje prosil, naj vstanejo tisti gospodje, ki so za njegov predlog. Vzdigneta se en del desnice in sredine. (Glasovi — Je padel). S pismom 22. januarja 1865 je namestnik baron Keller-sperg sporočil Porenti, da je Njegovo Veličanstvo z resolucijo 21. januarja na podlagi paragrafa 32 Statuta razpustil občinski svet in da za začasno aktivnost Delegacije prideta v poštev paragrafa 66 in 121 Statuta. »Porenta sam je vodil odbor, ki je bil osnovan, da izpriča vladarju vdanost Trsta. V kratkem času so zbraji v mestu in okolici 13.925 podpisov, število se v primeru s tedanjimi 115.000 prebivalci lahko zdi skromno, če se ne upošteva, da je tedaj politična borba zanimala le določeno »elito«; zadostuje pomisliti, da število volivcev za mestni svet je dosegalo okoli pettisoč enot.« (Iacono, str. 76-77). V odboru so predstavljali okolico Josip Primožič in Ivan Nabergoj; zadnji pa tedaj ni še bil občinski svetovalec. Iz Jaconovega dela, posebno hvalevrednega zaradi še ne raziskanih dokumentov, ki jih je izsledil v državnem arhivu v Trstu (Archivio di Stalo Trieste — A.S.T.), bom omenil tukaj v skrčeni obliki in posebno, kolikor se nanaša Uti okolico, pismo, ki ga je namestnik baron Kellersperg poslal Ministrstvu notranjih poslov v dnevih, ki so sledili glasovanju 16. januarja v občinskem svetu (A.S.T., Presidenza della Luogotenenza, 1/3.4. n. 421) in sicer: da »...ne more z gotovostjo predvidevati za vlado ugoden rezultat prihodnjih volitev, upoštevajoč mnogoštevilne pomanjkljivosti sedanje volitvene ureditve, ki obstoji predvsem v instituciji IV. volilnega telesa, ki ga je najti samo v Trstu, in tudi v povsem nezadostni reprezentanci okolice v občinskem sevtu. (Podč. J.M.). »V prilogi je osnutek za novo municipalno ureditev, v katerem se nahajajo tudi razglabljanja političnega zna- čaja. Osnutek je sicer anonimen, a ni težko spoznati v njem Kandlerjevo roko. »Našteva škodljive plati uredbe, ki jih prej ni bilo, ker je sam patricij bil meščan kot vsak ribič ali kopač, in so korporacije, sloje, osebne stanove, življenjske posle, plemstvo, kult, družabne sloje ali druge, začeli uvajati leta 1838, razbohotile so se 1848. in prišle leta 1850 v Statut. »V moderni uredbi bi izginilo v občini plemstvo, diplomi, profesorji, mojstri špecerije, notarji, borzni trgovci, me-šetarji, lastniki ladij in vsa razvrstitev po mandrjah in slojih, ki je bila vpeljana leta 1848, prej pa neznana.« (Iaco-no, str. 82). Po tem, kar se je zgodilo je morda Kandler postal bolj »pozoren« do okoličanskih domačinov. »V mejah golega prava se Kandler loteva tudi predstavništva okolice v municipalnem svetu in je tu razlika stališč med njim in nekdanjimi tovariši Društva Tržačanov nadvse vidna. Kmetje — pravi — niso veljali za osebe: bili so plebs contribuens, očetovsko jih je vodila mestna občina. Zdaj pa jih je zakon pripoznal kot osebe z enakimi pravicami, kot so jih imeli drugi člani občine, a njih udeležba pri reprezentanci občine ni bila enaka. Načelo gospodujočih občin in služabnih občin je že dolgo prej bilo odpravljeno v dobršnem delu Evrope; v Avstriji — popolnoma od 1848 — ni več podložniških občin, ne gospostev, in ne drugih občin (...). Kmetje niso več kmetje, so meščani, drugim enakovredni, in imajo vso pravico do enakega sorazmerja v oblikovanju meščanstva. »Kandler graja ureditev okolice na podlagi šestih okrajev, po kateri so bile razdeljene stotnije okoličanske milice, ker povzroča neenakost predstavništva v sklopu mestnega sveta v škodo prebivalcev okolice. »Nato preide od juridičnih utemeljitev na politična razsojanja, ki obsegajo dejavnost svetov z liberalno večino v zadnjih letih. Kandler obravnava to plat na zelo polemičen in trpek način. Opaža, da vsako predstavništvo, grupirano po plasteh, vsebuje pomanjkljivosti, ki izvirajo H \»liliiiiziime. I,i- Vommissioiii tlci si-i dislrrtti i-lrt I orali ili-l Irmlorio rrndono noto. dir dallo spoglio
  • -i risiillano rlrtti a nicuibri drl fulnro ('onsiglio Urila eilla di Tricslr li solin notali sri ramlidali sirromr (jiirlli Hm* liri ris|irttm ilistrrtli ■1 Imuno riportato la maggioranza di voli. Hoč: nvl I. IH-lrvtlo (»ODINA Lnmizo con \<»ti 59. nvl II. m-trciio I, VHUlNCiril Giuseppe tjin. (»iti v con \nii ‘it). nvl lil. l»i»iretlo SEIll VI Vnloiiio (jin. Boriulo con voli ?)<>. nvl II. Ill«irvil4i rm>Ii)SM II Giuseppe con voli 50. nvl i . IlUirclto h VM'l Antlim etm v«»li 10. nvl I I. lklMitr«*i«4» kAVDLIlll l‘a>. Ur. Pielro con voli Tiuixri: li v S,.x.ml,n- ISO.',. Halli* < imiiiiissionl vlvllarall. I Lepak volitvenih komisij okolice z dne 5. novembra 1865, mm. 493x329, tiskan na precej močnem travozelenem papirju; bila je nrva našivov okoličanskih miličnikov ter podlog plaščev njih ofi-c ir jev, a tudi... glasovnic za okolico! iz sestavljenosti same. Take plasti’ — zagotavlja — 'so v sramoto avstrijskemu modernemu municipalizmu in zbori ne predstavljajo volje občine, ampak klubov, slojev, onih, ki prevladujejo nad neumnostjo drugih: ti pa si domišljajo, da predstavljajo sloje in da morajo ustreči zdaj enemu zdaj drugemu, po vrsti.' “V bistvu je Kandler predlagal za zboljšanje razmer razveljavitev Statuta 12. aprila 1850, ki bi moral biti nadomeščen s pravilnikom v skladu z načeli zakona 5. marca 1862. 'Ne samo vlada, tudi meščanstvo,' meni Kandler, 'za gotovo nima koristi od razmer, v katerih se nahaja mestna občina; ...dokler se bodo predle nesramne spletke’ —• nadaljuje Kandler v pristno proti-liberalni polemiki — 'nesramne in javne, kot one ob zadnjih dveh volitvah, ki so bile v rokah odvetnikov in Judov, vlada bo zgubila ugled, ker kaj takega dopušča.' 'Da — križi, trakovi, hvalisanje časopisov, pojedine in povabila, a po 14 letih smo videli dolgove v občini, nenadne obogatitve, zakupe mesa, plinarne, finančne operacije v judovskih rokah, oblast brez ugleda, a niti enega tistih zakonov ali pravilnikov in discipliniranja, ki jih Statut nalaga mestnemu svetu v prepričanju, da ta ima tudi voljo občino urediti.' (Iacono, str. 85-86). * Boljše spoznamo Kandlerja po teh volitvah, a poznali so ga še prej mestni svetovalci. Kandlerjevo prepričanje da je Trst že avstrijsko mesto ki je dolgo tega zgubilo staro avtonomijo, jim ni bilo všeč. »Obe mestni stranki«, kakor pove Giorgio Negrelli, »ki so si delile mestno oblast, naj bi si bili edini, da odstranita od vsake odgovornosti jurista in zgodovinarja Kandlerja, ki je že bil odstranjen od komunalnega arhiva; njegovega dela niso več potrebovali. Njegovo delo ni več zadovoljilo vodilnega sloja, ki gotovo ni imel namena ustaviti sc pri doseženih rezultatih: ti so lahko zadovoljili Kandlerja, a ne »avtonomistične« težnje mestne politike. Vse mestne politike, ki jo je mestni svet izvajal: Kandler se ni motil, če sta se njemu obe »stranki« zdeli vezani ena z drugo; vezani, tudi če »iz povsem različnih razlogov«; edini sta si bili v »kozmopolitizmu«; ena v upanju, da pripelje Trst v neko kraljestvo, ki ga ni treba imenovati, druga v upanju, da ga lori od današnjega položaja »države« — potem bi si ga z lahko zmago podvrgli ne vem če Nemci, Hrvati ali Italijani«, je pisal, ko je spoznal v nasprotujočih si načrtih isto »avtonomistično« voljo«. (55) »Kandlcrjevih namenov avstrijska vlada ne bo uresničila. Komunalne volitve teh let bodo še tekle po kolesnicah Statuta iz 1850 in razdelitev meščanstva v štiri volilna telesa se bo nadaljevala; v samo korist liberalno-na-cionalnega gibanja.« (Iacono, str. 86). * Se mnogo važnih dogodkov se je odigralo v Avstriji in Ogrski pred volitvami (in tudi med volitvami), ki so se začele šele oktobra 1865. Tisti dogodki so močno vplivali na lokalno politiko in jih ne bom našteval, ker bi ta spis preveč narastel in tudi prerastel svojo nalogo oz. namen. Omenil bom le novega ministrskega Predsednika Belcre-dija (zamenjal je Schmerlinga), ki bi bil s svojim federalizmom lahko preusmeril zgodovino Avstrije in Ogrske, iz katerih je hotel ustanoviti pet kraljevin (Avstrijsko, Ogrsko, češko, Poljsko, Hrvatsko-Slavonsko) povezanih samo s perzonalno unijo. Avstrijski Nemci pa so mu močno nasprotovali; 7.2.1867 je bil odpuščen. V precej dolgem času od razpusta občinskega sveta (22.1.1865) do začetka volitev (9. oktobra) so pa volitve skrbno pripravili, tako da so se razodele kot prava »de-bacle« za liberalce. III. municipalni svet. Na I. seji (8.11.) je bilo novo predstavništvo ustanovljeno. V tem najdemo spet Hcr-meta, ki je pred časom prosil mestni svet, naj mu podeli tržaško meščanstvo (*), s katero je po statutnem pred- (*> Mestni svet je ugodil prošnji; proti njej so glasovali kon-zervativci. (Hermet »Memorie«, str. 114.) pišu dobil tudi aktivno in pasivno volilno pravico. Padel je v »svojem« IV. volilnem telesu, a hitro nato je bil izvoljen v II., z majhno večino 8 glasov. (Hermet »Memorie«, str. 114). 5. novembra so bili izvoljeni v okolici: Lorenzo Godina, Giuseppe Laurencich, Antonio Scriau, Giuseppe Primo-sich, Andrea Daneu in — Pietro Kandler! (Zadnji za VI. okraj, t.j. Prosek, Kontovel, Sv. Križ). Na seji mestnega sveta 18. novembra, kjer so komisije bile združene za overovitev volitev, je začasni predsednik Daniele Caroli med drugim povedal, da se »vladni svetnik« dr. Kandler s pismom opraviči za svojo odsotnost, ker predvideva, da bo proti njegovi izvolitvi postavljen ugovor. Poročevalec komisije za overovitev okoliških volitev je bil mestni svetnik dr. d’Angeli. O Kandlerjevi izvolitvi v VI. okraju je rekel, da predloženi akti volilne komisije ustvarjajo prepričanje, da je vse poteklo v redu, ker lakoničen zapisnik ne omenja nikakih nerednosti. Medtem ko je komisija vse dokumente natančno pregledala in že računala, da bo slavnemu svetu predložila v odobritev Kandlerjevo izvolitev, je s presenečenjem prejela dve pritožbi proti isti izvolitvi. Če opustimo lažje prekrške, da se s tem ne bomo predolgo zadrževali, je komisija mislila, da bo zadostovalo preudariti tri tehtnejša dejstva, ki po njeni sodbi nudijo pravilno merilo, da z njim presodijo ono izvolitev. Prvi primer se nanaša na izročitev volilni komisiji kar dvanajst glasovnic od nepoklicanih, ki sami niso bili volilci, ter da je tiste glasovnice volilna komisija tudi sprejela. Dejstvo, samo ob sebi zelo resno, postane, odkrito rečeno, toliko bolj nedoumljivo in nerazložljivo, ko zvemo, da je pet takih glasovnic oddal komisiji en sam človek, ki vrhu tega ni bil volilec, in z vso naivnostjo izpriča, da jih je dal skupno s tozadevnimi izkaznimi kuponi ter petkrat prišel pred isto volilno komisijo, ne da bi mu ta kaj oporekla ali ga zavrnila. Kar je pa še hujše in predstavlja drugo točko, je dejstvo, da je tistemu možakarju izpolnil glasovnice občinski poverjenik Mihael Daneu, ne da bi omenjeni mož vedel, katerega kandidata mu je Daneu napisal v glasovnice. Kar zadeva tretji primer, t.j. vmešavanje komunalnega delegata Daneva v volitveni akt, bi Daneu kot javni uradnik in član volitvene komisije moral vedeti, da bi ne smel glasovnic izpolnjevati in povrhu še v sobi, v kateri so potekale volitve. To je povzročilo njegovo odstranitev iz tega prostora in on se je zatekel v kuhinjo vaškega učitelja, ki je bila v isti hiši, in tam nadaljeval svoje pisanje. Od časa do časa se je potrudil h komisiji, katere član je bil; vse to tudi sam priznava. »Vaša komisija ni mogla mimo dejstva, da je Daneu s svojim ravnanjem kršil paragraf 47 Statuta, ki odločno prepoveduje članom volitvene komisije vsakršen vpliv na volitve. »Toliko bolj so njegova dejanja neopravičljiva, ker bi kot občinski poverjenik moral vedeti da so okoliški volilci lahko volili tudi ustno.« Iz omenjenih razlogov je Kandlerjeva izvolitev bila zavrnjena. (56) Na dopolnilnih volitvah je Kandlerja zamenjal v prvih dneh januarja 1866 Ivan Nabergoj, ki je tako prišel — prvikrat — v mestni svet. Njegova izvolitev je bila overovljena na seji 15. januarja. (57) List nacionalne stranke »Tl Tempo« 20.XI.1865 je o seji 18. novembra na široko poročal, grajal volitveno komisijo, in tako sklenil: »Žal nam je za slavnega akademika, ki je gotovo vreden sedeti v mestnem svetu zaradi svojih vrlin, in da je zato moral na težavno pot v hribovske vasi Proseka, Kontovela in Sv. Križa. Z mislijo na nerodnost svojih Daneov, bo s prepričanjem lahko trdil: "Timeo Daneos et vota ferentes!”« (Bojim se Danevov tudi ko prinašajo glasove). * (nadaljevanje prihodnjič) BIBLIOGRAFIJA (VI) Če ni omenjeno ime kraja tiskarne ali založništva, naj se bere: Trst. (49) VIVANTE Angelo - Irredentismo Adriatico - str. 58, 59; Časa Editr. «Giulia», 1945. (50) TIPOGRAFI A DEL LLOYD Costituzione della Cittš, immediata di Trieste, 12 aprile 1850 e Regolamento interno per la Rap-presentanza Municipale e Provinciale ecc. ecc. — nemško-ita-lijanska izdaja (Vladarjev patent 27.XII.1852 določa da se za vse zakone objavljene v listu zakonov cesarstva smatra avtentičen le nemški tekst) 1865, passim. Ali pa: COMUNE Dl TRIESTE - Statuto civico 12. IV.1850 e regola-menti diversi, passim; Tip. Caprin, 1900. (51) HERMET Francesco - Memorie autobiografiche (predgovor in opombe prof. Marino Szombathely - v »La Porta Oricntale«, št. 2/1933, str. 102; Soc. Editr. Mutilati e Combattenti. (52) VERONESE Leone - Ricordi d'irredentismo - str. 20, 21; Tip. Spazzal-Editore, 1929. (53) PAGNINI Cesare e CECOVINI Mario - I cento anni della Societš Ginnastica Triestina - str. 7, 10; Arti grafiche Smo-lars s.p.a., 1963. (54) VERBALI SEDUTE CONSIGLIO MUNICIPALE (XXXIII.a) 11.XI.1864, str. 401; Tip. Lloyd. (55) NEGRELLI Giorgio - Comune e Impero negli storici della Trieste asburgica - (Studi condotti presso 1'Istituto di Storia del diritto della Facolta di Giurisprudenza delVUniversith di Trieste) str. 200-201; Giuffre; Tip. «Multa Paucis«, Varese, 1968. (56) VERBALI SEDUTE CONS. MUNICIP. . (La) 8.XI.1865, str. 1; -(II.a) 18.XI.1865, str. 7, 8; - (Vl.a) 12.XII. 1865, str. 39 (v 9. vrsti od zgoraj je Daneu: Andrej; v 21. in 25 vrsti od zgoraj je Daneu: Mihael. Obe imeni, v drugem stolpcu); Tip. Lloyd. (57) VERBALI SEDUTE CONS. MUNIC. . (La) 15.1.1866, str. 2; Tip. Lloyd. ☆ * * Besede, ki jih je Vergil (Eneida, II, 49) postavil v usta velikemu duhovniku Laokoonu, da bi ta pregovoril Trojance, naj ne sprejmejo med mestno zidovje lesenega konja, ki so ga Grki perfidno pustili na obali; besede so bile: »Timeo Danaos et dona ferentes« (Bojim se Grkov, tudi ko prinašajo darove). MARIJ ČUK KO LUNA ZAMOMLJA Ko luna zamomlja svoj nežni: lahko noč, takrat postane v vasi živo. Tolpa pobalinov se odplazi proč in kamen vrže v luč lampiona sivo. Med bori, v visoki travi ljubi se srce mehča, ker ljubezen ji ne pusti do sna. Po cesti pijanec žalostno prepeva, v srcu se boji maščobne žene. Jaz pa v postelji in miši v čevljih živo žvenketajo, ne morem s pobalini nad luči, ne smem še legati v rosno travo, v želodcu pa se vino mi iskri in pil ga bom, četudi se postavi svet na glavo... Uredništvo čuti prijetno dolžnost, da se zahvali spoštovanemu sodelavcu gospodu Josipu Merkuju, ker je poskrbel, da je nekaj oseb, katerim je pri srcu naša tržaška preteklost, omogočilo tisk barvne razglednice občinskega svetovalca Nabergoja. MILAN LIPOVEC ČUBEJSKA PRIGODA Gospud in Buh se zjutro rano vstanem sklinem gori svoje svete ročice poglidam priko svojega disnega raminga, onde zaglidam tri device, dva anjelka On se z njimi razgovarja: vite, vite moji mili, moji dragi moje bridke rane, ki so meni dane na veliki petak pred kosilom, u sobota pred obilom. Kdo bi to zmolija, svaki dana kvar’na dana po tri pute v časti hostij, bi ga njega libera ognja peklenskega zavija zavljenskega bi ga postavi j a tam kamo prebiva Buh oče, Buh sin, Buh sveti duh, sam edini Buh, amen. Ayfenih, suh tako, da je bila njegova mršavost celo *»» za te siromašne kraje nekaj nenavadnega, je jezdil proti Kastvu. Potoval je v naj večji vročini in v spremstvu roja obadov in muh in zlačnjene oslice, ki je komaj nosila svoje breme. Toda kutar je ni priganjal. «Dajmo no, v božjem imenu...« Le to je rekel od časa do časa, če se je mrha le preveč zamujala s hlastanjem po šopih osušene trave, ki se je prašila ob poti. «Dajmo no,» je dejal in se zibal dalje na sivem hrbtišču. Glodal je krajec, odkosan od velikega ovsenega hlebca in dolbel sredico, ker skorji nikakor ni mogel do živega. Čeprav je bil mlad, je žvečil ovsenjak, kakor brezzoba starica, ker mu je skorbut pobral zobe že pred dobrim letom. Naj lepše zobe v samostanu, se lahko reče; bil je naj mlajši v menišiji in prav zato, ker je bil najbolj pri močeh, so ga poslali na to nesrečno pot. »Pojdite, brat Krištof, v imenu božjem, in vaš patron naj hodi z vami in vas varuje.« Toda brat Krištof svojemu patronu ni kdove kako zaupal in ni videl v njem kdove kako zanesljivega varuha. Že doslej ga je puščal vse češče brez hlebca in brez vrča in s srcem polnim bojazni. Tako polnim strahu, da ni bilo v njem prostora za nobeno drugo čustvo. Kaj ne! Bili so nevarni časi, divji časi. Pravični Bog je imel vedno v močilu eno izmed palic, da je mogel kadarkoli izšibati greš-n°st iz svojih nepokornih ovčic, ki so se pasle tod okrog, bi se reklo na tej, kakor na oni strani Čičarije. Če ni bilo Turkov, jim je poslal kobilice in ni dolgo tega, ko je ljudi davila črna Gospodova dekla, za katero je bolje, da se ne jemlje v besedo. Najbolj pa se je bilo popotnemu človeku bati tolovajev. Ne zaradi tistih nekaj božjakov, ki mu jih le bil opat stisnil v roko ob odhodu. (Varčujte s penezi, brat Krištof, varčuj te. Hranite se in prenočujte pri dobrih ljudeh in samo v naj večji stiski odprite prgišče.) O, tudi soldi so imeli svojo vrednost, in še kakšno vrednost so imeli ti peklenski denarji! Toda bolj kakor zanje, se je brat Krištof tresel za svojo kožo. Slišal je bil, kako se ti hudodelci, ne boje ne Boga ne kuge; kako da ravnajo z ženskami, o tem je bilo moč samo razmišljati, nikakor pa ne govoriti. Še posebno veselje pa da imajo s posvečene! in naj bo nuna ali menih. Do golega ga bojda slečejo in vzemo mu kuto in pokrivalo in prav nič jim ni mar, če ostane v kapuci tudi glava. Brat Krištof se je splašeno ogledal, kakor da so mu razbojniki že za petami; ostanek skorje je naglo vtaknil v malhasto raševino, zdrknil je z oslice, in med pretiranim dvizanjem, ki se ni prav nič ujemalo z dotlejšnjo lagodnostjo, je hitel sopsti: «0, ti devica, o presveta devica, le kaj se zamujam...® Tako je stokal, vtem ko je nategoval povodec in vlekel oslico za sabo. Klical pa je na pomoč naj-zaljšo priprošnjico poreškega samostana blaženo Hemo, ki je skromno ždela, v najbolj mračni niši opatijske cerkve. Bila je izobljena iz enega samega kosa in s takšno popolnostjo, da so bili vsi bratje klavzure nekoliko zagledani vanjo. Vendar se zdaj ni utegnil kaj dlje zamujati s to otročjo zablodo, mudilo se je, pa tudi strah mu tega ni dopuščal. Prav tedaj se je Učka umaknila s poti in razkrila morje, ves Kvarner z daljnimi otoki, prav tako kakor mu je bil dopovedoval opat; takoj zatem pa se je pojavilo razpotje, natanko tako spet, kakor mu ga je bil čubejski župnik začrtal z opaljeno glovnjo na izlizani škrli pred cerkvenim pragom. Brata Krištofa je obšla razigranost, zakaj na griču se je že kazalo sivo obzidje in do njega je imel le še nekaj strme poti. Objel je oslico kakor svojo drago, potem je izvlekel iz bisage sandale in se obul. Ko se je brat Krištof pojavil na vzdižnem mostu, se je sonce zgubljalo v meglenem mrču, ki se je zgostil nad morjem. To niti ni bilo več sonce, temveč razločno vidno ognjeno kolo in njegova krvava luč ni obetala nič dobrega. Če se bo zdajle potočilo v morje, preden bo priklical stražarje in se pomenil z njimi, potem bi mogel brat Krištof njegovo zloveščnost že v kratkem občutiti na svoji koži. Kajti po sončnem zahodu tudi samcat človek ni mogel upati, da bi ga spustili v utrdbo. Brat Krištof je odvedel oslico k figovemu grmu in jo privezal. Rekel ji je nekaj prijaznega in nameraval moško stopiti do okovanih vrat, ko se je tam odprla loputa za okroglo lino, tako da se je skoznjo lahko nekdo zadrl: «Kdo si?» «Hvaljen bodi Jezus Kristus!» «To nam lahko pove vsak razbojnik!« «Nisem razbojnik...« »Potepuh?« »Nisem potepuh...« »Ogleduh, torej!« »Za Kriščevo voljo, saj vidite, v čigavem imenu prihajam. Božji služabnik sem in prinašam važno sporočilo priorju kastavskega samostana.« »Kugo prinašaš!« »Zdrav sem, bog mi je priča!« Kje je že bila kuga! Kak mesec je že nihče ni več jemal v besedo; v deželi je bila sedaj lakota — ta pa vprašuje človeka o kugi! Ni bilo večjih templjev, kakor takšnile pripaljeni grajski pole-žuhi in smrduhi, ki so grajski gospodi pomagali sesati podložniško kri. Sodrga, ki se je nobena doba ne more znebiti, pa ti psuje pošteno dušo, ubogega fratra z razbojnikom. Smrad po žganju, ki je vel skozi lino, je spravil brata Krištofa v sveto jezo, tako da je brez premisleka pokazal svojo razkačenost. «Pri priči mi pokliči koga iz samostana!« Teh nekaj besed je siknil brat Krištof skozi gole dlesni s tako preračunano počasnostjo, da je stražarja obšla mrščavica. Držal se je okovane robače in stal za plohastimi vrati, ki niso popustila ne Turkom ne piratom, pa ga je kljub temu obšel nejasen strah, ker človek nikdar ne ve, pri čem je, ko ima opravka z bogomolcem. Še pred nočjo se ga lahko poloti ujed ali pa te že jutri pahnejo v ječo, zakaj nihče ne more vedeti, kdo se skriva pod tisto rjavo raševino. Za vrati se je zbrala gruča: stražarji, starešina, ključar in še kdo. »Imaš brašno zase in krmo za žival?« Brat Krištof se je oddahnil. Jasno je bilo, da je vprašanje, ki je padlo skozi lino, bolj opravičilo kakor zahteva. Še bolj samozavestno je zaklical: «To ni vaša stvar! Za to bo skrbela proštija in še kdo drug. Vi z menoj in mojo živaljo ne boste imeli škode!« Čakati je moral še dobršen čas, da so se v trdnjavskih vratih odprle manjše duri; skoznje je potem vkorakal s svojo oslico za varno zidovje z velikim olajšanjem; nekako tako, se mu je zdelo, kakor pred stoletji Nazarenec v Jeruzalem, ako-ravno nekam manj slovesno. Obdali so ga mrki ljudje in smrad izparkov in iztrebkov, ki se je zgoščal za vsemi obzidji tistih časov in ki ga je lahko pregnala le najbolj strupena zmrzal. Ta čas pa je bila pomlad in v deželo je prihajala vročina... Tako je brat Krištof pripotoval v Kastav. Nosil je s seboj važno sporočilo, s katerim je sel ka<-stavske proštije že naslednje jutro odjezdil proti severu. Poslanica je govorila o tem, da bo še to leto poslan na kanonsko vizitacijo Kranjske patriarhov vikar, in da bo ta najbrž prav Valaresso, koprski škof Jakob. Bilo je torej zelo verjetno, da se bo prevzvišeni napotil tod in da bo njegov obisk namenjen tudi Kastvu. Cerkveni očetje so znali ceniti važne vesti in še tem bolj takšna opozorila; spadala so v vzajemnost, ki so jo morali vsi vestno spoštovati. Kako naj bi se drugače pred vizitatorji pravočasno prikrila gnojnost, ki se je gomilila za obzidji in vrati in kako naj bi se potišala jeznorita glasnost tlačanskih butic, ki so zunaj obzidja pasle kugo, se rvale s Turkom in morale kljub vsemu sejati in nažeti desetino ne le za cesarske ali doževe podrepnike, temveč tudi za služabnike božje! Nihče torej ni bil bolj dobrodošel kakor gost z važno novico. Brat Krištof je svojo poglavitno nalogo opravil, čast bodi Bogu. Bil je sit in napit in v središču Pozornosti, kakršne doslej še ni bil deležen. Kaj ne! Prišel je z nasprotnega konca Histrie (kjer Se je po njegovem začenjal svet) in vse, kar je Povedal, je bilo novo, zanimivo in vznemirljivo, zakaj dežela se je valjala v grehu, tisti pa, ki so bili za to postavljeni in od Boga poslani, da bi hudi od greha odvračali, so dajali naj slabše zglede. »Kaj ne poveste, brat Krištof!« Da, da, brat Krištof ni varčeval s pretiravanjem resnice ne z dodatki lastnih domislekov, ko le spoznal, kako samostancem rastejo usesa ob takšnih pripovedbah. Šel je še dalje. Pravil je zgodbo o čarovnici iz Tirsberga in z dvoumnimi Podmenki prilival olja na ogenj. «Baje so jo čisto slekli, preden so jo vrgli na grmado,® je pravil. «In če je moč verjeti fra Inocencu iz Rovinja, je bila zelo zastavna ženska. Fra Inocenc se je takrat vračal z romanja. Bil je nekje v Schwarzwaldu in na povratku je naletel na tisto sežiganje. Bila je postavna ženska, krepka ženska..." «Ali corpnica?" Brat Krištof je prikimal. Prior je majal z glavo. «Kaj ne,» je rekel, «če se je parila s hudičem..." «To je težko verjeti,« je rekel glas iz gruče, zbrane okoli priorja. Toda kaj več samostanski sobrat ni utegnil povedati, ker se je vanj zazrlo začudeno priorjevo oko. In glas nevere je poslušno utihnil, zakaj človeštvo je bilo že takrat uravnano tako, da se ni dopuščal dvom v pravilnost gledanja in ravnanja redkih vidcev; načelo, ki je vodilo naglo naprej in ki se je — čast, komur čast — ustalilo in ohranilo ponekod vse do dandanes. Pa o razvratu, ki se širi po Kranjskem, ali o tem tudi niso nič slišali? «Nič, brat Krištof. Obzidani, kakor smo, ne zvemo kaj več kakor to, kar vidimo. Kakšna jadra, tamle v Kvarneru... Vendar le redko zvemo, kam jadrajo. Odkar je nad nami Ravbar tržaški, tudi s temi nimamo stikov..." Priorju se je rahlo tresla glava, bilo mu je žal, da so tako nevedni. «Prav nič, brat Krištof." »Patriarhov odposlanec gre na Kranjsko tudi zato, ker so se tamkaj razmnožili nekakšni skakači in bičarji, ki jih je menda zaplodil sam satan...« »Ne recite tega, brat Krištof!« Prior je sklenil roke nad sodčkom pred sabo in majal s tonzuro zdaj sem zdaj tja. Pa tudi drugi patri so se vznemirili. Tudi oni so zajemali sapo in z napetimi vratovi rotili brata Krištofa, naj vendar pojasni... »Pripovedujte, brat Krištof, pripovedujte!...« O, prav rad! Prav nič se mu ni poznalo, da nima zob. Res je nekam prenagosto šušmelil, vendar se ni nihče nad tem zgledoval, zakaj pri obmorski duhovščini, vsaj tisti, ki je bila pod beneškim vplivom, vsemogočni Bog ni bil Deus qui nos in tantis periculis costitutos... temveč Deuš qui noš in tantiš periculiš... in tako dalje, vse do qui viviš et regnaš in šecula šeculorum! Pripovedoval je torej, imel pa je še drugačen opravek — najti bi bil moral najprej nekega človeka in potem se bo videlo. Povprašal je torej, če poznajo Vincenca Kastavskega. Menihi so se spogledali, kazali so nekam zvedave obraze, dokler se eden ni znašel. »Ali slikarja?