Leto XLII. - Štev. 34 (2111) Četrtek, 6. septembra 1990 Posamezna številka 1000 lir
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in trža* škega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PERQUE	GORIZIA	SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: R1VA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO ll/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Te!efax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RISCOSSA	ITALY		
Kaj imamo v sebi Neponovljiva Draga 1990
Daleč od Slovenije, delam kot misijonar v Zaireju, z zanimanjem spremljam dogodke v domovini in stikam za novicami o tem, kar se dogaja v Sloveniji. Do začetka »Slovenske pomladi« sem med sodelavci in prijatelji tukaj s težavo in če-sto ne brez sramu govoril o Sloveniji in delu slovenskega vodstva. Zadnje leto pa ja drugače. Ponosen sem na to, kako je slovenski narod razvil in uveljavil svoj demokratični potencial.
Berem Katoliški glas št. 28 (z dne 12. julija 1990) na prvi strani: Pogrebno in spravno bogoslužje. Pa me je zajela tesnoba ob odstavku, ki govori o tem, »... kako so slovenski rablji mogli tako podivjati, da so vse to izvedli. Nekdo je skušal to razložiti, da imamo Slovenci v sebi nekaj negativnega, škodoželjnega, kar drugi narodi morda nimajo v takšni meri.«
Zelo spodbudno je videti, da si ljudje postavljajo vprašanje o tem, kaj imamo v sebi. Toda razsodba tistega »nekoga« ne meri v pravo smer. Če so »slovenski rablji« storili zločin, tega ni storil »slovenski narod«, ampak del slovenskega naroda, morda je bolje rečeno, da je to storil le majhen del slovenskega naroda.
Postavil bom vprašanje v dveh vrstah:
Kaj so »slovenski rablji« imeli v sebi?
Kaj je ostala masa slovenskega naroda imela v sebi?
Sama manifestacija v Kočevskem Rogu je priča, da je bila velika razlika v tem, kaj so eni ali drugi imeli v sebi. Tisto »nekaj negativnega« ne gre iskati posebej pri Slovencih, ker ne gre za neko posebno (pokvarjeno?) vrsto človeške narave slovenskega naroda, ampak je tisto »nekaj« treba iskati v nauku, ki je vstopal v slovenski prostor in s katerim se je del
Iraška afera
Na Srednjem vzhodu še vedno vre. V zadnjem tednu se stvari niso veliko premaknile, če izvzamemo par dejstev, ki pa niso bistveno spremenile zapletenega in nevarnega položaja. Med najpomembnejšimi dogodki naj posebej podčrtamo obisk glavnega tajnika OZN v Ammanu, prestolnici Jordanije. Tu se je Perez de Cuellar srečal z iraškim zunanjim ministrom Azi-zom in se skoraj dva dni pogovarjal z njim. Saddamov odposlanec pa ni pokazal nikake dobre volje svoje vlade za rešitev krize, še posebej ne za znane resolucije svetovne organizacije, s katerimi ta zahteva umik iraških čet iz Kuvajta. De Cuellar je zato bb koncu pogovorov jasno izrazil razočaranje in nezadovoljstvo zavoljo iraških tez in nepopustljivosti Bagdada.
Druga novost je Saddamov sklep, da dovoli odhod žena in otrok tujih državljanov iz Iraka oz. Kuvajta. To je sicer tudi po svoje demagoška poteza, saj so morali vsi moški »gostje« Iraka ostati še naprej taki. Ne samo, razne so tudi prijeli ter odpeljali neznanokam. Določene skupine žena in otrok so tudi že pripotovale preko Jordanije v domovino.
Znani ameriški črnski voditelj in nekdanji predsedniški kandidat Jackson je prispel v iraško prestolnico in se tudi srečal s Husseinom. Dosegel je, da je Irak dovolil 44 ameriškim državljanom odhod v ZDA. Medtem pa se nadaljuje živčna in diplomatska vojna. Angleška ministrska predsednica Thatcherjeva je zahtevala, da se Saddama izroči kot vojnega zločinca mednarodnemu sodišču, podobno kot se je zgodilo z nacističnimi veljaki po vojni v Niirnbergu. Iraška tiskovna agencija je v odgovor na to zapisala, da je stara gospa Thatcher izgubila razsodnost...
Razumljivo je, da je in bo še vedno v središču zanimanja svetovne javnosti prav bodoči razplet te nevarne krize na Srednjem vzhodu, ki zna postati s časom vse nevarnejša.
slovenskega naroda hranil. Hočem pokazati na totalitaristično ideologijo komunizma, ki je imela en sam najvišji cilj: Zgraditi ateistično-komunistično družbo. Za dosego tega cilja so bila vsa sredstva dovoljena, vsak kamen s te poti je bilo treba brcniti stran. Domobranska vojska, množica duhovnikov in neštevilni civilisti vseh starosti so predstavljali oviro in »rablji«, ki so imeli v sebi tako ideologijo, so se lotili dela: vse to brcniti stran.
Podobnih primerov imamo v zgodovini veliko in so raztreseni po vsej zemeljski obli. Spomnimo se sadov iste ideologije v Sovjetski zvezi, pomislimo na nedavne dogodke v Pekingu, kaj se je pred leti dogajalo v Kampučiji, pa Nikaragvi in da spet pristanem v Evropi, naj podčrtam še »avtorja« druge svetovne vojne — nacionalsocializem. Ne gre torej za trkanje na »slovenske« prsi, ampak na prsi napolnjene s slabim naukom.
V	tem času se v Sloveniji veliko govori o prihodnosti sožitja, medsebojnega spoštovanja in, po krščansko povedano, ljubezni. Prihodnost slovenskega naroda, in prav tako velja za druge narode, je vezana na to, kaj bo človek polagal v svoje srce.
In tu vidim dolžnost nove slovenske oblasti, da budno spremlja vzgojo novih generacij, da »se kaj takega nikoli več ne zgodi«, kot je v zadnjem času pogosto povedano in zapisano. Tu je naloga Cerkve na Slovenskem, da polaga v srca ljudi nauk Kristusa, ki nikomur ni storil nič zlega. Tu je naloga krščanskih družin, da odkrivajo lepoto in bogastvo triperesne deteljice: vere, upanja in ljubezni, in jo sejejo v srca otrok.
JOŽE ŠOMEN, misijonar
v slepi ulici
NENADNI VRH BUSH-GORBAČOV
Svetovno javnost je presenetilo sporočilo predsedniških tiskovnih uradov ZDA in SZ, da se bosta v nedeljo 9. septembra v finski prestolnici sestala Georges Bush in Mihail Gorbačov. Gre sicer za navidezno vrhunski sestanek, čeprav ga uradni viri sploh ne imenujejo s tem imenom. Pogovarjala se bosta le en dan in prav gotovo temu nenadnemu srečanju botruje nevarna iraška kriza povezana z neuspehom glavnega tajnika OZN, da bi kaj dosegel od Iraka. Za nedeljski sestanek v Helsinkih je seveda pričakovanje veliko. Bush bo verjetno hotel doseči od Sovjetske zveze večjo aktivno prisotnost na Srednjem vzhodu. Kaj bo seveda dosegel, je drugo vprašanje.
Spectator
Ali bo prišlo do splošne stavke v Sloveniji?
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), ki jo vodi partijec Ravnikar, je za 10. september napovedala splošno stavko; s stavko se pa ne strinja Zveza neodvisnih sindikatov, ki jo vodi inž. Tomšič. Boris Jež, ki o tej stavki piše v sobotnem Delu, pravi:
Zveza svobodnih sindikatov (Ravnikarjeva) je pravzaprav le preimenovana Zveza sindikatov Slovenije, ki se je v štirih desetletjih in pol imela priložnost nič kolikokrat kompromitirati... Prav ta sindikalna organizacija, ki je v prejšnjem režimu delavce tolikokrat pitala z »objektivnimi gospodarskimi težavami«, je nenadoma pokazala neverjetno bojevitost do novih »delodajalcev«.
Nadalje piše, da se sindikat zaveda, da ne more kaj koristnega doseči in je zato razvidno, da gre za »politično« stavko organizirano proti sedanji vladi. Časnikar ne pove, vendar smemo slutiti, da se za to stavko skriva ZKS, tj. stranka prenoviteljev, ki ne morejo požreti, da jih je ljudstvo na volitvah odrinilo z oblasti, in zato skušajo nagajati vladi, kjer je le mogoče.
I. del
»Vztrajno smo krepili narodnostno identiteto, uveljavljali krščanske vrednote, pospeševali kulturno in politično izmenjavo s Slovenci po svetu, z dobro voljo smo skušali vzpostaviti dialog med nasprotujočima si taboroma, dajali smo glas slovenskemu oporečništvu.« Tako je predsednik Društva slovenskih izobražencev (DSI) iz Trsta Sergij Pahor med slavnostnim govorom' strnjeno predstavil obračun dosedanjih študijskih srečanj, poimenovanih po vasici Dragi, kjer so se pred 25 leti začela. V tem časovnem razmaku je Draga prehodila dolgo pot, od skromnih začetkov preko poskusov neke oblike dialoga z nekdanjo slovensko oblastjo in — potem ko je slednja uspeh te pobude onemogočila — kasnejše prelevitve v nekakšno resonančno škatlo slovenske opozicije, do letošnjega uradnega priznanja s strani nove slovenske oblasti in vse slovenske demokratične javnosti.
25 LET DRAGE
Danes, še posebno po letošnji jubilejni prireditvi, lahko rečemo, da je bila Draga ena od tistih kulturnih in političnih intuicij, ki jim je bilo usojeno obroditi obilen sad. Njeni pobudniki, med katerimi je posebno izstopal prof. Jože Peterlin, so si osmislili preprosto srečanje, na katerem bi si enkrat letno prijateljsko izmenjali mnenja o najbolj aktualnih vprašanjih slovenskega naroda v matični domovini, zamejstvu in širokem svetu.
A ta zamisel je v 25 letih prerasla prvotni namen in po besedah ministrov nove slovenske vlade pomembno prispevala k ponovni uveljavitvi demokracije in narodne samozavesti na Slovenskem.
Tudi slovenska politična emigracija, ki je po 45 letih letos prvič doživela javno priznanje v slovenski prestolnici Ljubljani, se je s svojo številno udeležbo simbolično zahvalila Draginim prizadevanjem za dejansko uresničitev enakopravnosti vseh Slovencev, ne glede na prepričanje in pretekle politične izbire.
