PoStnina plačana v gotovini. LETO VI. LJUBLJANA, 21. APRILA 1928. STEV« 16« VtAPOČNlNA ZA JVOOSLA-Vno-ČETRTLETHO DIN 15* CELOLETNO DIN 6o/ZA-INOZEMSTVO 1EDODATI POŠTNINO/OGLASI PO CENIKV/ POSAMEZNA Jtevilka PO DIN I RAČUN POŠT. HRANILNICE 13.188 ORlUNt 4 i A /A VREt>Nl}TVO-IN-VPQAVA VVilTELJJKI-TliKARNl/ k ROKOPISI $E- NE VRA- L xajo/anonimni-do- 'Piti * |E - NE - PRIOBČV -k lElO/POiTNINA-PLA-% XAN A-V - GOTOVINI TELEFON ŠTEV. 2906 Konkurz Slavenske banke. Pred. kratkim smo objavili pod naslovom »Polom Slovenije« nekaj člankov, v katerih smo samo splošno in brez vseli podrobnosti, zlasti Pa brez imenovanja prizadetih oseb navedli 'nekaj grehov, ki so jih zakrivili naši lastni ljudje v največjo škodo našega narodnega gospodarstva. Del teh izvajanj se nanaša na zgodovino »Slavenske banke« in njenega poloma. Vendar danes vsaj še ni nujno pečati se s historijatom tega zavoda in razkriti delo vseh onih domačinov in tujcev, ki so po svojih najboljših močeh prispevali k rujinu zavoda, ki je imel sto milijonov delniške glavnice in 128 milijonov dinarjev vlog. Nujno pa je, da se v javnosti načne debata o tem, kako se vodi konkurz te banke in s kakim uspehom nastopajo m delujejo v tem konkur-zu zastopniki slovenskih interesov. Od 128 milijonov dinarjev vlog, je slovenskega denarja preko 88 milijonov dinarjev! Ko je v septembru 1926 »Slaven-ska banka« ustavila plačila in je bil otvorjen pretstečaj, se je začelo takoj politično izrabljanje konkurza. Vsi upniki vedo, da prvotno ni šlo za delo v korist upnikov, marveč se je skušalo dobiti orožje proti SDS. Pa pustimo to, kajti SDS ima dovolj gospodarskih grehov na svoji vesti in mi nimamo namena, da bi jo branili. Ko je nato nastopil svoje mesto sedanji konkurzni upravitelj d'r. A. Horvat, odvetnik v Ljubljani, se je začel takoj uprav ostuden boj, kdo ho prišel v upniški odbor. Vsem je še v spominu, da se je osnoval prvotno upniški odbor pod egido dr. Puva, da pa ie nastopil takoj po imenovanju drugega gerentstva na ljubljanskem magistratu in s tem tudi drugega vodstva Mestne hranilnice v Ljubljani preokret in je dobil nadmoč konkurenčni upniški odbor Pod vodstvom dr. Romana Ravniharja in dr. Marušiča, ki sta bila takrat funkcijonarja Mestne hranilnice. Potom te Mestne hranilnice sta dobila navedena dva gospoda pooblastila večine slovenskih upnikov. In tako je prišlo do sestave upniškega odbora .obstoječega iz petih članov. V tem odboru imajo Slovenci tri člane, to je dr. Ravniharja, dr. Marušiča in Jeruca. torej večino, razven tega pa zavzema dr. R. Ravnihar predsedniško, dr. Marušič pa podpredsedniško mesto. To dejstvo je treba posebej podčrtati, da se ne bo mogoče izgovarjati na hrvatske razmere itd1. Iz bilance, ki jo je priobčil nesrečni vlagatelj v našem listu pred nekaj tedni, izhaja, da je bilo do konca februarja t. 1. vseh stroškov Predstečajne in konkurzne uprave ter upniškega odbora ca. 2,861.000 Din ter je treba priračunati tej vsoti še izdatke iz naslova uradniških plač. Mirno se torej lahko reče, da je vrednost konkurzne mase vsled vseh stroškov že danes znižana za ca 4,000.000 Din in ni dvoma, da se bo ta vsota še povečala- če ne bo konkurzno postopanje prav hitro končano. Kaki so izgledi za tako dokončanje konkurznega postopanja? Uprava konkurzne mase ne postopa enotno ter se vrši precej odkrit' boj med konkurznim upraviteljem dr. Horvatom na eni strani ter upniškim odborom na drugi strani. Upniški odbor si je skušal prilastiti čim višjo kompetenco, hotel in hoče pritegniti čim večje število poslov v svoj delokrog. ni pa dorasel svoji nalogi. Stvari se obravnavajo netrgovskc’ in ne s stališča, da je konkurzna masa imetje upnikov, katerim je treba to imetje čim prej vnovčiti in razdeliti. Ta upniški odbor pa seje in seje, ne vodi pa zadostne evidence baš o onih stvareh, ki so za konkurzno .maso in konkurzne upnike na^večjega pomena. Omenjena bodi tukaj le afera z »Landerbanko«. ki je danes ravno tako še nerazčiščena kot je bila v začetku