« Slikarja! Ali ga poznajo? »Kaj ne! To sta naša dva,« je rekel prior. Če ima brat Krištof v mislih slikarja, potem sta za nesljivo ta dva. »Stari Vincenc in njegov sin, ki je tudi slikar. Kaj pa naj bi bil drugega!« Brat Krištof je povedal, da se je bil na poti semkaj ustavil v Čubedu. Tako, vidite, bratje! Ali °ni vedo, kje je Čubed? Da, prior je vedel. Tudi drugi bratje so vedeli približno, kje je Čubed. »Ustavil sem se torej tam in prenočil na griču v čubejskem župnišču, pri častitem plebanu Vrho-viču. To vam je vreden duhovnik, to lahko rečem, ljubezniv gospod, ki se je zelo razveselil, ko je seznal, kam potujem. V Kastav, tja da vas nese! Tako, vidite, je vzklikal in potem je dejal, da tu ni moč spregledati božjega prsta...» Tako so samostanci zvedeli, s kakšno mislijo se zamuja čubejski pleban. Huduje se nad zanesenjaškimi pridigarji, ki so se iz frankovskih mark potepli po vseh krščanskih deželah, in tako tudi v naše kraje. Ali Ka-stavci tudi o teh nič ne vedo? »Naj bo no, v imenu božjem,« je dejal brat Krištof začudeno, zakaj takšne nevednosti še ni bil srečal. »Menda so jih zaplodili husiti ali kaj naj bi človek rekel, kajti prav nič jim ni mar ne Boga ne hudiča.« Brat Krištof se je prekrižal po šegi Latincev in povedal, da se teh zmedencev niti kuga ne loti. »Oznanjajo konec sveta,« je rekel, »širijo razuzdanost in begajo ljudi. Tudi katerega od duhovnikov so zapeljali. Toda Benetke se ne šalijo, nekaj teh nasilnikov so polovili in jih poslali na galeje.« »Kirie eleison,« je rekel prior, da ne bi rekel »tem je odzvonilo«. »Kaj pa drugega,« je rekel brat Krištof. »Toda enega izmed teh je zaneslo tudi v čubejsko du-hovnijo. Pleban Vrhovič se je hudoval. Menda mu je onečastil podružnično cerkev v neki vasi. Cerkev so mi zasvinjali, je pravil in se srdil.» »Bilo jih je več, potemtakem?« »Ne da bi vedel. Pleban je bil razkačen in ni bilo lahko slediti njegovim mislim. Toda mene je gostil...« »Bolj kakor vizitatorja,« se je pošalil prior. »Bolj kakor tega, če se bo ravno oglasil tamkaj. Zdaj hoče pleban onečejeno cerkev prebeliti in preslikati in potem pravi, ki jo namerava tudi na novo posvetili. Bil je ves iz sebe...« «Kaj ne!» je rekel prior. «Nemara je bil slišal za naše slikarje. In tako...« «Da, slišal je bil zanje in me pri vseh svetnikih rotil, naj mojstra pregovorim, da bi se podal v Ču-bed. Ni vedel, da jih je več.« Brat Krištof se je za hip zamislil, potem je dejal, da bi ga moral vsekakor privesti. Bratje niso vedeli nič določnega, kako je ta čas s slikarjema. »Ponajveč sta zdoma,« je rekel prior. »Včasih manjkata po cele mesece, kakor čujem. Vendar bomo pozvedeli.« Brat Krištof naj se na to zanese. Nocoj naj se dodobra odpočije, jutri pa se bo pozvedelo. In pri tem je ostalo. Pronicljivi prior je spoznal, da bi se brat Krištof za nobeno ceno ne želel vračati sam po nevarni poti, brat Krištof pa tudi ni bil tako zamujen, da bi ne čutil trpkosti v priorjevih besedah, ko se je govorilo o slikarjih. Bili so oholi, vselej malce nacejeni in taki nečistovalči, da nobeno žensče ni bilo varno pred njimi. Kjerkoli so se pojavili s svojimi kisti, kredami in gobami, so babcem natikali rogove, kajti upali so si privzigniti prav vsako krilo, pa naj je bilo tisto, kar so iskali, skrito v kmečkih ali še tako gosposkih gubah. Ne strahu ne sramu niso poznam li. Prebili so po cerkvah dlje kakor katerikoli kristjan, pa so se obnašali tam tako nespoštljivo, kakor da se mudijo v hlevu. Takšno približno je bilo priorjevo mnenje in od tod je izvirala njegova slaba volja nad vsem, kar je bilo v zvezi z godci in slikarji. Toda hotel je gostu vsekakor ustreči, zakaj brat Krištof je napravil samostancem veliko uslugo, bili so mu dolžni dosti hvaležnosti, zato prior ni varčeval s prizadevnostjo. Poslal je enega izmed bratov po mojstra Vincenta. Toda stari Vincent je bil zdoma. Nič se ni vedelo, kdaj se bo vrnil, mladega pa, Ivana, tega ni bilo moč priporočati. Bil je še slabša zel kot Stariha. Ali bratu Krištofu je bil mladi Kastavec povšeči, bil je krepak in vesele volje in bi si boljšega spremljevalca ne mogel želeti. «Ce še ni tako spreten in vešč kakor oče...» brat Krištof bi ga bil pripravljen zagovarjati, toda prior je sklenil roke in nagnil glavo. «0, kajpadane,» je rekel in dvignil obrvi. «še večji umetnik bi lahko bil kakor oče, še večji. Le da tega svojega talenta ne bo izkoriščal zgolj v slavo in čast tistemu, ki ga je z njim obdaroval...« Prior je pomilovalno zganil z glavo, vtaknil roke v rokave in pustil mlada človeka, da se seznanita in dogovorita za pot. Čubejski župnik je bil močno razočaran, ko mu je brat Krištof namesto starega resnega mojstra privedel to mlado živinče. Sicer mu je bil brat Krištof nekaj namignil pred odhodom v Poreč. Preden se je odpravil proti domu s svojo oslico, mu je bil na štiri oči povedal, da sin ni prav nič slabši od očeta Vincenta, ampak da ga celo prekaša v veščini. Tako da so mu zagotavljali menihi v Kastvu. In tem menda le gre vera. Toda župnik je imel svoja leta in svoje izkušnje in je prav zaradi tega imel svetega Tomaža dokaj bolj v časteh kakor druge apostole, ki so zanesli prilično zmedo med vernike prav zaradi svoje zanesenosti. Kasneje pa, in do tega je prišlo že naslednji večer, se mu je nezaupanje po malem sprevrglo v pravo vzhičenje nad mladim Kastavcem in njegovo ročnostjo. In ne toliko zato, ker sta načela že drugi bokal. Župnik si je upal tudi sam in brez vsake škode nositi takšno mero in je to tudi često storil, torej ne zaradi tistega poldrugega bokala, pač pa si je bilo treba tega sina pasjega ogledati, s čim vse mu je bil poslikal mizo med tistim besedovanjem. Govorila sta kajpak o tem, kako naj bi se cerkev ozaljšala; govorila sta o Bogu in Mariji pa tudi o hudiču in njegovi materi. «In če smo že pri vragu,« je rekel Kastavec, “Potem bi si ga bilo treba tudi ogledati.« Vstal je in stopil do kamnitega ognjišča, ki je bilo naj-večje v Čubedu, prav tako kakor prostor, v katerem se je nahajalo. Opalil je na ognju koruzno glavičnico in na veliki mizi s tem ogorkom narisal celo zlodejevo familijo. Da, Ivan iz Kastva je bil vesela natura, čeprav je prekanjenost prikrival za resnimi potezami. Na ta način sta po večerih pila, razvrščala svetniško mnoštvo ter izbirala take, ki bi bili vredni vedriti v hrastoveljskem hramu. «Tale hram svete Trojice bo nekega dne kmalu premalo prostoren za vse, kar nameravate znesti vanj,« je rekel čubejski župnik, ki je prišel na oglede. Previdno se je prestopal, ker so bile deske in kosi lesenih gred nametani vse križem Po cerkvenih tleh. «In tudi pod mi boste pokvarili!« Sicer so bila ilovnata tla suha in dobro utep-tana, toda prisekani robovi tramov so jih tu in tam le načeli. Johan Kastavski, kakor mu je bil zrekel čubej-ski župnik, se je trudil s postavljanjem odra. Zamujal se je s tem že nekaj dni, čeprav mu je dal župnik v pomoč dva domačina. Bila pa sta prav takih let kakor Johan Kastavski in bilo je le malo upanja, da bi jih karkoli zresnilo; tudi župnikova navzočnost ne. Poleg tega so imeli v senčnem hladu za cerkvijo skrito bučo črnine, ki ni držala dosti manj kot osem bokalov — pri moji veri, da ne — je računal župnik, kajti tudi za tisto bučo je bil zvedel. I ' ; . Toda delo v cerkvi se je pokazalo dokaj bolj zamudno kot načrti ob polnem vrču. Seveda, zidovje je bilo treba najprej obrneta ti in prebeliti, potem osušiti in dodobra izgladiti. Bilo je še dosti priprav in drugačnega dela, preden je nastala na steni prva lisa. Odkar se je bil zaplel v to zadevo, je župnik že dvakrat prihodil iz Čubeda semkaj, da bi bil priča prvi barvni podobi, ki jo bo slikar pričaral na belež. Nameraval je sodelovati pri tem s primerno besedo in božjim blagoslovom. Toda videti je bilo, da je tudi danes prišel zastonj. Sklenil je torej, da se bo s slikarjem resneje pomenil pa je zato naročil, naj se pod noč odpravi v Čubed. «Oglasi se, Johan, v župnišču se oglasi, da se pomeniva,® je zaklical. Brišal si je pot, ki mu je srbeče drsel po tolstem licu, vzdihnil je zaradi truda in nevolje, ko pa je Kastavec namesto odgovora pričel požvižgavati (v hiši božji! Če tega ne bo Bog...), ko je pričel torej požvižgavati, ne da bi se dal motiti pri svojem delu, se je župnik raje obrnil in šel. Spustil se je po griču in se ustavil v vasi pri ključarju, ki tudi ni imel slabega vina in za odpočitek hladno vežo, to se lahko reče. Prav tako, se lahko reče, da je čubejski župnik veliko razmišljal. Pač zato, ker je imel na voljo čas in okolje. Ta hip, če se vzame, je bil prepričan, da se oni trije poturčenci, ki so ostali v cerkvi, muzajo za njim, zakaj bili so drug drugega vredni. Morda bodo še kaj postorili do mraka, nemara bodo. Še bolj verjetno pa je, da so se že spravili v senco za cerkev in se tam nacejajo. Kockajo in se nacejajo... «Jaz pa naj jih plačujem!« Vendar se župnik ni nikdar očitno razhudil, boječ se, da bi mu Kastavec pobegnil. Pri takemle vetrnjaku se je bilo vedno bati, da pobere tiste svoje bisage in jo odkuri. Ti se pa potem goni za njim in poskušaj izterjati solde, ki si mu jih dal vnaprej. »Prečastiti,« je rekel domačin, ki je poznal župnikove težave, «ne smeli bi mu dajati soldov vnaprej. Le zakaj so to storili?« «Ker bi mi bil prav tako pobegnil, da mu jih nisem dal!« Župnik je vzdihnil, pil, si brisal potno čelo in potihem poprosil Boga za pomoč. In dobri Bog se je z veseljem vmešal v to zapletenost. Že pod večer mu je prišepnil primerno rešitev. Župnik je namreč na povratku v Čubed srečal Šavrinko, eno tistih, ki je Čubejcem znala pogledati še globlje v lonec kakor njihov spovednik... Srečala sta se torej dva, ki bi si imela marsikaj povedati, ko bi bil župnik le malce bolj zgovoren. Toda ta je znal samo poslušati, in ker je bil tak, je Šavrinka komaj zajemala sapo. Na ta način je gospod župnik seznal (med drugim kakopak, med drugim), da se njegov slikar povaljava s tisto radoživo laško kobilo... «S kom!?« Župnik je planil z vprašanjem tako nasilno, da je Šavrinki zaprlo sapo, tem bolj pa ji je odprlo oči spoznanje, da bo le res, kar se je šušljalo po Čubedu za priprtimi durmi, da se namreč tudi njihov župnik čestokrat zateče k Santini. Pa tudi h kateri drugi, saj je bil še krepak babec! Pred leti so se srenj ski licemerci zaradi tega obrnili celo na škofijo v Kopru. Vse pa se je potišinilo, ker jim je škof na tožbo odvrnil, da mu je sicer žal, ali da proti tej grehoti tudi škofija nima leka, ker njeni duhovni pač niso skopljeni. *) Le tega si Šavrinka ni mogla kar tam in pri priči pojasniti: kaj je častitega gospoda tako segrelo — ljubosumje, ali to, da mu je Santino uvrstila med živali. Toda o tem ta hip ni utegnila razmišljati, kajti gospod župnik se je obrnil in šel s svojo jezo po kolovozu s tako naglico, da hvaljenemu Jezusu niti odgovora ni privoščil. Tako sta torej šla vsaksebi čubejski župnik in stara Šavrinka, tako sta se razšla, vsak s svojim maščevalnim načrtom: gospod župnik, kako bo privil tisto — prav pravi Šavrinka — laško kobilo, ki je pripravljena razkoračiti se pred vsakim pri-hajačem; Šavrinka pa, s kakšnimi besedami in gibi bo najbolj prepričljivo izoblikovala pred sosesko radoznalostjo podobo razjarjenega župnika... V obrambnem zidu za čubejsko cerkvijo je bila široka lina in še širša vdolbina s kamnito klopjo. Tu je župnik često posedal, zaradi hladu, ki je vel iz zidine, pa tudi videti je bilo kaj — od tod pa vse tja do kranjske meje. * Resnične škofove besede, za katere je ustno izročilo skozi stoletja vestno skrbelo, da niso šle v pozabo. Hladil se je in razmišljal o težavah, ki so prišle nadenj, odkar se je pričel ukvarjati s to nepokorno in nespoštljivo mislijo o nevrednih predstojnikih. S to nesrečno nakano z okostnjaki, ki ne prizanašajo ne cesarju ne mesarju, ne grofu ne škofu. Kaz-no pa je bilo, da Bogu niso bili kdove kako všeč župnikovi maščevalni naklepi, zakaj na pot mu je poslal številne zapreke. Že takoj spočetka, če se vzame, sta si prišla navzkriž s slikarjem. Johan Kastavski mu je priporočal vse drugačno slikarij o: kolo sreče, denimo, pa svetniške prikazni. Toda župnik je ostal pri svojem. Na vsak način je hotel imeti procesijo mrtvakov, potem ko je bil slišal, kako se je to obneslo v frankovskih deželah. Ko pa je seznal, da se najdejo taki mojstri že na Kranjskem in celo v Istri, je razmišljal samo o tem, kako bi enega teh zvabil v Čubed. Slikar je bil sedaj tu, namesto, da bi delal, pa je popival in se gonil. Župnik se je potil. To bo draga prevzetnost, si je dejal, draga muhavost, ne glede na božjo zamero. Potem, ko se je zvečerilo, je prišel slikar in župnik se ga je lotil brez odlašanja. Vprašal ga je, če se je tudi v Bermu tako obotavljal. «Ali si se tudi tam tako obiral in upiral?« Johan se je smejal. »Prav nič ne,» je rekel. "Toda v Bermu sva bila v dveh in vtem ko je eden slikal...« Župnik je vzdihnil, hotel je nekaj povedati; nameraval je reči, da je drugi prejkone popival. Pa tudi brez tega je bilo slikarju očitno, kam meri. »Oče ni take sorte,« je rekel. »Če dela, dela! Če Pije, pije. Tudi po dva tedna se ne strezni, če ima denar. Toda tisto delo v Bermu sva končala do jeseni. Tudi vašo cerkev bi bilo treba preslikati in Poslikati do jeseni. Pozimi ni čas za takšno delo.« Johan iz Kastva torej ni mogel delati čudežev, pa naj je imel opravka s še tako pobožnimi poja-vami in na še tako svetem kraju. «Brez pomočnikov,« je rekel slikar, «brez teh bi si nihče ne upal naslikati tiste procesije do jeseni. Tudi moj oče ne.» «Dal sem ti pomočnike,« je rekel župnik. «Pa še koga ti lahko pošljem. Ali nimaš pri sebi tistih dveh juncev?« »Prav pravite, gospod župnik. O, to sta zelo vredna fanta, kakor ustvarjena za to, ko je treba vzdigniti dvesto funtov težko jerto, ali... Kdo mi bo žgal, varil in mešal barve? To mi povejte...« «Dobro,» je rekel župnik, »potem se bo pač delo nekoliko zavleklo. Naj se torej zavleče...« »Vse tja do svečnice, menim.« »Čez zimo, praviš?« »Čez zimo,« je rekel slikar. Navsezadnje bi to ne bilo nič posebnega. Slikar bi se čez zimo grel pri Santini in si pripravil vse potrebno za svoj posel. Stroški, seveda, ti bi zelo narasli, toda te bi tako in tako poravnala škofijska blagajna, kar je prav in pravično. Da pa bi slikar ne podvomil v zdravo pamet čubejskega župnika, se bo treba z njim pomeniti nekoliko bolj zaupno. In je pričel. Najprej je Johanu iz Kastva povedal, da se je v letu Gospodovem 1488, ki je bilo predlansko navsezadnje, zatekla v hrastoveljski božji hram koprska gosposka. »Da boš vedel, duhovska in posvetna gospoda...« »Ali pred Turki?« Župnik je zbral tistih nekaj gub na licu v hudomušno spako in se oprijel vrča. Pil je počasi in s pobožnostjo, ki mu je prešla v navado ob vsakodnevnem povzdigovanju, vtem ko se je pri Ka- stavcu veliko jabolko v suhem grlu komaj utegnilo dovolj naglo umikati obilnim požirkom. »Turki, sinko, le redko zaidejo v Hrastovlje. Ljudje jih tamkaj le malo pomnijo. Privihrali so nazadnje pred štirinajstimi... čakaj no, petnajstimi leti v Čubed, toda v Hrastovljah niso imeli kaj iskati.« »Slišal sem v vasi, da so se tamkaj skrivali, človek bi menil, da pred razbojniki ali pred Turki.« «V Kopru so bili pred temi dosti bolj varni,« je rekel župnik. Slikar je gledal začudeno. »Torej so bežali pred kugo?« »Pred kugo, sinko, pred kugo!« »Zakaj so se potemtakem obzidali? Če niso bežali pred Turki ne pred razbojniki, zakaj so se potem ogradili?« »Za vsak primer pač, kajti zbrane so bile dragocene glave. In ko pride kuga v deželo, je vsak človek lahko nevaren, pa naj bo Turek ali kristjan. Tudi okužen kristjan je lahko nevaren.« Župnik je pripovedoval o predlanskem poletju. «Na dan svete Ane sta prijezdila iz Kopra prevzvi-šeni in kapitan. Škof je pripeljal s seboj nekaj po-svečencev in nekaj nun. Kapitan pa je prišel s celo majhno vojsko, bi se reklo. Z družino in vojaki, toda dokaj teh se je moralo vrniti v Koper, ker tudi za zidom ni bilo prostora zanje. Od teh, ki so se vračali se je zvedelo, da mori kuga po Ogrskem m že tudi ponekod na Kranjskem.« »Tudi v Kastvu je bilo čuti o tem,« je rekel slikar. «Tudi pri nas so bile molitve in zaobljube Proti kugi.« »Tamkaj so se potem ugnezdili,« je rekel župnik. "Vhod so založili in zastražili, in če se je na vidiku Pojavil človek, so ga že na da'javo opozarjali, naj gre svojo pot. Ljudje iz vasi so pripovedovali, da so z dimom odganjali kugo, v resnici pa so cvrli in pekli...* »Pomočnika sta mi pripovedovala tudi drugačne stvari,« je rekel Kastavec. »Pravila sta...« «Vsake vrste govorice se širijo o tistih dneh, toda vsemu ne gre vera,« je dejal župnik. »Prišel sem na misel, da bi cerkvico prenovili. In nemara tudi znova posvetili, zakaj nesnago, ki je ostala za gospodo, so tlačani kidali skoraj teden dni.« Ali slikar zdaj razume, zakaj ga je bil dal poklicati iz Kastva? Ali... Johan Kastavski je slonel na mizi nepremično zagledan v gospoda župnika, toda z mislijo je bil drugod. Kaj ne bi bil razumel! Obljubil pa ni nič! Kljub temu je naneslo, da se je Kastavec že čez nekaj dni z vso prizadevnostjo lotil slikanja. Kakor da ima le še teden dni življenja in da mora v tem tednu svoje delo na vsak način dovršiti, prav tako se ga je lotil. In kaj ne! Potem, ko se je bil pomenil s slikarjem, je prečastiti poklical v župnišče Santino in jo spovedal. Kar tam pred velikim ognjiščem jo je spovedal. Rekel ji je, da bo imela časa dovolj možiti se tudi v peklu, tam pač, kamor spada, in s katerimkoli vragom. Zdaj pa naj se nekoliko oddahne. Župnik je spravil desnico za hrbet, od levice pa je dvignil dva preteča prsta. »Če se Kastavec pojutrišnjem ne bo spravil na delo...« je pomolčal nekoliko... »boš lahko povezala culo. Prihajačka si in pohujšljivka, pa še kaj drugega mi je bilo sporočeno...« Lani, le kak dan pred tistim nesrečnim požarom, ki je skoraj uničil polovico vasi, so jo videli ponoči jezditi na kozlu. Bojda se je tudi parila z njim... (Ne recite tega, se je sicer upiral župnik), toda jezikov ni mogel zavezati. Kajpada, s tem, ki navse- zadnje ni nihče drug nego sam bognasvaruj in bo pravcati čudež, če ne bo že v kratkem samodruga. Toda župnik ni prišel s tem na dan. Ne le zato, ker ni verjel čenčam, temveč zaradi tega, ker je bila Santina že tako na moč prestrašena. Padla je na kolena in proseče tožila. «Le kaj naj storim?« je spraševala obupano. «Nič!» je rekel šupnik «Kastavca mi spravi na pravo pot! Slikati naj prične, mrhovinar!« Ko je postalo očitno, da ženska pamet ne bo našla odrešujoče misli, se je župnik sklonil k San-tini in jo dvignil. Pospremil jo je do vrat in da bi prikril zadrego nad presmelo besedo, je nekam nasajeno zarentačil, naj stisne kolena. «Ja, ja, Santina,« je rekel in zaloputnil vrata. Potem je sklenil roke in šel po svojih opravkih: «... ut ab imminentibus pecatorum nostrorum peri-culis... te liberante salvari...« Poslej sta se slikar in čubejski župnik videvala malone vsak dan in v dolgih pomenkih vnaprej zaljšala notranjščino hrastoveljskega hrama s podobami, porojenimi iz domišljije, ki se je hranila z istrsko borgonjo. Pa tudi delo poslej ni več zastajalo. Gospod župnik in Johan iz Kastva sta bila že drugi dan zdoma. Odpotovala sta v Koper, zakaj vse je kazalo, da se bo treba — kakor je dejal župnik — da se bo treba poslužiti škofijske škrabce. Škof ju je sprejel že takoj naslednji dan, kajti če je šlo za denar, ni zaupal nobenemu izmed svojih podrepnikov in se je najraje pogajal sam. Milostno ju je sprejel, držal pa se je tako čemerno in nezaupljivo, kakor da jima pravi: sporazumela sta se falota. Na koncu koncev pa je le moral pristati na stroške, ki sta jih določila župnik in slikar. In še z dokajšnjo naglico je pristal nanje, ker je župnik dal raz- ločno razumeti v razgovoru, da je po tistih kužnih tednih uboga cerkvica bolj podobna ovčji staji kakor svetišču. «Da ne govorim o oskrumbah...» je sklenil roke župnik in hotel nadaljevati, toda prevzvišeni je že dosegel zvonilce na klečalniku, da je s srebrnim glaskom prekinilo župnikove morebiti celo bogokletne namige in da je hkrati priklicalo rdečeličnega kaplana. Ki je vstopil in se poklonil in dobil naročilo, naj gospodu župniku iz Čubeda škofijska blagajna izplača predujem za slikarije in popravila podružnične cerkve v Hrastovljah. Župnik in slikar sta bila vzhičena nad uspehom, doseženim s takšno lahkoto. Ustavila sta se v gosposkem gostišču ob glavnih mestnih vratih, ki so ga oskrbovali samostanci. Ustavila sta se torej tam in nekam čez mero zalila z borgonjo debe1-loglavo ribo; za župnika vsekakor nekoliko čez mero. Ali, kdo ne bi bil vesel, če se lahko brezskrbno napoti domov iz mesta s polno mošnjo in škofovim blagoslovom. «Nič ne skrbite, gospod plevan,» je ponavljal slikar spotoma. «Vi samo lepo počivajte...« Bil je mlad in je moško koračil ob velikem sivcu, na katerem je sedel župnik in od časa do časa zakinkal. Prišla sta na grič prašna, zlačnjena in utrujena, vendar vesele volje. In zdaj, ko sta se dodobra okrepčala ob župnikovem ognjišču in pri župnikovi mizi, sta besedovanje nadaljevala tam, kjer se je po poti pretrgalo. Poleg utrujenosti pa ju je zdaj zmagovala še sitost in zalitost, tako da besede niso bile najbolj premišljene, zato pa so tem verneje tolmačile njune misli. Vprašanje stroškov je bilo torej urejeno. Zelo dobro urejeno, se lahko reče. Prevzvišeni bo imel cerkvico poslikano do zadnje pedi, «vi pa, gospod plevan, boste imeli svoj križev pot...» Tako je momljal slikar. Župnik je dvignil dva prsta in glavo, slikarja je gledal izpod resastih vek in zlogoval besede. "Naslikal nam boš še tisto okostnjakarsko veselico, ali pa poj deš iz Čubeda brez enega peneza. Tudi za angelsko milino in svetniško pobožnost jih ne bom trošil, denarjev! Grešnikom je treba posvetiti na čisto drugačen način. Božji hram so spremenili v kevder pregrehe, in če jih bo kuga znova pripo-dila semkaj, naj imajo pred očmi, quia pulvis sunt et in pulverem reverterunt.« «Kdo oni?» »Škofje in kapitani in prelat j e in nune... in...» Župnik je dvignil vrč in nagnil v sveti jezi. Slikar se je čudil: "Gospod plevan, ali nune?« «Molči in pij!» je zarentačil župnik in s svojim zadržanjem pokazal, da takemu zelencu ni moč vsega zaupati. »Molči in pij,» je rekel in razodel Kastavcu še svoje zadnje razmišljanje. Vprašal ga je, ali bi bilo mogoče upodobiti prevzvišenega s tistimi njegovimi izbuljenimi očmi... in z mitro, seveda. «Ali bi bilo to mogoče?« «Z brado, pravite, in z mitro? Takšnega torej, da bi mu bi podoben?« Ha, kako se je segrel, gospod župnik. «Tako, tako,« je pohitel, «tako, da bi bil razpoznaven... Ali bi?» «Na vsak način bi si ga moral še enkrat ogledati. Toda semkaj prezvišeni menda ne bo hodil...« Tako je Johan Kastavski spravljal župnika v slabo voljo. Navsezadnje si je škofa lahko vsak vernik ogledal v cerkvi; ob vseh večjih praznikih je maševal v koprski stolnici. Domenila sta se torej, da bi mo- rebiti še enkrat potovala tjakaj; kdaj, to se bo še videlo. Dokaj resneje sta se sporekla ob ustvarjenju človeka. Zaradi Adama Johan Kastavski ni delal težav, za Evo pa je hotel imeti živ predložek... golo ženšče ali nekaj takega! V cerkvi! Župnika je zaneslo, tako da je zaječala težka hrastova klop. Rekel je, da bi bilo najbolj modro, ko bi ga dal izobčiti. «Če boš slikal prevzvišenega na daljavo, tudi z Evo ne boš imel neprilik. Da še nisi videl razgaljene ženske, tega ne boš pravil!» «Nisem gospod župnik. Le kdo naj si upa grešiti pri luči! In tako... Ali ste jo vi že videli?» Župnik je vstal od mize nekam bolj naglo kot je bila njegova navada in pokazal s tem, da je čebrnjanja in pirovanja za nocoj dovolj. Poslovimo se torej, če se je treba posloviti. Johan Kastavski je šel proti vratom tako moško, kakor da sta se pojila z medico, vtem ko so se župniku mrgodili posineli šobci, ker mu jih je bila pijača le nekam preveč napela. Držal se je togo ob vogalu očrnele mize in rahlo nihal kakor zvonik njegove cerkve v zimski vihri. «Lahko noč, torej,» je rekel slikar, župnik pa je odvrnil, da na vekomaj amen. Naj se še pove, da bi bil slikar nemara le dosegel, da bi se ustreglo njegovi nespodobni želji, ko bi bilo moč najti primerno prikazen. Toda dogajalo se je to v časih in krajih, ko bi potegnil prej vola v zvonik kakor nago šavrinko pred cerkvenega slikarja. Kljub temu se je Kastavcu čudež z Adamovim rebrom šele obnesel. «Sicer babše ni narejeno ravno po božjem hotenju,« je dejal župnik, «toda kot prvi primerek bi še nekam šlo, ko bi ne imelo tistega oka sredi trupa.« »Kakšnega oka, pri vraniču!» Slikar se je razpalil, zakaj sodbe nevednežev pri svojem opravku ni bil voljan prenašati. Toda župnik se je poslovil. Zasejal je zrno slabe volje in šel. Le to je še rekel, da se mu tista popkasta reč pri Evi ne vidi potrebna. »Prav nepotrebna, si mislim, če je že bila narejena iz Adamovega rebra...» Na cerkvenem pragu pa se je obrnil in zavpil tja proti oltarju, če ima namen zvečer skočiti v Čubed. »Ali se boš nocoj oglasil?« »Oglasil, oglasil!« Tako je bilo čuti izza oltarčka. In čeprav so bile besede užaljene in nekam jeznorite, jih je bil župnik vesel: navadil se je bil na razboritega nepridiprava in zaupnega zaveznika pri svojih nakanah, navadil na prijetne večere, ki sta jih prebila na vrtu (ko bi le tistih prekletih komarjev ne bilo) pri krači in bokalu, rešetajoč svet s tako različnih pogledov; pa tudi na zadirčno razglašenost pri oblikovanju podob, preden sta se zedinila, da se ji taki, tako oblečeni, obuti in pokriti dovoli vstop v hra-stoveljski hram. Na vse to se je bil navadil in mu je bilo žal, da bo zdaj zdaj te živosti konec. Kajti prišel je dan, ko se je zanesljivo pokazalo, da Johanu Kastavskemu ne bo treba prebiti zime v čubedu. Ko se je po prvih svetniških glavah pričela množiti družba poslej šnj ih prebivalcev tega svetega doma, se je tako zamotal v vrtinec te bratovščine, da ni mogel ne misliti več ne delati kaj drugega. In tako je bila cerkvica okoli svete Marjete tako polna svetniških očakov, posvetnjakov in mrtvakov, tako polna, kakor je dejal farman — “da še sam nimaš več prostora v njej!