Draga je rasla tudi na zunaj. Začela se je pod skromno lopo v prostorih poletne kolonije v Dragi, nadaljevala se je pod milim nebom v parku Marijanišča na Opčinah, dokler ni letos pristala pod streho velike montažne hale, postavljene za to priložnost na zraven ležečem igrišču. Z leti je raslo zanimanje zanjo. Udeležencev je bilo iz leta v leto več. Lani, ko zaradi slabega vremeno ni mogla potekati na prostem, je dvorana Finžgarje-vega doma lahko sprejela komaj slabo polovico navzočih.
Letošnja udeležba pa je še krepko potolkla vse dosedanje. Kakor nekakšno potrdilo besed, ki jih je o Dragi med jutranjo mašo izrekel prijatelj iz Ljubljane v posebni prošnji: »Ponižajte se pred Gospodom in vas bo povišal« (Jak 4, 10).
PRVI DAN DRAGE 1990
Letošnji program je bil izredno nabit. Ob robu običajnih predavanj so potekale še druge prireditve, ki sicer niso sodile v ožji sklop Drage, so pa zanjo pomenile pomembno obogatitev in morda celo spodbudo za naslednja leta.
Redni del Drage se je začel v petek, 31. avgusta popoldne, s predavanjem tržaškega esejista, publicista in alpinista Igorja Škamperla. Govoril je na temo »Narodnost v postmoderni misli«. V mo-droslovno zastavljenem predavanju se je Škamperle zaustavil ob pojmu postmoderne, ki za izhodišče priznava različnost (pluralnost), vendar ostaja sredi te različnosti po njcgdvem mnenju narod še naprej zaključena, čeprav odprta celota. Narodu se ne bomo odpovedali, saj je v njem preveč dragocenega in svojskega, da bi ga bilo mogoče nadomestiti s čim drugim. Narod je prostor telesa in duha. Narod ni ideologija, narod so naša življenja, je zaključil predavatelj.
Številno občinstvo, ki je pozorno sledilo miselno zahtevnim in etično žlahtnim
izvajanjem, ga je nagradilo s toplim ploskanjem. Sledila je debata.
NOVE POBUDE NA SOBOTNI DAN
V soboto, 1. septembra dopoldne, so se med zasedanjem osrednjega iniciativnega odbora za pripravo svetovnega slovenskega kongresa delegati iz vsega sveta in iz Slovenije kljub hudim razhajanjem domenili, da bo prvi tovrstni zbor v Ljubljani, in sicer v drugi polovici junija prihodnjega leta.
Živahno je bilo tudi popoldne na srečanju slovenskih revij, za katero je dal pobudo slovenski minister za kulturo Andrej Capuder, čeprav je bila izmenjava mnenj le informativnega značaja. Poudarek je bil predvsem na svobodnem pretoku tiskane besede preko državnih meja.
Po kratkem premoru je besedo prevzel drugi letošnjp predavatelj, avstrijski diplomat, koroški Slovenec Zdravko Inzko. Naslov njegovega predavanja se je glasil »Slovenija s perspektive širšega sveta«. V svojih izvajanjih je bil istočasno stvaren in pesniški. Združil je vizijo in pot do nje. Z zanosom se je zavzel za samostojno slovensko državo, pred nami je razgrnil podobo človeških odnosov, ki naj bi vladali v bodoči SloVeniji, ni se pa izognil nasvetom, kako iz sedanje ekonomske krize, pri čemer ni štedil z zanimivimi in domiselnimi podrobnostmi. Podprl je prizadevanja za dokončno narodno spravo, nenazadnje pa je izrecno govoril tudi kot kristjan in pri tem odločno nastopil zoper poskuse enačenja partijskega in cerkvenega dogmatizma, kakor se tu pa tam pojavlja v tisku.
Tudi Inzka so poslušalci nagradili z dolgim aplavzom, v razpravo pa je med drugimi posegel tudi predsednik slovenske skupščine France Bučar.
V	ZNAMENJU MOLITVE IN CERKVE
V nedeljo, 2. septembra je bila ob devetih sv. maša. Daroval jo je tržaški škof
V Italiji se zadnje čase veliko debatira o notranji politiki (poleg seveda o iraški krizi in italijanskih talcih ter vojaški prisotnosti na zadevnem področju). Posebno aktivni so demokrščanski voditelji, ki precej polemizirajo tako med seboj kot z drugimi strankami.
Zlasti je spet razburil duhove bivši tajnik DC in ministrski predsednik De Mita, ki je šele pred kratkim povzročil vladno mini-kriizo z izstopom petih ministrov svoje struje. Posebej je De Mita obtožil sedanje Forlanijevo vodstvo, da je negibno in da se preveč udinja socialističnim zahtevam. Prav tako je ostro napadel socialiste in jim naprtil odgovornost za vse prejšnje in sedanje krize.
V Riminiju se je zaključil znani »Miting 90«, ki ga vsako leto prireja katoliška skupina Comunione e Liberazione (CL). Tu je med drugim nastopil tudi predsednik vlade Andreotti in in seveda zagovarjal delovanje vlade in njene splošne politike, obenem pa tudi Forlanijevo vodstvo v stranki. Veliko debate je sprožil tudi nastop kardinala Ratzingerja, prefekta Kongregacije za verski nauk. Ta je med drugim dejal, da se Cerkev ne sme enačiti z eno stranko, oziroma da lahko katoličani svobodno izbirajo med političnimi silami. O vsem tem bo gotovo še veliko polemiik.
Naj omenimo še, da se je Mitinga 90 udeležil tudi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, ki je imel tudi srečanje s časnikarji.
■
Iliescu v Jugoslaviji
Te dni je prispel na tridnevni uradni in prijateljski obisk v Beograd romunski predsednik Ion Iliescu, kamor ga je po-
iLorenzo Bellomi, ki je s tem še posebej povzdignil Dragin jubilej. Njegove besede med homilijo so bile za Drago še posebno zavezujoče, saj je msgr. Bellomi govoril kot pastir krščanskega občestva, katerega izraz hoče biti tudi Draga. Navezal se je na letošnje cerkveno srečanje v Ogleju in na propad realnega socializma
v	srednji in vzhodni Evropi. Dragi je nakazal smer za njeno nadaljnjo pot v znamenju križa in v odkrivanju prave podobe Boga, ki je darujoča se ljubezen.
Nato je v jutranjem delu govoril Janez Pogačnik, župnik v Ljubljani, na temo »Slovenska Cerkev pred novimi nalogami«. Najprej je prikazal težke razmere katoličanov pod bivšim režimom, pri čemer je poudaril, da so posledice nekdanjega pritiska danes vidne predvsem v tem, da se le počasi otresajo strahu in včasih kar prostovoljno vztrajajo v getu, v katerega so bili v preteklosti nasilno pahnjeni. Rešitev je nakazal v inkamiranem krščanstvu.
Pozdravil je oživitev stranke krščanske demokracije, vendar je opozoril, da se ne smejo ponoviti napake iz preteklosti in da se torej Cerkev nikoli ne bo identificirala s politično stranko. Nasprotno, udejstvovanje katoličanov v različnih strankah ni v nasprotju s cerkvenim naukom.
Nekaj novega za slovensko katoliško tradicijo je bilo Pogačnikovo stališče do liberalizma: izpostavil je namreč to, kar imata katoliška in liberalna tradicija skupnega ter se na tej podlagi zavzel za tesnejše sodelovanje med njima, obenem pa je zavrnil možnost kompromisa s tem, kar je po njegovem mnenju izrojena varianta liberalizma (antiklerikalizem, moralna razpuščenost itd.). Predavateljeve misli so izzvale pri poslušalcih številne in kvalitetne odmeve, ki so prišli na dan v živahni diskusiji.
(II. del prihodnjič)	T.	S.
vabil predsednik predsedstva SFRJ Bori-sav Jovič. Iliescu je nato obiskal tudi Zagreb in se sestal s hrvaškim predsednikom Tudjmanom, v Beogradu pa s srbskim voditeljem Miloševiičem.
Iliescu prav gotovo ne slovi kot velik demokrat, saj je znano njegovo zimsko »vabilo« rudarjem, da zatrejo protivladne demonstracije. Sicer pa je morda neka sorodnost zlasti s srbsko represivno politiko na Kosovu...!
Z resnico na dan
Pod zgornjim naslovom je angleški časnikar Mandrake v Sun Telepraghu 29. julija objavil poročilo o knjigi, ki jo je napisal Anglež Michael Lees pod naslovom The Rape of Serbia - the British Role in Tito’s grab for Power 1943-44. Avtor knjige je med zadnjo vojno bil v Jugoslaviji. V knjigi sedaj, po 45 letih, priznava, da je Tito prevaral Britance in zlasti Macleana, ki je bil šef angleške misije pri Titu. Maclean je dosegel, da so Angleži svojo podporo v celoti namenili partizanom in jo odvzeli Mihajloviču in četnikom, kar je postalo usodno za vse nasprotnike komunizma v Jugoslaviji.
Za svojo knjigo Michael Lees ni mogel dobiti založnika v Angliji, ker so se bali, da bi po aferi Tolstoj/Lord Adlington še bolj razdražili duhove. Kot znano, gre za odgovornost tega bivšega komandanta angleških zasedbenih sil na Koroškem po vojni pri vračanju domobrancev in drugih protikomunističnih borcev v Jugoslavijo in s tem v smrt. Knjigo bodo kljub temu objavili v ZDA pri založniku Haicourt Brace. Izšla bo tudi v srbohrvaškem prevodu v Jugoslaviji.
P. Zupan, Anglija
V italijanski politiki
Kako nora mi M meti spravo
DUHOVNA MISEL ZA 23. NAVADNO NEDELJO:
»To govori Gospod:
Sin človekov, tebe sem postavil za varuha Izraelove hiše« (Ezk 33, 7)
Starozavezni prerok Ezekijel rad primerja svoje poslanstvo z nalogo, ki jo ima varuh oziroma stražar. Ta mora biti na straži, skrbeti za varnost, budno paziti in ljudi opozoriti, da se bliža nevarnost. Prerok mora biti tudi pozoren na znamenja časa, odkrivati sledi božje navzočnosti in delovanja, iskati in priporočati vse, kar prinaša življenje ter opozarjati na zlo, ki prinaša smrt.
Vse to je dolžan posredovati svojemu ljudstvu. Seveda preneha njegova odgovornost šele pred svobodno izbiro in odločitvijo ljudi, ki se za njegova opozorila ne menijo, jim nasprotujejo in zavračajo.
