Poštnina plačana v gotovini «ga J Zlato bandero o soncu blešči, usten stotero o moBntoi drhti, nooo žioljenje budi se poosod. . . V soetlo Vstajenje nas pelji. Gospod! « -.1 v.L •L£TNIK0CL4I m, ■ 1 ^ ^LLniii..... VSEBINA ČETRTEGA ZVEZKA STRAN 1. Lojze Zupane: Zeleni Jurij. Pesmica.........73 2. Davorin Ravljen: Golobčki.......^ .... 74 3. E. L. Gangl: Metka Kapušinova. Pesem........76 4. Lesena potica. Rusinska velikonočna povestica.......77 5. L. M. Škerjanc: April. Pomladni vetrovi. Skladbica za klavir .... 79 6. Lojze Zupane: Tri ribniške za dobro voljo.......80 7. Franjo Čiček: Prigode palčka Bobka. Ilustriral Francè Podrekar ... 82 8. Jos. Spilka: Konj z zlato grivo. Podkarpatska pravljica.....85 9. Vinko Bitenc: Ko je zarja zagorela... Pesem.......87 10. A. Sič: Zvezda .............87 11. R. Svoboda: Radovedna deklica. Portugalska pravljica.....88 12. Velikonočno darilce. Pesmica s sliko.........89 13. Ivan Razpotnik: Skrivnost zelene jame. Čudoviti doživljaji dveh dečkov 90 14. Vinko Bitenc: Princeska pomaranča. Čudežna velikonočna pravljica. Ilustriral Mirko Subic..................92 15. Manica Komanova: Napačno je razumel........95 16. Pisma Zvončkarjev gospodu Doropoljskemu.......96 17. Zastavice za brihtne glavice Tretja stran ovitka 18. Stric Matic s košem novic.......Četrta stran ovitka (heoti, ML de že ^tositi tyuòe stade, MO\ ^ AtoUaoafa *tacoZhi*t<> za „ivohlek", JUi Mam v&alc ^ stnesec ^cinese. Jalika JUpLU, za^cumiU AM. ? 4 POKAŽITE IN PRIPOROČAJTE »ZVONČEK« SVOJIM ZNANCEM! NABIRAJTE PRIDNO LISTU NOVIH NAROČNIKOV! ČIM VEČJI BO KROG ZVONČKARJEV, TEM LEPŠA IN OBSEŽNEJŠA BO VSEBINA NAŠEGA LISTA! »ZVONČEK« izhaja v zvezkih vsak mesec (razen julija in avgusta) in stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 din, za pol leta 15 din, za tretjino leta 10 din POSAMEZNI ZVEZKI SO PO 3 DIN Uprava in uredništvo »ZVONČKA« sta v Ljubljani, Krakovski nasip 22. Rešitev ugank, nalog itd. sprejemamo le prvih 14 dni po odpravi vsakega zvezka Glavni in odgovorni urednik: DR. PAVEL KARLIN List izdaja in zalaga KONZORCIJ »ZVONČKA«, ki mu načelujeta Nilka Potočnikova in Engelbert L. Gangl TiskaUčiteljskatiskarnavLjubljani (predstavnik Francè štrukelj) LIST S PODOBAMI ZA MLADINO Leto XL * April 1939 * Štev. 4 ZELENI JURO Kadar vigred odpre duri, kadar zvončki zazvone, kadar breze ozelene — k nam prijezdi svefi Jurij. Se Jurija deca zveseli; vso dolgo zimo na pečeh dušila v sebi je nasmeh, zdaj ven, na travnike hiti, Se Jurija kmetič zveseli; žitno polje ogleduje, ogleduje in modruje: »Daj srečo, Bog, da dozori !« Se Jurija vsakdo zveseli, kdor ljubi pomladanski čas in njegov cvetoči obraz, ki od lepoto ves žari. Kadar vigred odpre duri, kadar zvončki zazvone, kadar breze ozelene — naš je gost" zeleni Jurij. LOJZE ZUPANC Davorin Ravljen GOLOBČKI Ko je zazvonilo k odmoru, se je mladina vsula iz treh razredov na dvorišče. Pomladno sonce je prijetno prigrevalo, po drevju se je kazalo prvo brstje. Mladina se je začela loviti in igrati. Ko pa je prišel gospod upravitelj in si na pragu prižgal pipico, je gruča fantov in deklet iz četrtega razreda pohitela k njemu in ga obkolila. — Kakor dober pastir med čredo ov-čic je stopal gospod upravitelj proti drvarnici, spotoma je odpiral škrnicelj, poln zrnja. Kakor da so dogovorjeni, so tedaj prikrožili v gosti jati pisani golobčki, posedli po žlebnikih na uti, postavali so po strehi, nedolžno in radovedno pogledovali proti upravitelju in začeli nestrpno gruliti, proseč vsakdanjega priboljška. Gospod upravitelj je globoko segel v škrnicelj in v gostem pramenu sta se po tleh razletela turščica in rž. Mladina se je zadržala mirno, ko je vsako dopoldne veselo motrila svoje ljubčke. Kako so poskakovali, se izpodbijali, se šopirili, grulili