Poštnina plačana v gotovini Leto XIX. št. 36.
MURSKA SOBOTA, 4. septembra 1932
Cena številki 1 Din.
Naročnina na ¼ leta 5 Din., na posamezni naslov 6·25 Din. V inozemstvo mesečno 6 Din. Od 1. julija doma 6 Din. več, v inozemstvo 12 Din. več. Doma se lehko v blagi plača.
IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo i uprava M. SOBOTA, Križova ul. 4.
Cena oglasov : Cela stran 800 Din., mali oglas do 35 reči 10 Din., više vsaka reč 1 Din. Med tekstom so oglasi 15% dražji. — Popüst od 5—50%. — Pošt. ček. pol. št. 11.806.
Ka nam je potrebno?
Slovenska krajina má dosta potrebóč. Edne so gospodarske, to je pomenkanje zemlé i dela ; s tem je zdrüženo iskanje dela v tüjini. Jezere naših delavcov ide vsakše leto v Nemčijo i Francijo na to pa malo mislimo, kakše so njihove düševne potreboče, gda živéjo duge mesece daleč z doma brezi reči starišov, dühovnika i krščanskoga lista. Da mori vse Prebivalstvo letos posebno velka gospodarska stiska, to je vsem predobro znano. Té nevole mi sami nemremo Odpraviti. Poleg telovnih nevol pa nesmimo pozabiti na düševne potreboče Slovenske krajine. Edna izmed njih je sobočka gimnazija, ki má samo štiri razrede. Te dni se začne novo šolsko leto, za spopunitev naše gimnazije pa se je zvün Novin očivesno nišče ne geno.
Dnes se ščémo staviti pri ednom samom, posebnom pitanji, štero lejko rešimo sami i je že zadnji čas, da ga začnemo prav rešavati. To je düševno živlenje v Slovenskoj krajini.
Cerkev skrbi za jákostno, versko živlenje. Kem bole se ravnamo po njoj, tem bole popuni lüdje smo. Ali versko živlenje je samo deo našega živlenja. Naš düh pa žele spoznavati tüdi svet i njegovo živlenje, ka lepo dopuni versko čütenje i mišlenje. Težko je najti dnesden kmečkoga človeka, ki ne bi nikaj márao za to, ka se godi okoli njega, blüzi i daleč po sveti, ki ne bi stalno čteo knige i novine, si bogato svoje znanje i spoznanje, si plemenito mišlenje i čütenje. V našoj krajini je preci inači kak indri med Slovenci. Mi smo do oslobojenja ne meli slovenskih šol, zato se je čtenjè pri nas ne moglo tak vkoreniniti kak indri. Iz toga shája, da so indri v vnogom naprej od nas, ka je ne naša krivda. je pa naša dužnost, da se trüdimo zamüjeno popraviti. Mladi rod, ki se že trinajset let v šolaj slovenski vči, dosta več i raj čte kak starejši. Záto pa trbe mladini, tak starejšoj kak mlajšoj, dati priliko, da ne zaostane. Kak si to mislimo, ščemo na kraci v sledéčem povedati. Vüpamo se, da se oglasi što, ki že skuša tak delati med našim lüdstvom, pa nam pove kaj več.
Lüdje, ki so obiskávali višje šolé pa tüdi v živlenji opravlajo z vékšega düševno delo, morajo svoje znanje vsigdar dale spopunjàvati. Njim je lejko najti pot i pomoč, po šteroj to dosegnejo. Žmetno pa je kmečkomi človeki, ki cele dneve z rokov dela, priti samomi do knig, do vekšega znanja. Ka je pa ne mogoče ednomi, to jih zmore več. Záto je potrebno, da se tisti, ki radi čtejo i kaj znajo, zdrüžijo. Pomagati njim more pri tom kakši šolani človek, domači dühovnik, vučiteo ali što drügi. Tak se z malim, čisto prosto i lejko začne tüdi v najbole zapüščenoj vési
lepše živlenje, ki pokaže lüdem prek domačega plota, mimo vsakdenéšnjih nevól. Kakše naj bo delo takših drüštev, to more spoznati šolani voditeo sam. V Slovenskoj krajini je nekaj takših „prosvetnih“ ali „izobraževalnih“ drüštev, ki pa bole dremlejo. Tistim, ki nemajo nikšega drüštva, bi na kratko povedali tak :
Namen takšega drüštva more biti, da širi med lüdmi plemenitost v mišlenji i djanji, znanje i s tem zanimanje, veselje do düševnoga živlenja. To se pa dá dosegnoti na dosta načinov. Že to, da se lüdje zbirajo, si sküpno kaj Pogučijo i delajo, pripomorejo k lepšemi sküpnomi živlenji dnes, gda vidimo med sebov telko neprijatelstva. Mladina naj hodi še zdaj po lepšoj poti, te de nam lepša tüdi prišestnost. Človek, ki rad čté, se vči i tak goji svojega dühá, svoje čütenje — takši človek nemre biti slab. Záto lejko dobro delo v drüštvi dosta pripomore k bole plemeni -tomi, poštenomi živlenji vsega naroda. Če pomislimo na najbole grobe slabosti našega lüdstva : na pijanost mladine pa na bitje — te moramo preskrbeti mladini poštenejše veselje. Ne misli pa, da so drüštva samo zato, da bi krotila divjost v človeki, ne ! Drüštva, ki skrbijo za izobrazbo, naj bodo pot, po šteroj leži pride človeški düh do svojega cilja, ki je : popunost i lepota.
Najbole návadno delo v drüštvi so različna predavanja, ki preprosto razlagajo zgodovino našega naroda, opišüjejo našo domovino, kažejo živlenje i boje po vsem sveti ; pomagajo vsakomi posameznomi, da lejko sam dale išče več od vsega, ka ga veseli. Pomali se preprosti člani drüštev sami navadijo nastopiti s kakšim predavanjom. Tak si pridobijo priličnost v mišlenji i govori, ka vsakomi prav pride.
Posebno velko skrb mora meti drüštvo za knižnico. To je vrelec vsakomi mislečemi človeki, iz šteroga dobi veselje, plemenitost i znanje. Kniga nam naj postane stalen dober prijateo. V začetki je dobro, da štejo knige vsi sküpno : tak se privado pravoj književnoj slovenščini i se navadijo prav čteti, tak da opazijo vse lepote, štere so skrite v knigi. Dober voditeo ravno s knigami lejko najbole obogati dühá, če prav pokaže že mladini, kak trbe čteti. Pravijo, da smo Slovenci med prvimi narodi na sveti, ka se tiče düševnoga živlenja (omike) — to záto, ar se med našim narodom dosta čté. Naj ne zaostaja tüdi naša krajina !
Da se vči mladina igre, stem pridobi sama pa tüdi drügim napravi Čisto veselje. Dobre igre se naj vdomačijo tüdi med nami, nikak pa ne neslane, prazne burke. Tüdi veséla igra more meti v sebi dühá. V tom pogledi čaka naša drüštva posebna težavna i potrebna naloga.
Potrebno delo v drüštvi je skrb za
lepo spevanje, ka pa žele dobroga voditela. Tüdi v tom pogledi se lejko dosta dobroga dosegne.
Što nekaj več zná kak gizdav biti na prazno pamet, to je tisti, ki skrbi za svojega dühá tak, kak smo popisali, tisti bo dober z vsakim. Takši človek bo tüdi samostojen, dobro premisli vse, ka čüje i vidi, ne dá se zapelati praznomi guči. Ravno to je tisto, ka nam v Slovenskoj krajini preveč trbe : čuvati, ka je naše i ne se dati trositi od vsakšega vetra ! Naši lüdje so včási prelejkomišleni: menje verjejo resnomi, spametnomi domačemi človeki — hitrej pa kimajo tühinci, ki ga ne poznajo, pa njim prázna obečánja dávle.
Nigdar se ne dajmo zapelati nikšemi kriči, praznomi, slabomi nagučávanji. Premislimo, ka je dobro za nas — i za tisto se trüdimo ! Bojmo stalni, značajni ! To dosegnemo lejko z dobrim čtenjom i z vsem, ka nam dajo prosvetna drüštva. Oživimo takše drüštvo v vsakšoj vési skrbimo za düševni napredek Slovenske krajine !
Pravilo Agrarne zadruge odobrena.
Občni zbor Agrarne zadruge je 29. junija spremeno ništerne paragrafe zadruge. Spremembe je Mariborsko okrožno sodišče Firm 755/32 - Zadr. III. 61/16 odobrilo.
Jeli zadruga nede več zagovarjala agrarnih interesentov — svojih kotrig? Ešče bole kak dozdaj. Izostali so iz pravil tisti paragrafi, šteri so gučali od pogajanj za Odküp zemle za njeno ceno. Ar je pa agrarni zakon vsem špekulacijam zapro pot s tem, da je določo ceno agrarnoj zemli, zato je agrarna zadruga te paragrafe izpüstila iz svojih pravil, jih nadomestila z novimi. Ti novi paragrafi gučijo, od toga, ka de agrarna zadruga pomagala odplačüvati svojim članom agrarno zemlo, kda je oni ne bi mogli. Zadruga naimre leže dobi posojilo kak siromaški interesent. Zato zdaj ne bi smeo faliti iz agrarne zadruge nieden agrarni interesent.