To odgovornost do bratov in sester je Jezus poveril najprej skupini najbližjih, potem pa celotni skupnosti — Cerkvi. Tako smo kristjani dolžni drug drugega opozarjati na nevarnosti, katerim gremo naproti s svojim obnašanjem. To ni enostavno, ker smo ljudje zelo občutljivi in hitro zamerimo. Jezus nas uči taktnosti in čuta za pravo mero.
S čim dosežemo, da naši bližnji priznajo svojo napako in jo skušajo popraviti?
Najprej z molitvijo. Vedeti moramo, da samo Bog pozna človeka v globino in zmore vse. Odvrniti nekoga od greha in rešiti njegovo dušo, ne zmoremo sami. Sveta Monika je z molitvijo in solzami izprosila spreobrnjenje svojega sina svetega Avguština.
Potem moramo biti zelo previdni. Mi sami se moramo varovati napak, ki jih skušamo odpraviti pri drugih. Nekdo, ki sam preklinja, ne bo mogel drugega odvrniti od te razvade. Prav tako je smešno, če skopuh uči nekoga drugega darežljivosti.
Naše opozorilo mora biti odločno, jasno, dobronamerno, brez strahu in sprenevedanja. Sveti Ambrož se ni prav nič ustrašil Teodozija, ko mu je zabranil vstopiti v Cerkev, dokler se javno ne spokori.
In končno moramo drug drugega navajati na zakrament sprave. Po njem namreč postaja Cerkev najpopolnejše orodje v službi božjega usmiljenja in odpuščanja. Škoda, da ima preveč kristjanov spoved za prazen obred, magično sredstvo, privzgojeno navado...
MILAN NEMAC
Duh prvih Binkošti v naši deželi
V sobotnih prilogah »Dela«, pa tudi v drugih časopisih je polno pisem bralcev, ki razpravljajo vsak s svojega gledišča o spravi med našim narodom. Povod temu pisanju je bila svečanost 8. julija v Kočevsikem Rogu. Večini članov borčevske organizacije ne gre in ne gre v iglavo, da so se tudi domobranci borili za slovenstvo, za slovensko kitščansko tradicijo, za katero je (bil večji del Slovencev. Pozabljajo, da je bilo uradno zgodovinopisje po vojni tako v Šolah in v javnih občilih lažno, takšno kakor ga je diktirala komunistična stranka oziroma njeno vodstvo. Zgodovinarji in časnikarji nosijo zato težko odgovornost, ker so se bojazljivo uklonili diktaturi, namesto da bi iskali in pričevali za resnico.
V 30. številki (5. avgusta) je v tedniku »Družina«, ki ga izdajajo slovenski škofje, članek z naslovom »Sprava velikih duš«, ki bi ga vsak Slovenec moral večkrat prebrati in premišljevati. Takšno mišljenje bi nas privedlo do resnične sprave, 'ki jo narod potrebuje, če hoče v teh viharnih in usodnih časih ostati pri življenju in preživeti. Pozabiti je treba strankarstvo, osebne koristi. Pred seboj moramo imeti le narodovo korist, sicer nas bodo sovražniki uničili.
Pa začnimo s člankom.
SPRAVA VELIKIH DUŠ
Odmevi na 8. julij v Kočevskem Rogu še niso potihnili. Vseh barv so, kakor mavrica. Od ugotovitve, da je bil to zgodovinski dan za slovenski narod, do ogorčenja nad ponovnim razgaljanjem starih ran. Kakorkoli že, špekuliranje in kovanje političnega kapitala na račun takšnega verskega in civilizacijskega dejanja, kakršno je sprava z mrtvimi, nikomur ne more biti v čast.
V Kočevskem Rogu pa se je zgodilo tudi tole.
Po maši je ob jami slonela poštama kmečka ženica v črni ruti. Ob njej se je ustavil duhovnik, ki je tokrat po 45 letih življenja v begunstvu prvič spet stopal po slovenskih tleh. Z ženico se je zapletel v pogovor.
»Veste, gospod, štirje moji so tu pokopani, mož in trije sinovi. Kakšni fantje so bili! Dajte, zmolite z menoj očenaš za pokoj njihovih duš.«
»Mamca, zelo rad,« jo je potrepljal po upognjenih ramenih, »toda prepričan sem, da oni naše molitve ne potrebujejo več in da so že v miru pri Bogu. Zmoliva raje očenaš za tiste, ki so jih pobili.«
V novo dobo
(Izjava Slovenskega narodnega odbora)
V mesecu juliju so najpomembnejša središča slovenske politične emigracije sprejela obiske demokratičnih predstavnikov Republike Slovenije.
Glavni govornik na Slovenskem dnevu v Torontu, zadnjo nedeljo julija, je bil član predsedstva Republike Slovenije in predsednik Slovenske kmečke zveze Ivan Oman. V Clevelandu so praznovali Slovenski dan na prvo nedeljo v juliju ob prisotnosti častnih gostov, predsednika vlade in predsednika Slovenske krščanske demokracije prof. Lojzeta Peterleta ter ministra in predsednika Slovenske demokratične zveze dr. Dimitrija Rupla. Istočasno pa so v Buenos Airesu prirejali spominsko slovesnost žrtvam revolucije, kateri je prisostvoval minister prof. Jože Dular.
S temi tremi pomembnimi obiski slovenskega zdomstva so bili postavljeni pr-
vi	uradni stiki med demokrati doma in nami v svetu, ki 45 let vztrajamo na zahtevah po notranji in zunanji svobodi naše domovine.
Z upanjem zremo v novo dobo, ki se pričenja in prihaja do izraza tudi ob teh simboličnih stikih. Prepričani smo, da bo z rastočo svobodo v Sloveniji pričenjalo plahneti med rojaki nezaupanje, hkrati pa da bo začela poganjati zavest, da bomo kot narod rasli toliko, kolikor bomo znali in mogli ustvariti med nami pogoje za nepristransko razčiščevanje in poglabljanje resnice, ter kolikor bomo zmožni poravnati storjene krivice. Na ta način se bo vrnil mir v duše in zato tudi v slovenske družbene odnose. Slovenski narod bo po desetletjih laži, oportunizma in prisile postal spet notranje prost ter moralno pripravljen na veliki dan državne samostojnosti.
Slovenski narodni odbor, v zdomstvu
31. julija 1990.
Rudolf Smersu	Dr. Peter Urbanc
predsednik	tajnik
Zenica je še globlje sklonila glavo, nato pa je glasno začela:
»Za tiste, ki so ubili mojega moža in moje fante: Očenaš...«
Duhovnik je molil z njo, zraven pa si je skrivaj otiral solze. To je tista sprava, si je mislil, ki so jo sposobni samo zares veliki ljudje. Veliki kljub upognjenim ramenom in preprosti kmečki ruti na glavi.
D. K.
UTRIP CERKVE
Sožalje sv. očeta ob rudarski nesreči v Jugoslaviji
Sv. oče je po državnem tajniku kardinalu Casaroliju izrazil globoko sožalje ob rudarski nesreči pri Tuzli. Telegram je naslovnjen na pronuncija G. Montalva: »Sveti oče je globoko ganjen ob novi rudarski nesreči, ki je prizadela pokrajino Tuzle. Iz vsega srca priporoča številne žrtve božjemu usmiljenju. Naroča ti, da izraziš sožalje družinam v žalosti, in prosi Gospoda za tolažbo ranjencem in vsem težko preizkušanim osebam. Sveti oče kliče nanje božji blagoslov.«
Nov sporazum v zvezi s šolskim veroukom
13. junija letos sta italijanska škofovska konferenca in rimska vlada dosegli nov sporazum v zvezi s spornim vprašanjem verouka v državnih šolah. Najpomembnejši je dogovor o vlogi veroučitelja na zaključnih ocenjevalnih konferencah. Po sklepu Ustavnega sodišča, ki je določal neobveznost obiskovanja t.i. alternativnih dejavnosti, bi se bilo namreč utegnilo primeriti, da bi bili obiskovalci verouka pri morebitnih glasovanjih privilegirani, ker bi razpolagali z enim glasom več Zadrego reišuje dogovor takole: verouči-telju je še nadalje priznana pravica do glasovanja na ocenjevalnih konferencah; v primeru pa, da je njegov glas odločujoč, ga mora pismeno utemeljiti in ga dati na zapisnik.
Odnosi med pravoslavnimi in uniati
V	zahodni Ukrajini se zaostruje spor med pravoslavno hierarhijo in uniati (katoličani vzhodnega obreda). Uniate je leta 1946 Stalin nasilno priključil pravoslavni Cerkvi. Sedaj pa, ko so sovjetske oblasti pripravljene popraviti krivico, pravoslavna hierarhija preprečuje sleherno možnost sprave, češ da uniatske Cerkve sploh ni. Proti tem stališčem so se v zadnjih mesecih oglasili trije ugledni pravoslavni predstavniki, duhovnika Gleb Jakunin in Georgij Edelstein (oba sta več let prebila v Sibiriji) ter teolog Vladimir Zelin-skij. Jakunin, Edelstein in Zelinskij ne postavljajo pod vprašaj svoje zvestobe pravoslavju, vendar pa menijo, da je treba krivico, storjeno katoličanom, popraviti.
Katoličani v postkomunistični dražbi
O tem vprašanju v zadnji številki (3/ 1990) revije »L’altra Europa« razpravlja poljski duhovnik Maciej Zieba. Izhaja iz ugotovitve, da je totalitarizem na Poljskem stvar preteklosti, zato morajo tudi katoličani iskati nove oblike pričevanja, ki bodo odgovarjale spremenjenim razmeram. Usodno bi bilo, pravi, ko bi hoteli ostati zvesti preživelim metodam in miselnosti.
V	obdobju totalitarizma je bila po mnenju Macieja Ziebe med katoličani potrebna čimvečja enotnost, ki jo je dolga leta poosebljal kardinal Višinskij. Sedaj pa je napočil čas pluralizma, kar ne pomeni, da edinost v veri ni več potrebna, marveč da je treba v okviru Cerkve dopustiti različne pastoralne programe, teološke šole, različne oblike duhovnosti in različne oblike prisotnosti katoličanov v družbi. Monolitni odgovor na izzive pluralistične Poljske bi bil velik polom.
