ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 2 (22) ZAPISI, POROČILA SN O C E N E / N O T E , RCLAZIONI E KECEN5IONI/NOTES , REPORTS A N D REVIEWS, 575-603 pomemben kulturni spomenik, ki žal uradno takega statusa (še) nima, obenem pa je to prostor, kjer nastajajo pomembna literarna dela sodobnih slovenskih piscev, kot sta Drago Jančar in Tomaž Šalamun, Spričo številnih temeljnih in spremljevalnih dejav- nosti je bil slovenski slavistični kongres v Kopru z orga- nizacijskega vidika vse prej kot lahek posel Pri tem gre poleg številnim sodelavkam članicam Slavističnega društva Koper največja zasluga predsednici tega društva jasni Čebron in seveda že večkrat omenjenemu nek- danjemu predsedniku Slavističnega društva Slovenije dr. Zoltanu Janu. Prav tako pa kongres ni v ničemer zaostajal niti po vsebinski plati in udeleženci, predvsem učitelji, so kongres prav gotovo zapuščali z novimi spodbudami za delo v razredu. Poleg tega pa so odšli obogateni s spoznanjem, da Koper, Slovenska Istra in celoten slovenski primorski prostor ponujajo tudi sla- vistu neizmerno veliko iztočnic za poglobljene ra- ziskave ali zgolj kontemplativen razmislek. Tomo Šajn DRUŠTVO ZA KRAJEVNO ZGODOVINO IN KULTURO ILIRSKA BISTRICA. Pet številk zbornika Bistriški zapisi Delovanje društva Društvo za krajevno zgodovino in kulturo (v nadalje- vanju DKZK) ilirska Bistrica je nastalo v prvi polovici sedemdesetih let kot Sekcija za krajevno zgodovino in kulturo pri tedanji občinski konferenci SZDL Ilirska Bistrica. Pozneje se je iz sekcije spremenilo v samo- stojno kulturno društvo, ki deluje v okviru Zveze kul- turnih društev Ilirska Bistrica. Društvo je na enem izmed občnih zborov sprejelo sklep, da postane kolektivni član Zgodovinskega društva za južno Primorsko s sedežem v Kopru. V društvo je vključenih kakih 30 članov, javnih prireditev pa se udeležuje večje število ljudi. Prvi in dolgoletni predsednik Sekcije oziroma poz- nejšega DKZK je bil Prane Munih, učitelj zgodovine in dolgoletni ravnatelj nižje gimnazije ter pozneje osnovne šole Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici. Munih je ob številnih priložnostnih zapisih in brošurah, katerih so- avtor in urednik je bil dolga leta, prispeva! dragoceno gradivo za preteklost krajev na Bistriškem. Bil je namreč sodelavec i. knjige Krajevnega leksikona Slovenije, ki ga je izdala Državna založba leta 1968, uredil pa Roman Savnik. V tem delu je Munih prispeva! splošni uvodni pregled občine Ilirska Bistrica ter bi! obenem avtor veli- kega števila gesel za več kot 60 naselij bistriške občine. Njegovo sodelovanje pri Krajevnem leksikonu Slove- nije je porodilo zamisel, da bi v Ilirski Bistrici ustanovili društvo, ki bi se ukvarjalo z raziskovanjem preteklosti in hkrati z objavljanjem zbranega gradiva. Z ustanovitvijo omenjene sekcije so bili postavljeni temelji bodočega DKZK, ki si je zastavilo nekaj temeljnih programskih nalog. Le-te pa bolj ali manj uspešno uresničuje že več kot 25 let. Naštejmo le nekatere najpomembnejše: a. zbiranje gradiva, materialnih in pisnih virov za zgodovino bistriške občine b. postavljanje spominskih plošč znanim osebnostim in tudi dogodkom iz bistriške preteklosti c. organizacija predavanj in okroglih miz o krajevni pa tudi širši slovenski zgodovinski tematiki d. izdajanje interdisciplinarnega zbornika, ki so ga že na začetku poimenovali Bistriški zapisi e. z javnimi oziroma odprtim! pismi opozarjati pri- morsko in slovensko javnost na nepravilna poimeno- vanja in predstavljanja preteklosti krajev na Bistriškem f. pridobiti prostore za ureditev krajevne muzejske zbirke K temu naj dodamo še odločitev, ki jo je izvršni odbor DKZK sprejel leta 1993, da bo ob Bistriških zapisih začel izdajati še posebno zbirko z naslovom Ilirske teme, ki naj prinašajo tematska, po možnosti pa celo monografska dela s področja zgodovinske in druge družboslovne tematike. V 20 letih je DKZK izdal pet številk Bistriških zapisov in dve deli iz zbirke