Štev. 4.                V Ljubljani, 1. malega travna 1914.                Leto XV.
                                                                                                                                                                                             

Slovo bolne Minke.
(Slog in napev po narodni pesmi.)
Prišla bo pomlad zelena,           S cvetjem grob mi nasadite,
s cvetkami vsa okrašena;          večkrat k njemu prihitite
srečen, kdor jo včakal bo          in zapojte na ves glas,
in vesel prepeval z njo!            da se slišalo bo v vas:
Meni pa so dnevi šteti,              Mlada Minka tu počiva,
ki imam jih še živeti;               ki preveč je bila živa,
kašelj hud se me loti,                poslušala ni svaril,
konec mojih bode dni!               pa je padla v grob nemil!
Ljube moje tovaršice,                 Ako slušala bi bila
dajte mi v slovo ročue              in na zdravje bolj pazila,
in ne zabite name,                     lahko zdrava bi kot me
ko bom v grobu spala že!         še živela vrh zemlje!
Kolikrat smo skup igrale, cvetke brale, prepevale; v zemlji tu leži sedaj, Bog daj njeni dušl raj!
Fr. Rojec j    11    i