in hiteli pobirat zrnje! Lepše zabave gospod upravitelj ni mogel pripraviti svojim učencem, kakor da je sleherni dan v velikem odmoru nakrmil lačno jato potepu-ških golob čkov. Pa je gospod upravitelj gledal in gledal, iskal je z očmi med jato, poznal je vse starejše golob je parčke in vso golobjo mladež. In se je zavzel: — No, kje je pa danes ostal hudi Florijan s svojo družico? Za hudega Florijana je bila mladina krstila najstarejšega, najkrep-kejšega goloba, ki je bil lepo pisan. Imel je ostre kremplje porasle do kraja, kakor da ima ostroge, in je robantil kakor Tretjakov prvi hlapec, oblastni Florijan. Mladina se je spogledala, da je gospod upravitelj brž uganil: nekaj se je zgodilo. Njegove bistre oči so se uprle v mladež, zbrano okrog njega in že ni ušlo njegovemu pogledu, da je Pečenkov Tonček močno zardel in povesil glavo. — Kaj je bilo? — je dalje poizvedoval upravitelj. — Kaj je s hudim Florijanom? — Žaluje ... Za svojima mladičema žaluje — so hiteli pojasnjevati otroci. — Tako? ... Nemara boš Tonček vedel kaj povedati? — Jaz ... jaz ... jaz nisem ... — Kržetov Francelj je napravil. Kržetovega tisti dan ni bilo v šoli, kakor že večkrat ne. Namesto potepuškega zapeljivca je moral Tonček z besedo na dan. — Mladiča sta mrtva? — je odločno, četudi prizanesljivo vprašal gospod upravitelj. Vrgel je poslednja zrna iz škrniclja, ki so jih go-lobje brž pozobali in nato odleteli. Gospod upravitelj se je vsedel na star zaboj pri drvarnici, mladina okrog njega, vsa v pozornem prisluškovanju. Tončku je težko šla beseda iz grla: — Da, mrtva... Francelj se je prišel včeraj k nam igrat. Sva šla k jezu pa se je spomnil, da sta na Tretjakovi pristavi pod streho dva mlada goloba v gnezdu. Šla sva pogledat. Golobčka sva našla v gnezdu na senu. Nič mi nista bila všeč, nekaj resastega puha sta še imela na sebi, še ne dosti perja pa čisto dirjala sva v gozd za potokom. — »Domov pojdi po kakšno ponev in pa ščepec masti vzemi,« je rekel Francelj. In sem ubogal. Skrivaj sem vzel ponev v kuhinji in malo masti pa sem hitel nazaj v gozd. nič lepih kljunčkov. Ko je Francelj segal po obeh in jih ni dosegel, sta se umikala in skušala kljuvati. Sem rekel Francetu, naj pusti golobčka v miru, pa je odvrnil, da ju hoče imeti in da si ju bova sama spekla. — Spekla? ... Pri vas imate vendar vsega zadosti... — Pa je Francelj rekel, da bo to bolj dobro in da poj deva v gozd za potokom, tam bova sama spekla oba golobčka in ju pojedla .. . — Potem vaju je zlodej res tako daleč speljal? — Francelj je segel po grabi j e in je z njimi potegnil oba golobčka iz gnezda. Vsak enega sva vzela pod suknjič in sva zbežala s pristave, Francelj je bil že zakuril. Povedal mi je, da je oba golobčka utopil v potoku in opulil perje. Gola sta bila, tako grda ... — Tako... In kako vama je teknila žalostna pojedina? Tonček je pomolčal. Potem je rekel: — Jaz nisem jedel... Nisem mogel... Francelj je silil, dal mi je pečeno perutnico in bedro... pa ni bilo dobro pečeno... Silil sem se, potem pa zavrgel... Tako me je tiščalo. — Tiščalo te je, praviš... Kje pa? — V grlu, gospod upravitelj, pa v prsih. — Prav. Tako se kesajo vsi mladi zločinci, če niso že v mladosti preveč zakrknjeni. Beseda »zločinci« je padla trdo, da je usekala in ranila. Tonček je pobledel, mlada družba je onemela. — In nisi nič mislil na ubogega starega Florijana in na mater golobico? — Sem, gospod upravitelj, samo na Florijana sem mislil. Pustil sem Franceta v gozdu in pobegnil domov. Šel sem mimo pristave in sem videl Florijana na strehi. Tako žalostno je grulil, golobica pa je obletavala pristavo in se vračala h gnezdu ... in se mi je zdelo, da se samo joče. Ponoči nisem mogel zaspati. Tista dva gola mrtva mladiča sem videl... — Pa materi in očetu nisi nič