Ar je agrarni zakon rešen, je agrarna zadruga po svojih prvotnih pravilaj, sprejela v svoje naroče vse naše polodelce i drüge stanove, da vsem pomaga v toj velkoj gospodarskoj i jakostnoj stiski.
Naslov zadruge je zdaj sledeči : „Agrarna in gospodarsko podporna zadruga za dravsko in savsko banovino v Črensovcih reg. zadruga z neomejeno zavezo.“ Tak se imenüje odsegamao naša zadruga, za vse je, ar vse lübimo i vsem ščemo pomagati. To najbole posvedoči namen zadruge, ki se glasi : Namen zadruge je s skupnim, iz medsebojne ljubezni izvirajočim delom svojih članov pospešiti, da se agrarna reforma, upoštevajoč vse zakone pravičnosti, za interesente čim pravičneje izvede, zlasti, da se njim pomaga pri odplačilu agrarne zemle.
Svet reši samo lübezen Jezušovih ran ! V te namen širite Novine!
2
NOVINE
4. septembra 1932.
Namen zadruge je tudi skrbeti za pospeševanje gospodarstva in gospodinjstva svojih članov ter njim nuditi v potrebi moralno in gmotno pomoč. Kak Vidite vl toga namena, bo zadruga pomagala pri odplačili agrarne zemle i davala moralno in gmotno pomoč, to se pravi, da bo pomagala s tanači i penezi. Vse pa brezplačno po svojih pravilaj. Pravila agr. in gosp. podporne zadruge bomo v Novinaj razlagali.
Kama se naj obrnem, ka naj včinim ?
Tak se Vnogokrat spitavlejo v živlenji lüdje, kda spadnejo v nevolo, iz štere ne vejo najti poti. V takšoj nevoli se znajdejo vsako leto naši abiturijenti, to so tisti, šteri so napravili maturo na srednjoj šoli, posebno na gimnaziji. Kda človek napravi maturo, te se znajde v nekšem čüdnom položaji, eli bolše povedano, v žmetnom položaji. Ne vala to za vsakšega abiturijenta, vala pa to skoro za vse abiturijente naše krajine. Tomi je pa vzrok v prvoj vrsti siromaštvo, v šterom živemo, v drügoj vrsti pa so tomi krivi vnogi stariši i tudi abiturijenti sami.
Po maturi se lehko študent odloči za edno ali za drügo pozvánje : edni se ido včit za dühovnike, drügi za profesore, za zdravnike, za fiškališe, za sodnike, za inženere itd. Če ma človek za svoj študij na razpolago vsa potrebna sredstva, te se je pač ne tak teško odločiti za eden ali drügi stan. Če pa toga nega, te je ta odločitev žmetna i povzroča človeki vnogo skrbi. To pač najbole znajo tisti, šteri so se, ali se pa ravno zdaj nahajajo v takšem položaji.
Ne je vseedno, či si človek zbere kakšište poklic, samo naj si ednoga zbere. Ne ! Poklic mora biti takši, do šteroga čüti človek veselje i za šteroga ma sposobnost. Zato je pa potrebno, ka človek dobro premisli, v šterom stani bo najbole mogeo izrabiti svoje zmožnosti, gde bo največ mogeo včiniti dobroga svojemi bližnjemi, svojemi narodi i sam sebi. Predvsem je teda potrebno, ka si človek izbira svoj poklic popunoma svobodno.
Zgodi se pa večkrat, ka stariši prisilijo svojega sina za eden ali drügi poklic. —Samo to moraš postati, či ščeš, ka boš duže meo od doma podporo, ovači te pa ne spoznamo več za svojega i podpore od doma več ne čakaj. — Tak večkrat zapovidavlejo stariši svojemi sini. Sin je premalo odločen i iz lübezni i pokorščine do svojih roditelov poslühne njihovo želo, spuni njihovo zapovid. Oča pa mati sta vsa srečniva, sin pa ostane nesrečen vse živlenje.
Tüdi se dogaja pri nas, da koga siromaštvo prisili k tomi, ka se odloči za poklic, za šteroga ga je Bog ne stvoro. Tüdi na te način se je Človek proti svojoj pameti odločo za stan, v šterom nede mogeo z uspehom delati, v šterom de nezadovolen i nesrečen.
Celo to se dogaja, ka se što odloči za eden ali drügi poklic zavolo častihlepnosti. Dečko napravi maturo, doma so siromaški, on bi pa na vsakši način rad dosegno akademsko izobrazbo, zato ar ne bi rad bio menje kak so drügi njegovi tovariši. Tüdi takši človek ne bo v živlenji srečen.
Najhüjše je pa to, ka se na opisane načine silijo naši obiturijenti v bogoslovje. Dühovniški stan je povišani nad vse drüge. Najlepši i najvzvišenejši je, pa tüdi najžmetnejši je. Dühovnik biti se pravi zatajiti samoga sebe i živeti samo za drüge. Či so vsi lüdje krühoborci, dühovniki, to ne bi smeli biti. Pa je vseedno dosta takših, šteri se odloči za dühovnika zato, ka je to najbole gotova slüžba, gotov krüh. Vsi Znamo, kelko lehko dober dühovnik dobroga včini, Znamo pa tüdi to, kelko slaboga napravi dühovnik, šteri je za dühovnika ne pozvani. Bolše je teda, či mamo samo ednoga dobroga dühovnika, kak pa či mamo deset slabih, ali pa, bolše je, či ga sploj nemamo, kak pa či mamo slaboga.
Zato pa bojte previdni posebno tisti stariši, šteri mate sina, ki stoji ravno zdaj na križopotji i se odloča za svoj poklic.
Lehko njemi date dober tanač, na nikši način ga pa ne silite k ednomi poklici i drügoga njemi ne branite.
Pa tüdi ví dečki, šteri si ravno zdaj zbirate poklic, posebno tisti, šteri se ščete posvetiti dühovniškomi stani, dobro premislite, či ste v istini za te stan sposobni i či ste se zaistino odločili za njega z namenom, ka ščete postati pravi dühovniki, pravi namestniki Kristušovi. Zapomnite si i Premislite Kristušove reči, štere je povedao svojim apoštolom : „Ne ste vi mene zbrali, nego jaz sem vas izbrao.“ Job.
Ka je narodno ?
Telko se čüje i čté, ka je to delo „narodno“ (da bole čedno zgleda, pišejo „nacionalno“), tisto drüštvo „narodno0 itd. Na zadnje je že vse — »narodno“, samo narod sam ne !
„Narod"“ pomeni nekaj vzvišenoga, ar so to vsi naši očaki, mi vsi, ki gučimo isti jezik, mámo isto čütenje, iste navade, isto düševno živlenje. Če što nekšo reč, štera nekaj velkoga pomeni, preveč rabi, te njoj vzeme njeni pravi pomen. Posebno se to zgodi, če gučijo tak lüdje, ki so včera toga „naroda“ ešče ne poznali ; dale lüdje, ki so ne prečteli niti edne slovenske knige, ne poznajo niti ednoga slovenskoga pisatela ali znanstvenika, ne poznajo slovenske zgodovine itd. Nišče nema pravice, da bi pravo : „to je narodno“ — če niti ne pozna tistoga, ka v istini je narod.
Večkrat se zgodi, da lüdje kričijo, da oni „delajo za narod“ — v istini pa samo za svoj žep ! Velki slovenski pisateo Ivan Cankar je dosta ostroga napisao proti takšim lüdem, ki v istini slüžijo sebi, narod pa blatijo.
Reč „narod“ je takšega spoštüvanja vredna, da žali narod, što je nevredno spregovori. Večkrat pa što ravno s tem, da pravi : „to je narodno“ — svoj narod zataji !
Joško Maučec :
Zgodovina Slovensko krajine.
Slovani so bili prvi vučiteli Madžarov. Že prle smo spoznali, da so bili Madžari jako krvoločen, divji pastirski narod, šteri se je selo iz ednoga kraja na drügi kraj. Pa takši je ostao več sto let, čeravno da so prišli Madžari v zvezo z drügimi bole kulturnimi narodi, kak so sami bili. Dosta časa je preteklo, da so postanoli mirolübni poledelci, za krščanstvo i omiko sprejemlivi lüdje. Ešče v 12. stoletji nam je znano, da Madžari ešče zmerom najrajši prebivajo po leti v šatoraj, s šterimi se selijo iz kraja v kraj, proti zimi si pa poiščejo svoje siromaške kuče, da v njih prezimijo. Zanimivo je, da so Madžari svojo prvo omiko ali kulturo dobili s posredovanjom Slovanov, posebno od Slovencov, šteri so ešče očuvali v Panoniji. Najbolši svedok zato je madžarski jezik, šteri ma ešče dnes dosta slovenskih reči za vse one stvari, šteri so bile prlé bojevitomi, krvoločnomi narodi neznane i štere je komaj te spoznao i se je navčo, gda je prišeo s Slovani v zvezo.
