—    158   —
Življenie slavnih Slovanov.
IL
Miklavž Kopernik.
Miklavž Kopernik je bil skvni zvezdoznanec, kteri jo je pervi v^anil in dokazal, da se ne ver ti, kakor so popred mislili, solnce okoli zemlje, ampak zemlja okoli solnca. Zares imenitna vganjka, ce pomisliš, da se ne more ta prikazek od nikjer vi-diti, da se nam marveč le po videzu soditi tako zdi, kot da bi se ravno narobe godilo.    Kako jasnega razuma je
moral tedaj biti, kdor je kaj taeega pervi  zmodrovaf^ pa tudi dokazal, da je res taka.
In ti bistroumni mož je bif — ponosno zamorema reci — Slovan. Nemci so ga sicer med svoje stali in 80 celo pred nekoliko leti njegovo podobo v „Wal-h a 11 i" na Bavarskem med podobe slavnih mož nemškega naroda vverstili, — ali Kopernik ni bil nikakor Nemec, ampak je bil pravi Slovan in sicer Poljak po rodu. Po pričanju do.<iluženega učenika visoke šole Varšavske gosp. Krzyzanow^skega sta bila tudi oče in mati njegova Poljaka; tudi njegov ded je bil Slovan, ki se je bil iz Češkega na Poljsko preselil. Že njegovo ime čisto slovanske korenine spričuje njegov rod, Staroslovanska beseda „koper" je še dandanašnji ime nekemu zelisu *) , in ime ^Kopernik^ je izpeljano po moji misli iz besede ^koper", kakor ^^Javor-nik'^ iz besede ^^javor".
Terdil je scer neki Lichtenberg, da Kopernik (čeravno ne po roduNemec) je vunder zato Nemec imenovati, ker so ga nemški zvezdoznanci učili (!), — pa tudi to ni resnica, česar se bojo pozneje bravci iz živ-Ijenjopisa Kopernikovega prepričali.
Nečem je terditi, da bi bili vsi nemški pisavci, ki 80 si Kopernika vsvojili, to nalašč storili, ker dobra vem, kako lahko se primeri, če pervi pisavec kako pomoto iz kakorsnega koli vzroka v svoj spis vplele, se vrine taka pomota po tem v vse spise naslednikov, ki 80 prepisovavci bili pervega spisa.
Tako je bil tudi Kopernik — nalašč ali nena-lašč — Nemec imenovan, dokler ni poslednji čas te pomote odkril in Slovanom Slovana nazaj dal. Da Nemci Kopernika svojega hočejo imeti, je živ dokaz, da ga visoko visoko cenijo, in to nas jako veseli; nemarno pa bi bilo, ako bi se Slovani za svojega rojaka ne potegnili, da je njih, popravilu: ^^Vsakemu svojel''' Nate po tem vvodu kratek popis življenja tega imenitnega moža ^'^¦'^¦).
MiklavžKopernikje prišel na svet 19. februarja 1473 v Torunj-u ^•^-^¦^-'i^}, mestu Staropoljskega, zdaj prusovskega (prajsovskega) kraljestva. Oče, Miklavž, je bil najpred zdravnik v Krakovem, ki je bilo ondaj tudi mesto poljskega kraljestva, zdaj pa pod našega cesarja spada. Pozneje se je preselil v To-runj, kjer se oženi z Barbaro Vacelrodovo, sestro Lu-keža Vacelroda, škofa tako imenovanih ;,Biednihkrajev" (Ermeland). Ondi (v Torunj-u) si kupi hišo še zdaj stoječo, v kteri je bil slavni zvendoznanec rojen. Po doveršenih latinskih šolah Tor unjskih se gre mladi uka žejni Kopernik v Krakovske velike šole zdravništva , pa tudi višjega računstva , zvezdoznanstva in starih jezikov učit. Učenik računstva in zvezdo-znanstva mu je bil učeni Poljak po imenu B rud ziew-8 k i. Marljivo se je učil bistroglavi inladeneč zdravništva; vendar čuti do zvezdoznanstva veliko večje veselje v sebi. Skrivna notranja moč vzdiguje njegovega vedičnega duha le v neizmerne višave, ko-dar se ^^neznani sveti sučejo". Zato se tudi zve-zdoznanstva naj iskrenejše loti.