povedal? ... Se nisi nič zmislil, da imaš tudi starše in da bi jima bilo hudo, če bi te pobrala smrt. Tonček ni mogel več odgovoriti. Kar vsulo se mu je po licu. — Je že dobro, je že dobro, je gospod upravitelj pobožal fantiča po pšeničnih laseh. — Izmed vas vem da nihče ne bo več kradel golobov, s Francetom pa že še obračunam. V veži je mogočno zazvonilo, odmor je bil končan. Od tega dne je Tonček sleherni dan prinašal v šolo svoj škrnicelj zrnja, da je krmil v odmoru številno goiobjo družino. Polagoma se je jel vračati k šoli tudi stari Flori-jan. Nič več ni bil tako hud kakor prejšnje čase. Žalovanje je polagoma pojenjalo. No, takrat je bila že najlepša pomlad, polna cvetja in sonca. METKA KAPUŠINOVA Na sončni rebri Radovica stoji, ovija venec jo zorečih tri, ob pragu sloni v hiži na podboji i tužno gleda na sahneči vrt vsa bleda Metka Kapušinova. Joj, tako bila lepa je i mlada, ko je nevesta došla v domek ta! V naročju sinek — radost ji i nada, na moža se naklonila je vsa vesela Metka Kapušinova. Več pasel je Matiček vedroiivi, a ona vtopljena je v težko delo na vrtu, v triju, v lozi i na njivi, v življejne pogledovala veselo je vedra Metka Kapušinova. Mož Marko je na skrb vzel zidanico, težaška dela je obavljal on, ko zapopeval veliki je zvon, k nedelji zmesila je povitico v posladek Metka Kapušinova. A potlej Marka so ji opozvali, tam daleko v Galiciji je pal. Za koga le? Odgovora ji niso znali. Kdo neki jim je to pravico dal? Razmišlja Metka Kapušinova i gleda dole na sahneči vrt, na onemogle suhe roke gleda, Matička je i Marka vzela smrt i hižica sirotna se seseda — nič več ne more Metka Kapušinova. / Radovica iše v rebri stoji i venec iše jo ovija trt, a ona je odišla, da spokoji od muke jo i gladi rajski vrt sirota Metka Kapušinova! E. L. GANGL LESENA POTICA (rusinska velikonočna povestica) V NEKI VASI STA ŽIVELA DVA BRATA, DEMETRO IN PETRO. BILA STA OBA OTROKA ISTE MATERE, A USODA JIMA NI BILA ISTA! STAREJŠI DEMETRO SE JE BOGATO OŽENIL, IMEL JE ZDRAVE OTROKE, NASUŠIL JE VSAKO LETO OBILO SENA, KRAVE SO MU DAJALE MNOGO TELET, TAKO DA ŽE NI VEDEL, KAM BI Z DENARJEM. SKRIL GA JE TOREJ V TORILO, V KATEREM PEČEJO VELIKONOČNO POTIGO. DOBRO SE MU JE GODILO. BIL JE BOGAT. CISTO DRUGAČE JE BILO Z MLAJŠIM, S PETROM. VZEL SI JE REVNO ŽENO, OTROCI SO MU BOLEHALI, SENO JE GNILO IN TELETA SO NAPADALI MEDVEDJE. SLABO SE MU JE GODILO, BIL JE SIROMAK. ZAMAN JE SEKAL DRVA V GOZDU, PODIRAL DREVESA IN IMEL NA ROKAH KRVAVE ŽULJE. DOMA JE BILA BEDA IN LAKOTA. IN PRIŠLA JE VELIKA NOČ, VELIKA SOBOTA. POVSOD SO SE PEKLE VELIKONOČNE POTICE. NIHČE PA PRI RUSINIH NE SME POTICE REZATI PREJ, DOKLER JE DUHOVNIK NE BLAGOSLOVI. VSAK RUSIN MORA O VELIKI NOČI JESTI BLAGOSLOVLJENO POTICO, DRUGAČE GA ČAKATA BEDA IN GLAD. IN TAKO JE PRIŠLA VELIKA SOBOTA. VSE GOSPODINJE KURIJO PEČI, MESIJO TESTO, SAMO PETROVA ŽENA NIMA DOMA NITI PEŠČICE MOKE. ZA VSAKEGA JE IMELO BOGATO PETROVO SORODSTVO DAR, SAMO ZA PETROVO — BRATOVO — ŽENO NE. »VSO MOKO SEM PORABILA. SAMO TOLE MI JE OSTALO,« PRAVI BRATOVA ŽENA IN POMETE, KAR JE OSTALO NA MIZI. »NA, MARIJKA, DA NE BOŠ REKLA! LAHKO SPEČEŠ OTROKOM IZ TEGA NEKAJ KOLAČEV.« MARIJKA JE VZELA TROHICO MOKE, ŠLA DOMOV, JOKALA IN TOŽILA MOŽU: »AH, PETRO, NE BOMO IMELI PRAZNIKOV, BOG NAM NI DAL BLAGOSLOVA!« UBOGEMU PETRU SE JE SKRČILO SRCE, POTEM PA JE MISLIL, MISLIL IN SE SLEDNJIČ DOMISLIL, KAKO JE TREBA STORITI, DA BO PRIDNA ŽENA MARIJKA IZ TROHICE MOKE VENDARLE SPEKLA POTICO. PETER JE IZREZAL POTICO IZ LESA, ŽENA MU JE UMESILA TESTO, ZAVILA VANJ LES IN SPEKLA. NESLA JO JE K BLAGOSLOVU KAKOR DRUGE, DA BI JO POP BLAGOSLOVIL. SAMO SMEHLJA SE, KO STIKAJO DRUGE KMETICE GLAVE IN JO ZAVIDLJIVO GLEDAJO! NJENA LESENA POTICA JE BILA NAMREČ TAKO VISOKA IN LEPA, KAKRŠNE ŠE NIHČE NI VIDEL. NITI BOGATA DEMETROVA ŽENA NI IMELA TAKŠNE. »POSLUŠAJ, MARIJKA,« PRAVI DEMETROVA ŽENA, »ČE ZAMENJAŠ SVOJO POTICO Z MOJO, TI DAM ŠE JAJC IN MASLA POVRH. ALI HOČEŠ?