Zato je gotovo, da so Slovenci Madžarom bili prvi vučiteli v polodelstvi. Zato je dosta madžarski reči, štere zazname-
nüjejo pole, njegove lastivnosti, različne stroke polodelstva i kmečko šker, slovanskoga vrelca : n. pr. jarom (jarem), koIya (kola), taliga (talige), szán (sani), lemes (lemeš), kasza (kosa), szita (sito), jaszol (jasli), bot (bat), darong (drog), patak (potok). Madžari so ne samo prevzeli od Slovencov imena polodelstva, orodja, liki so tüdi prevzeli svojo narodno nošo, belo prteno obleko z dugov robačov (srakico) i šörkimi hlačami i z njimi vred so prišla v madžarski jezik tüdi Slovenska imena za posamične dele narodne noše, kak n. pr. csapka (čapka, kapa), gatya (hlače), guba (güba), kapa (kapa), kozsok (kožüh), palást (plašč), ruha (rüha). Pa če tüdi poznamo stare madžarske hiše, bodemo vidli, da so njim bili pri gradbi hiš mojstri Slovenci. Od Slovencov so se Madžari navčili zidati hiše i preproste utrdbe z ilovnatimi ali lesenimi ograjami, od Slovencov so prejeli mero i penez, različne vrste rokodelstva, pohištva, okraske, godbo i igre. Ešče dosta drügih reči je v madžarskom jeziki, štere so si Madžari sposodili iz slovenskoga jezika. Tak so se navčili od Slovencov zaznamenüvati cerkvene osebe, čase pa opravila, državne pa cerkvene oblastnike, poglavare, narode, dežele i vodé, n. pr. kerestèny (krščenik),
pap (pop), megya (meja), király (krao), Császár (casar), Vajda (Vojvoda), ispán (župan). Pa tüdi nasprotno so Slovenci sprejeli o svoj jezik preci madžarskih reči, posebno panonski, to je prekmurski Slovenci, šteri so več sto let živeli sküpno z Madžari v ednoj i istoj državi.
Ropanje Madžarov po Slovenskoj zemli. Že v prejšnjem poglavji smo pisali, da je ne bilo skoro po celoj Panoniji niti edne cerkve, vse so porüšili Madžari i pomorili na jezero krščenikov. Pa vendar, gda so prišli proti konci desetoga stoletja znova misijonari na Madžarsko, so najšli ešče dosta skrivnih krščenikov.
Posebno Žalostne razmere so bile v slovenskih deželaj, zato ka so Madžari, gda so se nikelko vdomačili v novoj domovini, začnoli ropati po bližnjih i daljnih pokrajinaj. Dostakrat so prišli v Nemčijo, Francijo i v drüge dežele. Pot v te pokrajine pa je vodila prek zemle slovenskoga naroda i madžarska Povoden se je vlejala skoro vsakše leto prek Slovenske zemle, püščajoč za sebov razvaline pa pogorišča.
Najbole je vlekla Madžare bogata i lepa Italija, štera je že pred Madžari privabila dosta različnih narodov. (Dale.)
4. septembra 1932.
NOVINE
3
Dečinski den na Malo mešo v Črensovcih.
Na Malo mešo bomo obhajali t Čren-sovcih drügi dečinski den. Namen proslave je zbüditi v gingavoj mladini lübezen do treznosti. Spored je sledeči :
1. Popoldnevi ob 2. navuk za deco : Lepota i haski treznosti po zgledi treznoga deteta Marijike. Govor bo meo č. g. katehet Ivan Vrbanjšek.
2. Procesija dece, v šteroj de ta popevala Marijine litanije i prosila treznost po priprošnji deteta Marijike za naš narod.
3. Pred Najsvetejšim posvetitev dece za treznost, blagoslovov dece i prošnja dece za nesrečno deco v Rusiji i vso deco, ki je v nevarnosti, da zgübi vero. Večernice opravi vlč. g. dr. T. Kelenc, ravnateo Martinišča, ki bo vodo procesijo z drügimi dühovniki.
4.	Veselo igranje pri cerkvi. Igralo i popevalo de se. Pri igri prido naprej celo ti mali vraziči i šenti, ki do deco zapelavali na pijanost. Angelčki do njim pa pomagali, da je preženejo. Preveč lepo pa veselo bo, zato pridite dečica !
V procesiji bomo pali nesli podobo deteta Marijike. Lepo jo ovenčamo, v samih rožaj bo.
Zavolo preslabe letine i gospodarske stiske, letos ne bo senja. Vsako dete naj prinese falat krüha pa kakši sad za obed, küpüvati ne sila nikaj ; za piti je pa zdrava voda pri cerkvi, štera ne sfali.
Tista deca, štera do znala zapelivci vražiči najpametnejše odgovor dati i ga zavrnoti, do junaki dneva.
Sporazumno z cerkvenov oblastjov vas vabi, draga dečica, na Malo mešo v Črensovce
Stric od Marijikinoga Ogračeka.
Denešnje Angleško katoličanstvo.
Amerikanski list „The Catolic Historica Rewiev“ je prineso lepi članek od zdajšnjega angleškoga katoličanstva, šteroga je napisao Daniel Sargent. Čeravno je število angleški katoličancov malo (okoli 2 i pol milijonov), zavzemajo v svetovnom katoličanstvi važno mesto, či zavolo drügoga ne, že zavolo toga, ar majo močen vpliv v angleškoj državi.
S pogledom na malo število katoličancov majo od 1909 1. svoj „Catholic social Guild“ veliko drüštvo, štero se briga za odgojitev katoličanskih delavcov. To zdrüženje ma 130 vrst, štere se bavijo s prosvetnim delom. To delo je skromno. Nikšij zastav, ne manifestacij, ne demonstracij nemajo. Starinski krogi jih tožijo, da so socijalisti, ali oni se na to ne genejo i trdijo, da se ravno zavolo slabe strani socializma odgajajo za javno živlenje ; zato se pogosto dogaja, da so ravno katoličanski delavci voditelje razni drüžb.
Velko skrb majo angleški katoličanci za šole. Zdaj majo njihove osnovne šole okoli 425.000 dece. Gotovo jako velko število za 2 i pol milijona katoličancov. V Angliji nega katoličanskih visokih šol, zato hodijo katoličanci na državna vseučilišča. Ali dühovništvo ne prepüšča mladine samoj sebi, nego jo vabi na Vseučilišče tak, ka ta ma tam staro večino ali pa bar jake oddelke. Tak v Oxfordi v šoli modernizma je dnes 150 katoličanskih študentov. V Oxfordi majo dnes svoje hiše benediktinci, dominikanci, frančiškani i jezuiti. Tam delüje tüdi znani jezuit P. Martiudale.
„Catolic Truth Society“ (Drüštvo katoličanske istine) ma nalogo, da širi dobre liste. Po bojni je razvilo drüštvo velko delavnost. V 1. 1930. je drüštvo razširilo 1,250.000 listov. Tej listi se Odavlejo pred cerkvami. Tak se je odalo samo pred katedralov v Westminsteri 75.000 listov. Najbolšo odajo majo listi socialnoga i pobožnoga značaja.
„Catolic Evidence Guild“ ma nalogo, da se z govori bojüje za katoličanstvo. To drüštvo ma 700 organiziranih govornikov, od šterij nastopa naednok 150 tjedensko. Tej govorniki delajo vse brezplačno. Mogli bi je viditi kak po parkaj i vulicaj razlagajo katoličanski navuk. Največ govorijo od potrebe, ka se vse vere zdrüžijo s katoličanskov.
Redovnikov je v Angleškoj lepo število. V novom časi se je ustanovilo osem novi samostanov za karmeličanke.
Povrne se vsako leto 10 do 20 jezero luteranov i to vsako leto več. Letno se spreobrne na katoličansko vero tüdi 20 fararov.
Vodi to Spreobrnitev pisateo Chesterton. Katoličanski velki tisk se dnes jako dobro razvija i slüži za spreobrnitev tak ka se dnešnje lepo stanje katoličanstva ne da primerjati z onim pred bojnov.
Angleški katoličani želejo, naj bo njüva inteligenca (gospoda) dobro povčena vu svojoj veri. Tak je ravno v najnovejšem časi osnovan v Londoni zavod za inteligenco, na šterom se predava bogoslovje, modroslovje, sv. pismo i cerkvena zgodovina. Predavatelje so najbolši Predstavniki angleškoga dühovništva. Včenje trpi po 3 leta.
Angleški katoličani majo tüdi svoje teškoče. A ne obvüpajo. Borijo se naprej i čuvajo svoje vrline v najvekšoj meri, naj se čüje samo dober glas od Angležov, ka te kak takši majo v državi povsod reč i dostop. Na te način more uspešno pomagati Cerkvi pri spreobrnitvi Anglikancov (luteranov).
Povedano je, da Angleško katoličanstvo dobro napredüje, a ne samo zavolo povrnenj luteranov, nego zavolo toga, ar je mladina zdrava, nepokvarjena i se katoličansko lüdstvo bole povnožava kak ostalo v državi.
„Oservatore Romane“ list papove države iz Rima javla, da je v Rimi prestopo na den Srca Jezušovoga v katoličansko vero angleški učeni protestantski pastor dr. W. E. Oschard.
Te se je narodo 1877. Prvo njegovo delo je izšlo 1908 po naslovom „Razvoj vere staroga veka.“ Postano je misijonski protestantski predgar v Londoni. Nato njemi je bilo dodeljeno vodstvo glavnoga zavoda tak zvanoga kongregacijskoga lista.