Mikalo ga je zvediti: koliko in kaj so neki že stari fgrreski) pisavci od zvezd vedili in pisali. Toraj gre 34 let star (1. 1497) na Taliansko (Laško) v Pa-dovo, da bi se ondi posebno greškegra jezika pa tudi zdravništva do dobrega priučil, ne pa v me-
*) Anethuni (Dill, Dille, DilJkraut). Poglej v Miklošičeve »rad. lin^. slov. vet. dial«. **) Kdor bi rad obširnešcga bral, ga bere lahko v bukvah »Jahrbiicher fiir slawische Literatur, Kunst und Wissen-schaft von Jordan« I. in II. tečaja, ktere zavoljo mno-goverstnih Slovanu imenitnih in mičnih spisov živo priporočam vsacemu Slovencu. ***)    Poneraceno ime: Thorn.                                            Pis- ,
ete Bologno Qzreči Bol on jo), da bi 8e bil oodi zvezdoznanstva priučeval, kakor nekteri ne slovanski pisavci terdijo. Zvezdoznanstva se mu ni bilo treba hoditi dr a g ara priučevat, ker je bil po pričanji resnicoljubnih pisavcov Kopernikov ucenik v Krako-vera Brudziewski ondaj naj izverstnejši zvezdozna-nec. Po njeg^ovem spisanem uku so tistihmal tudi zve-zdoznanski uceniki v Bolo^ni svoje učence učili.
Kopernik je hodil iz Pad o ve, (kjer se je bil dal, da spotoma povem, za ^^Poljaka po rodu" '•^") zapisati v Bolo^no le Dominka Novarra-ta, ondaj slove-čeg:a zvezdog^Ieda obiskovat in se ž njim o zvezdoznanstva pogovarjat. Učenec njegov pa ni bil Kopernik nikdar.
Kmalo je nas Kopernik zavoljo svoje učenosti v zvezdoznanstvu tako slovel, da ga prec Qeta 1499) v Rim za učenika zvezdoznanstva pokličejo. Tukaj je teski nauk tako izverstno razkladal, da so ga kmalo bolj čislali, kot nekdaj Regiomontana, kteri je bil tudi visoko učen zvezdoznanec. Iz Rima pa se poverne (1. 1503) iz posebnih uzrokov v svojo domovino, ter stopi v Krakovem v duhovski stan. In tukaj je spisal med letoma 1503 in 1509 svoj imenitni nauk, v kterem je z besedo in z obrisi dokazal, da se ne suče (^kakor je poprej neki Ptolomej učil) šolnce okrog zemlje, ampak zemlja okrog solnca.
(Konec sledi).
*)    »Natione   Polonus«.   Historia   gymnasii   Pataviensis, VeBetiisl736.                                                            pjs^
—   159   —
—    162    —
Življenje slavnih Slovanov.
II.
Miklavž Kopernik.
(Konec.)
Leta 1510 ga izvoli ujic, škof Vacelrod, kanonika stolne cerkve v Frauenburgu, prusovskim mestu. Po končanih opravilih svojega stana je tudi tukaj vsak dan marljivo zvezde premišljeval.
Potrebno orodje si je modri mož večjidel sam na-pravljal. Hišo, v kteri je v Frauenburgu stanoval in iz nje zvezde opazoval, še zdaj pokazujejo.
Naj si je pa bil v svoje zvezdoznansko delo s tem bolj zamišljen, nikdar ni odrekel blagoserčni mož, pro-šen, revnemu bolniku zdravniške pomoči. Zdravila je sam narejal in revežem zastonj dajal. Da je bil tudi umen zdravnik , spričuje to, da so ga o posebno nevarnih boleznih celo v kraljevi grad klicali.
Prijatli, kterim je bil svoje misli zastran uredbe naše zemlje, solnca, lune in drugih zvezd razodel in jim povedal, da ima svoje modrovanje že več let spisano« so ga silili, da naj bukve na svetlo da. Ali dolgo dolgo se ni dal preprositi. — Cez 30 let potem, ko so bile bukve spisane, prijatlom odjenja, ter pošlje bukve v Norimberk (Nurnberg) na Parsko v natis Ota 1542).
Preden so bile imenitne bukve natisnjene, pa zboli 701etni starček tako, da mesca maja 1543 sklene slavno svoje življenje.
Vendar je bil doživel veselje, nekoliko hipov pred smertjo pervi iztisek svojih bukev viditi in prejeti. Z vso svojo slabo močjo se spne slabotni starček po koncu, vzame bukve v roke, jih oveseljen pogleda, — klen-kne nazaj — in zaspi, da se več ne prebudi. Njegovo truplo počiva v Prauenburški stolni cerkvi.
