Kako sem se seznanil z urednikom Praprotnikom. Učiteljujem že 33. leto in ves ta čas sem v večjih ali manjših presledkih sodeloval pri -Učiteljskem Tovarišu". Praprotnik, prvi urednik -Učit. Tovariša", mi je časih pisal, a osebno se nisva poznala. K.o sem leta 1883. jeseni prišel na ženitovanjskem potovanju v Ljubljano, sem povprašal tatnošnjega prijatelja, kje bi mogel dobiti Praprotnika. Imenoval mi je gostilnico, kjer je Praprotnik bil vsak večer stalni gost. S prijateljem in soprogo se napotimo zvečer v to gostilnico. Vstopivši ugledamo pri mizi večjo družbo, eden gospodov je ravnokar vstal ter segal na obešalo po svoji suknji in klobuku. Bil je to — Andrej Pjaprotnik. Mi trije se približamo mizi, pozdravimo, a prijatelj predstavi mene in mojo soprogo. -A, a, a . . . Vi ste Janko Leban ? Veseli me vas osebno poznati. Mislil sem baš oditi, a zdaj ga bom še merico, da se kaj pomenitno." Poprožili smo si roke, sedli za rnizo ter se potem neprisiljeno pogovarjali ves večer. To je bil moj prvi in zadnji sestanek s Praprotnikom. Napravil je 'name vtisk modrega, čestitljivega in ljubeznivega moža. Koj drugo leto sem priobčil v ,,Učiteljskem Tovarišu" svojo daljšo razpravo: ,,Slovstvena zgodovina v slo venski ljudski šoli" in leta 1885./86. pa ,,Človek — v pogledu na njegovo telo irTdušo", kateri deli sta izšli tudi kot ponatisk v dveh posebnih knjigali. Ko bi dobil založnika, bi hotel imenovani knjigi — pregledani in razširjeni — nanovo izdati, ker sta še dandanes aktualni. Slišal sem, da celo prof. Funtek priporoča mojo ,,Slovstveno zgodovino" v proučevanje učiteljem, ki se pripravljajo na učiteljski izpit. Janko Leban.