« »ZAKAJ PA NE?« SE JE NASMEHNILA PETROVA ŽENA. POTEM STA SI POTICI ZAMENJALI, ZVONOVI SO PRAZNIČNO ZADONELI IN SVEČENIK JE BLAGOSLAVLJAL. DEMETROVA ŽENA SE NAPIHUJE S SVOJO POTICO, PETROVA PA SE SAMO SMEHLJA. BILO JE PO BLAGOSLOVU. DEMETROVKA JE POVABILA POL VASI NA POJEDINO IN ZDAJ HITI DOMOV, DA BI MOGLA NAREZATI KRASNO POTICO. GOSTJE SO PRIŠLI, SE POGOVARJALI IN SMEJALI. DEMETROVKA REŽE POTICO IN REŽE, A RAZREZATI JE NE MORE. PRISKOČI NJEN MOŽ, ZASADI NOŽ — VSI ČAKAJO. POTICA JE ZNOTRAJ LESENA. NIHČE NI VEDEL O ZAMENI IN VSA VAS JE GOVORILA, DA JE TESTO LAKOMNE KMETICE ZA KAZEN ZDREVENELO. SAMO DEMETRO IN NJEGOVA ŽENA STA VEDELA, ZAKAJ JE MORALA UBOŽICA MARIJKA SPEČI POTICO IZ LESA. SRAM JU JE BILO IN NIČ VEČ NISTA BILA LAKOMNA. SICER PA MARIJKA IN PETRO NISTA VEČ POTREBOVALA NJUNE POMOČI. TUDI ONADVA NISTA MOGLA RAZREZATI SVOJE VELIKONOČNE POTICE IN STA NAŠLA V NJEJ DENAR, KI GA JE DEMETRO VLAGAL V TORILO ZA POTICO. NJEGOVA ŽENA JE V TORILO VLOŽILA TESTO IN GA ZAPEKLA, NE DA BI VEDELA ZA TO. TAKO JE PETRO LEPO POPLAČAL DOLGOVE, DOBRO SE JIMA JE GODILO IN MARIJKI NI BILO NIKOLI VEČ TREBA O VELIKI NOČI PEČI LESENE POTICE. L. M. ŠKERJANC AP RIL (Pomladni vetrovi) Jako h Uro Klavir liJ\ J> te rr^T r jgj ^— v' t_- -f- - J f=\ - m s .— — 1= A- L olz e Zupane Tri ribniške za dobro voljo 1. Lončeni top Ribničani in sosednji Kočevarji se nikoli niso prav dobro razumeli med seboj. To je najbrž vedela in s tem že pri ustvarjenju sveta računala celo božja previdnost, ker je med kočevsko deželico in Ribniško dolino postavila hribček, ki loči oba sovražna tabora. Ta hribček se imenuje Jasnica. Ko pa so pričeli Ribničani s krošnjami hoditi po svetu in si služiti lepe denarce, so rekli Kočevarji: »Mi tudi!« In so si tudi oni oprtih krošnje ter hajdi z njimi po svetu s trebuhom za kruhom. Ta konkurenca pa Ribničanom ni bila všeč. Sklical je torej župan Urban občinsko sejo in povabil nanjo vse možake iz ribniške doline. Potlej so tamkaj napravili cel bojni načrt. V pečeh, kjer pečejo glinaste piskre, latvice in konjičke na pisko, so si ribniški možaki spekli glinaste puške. In so si jih zadeli na junaška ramena, si jih nabasali s fižolom in pričakovali na Jasnici Kočevarje, ki so se s krošnjo napotili po širokem svetu. Vnela se je bitka, gromozanska bitka! Ribničani so streljali fižol iz svojih pušk in divje gledali in renčali, da bi neljubo konkurenco v beg nagnali. Toda fižolčki niso okrogli kakor krogle! Nič čudnega torej, če so Kočevarji končno na-kresali Ribničane in jih napodili... »Ne, tako ne bo šlo,« so potlej dejali in se znova zbrali na skupen posvet. Na predlog župana Urbana so vsi ribniški možaki zgnetli iz gline velikanski top in ga spekli v peči, kjer so sicer pekli glinaste piskre in latvice in konjičke na pisko. Potlej je velel župan Urban po vsej širni ribniški dolini razglasiti, naj ljudje prinesejo pred občinsko pisarno vse stare žeblje, copate, razbite lonce, počene latvice, stare motike in podobno ropotijo. Ko je bila ta zbirka končana, so Ribničani zmagoslavno zapeljali svoj lončeni top na vrh Jasnice. »Pokažemo vam zdaj!« so zažugali proti Kočevarjem in pričeli basati v lončeni top vso nabrano šaro: stare žeblje, copate, razbite piskre, počene latvice in stare motike. Vsi so se potlej zbrali v vrsti na obeh straneh topa in župan Urban je imel slavnostni govor o zgodovinskem pomenu tega krutega orožja. Po končanem govoru je župan stopil k topu, potegnil za vrvco — in bum! tresk! resk! ausa! joj in prejoj! — se je razletel lončeni top in razpršil na vse strani stare žeblje, copate, razbite lonce, počene latvice, stare motike in podobno ropotijo. Vsi Ribničani, ki so ob straneh topa pasli zijala, so ranjeni popadali na tla. Župan Urban pa je zmagoslavno korakal med njimi ter jih tolažil: »Kaj hočete, ljubi moji, brez žrtev ni uspeha! Tu naokoli je res vse ranjeno, ampak mrtev ni nihče, hvala Bogu! Zamislite pa se samo, kakšen je učinek tega izstrelka šele pri Kočevarjih, kamor je bil poslan, če je že tu opravil takšno gromozansko delo! Prepričan sem, da na Kočevskem ni žive duše več!