Ilirske teme. Preden bomo nekoliko podrobneje predstavili obe društveni ediciji, naj poudarimo, da so člani DKZK v teh letih sodelovali kot avtorji, soavtorji ali uredniki pri pisanju številnih priložnostnih knjig in brošur, ki so jih izdajala kulturna in druga društva v bistriški občini ob različnih jubilejih in drugih priložnostih. Takšnih del je bilo v preteklih treh desetletjih izdanih zelo veliko. DKZK pa je postavilo in javno predstavilo tudi šte- vilne spominske plošče znanim ljudem in dogodkom iz preteklosti pod Snežnikom. Naj jih naštejemo vsaj nekaj: spominska plošča pomembnemu primorskemu politiku 19. stoletja dr. Karlu Lavriču na gradu Prem v Brkinih, spominska plošča tlgrovcu Viktorju Sobku, na smrt obsojenem na II. tržaškem procesu leta 1941, plošča, posvečena ustanovitvi prve bistriške čitalnice leta 1864, plošča na grobu pesnice Makse Samsa, plošča dr. Ivana Lahu, spominska plošča na pročelju samostana sester Notre-Dame v Trnovem, kjer je po kapitulaciji Italije, do konca vojne, delovalo več vrst šol s slovenskim učnim jezikom. Kot zadnjo pa je DKZK odkrilo ploščo pesniku, prevajalcu in esejistu Bogomiiu Faturju na njegovi rojstni hiši na Premu. Ta zapis pa seveda ne omogoča pregleda številnih javnih prireditev, okroglih miz in predstavitev zgodovinskih in družboslovnih del, ki jih je DKZK organizirala v teh letih. Omeniti bi veljalo javno zahtevo društva, naj reki Reki (Timavi) ne dajejo umetnega imena Notranjska (sic) Reka, ker je to ime vsiljeno in za ljudi, ki živijo ob njenem 45 kilometrov dolgem toku, nesprejemljivo, javna opozorila in zahteve so zalegle, saj skorajda ni več posameznikov, ki bi v javni besedi še vedno uporabljali ime Notranjska Reka. 584 ANNAi.ES • Ser. hisf. sociol. - 10 2000 • 2 (22) ZAP15I, POROČli A IN OCENE / NOTE, RELAZIONl £ RECENSiONI / NOTES, REPOKTS AND KEVIEVVS, 575-603 bistriški m m zapisi 1 ilirska Lističa, 19fl0 V tem kratkem pregledu društvenega delovanja velja opozoriti Se na eno področje, s katerim se DKZK ukvarja v zadnjem desetletju, potem ko se je v delo vključil upokojeni pravnik Franc Poklar.. Poklar, ki se ljubiteljsko ukvarja z raziskovanjem prazgodovine in antike na ob- močju bistriške občine in Zgornje Pivke, je o tem pripravi! javna predavanja, obenem pa je navezal stike z znanimi slovenskimi arheologi in tudi strokovnimi insti- tucijami, vse z namenom, da bi se začela stroka resneje ukvarjati z arheološkimi raziskavami na območju ilir- skobistriške občine. Pri teh prizadevanjih in raziskavah, ki presegajo ljubiteljsko raven, je bil Poklar deloma uspešen, saj je pritegnil pozornost strokovne javnosti, vendar pa večjih arheoloških raziskav še vedno nismo dočakali. DKZK je v sodelovanju z občino Ilirska Bistrica no- silec projekta Primorski šolski muzej, ki naj bi ga v prihodnjih letih uredili v stavbi nekdanje ljudske šole na Premu. V pritličju te spomeniško zaščitene zgradbe je že urejena obnovljena spominska soba pesnika Dra- gotina Ketteja v nekdanjem učiteljskem stanovanju. V nadstropju pa naj bi v dveh učilnicah uredili šolski mu- zej. Akcijo strokovno vodi Pokrajinski muzej Koper, ki je sodeloval tudi pri obnovi Kettejeve spominske sobe. Bistriški zapisi Kot že rečeno, je ena izmed temeljnih nalog DKZK izdajanje zbornika Bistriški zapisi, ki so v 20 letih doživeli pet številk. Pet številk sicer nI ravno veliko, vendar pa je za povsem amatersko društvo, kakršno je DKZK, pomemben dosežek. Ne gre namreč prezreti dejstva, da v ilirski Bistrici v vseh letih po drugi vojni z izjemo osnovnih šol in Ljudske univerze ne deluje no- bena ustanova s področja humanistike. To pa pomeni, da doma ni na voljo ravno veliko ljudi, ki bi se zna- nstveno ukvarjali s preteklostjo. Ta dejstva so vodila uredniški odbor Zapisov, da je že na začetku poskušal pridobiti čim več zunanjih sodelavcev, po možnosti takih, ki imajo znanstvene reference in ki so kakorkoli vezani na domači kraj, obenem pa spodbuditi, k so- delovanju tudi vse