Imenovanih s pisanih bukev z novim naukom pa ni hotel tako dolgo natisniti in na svet dati, boje se, da ne bi kaj pomanjkljivega med ljudi dal in pa zato, ker je vedil,   da   bo   imel novi nauk veliko  nasprotnikov.    Še
za njegovega življenja so se namreč serdili nekteri, ki so bili Kopernikov novi nauk po njegovih prijatlih zve-dili, ter so ga krivoverca očitali, opiraje se na besede svetega pisma, ki pravi, da je Jozve, naslednik Mojzesov, solncu zapovedal stati, dokler sovražnikov ne premaga.
Modrovali bo po tem: ker je Jozve solncu stati zapovedal, gre misliti, da se solnce premika; Kopernik pa narobe uči, toraj je krivovercc!!
Ko bi bil Kopernik še kaj časa po natigu imenovanih svojih bukev živel, bi se mu bila utegnila tako huda goditi, kot se je godila pozneje slavnemu zvezdo-znancu Galileju, kije Kopernikov nauk zagovarjal.
In glejte! dan današnji ga ni več omikanega človeka na svetu, ki bi Koperniku ne verjel, ker zdaj vsak dobro ve, da so pisavci svetega pisma tako pisali, kakor so ondaj ljudje govorili. Tudi mi govorimo in pišemo, kakor smo se navadili: solnce izhaja, solnce zahaja, če prav vemo, da solnce vedno na svojem mestu stoji *), in da ondaj le okrogla zemlja tisto stran, na kteri prebivamo, sukaje se po svoji poti dalje , proti solncu ali pa od solnca obrača.
Ker je pa to imenitno zastavico človeškemu razuma po premodrem stvarniku dano, mož slo vanskega roda vganil, sme in mora za volj njega zares slovanski narod ponosen biti.
Pri vsem tem dobi glasoviti mož še le 36. leto po smerti spominek na grob, ki mu ga je dal škof Biednih krajev Kromer postaviti. Torunjski zdravnik Pyrnez (Pvrnesius) mu da na to enega tudi v Torunjski cerkvi sv. Janeza napraviti. Večja hvala gre vendar njegovi blagi volji, kot izdelku.
Zdaj pa, ko slavnim možem po hvalnem namena povsod spominke postavljajo, niso hoteli tudi Poljaki, Koperniku izmed Slovanov pervi rojaki, za drugimi narodi zaostati; hoteli so in so tudi djansko pokazali, kako Slovani svoje slavne sinove častijo.
Dali so mu napraviti in v Torunj-u, rojstnem mesta, v vedni spomin postaviti dragocen pametnik.
Ko so to znamenje slavljenja letos mesca januarja (prosenca) iz Krakovega v Torunj peljali, so ga Poljaki povsod z veliko veliko častjo sprejemali in cvetice na-nj trosili; po nekterih krajih pa kmetje celo voz na sebi popeljavali. Tako časti celo priprosti narod slavne sinove svoje kervi. Kteremu Slovanu, ki te verstice bere, se ne širijo persa!    Slava, komur slava!
*) Solnce se suče pac okrog svoje podvozi, vendar se i« mesta ne gane, kot kolovratovo kolo. Zemlja se pa okrog svoje podvozi in dalje suče — dalje pomika — kot kol» peljaoega voza.                                                          Pi«.
—    194   —
Življenje slavnih Slovanov.
III.
Ivan Gundulič.
Ivan*), sin grajščaka Franca Gu ud ulica, se je rodil 8. januarja 1588 v Dalmatinskem, zdaj našemu cesarju podložnem mestu Dubro vniku ali bolj po naše Dobrovniku **), v kterem mestu so učeni možje, dokler je bilo samo za-se, veliko imenitnih bukev v južno-slovanskem, to je horvaško-serbskem
*)    Ivan ali Janez. **)    Ragusa (izreči Raguza).                                            Pi»*
—   195   —
jeziku spisovali. — Izučivši se modroznanstva, gre mladi Gundulic v pravdoznanske šole, v kterih se je tako dobro učil, da bo mu se mlademu perve službe ponujali.