« Tako jih je potolažil. Naložili so potlej čepinje raztreščenega lončenega topa na voz, pognali konje z vozom proti Ribnici in odšantali za županom Urbanom v svojo zmagovito dolino... 2. Ribniške žaljivke Župan Urban je šel nekoč v Ljubljano. S seboj je vzel tudi svojega brata. Pa prideta v trgovino in ju pozdravi trgovec: »Klanjam se! Serbus! S čim pa smem postreči, prosim?« »Adijo!« je dejal trgovec, ko sta odšla iz trgovine. Pa je rekel županov brat: »Ti, Urban, kaj pa je dejalo to trgov-če, a? Takih besed še svoj živ dan nisem slišal, kakor so: klanjam se, serbus! Pa adijo! Kaj naj to pomeni, a?« Zupan Urban ni bil zaman župan. Vedel je, kaj te besede pomenijo, pa je hoteì brata potegniti. Napravil je torej žalosten obraz in odgovoril: »Ko bi ti vedel, kako naju je ta krota žalila! Sploh ti ne morem povedati, je preveč grdo!« Oni pa je bil hud in je dejal Urbanu: »Tukajle me počakaj, nazaj grem in mu jih povem, da me bo pomnil! Nak, Ribničan sem in Rib-ničan nikomur ne ostane ničesar dolžan...« In res je šel nazaj v trgovino, se vstopil pred začudenega trgovca in zakričal: »Serbus ti! Serbus tvoja žena! Serbus tvoji otroci! Adijo cela tvoja družina!« In ko je prišel iz trgovine, se je ves vesel odhrknil: »No, Urban, ali si slišal? Dobre sem mu povedal, kaj?!« 3. O Ribnicanu, Kočevarju in konjski kljusi Ribničan je odgnal konjsko klju-so h konjaču na Kočevsko. Na Jas-nici ga je srečal Kočevar. »No, bohin?«1 je Kočevar pozdravil Ribničana. »Ej, ne bo še hin, ne,« je dejal Ribničan. »Do konjača bo že še prišel.« »Buos?«2 je vprašal Kočevar, ker ga ni razumel. Ribničan pa: »Ej, bos pa ni, nak! Saj sem ga komaj pred tednom podkoval. Pa bom vseeno rekel konjaču, naj mi podkvice vrne, ker so še nove ...« Kočevar pa jeT le uvidel, da ga Ribničan ne razume in on njega ne, pa je jezno zamahnil z roko in odrezal: »Ah, du bist a Esel!«3 »Ah, kaj bom neki jezen,« je dejal Ribničan. »Saj je kljuse že staro in je tudi že davno odslužilo svoje na tem svetu.« In sta šla vsaksebi. 1 = nemško: wohin = kam. 2 = izg. bos, t. j. nemško was = kaj. 3 = izg. Ah, du bist a Ezel. t. j. ah, ti si osel! Je prišel na vrsto Bobek. Geza ga je postavil na mizo in deca je kar silila in se tiščala naprej, da vidi majcenega palčka. Bobek je pokazal vse, kar ga je naučila kobilica, ko je bil še doma. Skakal je in se postavljal na glavo, hodil po rokah in se zvijal v klopčič. Cigan mu je držal tanko bilko, pa je splezal po njej kakor veverica in postavil na vrhu živ hrast. To so mu ploskali. Je privezal cigan še na drugo bilko nit in jo nategnil. »Juhu,« je vzkliknil Bobek in pričel plezati po vrvi. Take je gonil po niti, da je ljudem kar sapa zastajala. Je postavil Geza še škorčka na mizo. Milo je zapel škorček, kakor da sanja o zlati svobodi. Potem je s kljunom prijel Bobka in si ga posadil na hrbet. »Klanjam se!« je pozdravil gledalce. »Jaz tič, ne miš,« je grgral, »vi, vi, denarja ni! Hihi, mi vsi, fifi, din, din, dinarji!« 'In skupno z Bob-kom sta zapela: »Včasih je luštno b'lo, zdaj pa ni več tako ...« Je koracal škorček h krožniku in se priklonil: »Dinar, prosim!« So šli ljudje kakor v cerkvi pri darovanju okrog mize in metali dinarje, pa tudi pare, na krožnik. Vsakemu se je škorček priklonil: »Hvala. Dalje, prosim!