domače avtorje, ki se ukvarjajo z družboslovno tematiko. V uvodniku prve številke Zapisov, ki je izšla decembra 1980, lahko preberemo, 'da osnovna usmeritev zbornika, zgodovinska preteklost in kultura, ne izključuje tudi drugačnih prispevkov. Zbornik je zato odprt vsakemu, ki je voljan upoštevati nakazano usmeritev'. V naslednjih letih so Zapisi izhajali v približno enakih časovnih obdobjih. Druga številka je izšla leta 1984, tretja 1989, četrta 1994 in peta junija 2000. Gradivo vseh petih številk obsega nekaj nad 600 strani srednje velikega formata, naslovnice vseh številk pa je oblikoval Edo Seles. Po obsegu je najskromnejša tretja številka, ki obsega le nekaj nad 50 strani, najzajefnejša pa je peta številka, natisnjena na skoraj 160 straneh. V petih številkah je zbranih skoraj 50 naslovov daljših in krajših prispevkov, ki posegajo na področja arheologije, zgodovine, jezikoslovja, umetnostne zgodovine, ef.no- grafije in etnologije, stavbne dediščine, spominskih za- pisov, gospodarske zgodovine itd. Uredniškemu odboru je uspelo pridobiti nekaj stal- nih sodelavcev, uglednih znanstvenikov, ki so po rodu vezani na bistriški kraj. Naj tu omenimo vsaj dva: po- kojnega starosto slovenskih zgodovinarjev dr. Vlada Valenčiča, doma iz Trnova pri Ilirski Bistrici, ter geologa in univerzitetnega profesorja dr. Rajka Pavlovca, kate- rega rod izhaja iz bistriške doline. Dr. Valenčič je pri- speval v prvih treh številkah Zapisov tri obsežne pri- spevke o gospodarski in upravni zgodovini krajev na Bistriškem v času 18. in 19. stoletja, v četrti številki pa še dva narodopisna prispevka iz obdobja 19. stoletja. Dr. Paviovec je kot stalni sodelavec prispeval več član- kov o geološki preteklosti in geoloških posebnosti bis- triške občine. K sodelovanju pa je pritegnil še nekaj strokovnih kolegov. Druga značilnost Bistriških zapisov, na katero bi želeli še posebej opozoriti, je problematika tigrovskega gibanja na Bistriškem. Že v prvi številka leta 1980, v času, ko se o TICRu javno ni veliko pisalo, so bili ob- javljena kar trije prispevki. Krajša prispevka sta napisala 58 5 ANNALES - Ser. hist, sociol. • 10 • 2000 • 2 (22) ZAPISI, POROČILA IN OCENE/NOTE, RELAZIONI £ RECENSION! / NOTES. REPORTS AND REVIEWS, 575-603 Lojze Zidar, doma iz Topolca pri Ilirski Bistrici, pozneje avtor treh knjig s to tematiko, in jože Vadnjai, eden izmed udeležencev ustanovnega sestanka organizacije TICR jeseni 1927 leta na Nanosu. Tretji prispevek pa so spominska pričevanja Ivana Brozine Slovana, prvoborca iz jelšan pri Ilirski Bistrici in tudi enega izmed orga- nizatorjev N O B v vzhodnem deiu hrvaške Istre. Brozina je v svojem prispevku o delovanju partizanskih enot v slovenskem Primorju leta 1941 zelo negativno pisal o delovanju TIGRa in tudi o delovanju Viktorja Bobka, nespornega voditelja bistriške veje TIGRa v 30ih letih 20. stoletja. Ta zapis je sprožil reakcijo omenjenega Lojzeta Zidarja, ki je v drugi številki Zapisov odgovarjal tedaj že pokojnemu Brozini. Temeljit odgovor, ki pomeni v bistvu pregled tigrovskega gibanja na Bistriškem, pa je pod naslovom Krivične trditve o vodstvu TIGRa, prispe- val Tone Rutar, znani zbiralec gradiva o tej protifašistični organizaciji na Primorskem med obema vojnama. V tem kratkem pregledu nekaterih vsebinskih značil- nosti Bistriških zapisov velja omeniti peto številko zbor- nika, ki je najzajetnejša in v celoti posvečena šolskim raziskovalnim nalogam. Gre za raziskovalne naloge, ki so nastale na vseh sedmih osnovnih šolah bistriške ob- čine in so bile nagrajene z zlatimi in srebrnimi priznanji na različnih državnih natečajih mladih raziskovalcev Slovenije. V Zapisih je objavljenih 13 nalog, največ s področja kamnite dediščine. Poleg tega pa še vrsta zanimivih nalog z različnih področij zgodovine, pra- zgodovine, etnografije in narodopisja iz vseh geo- grafskih enot, ki tvorijo občino Ilirska Bistrica. Ta zvezek Zapisov je naletel na velik odmev v širši bistriški jav- nosti in