Med tem delom išče istino i jo najde v katoličanskoj veri. Izroči se vodstvi jezuita Mc Gavriglea i pride do osvedočenja, da je Petrova stolica pečina, na šteroj je Kristuš zozidao svojo Cerkev i da Rim ma klüče krščanstva, da je samo v katoliškoj Cerkvi sigurnost-gvüšnost i da se samo v njoj i nindri indri ne najde podlaga, na šteroj je osnovana živa vera. Te luteranski vučenjak je siguren, da katoličanska Cerkev nikdar ne bo zatajila svojih navukov i pobožnosti. Pri njegovoj spreobrnitvi so bili navzoči v cerkvi njegov dühovni voditeo Mc Garrigle, jezuit i ravniteo kolegija sv. Bede msgr. Duchemin.
Ta spreobrnitev je najvažnejša v zadnjij letaj, ar je napravila veliki glas v vučenih londonskih krogaj ; spreobrnjenec je najmre poznani kak najbolši govornik v Londoni.
Nemški katoliški shod v Esseni.
Nemški katoličani so priredili v tej dnevaj to je od 31. avgusta, do 5. septembra svoj sedemdesetprvi narodni katoliški shod. Tej nemški katoliški shodi so tak sijajno organizerani, da lehko služijo za vzgled vsem drügim shodom. Nemški katoliški shodi so nej samo zvünešnje manifestiranje, ali prikažüvanje veličine, reda i moči katoliške Cerkve, nego vsak katoliški shod pri Nemcaj si stavi kak svojo najvažnejšo nalogo, rešiti eno ali več najvažnejših pitanj tistoga časa, v šterom se ravno takši shod vrši.
Letošnji nemški katoliški shod se vrši pod geslom reči : „Kristus v velemesti.“ Kristus, v velkom varaši, med fabrikami, mašini, dimom ! Fabrično živlenje je dnes jezerami i jezeram delavcov redna živlenjska pot, reden slüž. Tej delavci majo dostakrat najmenje prilike slüžiti Bogi i skrbeti za svoje düše. Zato si je letošnji nemški katoliški shod stavo za nalogo rešiti to pitanje: preskrbeti fabričkim delavcom človeka dostojno živlenje, dati njim priliko, da lehko vršijo svoje verske dužnosti, da pridejo do dühovnika i cerkve.
Za te shod se je pripravila vsa nemška katoliška dühovska i svetska inteligenca, politični, drüštveni i delavski voditeli, posebno pa nemška dijaška mladina. Kak so do zdaj vsi nemški katoliški shodi meli vzgledne uspehe, tak lehko čakamo tüdi od zdajšnjega, da bo rešo to teško pitanje na zadovoliv način i da bo delavstvo v dühovnom živlenji melo istinski hasek od toga.
Shod se nalašč vrši v mesti Esseni, ki leži v sredi najbole industrijske pokrajine, gde je največ nemških delavcov katoliške pa tüdi drügih veroizpovedi.
Če človek malo premišlavle od toga velkoga nemškoga katoliškoga shoda; poleg pa den na den čtemo i vidimo celo vrsto pokrajinskih euharističnih kongresov po našoj slovenskoj zemli, nas obide tiha žela, na bi tüdi naša krajína ednok priredila eden izrazito euharistični kongres.
Tej pokrajinski ali dekanijski shodi ali kongresi, se samo ob sebi razmi, nemrejo meti tak velkoga pomena i tüdi ne rešiti takši pitanj, kak eden velki narodni katoliški ali euharistični kongres. So pa v vnogom pogledi za nas vse velkoga pomena. Zbere se ob takšoj priliki silna množica lüdi istoga mišlenja i čütenja. Vidimo ob takšoj priliki, da nas je nej malo i je nej potrebno bojati se pred nikim. Rešijo se pa ob takšoj priliki z zdrüženimi močmi mnoga pitanja, šterih posamezni nikak ne bi mogao v red spraviti. Vsi tej shodi, gde šteč se vršijo, rodijo obilo blagoslova i tüdi naša krajina je toga potrebna. Zato naj tisti, šteri so za to pozvani stopijo naprej i začnejo s pripravami, vse naše lüdstvo je za njimi.
4
NOVINE
4. septembra 1932.
Nevarna pot.
Če pazlivo sledimo delo europskih držav, spoznamo, da je vsa Europa na nevarnoj poti. Septembra meseca se bo nadaljavalo spravišče za razorožitev, pred tem pa vekše države povekšavlejo število bojnih ladij : Anglija, Francija, Italija. Drügoč pá pišejo novine, kakše nove vojne iznajdbe grozijo v prišestnoj bojni. Tak je nekši inženir sestavo takši zračni torpedo, šteri v ednom dnevi lejko vniči celo mesto. Pravijo, da je svojo iznajdbo odao Rusiji.
Nikaj bolše je ne znotrašnje živlenje posameznih držav. Gde ne gospodari revolucija, tam zapovedavle vola ednoga ali par lüdi vsoj državi. Primer takše samovolne vlade je Italija. Tam vlada fašizem, to je posebna zamiseo države. Mussolini, predsednik italjanske vlade i vodja fašistov, pravi, da je vojaško živlenje i boj najbolše za sredstvo vzgoje naroda. Država njemi je nekaj najvišišega; posameznik nema vrednosti, če ne slüži državi — v istini njenim voditelom, ki so tüdi lejko slabi. Celó nad narodom mora biti „država“ — to je par voditelov politike. Slobodno mišlenje i delo posameznih lüdi i stališov takši fašističen navuk popunoma zatrè. — Svoje vrste fašizem má tüdi Nemčija v Hitlerovom gibanji. „Mi i naša država smo vse, drügi nikaj !“ to njim je vodilo.
Razumlivo je, da takše sebično i nasilno mišlenje, ki se kaže v ravno takšem djanji  nemre prinesti europskim državam zbolšanja i mira. Spametni i mirolübni politiki so sprevidili, da more priti nekše velko gibanje, ki naj betežne Europe obličje čisto spremeni. Nastanolo je vseeuropsko gibanje, ki ide za tem, da se vse države zdrüžijo v zvezo (Paneuropa), ki bi zagotovila mir, zbolšala gospodarstvo i zbližala narode pa države. To gibanje se je začnolo 1923. leta ; poprijali so se ga vsi velki politiki i znanstveniki (v Jugoslaviji dr. A. Korošec). Pokojni Francoz Briand je 1930. leta že predložo vsem europskim vladam (zvün rusoske i turške) znamenito „Spomenico“, ki bi naj države pridobila za sküpnost. Nastavila se je tüdi Europska komisija“, ki naj skrbi, da se osnove zveza evropskih držav. Takša zveza bi mela poseben pomen za male narode. Zagotovila bi njim miren razvoj, da jih ne bi vekši oropali jezika, kulture — sploj, njihove samostojne narodnosti. To gibanje je dnes že močno, ar vsi spametni vidijo, da po dozdajšnjoj poti Europa i z njov ves svet ne pride k srečnejšemi živlenji.
Katoličanski tisk, mladina i vučenjaki z vsov močjov i skrbjov delajo na to, da se posamezni narodi zaistino v gospodarskom i političnom živlenji pokristjanijo. Nemški i francoski katoličani, posebno njihova šolana mladina, se popunoma žrtvüjejo za to, da pripelajo k veri posebno množino sirmaškoga delavstva v velikih mestaj. V Parizi n. pr. se opravla naravnost čüdovito delo krščanske lübezni, gda se visokošolska mladina podá med zapüščeno, brezversko delavstvo, ga vči, njemi pomaga z rokami i z dühom, da ga pripela v katoličanstvo. Nemški katoličani so ravno te dni meli 71. katoliški shod v velkom mesti Esseni, gde žive dosta delavstva. Ves nemški narod je bio tü zastopani. Razpravlali so od toga, kak rešiti delavstvo i vse človeštvo z velke telovne i düševne stiske.
Katoličanski svet kaže največ vole i dela, da bi se Europa rešila, da bi zavla-
dala pravičnost i zadovolnost. Da se to dosegne, je potrebno k tomi močno vüpanje, močna vera i rešilno moč naše vere — pa trdo delo, ki se ne straši ničesa. Pravičen dühovni boj za lepšo prišestnost trbe voditi odločno vseširom !
Naša knižnica.
Naši Visokošolci so začnoli zbirati knige v našem narečji. Želejo osnovati knižnico, ki naj čuva delo naših prednikov. Začetki so že tü. pokazala jih je tüdi razstava v Soboti. Za zdaj bodo knige shranjene v Našem domi v Črensovcih. Vsi tisti, ki se zanimajo za to delo, naj pošilajo knige i darila bogoslovci Iv. Zelki v Črensovce. Dijaštvo črensovske fare je darovalo za knižnico 50D, obiskovalci razstave 67 Din i 1 novo knjigo (30 Din). To pa ne zadostüje niti za omarico, zato se priporočamo za pomoč. Največ knig so dozdaj darüvale hiše v črensovskoj fari. Vsem darovalcom iskrena zahvala. Prosimo dijaštvo i vso inteligenco, da nam pomaga, naše lüdstvo pa, da darüje stare knige v te namen.