V tridesetem letu starosti svoje se oženi z Ni ko-lico, hčerjo grajsčaka Sorkovica, ktera mu je tri sine rodila. Dva izmed njih sta služila v visocih vojaških službah austrianskega cesarja, eden pa je bil nazadnje knez mesta Dobrovnika.
Med veliko slavnimi pisavci D obrovniški mi sluje tudi Ivan Gundulic po izverstnih, sprelepih, v jme-novanem jeziku pisanih pesmih, ki jih je zložil. Šestnajst jih je sam (izvirno) zložil, štiri iz talianskega prestavil.
Izmed vsih izverstnih naj izverstnejsa pa je pesem po imenu „Osman", ktere so bukve (343 strani debele") polne.
O srn a n (II.) je bil cesar turški, rojen leta 1604, ki se je s Poljaki nesrečno bojeval in kterega so leta 1622 Turki sami neusmiljeno zadavili. Življenje in smert tega nesrečnega cesarja prepeva Gundulic v hvaljeni pesmi in zato jo imenuje „Osmana. Prepeva pa pesnik s pravim pesniškim duhom navdahnjen, tako gladko, tako milo, tako mično, da se ne more človek skoraj sterpeti, da ne bi dolge pesmi brez prenehleja le dalje in dalje bral.    Razdelek je lepši od razdelka.
Umeri je Gundulic 50 let star leta 1638. Enajst let pred smertjo (1627) je doveršil svetlo delo, ktero ga je, da si je po truplu mertev , neumerlega storilo, ker slavni mož posebno po njem še zdaj v častnem spominu svojega naroda živi, in bo živel, dokler narod ne mine.
To neprehvaljeno pesem je pred osmimi leti v novi pisavi s pisavcovo podobo in z besednjakom in razlaganjem vsih besed te imenitne pesmi v enih bukvah dala na svet Zagrebška matica, dobro znana družba za na svetlo dajanje bukev v domačem jeziku pisanih.
Stirnajsti in petnajsti razdelek te pesmi, ki sta se zgubila, je zložil po svoji misli, pa prav po Gundulic evi, slavnoznani pesnik gospod A. Mažuranic sedanji začasni deržave-oblastnik v Zagrebu, ter je tako zlata vredna pesem sebi na veliko čast mojstersko dopolnil, da je zdaj cela, zavoljo česar mu mora vsak bravec posebno hvaležen biti.
Iz sledečih verstic za poskušajo jezika iz pervega oddelka pesmi izpisanih si posname lahko častitljivi bravec tudi njeni nauk. Priprostemu Slovencu neumevne besede so zdolaj po številkah razložene.
Bez   ') pomoči višnje s nebi 2) Sveta 'e stavnos svem beguča 3) Satira 4) se sama u sebi Silna 5) carstva i moguča 6).
Kolo (od) sreče n okoli Verteci se ne pristaje; Tko bi 7) gori, eto 'e 8) doli, A tko doli, gori ustaje.
Sad 9) verh sablje kruna ,0) visi, Sad verh krune sablja pada, Sad na carstvo  M) rob se uzvisi,  n) A tko car bi l3), rob je sada  ,4).
KroB  I5) nesreče sreča iznosi;
Iz kervi se kruna cerpe I6),
A oni, keh  I7) se boje množi  I8)
Strah od mnozeh  19) i oni terpe 20).
!) Brez, — 2) iz neba (nebes), — 3) je stalnost vsim fcegeča (bežeča), to je: na svetu je vse spremenljivo, — 4) zatira, — s) silnega, — 6) mogočnega, — 7) kdor je bil, — 8) glej ga (zdaj je), — 9) zdaj, sedaj, — 10) krona, — n) cesarstvo, —   ,2) ge sužnik povikša, —  l3) kdor pa cesar je  bil,
—   ,4) sedaj, —  ,5)  skozi, boljše po (nesreči), —   I6) zajema,
—   ,7) uni pa, kijih,  —   ,8) mnogi,  —   ,9) tudi, — 20) terpe" (terpijo).
—   218   —
Življenje slavnih Slovanov.
III. Karamzin.
Karamzin (Nikolaj Mihailov) naj imenitnejsiru-00veki zgodovinar, pervi episavec zgodovine rusovakega
—   219   —
cesarstva, je bil rojen leta 1765 v Si m b irskem poglavarstvu, vzrejeii pa v Moskvi na Rusovskem. Jako mlad stopi v vojaško službo in stopa zavoljo svoje učenosti in urnosti od časti do časti.