konkurza. In tu je treba ugotoviti, da je zahteval upniški odbor šele v februarju 1928 številčne podatke, d;a se pouči o tem, koliko pravzaprav znašajo postavke, ki so sporne med »Landerbanko« in konkurzno maso. Upniški odbor se sploh ne zaveda svoje dolžnosti, da upozna vsako, tudi najmanjšo zadevo, ki se nanaša na konkurzno maso. člani tega odbora nimajo skoraj nikakih zvez z urad-ništvom Slavenske banke, ki je danes še nameščeno in točno poučeno o stan u posameznih zadev. Kako naj tak upniški odbor zastopa interese upnikov, kako naj nastopa samostojno in prevzame inici ativo, da preko vseli event. ovir dovede konkurzno postopanje do čim prejšnjega in za upnike čim ugodnejšega rezultata. Ves Zagreb šepeta danes o 'načinu. 'kako ‘je ihotel upniški odbor prodati palačo Slavenske banke v Zagrebu. Za to palačo se je zanimala Državna hipotekarna banka, ]je bilo kot da so osvobojeni velikega bremena. 2.000.000 Din iz naslova stroškov. Poleg teh »stroškov« v znesku 2.000.000 Din bi se naj izvršil pri neki banki v Beogradu, in sicer v dobro neki neimenovani vsebi. Kupnina za palačo bi torej ostala ista ter bi konkurzna masa ne dobila več kot 10,000.000 Din. Razlika bi bila le v »stroških«, ki naj bi znašali pieko 16*5% kupne cene. Kdo bi dobil te stroške, kdo naj bi bila ona neimenovana oseba, ki bi dvignila to horendno vsoto, katere se ne more nazivati več z imenom provizija, marveč zasluži povsem drugo, mnogo lepše ime? Kot rečeno, govori o tej kupčiji, ki io je nameraval in tudi sklenil upniški odbor, pa je konkurzno sodišče menda ni odobrilo, ves Zagreb, zlasti pa oni ljudje, ki imajo najboljše zveze z upniškim odborom in ko-jih informacije so absolutno zanesljive. tako zanesljive, da se upamo kljub tiskovnemu zakonu iznesti to kupčijo v javnost. Povdariti je treba pri tem zlasti dejstvo-, da določa konkurzni red, naj se prodajo nepremičnine, ki so količkaj vredne in tvorijo torej aktivno postavko konkurzne mase le koncem postopanja in seveda le v obliki, ki jo predpisuje izvršilni red za javno prodajo. Kje je torej vzrok, da se je hotelo v tem slučaju forsirati prodajo bančne palače, ki pravzaprav edina do-naša konkurzni masi nekaj čistega donosa. Stavbna ivrednost palače znaša ca. 15,000.000 Din in bi bilo za konkurzno maso gotovo boljše, če bi se vzela zaenkrat samo hipoteka na to poslopje, ki krije s svojimi donosi velik del rež'ii konkurzne uprave. Razven tega 'pa ima konkurzna masa nebroj drugih, popolnoma zavoženih podjetij in nepremičnin, katere bi bilo res treba čim prej in za vsako ceno prodati, ker tvorijo1 le balast in ne donašajo niti pare. O likvidaciji teh aktiv pa se ne čuje ničesar! Podrobnosti iz delovanja upniškega odbora in mego-vih stroškov bodo sledile, kajti upniški odbor je samo organ konkurznih upnikov, upravlja torej tuje imetje, in sicer imetje onih nesrečnih vlagateljev, ki so zaupali svoj denar propadlemu zavodu, ki so ta' svoj denar vložili le vsled 'zločinske propagande, ki se je vršila za ta zavod še v času, ko je bil že visoko pasiven. Vsak posamezni član upniškega odbora odgovarja za vsak korak in vsak Sklep tega odbora, vsak član je mo- ralno odgovoren za delo celega upniškega odbora in se ne more oprati z izgovorom, da je bil preglasovan. Če upniški odbor postopa nepravilno. netrgovsko in ne izključno v interesu upnikov, potem je žalostno, če se ne najde niti en član upniškega odbora, ki bi proti temu v javnosti in makar s svojo demisijo remonstri-ral. Kot zaključek tega prvega članka naj sledi samo še sledeče vprašanje, na katero naj upniški odbor •poda javen odgovor: Slovenski člani upniškega odbora so izjavljali javno, da bodo za svoje delo zahtevali le povračilo gotovih izdatkov in razen tega primerno, že v naprej navedeno provizijo. Ta njih obljuba je b'ila tudi v skladu z določbo hrvatskega konkurznega reda, ki pravi, da morejo zahtevati člani upniškega odbora »naknadu treskava i omanju nagradil za osobiti trud«. Pojem določbe »omanja nagrada« precizira