S časom se iz toga razvije lepa knižnica, ki bo v Soboti dala priliko našoj inteligenci — vüpamo, da tüdi takšo dobimo — spoznavati našo preteklost na globoko. Ar bo to prvovrstno in potrebno kulturno delo, ga želi naša visokošolska mladina izvesti ! Vsi, ki spoznajo potrebo, pa nam bodo pomagali. Visokošolci.
Politični pregled.
Nemčija. Preki sod je zavolo nemirov obsodo na smrt pet pristašov Hitlerove stranke, ki so krivi političnih umorov. Zato so Hitlerovci ostro grozili vladi, če jih ne bi pomilostila. Vlada se trdno drži svojih odredb i šče vladati brez parlamenta. Hitlerova narodno socialistična stranka se pogaja s centrumom (katoličanka stranka) za sestavo vlade. Katoličani želejo, naj se socialisti podvržejo parlamentarnomi, to je odgovornomi vladanji.
Španija. Voditeo upora, od šteroga smo že pisali, general Sanjurjo je bio obsojeni na smrt, eden drügi general na dosmrtno vozo. Te general je eden izmed ustanovitelov denešnje republike i se je zagovarjao s tem, da je bio proti vladi i ne za kralevčino. Mislijo, da ga pomilostijo. Odpelani je na Balearske otoke.
Rusija. Pripravlajo se spremembe v političnom vodstvi. Tüdi tü je ostala navada, da eden drügoga rivajo z visikih stolcov. Pravijo tüdi, da so se lüdje v Rusiji pozabili smejati. Oblast sama zapovedavle, da morajo zabavišča skrbeti, da se bodo lüdje igram smejali. Dozdaj so najmre tüdi v gledališčaj samo agitirali za boljševizem. Lüdje so pa toga že siti i se kisilo držijo.
Rumunija. Nova Vlada žele, naj lüdstvo pride do slobodne reči. Te parlament je prvi, ki je bio slobodno izvoljeni. Vlada preiskavle, Odked so dobili ništerni politiki svojo bogastvo i šče napraviti red pa vpelati poštenost.
Velke vojaške vaje se vršijo v Franciji, na morji pa italijanske pa angleške. Vse preci Skrivoma, novine edne države pa kažejo na drügo, da bi zakrili domače priprave.
Gospodarska stiska svetá stoji na prvom mesti v denešnjem političnom živ-
lenji. Trgovinska pogajanja se vršijo po vsem sveti, niki se vüpajo, da ide vse na bolše, da pride pomoč iz Amerike. Ali vse to je ešče megleno. Vseširom pa opažamo, da propada Parlamentarizem, to je takši način vladanja, gde lüdstvo slobodno voli svoje zastopnike, šterim so voditelje države odgovorni za svoje delo i za peneze, štere dobivajo od lüdstva. To je že stara politična zahteva, štero je prinesla glasovita francoska revolucija l. 1789.
Do konca septembra mora vsaki plačati celo naročnino za Novine, Mar. List i Mar. Ograček. Nikoga ne počakamo prek toga roka. Ki z penezi ne more poravnati naročnine, naj jo z zrnjom poravna pri svojem širiteli.
Dijaško polje.
Misli k letošnjemu izletu.
Točnost je za vsakega človeka velikega pomena. Mnogo neprilik, mnogo nesreč in nezgod bi šlo mimo ljudi, če bi bili točni, če bi vsako delo izvršili ob pravem času. Ljudje pa se tega ne zavedajo in zato ne polagajo nobene važnosti na to lepo čednost. Vseeno jim je, če izvršijo svoje delo malo prej ali malo pozneje in prav tako vseeno jim je, če pridejo ob pravem času na določen kraj ali ne. To je pač velika napaka mnogih ljudi in jako dobro bi bilo, če bi se dala ta napaka odpraviti, ali pa vsaj zmanjšati.
Ob dveh popoldne bi morali biti vsi, ki so se nameravali udeležiti peš izleta, ki ga prireja naše društvo „Zavednosti“ vsake počitnice, v Beltincih pri Rousovi kapeli. In kdo je bi točen? Edini tajnik. Vsi drugi so bili netočni. Nekateri so prišli prej. Dobro. Tem pač ne moremo zameriti, ker vsak ve, da je boljše malo počakati kot pa zamuditi. Precej je pa bilo takih, ki so prišli prepozno, ki so bili netočni. Upam, da se bodo v bodoče temeljito poboljšali.
Namesto ob dveh, smo se zbrali ob treh; Pa smo se tolažili, da imamo še dovolj časa priti pravočasno v D. Lendavo, kjer so nam dobri ljudje preskrbeli prenočišče in še druge potrebščine, ki so s tem v zvezi. Mnogi med nami so bili že izmu'čeni, dasi se izlet pravzaprav še ni začel. Nekatere je zmučila dolga hoja in huda Vročina, drugi pa so bili obnemogli od prevelikih bremen, ki so jih prinesli s seboj. Naj omenim samo dva brata iz Kebele, ki sta prinesla s seboj toliko živeža, kot bi se napotila na potovanje okrog sveta. Poleg živeža pa sta prinesla s seboj tudi eno godalo, ki mu pravijo, če se ne motim, berda. Bila sta torej jako obložena in zato jima nismo zamerili, če sta prišla na določen kraj precej pozneje kot drugi izletniki. Sicer so tudi drugi prinesli s seboj razne življenske potrebščine, samo tajnik je predrzno zaupajoč v božjo previdnost, prinesel s seboj — prazno aktovko. Pravzaprav je niti ni prinesel, ampak na kolesu jo je pripeljal. To je bil pá tudi edini izletnik, ki je šel na peš izlet s kolesom.
Ob treh je torej bila vsa družba zbrana in pripravljena na odhod. Bilo nas je 15 mladih, trudnih, a kljub temu veselih fantov, ki nas ni mogla zadržati huda vročina, da se ne bi udeležili skupnega izleta.
(Dalje.)
4 septembra 1932.
NOVINE
5
Dare za spomenik Števani Kühari
so poslali sledeči : iz Črensovec : Vredništvo Marijinoga lista Din 1500, N. N. 50, gg. Š. Lutar, šol. upr. 20, J. Klepec, trg. 20,. I. Kocet, trg 20, S. Bauer, gost. 20, I. Cigan, cest. mojster 20, I Žagar, trg. 10, Z. Pegan 10, M. Nemethy 10, J. Kramarič, trg. 5, F. Polak 3. Iz Ljubljane: rektor vseučilišča g. dr. M. Slavič 100, vseuč, prof. dr. F. Grivec 25, prof. dr. G. Pečjak 100; iz Subotice : gvardijan o. Klement Veren 50 ; iz Sobote : Iz. Hahn, trg 30. F. Kerec 25 Din., Bajlec F. advok. c. 20 Din ; iz Maribora :	gg. F. Časl, kanonik
20, dr. M. Vraber, kanonik 20, prof. S. Milač 50 ; iz Beltinec: gg. M. Jericijo, učiteljica 30. E. Zorko, učitelj 25, † J. Tivadar, učit. 50; iz Dokležovja: g. D. Tratnjek, šol. upr. 30; iz Trnja: g. Hvala, šol. upr. 30; iz Dobrovnika: g. Š. Benkovič, upr. pošte 20; iz Žižkov: g. Žerdin, trg. 10. — Vsem Bog plati ! Ostala imena drügoč.
Dnevni glasi.
Šolstvo v Sloveniji. Te dni se začenjajo šole. Kda se pa začne redno včenjé na srednjih šolaj ne vemo, ar so se med počitnicami zgodile velke spremembe. Dozdaj je bilo najmre v Sloveniji vpokojenih 8 ravnatelov i 30 profesorov, slüžbo je zgübilo (reducirani) 29 profesorov i vučitelov na srednjoj šoli, v kraje zvüna Slovenije pa je premeščenih 8 profesorov (eden med temi je že odpovedao, slüžbo). Tak se je število srednješolskih vučitelov zmenšalo za 73 lüdi, telko jih je bilo v novinaj objavlenih. Srednješolski zakon veli, da morajo biti 31. avguste vse učne moči na mesti. To se pa zdaj ne zgodilo, zato se redno včenjé nemre začnoti.
Velesejem v Ljubljani se vrši tüdi letos med 3. i 12. septembrom. V tom časi obišče našo lepo Ljubljano, ki je gospodarsko i prosvetno središče Slovenije, več desétjezèr tühincov. Jesenska razstava kaže kmetijstvo (živina, mlekarstvo, polodelski stroji), Slovenske knjige i umetniške slike, obrtništvo (Pohištvo) itd. Pri toj priliki bo tüdi zbor narodnih noš iz vseh slovanskih pa tüdi drügih držav. Na železnici se dobi Polovična vožnja, legitimacije pa pri raznih uradaj i drüštvaj. Posebno našim obrtnikom priporočamo, da si poglednejo to vsakoletno razstavo !
Pred sodiščom v Ljubljani so se zagovarjali eden dečko i tri kmetice iz Komende na Gorenjskom. Obtoženi so bili, da so 16. maja metali kamenje na orožnike. Te den se je najmre slavila 60 letnica dr. Korošca, razvile so se demonstracije (navdüšeno kričanje), orožniki so nastopili proti i na nje kapalo kaménje, kak pravi Obtožnica. Dečko je obsojeni na 40 dni zapora, ženske pa ešče ednok prido na sod s svojimi svedoki.
