P   u   r   a   n   i
Nežikino največje veselje je bilo po dvorišči purane dražiti tako dolgo, da so se ujezili in jeli upiti. Ona se je potem ua ves glas smijala. Ko mati to zapazi, posvari jo, da ne sme nikoli vec kaj tacega storiti.
,,Pusti pri miru purane" rekla je mati ,,ako je bi prevee ujezila, zuali bi ti kaj žalega storiti."
Nežika pa noče verjeti, da bi jej purani mogli kaj žalega narediti. Drugi dan, berž ko je vstala, gre ua dvorišče ter upije:   ,,Puike! purke!"
Po naključji je imela Nežika rudečo ruto okoli vratii; ker pa purani ru-deee barve iie morejo terpeti, ujeze se zdaj še toliko bolj, ter začuo upiti, da se vse trese po dvorišči. Razšepirili so krila iu repove, ter so začeli po zemlji se-gati in bruaiti, da se je vse prašilo; rudeča ohlapua koža jiin od jeze kmalu zaplavi krualu zopet zarudeči.
Nežika se velikega smeha za trebuh derži, gledaje s koliko jezo se purani po dvorišci pode, ter neprenehoma kliče: ,,Purke! purke!" Naeukrat jej skoči največji puran kakor besen na ledja, otepa jo s krili, in jo s kljunom po glavi kavsa. — Nežika je nehala se zdaj suiijati; začela se je jokati iu na ves glas upiti. K sreči jo slisi mati, priteue in jo reši razdraženega purana. Irnela pa je Nežika že precej veliko rano na glavi, po ramah je bila pa tudi vsa modra.   Odslej ni uikoli več dražila puranov.   Purani so jo iziuodrili. —
F.H.