Dr.   Ivan L a h
O tatičku  Masaryku
Pagovor   s   sinikom    Andrijonor
»Kdo je to?<i
»T. G. Masargk.t
*Ali je velik?t
»Velik. Tudi ti boš nekoč uelik, An-drijan. Zdaj si še majhen. Koliko si star, Andri]an?<c
»Tri leta.v.
»Tri leta! Nekoč pa boš star več in boš velik.*
Andrijan steguje roke, vzpenja se na stol.
»Tako oetik.i
»Da, iako velik. Takrat boš imel mnogo knjig, fcakor tata.«
Andrijan gleda knjigc v knjižni omati.
»In takrat bos vedel, kdo je bil Masaryk.«
»Masargk . ..«
Andrijan gleda tepo knjigo, ki ma jo je Miklavz prinesel iz daljne Prage.
»A to je Masctryk? Kaj pa dela?«
•»Z otroki se igra.z
»Kje pa?<t
»Daleč, daleč na češkem. Tam je grad Lang. Tam je živel Masaryk.<i
»Kaj več ne živi?«
»iVe. Umrt je. Vidiš, tu je njegoua zadnja slika.«
Andrijan gleda in misli.
Slišal je ze o mamici, ki je umrla. Tudi zajček je umrl in so ga štirje vrani pokopali. Nesli so ga na poko-patišče.
»Kje pa je pokopatišče?*
»Tam zadaj, za gradom. Tam so ga pokopali.*
Tallčeh Masarytc      prtfalcll mlad.ne
Andrijan misli in glcda.
»In otroci so ostati revČki sami.z
Tako je slišal o otrocih, ki jini je umrl oče.
»Da. Zelo radi so ga imeli. Rekli so mu tatiček.i
»Tatiček.«
Andrijanu ugaja ta beseda.
»Tatiček«, ponavlja. »Tatiček. Kdo pa je bil tatiček?«
»Tatiček je bil nekoč majhen ka-kor fi. Pomisli; med drevjem je bil yrad in pod gradom je bila pristaoa; /o je hiša za posle in delavce. Tam je ra.stet deček, ki je bil tak kakor ti. In mama ga je zelo rada imela, ker je bil priden. Oče pa je bil kočijaž, ki je vozil v kočiji grajsko gospodo. Temu dečku je bilo ime Tomaž.*
»Tomaž.«
»Da. Tomaž. Tomaiek so mu rekli. Potem pa je vzrastel, da je bil ie sko-raj velik.«.
»A takole?«.
21
sDa, tako uelik. Ko je človek velik, mora iti v šolo, Tudi on je šet, An-drijan, in .se je pridno učil.t
»Jaz se bom tudi.«
»Je že prav. Potetn pa je Šel k va~ škemu kovaču in je rekel, da bo tadi on kovac. Saj si videl sliko, kako ko-vač železo ra.zbija.tt.
»Bunkati, bunkati.«
»Da. Oj kovač, kovač, kovač, neugnani razbijač, nakotmlo  razdejal, kjc bo pa sedaj kooal!
Pa je priiiel mimo učiletj in je rekel: ,Tomažek, pojdi z menoj, tičil se boš za učitetja.' tn Tomažek je šel z njim in je postal učitelj. Otroke jc učil a b c. In na koru u cerkvi je igral na orgle. Kakor si slišat v nedeljo, ko si bil pri maši. Pa je rekel: JJčil se bom latinsko . . .' Pondsli, Andrijan, latinsko. Kdor hočc biti učen, mom znati talinsko. In se je uvil. Potem je šet v gimnazijo. To je velika Sota, ka-mor hodi na$a Mila. Tam jc študiral. Osein razredov ima gintnazija, vse je šindirai in preSlutliral. Polem je šel na visoke šole in pontal profesor.
Profesorji so učeni Ijudje. Tudi on je bil učen. že od mladih let je zbiral knjige in prebiral. Iniel jih je mnono tisoč. Znto so hodili k njemu v šolo drugi, ki so se hoteli kaj dobrega na-učiti. VČil je v Pragi na češkem. Pra-ga je vetiko in slavno mesto. Imela je že takrat pol nrilijona prebivalcev. Vanjo so prihajali uČenci iz useh de-žel. Jn vsi so hodili t> šolo k Masa-ryku. Tudi tvoj tata je takrat prišel v Prago. Hodil je vsak dan v Solo in najraje je hodil k Masargku. On nas je učil, kako moramo biti dnbri in pošteni. Da moramo Ijnbiti si>oj na-rod in domovino. Da moramo zanjn iioeti in delati. Da pa -se ne smemo bahaii pred drugimi. Vedno moramo biti strogi proti sebi in vzgojiti sami sebe v trezne, resne in plemenite Ijtidi! iVe smemo lagati ne sebi, ne dragim. Vedno in povsod se tnoramo boriti za resnico in pravico. če bomo tako delali in iiveli, bomo najbolj služili svojemu narodu in koristili svoji domomni. Tudi ve je dnmovina nesrečna in ncsitobotlna, }o morcmo osrečiti in osuoboditi le $ takim de-lom, ki je njej v čast in ponos. Po tem delu nas spozna suet.*
22
Andrijan ne posluša več. Ogleduje si slike, ki ga najbolj zanimajo. Po-sebno vojaki. Tadi tata je skoraj po-zabil na Andrijana. Spomnil se je na Prago in tisla lepa mtuda leta. In zdaj pripoveduje prav za prao sam sebi sDoje spomine.