Pogorelo je dosta hiš v vesi Onek pri Kočevji. Kvar sega do 2 milijonov Din.
Katoličansko dijaštvo pa izobraženci majo med 2. i 5. septembrom velko zborovanje v Zagrebi. Zastopniki Slovencov, Slovakov, Čehov, Polakov, Ukrajincov, Hrvatov i Rusov znova pokažejo sveti, da se mladina slovanskih narodov resno pripravla na lepšo bodočnost na podlagi katoličanskoga živlenja i slovanskoga bratstva.
Vučitelsko drüštvo za vso Jugoslavijo je melo v Belgradi te dni svoj zbor.
Kak pred kratkim na zbori profesorov i poštarov (tüdi v Belgradi), tak so se tüdi na vučitelskom godile velke zmešnjavo. Prvi den je bilo sploj samo kreganje ; ništerni so ne zadovolni s tem, da Vodstvo dela i guči proti mišlenji ednoga dela vučitelstva. Sploj vidimo, da je zadnji čas prišlo po sveti v navado, ka ništerni želejo, naj bi vsi lüdje ednako mislili i celo pravili čarno tistomi, ka je v istini belo. Takši lüdje so daleč zaostali !
Vogri so izdali poštne znamke s podobov sv. Elizabete v proslavo 700 letnice te svetice, ki se je narodila v Požuni.
V Lurdi je melo pogovore katoličansko dijaštvo iz vsega sveta. Njihovo delo ide za tem, da se vseširom naseli mir Kristušov.
Slovenske kraje je obiskalo letos do 31. julija okoli 50 000 tühincov. Znano je, da dobiva Slovenija dober deo svojih dohodkov iz takzvanoga tujskoga prometa, to je : mnoga letovišča (na pr. Bled) i planinski kraji (na Gorenjskom) živijo od obiskavanja tühincov, ki iščejo v naših lepih krajaj počinka, zdravja itd. Takši kraji pa tüdi znajo skrbeti za tujce. Ali v našoj krajini kaj mislimo na to, da bi tüdi na naše Goričko što prišeo, če bi mi za to poskrbeli ? Ka pa sobočka občina ? Ptuj je malo vekši i računa, kelko lüdi ga obišče. Ne bojmo tak zaspani ! Toga dela se poprimimo !
Razgled po sveti.
Kömunistinja, starostna predsednica nemškoga parlamenta. V tork, dne 30. augusta je prišao vküp novoizvoleni nemški parlament na svoje prvo zasedanje. Po staroj parlamentarnoj navadi otvori prvo sejo parlamenta najstarejši poslanec. Slučajno je pa v novom nemškom parlamenti, bio najstarejši član komunistovska poslanka Klara Zetkin. Na nemškom, kak v Vnogi drügi moderni državaj lehko namreč tüdi ženske kandidirajo i postanejo zastopnice lüdstva.
Klara Zetkin, stara betežasta ženska, je komaj prišla v parlament, tak, da so njoj njeni komunistični tovariši ešče morali pomagati do predsedniškoga stolca. Tü je najprvle prečtela svoj jako navdüšeni komunistični govor i izrazila želo, da bi kak starostna predsednica najraj otvorila tüdi zborovanje nemške komunistične republike. Po njenom govori so bile volitve predsednika parlamenta, štero mesto je dobo kapetan Göhring, kak član najmočnejše parlamentarne skupine, to je Hitlerovcev.
Zavolo katoliškoga kongresa je prekinjeni nemški državni zbor. Kak velki ugled vživajo v Nemčiji poslanci Centruma, to je katoliške stranke, se vidi iz toga, da je Predsedstvo nemškoga parlamenta odložilo Zasedanje parlamenta, samo naj bi se člani, poslanci katoliškoga centruma lehko udeležili katoliškoga shoda v Esseni.
Poslanci na shodaj. Ar naša narodna skupščina v Belgradi ešče tak naskori nikše seje nede mela, so vsi poslanci dobili zapovid, da morajo držati med lüdstvom kak li mogoče največ shodov. Tak tüdi poslanca iz naše krajine gg. Benko i Hajdinjak v zadnjem časi redno spunjavleta to zapoved i prirejata razne shode, gde lüdem razlagata dnešnji teški položaj i vzroke, kak smo do toga prišli. G. Benko je v Tešanovci obečao, da bo naskori bolše i če prle nej, za pol leta garantira, da bo bolše.
Ne skrivlite srebrni penez ! Vnogi so komaj čakali, da njim je prišeo Srebrni penez do roke, pa so ga že zaprli v škrinje. Mislijo, da je te penez več vreden, kak papernati. Tem se zna tak zgoditi, kak tistim Amerikancom, šteri so pred leti zlate pa srebrne dolare z Amerike domo prinesli, pa so te tü menje za nje dobili, kak za papernate. Šteri so ob meji doma so že tüdi sami prišli na to, da je srebrni penez ne več vreden, kak papernati, nego ešče menje. V istini ma srebrni 10 dinarski penez v sebi nekaj malo prek 2 dinara vrednosti i lehko ž njim plačüjemo samo v notranjosti države. Odzvüna države nam ne dajo več za njega kak 2 dinara, zato je nespametno te peneze vö nositi ali pa v skrinje zapirati.
Dajmo peneze v hranilnice ! S tem včinimo sebi i drügomi hasek. Sebi hasnimo, ar nam penez ne leži doma brez vsej dohodkov, nego nam v kasi nosi lepi intereš. Drügim pa hasnimo, da lehko pridejo v posojilnicaj do primernoga posojila, se zmorejo z nevol, poplačajo duge, zidajo, trgujejo i tak dale. S tem se širi gospodarski promet, rastejo cene i se širi blagostanje. Zato s penezami v posojilnice, da bo nam vsem v hasek.
Peneze delajo. Kem vekša je nevola telko bole iščejo različni lüdje, kak bi nak najležejši način mogli priti do penez. V zadnjem časi so vnogi probali delati naše papernate dinare, nego prehitro so njim prišli na sled. Papernati penez je ne ravno lehko napraviti tak natančno, da se ne bi mogao prepoznati od pravoga državnoga peneza. Tü trbej paziti poleg natančne slike tüdi na prave farbe i paper. Tak je eden takši majster meo smolo v Ljubljani, gda je z napravlenim papirnatim penezom v trgovini plačüvao, pa je farba s penez na mokri prstaj gospodične v trgovini ostala, on je pa vroke prišao. Malo ležej je delati kovani penez. Pa tüdi tü majo nevolo tisti, šteri je delajo. Spravili so se zdaj na 10 pa 20 dinarske peneze. Iz olova i cinka je
6
NOVINE
4. septembra 1932.
zlevajo, pa nemajo nej tistoga srebrnoga sijaja ešče menje pa lepi glas, či ga vrže človek nakla. Zgodilo se je celo, da smo v Soboti takši doma napravleni penez med prsti vugibali, tak je bio mehki. Tü pa tam se pa što li znori, ki ne pazi. Zato naj vsakši pazi na peneze, ešče bole pa na lüdi, ki kaj takšega delajo, ar je to po zakoni strogo kaznivo.
M. Sobota
— Prejeli smo : Tisti list, ki je pokazao velko nerazumevanje za razstavo naših knig, naj takše „strokovnjaške“ opomine objavi ob priliki morebitne razstave — humorističnih listov.
— Monopolski zvezki se dobijo v knjigarni HAHN, kakor tudi vse druge Pisarniške in šolske potrebščine.
— S. K. Mura : S. K. Mureck (Austrija) 7:0. V nedelo 28. augusta so igrali prijatelsko nogometno tekmo S. K. Mura i S. K. Mureck, pri šterom so agilni Sobočki igralci zmagali nad nasprotnikom i to 7:0. Vsi igralci so z velkov vnemov i lepov kombinacijov igrali, štera je kazala lepi prizor.
Slovenska krajina.
—	Izjava. Podpisani urednik je zvedo, da ništerni mislijo, da so s člankom „Grdo delo“ v 34. št. Novin prizadete gotove osebe, celo neki dühovnik. Izjavlam, da to mišlenje nema podlage. Članek je napisani proti neznačajnosti, ki se godi skoro v vsakoj občini. Naj zato nišče ne išče oseb.
Janez Edšidt.
— Bogojina. Zrelostni izpit je napravo na drž. raelnoj gimnaziji v Maribori Berden Janez iz Bogojine. Čestitamo !
—	Kobilje. Preminočo nedelo, na naše proščenje sv. Roka, je bio blagoslovleni novi gasilski dom i mala bolnišnica.
— Gasilstvo. Iz vési B. se tožijo : v nedelo smo šli od večernice, stavili smo se i gledali gasilce, ki so ravno vaje meli. Pa si predsednik nekaj zmisli — napelao je na lüdi cev od brizgalne i je z vodov polejao. Je to čedno ?
— Štajerske kokote po 5 Din, jarice po 15 Din de odavalo Sresko načelstvo v D. Lendavi. Priglasiti se trbe pri kmetijskih drüštvih.