Ker je bila cesarju Aleksandru (Pavloviču) Karam zi nova zgodovinska učenost že znana, in ker rusovsko cesarstvo, četudi tako veliko in mogočno, do ondaj popisa vsih svojih zgodb zaporedoma se ni imelo, imenuje cesar leta 1803 Karamzin a zgodopisca ru-eovske deržave, in mu dovoli za delo in stroške 60.000 rusovskih rubeljnov *}• Karamzin se tega dela še tisto leto loti.
Srečno in slavno dokonča učeni mož težavni posel v dvanajstih letih. Gospoda in meščani, kmetje in vojaki so si te imenitne bukve take obilno omišljevali, da ni bilo v 26 dneh po natisu od 3000 iztisov nobenega več na prodaj dobiti, čeravno so bukve po 50 rubeljnov prodajali. Leta 1813 so bile že drugič natisnjene in iz rusovskega jezika pozneje tudi na nemškega prestavljene.
Beseda izvirnega spisa je lepa, gladka, učena, pa vendar lahko razumeti. Mikalo bo vsakega že predgovor brati, v kterem učeni pisavec bravcu prav na serce govore razklada, kako je vednost zgodovine, posebno domače, vsakemu človeku koristna, koliko ljubši so nam kraji premile domovine, po tem ko njih zgodbe zvemo, in koliko bolj nas k posnemanju spodbujajo lepi izgledi slavnih mož našega kakor kterega druzega naroda.
Karamzin se s tem izverstnem delom cesarju Aleksandru tako priljubi, da ga ti leta 1824 do časti deržavnega sretovavstva s 50.000 rubeljni letne plače povikša.
Ali že tretje leto na to slavni Karamzin umerje (3. junia 1826).
Vso njegovo letno plačo je potem udova z otroci -dobivala.
*)    Stari   (Pavlovi)  rubeljni   veljajo po 2 fl.   10 kr«,  novi pa po 1 fl, 32 kr, in 1 vinar našega denarja.         Pis.
—   230   —
Življenje slavnih Slovanov.
v. *)
Jožef Dobrovski.
Dobrovski sluje med slovanskimi učenimi posebno po svoji veliki učenosti v jezikoznanstvu. Dolgo se ni vedilo — piše učeni Čeh Paiackv — ktere^a roda je bil. Zdaj pa vemo iz pisem, ki jim gre vsa vera, da je bil sin čeških, tedaj slovanskih stari-šev, čeravno je na Ogerskem (17. augusta!753) blizo Jermeta na svet prišel. Njegov oče, Čeh iz Sol-ni c, oženjen vojak, je bil namreč ondaj z materjo vred ravno na Ogerskem v taborju. Šest tednov starega sinka, ki je^ po rodu po pravici Slovan imenovati, pripelje na Češko.
Leta 1768 pride v visoke šole v Prag, kjer se je z zaslužkom za priučevanje drugih učencov živil. Kakor se je popred po vsih šolah izmed svojih tovaršev naj boljše učil, tako je tudi tukaj že pervo leto v mo-droznanstvu (sedmi šoli) vse prekosil.
1772 se v Bernu na Moravskem v Jezuitarski etan zapise. Po jenjanju tega reda se verne v Prag. kjer se dalje za duhovnega udi. Tudi tukaj je po učenosti izgled vsim drugim tovaršem.
V bogoslovskih šolah, v kterih se tudi jutrovskih jezikov uče, se zbudi v njem posebno veselje do jezikov. Tako dobro se po arabsko, kaldejsko in sirsko nauči, da celo druge priučuje.
Njegova učenost in lepa možka postava mu ste veliko prijatlov in spoštovavcov naklanjale. Preden vse šole dostane , ga vzame grof Nostic v svojo hišo za domačega učenika modroznanstva in računstva. V tej imenitni hiši je živel srečno od leta 1776 do 1787 in se ondi z učenim zgodovinarjem ali zgodopiscom Pel-celnom soznanil, kteri v njem veselje do domačega pismenstva obudi.    Blagoslovljen (žegnan) je bil pozneje.
Leta 1779 začne časopis za učene na svetlo dajati, v kterem je svojo učenost in ljubezen do slovan-ščine čedalje bolj razodeval in si ž njo veliko imenitnih prijatlov pridobil, med temi tudi škofa K r a) jograš-kega Janeza Lavoslava Hajskega. Z njegovo pomočjo dobi Dobrovski J. 1787 službo pod vodja H ra-diške velike duhovnice.