konkurzni red' tako, da se pod tem izrazom ne razume »primerna nagrada«, marveč samo »njeka nagrada«, ki io določi 'konkurzno sodišče po zaslišanju konkurznega komisarja v razmerju višine konkurznega imetja. Ali je res. da so položili člani upniškega odbora kljub gorenji svoji obljubi in kljub gorenji določbi konkurznega reda za svoje delo račun ipreko 1,000.000 Din in je bil njih račun po sodišču priznan le s ca. 10% zaračunanih zneskov? Ali je res. da se je nanašal ta račun le na dobo 3 mesecev? Upniški odbor naj tudi javno pojasni, koliko znašajo pristojbine slovenskih članov odbora za posamezne seje v Zagrebu. koliko torej dobi posamezni slovenski odbornik za udeležbo pri vsaki seji iz naslova stroškov ter pristojbine za udeležbo pri seji? Če ta odgovor ne bo podan javno do 26. IV. 1928, bodo sledila na-daljna, morda še bolj neprijetna vprašanja. Razumljivo pa mora biti odgovor popolnoma točen in podprt s številkami in se ne sme upniški odbor zavarovati na tak način. kot v svoji zadnjii objavi. Upnikov ne briga, če so stroški »primerni« in odobreni po konkurznem sodišču, upnike, ki imajo terjati od konkurzne mase ca. 88,000.000 Din, zanima predvsem to, koliko bodo od teh svojih ogromnih 'kapital1;j zgubili in koliko te zgube bo šlo na račun konkurzne uprave oz. onih mož, kateri nastopaj), kot pooblaščenci teh slovenskih upnikov. E. V.: Blgarski ideal za uedinenje! Istorija južnih Slovena i njihovi ratovi bili oni medusobni irrtperiali-stičeski .ili osvoboditelni predstav-ljavat logična beriga od brzo raspa- len entusijazem ne obrazložen s svetskite zadači i ciljevi, kakto i ve-likata rol na Balkana u pogledu blizkija istok; voeni entusiazem Vsi razen enega. — Samo eden je pri zadnjem imenu še strašnejše prebledel in v strahu, da bi se ne izdal, zaril zobe v ustnice. Takoj, ko so se razšli, je tudi on odšel v vojašnico milice in legel na posteljo. Zaril je glavo v blazino in delal se je kot da bi spal. V njegovi duši pa se ie med tem odigravala borba, kakršne še ni nikdar čutil. »Osemnajst lir in — streljam naj nanj? Kot Judež. Da, on je izdal za trideset. Trideset srebrnikov — osemnajst lir. Toda Jezus ni bil niti Judežu brat. Tudii moj brat mi je nekoč rekel, da sem Judež.« In spomnil se je tega. Brat je prišel nekoč skrivai domov. Ko ga ie videl v črni košulji, mu ni dal niti roke. Samo nekaj je zamrmral. Da, sedaj se spominja, rekel je »Judež!« Zamrmral je predse, da on ni mogel dobro slišati. Toda sedaj čuje. Judež- Judež. — Pozneje je prisluškoval bratovemu pogovoru z ma>ko. Brat je plakal in majka je plakala. Govorila je: »Ni spni kriv. Oni so krivi — vedno njihova šola — vedno puške — vedno na ulici z njimi. Ni mogel postati drugače. Saj je ostal skoraj nepismen. Prokleta vojna in pro-kleti oni — oni so krivi.« »Vem mati, on ni v duši zioben. Oni — vem. A ne morem.« »Ni jaz. ni oče. Oče ga je pretepel. ko je oblekel črno košuljo. Odgnal ga je od hiše, da se tri dini ni vrnil. Toda dali so mu i srajco i puško — oni prokleti. Tudi mene boli. Ti veš to. starejši sin si. Bodi pameten, tudi on je moj... Nikar...!« »Ne morem — jutri se vrnem...« In brat je odšel. Pri slovesu mu ie dal roko in ga poljubil. Poljubil njega v črni srajci. Spominja se vsega. Spominja se, da je tedaj skoro zaplakal. Saj mu je brat. Ni vedel zakaj mu je bilo težko. Da je tedaj njegov brat rekel: »Pojdi za menoj!«, bi bil šel brez obotavljala. To pa je trajalo samo nekaj časa. Prišel je zopet k onim in pozabil je na vse. Ponosen je bil, da ima puško in da dobro strelja. In po cele noči je z onimi prepeval; »Per i porchi Jugosiavi svojstven na volna slovenska duša, slabo zasnovan na opšti težni a joŠ daleko na imperativi politički — medjunarodni ili pak socialni takiva. Vojni započnati s gramadem uspeh, a svršvani s teški materialni i kultumo-socialni posledici. Balkanskata vojna proti v Turska objavena esemta 1912 god. po opšti ugovor s Srbi, Črnogorci i Grči, ho-jato u prvi inoiiient donese mečtana