Ob šumeči reki Vltavi so posedali dijaki in gledali na kraljevske dvore na Hrudčunih, kjer so včasih uladali češki krulji. Ponosno se je svelila zelena streha nad kapelo so. Vaclaua, patrona zendje česke. In ob njej se je dvigala dvostolpa cerkev sv. Vida. Že tri sto let ,vo jo gradili, pa še ni bita gotoua. Čez Vltaoo se je uzpenjat na kamenitih obokih most krtdja Karla, očeta domooine. šest sto let je ie atat! Kaj vse je videl in doživel! Tam na oni strani mostu so stare hiše in šole. Tam se zbirajo učenci, ki hočejo poslu&ati Masargka (kajti na visoki Soli je svobada in učenci .•ii sami izbirajo sooje profesorje). Tam so včasih prebivali češki ple-miči, zdaj so tam šole. Da, vse, kar je našega, moramo Ijttbiti, najbolj pa moie, ki so se boriti za resnico. Mno-gi so trpeti zarndi nje - - mi moramo poznati njih delo in nauke. Vsi so Ijubili svoj narod, a najbolj one de-lovne kmeeke in trške Ijudi, ki so bili najbolj ponioči potrebni. Mi usi moramo služiti Ijudstvu.
Tako je učit Masarijk mladinn, Mnogo njegovih učencev je odhajalo iz Prage domov in so nositi njegove nauke s seboj. Tako je njegovo ime zaslovelo povsod, tudi pri nas.
Takrat naša domovina še ni bila svobodna. Zato so delali vsi njegovi učenci na to, da bi jo osuobodili. To~ da Nemci so hoteli vladati povsod: u Pragi, na češkem in pri nas na Ko-roškem. v Ljubljani in v Trstu. Zato sn sovrazili Srbe. ki so nas hoteli osvoboditi. PripravljaH so se na voj-no in najprej holeli tmičiti Srbijo. Tako je nastala sveiovna vojna. Ta~ krat je profesor Masartjk odšel iz Prage v švico in od ttun " Pariz in London, da nam je pridobil zavezni-kov in prijateljev, ki so se borili z Nemci za naše osvobojenje, Iz Lon-dona je odšel v Rusijo in v Ameriko, da je pripravil nrniteu ČeŠkiin in na-5im vojakom, ki so se b,orili za nas.
V Ameriki je takrat vladal pred-sednik   \Vilson,   Masart/kot)  prijatetj,
ki je zahteual, da morajo biti osi narodi s vob od ni i n da mo-rajo d obiii usak svojo dr-iavo. Zatn sn zahtevali Cehi in Slo-vaki srojo driauo češkoslouaško rcpu-bliko, Srbi, Hrvali in Slovenci pa svojo svobodno driauo — Jagosla-oijo. Tako smo se osvobodili in uje-dinili. Predsednik Ceškoslovaške re-publike je poslal Masargk, ki je bil nelik prijatelj naSega kralja Meksan-dra Lepa slavnost je bila v Pragi, ko se je. pred božiiem 1. /97«. »račal predsednik Masaryk u simjo o.svobo-jeno dnmouino. Spremljali so ga vnja-ki lcgionarji in Sokali. Srečno je vla-dttl snoji driavi do pozne starosli, ko je odšel na oddih v I.ane. Bil nam jc vedno zvent zaneznik. Ljubili in spo-štovoli so ga vsi driavljani kot svo-jega tatička, cenili in uvaiemdi so ga ti.s-i narodi sveta. Tako je umrl slav-Ijen in češčen povsod in na njegnv pogreb v Pragi so prišli zastopniki vseh narodou <n drlav. Mcd pnrimi so bill naši driauniki in Sokoli. Na iopovskem kozu so ga peljali trije pari konj s praSkega gradn, kjer so se Iri dni in tri noči nepreslano vrstili
stotisoči Ijudi, ki so ga prišli kropll. jVa kohdvoru niu je češkoslovaška vojska izkazala zadnjo čast. Vsa Pra-ga je bila odeta v irno: več ko mi-lijon Ijudi je slalo po ulicah, kjer se jc pomikal sprevod, ki je bil dolg se-dem kilometrov.
Masarykova rofslna OUa V Hodonlnu na MoravsKem
Pogled na Hradčane v Vragl
Vlak je odpeljal krsto o Lane, kjer si je ielel biti prezident Masargk po-kopan poleg suoje žene šarlote ...
Andrijan se je bil medtem popol-noma zaglcdal v svoje slike. Premlad je ie, dii,bi razumel u.ie lo. Tudi vi gledale le od dalcč na ime, ki ga je poznal usak češko.ilovaSki olrok.
%Taliček!t
Da, dober uladar je gnspndar svoje domovine in oče svojemu narodu. Zato so arečni narodi, ki jim oladajo domati vladarji. (lorje narodom, ki jim vladajo tuji kralji in cesarji.
Vse to boste razumeli šele, ko bosie spoznali zgodovino svojega naroda in simjo lastno zemljo. 1T0 je naša prva dolinostt, tako nas je učil Masaryk.
ZapiSimo si njegov nauk u srce!