Prihodnost katolicizma na Poljskem se bo po mnenju Ziebe odločila v samostanih in na univerzah, kajti »Cerkev Je nekaj živega; če hoče biti prisotna v družbi, mora moliti in misliti.«
Katoličani ne smejo ustvariti novega geta. Minil je čas, ko so »katoliški pisatelji pisali za katoliške bralce v katoliških časopisih«. Vso kulturo je treba oploditi s katoliško prisotnostjo, in to na najrazličnejše načine, meni Maciej Zieba.
Opisane misli so nedvomno zanimive tudi za naše razmere.	žč
V avgustu je človek imel vtis, da v naši deželi doživlja prve Binkošti. O teh namreč priča sv. Luka, da so apostole po prihodu Sv. Duha vsi vsak v svojem jeziku slišali »oznanjati velika božja dela« (Apd 2, 11). Na Številnih krajih se je namreč ta mesec (brala (božja beseda v raznih jezikih. Središče je bil Oglej.
OGLEJ
V oglejski baziliki je v nedeljo, 12. avgusta imel slovesno mašo msgr. Silvano Cocolin, goriški generalni vikar. Maša je bila ob 11. uri in jo je oddajala italijanska televizija. Ta namreč vsako nedeljo in praznik oddaja sv. mašo iz kake druge cerkve. V nedeljo, 12. avgusta jo je oddajala iz oglejski bazilike. Med mašo so prebrali berilo tudi v slovenščini, in furlanščini; prošnje so bile prav tako v obeh teh jezikih. Ob koncu maše je zibor zapel »Ko bi jaz zvonček bil«. Napovedovalec je sicer rekel, da gre za furlansko pesem, a vsi vemo, da jo pojemo tudi Slovenci.
Sledil je praznik Vnebovzete. Ob isti uri je somaševal goriški nadškof Bom-marco. Prekinil je svoje počitnice, da je prišel v Oglej. To pot je bilo še bolj slovesno in so mašo oddajali po evroviziji. Znova se je oglasila tudi slovenska beseda poleg italijanske in furlanske. Med sv. obhajilom pa je zbor pod vodstvom Franca Valentinčiča zapel obhajilno »Hostija, ti najsvetejša« v slovenščini; na orgle je mašo spremljal Boris Stacul, prav tako Slovenec.
NA STARI GORI
Iz Ogleja se je italijanska televizija povzpela na Staro goro. V tej božjepotni cerkvi je v nedeljo, 19. avgusta somaševal videmski nadškof Battisti z nekaterimi duhovniki, tudi slovenskimi. Med mašo je bilo tudi slovensko petje in je sodeloval pevski zbor iz Drežnice, ki je prišel na Staro goro s svojim župnikom Janezom Lapanjo.
Po maši je do src segla lurška Ave Marija, ki so njene kitice peli izmenoma v treh jezikih, v slovenščini, italijanščini, odpev Ave Marija pa vsa cerkev. Nadškof Battisti je med mašo pridigal in pokazal razumevanje do vseh vernikov različnih jezikov, ki romajo na Staro goro že toliko stoletij.
NA SV. VIŠARJAH
Dvignimo se še na Sv. Višarje. Tam je bilo v soboto, 18. avgusta tradicionalno romanje treh dežel, oz. treh narodov, Slovencev, Italijanov in Nemcev. Romanje prirejajo tri obmejne škofije: videmska, ljubljanska in celovška. Vsako leto je srečanje izmenoma v eni od treh škofij; letos je bila vrsta na videmski škofiji, ki je kot kraj romanja izbrala Sv. Višarje. Bolj simboličnega kraja za slična srečanja ni, saj so Sv. Višarje nekako simbol Evrope narodov in ljudstev. Prav tej misli: »Evropa — skupen dom evropskih narodov«, je bilo posvečeno srečanje treh dežel.
Vreme je bilo čudovito, sicer bi ob tako veliki množici (nad tri tisoč udeležencev) na Svetih Višarjah huda predla. Žičnica ni mogla do časa prepeljati tako
velikega šteevila romarjev, ker prepelje lahko le do 750 oseb na uro. Zato so morali ljudje čakati na prevoz tudi več kot dve uri. Isto je bilo pri sestopu z gore: zamudno čakanje.
Jugoslovanski udeleženci so se pritožili nad postopanjem italijanskih stražnikov na meji: počasni so bili, pregledovali so tudi prtljažnike, kot bi želeli bojkotirati slavje na Sv. Višarjah. Na ta način so italijanske Oblasti slabo začele graditi »skupni dom evropskih narodov«.
Somaševanje je bilo na prostem pod vrhom nad cerkvijo in ga je vodil nadškof Battisti; ob njem so somaševali še nadškof Šuštar, celovški Kapellari, koprski Pirih ter pomožna škofa Kvas iz Ljubljane in Brollo iz Vidma ter stiški opat Nadrah. Somaševanje, molitve in petje je bilo v štirih jezikih, tudi v furlanščini in latinščini, vsi trije škofje so pa spregovorili vsak v svojem jeziku. Po slovensko je pel zbor iz Dolnjega Logatca.
Flnlmriei im
Letošnja Draga si je — potem ko je bila lani prvič omenjena — našla letos mesto na prvi strani Dela. čeprav jo je zelo zanimivo zagodel tiskarski Škrat, ko je študijske dneve postavil v Čebine (sic!), kjer je bil pred 50 leti »znameniti« sestanek KP Slovenije, če verjamemo, da gre samo za lapsus pisca članka (pri Delu so zapisali, da gre za tiskarski škrat), pa ni mogoče spregledati, da je slovensko novinarstvo le malce zmedeno, ko se mora udeleževati prireditev, ki so bile še pred dvema letoma pravi tabu.
Kaj pa, če gre za šalo in je pisec namenoma zapisal »Čebine«? V tem primeru bi že mogel užaliti katerega od udeležencev Drage, veliko bolj pa bi razžalil dediče čebinskega sestanka. Eden od njih, prof. Veljko Rus se je tako v odprtem pismu predsedniku Demosa Jožetu Pučniku med drugim obregnil tudi ob Drago, čeS da »tudi ob pripravah na svetovni kongres Slovencev, ki naj bi imel organizacijsko jedro v političnih emigrantih, ki se zbirajo v Dragi, ne pa v kulturni eliti, ki se zbira v Vilenici«, prevladuje antikomunizem.
Sicer celotno odprto pismo izzveni kot prikupovanje Pučniku in Demosu ter posebej Socialdemokratski stranki Slovenije, ki naj bi bile po Rusovem mnenju izigrane, preslepljene in potisnjene ob rob od krščanskih demokratov. Čeprav ne odkrito, Rus s svojim tožarjenjem igra na karto povolilnega razočaranja nekaterih strank Demosa (posebej demokratske in socialdemokratske), ker so dobile manj glasov kot so pričakovale. Seveda pa Rus ni tista oseba, ki bo mogla Pučnika spreti z Demosom, ali pa postaviti Demos proti Demosu, kakor je nadnaslovljeno Rusovo odprto pismo.
Njegovo glavnino predstavlja očitek Peterletu in njegovi stranki, ki naj bi se odtrgal od koncepta sprave Spomenke Hribar (ta naj bi pod spravo razumela »samo strpnost in priznavanje vseh pravic vsem državljanom«), »medtem ko (Peterletova - op. pisca) sprava zahteva du-
Glasba povezuje narode
Skladatelj Avgust Ipavec je znan, da za svoje glasbene koncerte zbira pevce in glasbenike z raznih strani in krajev. Ta njegova izkušnja je pripeljala do tega, da so na Dunaju ustanovili društvo z imenom »Glasba povezuje narode«. To društvo je usmerilo svojo po*zornost na nove razmere v vzhodni Evropi in hoče z Ipavčevim oratorijem .»Vir ljubezni« dokazati prav to, kako glasba povezuje narode. Zato bo z oratorijem nastopilo v Budimpešti, v Pragi in na Dunaju.
Pri oratoriju sodelujejo pevske in glasbene skupine raznih dežel in narodov: filharmonični orkester in mešani zbor iz Budimpešte, učiteljski ženski žbor iz Prage, zbor dečkov iz Št. Floriana, moški Zbor -Illersberg iz Trsta ter slovenski moški zbor, sestavljen iz slovenskih pevcev dobre volje iz zamejstva in iz obmejnih občin v Sloveniji. Ta zbor vadi Mario Dolenc, ki je 15 let pel v gledališču Verdi
v	Trstu. Vaje imajo kar pri dirigentu. Dvakrat je bil na vajah skladatelj Ipavec, ki je s seboj pripeljal tudi soliste (10), ki prihajajo iz dežel srednje Evrope, nekateri tudi iz drugih kontinentov. Vlogo Klare bo npr. pela pevka iz Afrike.
V	Budimpešti je koncert vključen v festival Bela Bartok, na Dunaju pa je uvrščen v program »Dneva sprave« pod pokroviteljstvom dunajskega župana H. Zil-ka in zunanjega ministra Mocka.
Vsi nastopajoči (vsaka skupina vadi zase), se bodo zbrali na skupni vaji v Budimpešti 26. septembra, 28. septembra pa bo že prvi nastop v tamkajšnji stolnici, 29. septembra bodo peli v cerkvi sv. Štefana na Dunaju. Na Dunaju bo tudi slavnostna večerja, pri kateri bodo zapele posamezne skupine, ki sodelujejo pri oratoriju. Zadnji nastop bo v stolnici v Pragi 30. septembra. Povratek je predviden za 2. oktober.
število nastopajočih (okoli 400) in široka organizacijska mreža pričata, kako glasba zbližuje narode. Žrtve in napori izginejo ob zavesti, kako na področju glasbe lahko vsakdo nekaj stori za boljši jutri in za večje spoznavanje med narodi ter za izpričevanje narodnega dostojanstva in kulture.
Ker bi prav gotovo marsikdo rad bil navzoč na tem koncertu, posebno na Dunaju, je v teku organiziranje posebnega izleta z avtobusom. Kdor se želi udeležiti, se lahko prijavi tudi na upravi Katoliškega glasa.
- m Čebinah ?!
hovno zbližanje in vzajemno odpuščanje«, ki pa se po Rusovem mnenju »mimogrede lahko sprevrže v neiskreno krščansko ljubezen«, za kar je težko razumeti, kaj naj bi sploh pomenilo.