Leta 1789 pa ga imenuje cesar že pervega vodja te duhovnice. Ker po smerti cesarja Jožefa vesoljne duhovnice jenjajo, ga denejo v pokoj. Vnovič pride v Prag v Nosticovo hišo, kjer živež in primerno prilogo vv denarjih dobiva.
Ce se je Dobrovski že popred s slovanskim je-zikoznanstvom marljivo pečal, se je posihmal še bolj. Ko pride 1. 1791 cesar L a vos lav (Leopold) v očitni zbor češke kraljeve družbe naukov, je govorii Dobrovski, kako so Slovani svojemu cesarju verni. Nazadnje pa pristavi brez straha odkritosercno prošnjo, da bi hotel presvitli cesar češki narod in njegov materni jezik vsaktere krivice, ki se jima godi, varovati. To spričuje dovelj,  kako je  Dobrovski svoj  narod  in svoj
*)    V življenjopisu »Karamzinax v  55. listu  popravi IV.  na-mest III.                                                                Vred.
—  231    —
materoi jezik ljubil. Tretji dan potem dobi družba od cesarja veliko pohvalo in 6000 goldinarjev na dar.
Z nekoliko tega denarja posije družba Dobrovskega na Švedovsko po bukvarnicah starih imenitnih spisov iskat, ki so jih bili Švedje (I. 1648) iz Češkega na Švedovsko odpeljali. Veliko imenitnih spisov je najdel v Stokholmu, in po drugih mestih.
Potoval je po Poljskem, Rusovskem, Nemškem, Laškem , Krajnskem in po drugih krajih slovanski pismenosti v veliko korist. Cesko in Moravsko pa je pes obhajal povsod imenitnosti teh bratovskih dežel zasledovaje.
Odpotovavši se peča še iskrenejši s slovansko zgodovino in pismenstvom kot pred. Zavoljo posebno visoke učenosti so ga društva učenih več mest zaporedoma svojega družbenika imenovala.
Med več imenitnimi bukvami, ki jih je spisal, naj imenitnejše so: nauk staroslovauskega jezika $ J. V teh bukvah Dobrovski izmed vsih Slovanov pervi sklad staroslovanskega jezika prav učeno razklada , be-eede v korenine in pritikline razkruševaje. Posebno bistroumen mora biti, kdor hoče sklad kterega jezika tako dobro pregledati in razložiti.
To verstno delo ga toraj tudi z naj svetlejšim ven-com slave venca.
Umeri je preučeni ##} mož v Bernu, poglavitnem mestu moravske dežele, 6. januarja 1829. Pokopali so ga z veliko častjo. Grof Hugo Salmski mu je dal na grob velik železen spominek z lepim napisom postaviti. Slaven pesnik od njegavtakole piše: »Rojen je bil na Ogerskem, živel je na Cesketn , potoval je po Poljskem in Rusovskem, umeri je na Moravskem, da bi tako vse slovanske narode pobratil".
*)    Institutiones linguae Slavicae dialecti veteris. **)    Preučen,   to je,   močno   učen,   pišem   brez   vezi, pre-ucen, to je, preveč učen pa z vezjo (-). Da ne bi bilo v pisanju nikdar dvoumja, bi bilo dobro, ko bi se gg. pisatelji v tem zjedinili.                                               Pis.
—   254   —
Življenje slavnih Slovanov.
VI.
Valvazor.
Janez Vajkard Valvazor, sin Ljubljanski, žlah-nega stanu, je bil rojen 28. maja 1641. Očetu je bilo ime Jernej, materi Marija. Do osme šole se je učil in prav dobro obnašal v Ljubljani. Oče viditi, daje sin prebrisane glave, ga pošlje po svetu, da bi se po večjih mestih še drugih naukov naučil.
Valvazor, prepričan, da se človek, ki ne popo-tuje kot neke (suhe) ribe brez glave po svetu, lahko veliko veliko lepega in koristnega nauči, — zapusti milo svojo domovino, da bi se kedaj bolj učen vernil. Popo-tovaje od mesta do mesta si bogati um z mnogoverstnimi vednostimi. V L ionu na Francoskem se loti s posebnim veseljem zgodovine #) in staroznanstva^^). Na to se poverne domii, kjer se je marljivo z zgodovino, zemljopisjem in natoroznanstvom pečal, in koristne reči spisoval.