želja Sol ter uredništva je, da bi v prihodnje posvetili raziskovalnemu delu mladih še katero od številk zbornika. Ilirske teme Kot smo zapisali že uvodoma, je 'DKZK leta 1993 sklenilo začeti izdajati posebno zbirko z naslovom Ilir- ske teme. To naj bi bila zbirka, ki bi dopolnjevala Bistriške zapise, saj naj bi zajela le eno tematiko, ki bi sicer zaradi dolžine besedila zapolnila obseg Zapisov. Tako želi uredništvo Ilirskih tem (gre za isti uredniški odbor kot pri zborniku) spodbuditi domače avtorje k pisanju monografskih del o preteklosti krajev na Bistriškem z različnih vidikov. Prvo delo iz te zbirke je izšlo leta 1994 in se pravzaprav nekoliko razlikuje od opisane uredniške usmeritve. Knjiga nosi naslov 'Leto pomembnih jubi- lejev 1994' in je delo osmih avtorjev, ki so napisali pet prispevkov iz zgodovine bistriške občine. Vsi opisani dogodki pa so bili v letu 1994 jubilejni. Od 600.letnice fare v vasi Hrušica do 100.letnice rojstva Rudolfa Uko- vica, enega izmed voditeljev upora slovenskih vojakov 97. pešpolka v Radgoni 1918 leta. Drugi zvezek Ilirskih tem pa je bi! v celoti posvečen enemu dogodku. Avtor, Ivko Spetič, je delo naslovil 'Petdeset let ponovne slovenske šole na Primorskem', posvečeno pa je ustanovitvi kar štirih oblik slovenskih šol v samostanu sester Notre-Dame v Trnovem (danes del Ilirske Bistrice), ki so delovale do konca vojne. Poleg osnovne šole so bile tu še poklicne srednje šole, ki so jih vodile šolske sestre tega znanega reda. Delo je nastalo na osnovi samostanske kronike, arhivskega gradiva in gradiva nekaterih nekdanjih učencev teh šol, ki so bile nekaj enkratnega na okupiranem Primorskem. Zbirko litrske teme oblikuje Romeo Volk. V tej zbirki bi lahko takoj objavili vsaj še dve deli, ki sta v bistvu pripravljeni za tisk, vendar društvo nima denarja za njuno skorajšnjo izdajo, in to kljub dejstvu, da vsi avtorji in uredniki delajo zastonj. Ti dve predvideni deli v ilirskih temah sta pregied prazgodovine na Bistriškem avtorja Franca Po- klarja in Zgodovina Mašuna in snežniških gozdov avtorja Gregorja Solčine. Uredniški odbor bi želel v letu 2001 izdati vsaj eno od naštetih del, vprašanje pa je, ali bo društvo dobilo denar za njegovo izdajo. Za konec tega pregleda delovanja DKZK in njegovih edicij naj zapišemo, da je bralcem na voljo prva številka zapisov, ki je izšla v nenavadno visoki nakladi 3000 izvodov. Drugi zvezki, ki so izšli v bolj realni nakladi, pa so v glavnem pošli, razen pete številke, ki je še rta voljo. Vittorio Lugiio: L 'ANTÍCO VESCOVADO GIUST INOPOL ITANO. Tredici secoli di storía altraverso i vescovi e ie chiese dell'antíca diócesi di Capodistria. Trieste, Edizioni Lugüo, 2000, pp. 253. É stato presentato ¡l 19 giugno scorso presso la sede della Comunita degli ítaliani di Capodistria, in con- comitanza con la festivita del patrono San Nazario, il volume "L'antico vescovado giustinopolitano" del capo- distriano, ora residente a Trieste, Vittorio Lugiio. II la- voro é stato egregiamente presentato dal prof. Giuseppe Cuscito, ordinario di archeologia cristiana presso la Eacolta di Leftere e Filosofía dell'Universitá degli Studi di Trieste. II trattato, come viene definito dallo stesso Autore, vuoie ripercorrere cronológicamente la sequen- za dei vescovi susseguitisi neil'antica cattedra giustino- politana a partiré proprio dal protovescovo Nazario per arrivare fino a Bonifacio da Ponte, ultimo presule capodistriano prima deíf'unione con la diócesi triestina. Il lavoro é il fruíto della passione storica e dell'amore per la propria térra che i1 Autore, quasi ottuagenario, ha maturato nei lunghi anni di esperienza come tipógrafo, prima a Capodistria e successivamente a Trieste. Lugiio inaugura il saggio cercando di propone un quadro storico antecedente alia cristianizzazione av- venuta per opera del beato Elio e avallando la tesi, sostenuta puré dal Naldini, che vede in Nazario il primo vescovo di Capodistria quando correva la prima meta 586