« Johan Kastavski se je torej pričel pripravljati na pot. Malone pol leta je bil zdoma, vsak čas bodo tu prvi mrazovi, čas bi torej bil, da se vrne domov. «Cel teden se že motam tod okrog brez vsake potrebe,« tako je rekel neke sobote. «čas bi že bil, da se odpravim...” Cerkev je bila poslikana in z delom sta bila zadovoljna; on in plevan sta bila z vsemi tistimi zgodbami, čudeži in podobami in prikaznimi in barvami povsem zadovoljna. Našla sta tudi primeren prostor v božjem hramu, kjer naj bi bili izpisani njuni imeni. «Za vse večne čase,« je rekel župnik, ker ni pomislil na Turke in morske razbojnike in na Franke in na Benečane in na patriarha... «To pravite iz navade,« je rekel slikar in se muzal nespoštljivo. «Za vse večne čase, pravite...* Seveda se mu je bilo zareklo, župniku, vendar Kastavca to ni motilo, da se ne bi bil potrudil tudi z latinskim napisom. Na župnikovo željo in z njegovimi navodili je storil tudi to, potem pa se je odpravil na pot. Župnik je dolgo gledal za odhajajočim. In ko se je slikar obrnil, je dvignil roko ter napravil križ v zraku s tako širokimi zamahi, da bi Johan ja ne prezrl dobrohotnega namena. Slikar se je odkril in zamahnil s pokrivalom, potem je krenil s poti in se zgubil na zasenčeni bližnjici. Ni bilo videti, da bi se bil odkril iz velikega spoštovanja do župnikovega blagoslova, »temveč bolj iz prešernosti», si je rekel župnik. »Iz prešer-nosti, ker bo noč previsel pri Santini... Saj ga nese proti morju, capina, namesto da bi šel na vzhod.« Barke, ki so nosile blago za kastavsko obzidje in njegove pristave, tega blaga niso mogle razkladati v reškem pristanu. Odpluti so morale čez Rečino do pcdtrsatskega gostišča; od ondod so potem s tovorili bremena navkreber v trdnjavo po razvlečeni poti s tovorno živaljo, pa tudi na plečih po stolbastih bližnjicah. Po teh so hodili zanesljivejši hlapci z vrednejšo robo, zaupnimi sporočili, pisanji in listinami, namenjenimi gosposki. Vendar je naneslo, da se je med temi sporočili znašlo tudi pismo za Johana Kastavskega. Bilo je v zapečatenem svežnju, sveženj je bil naslovljen na kastavsko opatijo in tako se je ohranilo in našlo pravo pot. Toda to je trajalo. Glasilo pa se je... Dragi, vredni mojster! Prosim Boga, da bi te to pisanje doseglo, da bi te našlo zdravega in te ne bi tako potrlo kakor je nevredno delo, o katerem ti bom v tem listu poročal, razžalostilo in zadelo mene, tvojega prijateljskega plevana, kakor si me rad nazival Prav v teh hladnih jesenskih dneh bo minilo drugo leto, kar sva proslavila zaključek velikega, z umetelnostjo navdihnjenega opravila, ki ga je bil, lahko rečem, vesel prav vsak, kdor se je v minulih dveh letih pobožno pomudil v hrastovelj-ski cerkvici. Vsak, pravim, razen našega prevzvi-šenega gospoda in škofa Jakoba, ki je v mrtvaški procesiji prepoznal pod škofovsko mitro svoje obličje, prav tako kakor ni mogel spregledati, kam j® zamaknjeno njegovo oko, pa naj je bila ali ne v nunski obleki predstavljena prednica marijanskega kloštra Terezija pl. Herlander. Mislim si, da je prav zategadelj prišel do nevredne odločitve, ki mu je na ta ne kasnejši rod ne bo mogel šteti v za- služnost. Predsinočnjim mi je mlad duhovnik prinesel Pisanje iz škofijske pisarne. Pisanje ukazuje, naj se notranjost cerkve v Hrastovljah prekrije z apnenim beležem od stropa do tal, da «se na ta način zatre izkrivljenost in pohujšljivost duha, ki ga je tujec zanesel v to skromno, dotlej tako pobožno svetišče. Akoprav je treba v slikovitih upodobitvah videti in Priznati mojstrsko veščino in nedvomno umetniško nadarjenost, je bilo to nagnjenje po sami hudobi speljano na krivo pot in s takšno drznostjo, da ji ni najti primere*. *) Kako naj bi ti, sinko, še naprej pisal o tem škofovem karanju. Pesti me in krivi, da sem dopustil, da se je v mojo faro vtihotapila krivoverska zel, ki se tako bohotno razrašča iz frankovskih in liburnijskih dežel in ki je tudi pri nas pohujšala že marsikatero župnijo. Pohujšuje se in zgleduje nad Evino nagoto, ki pa je manjša pregreha — pravi pastir koprske duhovnije — mnogo manjša pregreha, kakor je profanacija cerkva s smrtnim plesom, ki je plod luteranskih odpadnikov, prav tako kakor nerazbravni glagolski napisi, v katerih se še vedno skriva bogomilska verska izkrivljenost. Slutim, kako ti bo hudo, dragi, mladi prijatelj. Zaradi tako velikega truda, ki si ga imel s tem delom in zaradi tolikega veselja, ki sva ga imela oba s tistim biblijskim bogastvom. Toda pomiriti se morava s trpko resnico, zakaj Bog ne dopušča, da bi se majhni prevzeli in skušali dajati nauke predstojnikom, ki jim jih je On dodelil. Blagoslavljam te, sinko, in ti želim pri mojstrskem delu več sreče v drugih deželah! Čubejski ple-van te ne bo zlepa pozabil. Čubed, v letu Gospodovem 1492, na dan svetega Erazma. *) Kako pravilno je že tedaj cerkveni knez presodil in upravičeno obsodil nespoštljivi odnos kastavskega mojstra do cerkvene in posvetne gosposke, je potrdila tudi kasnejša zgodovina. Nekako poldrugo stoletje zatem so njegovi rojaki umorili mestnega kapitana na način, kakor se ugonobi odvečno mače. Potegnili so ga iz njegovega dvorca in ga utopili v kalni mlakuži. (Uvodna molitev v to prigodo je povzeta po pomnjenju in izgovarjavi triinosemdesetletne Golčanke Marike Vatovec, ki je preminila nekaj let po zadnji vojni.) SERGIO SALVI ODREZANI JEZIKI prevaja MARIJA KACIN Mit znanstvene natančnosti. Medtem bomo bralcu priklicali v spomin, da je newto-nianska fizika »natančna« na ravni makrofizičnih, ne pa tudi na ravni mikrofizičnih pojavov. (6) Sicer pa si bolj previdno filozofsko mišljenje postavlja vprašanja. V tej naši reviji je naš znanstveni sotrudnik Edoardo Bonci-nelli zapisal: »Obstaja (...) vprašanje ugotovitve enega predmeta med drugimi, ene biti med drugimi (v našem primeru: enega jezika med drugimi). Če ostane veljavno dejstvo, da je moderno mišljenje stalno premikalo poudarek z biti na odnose, s stvari na dejstva, je vprašanje iskanja osnovnih dejstev bolj kot kdaj prej osrednje vprašanje. Ako ne moremo pokazati, kje se končuje roka, nos, noht, kaka ustanova, duhovni kompleks (v našem primeru jezik) t kako bomo bolj na splošno razčlenili kak proces?« (7) Potem bi lahko torej tudi rekli, da je ladinski jezik »dejstvo« (socialno, kulturno, politično in konec koncev etnično), ne pa »stvar«, to se pravi zgolj jezikovni predmet. Sicer pa bi moralo biti znano, da vsako znanstveno izražanje, ki se hoče razviti, potrebuje neko aksiomatiko, to se pravi neko skupino temeljnih pravil, ki so formalno aprioristična. S tega stališča je jasno, da so celo »eksaktne vede« mnogo bolj eksaktne, kot se običajno in mitološko domneva. Citirajmo še, to pot iz antropološkega priročnika, ki je zelo razširjen in kateremu mnogi verjamejo: »Raziskava o vedenju živali je z gotovostjo dokazala, da tudi na tem področju ni med človekom in živalmi točno potegnjene meje, da je marveč samo nejasen prehodni pas.« (8) Ako hočemo torej biti natančni do dna in če zares hočemo razcepiti vsako dlako na štiri vlakna, potem ne samo da ne moremo govoriti o temeljnih jezikovnih razlikah (in to ne le, kar zadeva italijansko-Iadinsko dvodclnost, temveč tudi indoevropsko-semitsko ali celo aglutinacij sko-f leksij sko dvodelnost), ampak ne moremo delati razlike niti med človekom in kokošjo. Tako smo se za hip vrnili k mokenski bajki. Dogaja pa se, da na drugi ravni, ki je gotovo manj prefinjena, sicer pa znatno zanimivejša (predvsem na ravni člena 6) — naš kazenski zakonik dela razliko med tatvino kokoši in ugrabitvijo otroka. To razlikovanje je v luči prej navedenega seveda tvegano, je pa zelo važno v okviru socialno-gospodarskih in pravno-kulturnih odnosov, ki urejajo življenje ljudstev in skupnosti- Ako je razlikovanje med človekom in kokošjo v tem okviru ne samo zakonito, temveč naravnost dolžnost, se nam zdi teoretično utemeljeno tudi razlikovanje med Italijanom in Ladincem. In ko odkrivamo morebitna nesoglasja z namenom, da bi jo napravili dosledno, modrujemo samo na tej ravni in o tej ravni. Tisti, ki poudarjajo italijanstvo ladinščine, in tisti, ki se »znanstveno« o tej zadevi izražajo, kljub možnim, a na ravni človeka in človeške družbe neuporabnim odtenkom, nam morajo potem vedno pojasnjevati, zakaj se ne pohujšajo ob tistem političnem kriteriju, ki je v rabi v naši in njihovi državi in ki ga bomo imenovali kriterij dvojne teže in dvojne mere. Ladinci v bocenski pokrajini, ki služijo italofonski državi v protinemški vlogi, so priznani in zaščiteni (čeprav slabo) kot Ladinci, medtem ko Ladince v tridentinski in bellunski pokrajini in vse Furlane, ki temu namenu ne služijo, imajo v vsakem pogledu za »Italijane«. Bodimo prepričani, da ne zaradi večje ali manjše količine venetskih ali lombardskih prvin v njihovih govorih. Manjšine prvega in drugega razreda. Vprašanje štetja. Število italijanskih državljanov, katerih materin jezik je različen od italijanskega, se trenutno giblje med dvema milijonoma in dvema milijonoma in pol. Do tega števila so prišle previdne cenitve, katere je izvršilo AIDLCM; so lahko dosegljive, ako z zelo majhno bistrostjo preračunamo podatke štetja iz leta 1921. Med temi je »zaščitenih« manj kot 400.000. Več kot štirje odstotki italijanskega prebivalstva govorijo torej narečje ali jezik, o katerem nam jezikoslovci pravijo, da ni italijanski. To število je morda nepomembno, ako ga gledamo v običajnem državnem okviru. Vendar pa to število dobi drugačno težo, ako se človeku posreči razumeti, da so te manjšine v mejah posameznih ozemelj, na katerih prebivajo (včasih gre, za zaselke ali za občine, v drugih primerih pa za cele pokrajine in tudi za dežele), dejansko večine. Dovolj je, če premislimo, da je skupno število italofonov odstotno več kot skromno: neznatno, ako vzamemo kot činitelj za primerjanje zemljo. Zares brezpomembna malenkost! Mi pa smo del te malenkosti in ne bilo bi nam ljubo, če bi nas zanemarjali. Sicer pa bi po našem mnenju morala biti narodna manjšina zaščitena s »posebnimi normami«, tudi če bi jo sestavljala ena sama družinska enota. To je, kot se reče, načelno vprašanje. (9) Ko smo tako spravili s Poti zadnji predsodek, ki spada bolj v vrsto neokretnih rnitov kot med drobne predsodke, bomo začeli opisovati in naštevati posamezne manjšine- Kateri so torej in koliko je teh naših sodržavljanov, ki jim vsak dan kršijo kulturne pravice? Najprej moramo povedati, da je naše raziskovanje lahko le hitro in kratko; vodi pa se lahko P° raznih kriterijih. Izbrali bomo naj udobnejšega. Našteli bomo namreč te manjšine po materinem jeziku in razdelili jih bomo v »narode«, kot so rekli včasih. Seznam borno začeli z govorom o manjšinah prvega razreda, o tistih namreč, ki vsaj na enem delu ozemlja, na katerem Prebivajo, uživajo zaščito svojega posebnega jezikovnega stanja. V Italiji so zares, kot je poudarila tudi okrožnica AIDLCM, ki je naše izhodišče, manjšine prvega in manj-sme drugega razreda. Prve so zaščitene (v resnici zelo nepopolno), drugih pa vsaj uradno ni. So primeri, da so »zaščitene« manjšine številčno močne, ozemeljsko strnjene in, kar velja še več, bojevite in po tradiciji vajene borbe. Niso pa »močne« samo iz sebe in zase. Slučajno so jezikovni podaljški države, ki meji na italijansko državo prav s predeli, na katerih prebivajo, Iz tega razloga uživajo privilegirane manjšine tudi neko pokroviteljstvo meddržavnega in včasih tudi mednarodnega reda. To so primeri Doline d’Aosta, južne Tirolske in slovenskih predelov v goriški in tržaški pokrajini. Prav za ta ozemlja imamo na razpolago precej natančne in vsekakor novejše podatke. Zakaj pa se država ne pobriga, da bi dobila številčne podatke o vseh svojih manjšinah, tudi o manjšinah drugega razreda? Po našem mnenju bi prihodnje splošno štetje prebivalstva, ki živi na ozemlju italijanske republike, predvideno za leto 1971, moglo in moralo dati priložnost za čim natančnejšo ugotovitev teh manjšin, katere bomo še nadalje imenovali etnične in jezikovne. Izraz narodne manjšine, ki je morda najprimernejši, nima namreč v naši državi pravne veljave, drugače kot na primer v sosedni Jugoslaviji, ki je pravno in tudi dejansko večna-rodna država. Vsekakor bi radi natančno določili, da »narodnost« in ne »državljanstvo« pomeni zavestno pripadnost k nekemu »narodu« (ki ga ne razumemo v državnem, temveč v etničnem in jezikovnem smislu), ki se lahko ujema ali pa tudi ne z nekim »narodom-državo«, utemeljeno politično in ozemeljsko. Pomeni, skratka, udeležbo pri tem, kar učenjaki imenujejo »narodnost iz volje« (10); kak njen del je lahko že organiziran v eni ali v več državah ali pa je razpršen v eni ali več državah, ustanovljenih v znamenju jezikovnih in kulturnih vrednot druge etnije, ali pa je popolnoma ali delno združen z različnimi etnijami v eno ali več mnogo-narodnih držav. Vzemimo kot primer nemško etnijo, ki je narodno organizirana v vsaj treh nemških državah (Zvezna republika, Demokratična republika, Avstrija); paritetno je združena v večetnični državi (Švica); kot manjšina je razpršena v številnih drugih etnično »različnih« državah, ki so ali dvojezične (Belgija), togo enojezične (Fran- cija) ali enojezične s kako izjemo (Italija) itd. Vrnimo se k vprašanju štetja. Zdi se nam, da smo dolžni obvestiti bralca, da gre za tehnično in psihološko zapleteno vpra-kanje, tudi ako bi se ga hoteli lotiti z ustavno korektnega stališča z namenom, da bi izpeljali to, kar zahteva 6. člen. Zamislimo se v položaj katerega koli bolj ali manj drugo-rodnega ali drugo jezičnega državljana, ki mora uradniku za štetje izjaviti glede materinega jezika nekaj, kar se da količinsko določiti. Poleg razumljivih pomislekov, ki izvirajo iz bojazni, da bo dal dokaze, ki lahko postanejo predmet političnega in gospodarskega zapostavljanja, pride tudi želja, slepariti v odgovoru z namenom, da prepriča druge in sebe, da pripada večinski etniji, katero ima za višjo. Predvsem pa je resnično jezikoslovno nepoznanje materinega jezika. Videli smo zmedo, ki vlada v tem pogledu med tako imenovanimi »izobraženimi« ljudmi. Na ustih tistih, katere radi imamo za »neuke«, bo zmeda verjetno večja. Toda če pustimo ob strani psihološke težave, kako se bomo tehnično lotili takšnega štetja? V tem pogledu se pri statističnih poizvedbah rabijo običajno trije kriteriji: 1- materin jezik; 2- občevalni jezik z različico jezika, ki se govori v družini; 3. znan jezik ali znani jeziki. Tretji kriterij se nam ne zdi učinkovit. Če bi ga uporabili, bi najbrž videli, da je v naši državi najštevilnejša etnična in jezikov-lla manjšina angleška. V Italiji pa angleške etnične manjšine ni. Drugi kriterij je nejasen in se da preveč zlorabiti. Občevalni jezik v Italiji je italijanščina; njena raba je zaukazana v vseh javnih odnosih; vanjo je vprežena televizija, kino (mass media). Ne omejuje se torej na javno, birokratsko raven, temveč prodira v družinski krog ter se postavlja ob stran materinega govora. Pravi kriterij se z ki mu je skozi stoletja določala usodo. Vključitev v svet tehnike, ki si je tudi v kraško »provinco« utrla pot s telegrafom in z vlakom, mu pomeni tragično odtujitev: Monotoni koraki, v pisarniški vzduh zaprti — dva tira v svet, skozi okna •— puščava Krasa, brinje in bori, akacije, divje rože — štirje vlaki na dan •— ■— (Na provincialni postaji) III. S socialnim motivom je v Kosovelovi kraški poeziji ozko povezano tudi nacionalno vprašanje. V vrsti pesmi je opaziti vpliv češkega proletarskega pesnika Vladimira Vaška — Petra Bezruča, čigar delo je Kosovel spoznal v prevodu Frana Albrechta. Sorodnost socialne in nacionalne usode Šlezijcev, ki ji je glasnik Bczruč, z usodo kraških ljudi, je Kosovela močno presunila. Razen šestih pesmi Bezručevega tipa v Zbranem delu je v njegovi neobjavljeni zapuščini po besedah A. Ocvirka precej »neizdelanih« pesmi, katerih tematika je nacionalno zatiranje Kraševcev pod italijansko okupacijo. Vendar ta poezija noče biti samo priča narodovega trpljenja, raznarodovalnega in ekonomskega pritiska, ampak tudi potrditev pesnikove vere, kljub grenki sedanjosti, v prihodnjo svobodo. Kosovel je živo občutil izgubo Primorske ob koncu prve svetovne vojne, ko je bil ves Kras do Postojne priključen Italiji. V Ljubljani se je čutil skupaj s tistimi izseljenci, ki so bili prisiljeni zapustiti Primorsko, begunca. Ta beseda je, kot pravi Srečkov brat Stano, postala »tam nekakšna psovka za človeka brez strehe in kruha«. (»Srečko Kosovel v Trstu«, Trst, 1970, str. 12). Vendar Kosovel ni pasivno sprejemal takih razmer; že v gimnazijskih letih je sodeloval v organizaciji srednješolcev iz zasedenega ozemlja, med počitnicami pa se je skušal bojevati proti kulturnemu mrtvilu, ki je nastopilo na Krasu zaradi prepovedi slovenskih šol in krožkov, tako da je tomajsko mladino učil dekla- macij, režiral igre, igral in pomagal pri pevskem zboru. (Lino Legiša, »Moja pesem«, Obzorja 1964, str. 242, 243). V svojem umetniškem ustvarjanju pa nam je zapustil pričevanje o svoji prizadetosti in odporu proti tujcu v petih pesmih iz cikla »Kras«, ki jim lahko pridružimo po tematiki sorodno pesem »Pot ob Soči«. V tej pesmi se Kosovel spomni Bezruča in njegovega Andraša, junaka in upornika iz šlezijske ljudske pesmi. Politične razmere Slovencev v Italiji, ki jih zgovorno začrta z verzi: Pa je pala črna senca, črna senca od Tolmina, pa je druga kakor morje temno se prek Krasa zlila, mu vsiljujejo kot Bezruču protest, ki pa ne izzveni tako neposredno kot v Andrašu češkega pesnika: Vzeli so nam naše šole, vzeli so nam naše gore, iztrebili nam planine... Pod vtisom fašističnega preganjanja na Krasu prevza- Kosovel isto vlogo priče, ki jo je Bezruč imel med svojimi šlezijci. še več, v pesmi »Kdo je hodil« sprejme Koso-vel — kot pesnik — nase vse trpljenje, ki teži skupnost, glasnik katere hoče biti. Bezruču, ki mu simbolizira trpljenj6 celega naroda, se pridruži tudi sam: »Peter Bezruč, čakaj! čakaj! Tudi jaz imam ovratnik kakor ti in tudi meni kri curlja z razbitih usten!« V drugem delu pesmi pa z mojstrskim premikom spoji °oe simbolični figuri, Bezruča in sebe, v upornika Petra, ki se kljub trpljenju svojim preganjalcem ne ukloni, kajti: Kaj je smrt in kaj trpljenje zanj, ki umira za pravico! Kako iskreno in doživeto je Kosovel občutil to misel, nam priča pismo staršem (»Srečko Kosovel v Trstu«, Trst 1970, str. 68), kjer ponavlja isto trditev: »A ta sila, da se človek vkljub vsem nasiljem bori za zmago pravice, ta sila da človeku pokončno hojo in odkrit pogled. Kajti lahko bo onim, ki bodo rekli: vse življenje smo se borili za pravico.« Iz takšne zavesti raste Kosovelu tudi vera v zmago. Upornik Peter se mu razvije v ljudskega junaka Petra Klepca, katerega moč jc neizmerna: pa je malo stresel s hrbtom in so gore zabobnele, pa je usločil svojo roko, so okovi se zlomili... Isto trpko verovanje v novo rast narodnega življenja na Krasu je zaslediti v pesmi »Oreh«, kjer je povezava z zgodovinskim ozadjem posebno očitna. Nekaj avtobiografskega jc v izpovedi: ......Dvajsetleten bil je takrat, pa se že mu je vsesala v dušo grenka žalost. Vendar mu tu ne gre za izpoved lastnega čustvenega sveta, ampak skuša v epskih potezah podati sliko cele generacije k raških ljudi. Šestdesetletni Torkar in oreh, ki ga je stari v mladosti zasadil, sta protagonista pesmi; oba sta simbol zakoreninjenosti in odpornosti kraškega človeka, težkim razmeram navkljub. Nenadoma pa pretrga tok življenja kraškega kmeta vojna, ki jo Kosovel zajame v dva jedrnata, brezosebna verza: Zagorelo je v poljanah, zagorelo je po mestih. Torkarjevemu vdanemu čakanju »tolažnice Smrti« postavi pesnik nenadoma nasproti poosebljeno »Svobodo«, ki »vihra na konju, vsa goreča, vsa bleščeča...« Z natančno na- slonitvijo na zgodovinsko dogajanje prikaže Kosovel naslednje dejanje Torkarjeve in splošne tragedije. Oreh, simbol upanja na svobodo, izruje nenadni vihar: komaj pridobljeno svobodo zatre na Primorskem po koncu vojne italijanska okupacija. Kljub težki sedanjosti Torkar ohrani svoje uporništvo. Še na smrtni postelji naroča sinu: »Vsadi oreh, o mogoče še dočakaš, kar nekoč sem čakal jaz.« Kosovel tudi jasno podčrta motiv upanja, ki naj ga umetnikova beseda krepi. Svojo pesem namreč zaključi 2 vzklikom, polnim vzpodbude, ki je iztrgan iz konteksta zgodbe, saj ga pove pesnik sam in tako izpove hrepenenje celega naroda: Rasti, rasti grenki oreh! Nad Tomajem se vzdiguje grič, kjer stoji cerkev m nekdanji samostan šolskih sester. Na grič pelje stopnišče, ki ga je izklesal kamnosek Peter Kamenar. Kosovelu je bilo to ime pri srcu, urednik zbranega dela pravi, da ga je večkrat srečal v pesnikovih rokopisih. (ZD, 1964, str. 470). Z njim je Kosovel naslovil eno izmed pesmi cikla »Kras«, kjer brez natančnejše določitve predstavlja usodo Preganjanega človeka, ki mora zapustiti svoj dom. Pesnik spremi Petra Kamenarja pred odhodom na pokopališče, kjer leži njegovo dekle. Kosovel s preprostim opisom dramatično zaplete pripoved. Priča smo samo epilogu drame, Potek katere nam je zavit v temo. Slutimo jo le v napetosti, ki se skriva za pripovedno ubranimi verzi. Razlago nam daje daljša, nedokončana Kosovelova pesem »V krčmi«, napisana po bezručevsko, ki pripoveduje o nezvestem Petrovem dekletu. Ker se je spečalo z Italijani, jo je uža-icni in domoljubni Peter ubil. Z motivom drevesa, ki ga stresa vihar, a ga ne more zlomiti, je povezana tudi pesem »Oče«, v kateri pesnik slika svojega očeta, odločnega narodnjaka, ki so ga fašisti zaradi nacionalne zavednosti preganjali in prezgodaj upokojili. Očetovi zaskrbljenosti, ali bo sin podedoval njegovo upornost, odgovarja Kosovel v zadnji kitici, tako da opeva grenkobo in slast puntarstva: Biti drevo je lepo, lepo, biti drevo je grenko, grenko, kadar stojiš sredi burje sam in je mrzel, mrzel hram. V alegorični obliki, ki zastira zelo oprijemljive zgodovinske dogodke, je napisana pesem »Balada«, morda najbolj dognana, a tudi najbolj pesimistična iz cikla »Kras«. Kosovelj v njej zajame vse motive narodnega trpljenja iz preteklosti in sedanjosti: od stoletnega suženjstva seže do italijanske okupacije Krasa in poraza koroškega plebiscita: Pa nam udarilo v desno je krilo, pa omahnilo je in se zlomilo, pa se še levo je uklonilo, tisočkrat tisoč, še več nas je bilo. Če mu je v Poti ob Soči zvezda simbol oddaljene svobode, se mu v Baladi »zvezde sipljejo v črno brezcvetje«, kar daje tej pesmi posebno pesimističen prizvok. Orfej-sltega motiva »pevca slovenske dežele«, ki pride med rojake »v daljno tujino«, Kosovel ne izpelje do konca. S pesmijo pevec ne nakaže srečnejših dni, temveč le polni srca rojakov »z grenkim pelinom« spomina na domovino. »Balada« nam jasno razkrije Kosovelovo čustveno prizadetost pri izpovedi narodovega zasužnjcnja in njegovega trpljenja pod tujci: Pel je, kako so gozdički zeleni, glej, pa se solza v očeh mu zasveti, pel je o smrti, ljubezni in ženi, o domovini ni mogel začeti. Ta grenki sklep Balade ne pomeni končnega rezultata, ki Kosovelu ne bi nakazoval poti naprej. Medtem ko je Bczručeva poezija prežeta s strahom, da raznarodovalnega pritiska njegovi Šlezijci, ki so trpeli pod nemškim, madžarskih in celo poljskim jarmom, ne bodo mogli prenesti, Kosovel nikdar ne pomisli na končni poraz. V nasprotju z Bezručevimi junaki, ki se pogosto zatekajo v samomor, se Kosovelov človek razvije iz trpina in preganjalca v upornika. Trenutek pesimizma Kosovela lahko osebno prevzame, ne more pa se polastiti vsega naroda. Dokaz, da Kosovel narodnostnega motiva še ni izčrpal in da ga je nameraval še razviti, najdemo v citiranem stavku o Petru Kame-narju, o njegovem trpljenju in moči. IRENA ŽERJAL TOPLI GOZDOVI Zmerna smer pesniške avantgarde ni ostala samozaverovana in larpulartistična. Tej zmerni veji avantgardistov pripada Žerjalova, se pravi smeri, ki je živo angažirana, nenehno duhovno odzivna in ki krčevito išče tako oblikovno kot vsebinsko adekvatnega izraza občutjem naših dni; in tu, v samotnih tokavah tega literarnega toka vidim Ireno Žerjalovo, prej človeka kot žensko in prej um kot srce in nagon. Umetniške antene, ki ne prisluškujejo toliko vzgibom v sebi kot svetu okrog sebe. Transformator, ki prevaja svoje osebno trpljenje v širšo in globljo strpinčenost človeka našega desetletja. ZORA TAVČAR REBULOVA BORO BAN MOČ V BELEM Zapiski iz spodbudne polpreteklosti zdravniške pripravljenosti na lastno neumrljivost UVOD Gradbeniške domislice veka kozmonavtov, prislonjene na kasarniško arhitekturo iz časa zaslužnega rodoljuba Franca Jožefa Drugega, vijugasti hodniki z nevenljivim duhom po razkužilih, dekleta s funkcijo usmiljenk v prepotenih sestrskih kombinezonih, statistično določeno in zmeraj premajhno število bolniških postelj, brizge in katetri, čajne kuhinje s posušenimi, za skrite malice strežnic utajenimi kruhki, namazanimi z marmelado za bolnike, strokovno škripajoče-brneče-svetleče-molčeče naprave... to in nad vsem še mnogokaj drugega, vse to skupaj je bolnišnica. Kraj, kjer na znanstven način izpirajo, ože-majo, napajajo, omamljajo, narezujejo, nabadajo in nategujejo ljudi, da jih potlej imenujejo bolnike. Vsekakor so bolniki tista vrsta ljudi, katerih osnovna vrlina je, da jim nad zapestjem utriplje žila, da proizvajajo pod pazduho toploto, da imajo aktivne znojnice, da znajo trzati ali mirovati s kožo trebuha pri praskanju z iglo, da vstanejo in sedejo ali se uležejo na povelje, da znajo izgovarjati »triintrideset« in da znajo potrpeti ob pravi priložnosti zaradi utemeljivega razloga: nad njimi bedi vendar veliki Eskulap, bog zdravja, ki bi naj bil danes prav tak, moder in ljudomil do stopnje nezemske popolnosti, kot je bil pred stoletji ob svojem rojstvu. Le nekoliko pomladil sc je. Ima učenjaške naočnike ali nezastrto oko in golo brado pobožnega dominikanca, ali pa ščetine markantnega, kla- siki naklonjenega misleca. Govori pastoralno pomirjujoče besede, če ne govori z rokami, s pogledom, s pomembnim nagibom glave. Edino, kar ga eventualno približuje svetovljanstvu, je trebuh, ki je lahko prav zajeten, a je navadno v mejah, ki niso nasprotne tihim mislim mlajših bolnic: ah, kako možat je gospod doktor! Ah... Mrtvašnica sodi med potrebne, čeprav ne preveč cenjene pritikline sleherne bolnišnice. Njena neuglednost se skriva nekje na robu bolnišničnega kompleksa ali v njenem podzemlju in jo je praviloma težko najti brez izčrpnega napotila. Skoro nemogoče jo je najti na podlagi informacij pri bolnišničnem vratarju, ki vas odpravi s skopim zakladom besed, kot utrujen vodič turističnega društva. Mrtvašnico je najlaže najti, če slučajno naletite na preprost sprevod: nosača z bolniškimi nosili, na nosilih podolgovat omot v belkasti rjuhi; omot je truplo. Sprevod bi vas zanesljivo popeljal po najbolj premi poti od nekega bolniškega oddelka do mrtvašnice. čeprav necenjena in odročna, je mrtvašnica na neki način v bolnišnici nujna. V tej nujosti ni nikakršne idejne simbolike, nikakršne dialektične vidovitosti. Je to verjetno najbolj prozaična, banalna nujnost tega sveta: ljudskemu bitju je pač usojeno umreti in to se mu more primeriti tudi v bolnišnici. In da mrlič ne bi dajal slabega zgleda drugim bolnikom, ga hitro dcložirajo na neke vrste prehodno postajo med bolnišnico in pokopališčem. V mrtvašnico. Na tej vmesni postojanki preide bivši bolnik iz mehkih, čutečih rok zdravstvenega osebja v trdo, nepopleska-no pristojnost pogrebcev. Mrtvašnica vsebuje še neko pomembnost. V mrtvašnici je poseben prostor s kamnitim podom in s kamnito, žlebasto mizo, ki jo izplakuje voda. Na to mizo polagajo ntrliče in jih raztelesijo. Jih obducirajo. »Raztelesba« nikakor ne pomeni, da pride truplo ob svoje telo. Nasprotno. Organe trupla tako temeljito razrežejo in na novo preluknjajo, telesna tkiva scefrajo s tolikšno natančnostjo, da dobi telo povsem drug smoter. Razteleševalčevi noži, pin- čete, škarje, dleta, žage vnesejo v truplo nov red, ki sicer na videz ni daleč od redoljubnosti mesarja, a gospodje razteleševalci znajo dokazati, kako se je pravzaprav šele pod njihovimi posegi truplo povsem utelesilo, oddalo iz sebe nepreklicno vse tisto mistično, kar bi še utegnilo kakorkoli spominjati na vozlaste klice življenja. Gotovo tudi gospodje razteleševalci edini do kraja razumejo poslanstvo obdukcije, zato pa žive tudi vselej manj ali bolj v nasprotju s profano okolico, ki noče nikoli brez pridržka priznati obdukciji veličino uteleševanja, temveč se trdovratno oklepa preproste predstave, da je obdukcija vendarle čisto navadna raztelesba. Gospodje obducenti, po poklicni usmerjenosti patoanatomi, so zato obsojeni na vlogo eremitov zdravstva. Na njihovi mrkosti se pozna, da doživljajo celo svoje življenje ob smrti drugih; da domujejo v prosekturi, to se pravi v mrtvašnici z obdukcijskimi prostori. V prosekturi se torej z obdukcijo zaključi pot zdravstva. Marsikdaj pa se prav tu, ob obdukciji začne krčevit zaplet. Izvežbano prosektorjevo oko namreč vidi zgodovino in sedanjost zdravja in bolezni mrliča. Vidi tudi zdravnikove posege in vidi udarce smrtne kose. Tam za mračnimi zidovi prosekture se zato snidejo neizprosnost obdukcijskega izvida in subjektivnost zdravnika, ki je krmaril bolnikovo življenje tja do vrat prosekture. Tam, ob raztelešenem truplu potlej včasih bog zdravja nervozno sname učenjaške naočnike, pobožni dominikanec si izposodi neprebrane molitvice iz ulice, klasicistični mislec se prelevi v siromašnega sebičneža. Veliki Eskulap ostane navadno zunaj pred vrati prosekture. Seveda — tudi prosektor je človek. 