« Tačas pa je potegnil cigan Bobka s škorčka in mu šepnil na uho: »Tale mož, ki tam sedi in pije pri mizi, ima v desnem hlačnem žepu polno mošnjo denarja. Idi, splezaj mu v žep in vrzi mošnjo na tla. Jaz jo bom že hitro pobral.« »Kradel ne bom,« je zakričal Bobek, tako da so ga vsi slišali. Je postal baron Geza bled ko stena in preden se je Bobek zavedel, pri čem da je, je že tičal zopet v kletki skupno s škorčkom. Cigan je poba-sal denar, pobral suo j a šila in kopita ter jezen racal domov. »Takole. Zdaj pa prideš ti na vrsto,« je rekel in potegnil Bobka iz kletke. »Ti bom že pokazal, kdaj ne boš kradel. Tako ubogaš svojega šefa?« »Saj znate sami clenar delati in ga loviti, kjer koli ga hočete, čemu bi potem kradel?« se opravičuje Bobek. »Kuš!« se je zadri baron, »to je moja reč in ciganska umetnost. Da boš pa prihodnjič vedel, kaj se sme in kaj ne, dobiš sedaj nagrado.« In ga je pretepel, da je Bobek milo jokal in klical mamico na pomoč. Brez večerje ga je zaprl nazaj v kletko. »Hudobni so ljudje na svetu,« je modroval škorček in s kljunom božal Bobka. »Česar sam ne želiš, tudi drugemu ne stori! Ta nauk ljudje vse premalo uvažujejo.« »Kako pa si ti prišel k ciganom?« ga je vprašal Bobek in si obrisal solze. •»To je žalostna povest,« odvrne škorček in se zamisli: »Komaj se še spominjam. Moji starši so imeli čedno hišico na tepki. Pet otrok nas je bilo. To je bilo življenje. Taki kričači in nikdar siti. Očka in mamica sta nam od ranega jutra do poznega večera nosila črve, polže, ogrce, tako mastne in debele, da jih je bilo veselje pogledati, kaj šele pohamati. Redili smo se in rasli kakor konoplja. Drug drugega smo porivali iz gnezda in vlačili za rep. Vsak je hotel biti pri luknji in gledati v božji svet. Jaz sem bil najbolj poreden. Vsekdar, kadar sta očka ali mamica prinesla kaj dobrega, sem porinil bratce in sestrice vstran in široko zinil, tako da je bila mojega kljuna polna luknja. In hočeš nočeš — pečenka je smuknila v moj želodec. Nekoč opazim tik pod našo hišico debelo gosenico. Lepo počasi, kakor kakšna gospa, se je zibala sem ter tja in motrila, kateri list bi bil boljši. Hu, si mislim in pogledam svoje peruti. Na tole vejo pa že upam skočiti. Rečeno storjeno. Frk, se spustim. Tisti mah prileti očka in začne kričati. To me je tako zmedlo, da nisem opazil veje in sem teleb-nil v mehko travo. Očka je obupno kričal na hruški in me klical nazaj. Počeni, odskoči in razpni krila! me je učil. Fse zaman. Skakal sem po travi sem ter tja, dvigniti se nisem znal. Pa pridejo mimo ciganke s torbami. Potuhni se, skrij se v travo! je vpil očka. Da bi ga bil ubogal! Pa sem skakal kakor neumno žrebe na pašniku in ciganka me je zagledala. ,Hejaho!' je zavpila. ,Mlad je še in rej en. Bo ravno prav namesto piske.' Bežal sem, ciganka za menoj. Skakal sem sem ter tja. Ni me mogla dobiti. Pa šent baba odveže veliko ruto in hop jo vrže preko mene. Bil sem ujet. O, kako je vpil dobri očka. Prosil in rotil je ciganko. Nad glavo ji je letal in milo prosil. Naposled je postal hud in se pričel kregati. Baba pa se je režala in celo pobrala kamen. Od takrat nisem videl več ne očka, ne mamice, ne bratcev in sestric. Ciganka mi je hotela doma zaviti vrat, pa se je obregnil cigan: ,Kaj še! V kletko z njim. Dresiral ga bom. škorci so pametni ptiči!' Tako, vidiš, dragi moj palček, sem ostal pri ciganih, ki so me izučili za komedianta. Večkrat se mi toži po zlati svobodi, po zelenih travnikih in lepih sadovnjakih, ki jih žalosten opazujem iz ječe. Težko mi je pri srcu, kadar vidim naš rod, kako se podi od češnje do češnje in veselo žvrgoli in čeblja. Toda to še ni najhujše. Slišim jih in dobro mi de, da smo blizu skupaj. A ko na jesen odlete proti sončnemu jugu, jaz pa ostanem sam, takrat mi je hudo in včasih po ves teden ničesar ne zaužijem. Tako me boli in duši ta dosmrtna ječa.