—	Podivjanost se že skoro vsako nedelo kaže med nami. Iz Strehovec smo zvedeli, da sta 21. t. m. prišla dva brata z veselice na Kobilji domo i začela očo biti. Mimo je prišeo invalid Š. N., ki je začno miriti. Junaka sta ga napadnola i ga z nožom smrtno nevarno ranila. — K tem mnogim razbojniškom, ki se dogajajo v našoj krajini, je že ne mogoče kaj praviti. Lüdstvo, ki ne skrbí, da bi mladina dobila pošteno veselje i dobro vzgojo, si zaslüži sramoto, da má takše divjake. Edina pomoč : krščanska drüžina i drüštva. Što ne skrbi za to, je neprijateo našega lüdstva.
—	Nova šola, najlepša v našoj Krajini, je te dni zozidana v Odrancih pri Beltincaj.
— Malo deždža so dobili preminoči tjeden ništerni kraji.
—	Če što šče s penezi prek meje. V Lendavi je preživo svoj dopüst madžarski uradnik K. i se je pred kratkim napoto domou prek meje. S sebov je pa šteo vzeti 3100 Din penez, štere je vtekno za krščák. Na meji so ga preglednoli i njemi našli peneze, štere so njemi odvzeli, a poleg toga bo ešče kaznovan.
— Nesreče. V Dugoj vesi je bio Štuhecov dečkec sam doma, ki je od dugoga časa plezo po lestvici. Z lestvice je tak nesrečno spadno, da si je potro nogo. — Čevlara Kosa Karola z Vančivesi je zadel revolverski strel v nogo. Preglejüvao je orožje, štero se njemi je v roki po neprevidnosti sprožilo. — Dva Törjančara sta
se pelala z lendavski goric. Kola so se prevrgla i sta oba zadobila hüde poškodbe tak, da njima je morao zdravnik pomagati.
— V Ptuji so obsodili ciganijo Rozalijo Horvat iz Sobote, štera je znala tak dobro proroküvati vsem, da je znorila več oseb in jim zvabila peneze. Obsojena je na sedem dni zapora, nato se pa stira iz krája.
— V Maribori so se pred malim senatom okrožnoga sodišča zagovarjali zavolo 
ognja, Takač Št. miz. pom. iz D. Lendave, ki je bio obsojeni na 2 leti ostroga zapora pa 3 leta izgübe častni pravic, zato ka njemi obtožnica očita namerni požig gospodarskoga poslopja Ivana Tota iz Duge vesi. — Iz Domanjšavec pa sta se zagovarjala posestnika Geza Adamič in Karl Kerčmar, ki sta bila obsojeniva tüdi radi požiga vsaki na 2 leti robije pa 3 leta izgübe častni pravic. Adamič je meo visiko zavarovano i je ponüdo Kerčmari 2000 Din, če njemi zažgé gospodarsko poslopje, ka je tüdi včino. Tak pravi Obtožnica i zato sta bila obsojeniva. — Pred velkim Senatom pa se je zagovarjao Jožef Peterec iz Dol. Bistrice, ki je zadávo 25. maja svojo punico Ano Győrek. Med njima je bilo že dugo kreganje, ar je bila punica skrbna pa bole skopa, Jožef je pa rad manjaro. Peterca je bio obsojeni na 2 leti ostre ječe pa zgübo častni pravic za 2 leti.
—	Krplivnik. Pri Marič Jožefi po dom. Küzmič je v nedelo popoudnevi okoli 5. nastano ogenj, ki je vničo vse gospodarsko poslopje pa šker, zgorele so tüdi svinje. Le gasilcom je zahvaliti, da je ostalo stanovanjsko poslopje. 
— Tako se naj ne dela ! Skupina soboških dijakov in dijakinj, od katerih menda sploh nobena ni dijakinja, je priredila zadnje čase nekaj koncertov. Dva v bližnjih večjih krajih izven Sobote, enega pa v Soboti. Pobirali so prostovoljne darove in čisti dobiček naj bi bil namenjen podpori revnih dijakov. O koncertu samem nimam namena kaj pisati. Povdarim samo, da smo danes vajeni, da nastopa srednje-
Miško Kranjc :
Življenje.
(odlomek)
VI. Ljudje se vračajo.
Poznojesenskega večera so se vračali iz reza zadnji ljudje. Možje, žene, fantje, dekleta in celo otroci. Joško Hozjanov je sedel med njimi. Fantje so peli skoraj vso pot iz Lendave, dasi je bil dan meglen in polje mrtvo na obe strani ceste. Kobile so pomalem vlekle in Kolenko, ki jih je vozil, je dremal. Moški in ženske so sedeli pokojno. Vsakdo je mislil in sanjal. Imeli so o čem misliti in sanjati. V vasi je čakal dom, žena in otroci. Prijetno je tako sedeti in sanjariti. Kola se zibljejo po ravni cesti, mimo drogov, mimo drevja, skozi vas proti domu. Spredaj je pesem mladih ljudi, ti pa misliš na svojo deco. Misliš, kako je žena gospodarila, če je Zdrava, če so zdravi otroci ; če je telička že kaj zrastla. Do zdaj je bila samo edna kravica v hlevu, zdaj je velel pustiti teličko. za leto dni bo vozila. Kola bo treba nova, plug, brano. Pomalen bo vse. — Žena in otroci čakajo. Najmanjši stoji na prelazu ob cesti in gleda in si poje. Tudi žena dela z nemirom in z nestrpnostjo. Čakajo, da se vrne oče, da jim česa prinese. Ni mnogo zaslužil, vendar kruh bo. Kruh mora biti v zimi.
Poleti je že brez njega. Vzameš sad, pa je dovolj. — Tudi za obleko bo nekaj. Življenje je težko, ni da bi se človek igračkal.
Potem je vstala domača vas. Majhne hiše so strmele med golim drevjem po polju, preplašeno in začudeno. Dim se je dvigal nad strehami in se spajal z meglo nad Pasikami. Kričanje otrok, lajanje psov, ki jih je vznemirilo petje, vse to je Čudno vplivalo na te ljudi.
Pa Jožko Hozjan ni bil takih misli. Naslonil se je na Črnsko Maričo in pel s fanti. Roka se je je ovila in bil je srečen. Vračal se je, ker ni prijetno pozimi v svetu. Spomladi pa spet odide. V tem ni nikake bolesti, celo nekaj lepega. — Mariča se ga ni branila. Vse leto sta skupaj delala in Jožko jo je rad imel. Mogoče se bosta čez leto, ali čez dve poročila. Potem bo treba pomalem ustvariti dom. Pa kdo bi na to mislil, ko je še vse tako daleč. Drugi tudi tako napravijo. Poročijo se. Potem hodita oba na delo, dokler žena ne rodi otroka, kar pa je kmalu, če že ne prej. No, v tem slučaju kje najameta malo sobo in ona živi tam z otrokom. Vse to je tako enostavno. Zato tudi ni, da bi človek prezgodaj o tem razmišljal.
Nad vas je legel večer. Ustavili so se pri Srečku in skakali s kol.
„Zdaj še ne gremo domov !“
„Ko smo zadnjikrat tako skupaj
Jožku samemu ni bilo mnogo do tega, da bi še pil. Vendar je čutil to kot dolžnost. Tudi se mu ni nikamor mudilo. Doma ga ne pričakujejo. Je torej vseeno, kdaj se vrne. Dekleta so se pomalem gubila domov. Nobena ni hotela vstopiti v gostilno, dasi je Tompa prišel in igral na gosli polko. Starejši moški so si nalagali kovčege na ramena, si segali v roko in se razhajali na vse strani po vasi, proti domovom, kjer so jih z radostjo sprejemale žene in otroci.
Kolenko, ki je pripeljal delavce, je klical fante iz gostilne.
„Kovčege si vzemite dol !“
Nekdo je pogledal ven zaspano in nerazumljivo.
„Kaj se že peljemo?“ je vprašal.
„Nič se ne peljemo, kovčege si vzemite !“ Oni je nekaj časa gledal, nato pa dejal :
„Na kolnik jih žmeči !“ Kolenko jih je zmetni k zidu, stopil v gostilno in popil dva kozarca. Nato je sedel na voz in se odpeljal.
Fantom se pa ni nikamor mudilo. Šele, ko so prihajale matere in jih spravljale
4. septembra 1932.
NOVINE
7
šolsko dijaštvo navadno z neprimerno boljšim programom in večjo izvežbanostjo, kakor je pa nastopala ta skupina. Kar pa hočem posebno poudariti, to so čudni zaključki teh koncertov. Tako mladim ljudem, kakor smo videli to skupino dijakov, se silno malo spodobi, če po končanem koncertu pospravijo tako nemale količine alkohola. Ko starci so se mi zdeli — z nabrekümi rdeči mi očmi in negotovo hojo. Višek nedijaškega nastopa je pa gotovo prostaško kaljenje nočnega miru v poznih jutranjih urah z neubranim hreščečim kričanjem. Ne samo eden je majal z glavo nad takim početjem. Mladi ljudje, bodite pametni in nedelajte tako ! Od Vas si Slovenska krajina gotovo mnogo več obeta. Spravljate pa s tem v neprijetno luč še mnoge druge, povsem odlične dijake. Če se ne bi to parkrat zaporedoma v večji ali manjši meri zgodilo, ne bi ničesar omenil. Tu in tam alkohol marsikoga na zahrbten način omami. Če se pa to ponavlja, potem pa že lahko imamo o vsem svoje neprijetno mnenje. — Očividec.