1. poglavje »Kot sem dejal — vnetje trebušne mrene.« Hripavi glas profesorja dr. Kača je zamolklo padal v prostor in brez odmeva sproti hlapel v nekoliko zatohel, negiben zrak. Kacova usločena postava je slonela ob truplu mlade ženske na obdukcijski mizi. Profesor dr. Leban j c nemo zrl, kako Kac brodi po odprtem trebuhu mrliča. Pred nekaj dnevi je bil mlado žensko operiral na rodilih, ženska pa je proti pričakovanju umrla. In zdaj jo obdeluje stari Kac. Kajpada — zdajle se je zagnal nad šive kirurške rane na trebuh in z vztrajnostjo izvežbanega stezosledca bo Kac iskal mrvice gnoja ob kirurgovih šivih. »Nak — kiruška rana je videti čista,« je hripavo izjavil Kac. »Od tod vnetje mrene ni moglo nastati.« V Kacovih zadnjih besedah je skoro izzvenelo nekaj priznanja. A Leban, ki je še vedno molčal, je v zvoku besed ujel nedoločljivo ost. Morda obžalovanje. Da, da, Kac naj-brže obžaluje, da je kirurški rez čist. Zanj bi bilo enostavneje, če bi ob šivih bilo za naprstnik gnoja. Takole pa postaja vnetje mrene dvomljivo. Če sploh res gre za vnetje... Dr. Leban se je nekoliko odmaknil od mize, ko mu je dr. Kac pod nos nategnil ozko črevo mrliča. Z rezilom noža je Kac postrgal po površini črevesne vijuge in dodal: »Saj vendar vidite — črevesna mrena je motna. Perito-nitis torej.« Kac je hotel biti na kraju samem prepričljiv. Lebanov molk ga je namreč nekoliko pogrel. Ha— tako kot po navadi! Spet klinik, ki ne bo verjel, kar patolog pripoveduje! »Gnoja ni videti,« je končno spregovoril dr. Leban. Naj si je pri tem prizadeval še tako, da bi glas bil miren, nepristranski, je stavek izzvenel kot jasna nezaupnica. Profesor Kac se je nekoliko zravnal. S pogledom je ošvrknil svojega kolega in nagrbančil čelo. »Saj peritonitisi niso samo gnojni!« je zarentačil. V vzdušju se je hipoma nekaj premaknilo. Pomočnik, ki je stregel profesorju Kaču pri obdukciji, je poškilil proti Kacovemu zaledju. Tam so stali Kacovi asistcntje; za Lebanom so svečano molčali njegovi sodelavci.Eni in drugi mladi, suhljati, apostolsko resni za hrbti svojih šefov, zmeraj pripravljeni, da s tihim notranjim veseljem registrirajo polena, ki bodo frčala iz rok enega pod noge drugega šefa. In zdajle se je gotovo obetala spet takšna priložnost. Vzdušje, dotlej podobno dolgočasni brezvetrni sopari, se je na mah spremenilo v oblak z visoko napetostjo. Nekam bo zdajle urezalo. Pa ni. Profesor Kac se je sklonil globlje k svojemu delu, s strežnikom sta brkljala med mrličevim črevesjem. S konico dolgega noža je Kac paral nekje pri dnu trebuha, strežnik je vlekel črevo in ga odlagal na mizo ob truplu. Iz tkiva je škropila kri. Na mizo, na stegna mrliča. Profesor Kac je potopil gobo v korito z vodo in odplaknil kri. Potem je spet rezal, kri je spet rosila, nato lila po mrličevem trebušju in Kac jo je sproti odplakoval. Podil jo je z vidnega površja s curki vode, vmes rezal, odlagal posamezne organe na mizico, paral tkiva, in spet pral. Mrličev trup je bil zmeraj bolj podoben na s teža j zijajočemu koritu, a vse, kar bi omadeževalo njegovo površino, je Kac sproti odganjal nekam v podzemlje. Pod rokami obducenta doktorja Kača je mlada umrla ženska potovala skozi prostor očiščevanja. Kot skozi vice. Za njimi pride rajska temina krste. »Tule si poglejte,« je tedaj oznanil Kac in kazal v medenično votlino umrle. »Prerezali ste levi sečevod.« Profesor Leban je nejeverno pogledal Kača. »Čisto nemogoče.« Sklonil se je k truplu in za njim so pritisnili k mizi še drugi. Res, levi sečevod je bil na pregibu v malo medenico gladko prečno prerezan in Kac je skozi rezno odprtino potisnil navzgor po sečevodu tanko sondo.S tem dovršenim smislom za anatomsko demonstracijo je kajpak razorožil svoje nasprotnike slehernega dvoma glede prerezanega sečevoda. Prereza ni mogel zanikati niti Leban. »Vrez ni nastal med operacijo. Izključeno! Tako visoko v trebuhu nisem imel kaj početi. Kje neki! Moje operacijsko polje je v mali medenici.« Obdukcija je bila kmalu nato končana in brez slehernih ceremonij so se prisotni razšli. Vsem se je nekam mudilo. Doktor Kac se je godrnjaje opral in nato odšepal v svoj kabinet. Napisal je obdukcijsko diagnozo, neznansko opisno dolgo. Izzvenela je ko brezkončen slovar latinskih besedi. Na začetku dolgoveznega strokovnega latinoreka Pa je jasno, v razumljivi slovenščini pisalo: sveža vreznina v levem sečevodu (nezgoda med operacijo). Mlada bolnica je po tem postopku tudi uradno bila mrtva. Njeno uradno smrt, tako kot si jo je predstavljal profesor Kac, so potlej sprejeli in za večne čase zaprli vase arhivi in statistični kartončki v neštetih uradih, ki zaradi evidence poslujejo tudi s smrtjo. Od deželne uprave do Pogrebne eksekutive. Medtem je profesor Leban sedel pri profesorju Lojev-skem v kabinetu, ki je po opremni kompoziciji spominjal nekoliko na lovsko sobo, še bolj na sprejemnico pri premožnem upokojencu, najbolj pa na vložišče občinskega urada. V kotu vogalnega prostora z dvema visokima oknoma je stal pult s karabinko, z nekaj pištolami, poleg dvoje dvoreznih bodal z ročajema iz noge nekega manjšega Parklarja. Nasproti temu morilsko resnemu kotu so paradirali trije akvariji in terarij zmerne razsežnosti, toliko, da sta dva velikanska afriška kuščarja zoprne sivozelene barve mogla dostojno izvajati svoje lenive gibe. Osredje Prostora je bila ogromna pisalna miza, stoječa med dvema Pisarniškima omarama, vse troje prepolno pisarniških aktov, fotografij, prahu, nekaj kristalnega kiča, cigaret, vžigalic in kdo ve česa vsega še, zakopanega na dnu papirnih kupov. Tako bogata raznoterost v opremi ni bila Plod neke preračunanosti profesorja Lojevskega, temveč navadna rezultanta njegove stroke in njegove fantazije, katero je navdihoval en sam njegov osebni konjiček. Lo-jevski je sodni medicinec, ki nadvse ljubi vodozemce in mrzlokrvne živali. »'Kacovo izvedenstvo v polni meri zavračam,« je razlagal Leban v zvezi s tem, kar je pravkar bil doživel pri Kaču v prosekturi, »Operacija je bila potekla brez slehernih motenj. Normalno. Nobenih komplikacij. Instrumen-tarka, asistentje, vse je bilo v redu in na mestu. Predvsem pa — Kac mi vendar ne bo pripovedoval, da sem med operacijo plezal iz medenice po trebuhu navzgor! Pri moj...!« Iz stoodstotne, načrtne negibnosti profesorja doktorja Jonatana Lojevskcga je bilo videti, da je kletvic svojih kolegov vajen. Lebanovo kratko storijo je poslušal s tisto brezbrižno zavzetostjo, pri kateri se že ne ve več, koliko je v nji še miselnega dojemanja. »Torej nič neobičajnega — hočem reči, nič kaj takega, kar ne bi bilo samo po sebi umevno in zato ne bi sodilo k ritualu operacije, nič takega se ni primerilo pri tejle operaciji, pravite,« je nazadnje le dejal Lojevski. S tem da je ponovil Lebanovo preprosto razlago na nekoliko bolj besedno bogat način je na Lebana napravil vtis, da je v glavnem vzel na znanje neoporečnost operacije in Leban je bil s tem znamenjem objektivno zadovoljen. Zadovoljno se je nasmehnil, nato pa je izvlekel izpod grmade papirja na pisalni mizi nepopisan list beležnice in začel risati. »Stvar je vendar za poprečnega strokovnjaka jasna,« je obenem razlagal Lojevskemu, ki je tiho spremljal nastajanje anatomske skice, ki jo je Leban z izredno rutino čaral na papir. »Tule, kajne, je maternica... in potem ob straneh jajcevodi ... jajčnika ... rez v trebušno mreno čisto tule spodaj ... In tu je Kac našel prerezan sečevod. Primoj-duš! Svojih osem centimetrov proč od najbolj visokega mesta, kamor je segal moj skalpel. Mislim, da sploh ni vredno besedi •—« »Vprašanje je, kako bo Kac obdelal vso stvar,« je posegel vmes Lojevski. In da ne bi njegov poseg v Lebanov samozadovoljni strokovni raport obvisel nepomembno v zraku, je še dodal: »Včasih si Kac omisli ekspertize, kakršne sodišča še kar dobro honorirajo.« Profesor Lojevski je bil nasploh znan kot mojster, ki zna ob vsaki najmanjši priložnosti stvarem prilepiti nekaj paragrafov. V njem se je zdravniška diploma povezovala s pravniškimi ambicijami v zamotan, a nepopustljiv vozel. Zdravstveno dejanje je zanj nihalo ob paragrafih kazenskega prava, v njegovih najbolj skritih mislih je vrtala skepsa policaja. Profesor Leban se je široko zasmejal. »Na — bo pač spet enkrat špas. Če bo Kac seveda res tako nor...« Lojevski je skozi debele naočnike poskušal s kratkim Pogledom oceniti, kakšen vtis je pravzaprav njegova pripomba o možnosti intervencije sodišča na Kacovo pobudo na Lebana napravila. In Leban se je zdaj smejal. Smejal na vse grlo- »Sodišče! Ha, ha...! S sodišča pride itak spis na supcr-ekspertizo... sem, na sodno. Torej v redu, kajne? Stvar sem zato tudi pojasnil...« Naslednjega dne je lilo kot iz škafa. V prosekturi ni nikoli preveč svetlobe, a v deževnem vremenu leže temina oblakov prav v hodnike in v sobe in vsakršno gibanje za zidovi mrtvašnice se zdi ko gibanje žalostne preteklosti, ki nima nobenega smisla za trenutno °bliko življenja. V nadstropje prosekture vodijo ozke strme kamnite, nekoliko zlizane stopnice. Sledi dolg hodnik, ki pelje mimo jnnogih vrat do tistih, kjer piše: Predstojnik. Tam v dnu hodnika je torej začetek inštituta. In tudi njegov konec. Pred vrati alfe in omege so stali trije Kacovi asistentje !n se Pripravljali, da potrkajo. Profesor Kac je bil tega deževnega dne bolj odljuden kot sicer. Kot vselej ob sla-em vremenu ga je bolela noga- V prvi svetovni vojni so rnu jo bili prestrelili. Noga je zato bila nekoliko stanj-ana’ a neverjetno dober vremenski prerok. Brž ko se je Vrcrne začelo kisati, je z neznosnim trganjem začela napo- vedo vati vreme in Kac je lahko koj uganil, da dežuje, ne da bi mu bilo zato potreba pogledati skozi okno. Mililitri mamil, s katerimi je potlej preganjal trganje v nogi, so v glavnem delovali, a nikdar niso kajpak pregnali dežja, kar je Kača še posebej spravljalo v slabo voljo. Potrkalo je. »Če nimate kaj nujnega, pridite jutri!« je zaklical stari profesor proti vratom. Njegov klic je na asistente, ki so pred vrati napenjali sluh, deloval kot razpršilo. Pobrali so se vsak v svoj kot inštituta in sedli k mikroskopom. 'Jutri’ je vreme bilo nekoliko boljše od vremena včeraj in profesorja Kača ni več trgalo po nogi. Ko je potrkalo, je -njegov hrapavi klic »naprej« deloval spodbudno in doktorji Pegan, Deu in Gale so se postrojih pred njim ko triperesna deteljica. »Sedite,« je suho velel profesor. V sobi, v kateri je deloval doktor Kac, je bil en sam stol. Na njem je sedel profesor. Edini naslednji predmet, na katerega se je dalo sesti, je bil zaboj za premog poleg visoke glinaste peči in nanj se je posadila triperesna deteljica. »Kaj bo dobrega?« je mrko vprašal profesor. Pri tem je zrl v obdukcijske protokole. Ležali so pred njim na mizi. In tam na delovnem pultu pri oknu je nanj že čakala gora materiala, pripravljenega za mikroskopsko preiskavo. Popoldne ima predavanje in zvečer sejo uprave bolnišnice- Vmes pride tudi še kaj mimo urnika. Profesor Kac je zavoljo časovne stiske vselej opravljal razgovore, ko je obenem mikroskopiral ali urejal uradne spise, kar so mu nasploh močno zamerjali. Dobiti obisk, pogovarjati se z obiskovalcem, ga pri tem niti pogledati ne, temveč mrko opravljati nekaj drugega — to je vendarle hudo nazorna oblika podcenjevanja obiskovalčeve osebnosti! »Naročili ste, naj truplo, ki čaka na prevoz v Kanado, balzamiramo,« je začel Pegan. »Aha. In če vas prav razumem, ne veste, kako se to naredi.« Triperesna deteljica je živahno pritrdila. Tale stari profesor je zmeraj pravočasno ujel njihove skrite nad-loge. »Vzemite deset litrov formalina.« »Ali naj si postopek napišemo?« je vprašal Pegan. Bil je med tremi naj starejši in tri leta, ki jih je prebil ob Kaču v prosekturi, so mu dala rutino v občevanju s starim profesorjem, ki sta mu jo ostala dva tiho zavidala. »Počakaj!« je zarentačii doktor Kac. »Kaj bi pisarili. Ste pametni fantje vendar. Zapomnite si, kar bom zdajle povedal. Je tudi čisto preprosto.« Profesor je pustil protokole, se zravnal v sedalu, ki Je nekoliko zacvililo. Tako kot vse pohištvo v sobi je bilo namreč staro in hkrati nerazrešljiva uganka, kako more kljub dotrajanosti še vedno opravljati svojo funkcijo. »Ko sem bil asistent v Parizu — bilo je to kmalu po Letullovih časih — mi je nekoč šef praktikuma naročil, naj balzamiram neko truplo.« Doktor Kac je zlezel v svoje spomine- Kadar so sedeli Pred njim njegovi adlatusi, je to rad delal. Odložil je lzjumoma ostalo delo in potem kramljal sam s seboj v neskončno zabavo mladeničev, ki so se potihoma muzali, er ie čas brzel in od njih terjal samo, da kolikor toliko dostojno sedijo na zaboju za premog. »... vzemite deset litrov formalina — mi je rekel šef Praktikuma; tako kot jaz zdajle vam.« Za nadebudne doktorje, ki so svojo strokovno pot Načeli z asistentskim delom v prosekturi, je deset litrov orrnalina bil fantastičen pojem. Povezoval je grozovito Jedko tekočino s predstavo o direktnem napadu na dihala ^saJ bataljona asistentov, obsojenih z enim samim vdihom urrnalinskih par na dolgotrajno kašljanje in pristno toče-Je solza. Za -samo trojico njih je torej deset litrov for-malina predstavljalo uničujočo, tekočo bombo. Balzami-ranje kot delovna naloga je izzvenelo kot brezobzirna vojna napoved. A profesor Kac je s svojim pripovedovanjem dokazal, kako en sam neustrašen mladenič z nekaj truda užene tudi takšno nevšečnost. Seveda, ko že ne gre drugače. »... pa sem vzel tisti prekleti formalin,« je nadaljeval, »in sem z njim — umil mrliča.« Profesor je videl, da ga njegovi asistentje zdajle kljub vsej spoštljivi drži gledajo nekoliko začudeno in da pričakujejo, da pride za umivanjem še kaj. Zato je suho dejal: ■ »Pika.« Zgodba o formalinskem balzamiranju, tako kot je najprej napovedovala nekaj zabave, se je nekam okroglo zaključila- S temle Kacovim »pika« najbrž nekaj ne bo čisto v redu. Ali zgodbica prikriva nekoliko primitivno resnico, da je mladi Kac kazal tistikrat silno malo lastnosti bodočega profesorja. Pegan si zato ni mogel kaj, da ne bi zinil: »No da — mi trije, mi imamo sicer nedoločene predstave, a pod balzamiranjem bi si težko predstavljali umivanje mrliča s formalinom.« Deu je začutil, kako mu je ob Peganovi odkritosrčnosti zagomazelo prek hrbta. Tudi Gale sc ni počutil bolje. Deu je hotel na neki način tako popraviti tisto, kar je menil, da je njegov kolega Pegan bil pravkar pokvaril in je junaško priznal: »O da. Cernu ne? Jaz bi tudi enostavno mrliča umil.« Pegana je Deuova kozmetična vljudnost pognala do stropa.A stari profesor je v kali potlačil prekipevajočo kri. Kimnil je najprej proti Deuu: »Hvala, Deu, za ljubeznivo podporo, čeprav ne bi bila potrebna.« Potem pa Peganu: »Pravite torej, da sem bil butec. Nak!« Profesorjev strogi obraz tudi za kanec ni postal sočnejši, a po tem, kako si je začel pripravljati cigareto v dolg osmojen ustnik, bi se dalo sklepati, da mu sempa- tja njegovi asistentje pripravijo nekaj zabave, ne da bi sami to hoteli. »Tisto truplo je kajpak v naslednjih dneh hitro do kraja segnilo,« je povedal brez obotavljanja. »Pika,« je polglasno pristavil Pegan. »Še ne,« je zlogoval profesor. »Najprej je odletel šef praktikoma.« Pognal je kolobar cigaretnega dima iz ust prek mize. »Za balzamiranje je ogromno kasiral. Jaz pa bi naj zanj balzamiral in požiral formalin- Seveda sem vedel, kako je treba tkiva preparirati, a nikjer ni pisalo, da moram vedeti. Pa sem jo zagodel, mrcini. Že zato, ker me je kot šef vedno gnjavil.« Doktor Kac je razgrnil pred svoje asistente nekaj strokovne strategije, v kateri je bilo zapopadene celo nekaj basenske vrednosti. Zlo tlači dobro, a konec je nekaj nepričakovanega in poučnega. Mladim zdravnikom je tak način obravnavanja poklicnih skrbi nasploh zelo ugajal in zavoljo tega so besedam starega Kača priznavali ne le veljavo strokovne vzvišenosti, temveč tudi ezopovske kre-menitosti. »Takole boste naredili: drobovje iz mrliča ven, časopisni papir napojite s formalinom, s tem papirjem napolnite truplo. Kar ostane formalina, ga vbrizgajte v podkožje in v mišičje trupla. Od glave do pet. Pika.« Na krajši način najbrž ni mogoče dati navodil za postopek, ki se da s pomočjo laične domišljije predelati v javni Pojem, dvignjen daleč nad banalne, jedke formalinske hlape v višave posmrtne svetosti. Profesor Kac je svoje asistente v drobcih sekunde popeljal v skrivnost, ki že °d starega veka sem pomenijo skoro nič manj kot stik z niodrostjo izvensmrtnosti. »Mi bi bili že včeraj nekaj ukrenili okrog balzamiranj a>« je začel Pegan. Iz oklevanja, katero je uhajalo iz njegovega glasu, se je tako dalo uganiti, da so šele zdaj pravzaprav prišli do jedra problemov. In res: »Včeraj — saj veste,« je Pegan nadaljeval, »no — in zdaj nam hočejo truplo ugrabiti.« Doktor Kac je odložil cigareto. Ugrabiti truplo pred balzamiranjem je pomenilo najmanj toliko kot blagajniku društva odnesti zvečer dnevni izkupiček. »Kdo?« je Kac hitro vprašal- »Asistent j e s sodne medicine.« »Aha!« Beseda »aha« je povedala dovolj. Triperesni deteljici je bilo takoj jasno, da so usodo trupla, določenega za balzamiranje položili v prave roke. Počakali so, da je stari profesor odhitel, kolikor mu je dopuščala invalidnost, iz sobe. Vedeli so, da bo čez minuto že zvonkljal pred vrati inštituta sodne medicine pri profesorju Lojevskem. Profesor Lojevski je najprej na majhnem električnem kuhalniku skuhal turško kavo. Krop z ogromno usedlino na drobno zmletega rjavega zrnja, mogočno oslajen in serviran v originalnih porcelanskih čašicah, nasajenih na bakrene tulce. Cafe turque a la Lojevski. V izvedbi profesorja Lojevskega je turška kava, prijazno dehteča iz nepo-mite džedzve, simbolizirala mnogo več kot indijansko pipo miru. Predstavljala je najvišjo možno stopnjo kolegialne simpatije. Tovariško čustvo brez pridržkov, skoro že na meji bratske ljubeznivosti. Uglajenega vzdušja ob kavi ni motilo niti Kacovo glasno srebanje. Kava je bila namreč prekleto vroča in je Kača pekla v jezik, navajen bolj na surovo slivovko kot na prekuhane pijače. »Kako bo potlej z balzamirane!?« Tako je začel Kac. Lojevski pravzaprav ni bil čisto nepripravljen na Ka-cov obisk. Dan pred tem je namreč vprašal svoje asistente, če ne bi morda preskusili svojih sil z balzamiranjem trupla, ki leži v mrtvašnici. A zdajle je začudeno dejal: »Je morda kaj na vidiku?« Kac je glasno srebnil kavo. Nato si je dal nekaj dela z vtikanjem cigarete v osmojeni ustnik. Tudi prižiganje cigarete je opravil zelo temeljito. »Sem menil, da vi to veste.« »Kje neki — hočem reči, pri meni opravijo to asi-stentje.« »Pri meni bodo tokrat tudi. Sva se torej dogovorila.« Tudi Lojevskega je zdajci zapeklo v jezik, ko je bil naglo potegnil krop, ki ga je bil sam skuhal. Nagnalo ga je celo malo na kašelj in moral je sneti naočnike, da si je obrisal vlago, ki mu je pri tem stopila v oči. Vmes je napeto razmišljal. »A propos asistentje,« je spregovoril, ko je svoje pročelje spet zastri z naočniki, »vaši asistentje nekaj šušljajo hočem reči, nekaj so menda pripovedovali mojim asistentom o nekakšnem Lcbanovem prerezanem sečevodu. Hočem reči — gre glas o neki vaši obdukciji...« »Aha, že razumem. Tisti sečevod ni problem. Najmanj bi bil zanimiv za sodno medicino. Asistentje — no da, so Pač mladi. Probleme ali razrešujejo, ali pa jih ustvarjajo-Ne eno in ne drugo jim ne gre zameriti.« Odgovor, kakršen je bil, ni bil Lojevskemu povsem razumljiv. Zdaj bo moral ugibati, koliko je v odgovoru kolegialne širine Kača in koliko strokovnega prepričanja, eo je Kac sploh v kaj prepričan. Ali se morda Kac, sitnež ^tarh zdajle pretvarja? Če se sploh zna? Če bi hotel, bi ajpak lahko Lebana zašil. Pa jc videti, da ga najbrž ne bo. Krogotok misli Lojevskega je bil dokaj razsežen, zato tudi nekoliko zamuden. Stari Kac je medtem posrebal SVoi° kavo, in ne da bi ga Lojevski bil posebej povabil, 51 Je že natočil novo skodelico. »Tudi jas ne dvomim v mladost,« je dejal Lojevski ,n se Pri tem poskušal nasmejati. »Jucunda juventus!« ■|e h°tel bili klasičen. Doktor Kac je odšel in profesor Lojevski ga je pospremil do vrat inštituta, kjer mu je prisrčno stisnil roko, ko se *c °d njega poslovil z besedami »na svidenje, spoštovani tovariš.