Izigrano 
samoupravljanje?
Tako vprašanje si lahko upravičeno za-stavljamo deiegati, ki smo sodelovali na skupščini TKS Ljubljana dne 16. 12. 1980. Da bo stvar bolj razumljiva moram uvodo-ma dogodke na skupščini opisati bolj kon-kretno.
Skupščina je imela na dnevnem redu tudi predlog rebalansa v višini 1 milijarde in sto milijonov starih dinarjev, kar pred-stavlja približno 1,6 vseh sredstev, ki jih ljubljanske občine združujejo na nivoju mesta za potrebe vrhunskega športa. Ko je predsedujoči dal predlog v obravnavo smo delegati opozorili oziroma izrazili stališče, da ne moremo glasovati o predlogu reba-lansa brez predhodne razprave v matični TKS katere v svojstvu delegacije tudi za-stopamo. Materiali s predlogom za leto 1980 so bili namreč posredovani tik pred pričetkom skupščine in se o njih ni moglo razpravljati niti znotraj delegacij. Predse-dujoči ni akceptiral enotnega mnenja viške delegacije, da o predlogu rebalansa ne mo-remo glasovati in utemeljil nadaljnjo gla-sovanje o omenjenem predlogu z določi-lom poslovnika skupščine, da skupščina odloča z večino glasov vseh prisotnih. In res je bil predlog rebalansa izglasovan z večino prisotnih glasov. Pri tem pa se po-stavlja vprašanje norm samoupravnega dogovarjanja in obnašanja. Delegati viške delegacije bi lahko ravnali tudi drugače. Lahko bi zapustili skupščino in tako izsilili nesklepčnost skupščine in s tem onemogo-čili sprejemanje veljavnih sklepov, vendar tega nismo storili.
Smatramo namreč, da je bistvena razli-ka med parlamentarnim odločanjem v si-stemu demokracij in demokratičnim odlo-čanjem v samoupravnem sistemu v spošto-vanju argumentov in njihovi vsebini in te-ži, ne pa uporabi formalnih norm in pred-pisov kot sredstev za dosego ciljev. Žal smo tudi tokrat delegati zapuščali skupšči-no z grenkim priokusom, da smo tudi to-krat v bitki za samoupravne odnose šli »žejni preko vode«.
Druga nekorektnost v zvezi s sprejema-
njem predloga rebalansa se nanaša na predlog saniranja izgub Zavoda Tivoli. Razen predstavitve izgub delegati nismo dobili nobenega gradiva, niti prošnje za saniranje teh izgub. V razpravi nihče od zagovornikov rebalansa ni odgovoril ali argumentirano dokazal neumestnost posa-meznih delegatskih vprašanj. Zato bom javno razgrnil nekaj vprašanj in ugotovitev o katerih lahko bralci presodijo ali so bila vmesna ali ne, in ali so posegala V srž problema ali ne.'
1.  Zavod Tivoli deluje po vseh normati-vih kot ostale delovne organizacije. Ob-jekti s katerimi upravlja, so last skupščine mesta Ljubljana.
2.  V kolikor je situacija v tem delov-nem kolektivu tako kritična, da potrebuje družbeno pomoč, obstajajo v naši družbi mehanizmi, ki to urejajo.
3.  Sredstva zbrana na nivoju mesta za potrebe vrhunskega športa so namenjena za financiranje športnih organizacij in nji-hovih programov, nikakor pa ne za sanira-nje stanja gospodarskih organizacij, pa če-prav je njihova osnovna dejavnost vezana na šport.
4.  Za sredstva TKS  Ljubljana  lahko kandidirajo samo klubi oziroma športne organizacije, ki so Športnemu parku pov-zročile navedeno izgubo v višini stare mili-jarde.
5.  Nesprejemljivo je, da se skozi Zavod Tivoli dodatno brez vsakih kriterijev fi-nancirajo nekateri klubi, ki si že tako na podlagi prioritet režejo zajeten del sred-stev ljubljanske telesne kulture.
6.  Namerno zadolževanje teh klubov v škodo Zavoda Tivoli kaže na zelo neko-rektno politiko vodstev teh klubov, ki že nekaj časa s pomočjo menežerjev, ki vodi-jo ljubljansko telesno kulturo, dobivajo sredstva za svoje negospodarno vodenje.
Odpravljanje anomalij v ljubljanski te-lesne kulturi je bilo in ostaja problem sa-moupravljanja in samoupravne preobra-zbe. To pot je skupščina na tem izpitu padla.