« Bobek je lastno nesrečo docela pozabil. Tako ga je bila prevzela škorčeva povest. »Veš kaj,« je šepnil in pogledal, če ga kdo ne sliši. Pa se ni bilo treba bati. Cigan je spal in smrčal kakor krt. »Baron me je sinoči pozabil privezati. Splazil se bom iz kletke in od zunaj odprl vratca. Narahlo bom od pahnil okno in sedel tebi na hrbet. Pa greva v božji svet in zbogom, baron in tvoja čarovnija!« »Dobro,« pravi škorček, »zletiva nocoj na prvo drevo in ko bo svetlo, greva iskat najine starše.« Bobek se je spravil takoj na delo. Samo, ko je odpiral okno, je cigan zakašljal. Pa je počakal pol ure, da se je cigan obrnil na drugo stran in spet dalje vlekel dreto. »Tako, pridi!« je zaklical škor-čku. Je zletel škorček na okno, palček pa mu je hitro splezal na hrbet in se prijel za perje. »Dobro se drži, da ne padeš,« ga je poučil in se spustil v zlato svobodo. Noč je bila svetla in tako je škorček dobro zajadral na veliko vrbo, kjer sta počakala jutra. Strašno se je kregal drugo jutro baron, ko je opazil pobeg. »Zdaj bo moje obrti konec,« je tarnal in si izpraševal vest: »Tako je, če človek ni pošten.« Škorček še od mladih nog ni bil vajen letanja in se je hitro utrudil. Prav za prav se je šele sedaj učil. Tudi v zemljepis ju nista bila iz-vežbana, za Bobka že vemo, zakaj ne, in tako je njuno potovanje le počasi napredovalo. Hranila sta se v gozdu, Bobek z borovnicami, škorček pa je poleg borovnic iskal tudi črvov, polžev in druge golazni, ki jo ceni in spoštuje škorcev rod. Spala sta v vejevju, in sicer Bobek kar na škorčevem hrbtu, kjer je bilo pernato in mehko. Da pa ne bi v spanju zdrknil s škorca, se je na večer Bobek vedno privezal z nitjo škorcu za vrat. Tako sta potovala že mnogo dni in preletela več krajev. Ali nikakor nista mogla najti svojega doma. Na marsikatero tepko sta sedla, a prave ni bilo nikjer. Srečala sta tudi jato škorcev in povpraševala po svojcih. Toda škorci so naša potnika začudeno gledali in majali z glavami, češ, kako sta le ta dva skupaj prišla. Tudi mušnice sta iskala po gozdovih. Našla sta jih sicer mnogo, a prave Skakalčeve mušnice s klinčki na oknih ni bilo nikjer. Vpraševala sta mravlje in čebelice za svet, a nobeni ni bilo ničesar znanega. Biti sta morala precej daleč od svoje domačije. »Kaj, če nisva šla v napačno smer?« ugiba Bobek. »Dobro, pa kreniva v drugo,« pravi škorček. Tako sta potovala križem kražem po svetu in iskala ljubi domek. Bližala se je jesen. Pa sta zavila v vinograde. Toda tudi tukaj ni bilo uspeha, pač pa obilica sladkega grozdja, ki sta si ga privoščila, kakor še nikoli prej. Naenkrat je postal škorček otožen in zamišljen. »Na jug me vleče,« je dejal. »Zima prihaja in nič prida ne bo tukaj.« »Pa dobro,« odvrne Bobek, »greva pa na jug. Mogoče sva pa od tam doma.« Tako sta zavila proti jugu. (Dalje prihodnjič) Jos. Spilka Kon} z zlato grivo (Podkarpalska pravljica) — ir Nihče ni mogel ujeti prelepega konja, ki se je vsak večer pasel na kraljevi pšenični njivi. Bili so trije bratje, ki so sklenili, da bodo konja ujeli. Prva dva sta poskusila prvi in drugi večer, a zaman. Tretji večer je šel na prežnjo tretji brat, Lipe, ki sta ga starejša brata imela za bebčka. Kako bo on ujel konja, če ga onadva nista mogla? ! Tam za zlato pšenično njivo si je našel pripraven prostor v gr-mičju, zrl v nebo in štel zvezde, da bi mu čas hitreje mineval. Toda premagala ga je dremota, glava mu je kinkala, a vselej je zadela na trnje, tako da je bil Lipe takoj spet buden in čil. Tako je vzdržal do polnoči. In prav ko je na kraljevskem stolpu odbijala ura dvanajst, je pridirjal na pšenično njivo krasen konj. Zdaj pa zdaj se je vzpel na zadnje noge, strigel z ušesi in potegnil veter v nozdrvi; ko pa je spoznal, da mu ne preti nevarnost, se je mirno pasel. Lipe je prežal na ugoden trenutek. Ko je bil konj ves zaverovan v pašo, se je Lipe prikradel k njemu od zadaj in ga prijel za zlato uzdo. Konj se je prestrašil in izprego-voril s človeškim glasom: »Pusti me, mladenič, ne bo ti žal!