« V zadnjih dveh besedah je iz Lojevskega zadihala spoštljivost, podprta z nevidnim, zato pa tembolj resno pričujočim pojmom družbene urejenosti, počivajoče na ljudski solidarnosti. Ono prvo, spoštljivost, bi bil Kac še nekam prenesel, zaradi tistega drugega pa jo je hitro odkuril. Ko je bil Lojevski spet sam v kabinetu, je telefoniral Lebanu. Pomirljivo je razlagal, kako se je pogovoril s Kacom in kako Kac iz sečevoda potlej ne bo delal problema. Med razgovorom je čečkal po beležnici in se držal resno in prepričljivo. Profesor Leban je bil najprej vesel besed Lojevskega. Cez nekaj sekund pa se je ovedel in protestiral- Saj vendar ni nobenega problema! Strela! To je vendar natolcevanje, primojduš! Nato je besno prekinil telefonski pogovor. (Nadaljevanje prihodnjič) POPRAVI! V št. 32-33 je v študiji Igorja Misleja tiskarski škrat v naslovu napisal »Programski preskus dvostrankarske kvalificirane demokracije v nacionalnem prostoru«, pravilno pa je Programski preskus dvostranske demokracije itd. • Treba je v članku Slavka Tute popraviti: na str. 288 začne prevod dokumenta, ki se konča: Sledijo podpisi (na str. 289). S tem je doku ment končan in mora biti presledek. Nadaljnji dokument ima tri vrste in konča z datumom 19.12.1941 in ne 1942. Tudi je podpisan Augusto in ne Avgust. •RENA ŽERJAL UMETNOST, POEZIJA, BRALCI Neki kritik je rekel, da se večina slovenskih pesnikov mlade generacije v Trstu izživlja v samozadovoljnosti. Razumeti je bilo, da omenjeni pesniki pišejo, kot se jim samim ljubi. Omenjeno trditev bi lahko pripisali celi vrsti svetovnih pesnikov, da so namreč pisali po svojem samoljubju in včasih celo tako, da jih imenitni sodobniki niso niti razumeli. V današnji slovenski poeziji je verz lahko racionalno izoblikovana zgodba, izpoved, meditacija, lahko pa eruptivno plane na dan kot posledica kaotičnih dogodkov, besedi in pripetljajev. Plaz verzov lahko sproži ena sama beseda ali desetletja zadržani molk. Marsikdo meni, da je Poplava poezije na Slovenskem psihična posledica proti Poplavi popevk. In iz tega bi sledilo, da bi se naj poezija Popularizirala kot originalna lepota, kot nekaj prvinskega, bi jo popevke posnemajo. Toda, kje so tisti časi, ko je nova Poezija bila istovetna s poplavo novih idej in nove lepote, nove prvinskosti! To je bilo mogoče, ko je Majakovski grmel s svojo poezijo in mu noben govornik, nobeno po-Pevkarstvo, nobeni šund romani niso bili konkurenca. Umetniška beseda je bila jedro sveta, je postala jedro lepote, ker je bila sama po sebi in pesnik je vsaj desetletje prodiral s prvinsko lepoto besede. Majakovski je ena izmed zmagovitih etap poezije, prvinske, prave poezije in vendar mu lahko očitamo, da je bil samoljuben, da se ni °ziral na nasvete formalne kritike in je sledil predvsem teoretiku futurizma. Govorim o poeziji ruskega futurizma, ker je takrat poezija bila umetnost, ki jo je celo država popularizirala, čeprav je temu sledilo eno najtemnejših obdobij evropske zgodovine. Poezija Jesenina, Bloka in futuristov pa je vendarle, kar je prodrlo v svetovni prostor in bo v njem večno ostalo. študirati današnjo poezijo, njene namene in njeno vlogo predpostavlja pogoj, da poznamo ne samo poetiko Elliota, ampak tudi ruske simboliste in vsaj osnove ruskega futurizma. Sopomene besed in njihovo novo vlogo v vsakdanjem življenju, spremembo in nove pomene posameznih besed so študirali že v futuristični šoli, torej tega dejstva ne moremo sprejeti kot nekaj novega, ampak kot nekaj, kar že pripada moderni klasični poetiki. Nastane pa vprašanje, ali se je ekstremističen poizkus najbolj eksperimentalne mlade generacije, kot je Romanje za Maruško, posrečil. Besede so tu izgubile formalno logično zvezo in hočejo učinkovati samo kot asociativni sklopi. Radikalen poskus, da vzamemo totalno logično zvezo posameznim besedam in se z njimi igramo na terenu politične ali antireligiozne farse, je spodletel. Odnosno je že v prvi poziciji nekonsekventen. Naslov pesniške zbirke je Romanje za Maruško. Ta naslov je dokaj tradicionalen in ne napoveduje popolnoma asociativne poezije. Lahko je torej osnova, o kateri govorijo vse naslednje strani, lahko pa je samo hoten poklon ljubemu človeku, zakaj minili so časi, ko je Šalamun pisal ljubljanskemu dekletu, da hodi samo gor in dol ob zidku njegovega intimnega življenja. Življenje kot romanje za Maruško je popolnoma nespravljivo s svetom idej kot s katerim koli območjem logike in preproste dojemljivosti, izpada kot tiranija in splet kalupa besed brez prave zveze. Prav to pa je nasproten odnos do umetnosti, kakršno pojmuje nekdanji Šalamunov somišljenik, ki ga slovenska kritika izjemno ceni — Šeligo. Šeligo je v neki številki ljubljanskih Problemov enostavno izjavil, da noče imeti nobenega opravka z ad hoc asociativnim in zmedenim pisateljstvom. Ko primerjamo asociativne verze z asociativnimi figu- rami, diagonalami, krivuljami, madeži, packami in zvarki v upodabljajoči umetnosti, moramo priznati, da je bila najskromnejša in najbolj kaotična metamorfoza idej slikarjem od kritikov že zdavnaj priznana kot stil, ki mora biti že vnaprej sprejet, četudi je karseda enigmatičen, medtem ko je poezi ja občutljivejše področje, kjer naj imajo svoje redno zatočišče poleg zvočne kategorije še filozofija, sociologija politika, fabulistika, vse mogoče religije in ideologije. Do upodabljajoče umetnosti imajo kritiki določeno spoštovanje, nikomur bi ne padlo v glavo, da o slikarju, ki ga ne razume, lahko govori, da je samoljuben ali celo samozadovoljen, tudi antično slikarstvo je neizmerno bolj popularizirano kot antična poezija. Poezija, ki noče biti izolirana pred drugimi plastmi človekovega intelekta in raziskovanja, postaja ne samo nerazumljiva, ampak tudi abotna in izziva ali hoče izzvati del publike, ki ima sicer umetnost v časti. Včasih je celo slepo orodje katerekoli ideologije v enaki meri kot so molitve v okviru religije, le da so te razumljive. V malokaterem desetletju je prišlo do toliko novih Pesmi kot v zadnjih desetih letih, eksperiment verzificira-n.la se celo ojačuje do bizarnosti. Starejša generacija, ki je bila ob svojem nastopu alarmantno inovatorska, je postala v enem desetletju novim pesniškim generacijam preveč staromodna, celo v notranjosti nje same je prišlo do razcepa. Kaj je danes lahko poezija; lahko je celo antipoezija. Lahko je manifest, in naj presenetljive j še najskrivnostncjše sporočilo, vendar je Kosovel za nas enako učinkovito napisal v verzu resnico o svoji umetnosti: Moja pesem je oksplozija. Kocbek je naslovil svoje pesmi Poročilo, nekje Pa pravi, da je pesem zaklinjanje živega. Dve izjavi o umet-n°sti, ki bi utegnili predstavljati katerega zelo znanih ver-Znikatorjev, ki nosijo naslov naj novejšega obdobja. (Se nadaljuje) Na Proseku smo decembra pokopali posmrtne ostanke Vekoslava špangerja neomajnega borca za pravice do živ-Ijena našega naroda. V časih, ko so vlade evropskih držav in takratno Društvo narodov brezbrižno gledali, kako fašistična oblast izvaja nad našim narodom genocid, takrat, ko je bilo primorsko ljudstvo čisto samo izpostavljeno brezobzirnemu fašističnemu terorju, so mladi pripadniki našega naroda spoznali, da jim preostaja samo pot odločne borbe. Tako rekoč z golimi rokami so se spoprijeli z vso oboroženo silo fašistične države. Kot borbeni tovariš bazoviških junakov in mučenikov je z njimi Vekoslav Špan-ger prišel pred Posebno fašistično sodišče. Tudi zanj je javni tožilec zahteval smrtno kazen, vendar mu je sodni zbor prisodil 30 let ječe. Bazoviški proces in smrtne obsodbe so imele v evropskem tisku močan odziv, a samo papirnata zgražanja niso v ničemer omilila težke usode našega naroda. Opogumljen zaradi brezbrižne dobrohotnosti evropskih državnikov se je fašizem spustil v nove vojne avanture in končno sprožil drugo svetovno vojno. Milijoni so potem padli tudi zato, ker so leta 1930 evropske vlade mislile, da morajo zaradi ljubega miru nekaznovano žrtvovati življenje malega naroda. In danes vse kaže, da se svet iz fašistične epizode ni ničesar naučil..- Leta 1943 je bil fašizem že zlomljen in Španger se je takoj pridružil NOB in kljub zrahljanemu zdravju z vso vnemo sodeloval. Po osvoboditvi je v domačem kraju deloval tako na prosvetnem kakor na političnem področju. Ko je dvoumna in za našo manjšino škodljiva politika Postala očitna, je z enako mislečimi prijatelji ustanovil SLOVENSKO LEVICO in se z mladostnim ognjem vrgel v politično delo. Žal so se pa začele kazati posledice dolgoletnega trpljenja in mučenja v zaporih. Moral je iskati zdravniške pomoči v raznih bolnicah. Njegova kljubovalna v bistvu krepka narava se je dolgo upirala celo pesimističnim medicinskim prognozam. Končno pa je njegov organizem, kljub skrbni zdravniški negi, omagal. Ž njim smo izgubili vztrajnega in brezkompromisnega borca za živlenj-s^e pravice našega naroda, izgubili smo moža, ki je v najtežjih trenutkih našemu narodu in svetu nakazal pot po kateri mora iti, če noče propasti v barbarstvu in obskuran-tizmu. Izgubili smo moža, ki je skupno z v Bazovici ustre-/enimi borci priboril našemu narodu tragično prvenstvo, lfa je prvi v Evropi, za ceno lastne krvi, napovedal fašizmu rezkonipromisni boj. Ali se tega dejstva v dovoljni meri zavedamo? Se bomo mi vsi in posebno mlajše generacije izkazali vredne teh žrtev? Ubald Vrabec Objavljamo članek, ki nam ga je poslal izvršni odbor »Slovenske levice<■ ob smrti Vekoslava Špangerja NAŠEGA ŠPANGERJA NI VEČ Ko smo lani zaskrbljeni stali ob njegovi bolniški postelji, nas je sprejemal z obrazom človeka, ki je vajen boja in bo zato kos tudi sovražnici, ki je stegovala roke po njegovem telesu in skušala s svojimi koščenimi prsti ustaviti utrip njegovega srca. Ne samo, da se ni, kakor se noben človek ne more, sprijaznil s koncem svojega bitja, ampak je zavestno smrt naskakoval, vsakikrat ko se mu je skušala približati. In takrat se je človeku razodelo, kako globoko v njegovih žilah in v njegovih vlaknih je bil doma upor. Bil je njegov sestavni del, tako da se je upiral samogibno, kakor zdrav organizem samogibno diha. Zato je naša misel, ko se je veselila njegove čudovite trdoživosti, šla nazaj v čase črne diktature in videla pogumnega mladeniča, kako čuti skoraj telesni odpor do ponižanja. Naša misel mu je sledila in ga opazovala, kako snuje zarote, kako ugovarja sodnikom, kako doživlja smrtne obsodbe, kako v zaporu odplačuje davek za zvestobo slovenstvu in človeškemu dostojanstvu. Vekoslav je slutil, da smo pozabili nanj kot bolnika in da je zaživela pred nami podoba upornika, zato je njegovo ležišče postalo tribuna, s katere nas je bodril, spraševal, opogumljal. Tedaj je pregledal vsa vprašanja obstoja, kakor da sedi za konferenčno mizo in kakor da se ni samo pred nekaj urami metal s smrtjo, ki mu je hotela iztrgati zadnii dih. Videti je bilo, da je neuničljiv, saj je, medtem ko smo bili zaskrbljeni zaradi njegovega stanja, on načrtoval, kako bo še pisal spomine, takoj ko bo boljši. In ne samo, da je zapustil posteljo, o kateri so zdravniki menili, da je njegovo poslednje ležišče, ampak se je od- pravil po Primorski in po Sloveniji, kakor da išče potrdilo za svojo zmago in obenem, kakor da mora znova sprostiti vse svoje sile. Bil je zadnji zagon moža, ki je najlepša leta svojega življenja preživel kot ilegalec, kot obsojenec, kot zapornik. Bilo je poslednje hrepenenje po razmahu in razdajanju, za katero je bil naš živelj prikrajšan. Proti tej krivični utesnjenosti, proti temu vsiljenemu invalidstvu, proti ujetosti se je Vekoslav bojeval z vsemi celicami svojega bitja. In ko zdaj s težavo nabiramo te misli, da bi razodeli, kaj čutimo ob njegovem odhodu, se nam zdi, da marsikdo ne bo razumel, kaj hočemo povedati. Kajti naš človek skoraj da si ne more predstavljati, kaj se pravi telesen, nagonski odpor proti vsemu, kar človeka omejuje, utesnjuje, maliči. Zato imamo zdaj, ko je Vekoslav španger odšel, vtis, kakor da smo ostali brez priče, ki nas je s svojo pričujoč-nostjo zmeraj opozarjala, kako mora naša hoja biti pokončna, naša beseda pogumna in naše dejanje sproščeno. A mogoče je to samo bežna senca, ki nas je oplazila °b resnici trpke izgube. Kajti ne sme biti, da bi lik človeka, ki je bil Bidovčev, Marušičev, Valenčičev in Milošev tovariš, zbledel in se izgubil v nepomembnosti in živčni hitrici naše vsakdanjosti. Vsa življenjska sila, ki je odsevala iz njega, njegov zagon, ko je kljub ranjenemu telesu na volilna zborovanja hodil govorit za idejo slovenskega levičarstva, njegova neukrotljiva potreba po prebujanju mlačnih in spodbujanju mladine bodo ostali v nas, bodo kvas našega življenja. Da, Vekoslav, odšel si, a kljub žalosti zaradi tvojega odhoda čutimo, da si na neki način še bolj z nami. Tako kakor so z nami Bidovec in drugi tvoji tovariši. Z njimi si naj plemenitejši del nas, si zgled človeškega dostojanstva, Zaradi katerega edinega se boj splača. Tvoji tovariji od »Slovenske levice« IGOR MISLEI PROGRAMSKI PRESKUS DVOSTRANSKE KVALIFICIRANE DEMOKRACIJE V NACIONALNEM PROSTORU (Konec) 8. Stvari bivajo, ker jih določa njihov ustroj, zakonitost zaporedja gradbenih delcev, molekularni obseg, razpon med atomi — stvari bivajo «v sebi». Hkrati bivajo stvari kot popolna medsebojna odvisnost, kot pogojenost v agregatih, kot potencial v razpršenem ali zbranem stanju, kot svet v makro __ in v mikroformatu — stvari bivajo «izven sebe». Stvari, ki se spočno, da bivajo «v sebU, in potlej bivajo «izven», da se dojemajo, da se samospoznavajo, so subjekti. Spočetje in samospoznanje sta dva pola subjektivnega bivanja, subjekt se preko samospoznanja iz spočetja razedini v celovito, nerazločljivo bivanje. Človeški subjekt je v sebi pogojčno bivanje, zapleteno z vtapljanjem časovne posamičnosti v razponu skupnosti prostora. Odkar je, biva «v sebi» kot časovna enota in je hkrati sestavina prostora, kjer biva «izven». Je bitje iztekajoče se osebnosti in je anonimni prebivalec, ki v podzavesti presnavlja neizbežno ujetost v skupnosti. Subjekt «v sebi» je podstat posamični osebnosti, a v tej je pričujočega toliko subjekta «izven» kolikor je individualni «v sebi» lahko odločujoče pričujoč v prostoru, ki nastaja nad subjektom «izven». Človeški subjekt v bivanju niha med «v sebi» in «izven», niha med posamičnim časom in skupnim prostorom- Ko bi se med obojim vzpostavil enačaj, tedaj bi bilo človeško bivanje individualna - socialna identičnost, čas bi se ujemal s prostorom, individualno bi se spojilo s prostorom nesmrtnosti. Nastala bi idealna nedružba ljudi. Tako daleč idealna, da bi v njej humanizem in strpnost, tovarištvo in ljubezen, sovraštvo in nasilje in zagotovo ideologizmi in social — in «proti» in «za» zgubili smisel. Na poti v tak nihilistični monolit bi se samo po sebi sproti ukinjale tudi takšne kategorije ljudske družbe kot so država, narod in njegovi očetje tovarišija in oblast, notorične hierarhije, vertikalna razslonjenost socialne lestvice. Odhlapelo bi vse tisto, kar uresničuje dobro in zlo v človeškem «izven«, razšle bi se tudi njegove notranje fizične in miselne kohezije, ostal bi subjekt «sam po sebi», razgaljen, v vsej naravnosti in v neizobličeni podobi, v luči praizvedbe; tako kot ga je ustvarilo in programiralo elementarno božanstvo, da ga je potlej dooblikovala pragmatična civilizacija. Enačaja med «v sebi« in «izven« ni. Družbe-nedružbe ljudi nikoli pod nikakšnimi pogoji ne bo. Na veke bo torej človeški «v sebi« snoval in hotel, kovaril in čustvoval, in prav tako na veke bo subjekt «izven» dajal dimenzije in materialne oblike, se uteleševal, izpolnjeval prostor z delom tn učinki in z dobrim in zlim. Človeški subjekt je za zmeraj Potisnjen v razpone, s katerimi se v sebi neprestano razhaja, o se jim ne more odreči, niti jih ne more odmisliti. Človeški subjekt je celota, ki ji ni edinstva. A prav zategadelj, ker je celota, lahko «v sebi« hiti s preuranjenim časom zoper razpone «izven», jim hoče vzeti oblike in dimenzije, bije po njih l>} jih ruši. In prav zato tudi dobiva prostor spet trde dimenzije človeškega «izven«, utrjuje se v dimenzijah zoper vsem ”v sebi« — vselej je prostor nasilje razpona, ki mu človekova osebnost nasprotuje. Če bi... Če bi subjekt «v sebi« postal absolutna moč, bi zagotovo najprej razpršil dimenzije In prešel bi v utopični čas neminljive anarhije. če bi naj subjekt «izven« postal absolutna moč, bi to bilo možno le v kraljestvu robotov-, v gibanju ljudi, v katerih !• Prenehal subjekt «v sebi«. A kraljestva ljudi-robotov ni. Ni kraljestva totalne eliminacije subjekta «v sebi», stoodstotne totalitarizacije družbe ni. Tudi ta je nemogoča, ker le nemogoč prostor brezbrežno nasilnih dimenzij. Človeški subjekt je tako na veke razedinjen na čas in Prostor. Je pravzaprav Čas, ujet v nasilne Dimenzije, eno se bije z drugim v večnem konfliktu razedinjenosti. Zaradi konflikta razedinjenosti bivanja je subjekt «v sebi« iskal boga in ustvaril moralo; postal je pisec evange-yin in kodificiranih tekstov; postal je mislec in poet in revolucionar. V begu pred konfliktom razedinjenosti si je ustvaril pojem o svobodi osebnosti-, postal je sanjač o osebni svobodi, ker je v konfliktu razedinjenosti bivanja nemogoča, jr.febna svoboda je možna, če celoviti subjekt preseže kon-'hkt, ki ga razdvaja. Tedaj bi subjekt «v sebi« moral postati Pcokrnjena časovna enota, integrirana v prostor-, in subjekt 'izven« bi moral biti osvobojen pritiska posamičnega bivanja. Osvoboditev celovitega subjekta je identična s sociali^ zrnom. Socializma, umiritve celovitega subjekta na inidlitvi-dualni ravni, se ne da dekretirati. Socializem je eventualna bodočnost, ki se je potlej ne da preprečiti. K tej bodočnosti se usmerja, oziroma se z njo identificira danes nekaj faktorjev. Tako cel niz socialističnih modelov: ideologije, predlogi ekonomskih sistemov, družbene ureditve. Ideologije gradijo bodočnost na »zavesti« ljudi; subjekt naj dojame nujnost socializma, socializem je neizbežna zakonitost razvoja družbe; v nujnosti gibanja se subjektivno najprej skrči na majhen obseg, nujnost je namreč identična z objektivnim, subjektivno obstaja »izven« predvsem zaradi spoznavanja objektivne nujnosti. V spoznanju nujnosti je podana svobodnost opredelitve subjekta, subjekt se na ta način osvobodi in preide v stanje avtarkije. Ideologija je torej model za renesanso subjekta, ki naj skozi spoznanje nujnosti preraste vse konflikte, ko zaradi osvoboditve v spoznanju nujnosti podredi subjektivno »v sebi« tistemu hipotetičnemu, kar bo nastalo v bivanju »izven«. Socialistične ideologije terjajo izreden subjektiven napor. Subjekt mora s sabo neprestano manipulirati v okviru stroge nujnosti, socializem-ideologija terja stopnjevano »avtomani-pulacijo«, ki bi ji uspeh zagotavljala askeza in skrajna racionalnost. Oboje dokaj izjemna lastnost človeškega subjekta. V ideologijo vgrajujejo kot odločujočo sestavino avtomanipula-cije subjektivni odnosi do fizičnega dela. Delo naj d d, oblikovanju subjekta osnovne tirnice, nanj naj deluje z močjo pozitivne zgodovine, s kreativnostjo ontogeneze; človeški subjekt se tako vedno znova vrača v element svojega počela, v katerem ni »v sebi« kontradiktorno onemu »izven«. Subjekt, ki se na tej permanentni fizični reminiscenci oblikuje, neposredno-dokumentarno spoznava nujnost, se osvobaja torej v etiki dela. Poseben idejni vzorec je model spoznane in zavržene nujnosti. Subjekt spoznava nujnost, a »v sebi« se ji izogne z oportunostjo manipulacije. Manipulacija ni motivirana z etiko dela, ne gre za avto-manipulacijo zaradi izrecne nujnosti. Nasprotno — (avto)manipulacija je instrument trenutnih interesov, ki igrajo zdaj v smeri »v sebi« in potlej »izven«, interesi iztisnejo prvotno spoznano nujnost iz prostora. Spoznava nujnosti je bila samo sredstvo za zavrženje in zavrženje je bilo način za delno »osvoboditev« subjekta. Model tega »razglašenega subjekta« se je uveljavil v jugoslovanskem prostoru. Tehnostruktura sodobne družbe ni sama po sebi socialistični model. Res je celo, da beležijo najvišji razvoj tehno-strukture dela in družbe prav tiste dežele, ki se zavestno di- stancirajo od vseh socialističnih modelov. A v razvoju sodobne tehnostrukture so elementi, hi bi sodili v razvoj socializma, ne da bi zato pomenili, da sami po sebi lahko gibljejo družbo v socialistično ukinitev konflikta subjektivne razedinjenosti. Zdi se, da je predstava o socialističnih špranjah v kapitalističnem svetu prav toliko naivna kot tista o «zmagi socializma» v eni deželi. Tehnostruktura sodobne družbe — nastala je iz bivanja subjekta “izven« in to je hkrati smer, v kateri se današnji subjekt giblje; predvsem v tej smeri se subjekt s pospeševano naglico spreminja na način, ki je danes določljiv. Subjekt «v sebi» se relativno malo menjuje, prej bi se dalo trditi, da je v primerjavi z gibanjem «izven» samo popolnoma negiben, ono “izven« se mu oddaljuje — in vendar se v tem neenakomernem gibanju konflikt razedinjenosti bivanja ne povečuje. Nasprotno, zmanjšuje se. S tehnostrukturo se subjekt «izven-nezadržno drobi, razpada v vedno več in v vedno bolj kvalificirane razpone, ki se vse bolj odtujujejo skupnemu poreklu, ki zgubljajo prvotni smisel subjektivnega in se spreminjajo v vedno več brezosebnih vzorcev. Tehnostruktura je v človeški subjekt vnesla nujnost materialne spontane, brezidejne dezintegracije. Subjekt «izven» se v tej banalni, neidejni nujnosti razhaja, «atomizira» se in povzema v celoti vedno večje dimenzije skoro že na pragu avtarkije, kjer nehuje subjektivno. Tam začno delovati sile vse večje objektivne medsebojne odvisnosti, odvisnosti z lastnostmi nujnosti, brezosebne in brezidejne, brez ozira na to, ali jo subjekt «v sebi» dohaja ali ne, ali jo okceptira ali ne; subjekt «v sebi« je potisnjen na obrobje tehno-strukturne nujnosti, vloga osebne svobodnosti je postala nepomembno majhno. Človeški subjekt se je skoro v celoti Preoblikoval v temelje brezosebne hrpzi.deine tehnostrukture, naglo dezintegrira. Transformiralo se je tisto, kar podstat konflikta razedinjenosti človeškega subjekta. Tehnostrukturi se morajo prilagojevati zapovrstjo družbene alegorije, ki pomenijo organizacijo prostora. Tehnostruktura drobi hesmiselne organizacijske gigante. Centralistične države se usmer-jajo v sumo samoupravnih državnotvornih enot. V »zavesti- ljudi pa Procesi, ki družbene strukture demontirajo, ki decentralizirajo, zelo ‘tro najdejo odmev; subjektu »v sebi« je vselej blizu tisto, kar de-ge,e iz prostora centrifugalno k njemu »navznoter«. V prostoru, kjer 6 decentralizira iz tehno-organizacijske nuje, se praviloma pojavilo izrazi subjektivnega nagnjenja do partikularizmov vseh vrst, ki se subjektivno bolj ali manj neposredno iz vrednotijo z nacional-jjmi okviri. Centralistični organizacijski vzorci ljudi utrujajo, ljud-Hh »čutijo« kot multiplicirani subjekt, ki se ga dojema brez slehernega napora, je »neorganizacijska skupnost« brez lastnosti nasilnih dimenzij. Tehnostruktura inducira človeštvu torej dvoje-, organizacijo prostora na subjektivnejši bazi, in daje mu emancipacijo v prostoru, katera pelje v avtarkijo. Čas bi bil, da bi ljudje dojeli pomen in posledice avtarkije bližnje bodočnosti: prostor iz bivanja subjekta "izven* se veča (znanstvena odkritja, spoznanja stvari, osvajanje kozmosa), subjekt ga vedno bolj obvlada in postaja zato od njega vedno bolj neodvisen (avtarkija); vladanje nad prostorom in neodvisnost od prostora je lastno samo subjektu-integralu; subjekt se integrira na tehno-strukturi, v katero se transformira subjekt «izven», subjekt se usmerja torej na brezosebno bazo, se torej «objektivizira»; objektivna odvisnost postane tedaj popolna, avtarkija subjekta «v sebi» je postala nemogoča. V tistin časih, ko je najvišji tehnokrat svoje dobe bil brusač kamenega strgala, so stvari zanesljivo bile videti enostavnejše. Socializem, osvoboditev celovitega subjekta konflikta raze-dinjenosti, ima v razvojni moči sodobne tehnostrukture deloma močnega zaveznika. Demontiranje centralističnih organizmov deluje vsekakor v «socialistični* smeri, «socialistične* sile družbe bi naj demontaže speljale v nacionalne okvire. A ta proces, tako kot je videti naraven, je poln konfliktov. Konflikti nastajajo izključno zaradi dimenzij prostora v bivanju "izven*. N edimenzionirani subjekt «občečloveško - nacionalno -individualno» je sam v sebi nekonflihten splet. Nacionalno kot subjekt «v sebi» gradi občečloveški "izven* prav tako harmonično kot je individualno harmoničen «v sebi* za nacionalni «izven». A tu je vselej konkreten prostor. V dosedanji stihiji graditve je prostor izključno le nasilje dimenzij, ki se mu subjekt ni znal izogniti. Demontaža nekega centralizma je dejansko konflikt s poznim meščanskonacionalnim etatističnim fenotipom, in ta je danes bolj ali manj odločujoče pričujoč v vseh delih sveta. Etatizem je vselej agresivna forma bivanja, in v poznomeščanskem fenotipu se agresivnost transformira v prefinjene oblike: eksport kapitala (investicij) v »nerazvite« dežele, importiranje cenene tuje delovne sile — kajpak spet iz »nerazvitih« področij. Transformirana agresivnost deluje na »dežele v razvoju« zaviralno, ker jim odtujuje delovne potenciale in le-te pregrupira v svetu namensko »nerazvitim« v korist. Transformirana agresivnost povečuje »razvojne« razlike med deželami v svetu. »Dežele v razvoju« in »razvite dežele«, to je seveda nadomestna terminologija. Dejansko gre za vlogo tehnostrukture v sodobnem svetu: v pogojili etatizma so visoki potenciali tehnostrukture privilegij »razvitih«, kjer se prav na tej osnovi razrašča konsumnostruk-turna konjunktura. Razvita, potencialna tehnostruktura je sredstvo transformirane agresije. In konjunkturna konsumstruktura je vstavitev socialnih diferenc prostora na »višjo«, miroljubnejšo raven transformiranih razrednih diferenc. «Socialistične» so potemtakem danes predvsem tiste sile v svetu, ki delujejo proti etatizmu kakršne koli vrste, tako Proti totalitarističnemu etatizmu centralizirane države, kot proti perfidnemu etatizmu «zveznih», «republikanskih», «so-Prisežnih» držav. V civilizaciji je etatizem ukinjen le s tvorno konfederacijo samoupravnih nacij. Samo na tej osnovi je možno uravnovesiti potenciale tehnostrukture v svetu. Dokler urav-novešenja ni, dokler bo obstajala razkrojna sila transformirane agresije in groba možnost zlorabe tehnostrukturnih potencialov v makro — in v mikroobsegu, ne more biti socializem kaj več od predpostavke bodočnosti. Socializem je mogoč te kot konfederirani nacionalni fenotip. Avtarkija subjekta je cilj socializma. A prav tu je največ možnosti, da raznovrstne spontane, stihijske in načrtovane družbene sile razvoju integralne avtarkije nasprotujejo. Tehnologija je področje delovanja strokovnjakov. Strokovnjaki so »subjektivni« faktor tehnologije, so njeni možgani, ki v nastaja-)°či družbi objektivne avtarkije vedno bolj neizbežno pridobivajo na Pomenu. V njihovih rokah je tisto, kar so bila nekoč produk-ci)ska sredstva, v njihovih rokah je celovita tehnostruktura. Z njo ravnajo in s tem dirigirajo celotni prostor. V konsumnostruktumi družbi se njihovo dirigiranje sprevrača v tiho, povsod pričujočo pblast nad prostorom, konsum-strukturni fenotip pomeni vedno bolj zrazito tehnokratijo. V pogojih nebrzdane stihije se postopoma — a de prepočasi — na tej osnovi že oblikuje nadoblast intelektuali->rane volje ekspertov, ki pelje v bodočo teokratizacijo ekspertov, njihovo strahovlado, katera vse obvlada in zoper katero potlej 1 več sredstva; ne političnega ne moralnega, ne sredstva spontane evolucije. Bivši totalitarni režimi so v primerjavi s teokratijo ekspertov . ,m° slab privid otroške slasti za oblast nad igriščem, koncentra-jska taborišča so bila le primitivne obrtniške delavnice. °*ratija ekspertov bo na najbolj vzvišen način, za naj-ahtnejšo znanstveno premišljenostjo razpolagala z živim in z zri - • svetom, med obojim ne bo več pravega razločka. Živo bo aj iz epruvete, potem iz telesa; živo bo zdaj pogon sintezi z elek- troniko, potem bo manevrsko polje valovne energetike. Subjekt se bo spočel, da bo takoj prenehal bivati, ker bo v rokah ekspertov minil fizično; iz njega bodo izdelovali v avtomatiziranih elektronskih kombinatih bioenergetski perpetuum mobile, magmo za prenos preteklosti v neminljivost, municijo za obstreljevanje grozeče su-permaterije v absolutnih z.gostiščih temnih zvezd... Pravkar izrečeno ni futurološki lapsus. Je realna predpostavka grozovite, de-subjektivizirane teokratije ekspertov, katere predhodnica so današnji atomski bombaški fiziki, elektroničarji-izdelovalci vseobvla-dujočih mini-aparatur in prisluškovalnih naprav, zdravniki trans-plantatorji (eksplantatorji) ubijalci. Nevarni pohod tehnokratije lahko prepreči samo načrtovanje integralne avtarkije. Načrtovanje odpravlja stihijo samovoljnostim iz prostora, onemogoča realizacijo enostranskih interesov. Načrtovati je potlej možno tudi avtarkijo, v kateri ohranja subjekt polno podobo «v sebi», avtarkija ne postane ne makro — in ne mikroprivilegij, temveč se usmerja izključno k posamezniku. Socializem je najprej avtarkija posameznika, ki ga avtarkija integrira v nacionalni prostor. Socializem mora ohranjati človeški subjekt, v tem je njegova najbitnejša naloga, njegova elementarna humanost. Začenja se bržčas tam, kjer se že v krilu današnje stihije oblikujejo