Iz naše vasice
Piše Janko Barle
xvn.
hooooo — — — vzkliknete. Še je živ! Mislili srao, da ga morda vže krije zelena ruša, dolgo ni bilo nobenega glasti o njem. Oprostite mladi pri-jatelji in prijateljice! Vi veste le, da se kruhek z zobmi je, drugih skrbij nimate. Malo v šolo, malo poskakati in poigrati se pred hišo, po vasi in po vrtu, to vam je vse. Vidite rneni pa večkrat druga opravila ne dopuste, da se vam oglasim, da-si prav često mislim na vas. In tako .je bilo tudi sedaj — toraj oprostite! V moji vasici je vse po stari navadi. Hišice še ravno tako stoje, kakor so stale, novih palač ni, le tu pa tam se je kaj pokrpalo in pobelilo, kakor vsakega leta. Nekoliko se jih je preselilo v boljšo večnost, nii, zato je pa zopet nekoliko razposajenih kričačev zagledalo beli svet, da nadomeste nas starejše. Vender o teh vam nežem danes pripovedovati, ker še ne zaslužijo, saj jok, s katerirn kratijo skrbnim raateram marsikatero noč, pač ni nikakeršna zasluga. Uboge matere, o njih pač dobro poje narodua pesen;
i KoF ko krat sem ustajala,
Nažigala svetlo luč; Tebe sinek povijala itd.
Nii, saj tudi mi nismo bili nič boljši. — —
Danes vas hočem raje soznaniti s svojo novo prijateljico, Horvatovo Katico. Dober otročiček je to, saj drugače bi tudi ne bila moja prijateljica, ker jaz ]ju-bim le dobi*e otročiče. Velika ni, saj hodi še le v prvi razred in se je komaj začela zavedati, da je na svetu. Spoznala sva se prvič v šoli. Prav nič je ni skoraj videti iz klopi, kakor ono njeno okroglo glavico s kostanjevimi lasmi in pa z majh-nimi svetlimi očesci, katera so vedno uprta v učitelja, ker ona skrbno na vse pazi, kar sse uči v šoli. Tako bi moralo paziti vsako dobro dete. Okolo ustnic se ji ziblje skoraj vedno sladek smehljaj, posebno, kadar zna odgovoriti, kar je bila vprašana. Boječa ni in ko sem jo vprašal, kako so se imenovali sv. trije kralji, zapela mi je kar ono narodno pesenco:
Mi smo tri kraljitarji
Iz treh dežel smo sem prišli
Gašper, Melhijor, Baltazar i. t. d.
In tako je pravo, dobro dete se ne sme nikoli ničesar bati in mora učitelju vselej veselo iu brez strahii odgovoriti njegovemu vpražanju. Ko sem nekoč pri-povedoval o velikera trpljenji našega Odrešenika, zaigrale so moji Katici v njenih črnih oeescih kar svetle solze. Ees ima sirota daleč v šolo, odrasel človek potre-buje debelo uro in kaj li še ona, kateri se komaj pozna, kadar prestopi in vender ni nikoli manjkala v šoli, naj si je bila še tako grda pot. Samo kadar je bila bolna, takrat je ni bilo v šoli. Večkrat je bila vsa premoeena, da se je kar tresla, ker pri nas Ijudje nimajo dežnikov na izbiro, nego zavijejo se v rjuho ali pa vol-neno suknjico •— a vender je prišla. Tudi v cerkvi ne nianjka niti pri maši, niti
•^*    13U    *^~*
popoludne pri krščanskem nauku in večernicah. čaka me vedno jired mojira sta-novanjem, poda mi roko in greva lepo složno do cerkvenih vrat. Podaril sem ji tudi molitveno knjižico, malo počasi gre do sedkj še z branjem, a vender le gre in rada moli na njo ne le v cerkvi, nego tudi doma. Saj sem dejal, da je moja Katica dobro dete.
Katičini stariši so kmetovalei. Imoviti niso: hišica, kraviea, dva volička in pa pridne roke, to je vse, kar imajo. Ne, saj je pa njena roditelja dobri Bog ob-daroval z nečem drugim — z otročiči. Deset jih je, nič manje nego deset. Starejša hči se je vže omožila, starejši sin pase živinico, da je veselje, in tudi vže za koso " - zgrabi, če je potreba. Matijček hodi v šolo, Katiea liodi v solo, nii in za njima jih je še dolga vrsta vse manjših in manjših, kakor piščalke pri orgljah, ali pa sveče na žrtveniku. Najraanjši kriči ia razgraja še v zibelki in mnogokrat se neče poprej umiriti, dokler ga ne vzame Katica v naročje. Pri njej je tilio in zaspi. Oe ga pa hoče zopet položiti v zibelko, začne se stara godba, dobro ve, da ni več v naročji svoje dobre sestriee. Dobili so tega razposajeneka baš za božično darilce in jaz sem ga sam krstil in nazval Jankec.
Seveda, taka mlada, zdrava družinica tudi nekaj sne, to zna najbolje skrbna mati, a Katica tudi, katera mi je pripovedovala, da je treba po trikrat na dan precej dejati v Ionee. In za kaj ne bi jedli, dokler so zdravi!
Zadnjič sem bil v svoji sobici in nekaj pisal. Bilo je predpoludne. Najedenkrat zaslišim zunaj korake bosili nog in nekdo rahlo potrka na vrata.
—   nSvobodno!" — oglasim se debelo. Vrata se odpro in v sobo stopi ne-kako ponosno moja Katica ter drži nekaj v roci.   Namuzne se malo,  pristopi k meni in mi molče poda ono v rutici. Odvežem. in kaj je bilo ? Troje lepih kokosjih jajec in pa štiri majhne,   majhne hruščice-petrovace — ki zore o Petrovetn — seveda niso bile še zrele iu bile so prvi sad, katerega sem letos videl.
BTo vani pošlje moja mama," — raztolmači mi Katica, ko sem jo jnz začu-deno gledal. Poglej nu, poglej, kako dobro ve DJena roati, da iraam jaz poloo gnezdo mladih rmenih kanarčkov, kateri tako radi jedo trdo kuJiana jajca, s ka-terimi jili pita njiliova mati.
—   ,,Nii, Katica, ali mi hruškice pošlje tudi tvoja mati V"
Pogodil sem. Znal sem, da je hruškice pridejala Katieiua ljubezen, odtrgala jih je sirotica od svojili ust, samo, da jili prinese meni. Odgovorila ni nič, nego skrila je svoj obrazek v rob svoje rutice.
Dobro dete!
Obeuvaj te le dobri Bog, rnila moja prijateljiea, dobro in nedolžuo kot si sedaj. Ni ti treba bogastva, saj siromaštvo tudi ni sramota, katerega diči čisto nepo-kvarjeno srce. Ia tako srce bodi tvoje, ne sarao zdaj, nego ves čas tvojega življenja!
Bodite tudi vi otroei tako dobri, kakor je moja Katica. —   .