Zanimivo (toda razumljivo s stališča »demos-proti-demosovski« politiki) je, da Rus sicer poveličuje (liberalca) Rupla in njegovo zunanjo politiko (kot da tudi ta ne bi bil skupaj s Peterletom pri emigrantih v ZDA), obsoja pa Dularja. Namesto sprave predlaga, naj bi obe strani, Cerkev in Partija, ki ju ima za edina vpletena partnerja, prosila slovenski narod za odpuščanje in javno obljubila, »da nikoli več ne bodo slovenskega ljudstva zlorabljali za svoje cerkvene in strankarske cilje«.
Peterle, ki se ga Rus tako boji, bo v četrtek, 6. septembra sprejel v Ljubljani koroškega deželnega glavarja Haiderja ter njegovega namestnika. Govora naj bi bilo o gospodarskih, manjšinskih ter ekoloških in energetskih vprašanjih. Slednji dve temi sta gotovo povezani tudi z napovedanim zaprtjem jedrske elektrarne v Krškem, za katerega se je Avstrija tako zavzemala, obljubila pa tudi energetsko oz. finančno pomoč za premostitev energetskega primanjkljaja. Upajmo tudi, da se bo Peterle odločneje kot njegovi predhodniki in kot na svojem obisku pri Haiderju v Celovcu zavzel tudi za manjšinsko vprašanje.
O financah pa je bilo govora tudi v torek na obisku pri avstrijskem finančnem ministru Latinu. Republiška vlada, ki je pri domačih bankah že najela 200 milijonov mark posojila, ki ga bo investirala v nekatera podjetja v težavah, zdaj išče tudi tujo finančno pomoč. Letos je bilo v Sloveniji ustanovljenih 280 novih podjetij s tujim kapitalom v vrednosti 250 milijonov nemških mark, pri čemer prevladujejo mešana podjetja. No-
vi	viri svežega denarja so pač nujno potrebni, saj so letošnje izgube v slovenskem gospodarstvu štirikrat večje od akumulacije.	Leon	Marc
Zvonarska pravdi vSteverianu
V nedeljo, 19. avgusta je Števerjan zaslovel na prvih straneh italijanskega časopisja, in to ne, kakor bi si kdo mislil, zaradi izredno kvalitetne trgatve, ki se obeta, ampak zaradi nečesa žalostnega: goste »Romantik Golf Hotela« z upraviteljico Isabello Formentini na čelu tako moti jutranje zvonjenje in pa nočno bitje ure, da se je dbrnila celo na goriško sodišče, da bi to ukazalo domačemu župniku g. Antonu Lazarju, naj prekine v nočnih urah vse to, kar goste hotela moti.
Upraviteljica Golf Hotela se sklicuje na zakon, ki govori o »akustičnem onesnaženju« (inqumamento acustico), po katerem motenje miru ne sme presegati 60 decibelov čez dan, 40 pa ponoči. Toda zgleda, da to ne zadeva vseh področij in tako tudi ne zvonjenja in bitja ure.
Na vsak način, 21. avgusta ob 9.30 se je moral števerjanski župnik predstaviti na goriškem sodišču in tam ob pomoči odvetnika Battella braniti to, kar štever-janskim vernikom pripada od zmeraj in je postalo tradicija števerjanskega griča.
V	solidarnost domačemu župniku se je zbrala ob omenjeni uri pred goriškim sodiščem skupina števerjanskih vernikov, ki jih odvetnik Formentini prišteva med radovedneže, in pokazala javnosti, da je to, kar brani domači župnik, zadeva vseh 'števerjanskih vernikov. Nekateri bolj korajžni so si upali dati tudi kako izjavo prisotnim časnikarjem, ki so se tudi zbrali pred sodiščem, da bi zvedeli za izid te sodne dbravnave. Tako so slišali še drugi zvon in ne samo tistega, na katerega zvonijo Formentinijevi.
Sekcije SSk za Števerjan se je v ta namen tudi sestala v petek, 17. avgusta ter izdala tiskovno poročilo, kjer soglasno izraža vso podporo domačemu župniku in ogorčenje nad sodnijsko pritožbo. To je seveda še bolj segrelo odvetnika Formen-tinija, ki je V tiskovnem poročilu združenja Agri turist, kateremu on sam predseduje, izjavil, kako da si upa sekcija SSk lastiti pravico, da izraža voljo in želje večine prebivalstva, ko v občinskem ■svetu zastopa manjšino. V istem pismu piše Formentini, da nočno bitje ure ne moti samo gostov Golf Hotela, ampak tudi druge vaščane, ki stanujejo v bližini cerkve. Še več, sam odvetnik Formentini je prejšnjo jesen izjaVil na seji župnijskega pastoralnega sveta, na katero je bil povabljen, da bi iznesel svoj problem, da osebno to njega nič ne moti.
V prijavi, ki jo je dobil domači župnik od goriškega sodišča, upraviteljica Golf Hotela, Isabella Formentini, piše, da je po zadnjih popravilih na zvoniku bila popravljena ura, ki že zdavnaj ni bila ure. To je zopet druga izmišljotina, saj vsak števerjanec ve, da je ura na domačem zvoniku od vedno bila ure.
Kar je pa še najbolj žalostno, /je to, da se je v tej zadevi dobro umazal števerjanski župan, saj je bilo v časopisju jasno zapisano in podčrtano, da je števerjanski župan Ivan Humar podprl tožbo Formentinijevih. Marsikdo si je v začetku mislil, da župan v tej zadevi nastopa kot posrednik, saj je proti koncu julija prišel do župnika in iznesel, kar mu je Formentini naročil; nato je 29. julija bil pri maši, ko je g. župnik izvedel anketo in vprašal prisotne ali bomo ustavili nočno
bitje ure ali ne. Tako se je lahko sam prepričal ter nesel odgovor Formentiniju, da so števerjanski verniki soglasno sklenili, da se ne bo ustalilo nočno bitje ure.
Na žalost se je stališče števerjanskega župana izkazalo čisto drugačno. Župan je po pisanju časopisja podprl Formentini-jeve zahteže. Če bi to ne bilo res, bi bila njegova dolžnost in pravica javno preklicati izjave časopisja, toda do danes ni še nihče ne slišal in nikjer bral česa takega. Zanimivo, kajne? Zanimivo je, da župan, ki bi moral podpirati želje in pravice vseh svojih vaščanov ter stoletne vaške tradicije, se na to lepo požvižga v prid enega samega. 'Prišli bomo zopet v tiste čase, ko je bila vdčina Števerjancev za kolone in so grofje v vasi delali lepo in grdo vreme!
Zanimivo je tudi, da bi ta zadeva morala počiti že pred občinskimi volitvami 6. in 7. maja, toda župan se je takrat dobro izmazal in rekel Formentiniju, da nima časa za to zadevo. Resnica pa je čisto drugačna: takrat ga je zanimalo ohraniti svojo župansko stolico, sedaj, ko je stolico dosegel, je vsem lepo obrnil hrbet! To dejstvo naj dobro premisli in zapomni tistih 30 Števerjancev in več, ki so izstopili iz vrst SSk in v znak protesta volili social-komuniste in s tem zapisali usodo Štdverjana za nadaljnjih pet let in morda tudi ure na zvoniku.
Zanimivo je tudi dejstvo, da je marsikateri Števerjanec naletel na gluha županova ušesa, ko se mu je pritoževal zaradi nevarnosti, ki jo povzročajo kroglice z igrišč golfa.
Sodna obravnava 21. avgusta je po enournem zasedanju bila prenesena na 20. september, da bodo izvedenci lahko ugotovili ali je zares nočno bitje ure tako neznosno, da nekateri sploh ne morejo spati.
Števerjanski verniki in vsi, ki so nam pri srcu vaške tradicije, pa si moramo prizadevati, da se bodo te ohranile še naprej. Obenem je naša dolžnost, da z molitvijo podpremo našega župnika.
Ivan Vogrič
Molitev za mir
Ob nevarnosti za svetovni mir zaradi zapletov v Perzijskem zalivu je tržaški škof Bellomi s posebnim pismom pozval vernike tržaške škofije k molitvi za mir.
Ura molitve bo v cerkvi sv. Antona Novega v soboto, 8. septembra ob 21. uri.
V	nedeljo, 9. septembra 1990 bo na OPČINAH pri Trstu
42. MARIJANSKI SHOD
Začetek bo v cerkvi ob 15.30.
Shod vodi g. škaf.
Poudarek shoda bo na 'božji ljubezni ter bo obenem uvod v zborovanje slovenske tržaške Cerkve.
Povabimo vse naše ljudi.
Za starejše osebe bodo na razpolago stoli. Ob lepem vremenu bo procesija po vasi s kipom Matere božje.
Sv. maša bo na prostem.
Prav vsi prisrčno vabljeni!
Novi župan v Nabrežini
Po dolgih pogajanjih so v Devinu-Na-brežini izvolili novega župana in občinski odbor. Občino bodo upravljale SSk, DC in PSI. Prvič po zadnji vojni je župan krščanski demokrat Dario Loochi; podžupan in odbornik za proračun in osebje 'Bojan Brezigar (SSk); odbornik za ekologijo in kmetijstvo Mitja Terčon (SSk); odbornik za kulturo in šport Vera Ban (SSk); odbornik za urbanistiko Vit-torino Caldi (PSI); odbornik za javna dela Lorenzo Corigliano (PSI); odbornik za zdravstvo in socialno pomoč Sonia Greblo (DC). Krščanska demokracija ima torej župana in enega odbornika; SSk podžupana in dva odbornika; PSI dva odbornika. Iz odbora so to pot izključeni komunisti, ki so do sedaj bili vedno prisotni, pristopili pa so socialisti.
Dario Locchi je tudi pokrajinski svetovalec in je že bil predsednik pokrajine. Bojan Brezigar je prej bil župan in deželni svetovalec za SSk, sedaj je podžupan in ostaja deželni svetovalec.
Pri pogajanjih je šlo za to, ali vključiti DC ali PC; odločili so se za DC, čeprav med Slovenci nima kaj dosti volilcev. SSk je tako izgubila še zadnjega župana v slovenskih občinah.
Jernejevo na Opčinah
Farnega zavetnika sv. Jerneja smo počastili najprej na sam svetnikov dan v petek, 24. avgusta s peto mašo ob 19. uri.
V	pravo praznovanje pa je župljane popeljalo sobotno večerno pritrkavanje, ki se je ponovilo na nedeljo pred slovesno mašo, kateri je sledila procesija okrog cerkve.