silnice integracije tehnoloških diferenc v kolikor toliko smotrn, sinhroniziran proces. Integracija tehnologije se more transformirati * instrument načrtovanja integralne avtarkije nacionalnega subjekta iz svojih primitivnih form, kakršne morejo nastajati v pogojih sedanje banalne komercialne nuje,- torej iz pogorišč demontirane, nekvalificirane «politike», iz skorumpiranih kolišč justice, iz današnjih ponesrečenih poskusov, pluripotenco načrtovalčevega mišljenja nadomestiti s «prekaljenostjo» borca, s «sindikalnim stališčem», z demokratično odločitvijo «kolektiva», z indoktrinirano «voljo samoupravljavcev» in s podobnim. Interdisciplinarni načrtovalci kot ljudje posebne strokovnosti bi verjetno utegnili izpolnjevati eno ključnih postojank v sistemu kvalificirane demokracije nacije, ki potuje v socialistično avtarkijo subjekta. Meščanski fenotip daje nasploh neprijazne perspektive. V stilu stihije bivanja leži pravilo moči in nasilje je metodika. Perfidnost in zahrbtnost, brezkrupuloznost in hinavščina so njeni odtenki. Meščanstvo pa zato ne more brez deklaracije o svobodnosti lastnega sveta. In meščanski svet je v nečem resnično svoboden: v iznajdbah novih načinov in sredstev za uresničevanje interesov, ki se praviloma med seboj bijejo. «Svobodni stil» bivanja mora biti kajpak sankcioniran, a nasilje samovolje in egoističnih interesov se da krotiti le s silo. Značilnost meščanskega fenotipa je zato nasilnost bivanja in nasilje sankcije. Zakonodaja in izvršna oblast. Pa tudi klike in mafija in elita in hierarhija družbe ter tehnostrukture. Tedaj svobodnost ni več svobodnost osebnosti, temveč svobod, nost interesov in deloma svobodnost uporabe sredstev. Najvišja stopnja svobodnosti je anonimnost, ta je namreč izven dosežka protisile. Anonimnost igra zato izredno vlogo v meščanskem fenotipu bivanja. Anonimnost bivanja je višja oblika bivanja, je njegova največja moč in celo krepost. Nasilje je tedaj pričujoče, a ni vidno, po anonimnem nasilju se ljudje Potem ravnajo, a zanj neposredno ne vedo, ga v hipu samega učinkovanja ne čutijo. Stvari se potlej odvijajo po nekih magičnih silnicah determinirano, ne da bi ljudje vedeli, zakaj Prav tako in ne drugače. Anonimnost bivanja izključuje iz Prostora zadnje ostanke subjektivnega, oborožuje anonimno elito z neskončno učinkovitim orožjem in ljudi absolutno Podreja. Na mesto svobodnega delovanja ustvarjalne osebnosti stopa «ravnanje» z ljudmi, «obravnavanje» ljudi, manipulacija z ljudmi. V meščanskih družbah se manipulacija z ljudmi institucionalizira v anonimno oblast, katera definitivno izključuje iz prostora sleherno demokracijo. Anonimna manipulacija z ljudmi je resna bolezen sodobne družbe, fnstitu. eionalizirana je v raznih tajnih službah in v policijah, a postala je tudi sredstvo v rokah managerjev, šefov, delodajal-cev. v prostoru vlada nevidna moč peščice ljudi, prežeča lz nevidnih zased. Tehnika je izdelala, aparature za nevidno nadzorovanje ljudi, njihovega gibanja, govorjenja in iznašli bodo sredstva za nadzorovanje mišljenja, potem sredstva za ubijanje volje posamezno in masovno, ljudem bodo »vcepljali« °d reje ne vzorce mišljenja in akcije... Najtežja naloga socialističnih sil je vsekakor razgovor z anonimnimi manipulatorskimi strukturami v nacionalnih prostorih. Potrebne bodo brez dvoma »revolucionarne« metode za popolno demontažo sil anonimne oblasti in manipulacije z ljudmi, ki so pričujoče povsod. Zaradi anonimnih sil je postala «demokracija» čista farsa, demokracije ni danes ne na zahodu in ne na vzhodu, povsod manipulirajo z ljudmi, z njihovo delovno angažiranostjo, izsiljujejo jih bolj ali manj naravnost, ker jih »obravnavajo«, jih nevrotizirajo, jim nasilna odmeriaio prostorček pod skupnim soncem. Socializem pravzaprav res ni majhna reč. Danes celo ne. j® /ep čas sem ni socializem več ideološka parada. Kot deklarirani politični režim se ni neizpodbitno obnesel. Najmanj '6 socializma v odtehtavanju revizionizma in nerevizionistične clstosti, socializem namreč ni arhaizem, on je lahko le živa Sedanjost. Socializem je danes nujnost preporoda sil neizčrpne tehnologije in njene razporeditve v prostoru, katerega izven-konfliktnost se začne z nacijo. Socializem je danes — morda kake četrt ure pred dvanajsto — razlog za transformacijo tiste problematične živinske vrste, imenovane homo sapiens v ustreznejšega, času primernejšega homo humanus ratusgue. 9. Vrbsko jezero, vodovje Rabe in Soče — slovenska zemlja, razpeta ko v križ med tri poldnevnike. Na zemljevidu jo se. čejo debele vijugaste črte, ki pomenijo v današnem svetu državne meje. Zemlja Slovencev — sonce jo prehodi v mnogih minutah. Borinje porabskega Slovenca ne zveni nič kaj drugače kot Dolenje na obronku Brdov; in Slovenska ves v Porabju bi lahko ležala nekje ob Žili, porabski Ženavci bi lahko bili tudi Beltinci, in Senik bi mogel ležati kjerkoli med belokrajnsko Vinico, furlanskim Vidmom in Gospo sveto. Senožeče pod Nanosom in Kotarče pod Svinjo na Koroškem — ista melodika slovenske besede. Simon Gregorčič je na veke objel Sočo v slovensko narečje, in «Nmav čez izaro» bo večni spev v sanjavost ujete slovenske duše, naj ta že blodi kjerkoli po svetu. Zemljevid z mejami je seveda realiteta. Realiteta zategadelj, ker izhaja iz državniških dogovorov, državniške konvencije so realizirana politična oportunost, v oportunosti je shranjena moč in nemoč političnega režima. Zamejsko Slovenstvo je tudi realiteta. Iz nje govori dobršen del slovenske zgodovine, v uradnih aktih zanemarjene, pozabljene, zatajene. Tržaško in koroško Slovenstvo bi naj nedavno prodalo svojo dušo tujcem in bi se naj vključevalo v tuje politične stranke — v zgodovini ni gršega primera indoktrini-ranja k renegatstvu. Porabje?... Nikoli mu ni bila poklonjena trohica slovenske uradne misli. Zdaj se zamejsko Slovenstvo bogati še z emigrantskim tokom. Zapuščajo dom ponižani in razžaljeni-, tisti, ki so jih doma socialistično opljuvali, jih politično izsiljevali, zapirali, jim metali polena pod noge, jim kradli vsakdanji kruh. Ko človek razmišlja o uradni in neuradni metropoli, o provincijskih skorumpiranih pridigarjih, o primitivcih z ideološkimi kronami, o polomljenem ekonomskem vozu, v katerega je vpreženih le par volov, tedaj čuti, kakšna mora biti prava Slovenija. In zamejsko Slovenstvo čuti, da bi bil čas, razmišljati o lastnih, neodvisnih institucijah. Institucionalnost je tudi edini resnični izraz tradicionalnega svobodnjaštva Slovencev. V svobodnjaškem načinu mišljenja je podan edini eksistenčni motiv slovenskega intelekta, izven tega motiva se plazijo le hlapci. In slovenskega nacionalnega prostora niso nikoli napolnjevali samo hlapci; vedno, tudi v najbolj črnih dneh je bil v prostoru prisoten tudi Slovenčev svobodnjaški duh. Zato tudi Slovenci nismo relikt preteklosti. Smo narod, ki se zaveda svojih svobodnjaških tradicij, ko je svobodnjaštvo vselej pomenilo popolno neodvisnost od kakršnega koli vsiljenega stanja; neodvisnost od katerega koli agresivnega družbenega gibanja. V vsestranski neodvisnosti od institucionalnega ali moralno-indoktrinacijskega nasilja je podana naša edina možnost za razumsko opredelitev — čas je, da to povemo. 0 00 Dediščina, dediči. Predvsem pa sosedje. Sosedje — ob tujih dediščinah zmeraj nesebično, pozorno in ljubeznivo občinstvo, ki ve, kaj hoče. Dediči — vidi se jim, vsi po istem očetu enako bistri. Butalci ne bi mogli biti merilo. Huni, da so, bi se zagotovo y širokem geografskem loku izognili dediščini. Zaradi tolikšne pameti v njej. Bavarski fevdalci in njihovi misijonarji t>i se šli spet najmanj Turke. Premagati Turke. Nekoliko z božjo, nekoliko z butalsko pomočjo. Tako kot takrat. Če so jih. Dediščina — misijonarji, bavarski fevdalci tudi, in Butalci, in oča in... vsi se naskrivaj muzajo. In roke tišče v žepe. Da se ne bi videlo fige, ki jo držijo. Da bi dediči oajprej planili nad Turka. Kot takrat. Če so. Če pa ne bi? Potem bi dediščina bila videti drugačna. Potem bi marsikaj bilo čisto drugače. Krog ljubljanskega ... ALOJZIJ RES PISMA BEVKU 53. Iskreno pozdravljena iz zlate Prage! Lojze in Dina 12/VIII - 28 Dopisnica (Praha - Vyšehrad). Naslov: Gospod / France Bevk / Via Salcano, 14 / Gorizia / (Italia). Pečat pošte: Praha / 12 VIII 28. 54. Benetke, 18./X- - 1928 Dragi moj France! V resnici sem že delj časa pričakoval Tvoje pismo. Odkar si mi pisal karto pred odhodom k morju — kako dolgo je že temu! — nisem vedel, kje naj Te poiščem. Medtem se je zgodilo toliko neprijetnih stvari, da sem bil zate tudi v skrbeh. S svojimi zadnjimi vestmi si me nekoliko pomiril, kljub temu, da slutim predobro, koliko težav in zaprek Ti križa pot. A še nekaj berem iz Tvojega pisma, kar mi tako dobro de: da si notranje miren, da Ti je Davorina to, po čemur si preko tolikih bridkosti in razočaranj hrepenel. To je zate tako važno, kot zrak, ki ga dihaš; in vse drugo je postran-ga pomena. Tako rasteš v novega človeka in vsa Tvoja dela bodo nosila ta pečat prerojenja in etičnega vstajenja. S svojega pota Ti bom imel veliko povedati. Nemčija me je v gotovem oziru razočarala. Narod je kot celota hudo trezen, materijalističen, duhovno omejen, zato tako skrupolozno točen in reden — masa, ki se na prvi ukaz od zgoraj vda, brez ugovora uboga in mu je vsa omika le nekako lepilo, ki zakriva trde, ostre, skoraj bi rekel krute poteze njegovega obraza, ki na njem zaman iščeš duha, genijalnosti, globoke strasti, demoničnega plamena. Radi pomanjkanja teh elementarnih sestavin genijalnosti, Ti gre z umom do kosti, Ti rije z muko po možganih, Ti vse secira, nedosegljiv v pridnosti, občudovanja vreden v vstrajnosti. Zato je za »povprečnost« tako »popoln«, zato so vsa njegova mesta tako čedna, njegove knjige tako skrbno tiskane, vse je tako snažno in smotreno, da Ti postane že neprijetno. Nemce lahko občuduješ, vzljubiti jih ne zmoreš nikoli. Dobiš pa posameznike, ki so izredni ljudje in s katerimi se lahko sijajno razumeš, a morajo stopiti iz celote, če naj so Ti to, kar Ti morejo biti. Letošnje leto je zame minilo skoro brezplodno: v delu za kruh sem moral pozabiti na vse, bral ali študiral doslej nisem skoro nič, ves čas sem moral žrtvovati poslom, ki niso v zvezi ne z mojim stremljenjem ne z mojo duhovno strukturo. A bil bi krivičen, ko bi si ne priznal, da sem kljub temu notranje rastel. V samoti doma in v osamelosti zunaj, me obletavajo vprašanja, ki jim iščem rešitve v sebi, ki mi globijo pogled v življenje, ki mi klešejo samostojnost mišljenja; in moje razmerje do vsega duhovnega udejstvovanja, do umetnosti in znanosti, se počasi lušči iz lastnega jaza do prostih pogledov, ki so mi jih prej zaplankale knjige- In to je tako velik plus, da je bridkost, ki sem jo ob tem času čutil, le poceni plačilo. Danes cenim knjigo vse drugače, danes uživam lepoto vse globlje, kot sem jo kdaj prej, a danes tudi vidim vse prej nego doslej, kje je izumetničenost, kje je laž in puhla fraza. Prej sem jo instinktivno slutil, danes jo zagrabim za krinko *n ji jo stržem z obraza. Dina je postala hudo pridna kar se tiče literarnega dela. (305) Nekega dne, potem ko je prebrala »Vihar«,(306) ^i pokaže prevod Tvoje novele iz »Faraona«. (307) Delo ji gre lepo od rok in kmalu bo imela lepo zbirko črtic. Bog Ve- da ne boš kdaj lepo presenečen! Tone Kralj, veš?, se je oženil in bil tu s svojo nevesto. Spremljala sta ga tudi France (308) in njegova žena. Tonetova nevesta je hči Vide Jerajeve [ ... ]. Tudi Stele (309) je bil tu in si ogledal razstavo. Imam ga še najraje od vseh: plemeniti človek je in pošten, da se ob njem spočiješ. Seveda morata priti oba sem! Prostora je za vse in jedla bosta to, kar imava. Le hitro pridita, morda dobita še razstavo odprto. Ne žabi mi poslati knjige Gor. Mat. (340) in reci Jan-kotu (311) naj mi tudi on pošlje one Gor- M.D.-(312) V Gorico ne morem, (kako bi rad!) in se mi po Tebi in po Sv. Gori (313) toži. Piši in nasvidenje! Pozdravljena oba od obeh! Tvoj Res Alojzij Naslov na kuverti: Signor / France Bevk / Gorizia / Via Salcano, 14. Poštni pečat: Venezia ferrovia / 22-23 / 19.X/28. VI°. Na hrbtni strani: Gorizia centro (2D) / 20.10. 28. -7. Znamka za 50 stotink (IV centenario di Emanuele Filiberto - X° annuale della vitloria). (305) Niže je to pojasnjeno, da je Resova žena Dina prevajala Bevkove tekste v italijanščino. (306) Glej opombi 268 in 269. (307) (308) Glej opombo 300. (309) Glej opombo 278. (310) Goriške Matice. (311) Janku Kralju. (312) Goriške Mohorjeve družbe. (313) Že iz te bežne omembe lahko spoznamo, kako je bil Res navezan na Sv Goro in ni zato nič presenetljivo, da si je za svoj pokop izbral ta kraj. 55. Blagoslovljen Božič obema! 21/XII 28 Vajina Lojze in Dina Razglednica (Tone Kralj: Slovo). Naslov: Gospod / France Bevk / Gorizia / Via Salcano, 14. Poštni pečat: Venezia ferrovia / 14-15 / 22.XII / 28-VIIV Znamka za 20 stotink. 56. Dragi France! Danes mi je pisal Giusti (314) iz Prage, da mora napisati za novo revijo Slav. Rundschau, (315) ki bo v najkrajšem času pričela izhajati v Pragi, članek o literarnih in kulturnih delih, ki so izšla v Italiji od 1. 1927 do danes. Zato pošlji nele svoja dela, marveč vse, kar sta na tem polju izdala »Gor. Matica«, »Luč« in Lukežič. (316) Naslov: Dr. V. Giusti, Praga, Vinohrady, Brandlova, 5. - Stori to čimprej! »Črne brate« sem prebral (317) in se mi zde naj bolj i od vseh treh delov, le Izbor (318) je ponesrečena figura. Našel sem toliko prelepih mest, da se Ti dela ni treba sramovati. Danes bi ob eventuelnem ponatisu delo precej drugače zgradil, ga stisnil in podal ž njim enega najboljših slov. zgod. romanov. — O vsem tem in o drugem se pomeniva, ko prideta. Da si mi zdrav in vesel, Ti in Davorina! Tvoj Gigi Naslov na kuverti: P.n. / France Bevk / Via Salca-n°> 14 / Gorizia. Poštni pečat: Venezia ferrovia / 22-23 / 5.II/29 VIH. Znamke za 10 in 2x20 centezimov. (314) Glej opombo 210. Dodati je treba, da je Giustija »mladega Florentinca... uvajal v slovanski svet misli in lepote...« Res sam. (315) Revija Slavische Rundschau je izhajala v Berlin-Leipzig-Prag °n 1929■ leta. (316) V založbi L. Lukežič — ali L. Lucchesi je izšlo v teku leta le nekaj izdaj za GM, dalje Vseznalec za 1928 ter Bu-dalov Cvetnik. (317) Res je gotovo bral delo še kot rokopis, zakaj T na5Protnem primeru ne bi štiri dni zatem povpraševal Bevka »ali |e ‘zšla tretja knjiga Tvoje trilogije?« Glej pismo 57. Tu je treba Popraviti Koblarjev napačni podatek v zvezi z izidom prve knjige rilogije. Prva knjiga (Krvavi jezdeci) je izšla 1927 (in ne 1928, kakor Piše Koblar. Glej Bevkovi »Izbrani spisi« 5. Lj. 1956, str. 580), v nakladi 1-3000 izvodov. Druga izdaja tega prvega dela pa takoj ^ aslednje leto (1928) v nadaljnjem dotisu 1500 izvodov. Obe knjigi (21tUd* na zunai nekoliko ločita, ker je druga izdaja po formatu ,5x15) bliže 2. in 3. knjigi, medtem ko je prva izdaja za spo-nanje manjša (20x14). (318) Eden izmed junakov romana. 57. 9/1 - 29 Dragi moj! Čakava vaju, da se malo pomenimo. A pri tem mrazu, je bolje, da še malo potrpita. Ali ne? Te dni sem prejel prelepo knjigo, ki Ti jo toplo priporočam: »30 ncue Erzahler des neuen Russland«: najznačilnejše povesti in črtice novih ruskih pisateljev, ki jih ne poznamo. Knjigo je založil Malik-Verlag - Berlin, in stane okrog 25 lir, str. 776. Torej bore poceni! In še sem izvedel, da je Jasna Belovičeva izdala »Sittengeschichte der Sudslaven« (Aretz-Verlag), ki bo morda bolja kot prva, vsaj po zbranem materialu. (319) Če jo dobiš, prinesi jo s sabo. Ali je izšla tretja knjiga Tvoje Trilogije? (315) Dina pridno prevaja Tvoje novele in črtice, ki najbrže izidejo še letos. Založnika dobim z lahkoto. (321) Prilagam Ti izrezek iz Gazzettina, (322) ki ima snov za sijajno renesančno novelo. Sicer je malo opolzka, a jo lahko tako zaviješ, da bo pršela smeha in drastične ironije, ki jo poznaš iz Balzaca. Pri meni vse po starem: denarja malo, dobre volje veliko in tudi korajže, le časa za svoje delo bi rad imel več. Piši kaj kmalu in bodita nama oba prisrčno pozdravljena! Tvoj Gigi Naslov na kuverti: Gospod / France Bevk / Via Sal-cano, 14 / Gorizia. Poštni pečat: Venezia ferrovia f 23-24 / 10.1/29. VIL Na hrbtni strani pečat: Gorizia - Arrivi e par-tenze /111.29. - 7. Znamka za 50 stotink. (319) Točen naslov dela je: »Die Sitten der Sudslaven«, knjiga je izšla na več kot 300 straneh kvarta in ima nad 100 prilog. (320) Črni bratje in sestre, 3. knjiga trilogije Znamenja na nebu. (321) Glej opombo 307. Dobra dva meseca in pol po prvem sporočilu, kako Resova žena Dina prevaja Bevkove črtice, tu že veliko določnejši obet, da izidejo njeni prevodi tiskani. Res je mislil na založnika... (322) Beneški dnevnik. VINKO OŠLAK O MORALI Do konca prejšnjega stoletja so ljudje v moralo sicer še verjeli, o njej govorili, jo poučevali in predpisovali, niso pa je uveljavljali v resničnem življenju. Naše stoletje je s svojima velikima vojnama in z zgoščevanjem suverenosti in moči odločanja — ter zato izgubljenim mestom posameznika, zadalo smrtni udarec morali — ne samo kot načinu vedenja ampak tudi ideji, o kateri bi se razpravljalo, odločalo. Danes je govoriti o morali kar nekam neokusno, vsaj precej staromodno in neprimerno za sodobni čas. Mogoče je to celo določen moralni napredek, če odpravlja ime za stvar, ki ne more bivati. Človek je v zgodovini, kar se morale tiče, napredoval le v konstruiranju in sprejemanju moralnih vrednot, niti za las pa ni napredoval v njihovem spolnjevanju. Za moralnost namreč ni toliko pomembna oblika nekega principa ampak predvsem, koliko ta princip v življenju resnično nastopa. Spoznanja se dado graditi na že doseženih drugih spoznanjih prednikov; moč človeškega značaja, ki edina lahko uresniči neko idejo, pa ne raste kontinuirano skozi zgodovino ampak se v vsakem človeku ponovijo etape karakternega razvoja. V nobeni dobi tu ne opazimo kakšnih bistvenejših razlik v moči značajev. Od tod tudi dejstvo, da se iz zgodovine ničesar ne naučimo. Naučimo se samo dogajanja in ideje, moči, uporabiti jih v novi Praksi, pa se ne moremo naučiti- Zgodovina namreč ne Poteka samo od znanja; tudi od same moči ne ampak °d obojega skupaj. Vsakdo mora pričeti prav na začetku in tu ni druge dediščine razen lepih vzgledov. O stopnjevanju karakterne moči ni govora; lahko bi rekli, da gre celo za nazadovanje. Karakterno izklesani ljudje, narejeni iz enega kosa, ki jih zlepa ne premakneš, lahko žive samo tam, kjer človek vse ali pa vsaj veliko večino potreb zadovoljuje sam, da se torej na vsej širini svojih sposobnosti spopada s svetom, soljudmi in samim seboj. To je integralni človek, ki je odtujen samo toliko, kolikor mu niso znani naravni zakoni. Toda to ni tisto, kar bi ga razcepilo in napravilo za slabiča. Delitev dela, posebno še po industrijski revoluciji, ki je za več kot polovico dneva izpostavila in priznala samo skrajno ozek pas človekovih nagnjenj in sposobnosti, ga je vključila v neko dogajanje, ki mu ne ve niti začetka in konca, niti samega smisla. V taki delitvi ne pride samo do izpostavljanja nekaterih lastnosti ampak tudi za istočasno krnjen j e in izumiranje drugih. Taka družba namreč ne priznava in ne nagrajuje človekove integralnosti ampak le človekovo brušenje, vrtanje, sekanje, vdevanje niti itd... To katastrofalno deluje na človekovo odgovornost. Ta se nikoli ne razteza daleč preko konkretnega. Konkretno, najbolj konkretno pa je naše sodelovanje pri spreminjanju sveta. Če pa zaradi svoje potopljeno-sti v neki mikroelement tega spreminjanja ne razumemo in ne občutimo tega procesa kot svojega, se mikro-nizira tudi odgovornost, se izobliči in usodno poruši ravnotežje značajskih moči. Že Marx govori o tem, da delitev dela naredi iz človeka v nekem specialnem področju virtuoza, na vseh ostalih pa kretena. In na kaj naj se sedaj tak človek nasloni, da ne bo padel in klonil vsem preizkušnjam? Mar na strahovito neravnovesje med eno iztegnjeno nogo, globoko potopljeno v virtuoznost in avtomatizem nekega ozkega tehničnega postopka, in med komaj zaznavnimi nožicami, ki naj prehodijo ves ostali svet — od ljubezni, lepote, politike, religije itd.! V tem, najusodnejšem času bije človek veliko bitko s časom — za rešitev in ohranitev svoje celovite o-sebnosti, čvrstega in nezlomljivega značaja, ki ga pozna le še iz davne zgodovine, ko so se ljudje ukvarjali še z vsem in so v tem udejstvovanju klesali in brusili svojo moralno podobo. Ta boj s časom se bije na dveh frontah; na eni — ohraniti bodočim rodovom vsaj podobo celovitega človeka in vero v vrednost moralnih norm — ter na drugi strani, na pospešenem tehničnem napredku, ki bo čimprej osvobodil človeka proizvajalnih vezi — kar bo do kraja mogoče le v robotizirani družbi, kjer bo človek samo še delal, ne pa opravljal določene gibe v določenem ritmu, na določenih predmetih. Delati pa pomeni oblikovati neko stvar od začetka do kraja; opazovati in uživati nad tem, kako se tvoja življenska energija pretaka v rast nečesa drugega — in to, kakor ti hočeš in zmoreš. Nekdo bo dejal, da tak način življenja in dela še obstaja pri majhnih kmetih, ki delajo še na star, nerentabilen način, umetnikih in morda še kakšnih drugih svobodnih poklicih. V neki meri to drži, popolnoma pa ne. Čeprav ti ljudje neposredno niso vezani na neko izpostavljeno strukturo delovnih gibov, pa so vendarle ujeti v ekonomsko in politično-pravno strukturo družbe, v kateri pa je njihov način dela le izjema. V družbi s tako visoko razvitim komunikacijskim sistemom in sistemom oblastvenih ter vplivnih centrov, je nemogoče, da bi se katerakoli skupina ljudi oddvojila in živela samosvoje, neodtujeno življenje. Da pa je vendar pričujoč vsaj majhen del iztrganosti nekaterih slojev iz tehnične delitve dela, priča resnica, da je kmečki značaj mnogo čvršči od »meščanskega«. To nima nikakršne povezave z eventualno manjšo razglednostjo kmeta. Tudi izobražen kmet, ki pa mu bo uspelo v bistvu ostati kmet (poglejmo samo znanega slikarja VVcrnerja Berga), bo praviloma moralno trdnejši od svojega mestnega soseda. To se kaj rado pokaže ob prelomnih in u-sodnih trenutkih, ko veliko ljudi menja politične, religiozne, nacionalne in druge barve tako kot razburit študent svoje ljubice, kmet pa tudi tedaj navadno ostane zvest samemu sebi; nikomur ne verjame, pa se vendar intuitivno opredeli za tistega, ki je na strani pravice. Vsi ve- mo, kak mačehovski odnos so imela različna politična gibanja do našega kmeta. Celo komunisti tu niso bili velika izjema. Najprej je kmet s svojimi sredstvi in svojim življenjem kreditiral osvobodilni boj, po doseženi zmagi pa so ga — kot vsej zdravi presoji navkljub — obsodili za kulaka in ga hoteli nasilno vključiti v organizacije faraonskega tipa. Danes je formalno sicer rehabilitiran, praktično pa umira svoje starčevsko kmečko življenje, zapuščen od vseh in od vsakogar. In vendar, vendar bo ta tisočkrat prevarani kmet v morebitni bodoči osvobodilni vojni, po svoji prastari intuiciji, prav gotovo zopet našel v sebi toliko velikodušnosti, da bo zastavil vse za tisto, kar bo pravično, čeprav bo morda prepričan, da tudi ta osvoboditev ne bo njegova, da ga čaka nova kalvarija... Morala torej ni puhla ideja farjev ali komisarjev, umetnikov ali kritikov; to je odločen imperativ za bodoče sožitje. Človek se je moral skozi zgodovino razredne družbe vsega razdati in razcefrati, da bi ustvaril takšne razmere, kjer bo rasel nov rod, izklesan, enovit v sebi in duhovno močan!!! Prosimo bralce, naj nam oprostijo, da se je zaradi odlašanja stavca in tiskarja zakasnil izid revije. Uredništvo RADOSLAVA PREMRL MOJ BRAT JANKO-VOJKO in njegova družina Ko sva spomladi leta 1945 s sestro opazovali, kako se valijo četniške trume skozi našo vas, sva s pomilovanjem ugotovili, da sedijo na vozovih cele družine, starci, otroci in celo dojenčki ob materinih prsih. Sami sva okusili trnovo Pot brezdomstva in izgnanstva, zato sva — ne glede na to, da so bili četniki naši nasprotniki — sočustvovali z njihovo grenko usodo. Tudi v Šembidu so se ustavile enote korpusa iz Like. Njihov poveljnik, stasit major, je prišel že prve dni po njihovem prihodu k nam in čestital materi in očetu zaradi sina Jonka. Rekel je, da je bil Janko četnik, a da so ga partizani Pritegnili v svoje vrste. Govoril je o Jankovem navdušenju za mladega kralja Petra (le kje je vse to zvedel?) in moja mati se je morala premagovati, da je zadušila smeh, ko se le spomnila prizora po italijanski in nemški zasedbi leta 1^41. Janko je bil doma na vojaškem dopustu, »junaški« kralj “eter pa je že nekaj mesecev varno živel v Londonu, a po njegovi domovini so gospodarile tuje okupacijske čete. Jan-ko ie bil besen, razočaran in žalosten, da je ta, od katerega smo se po fašizmu zatirani Primorci nadejali rešitve izpod |arma, tako klavrno zapustil svoj narod v nesreči. Janko ■e tedaj s pravo uničevalno slo sežigal, metal v razpenjeni, nprasli hudournik Pasji rep vse, kar ga je količkaj spomi-ujalo na tega kraljevega sokoliča, k! pa se je izkazal za c'sto navadno ptico selivko. No, ta togo zravnani četniški maior je začel izpraševati, so in kaj delajo člani naše družine, in človek je imel .s, da preverja svoje informacije. Mati mu je povedala, da I® Ciril pri partizanih, zaradi česar jo je on pomiloval in ji prigovarjal, naj mu piše in ga skuša spraviti domov. Jaz sem mu povedala, da sestra poučuje v vasi, jaz pa na Lozicah. Prinesel je nekaj četniške propagande in olajšano sem ugotovila, da je napisana v cirilici, zato sem mu jo vrnila in mu povedala, da te pisave ne razumem, čeprav sem cirilico nekoč že kar dobro brala. Nič ne de, je dejal, on bo moj učitelj srbohrvaščine, jaz pa bom njega učila slovenščine. Lepa godlja, sem si mislila, a na srečo je prišel samo enkrat, napisal vse štiri abecede, povedal da bo še prišel, a ga ni bilo več. Upala sem, da bo tudi pozabil, da hoče videti, k>e poučujem. Pozneje je mama zvedela, da so četniki sestavili seznam ljudi, katere bi obdarovali ob pravoslavni veliki noči. Med temi imeni je bilo tud! naše, saj smo bili edini v vasi, katerim so Italijani požgali dom; a ko je četniško poveljstvo pokazalo seznam nekaterim domačinom, je neka sovaščanka ogorčeno protestirala, češ kako je moč podpirati take ljudi, ki so dali že dva partizana, medtem ko hčeri poučujeta na partizanski šoli. ★ Četniki so zasedli šembiško šolo, to je vse razpoložljive razrede. Sestra Božena je bila ogorčena, ker so zginjale klopi, ki so jih četniki uporabljali za kurjavo v tisti mrzli pomladi leta 1945. Nič ni pomagalo, da je protestirala za vsako klop, ki je izginila in so se morali otroci stiskati v ostalih klopeh. Zaradi njihovega sovražnega vedenja v šoli se ni zmenila za četnike, tudi ko je hitela domov in jo je kateri od njih pozdravil. Zaprta vase, nepristopna kot je bila, je ob takih prilikah samo živo zardela. A gospa Beltram je to četnikom komentirala takole: »Vidite io, ta je še na zunaj rdeča in niti pozdrava vam ne privošči.