Med mnogimi knjigami, ki jih je Valvazor spisal , je naj imenitnejše delo „Ehre des Herzogthums Krain", to je: čast vojvodstva Krajnskega. Tako se imenuje delo ravno v misel vzeto, v 15 bukev razdeljeno (navadno v 4 debele zvezke zvezano), ker je pridni domoljub v tem delu zgodbe, vsa mesta, vse terge, gradove, samostane (kloštre), cerkve, šege, navade in imenitnosti krajnske dežele do svoje dobe tako natanko popisal, da ima maloktero ljudstvo tako obširen popis svoje domovine. V tem delu se je Valvazor tudi učenega zgodovinarja skazal. Pa ne le popisal je vse to; dal je tudi vsa krajnska mesta, vse gradove, noše itd. na svoje stroške prav lično narisati — iz gole ljubezni do domovine.
Valvazor pa v tem delu ni ostal le pri popisu krajnske dežele, ampak je segel delječ v j u gos lave nskc kraje in v zgodovino Slovanov sploh, ter je nabral tolikšin zgodovinsk zaklad iz celega sveta v omenjeno knjigo, da se po pravici sme vverstiti nar imenitnišim knjigam vsih narodov.
Na svetlo so prišle te, posebno krajnski deželi neprecenljive bukve v Ljubljani leta 1689;  tedaj so
*)    Zgodovina je  nauk  zgodb,   ki  so   se  kedaj  na  svetu
zgodile. **)    Staroznanstvo je nauk navad, šeg itd. starih ljudstev.
Pis.
že 163 let stare. Pisane so po nemško. Ko bi pa bili slovenščino ondaj kaj bolj v čislih imeli, bi jih bil Valvazor gotovo po naše spisal.
Da je pa mogel vse tako natanko popisati, je na svoje stroške vse kraje, gradove itd. obiskoval, zastran zgodbe vsakega kraja, gradu itd., zastran šeg in navad stara pisma prebiral, stare može izpraševal, in si vse zapisoval. Andrej Trošt in Matija Grajcar, učena risarja, sta mu narejala v njegovem gradu (v Bogenšperku) obrazke ali podobe mest, gradov, n6š itd. Erazem Francisci, versten pisavec tistega časa, mu je spiske vredoval, pa tudi svoje misli in še mar-siktere pomote pripisoval. Kratkočasno je brati, kako se moža (Valvazor in Francisci) zastran co pernic besedujeta. Toda zagovarja ga čas, v kterem je živel.
Ko je bilo slavno delo našega Valvazorja na svetlo prišlo, mu je vrela hvala po pismih in pesmih od vsih strani v slovenskem, horvaškem, nemškem in latinskem jeziku.
Ker so tudi stari denarji za zgodovino jako imenitni, jihje Valvazor skerbno nabiral in jih veliko nabral. Še veliko drugih natoroznancu imenitnih reči je imel v svoji nabiri. Tudi je bil ud ali družbenik Londonskega društva učenih.
Kolik domoljub je bil Valvazor, spričuje nadalje to le: Ko obležejo leta 1683 Turki Dunaj, se ponudi Valvazor brez pomisleka stotnika konjikov in hiti Dunaju na pomoč. To mu je veliko stroškov napravilo; še veliko veliko več pa njegovo slavno delo: wča s t vojvodstva Krajnskega". Skoraj vse svoje veliko premoženje je na-nj potrosil. Ali ni bila to hvalevredna ljubezen do mile domovine? Kdo bi takega moža ne spoštoval, kdo iz serca ne želel, da bi se mu bilo do smerti dobro dobro godilo!
Ali umeri je — Bogu bodi milo! — potem ko je bil na zadnje grad Bogenšperk prodal, v Kerškera leta 1693 v silni revščini. Vsa dežela je po učenem, predobrem in preblagoserčnem sinu žalovala. — Ženil se je dvakrat. Otrok je imel enajstero. Njegovo truplo počiva na Kerškem pokopališču. Neki prijatel mu je dal napis nad grob, in pozneje (leta 1693) neki drugi prijatel kamen v spomin narediti #}.
*) »Koledarček slovenski« za prihodnje leto 1853 bo prinesel obraz (podobo) slavnega moža in natanjčniši obris njegovega nar izverstnišega dela, ki je važno vsi m Ju-goslavenom.                                                            Vred.