V	praznovanje farnega patrona se zadnja leta vključuje tudi koncert v domači cerkvi. Letos sta se vabilu za nastop odzvala ljubljanska solista violinist Branko Brezavšček in kitarist Andrej Varl s sporedom Paganinijeve glasbe.
Imeli smo tako priložnost slišati vrsto redko izvajanih skladb, pisanih za neobičajno zasedbo violina-kitara: pet sonat iz zbirke Centone di sonate in dve sonati iz op. 3; pa še skladbo za še bolj neobi-
čajno kombinacijo: romanco iz Velike sonate za kitaro solo s spremljavo violine.
Izvajalca sta dobro podala značaj Paganinijeve glasbe, njeno salonsko zasanjanost in prešerno razposajenost, pri čemer je zlasti violinist učinkovito karakterizi-ral Paganinijevo glasbo na splošno in tudi v obeh skrajnostih: največji ekstroverzno-sti in virtuoznosti recimo v rondoju četrte sonate in najbolj zadržani in skromni spremljavi v romanci; tu pa bi zavoljo ponujenih (dramaturških) priložnosti v partituri lahko prišli bolje do izraza avtoriteta kitare in nestrpnost violine, da spet pride do glavne besede.
Koncertu, ki je v cerkev privabil lepo število poslušalcev, je sledila prijetna družabnost na prostoru pred zakristijo.
Za dvojezične cestne table
Deželno tajništvo SSk je pred kratkim naslovilo na vladnega komisarja v deželi Furlaniji-Julijski krajini prefekta dr. De Feliceja in na predsednika deželnega odbora Biasuttija pismeno opozorilo na problem dvojezičnih napisov na odseku hitre ceste Sv. Ana-Katinara. Supercesto bodo slovesno odprli 11. septembra, napisi, smerokazi in oznake krajev pa sploh ne upoštevajo dejstva, da je večji del ceste speljan po ozemlju dolinske občine, kjer se dvojezični napisi dosledno spoštujejo. Gre za eno temeljnih pravic krajevnega prebivalstva, ki je trdno zasidrana tudi v mednarodnih in notranjih italijanskih pravnih določilih. SSk zato ponovno zahteva spoštovanje omenjene pravice.
Mokronog na Dolenjskem
Malokdo s Primorskega je bil v Mokronogu, ki ima lepo božjepotno svetišče na Žalostni gori. Poznamo Brezje, Ptujsko goro, Sv. goro, ne pa Žalostne gore. Mokronog (kraj močvirja, ki je močilo kmetom noge na polju) ima nad vasjo grič. Na cesti proti vrhu je sedem kapel posvečenih Marijinim sedmerim žalostim. Na vrhu so Svete štenge (28 stopnic), po katerih so na kolenih romarji premišljevali Jezusovo in Marijino trpljenje. Na vrhu teh stopnic pa zaključek: freska z
Jezusom na križu in še višje Jezusovo vstajenje. Od tu greš v cerkev, ki je tudi posvečena Žalostni Materi božji.
Romarji iz Bazovice in Gročane smo sem poromali 23. avgusta. Na poti smo obiskali Stično, ki nam je nudila mnogo lepega in poučnega: film o življenju menihov, muzej o zgodoVini teh krajev, cerkev, ki ji je Plečnik pustil sledove s tabernakljem. Slišali smo, da je v tem samostanu med prvo svetovno vojno preživel nekaj časa kot bogoslovec tržaški pokojni škof Santin.
Po kosilu v Mokronogu smo šli še v Pleterje, v kraj tišine, zelenja in molitve. Tudi tu nas je razveselil prikaz lepih diapozitivov o življenju menihov v tem samostanu. Ogledali smo si obnovljeno 'staro gotsko cerkev in nakupili spominke. Zadnja postaja duhovno bogatega izleta je bila pri Otočcu.
Pripravljamo se še na zadnji letošnji izlet, ki bo 11. septembra v Colli Euga-nei. V načrtu je tudi obisk svetišča sv. Leopolda Mandiča in sv. Antona, če se kdo želi pridružiti, naj telefonira na št. 226117. - M. 2.
Srečanje v župnijski dvorani v Nabrežini. Od leve: Antek Terčon, Martin Brecelj,
Lojze Peterle, Bojan Brezigar
Si tudi ti med temi?
Zaradi pomanjkanja krščanskega življenja po družinah je duhovnikov vedno manj. Kdo bo nadomestil tvojega župnika, če ga premestijo, ali če umre? V neki župniji se je pojavil tale lepak:
Če je župnik veselega značala: je naivnež.
Če je tih ali rezerviran: je mračnež. če je lep: zakaj se ni poročil?
Če je grd: nobena ga ni marala.
Če hodi v bar: je pohajač. če je doma: je medved, čudaški, če se oblači v civilu: je posvetnjak. če hodi v talarju: je konservativec, nazadnjaški.
če govori z bogatimi: drži s kapitalisti, če govori z reveži: je komunist.
Če je z vsemi enak: je oportunist.
Če je debel: nič mu ne manjka.
Če je suh: je skopuški, če se sklicuje na koncil: je revolucionar, če govori o katekizmu: je pobožnjak, svetohlinski.
Če dolgo pridiga: je dolgočasen, če dvigne glas: je živčen, nevrastenik. Če govori zmerno: nič se ga ne razume, če ima avto: je bogat, če ga nima: ne gre v korak s časom, če obiskuje družine: vtika nos, kjer ga ni treba.
če vpraša za prispevke: nikoli mu ni zadosti.
Če nič ne organizira: v župniji je mrtvilo.
Če zadržuje spovedance dolgo v spovednici: daje pohujšanje.
če je kratek v spovednici: jih sploh ne posluša.
če točno prične z mašo: ura mu gotovo prehiteva.
Če ni točen za mašo: zaradi njega zapravljamo čas, če je mlad: nima izkušnje, če je star: čas je da gre v pokoj.
Kdo še ni, tako ali drugače, kritiziral svojega duhovnika?	F.	V.
★
Ali vse poklicne ideologije so plemenite, in lovcem na primer ne prihaja na misel, da bi se imenovali mesarji gozda, štejejo se namreč po lovskih pravilih za prijatelje živali in narave. (Robert Musi, Mož brez posebnosti)
													
Potovanje v Skandinavijo
d)
Za letošnje poletje je Katoliški glas v sodelovanju s turistično agencijo IOT iz Gorice pripravil osemdnevno potovanje (od 24. do 31. julija) po Skandinaviji oz. obisk treh kraljevin. Za vodstvo je poskrbel dr. Jože Markuža, njemu pa je pomagal 'g. Božo Rustja. Potovanje je potekalo srečno in v zadovoljstvo vseh 56 udeležencev.
V	torek, 24. julija smo se ob šestih zjutraj zbrali na letališču v Ronkah. Vsi udeleženci potovanja so bili s Tržaškega in Goriškega, razen dveh iz Slovenije. Med temi so bili profesorji, učitelji in drugi poklici, naj mlajša udeleženka je med potovanjem dopolnila 17 let, naj starejši udeleženec je imel 70 let. Prav ta pa je zamudil odlet letala in nas je naslednji dan dohitel v Koebenhavnu.
Potem ko smo se pozdravili in izrazili veselje ob ponovnem srečanju in se poslovili od spremljevalcev, smo se vkrcali na letalo za polet do Milana. Nekateri so bili prvič v letalu in jim je bil všeč polet do Milana. Trajal je samo 50 minut, nato smo morali počakati na odlet do danske
prestolnice, ki je bil predviden ob 10.55.
V	pričakovanju odleta v Andersenovo deželo smo si izmenjali misli in želje o potovanju, ki nas bo povedlo v severno Evropo.
NA DANSKEM
Letalo je odletelo ob določeni uri in po dvah urah pristalo v Koebenhavnu (ali Kopenhagnu). Leteli smo čez Alpe in občudovali njihovo lepoto; Nemčijo so tedaj prekrivali oblaki, bolj jasno pa je bilo nad danskim polotokom in danskimi otoki. 'Na krovu so nam postregli tudi s kosilom. Ko smo začeli pristajati, smo imeli lep pogled na mesto, obdano z gozdovi in prepleteno z vodnimi kanali in jezeri. Ob prihodu smo .pokazali osebne izkaznice ali potne liste, drugih formalnosti ni bilo, niti kasneje, ko smo prešli tri državne meje. Mogli bi reči, da med tremi skandinavskimi državami je najbolj odprta meja oz. meje sploh ni!
Na letališču nas je pričakal naš vodič prof. Adolf Dahi, ki nas je potem spremljal na vsem potovanju. Nekoliko smo bili presenečeni, ker smo mislili, da bo govoril po slovensko, kot so nam posedali na turistični agenciji v Gorici, a se je izkazalo, da vodič zna le srbohrvaško.
Do pomote je prišlo menda pri švedski turistični agenciji, ki je poslala vodiča, ne da bi vedela za razliko med slovenskim in srbohrvaškim jezikom, vodiča za slovenski jezik pa nima. Bili so pripravljeni nam poslati vodiča z znanjem italijanščine, a ker se je vodič že v začetku prikupil s svojim uglajenim in resnim nastopom, se je večina udeležencev izrekla zanj, tudi zato, ker sta oba duhovna voditelja izrazila pripravljenost, da bosta prevajala v slovenščino. Večinoma je prevajal g. Božo Rustja, medtem ko je g. Markuža dopolnjeval vodičevo razlago s podatki iz verske in cerkvene zgodovine.
Prvi vtis o glavnem danskem mestu, ki leži na otoku Sjaellandu je bil lep zaradi čistoče mesta, parkov, vodometov in cvetličnih gredic, šofer Laris, ki nas je potem vozil po vsem potovanju, je po bežnem ogledu mesta končal svoj delovni čas in nas peljal do hotela, kjer smo se nastanili za dve noči.
Pri večerji smo se srečali z dansko kuhinjo. Postregli so nam z ribo in omakami, kuhanim krompirjem in nezabeljeno zelenjavo ter sladico. Pijača nasploh je zelo draga, čeprav je to v glavnem pivo,
pač pa imajo zelo dober sladoled in razne vrste peciva in marmelade. Zajtrki so bili vedno obilni, kot je v navadi v teh krajih, in smo si vedno sami postregli. Tudi v hotelskih restavracijah je delovala samopostrežba ker na ta način prihranijo pri delovni moči; le redko smo bili deležni postrežbe, ki pa je bila skoraj vedno zamudna.