« Po drugem in zadnjem obisku četniškega majorja v naši hiši so se četniki vedli do nas sovražno in, kot sem že v prejšnjem poglavju omenila, so tudi nekateri domačini zmagoslavno dvigali glave, češ zdaj pa vas imamo v pesti. Čisto nobenega vojaškega pomena niso imeli bunkerji na našem vrtu, pa so jih četniki kljub temu začeli graditi in nam onemogočili obdelovanje zemlje. Oče je šel, da bi jim io na lep način razložil, sestra Božena pa ga je hotela zaradi varnosti spremljati. Skrajno surovo so se četniki vedli do očeta, a Božena, ki ni mogla prenesti nasilja, se je postavila pred nje, češ kako si upajo tako ravnati z njenim tatkom. Še ob drugih primerih so četniki ravnali surovo z mojim očetom in ni izključeno, da se je za takim ravnanjem skrivala »dobra« beseda kakega domačina. Kmalu zatem, ko so prišli četniki v Šembid, mi je sestra zaskrbljeno povedala, da je prišlo pismo od okrožnega šolskega nadzornika z ukazom, da morajo prenehati s poukom na šembiški šoli, ker je postal Šembid sovražna postojanka. A problem je bil v tem, da so četniki takoj zvedeli za ta ukaz in grozili učiteljem, naj si nikar ne drznejo prekiniti pouka. Kaj naj vendar stori, ko pa oboji grozijo? Nič ne boš storila, sem jo mirila, saj je vendar očitno, da ni dobro imeti opravka s temi divjaki, ki že za vsak nič sežejo po nožu. Ko bo konec vojne, bomo okrožnemu šolskemu nadzorniku lepo razložili, v kakšnem precepu ste šembiške učiteljice bile. In prav nič nisem dvomila, da bi ne upoštevali njihovega položaja. Seveda je bil še en izhod: da bi sestra nekam zginila in se tako izognila četnikom. A starši o čem takem niti razmišljati niso hoteli. Neko popoldne aprila leta 1945 sem sedela v razredu 'n vpisovala rede v spričevala. Zjutraj mi je kurir prine-s®l sveženj spričeval in starejšim učencem sem jih že dopoldne izročila, a zdaj sem hotela, da bi jih še tisti dan tudi najmanjši odnesli domov. Delo se mi je zataknilo, ko sem hotela izpolniti spričevalo male, prav nič pridne učenke. Pogledala sem jo in videla, da strmi vame z velikimi žalostnimi °čmi. Končno, sem si rekla, so tiste oči bolj pomembne od negativnega reda in za nameček so to prva vojna partizanska spričevala in še lepa so povrhu s tisto bledo zeleno npovo vejico. In z mislijo pri naših pridnih tiskarjih sem se 5 Pogledom ustavila na lepem pomladnem dnevu, ki je kralje-VaJ onkraj odprtih oken. A pomladna slika, ki se mi je Prikazala, ni bila taka kot po navadi: sredi sadnega drevja v cvetju se je za dvema konjenikoma po cesti vila pisana procesija. V konjenikih sem spoznala četniškega majorja in sodnika njihovega korpusa. Torej ni pozabil in je zares prišel pogledat, kje poučujem. »Otroci, četniki grejo,« sem tiho rekla, »ostanite mirni in spravite vse v torbe. Če pa imate kaj nevarnega, hitro prinesite, da bom jaz skrila.« Hitro sem napravila zvitek s spričevali, ga zavila v papir in vtaknila visoko v dimnik peči. Na srečo nismo tisto popoldne kurili. Še preden sem si s cunjo odrgnila sajasto roko, je stal na pragu poveljnik šembiške četniške postojanke. Otroci so molče stali in strmeli vanje, ko so si ogledovali izobešene risbe, zemljevide in druge šolske pripomočke v šolski omari. Meni, ki sem navadno zgovorna in rada duhovičim, ni šla beseda z jezika. Pa ne samo zaradi tega, ker sem bila iznenadena in vznemirjena, ne, čutila sem, da so ti južnjaki z zagrizeno strastnimi očmi nekaj tako tujega in daljnega, da je vsak pogovor z njimi nemogoč. Tako sem samo kimala: »Prosim, prosim,« ko so mi pokazali predmete, ki so si jih vzeli po razredu. Z zida so tudi sneli velik zemljevid z obema poluiama in ironično sem pomislila, kaj bodo z njim po svetu. Potem sem morala z otroki vred poslušati njihov zbor, ki nam je pel pred šolskim poslopjem. Končno so se le odpravili nazaj v Šembid. Sproščeno sem tekla v razred, ker sem vedela, da v peč ni segla njihova radovednost. ★ Doma nismo imeli radioaparata, da bi poslušali novice z bojišč, a nemški častnik »Kartofelpufa«, ki je stanoval pri nas, ga je imel. In če ne po drugem, smo lahko po njegovi zaskrbljenosti spoznali, da se bliža nemški polom in konec vojne. In res, nekega jutra v drug! polovici aprila 1945 je mati zjutraj, ko je šla v klet odpirat kokošim, ugotovila, da so Nemci ponoči zginili. Za njimi so ostala le prazna slamnata ležišča, nekaj pribora in velikanski kotel, v katerem si je četa kuhala. In v Šembidu so ostal! neomejeni gospodarji le četniki iz Like. Uvedli so policijsko uro cd osme zvečer pa do šestih zjutraj. Konec aprila, 29. zvečer, se je k nam v Kcdretovo vilo zatekla Kristina Maslo, sestra enega prvih partizanov na Pivki. Povedala je, da je zbežala četnikom iz vipavskega zapora. Pozno je bilo in zaradi policijske ure nevarno nadaljevati pot, zato smo ji ponudili, da bi pri nas prenočila. Dobro smo tisti večer zapahnili vrata in okna in odšli zgodaj spat, c sredi noči so nas zbudili udarci puškinih kopit po vhodnih vratih. Maslovo iščejo, me je zaskrbelo, a ni bilo več časa, da bi odprla bunker, da bi se tja zatekla; tako se je potajila v sobi, kot je vedla in znala. Tisto noč nismo imeli elektrike, ker je neurje potrgalo žice daljnovoda, zato sem prižgala svečo in hitela proti vhodu. Zunaj so četniki rjoveli: »Otvori, otvori, oucat ču!« Pridružila se mi je mama in skupaj vsa odpahnili vrata. Divje so četniki planili na hodnik, zmerjali, grozili s puškami in kričali, da hočejo učiteljico« »Jaz sem učiteljica,« sem jim odgovorila, o v tistem trenutku je po hodniku s svečo v roki prihajala proti nam moja sestra. Hoteli so njo, češ da jo mora zaslišati komandant, da so v Šembidu in bližnji okolici že pobrali vse aktivistke in kurirke (te so ostale v domačem kraju, in se niso umaknile v gozdove k partizanom, ko je postal Šembid četniška postojanka in so seveda četniki, več ali manj vedeli zanje) in da se naj hitro pripravi. Jaz sem ostala z njimi, k° so nam plenili skromno imovino, a razen ženskega in moškega bicikla je bilo vse drugo malo vredno; mama !e pa pomagala Boženi, da se je oblekla. Sestra je jokala m prosila mamo in mene, naj bi jo spremili do Šembida. 2 naperjenimi puškami so nama grozili in ubranili, da nisva m°gli s sestro. »Nič ne joči Božena,« sem jo tolažila, »čim se zdani, bom prišla k tebi v Šembid in govorila s komandantom.« In odpeljali so jo. Mislila sem na Maslovo, a na srečo niso šli v sobo, kjer se je skrivala, za-o sem si odda h-"'la, ko so odšli, saj smo vendar vsi mislili da je edina, ki resno ogrožena. Zaradi nje tudi nisva z mamo vztrajali, bi spremljali sestro. Šla sem v sobo k Maslovi in jo našla že pripravljeno za odhod. Nič več ni zdržala pri nas, bosa je skočila skozi pritlično okno in izginila v reber nad hišo. Spet sem legla in napeto poslušala, a viharna noč je zadušila vse druge šume. Morda je preteklo pol ure, kar je Maslova pobegnila od nas, ko je odjeknil strel. Bila sem prepričana, da so jo opazili in ustrelili. Ko se je zdanilo sva z mamo pripravili zajtrk za sestro in s toplo kavo v termosu sem hitela v vas. A že v bližini hiše sem srečala domačina, ki mi je povedal, da ni več nobenega četnika v vasi: že ponoči so odšli proti Gorici in odpeljali s seboj aretirane aktivistke. Ne, Božene ni videl med njimi. Kolikorkrat sem pozneje v mislih podoživljala tisto noč, tolikokrat sem s! očitala, da mi ni slutnja ob Boženovi aretaciji ničesar povedala in da me je zgrabila nerazumljiva groza šele takrat, ko mi je domačin povedal, da Božene ni bilo med odpeljanimi aktivistkami. Doma sem se takoj odpravila na dolgo pot, kajti sestro moram najti, sem s! mislila, pa naj pešačim za četniki do konca sveta. Zdaj, ko bi krvavo potrebovala ko!o, prav zdaj sem bila brez njega, ker nam je oba ukradla bradata četni-ška drhal. Doma sem pustila obupane starše; mati mi je za slovo re!:'i cono: »Dcr: c teboj«. Bog 5 teboj, Bog s teboj, sem ironično ponavljala, saj to je rekla vsakič, ko je kdo od nas šel na pot, tudi ko smo odhajali v Gorico v šole, tudi sestri je pred nekaj urami rekla isto in jo pokrižala. Bog ve, če zdaj sestri to kaj pomaga. Šla sem v vas, v upanju, da jo je morda kdo le videl, a nihče je ni opazil. In tako sem se napotile: proti Gorici. Neka Štembergerjeva sorodnica je tudi odhajala domov v Gorico in skupaj sva šli. Tam sem sprejela njeno gostoljublje, a kljub trudnost! zaradi dolge poti, me je še dolgo v noč glodala skrb. Dva dni sem blodila po Gorici in iskala sled za četniki, a ničesar našla. Ne vem, ali sem bila jaz tako nesposobna in nesrečna, da si nisem znala pomagati, ali pa je bil zares svet tiste prve majske dni leta 1945 pijan in ponorel od veselja nad zmago, kajti z nikomer se n! dalo govoriti, in četudi me je kdo poslušal, vom, da mo fe komaj slišal. Sestro da iščem? Tovarišica, gospodična, vsi danes koga iščemo: našli jo boste, nikar ne obupujte! In so izginili v omamnem vrtincu veselja, moj Bog, saj je bilo vendar konec vojne! Tanki partizanske armade so stali v dolgi vrsti na Travniku, in ko sem žalostno pohajkovala mimo njih, se je kupola enega dvignila in veselo presenečen glas me je poklical. Bil je Žerjalov Jože, naš šembiški sosed, in že se je pognal ven in mi krepko stiskal roko. Tako je bil vesel, ker je po dolgem času videl domač! obraz, da je kar žarel. Morala sem mu povedati, kako je pri njih doma, da so vsi zdravi in živi. A pri nas doma? No, da je Janko padel, to je gotovo vedel, a da zdaj iščem sestro, ki so jo četniki odpeljali Prav zadnji dan vojne. Gotovo me je hotel potolažiti in razveseliti, ko je rekel: »Samo trenutek počakaj!« Skočil je na tank, se spustil skozi lino, nekaj iskal po njegovi skrivnostni notranjosti, in že je smuknil ven, gibčno kot velik maček in pristal pred menoj. V pesti je držal stekleničko parfuma, ki je z njim in njegovim tankom prepotovala na stotine kilometrov, in mi jo poklonil. Naj odklonim in užalim dobre, radostne oči? Ah, ne, spravila jo bom v svojo popotno malho, pa čeprav nič ne sodi med njeno vsebino. S težavo sem se mu zahvalila, kajti čutila sem, da mi silijo solze v °či, in hitro odšla proti Raštelu. Tisti večer, 2. maja 1945, mi je nekdo svetoval, naj se vrnem domov, ker so morda medtem četniki sestro izpulili in se je vrnila v Šembid. Polna upanja sem drugi dan navsezgodaj pešačila proti domu. V Ajdovščini sem srečala domačina, ki mi je povedal, da so moji starši obupani, ker ni domov ne sestre in ne mene. Le kako naj zrem v njihove žalostne oči, če se vrnem sama in ne da bi karkoli zvedela? 'am ob Hublu je stala mehanična delavnica in prijaznemu mehaniku sem razložila svojo stisko. Mi ne bi posodil ko-JfSa, kakršnegakoli že, samo da se bom hitreje vrnila v °rico? In res je od nekje izvlekel staro, polomljeno šajtr-90, zakrpal zračnici, in hvaležna sem mu bila, da sem lahko odpeljala. Zvečer sem bila spet v Gorici. Nasled-nle9a dne sem zvedela, da so četniki zapustili Gorico in da 56 pomikajo proti Palmanovi. Kolesarila sem za njimi in ne pomnim več, kje sem dohitela žalostno, premagano kolono četnikov in domobrancev. Vozila sem ob njih, ki so me trudno in radovedno opazovali, in na lepem je stal ob meni moj sinjeoki vipavski vitez. Šele tedaj sem se zavedela, da sem vso pot upala, da ga bom srečala in da m! bo on gotovo pomagal najti sestro. Zelo ga je prizadelo moje pripovedovanje, a rekel je, da ne more ničesar storiti, dokler se ne bodo ustavil! v Viscu. Pustila sem ga in hitela naprej, da bi prišla do četnišklh oddelkov, ki so pešačili spredaj. Dohitela sem jih in že od daleč opazila na vrhu s culami naloženega gnojnega koša domače aktivistke. Moj Bog, da ni tam nekje tudi moja sestra? Ustavila sem kolo ob vozu, a one niso prav nič vedele o sestri. Ne vem zakaj, a tisto njihovo mirno ždenje v gratunah me je razkačilo. Vprašala sem jih, zakaj se vozijo s četniki, ko pa bi se lahko vrnile domov? Jim mar kdo brani? Ne, nihče jim ne brani, a četniki so jim obljubili, da jim bodo dali na koncu poti kolesa, da se bodo lažje vrnile domov. Obrnila sem se in s prezirom mislila, da so pač lepe aktivistke, če toliko časa vztrajajo s četniki, samo zato da bodo dobile naropana kolesa. Nenadoma sem se počutila nelagodno tam med četniki iz Like, k! so imeli svojo postojanko v Šembidu. Sovražno so me gledali in si nekaj šepetali (in vsi so bili še oboroženi), zato sem hitro vozila nazaj med domobrance iz vipavske edinice. Svojemu znancu sem povedala, da sestre Božene ni med domačinkami, in on mi je svetoval, naj počakam, da se bodo ustavili v Viscu in naj nikar ne hodim več mednje. Najraje bi takoj našla četniškega majorja, a nekaj me je prisililo, da sem ubogala nasvet. Tako sva sedla v travo kraj ceste in mimo naju se je pomikala vojska, ki se je predala zaveznikom. Ob kolonah so brzeli zavezniški džipi in vojaki so naju veselo pozdravljali, a jaz sem se le s težavo smehljala v odgovor na angleški vojaški humor, ki naju je tako radodarno zasipal. Da, bil je konec vojne, avtomat mojega dragega znanca je zdaj ležal v travi kraj mene, a to ni bila moja dolina, ni bilo naših gor, le furlanska ravnina se je razprostirala v nedogled. In nekje, a kje, je moja sestra. Kaj bom našla na koncu te dolge poti? A dokler sestre ne najdem, je vse drugo nepomembno. Strah me je bilo jutrišnjega dne in on je čutil, da me je strah, zato je govoril in govoril, jaz pa sem le trudoma sledila niti njegovega pripovedovanja. Vse svoje življenje je razgrnil pred menoj: srečno mladcsi, študije, svetovni nazor, Masaryk in vsi ideali njegove mladosti, bežno ljubezensko srečanje. A v meni je bilo vse tiho, da nisem več prepoznala sama sebe. Nobene radovednosti ni bilo, nobenega vprašanja, le moje misel je spet in spet iskala sestro, in zdelo se mi je, da nekje globoko globoko nekdo tiho joka. Potem sva vstala in korakala za dolgo kolono vse do Visca. V Visco smo dospeli pozno popoldne. Zmešnjava je bila nepopisna, zato me je prosil, naj se vrnem drugi dan zju-trai, on pa bo medtem skušal koj zvedeti. Šla sem nazaj proti Palmanovi in napenjala možgane, da bi dognala, odkod mi je znano ime tega kraja. Menda me je od izčrpanosti in trud-nosti zapuščal spomin; končno se mi je le posvetilo, da je bila tu doma moja sošolka v goriškem zavodu uršulink. A kako sta se pisali tisti dve sestri Marija in Piera? Stopila sem v prvo hišo in na mah sem vedela tudi priimek: De Angeli. Že peti dan sem tavala okrog in neskončno dobro mi je del njihov prisrčno tope! sprejem. Po večerji sta sedli k meni na posteljo in morala sem jima pripovedovati od dne, ko smo se v zavodu razšle. Vse sta hoteli vedeti in jokali sta, kot bi prvič slišali o krutosti vojne. Sredi pripovedovanja sem se pogreznila v spanec in še z zadnjim kančkom zavesti sem čutila, kako mi popravljata odejo, ugašata luč in tiho zapuščata sobo. Drugi dan po zajtrku sem se takoj odpravila v taborišče v Visco. Ko sem se zahvalila Mariji in Pieri za njuno srčno dobroto, sem premiš-Mevala, s čim bi se lahko oddolžila; pa sem se spomnila na stekleničko parfuma. Seveda sem morala za slovo povedati, od koga sem ga dobila, in reči moram, da je prišla dišava v prave roke. V taborišču je bila še vedno zmešnjava, moj znanec Pa je že čakal. Tisti dan je moralo taborišče oddati orožje zaveznikom in marsikateri četnik iz južnih krajev ni mogel prenesti te sramote in si je raje pognal kroglo v glavo. Kar naprej je pokalo. V nekem trenutku so tudi mimo moje glave švigale krogle, ena pa je mojemu znancu zbila čepico. Je bilo to četniško opozorilo? Ali pa se moram svojemu spremljevalcu zahvaliti, če so me krogle zgrešile? Neverjetno težavno je bilo, priti v stik s četniškim štabom, kajti nihče od njih se ni utegnil pogovarjati o tako nepomembni zadevi, kot je aretacija in izginitev dekleta. Svetovali so mi, naj si sama najdem četnike, ki so tisto noč vdrli v našo hišo. In rekli so mi, da so v taborišču tri moje sovaščanke, gospa Beltram in njeni dve hčeri, ki so raje pobegnile z njimi: z njihovo pomočjo da bom že našla tiste vojake. Poiskala sem med barakami gospo Beltram in ji povedala, kaj so mi svetovali na četniškem štabu. Prepadeno sem zrla vanjo, ko je glasno dala duška svoji nesramnosti: »Če je tvoji materi tako malo do tebe, da te pošilja prodajat svojo kožo v četniško taborišče, vedi, da jaz svojih hčera ne dam, da bi te spremljale pri nevarnem iskanju. Poslušaj moj nasvet, dokler ne bo prepozno: izgini takoj od tod, da boš vsaj ti ostala mami.« Da boš vsaj ti ostala mami, sem si ponavljala, ko sem se znašla pred barako, a nisem dojela smisla njenih besed. Nekaj je bilo narobe z njo in z njenim obsedenim nastopom. Svojemu znancu sem povedala, kako me je odpravila, a šele ko sem mu ponovila njen nasvet, sem doumela resnico. Da, resnica je bila tudi v njegovih žalostnih, obupanih očeh. Zdaj ko je zadnja iskrica ugasnila v meni, sem postala nestrpna, in končno se je le našel mlad četniški častnik, ki me je bil pripravljen spremljati po taborišču. A ni bilo treba dolgo iskati, kajti že v prvi baraki, v katero sva stopila, sem prepoznala dva izmed četnikov, ki so tisto noč odpeljali sestro. Potem sem pred sodnikom njihovega korpusa ponovila svojo zgodbo. Ne, četniški štab ni bil ukazal aretirati moje sestre, to so napravili vojaki na lastno pest, ko so se umikali. (Seveda, četniški štab se je že prej umaknil, in njihova vojska je lahko po mili volji gospoda- rila.) Vojaki so priznali, da so jo res odpeljali, a da so jo po nekaj urah izpustili, če pa še ni prišla domov, so trdili, je gotovo odšla v hribe h partizanom. To je bilo tako nesmiselno, da sem sodniku ponovila besede gospe Beltram. »Zdaj vem, da ste jo ubili,« sem dodala, »a povejte vsaj, kam ste jo vrgli, da jo bomo pokopali.« Vojaki so vztrajali pri svoji izjavi, sodnik je verjel njim in ne meni, postal je nestrpen in odšel. Pred štabno barako me je čakal domačin Janez B.; rekel mi je, da je napravil napako, ko je odšel s četniki, rad bi se vrnil domov, zato da me prosi, da bi ga vzela s seboj in ga ščitila pred partizani. Ko sva bila že daleč proč od taborišča, mi je tudi on potrdil, da je sestra mrtva, slišal da je pogovor med četniki. Ker sem hotela takoj nazaj, da bi zvedela, kje naj jo iščemo, je rekel, naj se za božjo voljo ne vračam več v taborišče. Beltramka, da mi je prav svetovala. V Gorico sva prispela popoldne in se ločila, ker sem imela jaz tam še opravek. V Viscu me je namreč prosil S.V., domobranski zdravnik iz Ajdovščine, naj bom tako dobra in naj poiščem njegovo mamo. Rad bi ji sporočil, da je živ in zdrav in da naj nikar ne skrbi. Poiskala sem hišo, kjer je stanovala, in ropot mojih okovanih gojzar-jev po lesenem stopnišču je povzročil v hiši pravi preplah: tekanje, loputanje z vrati, kot bi zavel po sobah hud prepih. Ko ni na moje trkanje nihče odgovoril, sem vstopila •n glasno povprašala po zdravnikovi materi. Vstopilo je preplašeno mlado dekle, ko je izginilo, je le prišla zdravnikova mati. Tako grenko grenko mi je bilo pri duši, da sem ji ogorčeno očitala: »Prinašam vam dobre novice, a pred menoj vsi bežite, kot bi bila pošast.« ★ Da, tej materi sem prinesla lepo vest, a ko bom imela za sabo teh štirideset kilometrov, ki me ločijo od Šembida, kako bom stopila pred svojo mamo? Včasih me je prijelo, da bi kot preganjana žival skrila v grmovje in tam zaspala, k° bi se zbudila, pa bi mogoče odkrila, da so bile to le hude sanje. A misel, da moram najti svojo sestro, me je poganjala naprej. V Ajdovščini sem vrnila kolo mehaniku, čeprav mi je prigovarjal, naj se peljem do doma in da mu ga bom že pozneje pripeljala. A sem raje še tri ure pešačila, samo da sem zavlekla grozo vrnitve. Ko sem proti večeru prišla do stopnišča našega doma, bi se najraje sezula in se vtihotapila vanj. Prvič je bilo, da sem pazila, da bi čim tiše stopala po parketu hodnika, a moja mati me je kljub temu slišala in mi prišla naproti. Obstali sva in se molče pogledali; tiho sem šla mimo nje v kuhinjo. Sedla sem za mizo in si z rokami podprla glavo. Da, mama je slutila, in zato sem samo rekla: »Niti tega nisem mogla zvedeti, kam so jo vrgli. Jutri jo bom šla spet iskat, danes ne zmorem več.« Mama mi je povedala, da je nekdo našel Boženino popotno torbo v strugi potoka, zato da so pregledovali, če je narasla voda ni kam odplavila. In potem mi je prinesla ozek košček tankega papirja in mi rekla: »Preberi, prišlo je po tvojem odhodu!« In sem brala: »Okrožno šolsko nadzorništvo... Tovarišica učiteljica Božena Premrl je kazensko premeščena v Dornberk« (ali pa je bil Rihemberk). Trpko sem spravila velino in pomislila, kako so brezdušni pcragrafarji pohiteli s kaznijo proti učiteljici, ker ni zapustila šole v četniški postojanki. Nič ni bilo tovarišu nadzorniku, ki ga je ščitila ilegala, mar, kako bi se učiteljica obvarovala pred grožnjcmi četnikov. No, ti so ga prehiteli in poskrbeli za Boženino dokončno premestitev. Pozneje je prišla Franca Maksova, naša nekdanja dninarica, in obljubila je, da bo prišla naslednjega dne s sinovoma pomagat pri iskanju. Tema je že bila, ko sem tisti večer slonela na vrhu stopnišča pred hišo. Zdelo se mi je, de mi s travnikov pod vasjo prihaja sestrin glas-»Pridi, pridi, pridi...!« In odgovarjala sem: »Samo zdani naj se, pa bom prišla.« Naslednjega dne smo se zgodaj zjutraj odpravili isket sestro. Vsi so hoteli v gozdiček jugozahodno od hiše. a jaz sem vztrajala, da gremo v smer travnikov proti Vipavi. Pod hišo, na podraški cesti smo se ločili, a trije so mi le sledili. Niti deset minut ni preteklo, odkar smo šli od doma, in že sem ugledala na položni vzpetini kraj stezice poteptano travo, pokleknila sem in iskala sledove strašnega boja: gumbi Boženinega jopiča, šopi dolgih las, tanka jeklena paličica (fanta sta razložila, da je to priprava za čiščenje puške), zraven pa so na grmovju viseli njena strgana ruta in kosi perila. Jaz sem še iskala, ko so drugi stekli naprej, in že so me klicali: »Pridi, pridi, našli smo jo.« Tiščala sem v roki najdene stvari in stekla za njimi k jarkn, ki je skopan sredi travnikov, da se po njem odteka voda. Tam, z glavo na robu jarka je med vrbjem, ki raste ob vodi, ležala Božena. Ena roka ji je obvisela med vrbami. Počasi smo jo obrnili na hrbet in ji z robcem očistili usta. Po podraški cesti je drdral voz s praznim gnojnim košem. Poklicali smo voznika. Odpravil se je bil po steljo, zato je imel s seboj steljno rjuho iz vrečevine. Položili smo sestro nanjo in jo previdno dvignili na voz in tiho stopali ob njem vse do doma. Moja mati nas ni še pričakovala in iznenadili smo jo z našo hitro vrnitvijo. Uboga moja mati, ne pomnim, da bi jo kdaj videla tako neutolažljivo jokati, vedno je znala skrivati svoja čustva. Popoldne je prišel zdravnik IX. korpusa, da bi pregledal sestrino truplo. Ne oče ne mati in ne brat Marijan niso zmogli tega prizora in zdravnik me je enostavno prijel za roko in me peljal s seboj v sobo, kjer je ležala sestra. Da, sestrica draga, zmogla bom, vse bom zmogla, samo zakaj niso raje mene umorili, sem si pravila. Zdravnik je razgrnil strgano obleko in ji pregledoval prsni koš. Na njenih prsih je bilo nešteto ran od dolgega ostrega noža, s tenko paličico je zdravnik meril njih globino. Ne, nobeden teh ubodov ni bil smrten... na levi strani pa je bila majhna rjava luknja. Strel ie bil smrten, prebil ji je srce. Zdravnik je šel s palčico globodo, globoko, In ko jo je izvlekel, je na nji mrgolelo majhnih belih črvičkov. Bali smo se, da so jo divjaki posilili, a zdravnik je zanikal. »Mar hočete malo prizanesti moii materi?« sem nejeverno rekla, «Ne, nikakor,« je odvrnil zdravnik, «pridite in poglejte: taka je, kot jo je rodila mati.» A jaz sem premišljevala, da bi prenesla karkoli bi se ji bilo zgodilo, samo da bi ostala živa. In tudi moja mati je pozneje rekla isto in dodala: «Mi vsi bi ji pomagali, da bi prebolela nasilje«. Zdravnik je poročal staršem o pregledu. Obrnjen k moji materi je zaključil: «Trdo, pogumno se je borila proti oodivjanim vojakom, o tem pričajo rane na njenem telesu. Bodite ponosni nanjo, kajti tudi po njenih žilah se je pretakala Vojkova junaška kri.» (Nadaljevanje sledi) Naša sourednica in sodelavka IRENA ŽERJAL je izdala svojo drugo pesniško zbirko TOPLI GOZDOVI BORIS PAHOR NAJNIŽJA RAVEN Ko sem nekoč pri nekem javnem pogovoru kot zastopnik »Zaliva« rekel o nekem tržaškem voditelju, da ne govori resnice, da laže, ker navaja kot moje besede, ki niso moje, je dr. Vladimir Vremec ta moj nastop potem komentiral takole: »Mi (pri "Mostu”) se borimo na drugačnem nivoju.« Šlo je za poudarek neke gosposkosti, neke uglajenosti, pred katero se človek kajpada mora na mah počutiti rovtarski in neokusen. Čeprav je tudi res, da se, ko formalizem zamegli resnico, zlahka od rečeš formalizmu. Nič čudnega pa ni, če pred tako vizitko o gosposkosti in višjem nivoju nekoliko podvomiš v pristnost trditev njenega lastnika. No, človek se lahko moti, zato zamahne z roko in pozabi tako na nivoje kakor na čuden občutek ob stavku, ki tako slišno poudarja razloček med nivoji. A pride dan, ko pozabljene besede stopijo iz ozadja, kamor so se skrile. Tako se je dogodilo meni zdaj, ko sem prebral članek »Demagoška izjava Kluba koroških študentov v Ljubljani«. (»Most«, št. 31-32) Žal mi je, da je dr. Vremec doživel tako nemezo glede opevanega nivoja; v tem svojem pisanju je namreč zdrknil na najnižjo raven, na raven ponarejevalca. Pa naj zdaj spet kdo reče, da slovenski ljudje zmeraj Polemiziramo z gorjačami! A kako naj človek polemizira v rokavicah, če se nasprotnik poslužuje prepovedanega orožja? Tako piše: »Tako so tudi Boris Pahor — in z njim še druge večje ali manjše 'veličine' slovenske kulture — v svojih prizadevanjih po krepitvi slovenske pristnosti in duhovne nepokvarjenosti tako vzplamteli, da so se kot v kulturno najbolj zakrknjeni brežnjevski Sovjetski zvezi spozabili in ne priznavajo več svojim sobesednikom 'umske normalnosti'... niso v njihovih očeh ljudje ali, če hočete, idejni nasprotniki, ampak 'nevrotiki'...