MANFRED KYBER — ANTON SOVRE
Jeremija Obloglav
Jeremija Obloglav je bil tjuleiij. Krotek, miroljuben stvor, znotraj prav takšen ko zunaj: zajeten, oblast in brez vogalov. Tak je bil Jeremija Obloglav.
Živel je daleč v svetovnem morju in valovi svetovnega morja so ga nosili kakor v zibeli. Vedel je, da utegne biti morje hudo divje, in vedel, da utegne biti zelo tiho. Tudi to je vedel, da je svetovno morje sila veliko, sam pa da je zelo majhen. Zategadelj je bil Jeremija Obloglav pohleven in skromen.
Opoldne je jedel ribe. Toda s tem njegovega zanimanja še ni bilo konec. Jeremija Obloglav je imel smisel tudi za višje reči. Kadar so zapeli na obali Ognjene zemlje zvonovi, je pomolil glavo iz vode, na široko razklopil uha in pobožno prisluškal. Tedaj so mu prišle solze na oči, prav prave solze.
»Prav za prav bi bilo pa le na moč lepo, ko bi živel kar na obali Ognjene zemlje,« si je mislil Jeremija Obloglav. »Slišal bi zvonove čisto od blizu pa bi mi ne bilo treba ušes na široko razklapljati. Kaka lahko mi pri tem kaj vanje pride! Z ušesi je treba previdno ravnati.«
Jeremija Obloglav je uha skrbno zaklopil, si oščetal vose s pla== vutjo ter splaval na obalo Ognjene zemlje.
Večerna zarja je legla na svetovno morje. V valovih je ohlad* nilo. Jeremije Obloglava to ni motilo. Imel je dobršno plast sala. Njegova oprava je bila potem uravnana in v vsakem oziru nepro* dušna.
Na obali se je Jeremija skokoma pognal in se vzpel na kopno. Nato je drsal dalje, ogledujoč se z velikimi, pametnimi očmi kakor človek, ki išče stanovanje pa je radoveden, kaj bo našel.
Kar je našel Jeremija Obloglav, je bilo zelo čudno.
Na obrežju so sedele jate pingvinov. Potrepavali so s perotmi,, ki so bile kakor talarji na belih predsrajčnikih.
»To so kaj smešni tiči,« si je mislil Jeremija Obloglav, »takih tičev še nisem videl. Pa koliko jih je in vsi vprek govore. Nekam. hrupno je, bi dejal. Tu pač težko da bo zame.«
Čudni tiči so gogotali in se neprestano priklanjali. Bilo je na moč šegavo.
»Videti so vljudni ljudje«, si misli Jeremija Obloglav in pridrsi bliže.                                          a   r
Ena rzmed ptic priraca do njega. Bila je velika in debela, kar stožkaste postave.
»Vi bi si nemara radi ogledali naša jajca?« povpraša uslužno. Pri nas zelo pridno ležemo. Mnogi turisti iz svetovnega morja priha,*
jajo gledat. Znamenitost, res. Toda natančneje preiskovati jajec nikar; tega ne dovoljujemo.«
»Ne,« je odvrnil Jeremija Obloglav malce plašno, »jajec, ki jih ležete, prav za prav nisem prišel gledat. Slišal bi rad le zvonove na Ognjeni zemlji. Saj vendar vsak večer pojo, ka4i. Ali sem se motil?«
Tolsti tič je užaljeno skomizgnil z zakrnelo perotjo.
»Seveda pojo,« se je nejevoljno obregnil, »ali glavno so vendar jajca, ki jih mi ležemo!«
Jeremija Obloglav ni takoj razumel. Je bil pač nekoliko zamaščen.
Tedaj so zazvonili ognje* zemski zvonovi in Jeremija Oboglav se je razveselil.
Isti. trenotek pa so se zakadili čudni ptiči. v boj. Nič več se niso priklanjali. Prhutali so besno s talarji, strašno vreščali in se prič= kali za jajca. Še globokega svetovnega morja ni bilo slišati, ko je butalo ob oba= lo, in ognjezemski zvonovi so se dušili v vrišču.
V hudem strahu je zaklopil Jeremija Obloglav uha in planil na skok nazaj v morje. Ves prepadel je veslal s plavutmi in odplaval daleč daleč od obrežja. Na samotnem otočku si je odpočil. Do ondod ni segalo več kričanje čudnih ptic radi jajec, ki so jih bile nanesle. A po jasnem, čistem zraku je prinašal veter z Ognjene zemlje glasove zvonov preko globokega svetovnega morja.
Tedaj je bil Jeremija Obloglav hvaležen in vesel in ostal je za zmerom na svojem zapuščenem otoku. Vsak večer je slišal zvonjenje. In vselej je bil Jeremija Obloglav ginjen in je jokal.
Solze so kapale v svetovno morje.