Naslednji dan je bil namenjen ogledu Koebenhavna. Po zajtrku smo najprej poiskali katoliško cerkev sv. Ansgara ali Oskarja, kjer smo imeli mašo. V mestu imajo katoličani še štiri cerkve, čeprav so na Danskem v manjšini, ker je večina protestantske oz. luteranske vere.
Nato smo si ogledali kraljevi dvorec Christiansborg, kjer je sedaj parlament, zgradil pa ga je kralj Christian IV. Videli smo tudi gledališki muzej, ki ga obnavljajo, in konjušnico; nato smo obiskali grad Rosenberg, kjer je zbirka kraljeve opreme, pohištva, slik, porcelana in kraljevska zakladnica. Kosilo smo imeli v tipični samopostrežni restavraciji.
Popoldne smo namenili ogledu mestnega središča, Andersenovemu parku in spomeniku ter korzu, kjer so na pločnikih razstavljali umetniki svoja slikarska dela
in so posamezne skupine mladih igrale na razne instrumente. Ta središčni del je zeleni pas, kjer ni nobenih motornih vozil.
Po večerji smo se odpeljali v znameniti zabavni park Tivoli. Menda ga razsvetljuje 100.000 žarnic. Odprli so ga že leta 1843 in se v njem največ zabavajo otroci, pa tudi odrasli. Imenuje se kpt Tivoli pri Rimu, kjer je znamenita vila, bogat park in številni vodni izvirki oz. fontane.
Naslednji dan smo se po maši odpravili na ogled gradov na severnem delu otoka Sjaellanda. Med naravnimi lepotami, parki in jezeri sta gradova Frederiks-borg in Fredesborg, kjer je sedanja rezidenca danske kraljice Margarete II.
Med potjo nam je vodič razlagal tudi zgodovino danskega kraljestva. S sprejetjem krščanstva je Dapska postala polnopravna srednjeveška kraljevina, ki so ji dali začetek norveški Vikingi. Tudi sedanja kraljica naj bi izhajala iz tedanjih rodov. Od začetka je bila katoliška vera pobudnica umetnosti in kulture, ko pa je nastopil protestantizem so plemiči iz pohlepa po cerkveni posesti sprejeli novo vero, ki je kmalu postala državna vera.
(Se nadaljuje)
Jožko Markuža
Molitev za poklice
V Sloveniji imajo več duhovnih poklicev kot mi v zamejstvu. Kanonik Melhior Golob je na Barbani rekel: »Zato, ker za poklice več molimo!«
Tako bodo v soboto na praznik Marijinega rojstva v vseh treh slovenskih škofijah imeli poseben dan molitve za poklice. V vsaki škofiji se bodo zbrali na kaki Marijini božji poti in molili v ta namen. Tako bodo v koprski škofiji poromali na Sv. goro skupaj s škofom Pirihom. Udeleženci se bodo zbrali na Prevalu in od tam šli peš do vrha, kjer bo v baziliki sv. maša za duhovne poklice.
Prav bi bilo, ko bi tudi mi v zamejstvu imeli tak poseben dan za poklice in se združili iz vseh treh škofij, kjer prebivamo Slovenci: goriške, tržaške in videmske, saj imamo v vseh treh škofijah veliko sušo poklicev.
Občinski svet v Gorici
V najhujši poletni vročini, v času ko je v prejšnjih letih prenehala vsa politična dejavnost, je občinski svet v Gorici izvolil svoj odbor. Kot znano ga že tretjič vodi župan dr. A. Scarano, sestavlja pa ga ši-
roka koalicija, med katerimi je tudi Slovenska skupnost (SSk). Svetovalec Marjan Breščak je postal odbornik in je odgovoren za probleme trgovine in mestnega reda.
Med sejo občinskega sveta je prišlo do dogodka, ki je zaradi svoje novosti vreden, da ga zabeležimo. Poleg besed, ki sta jih v slovenščini izrekla svetovalca dr. Bernard Špacapan in Igor Komel, je izrekel kratek stavek v slovenščini (ki jo dobro pozna) tudi republikanec Pecorari. Medtem ko so misli slovenskih svetovalcev vsi prijazno sprejeli, mnogi niso mogli požreti slovenskega stavka iz ust Italijana. Glede tega se je sprožila tudi krajša polemika v krajevnem dnevniku.
Ob tem dogodku lahko rečemo, da je bila poteza dr. Pecorarija zelo simpatična, čeprav gre za osebno iniciativo; republikanska stranka namreč v krajevnem merilu sploh ni Slovencem naklonjena. Tudi župan je v svojem posegu dokazal, kot že Ob drugih priložnostih, da mu slovenščina ni povsem tuja. Dejstvo, da vsaj dva predstavnika italijanskega dela Gorice tako ravnata, lahko pomeni majhen premik v korist naše skupnosti.
Izlet pevskega zbora Rupa-Peč na »Cinque terre« in otok Elbo
Pevski zbor Rupa-Peč se je tudi letos odločil, da zaključi svojo pevsko sezono
1989-90 z izletom namenjenim pevcem in njih prijateljem. Letošnja zamisel je merila na obisk kraja, imenovanega »Le cin-que terre« v Liguriji in otoka Elba. In res se je zamisel tudi uresničila, saj smo 23. avgusta zgodaj zjutraj z avtubusom odpotovali proti mestu La Spezia.
Tja smo prispeli v prVih popoldanskih urah. Mesto je moderno in za pogled prijetno, saj se razteza v sredini zaliva. K njegovemu razvoju je tudi precej pripomogla vojaška ladjedelnica. Po kosilu v hotelu Astoria smo nadaljevali vožnjo do S. Margherita Ligure. Tu smo se vkrcali na ladjo, ki nas je odpeljala v enega naj lepših krajev ligurske obale, v Porto-fino.
To mestece leži v posebno oblikovanem zalivu, ki je najprej širši, nato pa se postopoma oži, nekako v obliki jezika. Vožnja z avtomobili je po mestu prepovedana, kajti okolje z bujnim zelenjem je zaščiteno.
Po ogledu Portofina smo se odpeljali v Rapallo in tu imeli nekaj prostega časa. Vrnili smo se v hotel v La Spezio, večerjali in odšli k počitku.
Naslednji dan nas je avtobus peljal do mestnega pristanišča, kjer smo se vkrcali na ladjo za mini-križarjenje do Porto Venere. Pluli smo najprej ob vojaški ladjedelnici do otoka Palmaria, nato mimo otokov Tino in Tinetto do Porto Venere. Ta kraj je resnično očarljiv. Sinje morje, peščena obala, ribiško naselje v genove-škem stilu iz 12. stoletja in starodavna cerkvica sv. Petra, vse to je Porto Venere.
Pot smo nadaljevali z avtobusom od mesteca Manarola v Cinque terre. Te so
se nam predstavile kot pet polic, ki se ena za drugo spuščajo do morja.
Karakteristični za ta kraj so skrbno dbdelani vinogradi na pobočjih, ki se strmo spuščajo proti morju, nato stara ribiška naselja in cerkvice. V Manaroli smo imeli kosilo s tipičnimi jedili. Po kosilu smo na željo gospodarja restavracije zapeli nekaj slovenskih in tudi italijanskih pesmi, nakar smo odšli v Piom-bino. Tu smo se vkrcali na trajekt, ki nas je na vdčer pripeljal do Portoferraia na otoku Elba. Večerjali smo v hotelu in nato odšli na sprehod po mestu, ki je tudi glavno mesto otoka Elba.
Naslednji dan smo si z vodičko ogledali najprej Napoleonovo rezidenco in Porto Azzurro z rudnikom žlahtnih kamnov. Vozili smo se najprej ob obali do Marciana Marina, kjer so nas pogostili z domačimi sladkarijami in dobro kapljico. Zvečer smo se vrnili v hotel na večerjo.
Naslednji dan je bil na žalost tudi zadnji dan našega izleta. Jutro smo ivsekakor prebili na otoku. Program je bil prost po lastni izbiri. Po maši v stolnici se je večina udeležencev odločila za kopanje v morju, ostali pa so odšli na sprehod po obali in po nakupih.
Po kosilu smo se s trajektom odpeljali nazaj do Piombina, odkoder smo z avtobusom začeli povratek proti domu. Pot ni bila prav nič dolgočasna, saj je bila družba vesela in razpoložena za petje in razne šale. Okoli 23. ure smo srečno dospeli domov.
Izlet je zadovoljil vse udeležence. Posebna zahvala naj gre vodički Patriciji ter res požrtvovalnemu šoferju Rastiju.
N. K.
ti
Zbor Rupa-Peč na letošnjem izletu
V nedeljo, 9. septembra ob 10. uri se bomo v Števerjanu s slovesno mašo spomnili 50. obletnice nove maše pok. rojaka g. župnika v Sovodnjah in štandreškega dekana Marjana Komjanca. Bogoslužje bo vodil msgr. Jožko Benedetič, spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Župnijsko občestvo vabi na slavje vse sorodnike, prijatelje in znance.
Novi občinski odbor je že začel z delom in med problemi, ki bodo v kratkem na dne^Tiem redu so razna zanimiva vprašanja. Eden teh problemov je izpeljava ceste, ki bo povezovala ločniški most z industrijsko cono med Štandrežem in Sovodnjami. Gre za vsaj dve varianti, ki bi v obeh primerih pobrale še zadnje ostanke zemlje našim kmetovalem. SSk misli pripraviti več sestankov s krajevnimi sekcijami, da poišče čim boljšo rešitev.
Naslednje vprašanje je dograditev Slovenskega šolskega centra, za kar še vedno primanjkuje denarja. Trgovinska zbornica je sicer nakazala, tudi po posredovanju naših predstavnikov, 1 milijardo lir v ta namen, vendar tudi ta vsota ne bo zadostovala.
Predstavniki SSk se bodo seveda zavzeli za to, da bodo ti problemi dobili najbolj primerno rešitev. - B. š.
Srečanje slovenskih duhovnikov v Tricesimu
Slovenski duhovniki, živeči izven Slovenije, smo čutili potrebo, da se srečamo, si izmenjamo svoje izkušnje in slišimo tudi kako primerno predavanje. Tako se je naše zbiranje začelo leta 1963 in sicer na Koroškem. Potem so si sledila taka srečanja vsako leto, in scer izmenoma v eni ali drugi škofiji (celovška, tržaška, goriška, videmska).