svoboda i lavri na osički saveznici završi s krvava bratoubilačka vojna na Bregalnica 1913. god. Prirodna stvar, gramadnjija voe-no politički aktiv, hrosivi perespek-tive, osvoenite dolini na plodni Vardar. Struma i Marica, primamlivija hinterland (zaledje) na hosmosnija Solun, istoričeskija slovenski nagon sugeriran posle avanturičkih krsta-ški vojni za gospodstvo nad Carigrad s edna strana, lukava i konce-sionarska politika na kuiturnija za-pad, realizira od — davna zamisle-nata politika na Habsburgite, a na Balkanskija savez — krali. Naravno, da gospodstvoto na Turskata imperija posle Balkanskata vo>jna čustvitelno be slomijeno, te ostanaka gospodari na Carigrad s malka teritorija od Trakija. Teškite materialni politički priliki, neprestano i sistematsko razduhvane na Balkanskata neugasnala ošte žara-vica, rodi neobuzdanija revanž za krvavi o istorijata s ništo ne oprav-dani borbi i imperialistični stremeži u osički saveznici Svetskata vojna, velikija SloVenski ekzamen dade sku’po plateni pouči (nauk). Najnovata jugoslovenska istorija poznava edno krupno sbitje edin svetao datum — proboja na Dobro-polje. Nie skromni ratnici i savre-menici na tova svetlo delo slabo po-znavame stvarnata i dflboka istorija na tozi Dobrepoljski probiv za kojto veče 10 god. taka često se piše. Bdeštata objektivna bratsko slovenska istorija ne šte zabravi, da kon-statira kakvo probiva na Dobropolje e ne samo vojnička pobeda, a opšta takava na mnogobrojnite ratnici za Jugoslovensko Uedinenje s edna i diuga strana na Dobropoljskija front. Pobedata na Dobropolje ima svojata dalečna pozadina — konflikta na seljanite u Blgarska i kralja Ferdinanda Koburg, te belia več dovolno organizirani i prilično zastpeni u parlamenta kogato ne umrelija te-hen (njihov) voditelj i velik slovist Al. Stamboli.ski zaplaši Ferdinanda, če glavata mu šte padne, ako to} prilivati nova avantura i otide na stranata na centralnite sili. Kralj Ferdinand 30 godišno zlo za jugo-slovenstvo i černa nesreča za blgarski narod pohopsi prvi te voditelje na selsko-zemiedeiskoto dviženie (čuvenata prisda na Stambolijski i drugarite mu na 101 god. teška ro-bija) s razvezani rce pretprie nova avantura, za kojato toj plati skpo s bombe, bombe in quantita ...« Poslali so ga na mejo z osemnajstimi lirami na dan. Danes so mu zapovedali, da ubije svojega brata. Mogoče bi v druge še streljal, toda sedaj se je v njem nekaj prelomilo. Pred očmi so se mu vrstile slike. PremiišljaJl je: »Tudii Malik je prebledel. Mogoče ima tudi on koga tam preko. Do danes sem mislil, da ne zna niti slovensko. Cul sem ga, ko je pozneje vprašal Bizjaka: »Kaj bi bilo, da so tudi njega prečita‘li? Mogoče je še kdo?« Vzdihnil je in se zopet zamislil. Spomnil se je na graničarja Jovana, ki je nasproti njemu običajno stražil jugoslovensko mejo. Večkrat sta govorila. »Kaj mi je onega dne rekel?«, 'je premišljal dalje. Takrat, ko se je ujel za obmejni kamen mi je rekel, da bodo prišli z njim v Trst. Ali oni v Trst ali mi v Beograd. To je rekel. On misli, da jaz nisem Italijan. Pripovedoval je, da je tudi on moral pod Bolgari biti Bolgar. Da sem jaz istotako Srbin kot on. In rekel je, da to je koronata si, de-tronira i pcbegna u Nemačka. Treboaše togava vratite na Sofijskija centralni zatvor široko da se otvorat i pojavi boreeskata i ošte ne slomljena figura na Stambo-iijski. Sbitiata togava u Blgarska 'se nižeha s filmska brzina, očerašnite pritvornici Stambolijski i R. Daska-lov samo za dva dana organiziraha i oduševiha razbun.tovalata i otstpo-ašta vojska i o Radomir pro-klamiraha slabo čuvenata i s kratki život Radomirska republika, kojato ne enaše .ni to minut svobodno vreme za čekanje i trebvaše, da dogo-r.i i nakaže vinovncite za katastrofal-nata avantura i tehni agenti, no uvi odstpajušti Nemački vojski u bližini Sofija (okolo Vladaja) dad’oha rešite-len, otpor prvome Blgarskome republikanski i narodni vodja Stambolijski, kadeto padnaho 4000 negovi drugari na rodna žemlja