Izpraševanje vesti. 1. Ali sem pisal šolski letopis v sloveaskem jeziku? 2. Ali sem dal pisati zapisaike domačih učiteljskih sej v slovenskem jeziku? 3. Ali sem vabil na domače seje učiteljstva v tem jeziku? 4. AH sem deloval na to, da so poročevalci na teh sejah poročali vse v našem jeziku? 5. Ali so se vsi uradni spisi na moji šoli pisali v tem jeziku? 6. Ali sem dopisoval okrajaemu, oziroma deželnemu šolskemu svetu v sloveaskem jeziku? 7. Ali sem odpravil na šoli dvojezičai pečat ter ga nadomestil s samosloveaskira? 8. Ali sem to izposloval tudi na svojem krajnem šolskem svetu? 9. Ali sem aaročal za šolo in svoj urad vedno le samoslovenske tiskovine? 10. Ali sem izdajal učeacem samo slovenska šolska naznanila, odpustnice ia odhodnice? 11. Ali sem riavajal svoje tovarišice in tovariše, naj pišejo v uradne spise poleg latiaskih krstnih imen na prvem mestu slovenska imeaa? 12. Ali sem na svoji šoli kriv, da so se aaši slovenski priimki pačili z aemškim pravopisom? 13. Ali sem se kdaj potezal za pisanje zapisnikov na uradni okrajni učiteljski seji v slovenskem jeziku? 14. Ali sem navajal svoje tovarišice in tovariše, naj v smislu določb § 71. šolskega ia učnega reda vzgajajo otroke k ljubezni do svoje narodnosti? Ali sem postavil to točko večkrat na dnevni red doinače učiteljske seje? 15. Ali zna vsak otrok moje šole dokazati, zakaj smo Slovenci, oziroma Slovani. (V aižjih razredih v omejenem, v višjiii v razširjeaem obsegu.) Ali znajo aašteti vse Slovane, severne ia južne, ajihovo število itd., itd.? 16. Ali je bila moja šola res narodova vzgojevalnica? Ali ni bila morebiti prej ponemčevalnica, potem šele učilnica? 17. Ali se zavedam določb člena 19. državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra 1867, ki pravi, da ima vsak narod v državi nedotakljivo pravico, čuvati ia gojiti svojo aarodnost in svoj jezik? Ali sem temu primerno uredil vse svoje ravnaaje tudi v šoli? 18. Ali sem v tem smislu iinel naročene le slovenske, oziroma slovaaske časopise? Ali sem morebiti deloval v aasprotnem, aašo aarodnost in književnost oškodujočem smislu, da sem si naročal tadi nemške časopise itd.? Izprašujmo svojo vest dalje tako, povedala nam bo, če ni prepojeaa od nem- štva, da smo mnogokrat grešili proti svoji narodnosti, mnogokaj opustili v svojih dolžnostih do naroda. Kako krasno in veličastao vzneseno se raduje duša oaih zavednih slovenskih šolskih voditeljev, ki si lahko na vsa ta in podobaa vprašanja odgovarjajo: »Da, storil sem vse to! Vsi moji učenci so zavcdai Slovenci in Slovaai! Pripravljal sem vsa leta svojega učiteljevanja tla vcličastni svoji materi Jugoslaviji!« Komur pa bo vest odgovarjala ravno nasprotno, naj sklene od današnjega dne tiaprej delovati tako, da se bo vse ajegovo delovanje ujeaialo z določbami člena 19. državnega osnovnega zakoaa z dae 21. decembra leta 1867. in da bo ustrezalo namenom velikega časa ter potrebam naše Jugoslavije. Podobnih ukazov in odlokov ne pričakujmo od nikod, vsakdo naj sam goji svoj jezik in svojo narodnost! Tudi slovensko učiteljstvo prisegaj na zastavo dalmatinskesra učiteljstva izza skupščine v Splitu z dae 15. septembra 1918, ki je na njej zapisano: »Hrvatje, Srbi in Slovenci smo en narod . . . Obetamo, da bomo to vliii v srca onih, ki so nam poverjeni, da jim otvorimo oči v svettobi istine in dobrobitnosti. Povedali jim botno, da je največja dolžnost Ijubezen za narod. Prepričali jih borao, da je največja narodna dobrota — Svoboda!«