Letos je bilo tako srečanje v Tricesimu pri Vidmu v Domu duhovnih vaj, ki je ob cerkvi Marije Romarice. Znova smo se zbrali od 20. do 22. avgusta. To pot so prišli tudi zastopniki iz Slovenije in tudi predavatelji dr. Marjan Pekljaj, dr. Jurij Bizjak ter Janez Pogačnik so bili iz Slovenije.
Kot po navadi so prišli izseljenski duhovniki iz Evrope, pa duhovniki iz celovške, tržaške, goriške škofije in iz Beneške Slovenije. Že Sv. pismo pravi, kako je lepo, če se bratje srečajo, zato je prav, da se duhovniki srečamo zlasti še iz tako različnih krajev.
Ob konou so navzoči sprejeli sklep, naj bo prihodnje srečanje v Sloveniji, če mogoče v Stični in naj bo v celoti posvečeno problemu dušnega pastirstva med zdomci ter izseljenci po svetu; naj bi se torej srečali dušni pastirji iz vsega sveta. Tako bi dobili res siplošen pregled o dušnem pastirstvu med našimi ljudmi izven slovenskih župnij. Upajmo, da bo ta načrt uspel.
Slov. center za glasbeno vzgojo »Emil Komel« - Gorica
Vpis v različne tečaje za 'šolsko leto
1990-91 bo po sledečem umiku:
Gorica - Riva Piazzutta, 18 (1. nadstropje) od 10. do 14. sept. od 18. do 19. ure. Doberdob - v sredo 12. sept. od 19.30 do 20.30 na sedežu.
Standrež - v sredo 12. sept. od 18. do 20.
ure na sedežu.
Števerjan - v nedeljo 9. sept. od 11. do 12. ure na sedežu.
Podgora - v sredo 12. sept. od 17. do 18. ure na sedežu.
Poučevali se bodo naslednji instrumenti in predmeti: klavir, orgle, violina, čelo, kljunasta in prečna -flavta, oboa, klarinet, fagot, rog, kitara, harmonika, solopetje, zborno petje, teorija in solfeggio, harmonija, glasbena zgodovina. Za najmlajše tečaj DO MI SOL.
★
Čestitke
Ob 80. rojstnem dnevu drage mame in none
SUZANE ROŽIČ iz Števerjana, ji iz srca čestitajo in voščijo obilo zdravja in veselja sinova Alojz in Dominik ter hčeri Mirka in Dolores z družinami.
Škof Franc Kramberger med našimi verniki na Barbani
Letos je v imenu goriškega nadškofa vodil naše tradicionalno romanje na Barbano mariborski škof Franc Kramberger. Med pridigo je poudaril, da je prvič na Barbani in da je presenečen tudi nad sodelovanjem naših vernikov pri maši, zlasti še ob mogočnem ljudskem petju.
Verjetno, da res ni pri nas tako mogočnega in skladnega ljudskega petja v cerkvi kot ravno na Barbani. Verniki namreč cerkev napolnijo, ob orglah je Herman Srebemič, ob njem se zberejo pevci iz raznih krajev, letos posebno štandreški, in petju ni ne konca ne kraja, ne samo med mašo, temveč tudi pred njo in popoldne pred blagoslovom. Podoba je, kot bi čakali na to romanje, da dajo duška svojemu veselju in ljubezni do Matere božje in njenega Sina.
Udeležba' je zadnja leta bolj ali manj stalna, od 800 do tisoč oseb. Vendar so letos nekateri pripomnili, da nas je bilo nekoliko manj kot druga leta. Ne vem, morda je bilo res. Odsotne so bile z avtobusom nekatere žuipnije, toda zato je bilo več romarjev z lastnimi vozili.
Tudi vreme nam je bilo naklonjeno; veliko duhovnikov je somaševalo s škofom in sicer 22, nekateri so bili tudi med mašo v spovednicah. Romanje na Barbano številni izkoristijo, da opravijo dobro spoved. Božja milost je na svetih krajih obilnejša kot kje drugje.
Hvala g. škofu Krambergerju za vodstvo letošnjega romanja in za vzpodbudne besede med mašo: Otoki se v našem Siljenju drug za drugim potapljajo, ker so varljivi, dokler ne dospemo do trdnega otoka, ki je Kristus s svojo Materjo.
■
Kar je meni znano, ni še noben kristjan šel v mučeništvo v imenu kakega »demi-tiziranega« Evangelija, v imenu blagovestl, ki bi jo kake racionalistične pameti odtrgale od svojih transcendentalnih korenin. (Peter Beyerhaus, Mučeništvo gradi Kristusovo telo)
■
Bazovska župnija vabi na marijansko procesijo v soboto, na Mali šmaren, ob 20. uri.
Spored od 9. do 15. septembra 1990
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.00 Mladinski oder: »Ne-srečka«. M.45 Vera in naš čas. 14.10 Antologija humorja. 16.00 Počitniški rendez-vous. 17.00 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 Na počitnice. 9.00 Pavle Zidar: «Dražfoa sanj«. 10.10 Koncert. 12.00 Morje... 12.40 Slovenski oktet. 13.40 Za smeh in dobro voljo. 16.00 Stari časi družabnosti. 17:10 Klasični album: Johannes Brahms. 18.00 Aladinova svetilka.
Torek: 8.10 Rezija ’89. 9.10 »Prigode Huckleberryja Finna«. 10.10 Koncert. 12.00 Ussodni karakter. 14^10 Poletni mozaik.
16.00	Stari časi družabnosti. 17.10 Johannes Brahms. 18.00 Najdaljša pot.
Sreda: 8.10 Manjšinski potopis. 9j10 »Prigode Huickleberryja Finna«. 9.50 Instrumentalni solisti. 10.10 Koncert. 12.40 Mladinski zbor Glasbene matice iz Trsta. 13.40 Oblaki so rudeči. 16.00 Stari časi družabnosti. 18.00 Med zemljo in sanjami.
Četrtek: 8.10 Ekologija. 9.10 »Prigode Huvklaberryja Finna«. 10.10 Koncert. 12.40 Z naših festivalov. 16.00 Stari časi družabnosti. 17.10 Johannes Brahms. 18.00 Jugoslavija 1941-1945.
Petek: 8.10 Lepote naše dežele. 9.10 »Prigode Huckleberryja Finna«. 12.40 Sloven-skin madrigalisti. 13.40 Dramatizirana glosa. 16.00 Stari časi družabnosti. 17.10 J. Brahms. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.05 F. Bevk: »Kaplan Martin Čedermac«. 10.10 Koncert. 12.00 Poletne razglednice. 14.10 In cxilium. 18.00 Antologija humorja.
DAROVI
Za SZSO-SGS: N. N. 100.000 lir.
Za Dom srečanja na Višarjah: Olga Bavdaž 100.000; Julka Štrancar 200.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Salvatore Angelo Currelli ob krstu hčerke Uarie 30.000; Mira Hrovatin v spomin moža in očeta Cveta 200.000; Cinque Pierluigi in Graziel-la Procacci ob poroki 150.000 lir.
Za cerkev pri Ferlugih: Fani Ferluga namesto cvetja na grob Pepija Ferluga 10.000; Pieru Unušič v spomin tasta Pepija Ferluga 30.000; Nada in Domenico v spomin očeta odnosno tasta Pepija 30.000 lir.
Za prezbiterij in oltar v Mačkoljah:
družina N. N. 1.000.000; Marija Bandi 50.000; PD Mačkolje 1.500.000; družina N. N. 2.000.000; N. N. 50.000; N. N. 100.000; N. N. v zahvalo Bogu za prejete dobrote 200.000; nečaki, nečakinje in brat Jože ob smrti Nikolaja Tula 50.000; Anica in Slava z družino ob smrti Nikolaja Tula
30.000	lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Amelija in Leopold Pangos 100.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista in drugim Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
DAROVI
Za barvna okna v Bazovici: Dora Milkovič 50.000; Marija Juljetova 25.000; Marta Križmančič v spomin mame 20.000; duhovnik iz Milana na poti v Medjugorje 20.000; ob poroki Kocijančič iz Trsta 360.000; ob poroki Rite Mljač 330.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: mož in hčerki ob obletnici smrti drage žene in mame 50.000; A. K. 50.000; Marija Versič 10.000; Albert Kosmina 50.000; Justina Vatta v spomin g. Šorlija in sestre Fanice Šorli 30.000; druž. Bizjak v spomin g. Šorlija Ob dragi obletnici smrti 30.000; Marcela Pahor v spomin na starše
30.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa: Tončka Sosič
20.000 lir.
Za misijone: Ema Rijavec 50.000 lir.
Za misijonarja Štanta: Pierina in Jože Lozej 100.000; J. Š. 20.000 lir.
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Goniča - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/10% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societi Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	70.000
zračna pošta	95.000
Oglasi: za	vsak	mm višine v širini	enega
stolpca: trgovski	oglasi in osmrtnice 500
Mr, k temu dodati 19 % IVA
ZAHVALA
OBVESTILA
Duhovna obnova za družbenice in žene bo v Zavodu sv. Družine v nedeljo, 9. septembra. Začetek ob 9. uri, zaključek s sv. mašo ob 18. uri.
Romarjem v Assisi. Organizatorji slovenskega avtobusa romarjev v Assisi prosijo, da bi čimprej poravnali stroške. Kdor je že prispeval vpisnino, mora dodati še 235.000 lir (skupna cena je namreč
285.000	lir). Tiste, ki niso še prispevali nikakršne vsote, prosimo, da poravnajo vse stroške. Da bi organizatorji ne imeli zamude pri pripravi romanja, prosimo, da to storijo čimprej. Ker je na razpolago še nekaj mest, pohitite z vpisom tisti, ki to želite in tega še niste storili.
Na Katinari bo v nedeljo, 9. septembra ob 9.30 pri kapelici Kralpice miru vsakoletna sv. maša (51-letnica).
Ob izgubi naše drage mame
Olge Pirih vd. Terpin
se iskreno zahvaljujemo sestram Zavoda sv. Družine, g. A. Lazarju, darovalcem cvetja in vsem, ki so jo pospremili na zadnji poti.
Otroci z družinami
Števerjan, 6. septembra 1990
ZAHVALA
Vsem, ki so s svojo prisotnostjo, cvetjem, z darovi v dobre namene ali kakorkoli počastili spomin naše drage
Rahele Hlača roj. Zupančič
se iskreno zahvaljujemo.
Hči Riketa in nečakinja Gracija z družinami
Trst, 28. avgusta 1990