za nas slo-visti (Slovane) i ratnice za bratsko Jugoslovansko Uedinenje. A. VERBIČ: Krvavi milanski sejem. Milah je zapisan na stranicah hi-storije Savojske dinastije s črnimi črkami. Saj je bil leta 1898. sedež protimonarhističnih nemirov, ki so zavzeli zelo širok obseg in resno ogrožali temelje Savojcev. Ti nemiri so bili potlačeni le z odločnim vladnim protinastopom, ki ni štedil z bajoneti in aretacijami. Odsev razpoloženja teh revolucionarnih protimonarhističnih mas je bil nato 28. julija 1900 atentat Brescia na Hum-berta 1., ki je izdihnil par trenutkov po usodnem revolverskem strelu. Ko je hitel čez čas iz Milana v Monzo na kronanje sedanji kralj Viktor Emanuel III., je bila njegova kočija obdana na gosto s telesnimi stražniki, ki so čuvali in očuvali visokega potentata pred reprizo usode njegovega očeta. Razpoloženje naroda je bilo tedaj vse preje, kakor ugodno za monarhijo in v enem1 italijanskih mest je sedel mlad ljudskošolski učitelj in pisal ostre, revolucionarne članke proti nositelju krone in javno zagovarjal atentatorja Brescija, ki je prestrelil nit življenja očetu-kralju — Humbertu. Bil je ta učitelj — današnji diktator in prvi pouzda-nik krone — Benito Mussolini. Dvajset let pozneje se je peljal kralj združene Italije — Viktor Emanuel III. pod žarki spomladanskega solnca v cerkev, da prisostvuje maši za pokoj nenadoma preminulega očeta. Zopet je bila njegova kočija na gosto obdana s čuvarji in ob desni mu je jezdil njegov najzvestejši pribočnik. Kralj je poznal svoje verne državljane in zasledoval kroniko atentatov na mednarodne .vlastodržce, pri katerih so se vedno izkazali Italijani kot pasionirani atentatorji izza ledij. In ko je slavnostna kavalkada z zlatom okovano karoserijo prijezdila do cerkve so počili revolverski streli. V prahu se je zvijal pred kraljevo karoso njegov krilni pobočnik. Krogla namenjena Savojcu, je podrla pobočnika in mu prebila vretence. V zemlji je vstal vihar ogorčenja proti atentatu in v Kvirinal so tiste dni vozili z vozovi neštete udanost-ne in čestitne brzojavke. Med njimi je bila tudi nekaterih socialdemokratskih poslancev, ki so upravičeno čestitali k srečni rešitvi najustav-nejšemu kralju Italije. V Milanu pa je grize! jeze prežeti redacteur in voditelj levega revolucionarnega krila socialdemokracije — Benito Mussolini pero in pisal krvave protimonarhistične članke, zagovarjal atentatorje in izposloval izločitev poslancev-sociali-stov, ki so se tako daleč izpozabili, da so čestitali monarhu k spasitvi iz smrtne nevarnosti. Dvajset osem let po nastopu vlade je odjeknila iz Milana za Savojce zopet Niobina pošta in se pomešala z vzklikanjem tisočglavih množic, ki so pozdravljale kralja junaka in vojaka. Da je to v resnici, pričajo oni, ki so ga videli edino mirnega sredi vsesplošnega kaosa po capo-retski tragikomediji, kjer ni bil zajet s svojimi brezglavimi vojaki; vsaj kot pravijo nekateri, največ po zaslugi gotovih habsburških krogov, katerim ni šlo v račun toliko ponižanje katoliške dinastije savojskega križa in zvezde. Prišel je v Milan, da ob sviranju kraljevega marša in giovinezze, med pokanjem pri Vito-rdu Venettu s slavo ovenčanih topov, vihranjem trikolor, katerih senca sega z v historiji nenadkrilji-vim zaletom zavzetih skrajnih meja na Monte Nevosu. Tricornu in Bre-nerju vriskanjem naroda, prezentl-ranjem slavnih regimentov, ejaala-njem črnosrajčniških baonov, do tal priklanjanjem industrijskih mogočnežev — otroci Sejem Zmage. * Vse je bilo tako točno in teatralično natančno pripravljeno, kakor je mogoče le v visoki šoli teaterske režije — fašistovski Italiji. Klapalo je vse, kot ura od lesenih kulis slavnostnih triumfalnih vrat, pa do bele oprane kravate zadnjega balil-skega prodajalca platna in na novo osnaženih v pomladansko jutro se ponosno bleščečih gumbov karabinjerjev. Svet se je divil in Italija, ki je že ni, ki še bo, je bila ponosna. V hipu, ko bi mel triumf doseči višek, je počilo. In pred hipom še tako dobro