« Jasno je, da bo, kdor to bere in ne pozna mojega prispevka v 30.-31. številki »Zaliva«, ki nosi naslov »Slovenski duh, eksteritorialnost in ljubljanski nevrotiki«, pomislil, da sem docela nemogoč, ko svojega idejnega nasprotnika označujem kot psihopata, namesto da bi spodbijal njegove teze. V resnici pa je stvar drugačna. V »Problemih« št. 101, maja 1971 Taras Kermauner, ko omenja mene in Rebulo, govori o nacionalizmu, te »naravnost paranoične skrbi za narodnost našega Naroda«. (Podčrtal jaz.) V »Knjigi '71« tudi mesca maja Taras Kermauner spel napada revijo »Prostor in čas«, nacionalizem, Slodnjaka itd. Tam pravi: »...njihova ideologija je zaenkrat vzrok osebnih, lahko pa postane vzrok nacionalne, kolektivne nevroze...« Podčrtal sem spet jaz. Moj zgoraj navedeni spis pa je izšel štiri mesce kasneje, to le v septembru 1971, in letos v drugi izdaji »Odiseja ob jamboru«. Že v samem naslovu so navedeni izrazi, vzeti iz Kermaunerjevih dveh člankov. Ergo. Kdo je idejne nasprotnike prvi prikazal kot paranoike in nevrotike? Zakaj dr. Vremec o Kermaunerju ne reče, da je brežnjevski? V svojem spisu ugotavljam, da ima Taras Kermauner druge za nevrotike, da pa se ne zaveda, da sam ob takem početju ni preveč normalen. Mu ne bi smel tega reči? Zakaj? Lahko samo »avantgardni« publicisti, »odprti« kulturniki nas, 'starokopitneže', ki tako rekoč podaljšujemo devetnajsto stoletje v atomsko dobo, diagnosticirajo kot paranoike? Če pa jim vrnemo milo za drago, potem ravnamo kot v »kulturno najbolj zakrknjeni brežnjevski Sovjetski zvezi«? III. Tako početje imenujem ponarejevalsko. Zmotno dejanje je storjeno mala fide. Moj spis namreč dr. Vremec navaja, kar pomeni, da ga je bral. Če pa ga je bral, ve, da je izraz »nevrotiki« Kermaunerjev, ne moj, in da mu ga jaz preprosto vračam, tako kakor igralec žogo na nasprotnikovo polje, od koder je priletela. Ko torej dr. Vremec to ve in vseeno očita meni, da zmerjam idejnega sogovornika, ne pove pa, da je idejni nasprot-niš ozmerjal »nacionaliste« s paranoiki in nevrotiki, ne samo greši proti najbolj preprosti etiki, ampak zavestno vara. Mogoče je seveda tudi, da ni bral mojega spisa. V tem primeru je mazač in obenem prevarant. Druge izbire ni. In naj se potem ne pritožuje nad nivojem oznak. Nivo oziroma raven si je izbral sam. IV. Dr. Vremec se še sprašuje: »Za kakšno kulturo se potem Potegujejo omenjeni slovenski kulturniki, če se v njej ne bi smelo svobodno izražati svojih idej... O kakšnem javnem Mnenju naj govorimo... če si 'precejšen del' slovenske javnosti vzame pravico določene ljudi zaznamovati z nevrotiki...?« O tem, kdo je koga začel »zaznamovati z nevrotiki«, ni več potrebno, da zgubljamo besed. Vprašanje je zdaj, kje je Slodnjak, kje je Rebula, kje sem jaz skušal komu braniti, da bi »svobodno izražal svoje 'deje«? Pozivam dr. Vremca, naj navede mesto, kjer se je to zgodilo. Če tega ne bo storil, si bo naša javnost na jasnem, kaj se skriva za masko slovenskega kulturnega delavca. Prof. Antona Slodnjaka so zabrisal! z univerze, ker je bil za idejni pluralizem. Alojz Rebula ni persona grata, ker je katoliški mislec. Moj »Odisej« je tudi zrasel na heretični njivi. Samo slepar lahko obrne stvari na glavo in prikazuje kot zagovornike cenzure ljudi, ki so bili ali pa so še cenzorjem trn v peti. Ali pa je člankar, ki tako piše, predvsem neodgovoren človek? Saj čez čas tako modruje: »Toda, če bodo nagobčnik dobili tako imenovani predstavniki »nihilizma«, naj ti razbo-riti predstavniki svetlih vrednot vedo, da jim bodo današnji zavezniki (in včerajšnji sovražniki) mogoče že jutri nataknili nagobčnik tudi njim.« Gre preprosto za to, da so »avantgardni« publicisti na Slovenskem napisali o narodnem vprašanju toliko klavrnih reči, da so se po nekaj letih apatičnosti zganili celo uradni ideologi in »avantgardne« publiciste krenili po prstih. Samo malce seveda, da ne bi preveč bolelo, ko pa je to vendar garnitura, ki bo jutri morala predstavljati smetano moderne slovenske kulture. , Zavoljo tega karanja je zdaj »avantgarda« zagnala vik in krik. Zdaj pa je zanimivo to: Ko sem izdal »Odiseja«, se nihče od »modernih« publicistov v Sloveniji ni zavzel za mojo brošuro, češ bodimo pluralistični, razpravljajmo, namesto da plenimo knjige kakor za časa škofa Hrena. Ravno narobe. Bil sem nevrotik, ker sem preveč tradicionalno ljubil svoj rod, bil sem »poslanec utelešenega slovenskega nacionalnega Duha« (Kermauner). Zdaj, ko je oblast njih ošvrknila, pa sem spet jaz kriv, ker sem »avantgardi« ugovarjal in se nisem pustil zmerjati z nevrotikom. Kje je tukaj še logika? Zato, ker sem v duhu pluralizma pobijal trditve idejnega nasprotnika, sem zdaj avtomatično postal zagovornik cen- zure! To se pravi, da bi moral predhodno molčati, da ne bi s svojim uporom morebiti škodil »avantgardistom«! Smo v blodnjaku? Govorimo različne jezike? V. Dr. Vremec vsekakor piše kakor v transu, ko govori o nagobčnikih, ki jih bomo dobili od »današnjih zaveznikov«, ki pa so »včerajšnji sovražniki«. Če naj obrnem to nase, drži, da moj »Odisej ob jamboru« ni doživel gostoljublja v hiši očetovi (res so ga pričakali tudi sovražniki). A prav tako ne vem, da bi kdo ne »Odiseju« ne meni zdaj ponudil »zavezniško« roko. Pa menda dr. Vremec ne misli, da je oblast že s tem, da je dala ukor »avantgardi« postala moja zaveznica? Saj se je vendar v okrilju oblasti vzgojila, »avantgarda«, zato je oblast njena zaveznica, saj je »avantgarda« njen marksistično - strukturalistično - nihilistični podmladek. Pri tem je potrebno poudariti, da se »avantgarda« vsa ta leta ni hudovala nad establishmentom, ampak nad pisatelji, ki se glede nacionalnega vprašanja niso strinjali z uradnim dekalogom. Zdaj, ko jih je uradna filozofija obsodila, da ne pišejo strokovno, ampak da diletantsko krpucajo izraze in pojme, pa se »avantgardisti« kajpada niso uprli oblasti (kje neki!), temveč so spet naperili svoja kopja proti pisateljem, ki so »avantgardi« nasprotovali. Vsekakor ima zanimiv način boja, ni kaj reči, taka »avantgarda«, ki se ljubeznivo dobrika establishmentu, obdeluje pa revoluciona rje-ideal iste in za nacionalno problematiko občutljive pisatelje. In tudi dr. Vremec se ne pozabi lepo pokloniti politikom: »Ravno zato, ker morajo politiki nekoliko več računati z realnostjo, kot so tega vajeni kulturniki, upam, da bodo ohranili mirno kri, da bo torej ostalo samo pri »kulturniški zdrahi«. To sklicevanje dr. Vremca na modrost politikov je res zlata vredno. In kar se da izvirno. Malce pa bi vseeno lahko le podvomili v treznost človeka, ki hoče biti predvsem stvaren. Zakaj nerazumljivo je, kako je mogoče, da v slovenski matični stvarnosti ideolog, član centralnega komiteja, obsodi neko pisanje, ne da bi politiki to vedeli, oziroma kako je mogoče, da ideolog centralnega komiteja ne bi bil hkrati politik. Rebusi pač za »stvarne« publiciste. VI. Ves ta napad na nekatere pisatelje pa se je dr. Vremcu sprožil ob izjavi »Kluba koroških študentov« v Ljubljani. Ker je to izjavo objavil tudi »Zaliv« v svoji 32.-33. št., je tržaškim bralcem znana. Dr. Vremecc pa se je razhudil, ker se študentje ob klavrnih idejah Marjana Krambergerja, Kermaunerja itd., obračajo na Društvo slovenskih pisateljev s pozivom, naj kaj ukrene. Pri tem pa Klub izrecno poudarja, da ne mara administrativnih ukrepov. Ni moja naloga tolmačiti izraze »Kluba koroških študentov«, vendar se mi zdi, da bi slovenski javnosti zelo koristilo, ko bi Društvo slovenskih pisateljev razločno poudarilo-da ni sprejemljiva na primer teza, da smo v plimeru s Slovenci v domovini zamejski Slovenci na boljšem, ker smo lahko plurinacionalni. To ni nikakršno hotenje, naj bi se na Slovenskem spet uvedla cenzura. In Društvo slovenskih pisateljev bi samo nehalo biti zgolj sindikalna organizacija, ko bi ob pomembnih vprašanjih kulturnega, civilizacijskega, splošno narodnega interesa zavzelo svoje stališče. To bi vsa ta leta pravzaprav moralo storiti, kakor je nekoč nastopilo v prid slovenskemu televizijskemu programu. Študenti so odkrito izrazili potrebo po resni besedi, ki naj jo pred javnostjo izgovori pisateljski senat; za to zahtevo zaslužijo samo spoštovanje. Kje vidi v tem nastopu dr. Vremec podporo tistim, ki bi radi »obnovili žalostno dediščino stalinističnih prijemov v kulturi«, je težko reči. Kakor je nemogoče najti v mojem pisanju kaj, kar bi spominjalo na brežnjevsko Sovjetsko zvezo. Upravičeno se zato sprašujemo, kaj ga je obsedlo. Nobena skrivnost ni, da je že dolgo, kar je »Most« sklenil pobratimstvo s »Problemi« in s Kermaunerjem. Zavoljo teka konubija, je bil »Most« v nevarnosti, da stopi iz uredništva Alojz Rebula, vendar so uredniki žrtvovali pisatelja Rebulovega formata v zameno za »avantgardo« a la Kermauner et Co. Vendar to ne bi smel biti zadosten razlog, da v imenu nekega zavezništva dr. Vremec brez sramu potvarja resnico. VII. Za konec velja pribiti dvoje. Tako imenovani »avantgardni« publicisti, ki so imeli (in imajo) na razpolago revijo, obenem pa pišejo v vse liste, kar jih izhaja v Sloveniji, so sami krivi, če niso znali v teh zadnjih letih ponuditi javnosti moderno, a zrelo teorijo o narodni biti. Namesto da bi skušali povedati kaj izvirno pomembnega, so se razpisovali v kabalističnem kombiniranju, kakršnemu se ne posvečajo niti kulturniki številčno močnih narodov, kaj šele pisci narodov, ki komaj začenjajo utrjevati svojo identiteto. Tako so skoraj prisilili oblast, da jih je posvarila, naj vendar ne norijo preveč. Kar se pa mene tiče, se, odkar izhaja »Zaliv«, kolikor vem in znam, spoprijemam z zmedenimi fantazijami, pa naj so se te rodile v glavah uradnih ideologov in politikov ali Pa v glavah »avantgarde«. Zato mi ni zdaj čisto preprosto nič mar, kaj pravijo ideologi o »avantgardi« ali pa ta o njih. Saj ne enim ne drugim ni v resnici mar za bistvo problema. ODPRTO PISMO UREDNIKU »MOSTA« V. VREMCU Ljubljana, 19. aprila 1972 Spoštovani gospod Vremec! Pravkar sem prebral vaš članek v 31.-32. št. »Mosta« »Demago-ška izjava kluba koroških študentov v Ljubljani«. Nimate prav. Ne poznate naših razmer in očividno ne poznate spisov Tarasa Kermaunerja in Pirjevca, ne poznate osebnih lastnosti Pirjevca. Ker pa imam le malo časa za tako korespondenco, za danes le tole: Govorite o ovaduštvu. Kaj je ovadba? Pred javnostjo skrita, največkrat anonimna naznanitev neznanega storilca ali neznanega dejanja nekomu, ki je morda zainteresiran, da za to osebo ali dejanje zve. Osebe, ki jih imenuje izjava Kluba koroških študentov, so že nekaj let znane, znano je, kaj te osebe pišejo. Izjava je bila objavljena in podpisana od znanega kluba. Ni pa bilo znano, koga te osebe in njihovo pisanje! razen koroških študentov še vznemirjajo. Prav za politično administracijo ni bilo znano, ali oziroma v kakšnem smislu jo te osebe in njihovo pisanje zanimajo. V situaciji, ki je nastala po 21. seji ZKJ v začetku decembra 1971, je bilo celo pričakovati, da bo izjava Kluba koroških študentov sprejeta prav od politične administracije z negodovanjem. Na seji ZKJ je bil — ali to veste? — obsojen hrvaški in vsak nacionalizem, izjava Kluba koroških študentov pa je slovensko nacionalno poudarjena, izraža slovensko nacionalno zaskrbljenost. Mogoče je bilo, da jo kak zmešanec proglasi za nacionalistično. Računajoč na sklepe 21. seje Zveze KJ je Pirjevec izjavo Kluba koroških študentov v »Delu« 22. jan. 1972 besno napadel in jo proglasil za skrajno nacionalistično. Z zadovoljstvom ugotavlja, da je konec leta 1971 (misli na sklepe 21. seje ZKJ) njegovo prognozo (namreč o preživelosti nacionalizma) v celoti potrdil, da je bil torej z obsodbo nacionalizma na 21. seji ZKJ obsojen tudi »nacionalistični« duh izjave Kluba koroških študentov. Peter Levec, eden izmed letošnjih nagrajencev iz Prešernovega sklada, Pirjevcu v glosi v »Delu« 29. jan. 1972 to izrecno očita. France Pirnat pa v »Delu« 12. febr. 1972 govori v tej zvezi o nizkih udarcih Pirjevca. Kaj ima torej izjava Kluba koroških študentov opraviti z ovaduštvom, ne razumem. In kje je demagogija? Vidi se, da pišete brez poznanja stvari, brez jasnih pojmov. Kako negotova in na nejasnem so bila n.pr. uredništva slovenskih političnih časnikov, se vidi iz tega, da je izjavo Kluba koroških študentov objavilo »Delo« šele po enem mesecu, ko mu je bila poslana. Le celovški Slovenski vestnik jo je objavil te preje, 31. dec. 1971. »Ljubljanski dnevnik«, »Primorski dnevnik« in mariborski »Večer« pa izjave sploh niso objavili. Res pa je, da je objavilo »Delo« izjavo šele na intervencijo, če sem prav informiran, predsedstva republiške konference SZDL. Torej vendarle politično administrativni poseg!? A ne smete pozabiti, da je bilo medtem enomesečno omahovanje ia da so bile enake možnosti, da bi se bila politična administracija odločila proti izjavi Kluba koroških študentov. Torej — Kakšna ovadba? Vi ste pač na strani tistih, ki jih izjava s poudarkom imenuje razkrojevalce slovenske nacionalne zavesti in odpornosti proti potujčevanju in proti katerih pisanju izjava protestira. Zaradi tega, ker obstoji nevarnost, da se1 nekih javnih izjav polasti politična administracija, bi po Vaši logiki vsi tisti, ki se ne strinjajo s pisanjem Tarasa Kermaunerja, Pirjevca, Krambergerja in podobnih, morali molčati, oni pa bi smeli svobodno pisati vse, kar se jim zljubi. Res je le to, da je bil končni stavek izjave »smo proti administrativnim ukrepom« odveč. Ni namreč mogoče preprečiti, da bi se za to, kar je javno izrečeno, politična administracija kakorkoli ne pozanimala, kar pa velja za pisanje vseh publicistov, vseh partnerjev neke polemike. Zato pa od ljudi, ki se ne strinjajo s pisanjem katerihkoli publicistov, ni mogoče zahtevati, da bi molčali. Povedal sem Vam nekaj svojih misli ob branju Vašega napada na izjavo Kluba koroških študentov. Upam da Boste uvideli, da ste storili napako. Bodite torej lepo pozdravljeni. LOJZE UDE PS: Če bo potrebno, Vam bom odgovoril tudi jaVno. Ker na svoje pismo ni dobil odgovora, nas je Lojze Ude pooblastil, da ga objavimo. To smo rade volje storili tudi zato, ker pismo deloma obravnava isto vprašanje kakor prispevek Borisa Pahorja »Najnižja raven«. U redništvo PISMO UREDNIKU Dragi gospod urednik! Že dobro dolgo časa se pripravljam, da bi se Vam zahvalil za poslano revijo, ki me je zelo razveselila. Pa ni z menoj nič. Samo odlašam. Ne vem, kaj mi je, a rečem Vam lahko le to, da zadnje čase še s seboj težko kore-spondiram. Oprostite mi in ne jezite se, prosim. Še pred poldrugim letom sem kar prekipeval od načrtov, kaj vse bom naredil. Zdaj pa je že vse skupaj prazno. Navzel sem se brezvoljnosti, garam kot konj, čeprav brez veselja, jem, silno malo spim, berem, študiram... čas pa teče. Moj trdni sklep, da si bom vsak trenutek življenja plačal s koristnim in učinkovitim dejanjem, je že zdavnaj pokopan; zdi se mi da je umrl v najbolj navadni prometni nesreči današnjega časa, kakršnih je v današnjih statistikah na milijone: povozil ga je avto, ki se imenuje »stvarnost«, tudi politična, če hočete, pa moralna in nacionalna in kolikor jih še je. Ta stvarnost pa je zmeraj bolj — igra. Odkrita. Po principu: »Vem, da veš, da sem prašiča, pa bom že našel metodo, da te prisilim k pretvarjanju, da ne veš.« Velikokrat se sprašujem: Kaj ljubimo? Pravzaprav, konkretno: Koga ljubimo? Mogoče igro? Ne. Ali mar tisto, kar se skriva za njo? Tudi ne. Kaj potlej? Mislim, da možnost (ali mogočost, kot bi rekel Kocbek). Možnost, da postanemo na Slovenskem vsi skupaj spet naravni, ponosni ljudje, ki bodo na tem prepihu zgodovine kljubovali še tako močnim vetrovom iz katerekoli smeri in ki se bodo zavedali: Ne tisto, kar je trenutno oportuno, temveč tisto, kar je prav, kar je pošteno, kar je moralno, kar se sklada z mojo vestjo — tisto je vredno, da porablja mojo moč, moj čas in moje resnično navdušenje. Za to možnost pa se dandanes pri nas — razen redkih nekaternikov — vsi skupaj premalo zavedamo korenin; razblinjeni smo v eko- nom loncu tuje učenosti; dokler ne bomo eksplodirali ali pa nas ne bo kdo odstavil in postavil na hladno, se bomo kuhali, kuhali in kuhali. Prosim Vas, ne zamerite mi teh pesimističnih besed. A saj veste, človeku postane včasih vsega dovolj. Saj ste brali Božiča v sobotni prilogi Dela? Sicer pa sploh nisem pesimist, saj sem naravnost religiozno zaverovan v »možnost« in v »korenine«. In zato sem Vam tudi iskreno hvaležen, kajti Vaše glavno delovanje je posvečeno prav spodbujanju k tej možnosti in opozarjanju na naše korenine. In to svojo hvaležnost sem Vam hotel ob novem letu tudi izraziti- To naj bo moje voščilo. Pa še to: bodite zdravi in ne obupujte. Poizkušajmo biti srečni vsemu navkljub. Slovenija, decembra 1971. S. T. SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA V BEOGRAJSKI INTERPRETACIJI »II turismo... nelle zone di Gorenje... Bohinje... a Bovac... nelle colline di Soča... cure termali di Laška, Čateška...« »... a Krvavac... le zone montane con la me- ravigliosa Triglav... i boschi di Notranj... e di Dolenjske... le afascinanti zone di Gorenje, delle colline di Logar, di Mozirja...« »...attraverso la pietrosa Kras fino aIle colline di Vipava... e di Bovca... (Glej: Politica internazionale - Repubblica so ialista della Slovenia - 1970, Izdaja Me-djunarodna politika, Beograd, - Nemanji-na 34. Poštni predal 413.) KOROŠKA POSLANICA Sporočamo vsem političnim in kulturnim organizacijam, javnim in osebnim ustanovam, časopisju in drugim sredstvom javnega obveščanja v Jugoslaviji in na Tržaškem ter vsem, ki so se s svojim podpisom ali kakorkoli drugače vključili v protestno gibanje zoper proces avstrijskih oblasti proti Borutu Marjanu Šturmu: Vaše solidarnostne akcije in izjave so bistveno prispevale k temu, da se avstrijske oblasti zaenkrat niso upale obsodit! našega tovariška Boruta Marjana Šturma za dajanje, ki je pokazalo, da se pod plaščem meščansko-demokra-tičnih fraz o «toleranci» razvija na Koroškem uradno podpirana nacionalistična in zatiralska manjšinska politika. Vendar pa preložitev procesa nikakor ni vzrok, da bi postali nepozorni in gojili iluzije, češ sodna oblast je uvidela svoje «krivično» ravnanje. Sturmovega procesa niso opustili, razen tega pa nameravajo baje v doglednem času soditi trem našim tovarišem zaradi avgustovske klopinjske napisne akcije. Skušali jim bodo dokazati «zločinsko» dejanje. Več kot 30.000 protestnih podpisov je bilo zbranih v dveh dneh po Sloveniji. Ti podpisi so izraz internaciona-lizma delovnega ljudstva in demokratičnega razpoloženeja množic. Ti podpisi nam tudi utrjujejo prepričanje, da bomo z istim uspehom kot tokrat zavrnili razredno sodno oblast, ko se bo od šoka spet opomogla in bo znova napadla pravice slovenskega delovnega ljudstva na Koroškem. Klub slovenskih študentov na Dunaju Slovenska mladina, Celovec Sodelavci Kladiva, Dunaj - Celovec Borut Marjan Šturm, Svinča vas A. I. D. L. C. M. ASSOCIATION INTERNATIONALE POUR LA DEFENSE DES LANGUES ET CULTU-RES MENACEES INTERNATIONAL ASSOCIATION FOR THE DEFENSE OF MENACED LANGU AGES AND CULTURES Spoštovani bralci! Mednarodno združenje za obrambo ogroženih jezikov in kultur se je z vso vnemo, ki mu je danes v Evropi nihče več ne odreka, zavzelo za usodo Marjana Boruta Šturma, ko so avstrijske oblasti 22.1. t.l. inscenirale proces proti njemu. Na mojo prošnjo so nekateri člani Mednarodnega združenja poslali fotokopije svojih posegov. Naj navedem kratek seznam samo pomembnejših izmed teh. Generalni tajnik Georges Costa iz Perpignana (Francija) je poslal brzojavko: — ministru za sodstvo na Dunaj — sodniku Hansu Eggerthu v Leoben Tajnik za Italijo Gustavo Buratti je poslal brzojavko: — avstrijskemu veleposlaništvu v Rim •— sodniku v Leoben Emgleo Breiz v imenu bretonskih kulturnih federacij iz Bresta (Francija) je poslal brzojavko: — sodniku v Leoben — pismo istemu. Hordi Carbonell, univerzitetni profesor iz Barcellone (Španija) je poslal brzojavko: — ministru za sodstvo na Dunaj — sodniku v Leoben Jacques Deprez, profesor iz Basla (Švica) je poslal brzojavko: — ministru za sodstvo - Dunaj — avstrijski ambasadi v Bern — generalnemu konzulu Avstrijske republike v Trst — sodniku v Leoben Predstavnik AIDLCM iz Ženeve je poslal brzojavko: — ministru za sodstvo na Dunaj Odločil sem se, da seznanim bralce z delovanjem A. I. D. L. C. M., ker je le-to s svojimi intervencijami odigralo pomembno vlogo pri odložitvi procesa proti Marjanu Borutu Šturmu na nedoločen čas, kakor tudi pri odločitvi, da avstrijske oblasti postavijo dvojezične napise v krajih, kjer živi slovenska narodna skupnost- Naj zato še povem, da je omenjeno mednarodno združenje, katerega slovenski člani so profesor in dirigent Ubald Vrabec, profesor Samo Pahor, profesor in pisatelj Janko Messner, dr. Luka Sienčnik, dr. ing. Peter Merku, podpisani in drugi, sklenilo, da ima svoj občni zbor 22., 23. in 24. julija v Celovcu. Na to srečanje, na katerem bodo sodelovali kulturni predstavniki pomembnejših evropskih ogroženih narodnih skupnosti, bodo prišli tudi predstavniki tržaških, goriških, beneških, kanalskih Slovencev in Slovencev iz matične Slovenije. Občni zbor, ki bo pravzaprav imel lastnosti kongresa, bo v dvorani Arbeiterkammer, Bahnhofstrasse 44. Kdor se želi tega pomembnega srečanja udeležiti, naj se javi generalnemu tajniku A.I.D.L.C.M. Georgesu Costa, 22, ruc de Greuze, Perpignan - Francija. Potrebne informacije pa lahko dobi tudi pri prof. Janku Messnerju, H. Heine Gasse 50, Celovec, in pri meni. Boris Pahor podpredsednik A.I.D.L.C.M. Trst, 10.5.1972 Šalita a Contovello 23 34136 Barkovlje - Trst MOST VZDIHLJAJEV (Mali kulturni oglasi) Realizem je bil, realizem še bo Slovenski kulturni srenji javljam, da je sicer blagopokoj-ni socialistični realizem že dvajset let mrtev, a da sem jaz, žalujoči ostali, še zmeraj živ. Tako živ, da sem pripravljen postreči z novim književnim esejem PRELOMNI MOMENTI V SLOVENSKI LITERATURI OD FRANCETA PREŠERNA PREKO IVANA CANKARJA DO TONETA SVETINE. Na umetnost se namreč zastopim bolj, kot ljudje mislijo. Boris Ziherl Paradigme Rad bi Slovencem povedal nekaj strašansko brihtnega na strašansko brihten način. Ampak kaj? Sugestije poslati pod šifro Jezni planetarec ali tudi pod šifro Znam tudi latinsko. Bojan Štih Dobivam pisma, v katerih me ljudje sprašujejo, zakaj v svojih nastopih v Centralnem komiteju šele danes tržem nacionalni nihilizem in heldeggerjanstvo, potem ko se šopirita na Slovenskem že leta. Tem nergačem odgovarjam, ali se jim sploh sanja, kaj |e dialektika. Ta namreč vključuje med drugim tudi vodilo, da je treba besedo zastaviti ne samo na pravem mestu, am-pak tudi v pravi čas. Boris Majer Eppur si muove Kdo na Slovenskem se je samo od daleč potrudil, da bi kolikor toliko upošteval moj izum, ki bi lahko pomenil psihološko odrešitev Slovencev v zamejstvu? Namreč teorijo, da imajo zamejci to prednost pred matičnimi Slovenci, da so lahko plurinacionalni? Se pravi, da so lahko na primer koroški Slovenci obenem tudi Nemci, primorski Italijani, porab-ski Madžari, zagrebški Hrvati? Ampak kdo je, prosim vas, prvi trenutek verjel Galileu, da se Zemlja vrti okoli Sonca? EPPUR Sl MUOVE! Marjan Kramberger Osrednja slovenska revija Po mrzli prhi SZDL na Sodobnost zaradi Krambergerjevega članka lahko izjavljam samo eno: da sem pač mislil, da lahko roka roko umije. Ciril Zlobec Rokavice Ljudje me sprašujejo, zakaj sem v svojih zapiskih K današnjemu trenutku obračunal s Tarasom Kermavnerjem kot z nogometno žogo, za obračun z Dušanom Pirjevcem, ki da je objektivno nasejal med slovensko mladino več nihilizma kot Kermavner, pa da sem si nataknil rokavice. Odgovarjam: pisal sem sredi februarja! Josip Vidmar Potujem po Evropi, od Holandske hodim do Skandinavije, in prodajam slovensko literaturo, na čelu z njenim povojnim viškom, z romanom Ivana Potrča na kmetih. Pomagajte! Janko Moder Slovenski kulturniki javljamo, da se bo odslej Prešernov sklad spričo navala kvalitete, ki nas duši, preimenoval v »Prešernovo skladovnico«. Odbor Prešernovega sklada Poslanica Slovenci! Poet sem in ni mi pretežko nositi v prsih pekel al’nebo. Matjaž Hanžek Telegram za telegram (K lističu Kluba zamejskih študentov v Ljubljani) Iz bele Ljubljane naznanjamo zamejskim Slovencem, da smo iz kulturnega niča pod soncem naposled le skočili v bivanje. Smo!! Zmogli smo glasilo, ki je obenem dokument naše nacionalne kremenitosti, naše humanistične izobrazbe, našega znanja slovenske slovnice in našega smisla za humor. V celoti nas predstavlja že zaglavje našega lističa: Naslov: EL FENOČO Urednik: NEODGOVOREN Izhaja: IZ RITI Zlati! Klub zamejskih študentov v Ljubljani Zamejska sedanjost nestrpno čaka, da se, zamejska bo-°cnost, zdravniki, arhitekti, inženirji, profesorji, čimprej vrnete vanjo in jo oplodite s svojim ritnim potencialom. Sled! 1 kg soli in slovenska slovnica za Italijane. Zaliv V Kosovelovi knjižnici je izšlo delo prof. JOŽETA POGAČNIKA SLOVENSKO ZAMEJSKO IN ZDOMSKO SLOVSTVO (Oris izhodišč in ocena vrednosti) Knjiga, k! je izšla v lični žepni obliki, je prvo delo te vrste in bo nedvomno odločno prispevalo k utrjevanju zavesti skupne slovenske kulturne in narodne usode Izvod stane v Trstu in Gorici 1300 lir v Sloveniji 30.00 din. drugod pa 3. dol. Izšla je druga razširjena izdaja brošure BORIS PAHOR ODISEJ OB JAMBORU Izvod stane v Trstu in Gorici 1300 lir drugod 3 dol. največja zaloga URARNA - ZLATARNA tapetnega papirja A. MALALAN PAN JEK TATJANA 34016 OPČINE TRST - Ul. Mazzini 7, tel. 37-636 Proseška ulica 18 - Tel. 211-465 VINCE SLADKO TEČE PRAV GLADKO pri »Jožkctu« (^S^VlSTfc) TRST Ulica Ghega 3 - Tel. 24-780 In za prigrizek? «o to se n: treba bat ,3m v'sijo klobase in gnjat precizna šestila naočniki, fotografski in filmski aparati TRST Ul. Carduccl 15 Telefon 29-656 TRGOVINA s tekstilom >N OBLAČILI Kerže 0dlow6č Stepen VSE ZA DOM HLADILNIKI ELEKTRIČNI PREDMETI - HIŠNI ■ PREDMETI PRALNI STROJI trst Piazza Ponterosso, 5 TRST Tel. 29-686 Piazza S. Giovanni 1, tel. 35-019 tiskarna O £=, trst - rossetti 14 - tel. 772151