Jan Plestenjak
Janez in veter
Veter skozi drev je veje,
Janezn se nagajivo smeje:
»Janez, Janez, to ni nič,
saj si kot Djeti ptičt
Ves dan v klopi mi čepiš,
kremžiš se, grdo držiš,
čudne čačke se učiš.
Glej me, jaz pa križema postopam,
zdaj med drevje, zdftj med strehe se zamotam;
nima zame svet raeja,
pojdi z roaiio, glej, kako sc sonce ii smehlja!«
Janez misli, pa premisli:
»Res je, veter, kakor praviš!
Ali ti brez mira tavaš,
škodo delaš, strehe premetavaš!
Z nkom jaz si belim glavo.
z ukom, ki odpira pot nam pravo,
pot nam pravo in resnico,
a resnici ni meja — saj je v vecnosti domn.