zasnovana komedija se je izpremenila v eno najstrašnejših tragedij svetovne povestnide. Via triumfale se je v hipu izpremenila v krvavo boino polje, na katerem je umiralo med vpitjem bežečih, grgranjem: umirajočih, preklinjanjem težko ranjenih ducat Italijanov od naj-nežnejše pa že v leta prihajajoče starosti. Kjer je ležalo še pred trenutkom v počast kralju potreseno cvetje, so se kadile krvave luže, krčila v konvulzivnih krčih trepetajoča telesa, mešalo s pocestnim prahom drobovje otrok in možgani vojakov — čuvarjev reda in miru. Sinje bela triumfalna vrata so bila na debelo oškropljena s krvjo. Kralja so za hip zadržali in skušali pospraviti naglo sledove krvave morije. S peskom so posuli krvave madeže, z vodo oprali okrvavljena triumfalna vrata in z avtomobili tujih diplomatskih predstavnikov odpeljali v diru mrtva in ranjena razmesarjena trupla. Jugos!okenskega ni bilo med njimi, ker je na Sejmu zmage poseben paviljon »Neodreše-ne Dalmacije«. Tudi svoje vrste omen. In nato se je vršila otvoritev. Brez fanfar in pokanja topov je otvoril II Re Sejem zmage in naglo hitel s svojim malim korakom ter povešenim pogledom preko razstavnih prostorov, ki naj bodo dokaz za dela nove fašistične Italije. Ko se je vračal iz sejma, je krvavi štulat prelite krvi pronical no- rekel: »Stisni dušu i čuti. Biče bolje!« Zakaj mi je vedno tako dobro, ko stražim pri mejniku. In zakaj se tako rad pogovarjam z Jovanom? Dober je in vedno mi pripoveduje o Milošu Obiliču. Ravno tako kot ded čita včasih kaj iz Kačiča. Rad me ima in govori z menoj kot z bra • km. Skoraj bi mi bil lahko oče. On Srbin, jaz Italijan. Jaz Italijan... a .. mogoče ... ne, nočem na to nu-sbti. Jovo čuva tam, a jaz tukan Moj brat in Jovo sta tam, a jaz tukaj, na tej strani.« Sele sedaj je opazil, da mu je graničar Jovo dražji, mnoge dražji od ostalih tovarišev, »Ako pride do vojne, bom moral streljati v Jova. Jaz v njega in on v mene. Ne, on ne bi v mene. On misli, da sem njihov. Tudi o ko-mitih mi je pripovedoval. In on — moj hrat — morda je tudi on komi-taš. Jovo mi je pripovedioval, da so komitaši tudi izšolani ljudje, ne sa- mo kmetje. Ne štedijo in se ne boje ničesar.« Prikazala se mu je slika, radi katere mu je vztrepetalo telo, — Noč. Dva se plazita. Bombe v rokah iti nože med zobmi. On straži. Dvigne tiho puško in pomeri. Pok in vzdih. Okrog n/ega se zberejo drugi miličniki. Centurion mu častita in obrača ranjena komitaša. Jovan in brat! Se sta živa in gledata ga... Jovo ima solzne oči. Brat pa govori — kri mu prihaja na usta — umira: »Brate ... Judež ... materi ne reci...!« Mati, tudi njo vidi! Strese se po vsem telesu in vstane. Poravna odejo in, gre ven. Z odločnim korakom stopi v pisarno in pozdravi komandanta. »Od danes naprej ne služim več!« vo nasuti pesek in kralj je stopal preko krvavih rož med svoj narod... Pravijo, da je Viktor Emanuel III. moder in razsoden mož ter da zna v usodnih tfenutkih odločno nastopiti za spas naroda, ki mu kra-Ijuje. Tako, da je postavitev fronte na Piavi poleg strojnic angleških in francoskih divizij največ njegova zasluga. Ako je ta trditev upravičena, potem mora Viktor Emanuel III. preceniti globinjo strašne milanske tragedije, kjer je pisala roka Usode s krvjo italijanske dece dinastiji Savojcev in Italiji Mussolinija! Mene tekel fares! in gorje njemu. Italiji in vsej civilizirani po miru hrepeneči Evropi, ako ne bo nastopil tako, kakor je edino potrebno ter rešilno. Atentat v Milanu ni bil delo blaznih fantastov, mračnih podzemeljskih komunistično anarhističnih elementov, nego eden poslednjih žvižgom varnostnih ventilov na že do eksplozije nabitega italijanskega kotla!! Ruska revolucija je dovolj eklatanten primer, kako daleč privede zatiranje državljanske svobode, ki je danes v Italiji povsem izbrisana iz slovarjev. Gorje Italiji, dinastiji in italijanskemu narodu, ako ne bo po tem krvavem milan- skem Sejmu 'šel v se in spokorno krenil zadnji hip na novo pot demokracije in sporazuma z evropskimi narodi. Sedaj je poškropila kri milanskih žrt©v samo Cesto zmage, in je število žrtev še moči šteti na prste. Ako pa bo trenutek spasa zamujen, potem bodo tekili po zemlji Danteja, Tarquata Tassb- Mazzinija, Leonardo da Vinzija, Rafaela Buonarrotija fra Angelika, potoiki krvi in število žrtev bo šlo v visoke tisoče, kakor pred desetimi leti v nesrečni miatuški Rusiji, kjer je tudi velja! izrek; »Car se lahko moti! Njegova volja in že-’ia bodita zakon!