« »Ne izpustim te! Zakaj se paseš v zlati pšenici?« »Ker mi najbolj diši! Ker bi se mi brez nje ne svetila griva od zlata!« je zarezgetal konj. »Ako mi daš prostost, ti podarim zlato uzdo, za katero me držiš!« In ko mu je konj obljubil, da mu bo vedno služil, kadar bo v stiski — Lipe naj samo potrese z zlato uzdo — ga je Lipe izpustil. Konj je izginil bog ve kam tako naglo, da Lipe vobče ni opazil. Lipe se je vesel vrnil domov in zagrebel uzdo v seno, bratoma pa ni nič povedal, ker bi mu bila uzdo gotovo ukradla. Že drugi dan je dal kralj razglasiti po vsej deželi: »Jaz, gospodar in vladar te dežele, razglašam vsem zvestim državljanom, da bom dal svojo edino hčerko in polovico kraljestva tistemu, ki bo s konjem skočil h kraljični v prvo nadstropje!« Na določeni dan je prijahala v kraljevi grad množica vitezov in raznih pogumnih mladeničev, ki bi se bili radi priženili. Tudi Lipetova brata sta si osedlala konja in hotela poskusiti srečo. Ko ju je Lipe prosil, naj ga vzameta s seboj, sta se mu samo smejala. Komaj pa sta izginila za ovinkom, je Lipe izgrebel zlato uzdo, potresel z njo — in že je stal pred njim konj z zlato grivo: »Kaj želiš, dragi Lipe?« »Rad bi tudi jaz tekmoval za kraljično.« Konj se je samo nasmehnil: »To je malenkost, moj gospod! Sezi mi v levi uhelj!« Lipe je segel in izvlekel krasno viteško obleko. »In zdaj v desnega!« Segel je in izvlekel viteško orož je. Brž se je preoblekel in bil je princ. Zavihtel se je v sedlo, in konj je zdirjal kakor veter, tako da je bil v trenutku pred gradom. Lipe je že od daleč videl, kako sta poskušala njegova brata skočiti na konjih v prvo nadstropje. Vse se jima je smejalo. Lipetov konj je zasopel tako, da sta obema bratoma zleteli čepici z glave, ter planil naravnost skozi odprto okno v kraljičino sobo v prvem nadstropju. Kraljična se je sladko zasmejala kakor grlica, stopila k lepemu vitezu ter mu pritisnila na čelo zlat pečat. Toda preden je mogla izpregovoriti, je mladenič obrnil konja in zletel na njem skozi okno kakor orel. Konj ga je odnesel domov; tam se je Lipe preoblekel v navadno obleko, viteško, opremo pa je spravil, se zahvalil konju in ga spustil. Potem je še zagrebel zlato uzdo v seno, si prevezal z robcem čelo in hodil po dvorišču. Šele čez dolgo časa sta prijahala domov brata, vsa zamračena kakor noč. »Ej, ti Lipe neumni,« sta klicala nanj že od vrat, »razsedlaj nama konja!« »Najprej tistemu, ki bo izmed vaju zet gospoda kralja!« je rekel Lipe resno, v resnici pa ga je lomil smeh. »Kar molči, neroda! Tebe tja poslati — to bi bilo nekaj!« sta se jezila brata. »Kje pa imata svoji čepici?« je prav nedolžno vprašal Lipe. »Ali ne boš tiho, ti radovednež?! In zakaj imaš zavezano glavo?« »Ko sta vidva odjahala, sem splezal na skedenj in gledal za vama. Kar iznenada pa sem štrbunk-nil na tla in sem se potolkel.« »Glej ga, prismodo!« sta se zadovoljno smejala brata. »Vdrugič vsaj ne boš tako radoveden! In ti si tudi hotel tekmovati, pa še na strehi ne znaš sedeti!?« »Kako sem se pa mogel obdržati na strehi! Videl sem vaju, ko sta s svojima konjema skočila namesto v prvo nadstropje komaj tako visoko kakor razsrjen maček. Ko sem to videl, sem se moral tako smejati in tako me je bilo sram, da se mi je v glavi zavrtelo in sem padel kakor snop.« In Lipe, najmlajši, ki sta ga lastna brata zmerom zasmehovala, čeprav je bil pametnejši od njiju, je postal kraljev zet, jn zavidali so mu vsi vitezi in junaki v deželi... Ko Je 7/<ßirj