Proč s provincializmom! (Članek g Štajerskega.) X Našemu narodu usoda še ni bila nikdar prijazna. Majhen in neznaten po številu je bil že od nekdaj tlačen od močnejših sosedov. Prava nesreča in tragika pa je v tem, da je ločen in razkosan v vee dežel, kjer prebiva v manjšini, da ga tem lažje zatirajo drugi narodi. Le v Napoleonovi dobi so se bili za nekaj let podrli umetno narejeni ploti, ki so se pa kmalu zopet postavili, da ločijo otroke iste matere in jih slabijo. Žalostno pa je, da se še velik del naše inteligence eelo dandanes v resuici ne more postaviti na širše vseslorensko stališče, ampak goji ter zagovarja bolj ali mabj glasno svoj provincializem. 0 preprostem narodu niti ne gororim. Izmed Tseh stanov in organizacij se more ponažati menda edino le učiteljstvo, da ga ne ločijo ti umetno narejeni ploti. Naša organizacija sloni na vseslovenskera, oziroma jugoslovanskem stališču ter ima svoje središče ne v k r a n j s k i , ampak v vseslovenski metropoli, v Ljubljani. In ravno v tem, v vseslovenski organizaciji uiiteljs t v a , o b s t o j a naša moč. Brez te bi bili tudi mi slabiči, pa naj bi bili v posameznih deželah še tako dobro organizovani. Število ostane le število. To nam daje duha podjetnosti, na to se naslanjamo, da ustanavljamo podjetja, ki so nam saraim v veliko korist, ki Dam dajejo moč, ki pa bodo še v večjo oporo in korist našim naslednikom. To smo dolžni sami sebi in tudi svojimpoiomcemnatrnjevipoti učiteljevaoja. Posamezni provineialisti ne bi mogli na kaj takega misliti, še manj pa vse to uresničiti, ker bi bile žrtve prevelike za tako majhno število. Skupno pasedamnogo doseči celo v slabih gmotnih razmerah; o tem imamo že dokaj dokazov v svoji lastni organizaciji. Vse to je tako resiiično in samoobsebi umevno, da lahko uvidi vsakdo, kogar še ni popolnoma oslepilo ozko stališče provincializma. Vendar se mi je zdelo potrebno omeniti, ker se časih — četudi jako redko — slišijo glasovi, ki zagovarjajo provincializem celo v uašem stanu ter ga kažejo tudi v dejanju. Saj smo, hvala Bogu, organizovani tudi po pokrajinah, kjer gojimo in zastopamo svoje provincialne interese. Oelokupni interesi pa morajo biti zastopani v celokupni organizaciji in najti v nji tudi pravi o d m e v , kar se pa, žal, ne godi v toliki meri, kolikor bi se moralo, kolikor je potrebno. V mislih imam namree naše sknpno dete — nUčiteljski konvikt". Vsakdo mora priznati, da nam je »Učiteljski konvikt" jako potreben; ne samo, da bo obenem nekak naš dom, kjer bodo nastanjena naša podjetja, ampak že samnasebi kot konvikt za naše otroke. To zahteva že naš gmotni, kakor tudi duševni položaj. Tam, t središču Slovenije, tam naj črpajo mo5 in navdušenje za svoje poznejše delovanje. Le tam se najlažje naužijejo velike ljubezni za zatirani narod svoj. Sicer bodo tam nekoliko pozabili ozkosrčno in omejeno stališče provincializma, a vrnili se bodo s širšim obzorjem in z večjo Ijubeznijo do Ijudstva, iz katerega so izšli. In gotovo bodo tem bolj vneto delali in z večjim uspebom pozneje med narodom, pa naj si bodo že v tem ali onem poklicu. Ne bojte se, da bi se odtujili domaČim provincialnim razmeram ter bi jih dosti ne poznali potem. Poznali jih bodo že izza sroje mladosti, spoznavali jih bodo lahko še o raznih dmgih prilikah dovolj. Tako jih bodo končno popolnoma zadcsti poznali, a motrili jih bodo nekako z višjega, s kritičnega stališča, kar moramo le želeti. In ravno društvo za zgradbo „ Učiteljskega konvikta" je zasnovano jako dobro za celokupno učiteljstro. Saj je zasigurano zastopstvo vsem ne po pokrajinab, ampak po višini doneskov. Torej se ni nikakor potreba bati kakega zapostavljanju katerekoli dežele. Eavno zato bi moralo biti pravo tekmovanje v doneskih učiteijstva po posameznih deželah. Žal, da tega ni opaziti. Že par let zasledujem doneske, ki jih plačuje uSiteljstvo kot letnino. Že par let gledam, odkod največ prihajata tisti dve kroni. In prišel sem do neveselega rezultata — do provinc i a 1 i z m a. Zanimivo bi bilo poslušati, kaj bi nam povedale številke o tem. Žal, da si nisem zapisoval. Morda nam pri priliki postreže z njimi tovariš blagajnik. PaS pa sem razvidel, da zavzema prvo mesto Kranjska s svojimi tovariši. Torej tista dežela, kjer so n a j s 1 a b š e plačani. Temu nikakor ni krivo večje število kraDJskega učiteljstva, ampak v prvi vrsti provincializem in brezbrižnost po drugih deželah. In koliko je takih tovarišev in tovarišie, ki so za silo že preeej dobro gmotno situirani, ki se prištevajo med jako zavedne, ki se jih pa leto za letom pogreša s tistima drema kronama. 0 jubilejskem daru niti ne govorim, ki je uašel tako slab odziv povsod, zlasti pa po provincah. Da, zadnji čas se je eelo na zborovanju nekega učiteljskega društva pri razpravljanju o jubilejskem daru govorilo, da BUčiteljski konvikt" za nas (Štajerce) nima tolikega pomena. Vsekakor čuden pojav. — Ne vem, česa fcakajo naši zavedni nKreziu, da se ne oglasijo. Menda čakajo, da bomo prej pričeli mi, uboge pare. Dobro bi pa le bilo, da bi nam dali zgled vsaj s tistima dvema kronama, z letnino in morda tndi z jubilejskim darom. Drug drugega moramo vzpodbujati in prispevati po svojih močeh. Vrzimo proč provincializem tudi takrat, ko semoramopotipatizažep, inv kratkem časa se bomo skupno veselili skupnega uspehal