«, dokler ni zagorel krvavi vseuničujoči požar revolucije od Vladivostoka pa do Petrograda. Mi te grozne tragedije italijanskemu narodu, kakor smo principi-elni nasprotniki njegovih metod, ne želimo in upamo, da bo šel ta grenki kelih mimo njega. Ako bo ta naša želja zaman, potem nam ne preostane drugega, kakor pregledati naše karabinke, da li so upa;'jači in zatva-rači v redu, ker ho preludij te tragedije Tret'e Italije prav gotovo zaigran na kosu jugoslovanskega kaosa, kjer je vstal iz strelskih jarkov Sabotina Mussolinijev meteor, kjer pa bo tudi za večno mrknil. Poglavje o zaslužnih možeh Te dni je slavila Praga spomin našega velikega bojevnika Juraja Biankinija. Na posmrtno slavje se je sešel cvet češkega narodnega občinstva, ki mu ime velikega Jugo-slovena iz dob našega skupnega narodnega boja ni bilo neznano. Slavnost je otvoril sam praški župan dr. Baksa — ki ga bomo 'imeli prihodnji teden priliko pozdraviti tudi v Ljubljani — slavnostni govor je imel dr. Kramar, ki se je spominjal velikih zaslug pokojnikovih v boju proti Avstriji, njegovih temperamentnih govorov v dunajskem parlamentu. 40-letnega dela v našem Zadru, bojev za našo Dalmacijo, ki jih 'e vodil s svojim »Narodnim listom:« in osebno agitacijo na tujem in doma. V. Mandič je pokazal megove zasluge za »Jadransko stražo« in pod vtisom njegovih besedi se je izpremenilo to posmrtno slavje v manifestacijo za naše slovanske ideale, za skupen boj proti vsem sovražnikom 'in za skupno delo — za naše morje. S tem je češka Praga lepo proslavila spomin našega velikega borca. Tudii pri nas so listi prinesli po-smrtnice — a po posrrirtnicah je prinesel zagrebški »Obzor« s svoji 91. številki tudi grozne dokaze, da je ta veliki mož, ki je vse življenje nesebično deloval za naš narod in so mu nazadnje Italijani v Zadru razbili in uničili njegovo edino skromno imetje — tiskarno »Narodnega lista« — moral na stara leta moledovati pri naših ministrih za milostno podporo, ki mu je dolgo niso hoteli prisoditi, češ. da naj dokažq, kal Jel stoiril za našo državo. S takimi ciničnimi opazkami so beograjski mogotci odbijali 70-letnega narodnega borca, ki je osivel v službi domovine. To so delali ljudje, ki so si med tem polnili 'žepe z narodnimi denarjem in si gradili palače, pijavke, ki so se vsesali v narodno telo, krvosesi, ki so se vrgli na komaj porojeno Jugoslavijo. da se napijo nlene mlade krvi, ljudje, ki jim je tuj vsak idealizem in poznajo samo še sebe in svojo porodico. Usoda tega neugnanega borca je bila odvisna n. pr. od kakega Kumanudija,* o katerem se govork da ima danes 80 milijonov premoženja -— dasi po vojhi ni imel ničesar — in katerega mesečni dohodki se cenijo danes na 70.000 Din, torej toliko na dan, kolikor zasluži komaj dobro plačan uradnik na mesec. Ako se uresniči zakon, da se * To je tisti, ki je kot jugosloven-ski finančni minister, ob času, ko so vsi pravi Jugosloveni in Neme' bojkotirali italijanska letovišča, šel v Opatijo zapravljat jugoslovenski denar. To je bilo ob času, ko je borec za naše morje Juraj Biankini, moledoval — za svojo zasluženo pokojnino. Isti gospod ni hotel odložiti ministrskega portfelja. ko je postal beograjski župan — zato ni čuda, da ima pare in nima smisla in časa za narodnega idealista. L. Mikuž Mestni trg Stev. 15. TVORNICA DEŽNIKOV. Zaloga sprehajalnih palic. ima preiskati obisti vsem našim dosedanjim ministrom — o čemer mi zelo dvomimo, kajti doslej smo jih imeli 122, kar je svetovni rekord' — bi prišlo na dan še marsikaj, kako so si polnili žepe oni, k'i so odrekali pravico do državne pokojnine takemu zaslužnemu možu, kakor je bil Juraj Biankini. Pisma, ki pojasnjujejo to'sramotno postopanje, je priobčil g. Ivan Hribar v zagrebškem .»Obzoru« in človek, ki jih je prečita!, je mogel samo vzklikniti: lopovi! Ker teh pisem ni omenil noben slovenski list —• »Jutro« menda zato ne, d’a 'ima več prostora za umore, »Slovenec« pa zato ne- ker je v službi te vrste ljudi — zato prinašamo nekaj odlomkov iz njegovih pfsem, posebno zato, ker je več takih slučajev, ki jih poznamo. Toda, če beograjski vlastodržci ne poznajo drugih predvojnih delavcev 'in borcev za našo državo, bi vsaj lahko poznali Juraja Biankinija. Je to bolestno poglavje naše povojne zgodovine in obenem sramota za one, ki se jih tiče. In ti ljudje bodo sedaj, ko pridejo k nam Čehi, zopet imeli navdušene govore, ne da bi imeli le malo smisla za one ideale, ki so nas vodili do skupne zmage. Zato tudi vsi taki poseti in sestanki izzvene brez pravega uspeha, ker je od besed do dejanj zelo daleč in ker ni na odločilnih mestih ljud'i, ki bi imeli smisla za naše skupno delo, oziroma so ljudje, ki nimajo smisla za ideje in zasluge Juraja Biankinija. Vsi lepi in veliki kulturni načrti se razbijajo o'b nezmožnosti onih, ki o njih govore na slavnostnih pojedinah. Zato tudi tako klaverno izgleda 10-letnica naše svobode, ki jo slavi bratska češkoslovaška republika s svetovnim^ prireditvami, kongresi, razstavami, festivali in kulturnimi ustanovami, pri nas pa ni za vse to ne smisla, ne časa, ne denarja, ker so mogotci izsesali državo, ki danes strada in umira, ker nima ne dela ne kruha. To je uspeh njihovega 10-let-nega delovanja in, dočim oni »sede na vzvišenih svojih prestolih«, je mora! pisati plemeniti borec Jurai Biankini sledeče besede, ki naj bodo za vsejel dokaz našega poglavja o zaslužnih možeh: Jesam li ili ne dostojan da me država poslije 50 godi-na poštenog na-cijonalnog rada i poslije nego sam svoj Ust. svoju štampariju — cijelo svoje imanie izgubio radi nje, a ne radi mog obhijanog brka — pristojno opskrbi u 75. godini? Je li to moje pravo ili n!ije? Ako nije, u ime Božje nek mi se kaže — i mirna Bosna. Ali nek samo svrše o ve Tan-talove muke. Oprosti, dragi prijatelju, što Te ■ovako često uznemirujem. ali kako sam vidiš, teško mi je, a i mora da mi bude teško. Uz najsrdačniu pozdrav Tvoj iskreno odani Juraj Biankini. Dužan sam danas da Ti javim, da je ovo peti mjesec, da ja ipak ne prirnam nikakve pensije, a da sam jutros dobio od bivšeg ministra g. Pavla Marinkoviča pismo, po koje-inu bili imao izgubiti i nadu da ču je več ikad i primiti. Uklapam Ti jr Zeleznato vino lekarnarja dr. G. Piccoii-Ja v Ljubljani krepča oslabele, malokrvne, odrasle in otroke. Naročila točno po povzetju. prepis glavnih tačaka tog Marinko-vičevog pisma. Ali se bojim, da se je zaključak ministarskog savjeta gdjegod zatu-rio ili zaboravio, što li, i svakako da nije stigao do ministra financija Ku-manudiija, niti da ga se on spominje, kada je onako mogao odgovoriti g. Marinkoviču. (Marinkoviču je minister financija kazao: »Ako Biankini nalazi, da ima pravo na penziju, onda neka podnese akt. k oj im zatra-ž'i od države penziju i neka navede, dokaz na osnovu kojega to traži, pa če en, ako ima zakonski razlog, tu penziiu priznati). Ja sam više puta ovili 5 mjeseci odkada sam ostao bez pensije pisao u Beograd i pospješivao vršenje rni-nistarskog zaključka, ali nikakva odgovora nišam dobio! Smatrao bi poniženjem več iko-mu pisati, a kamoli u mojoj 76. godini podnašati akte i znašati dokaze, kako to savietuje g. Kumanudi da imam pravo pošteno živi tu i neska-pati od brige j cd nevolje. Gospodin ministar Pašič u martu 1921. bio mi je doznačio 10.000 kao prvi obrok za odštetu porušene mi ‘štamparije i uništenog mi »Narodhog Lista«. Gosp. Ninčič preko Davido-viča bio mi je lani cbečao nastaviti te preduimove, ali nišam bio sretan više primiti ni pare. Pitao sam. da mi se dade penzija za ministarsku