— Ogen v Sodišinci. V tork 30. augusta zvečer okoli 8 vöre je posestniki Domijan Jožefi mlajšemi strela vdarila v hišo. Taki za par minut je bilo vse v plameni. Prihiteli so gasilci iz vseh krajov, a na žalost ne so mogli pogasiti, ar je od velke süšave vse süho bilo i tak je meo ogen svojo moč. Zgorela je hiša z gospodarskim poslopjom, nekaj svinj i kokoši. Škoda je preci velka, zato prosimo vse smilene düše, da njemi priskočijo na pomoč s kakšimi dari, ar je postao siromák na zimo brez krüha, ki ma tri nepreskrblene sirotice i do mogli vso zimo velko pomenkanje trpeti. Dober Bog dobrotnikom stoterokrat povrné za njihovo smilenost.
— Izjava. Podpisani izjavljam, da sam popunoma zadovolen s tem, da me je kr. banska uprava razrešila dužnosti županstva. Zaproso sem tüdi ministrstvo notranjih poslov v Belgradi, naj mi odvzeme
tüdi čast i dužnosti banskoga svetnika. Mišlenja sem namreč, da če oblast nema zavüpanja v meni pri opravlanji županski poslov, da nega potem nikši razlogov, da bi bio ešče nadale banski svetnik. Turnišče, dne 30. aug. 1932. ŠTEFAN LITROP.
—	Süša v Prekmurji. Različne občine i zasebne stranke se obračajo do vseh mogočih uradov s prošnjami za odpis zemljarine. Opominamo prizadeto občinstvo, da se točno ravnajo po navodilaj odloka sreskoga načelstva v Murski Soboti št. 55/4. od lanskoga leta. Prijave je pošilati izklüčno na katastersko upravo v Murski Soboti.
—	Popravek. V časi, kda se je zgodila abiturienti Paller Kolomani iz Dol. Lendave nesreča z dvokolesom, sem se ja nahajao v svojem privatnom stanovanji. Od toga nesrečnoga slučaja sem doznao po nesreči. Zato sem jaz ne krivec, ne udeležence, ne svedok toga dogodka. Dol. Lendava, 29. avgusta 1932. — Vlad. II. Ðorđevič, žand. podporočnik.
Od naših v tüjini.
S. Bethlehem. Petletnico svojega mešništva so obhajali v cerkvi sv. Jožefa č. g. P. Horvat Egidij, naš rojak. Pri toj priliki so jih toplo pozdravili farniki, g. Cipot je pa za to priliko darüvao lepi ciborij za cerkev. K pozdravi Bethlehemčarov tüdi mi prikapčimo svoje pozdrave i iz srca želemo g. plebanoši, gorečemi širiteli naših listov obilno božega blagoslova na njihovo težavno delo. — Mala bethlehemska fara je že šest deklin dala, ki so stopile v samostan. Najnovejšivi sta sestri Durič Marija i Žilavec Jelena, šterivi sta prideljenivi h kat. šoli v Bethlehemi.
Italija. V salezijanskoj misijonskoj šoli, gde je 16 naših dečkov tüdi, je najbolše svedačanstvo dobo za talijanski jezik ne Talijan, nego naš dečko iz Slov. krajine.
Živinorejstvo.
28. avg. je bio v Beltincih ustanovni občni zbor „Zveze živinorejskih selekcijskih organizacij za simodolsko govedo“ za okraje : Sobota, Lendava, Ljutomer, Maribor levi breg. Sedež zveze je v Beltincih, za predsednika je izvoljeni g. ing. F. Mikuš. Glavni namen zveze bo : mlečno nadzorstvo pri rodovniških odsekaj ; preskrba dobrih plemenjakov, splošna skrb za napredek živinoreje. Navzoči so bili zastopniki 17 živinorejskih drüštev, kmetijski referenti, živinozdravniki, zastopnik Kmetijske družbe v Ljubljani, zastopnik banske uprave.
Prvo „rodovniško drüštvo“ je bilo ustanovleno l. 1928. v Nedelici v lendavskom okraji. Dnes je v 17 drüštvaj vpisanih do 1600 krav.
Pošta.
Fujs Andraš, Krog. Prošnja se bo rešila, gda pride na njo red. Pred vami je nad sto ponesrečencov. Bo pa stalno dobro rešena. Gider Jožef, Vančaves. Za letos vse plačano.
Pozor polskim delavcom !
Naznanje vsem tistim delavcom, šteri ščejo iti na jesensko delo v Bačko naj se zglasijo najkasneje do 10. toga meseca pri paleri ANDREJ ŠTEFANI v Pečarovcih Štev. 19.
Priden vajenec
se sprejme takoj za gostilničarsko in mesarsko obrt v hotelu
HORVATH v LJUTOMERU.
domove so se razhajali. Stiskali so si roke, kot da bi se bogve kdaj šele spet videli. Peli so po vasi, vsak posamezno. Njih pesem je zamirala med hišami.
Tako se vračajo ti ljudje vsako jesen. Prihajajo z vseh strani, s kruhom in denarjem. Potem se počasi ustalijo. Postavijo si dom in živijo. Otroci gredo njih pot.
Jožko se je razgledal in dognal, da je soba prazna. Nasproti njemu je nekdo sedel iz druge vasi in ga skušal izzivati. Jurko, ki je sedel prej na njegovem kovčegu, je prisedel k njegovi mizi.
„Ti pa ne greš ?“ je vprašal.
Jožko je slonel na mizi. Vino ga je premagalo. Dvignil je glavo in se ozrl po njem. Po Jožka ni imel kdo priti. Zato se mu ni nikamor mudilo.
„Vsaj plačal bi za liter“, je nadaljevat oni. „Ko sem bil jaz dečko kot ti in sem se vračal iz reza, me niso dva dni spravili domov. Ko nisem imel več denarja, sem pil za zrnje“.
„Ne plačam“, se je branil Jožko. „Nihče me ne more prisiliti. Ne plačam. Mi smo sirote, vi lahko greste, kamor se vam zdi in se navečerjate. Mi pa moramo živeti. Pozimi ne raste kruh“.
Potem je zagledal Ferka in se ga razveselil.
„Sem pridi ! Zdaj še plačam liter.“
Potem sta se pozno v noč vračala. Jožko je pel, dočim je Ferko hodil molče in mislil na to, da se bo prihodnjo jesen tudi sam vračal, če se bo sploh.
In še nekdo se je vračal tistega večera. To je bil najstarejši sin Marka Hozjana — Laci. Oblečen je bil v dolgo suknjo, ki ni bila tako slaba. V levici je držal kovčeg ter ga je pogosto premenjaval. Pod pazduho pa je stiskal torbo z vijolino. Hodil je po poljih, da ga ne bi ljudje srečavali. Prišel je prek po Krčèh in je zavil s Kolnika na Gosposko grabo.
Polje je bilo prazno. Grmi na Rendašu so se zgubljali v megli. Daleč na levo je razločil nedoločno marof. Vas je bila na desno, skrita za Gornji log. Nekdo se je zapoznil in se peljal po cesti po Selskem.
„To grabo še prehodim“, je pomislil. „Pri Vaškem zavijem prek na desno po poti med drevjem in bom doma, ko nihče ne bo niti mislil.“ Potem se je vprašal ; „Koliko let te že ni bilo doma, prijatelj Laci ?“
Dolgo je že od tedaj. Cerkev so pričeli zidati. Devet ali osem let bo. Dovolj
dolgo. Jegnjede in topole so posekali po Gosposkem, ki so stali nekoč okoli polja. Travniki so ostali, posejani z rakitinim in vrbjim grmovjem. Njive pa so se razširile. Več menda ni tako močvarno, ker so jarke poglobili. Vodovice so kot nekoč, samo ni toliko skrivnosti v tem gozdu. To pa zato, ker Laci ni bil več otrok. V Gornjem logu je spomladi še najbrže toliko življenja kot nekdaj. Osem let življenja je vendar precejšen košček.
Pa Laci se ni vračal, da bi ostal doma. O tem sploh ni premišljal. Vračal se je in se ni spraševal, čemu. Morda bo že za teden dni odhajal, ko bo videl polje. In mogoče — mogoče je še bilo kaj drugega, radi česa je prihajal. Pa o tem ni premišljal. Vstal je samo dom, med drevje skrit, jegnjedi zadaj.
„Potem mogoče odidem zadnjikrat. To je kakor na fronti. Nabašeš si nahrbtnik z vsem potrebnim, stisneš znancem roko ; kajti, kdo ve, če se še kdaj vrneš. Človek ne ve, kdaj odhaja zadnjikrat.“
Tako je mislil Laci ob svojem vračanju po osmih letih, ko mu je bilo petintrideset let in ni bil ne mlad ne star.
8
NOVINE
4. septembra 1932.
NEDELA po risalaj šestnajsta.
Vu onom vremeni, kda bi notri šo Jezuš vu hižo ednoga poglavnika od farizeušov v soboto jest krüh ; oni so pazili na njega. I ovo nekši človek vu vodenom betégi bodoči, bio je pred njim.
I odgovoréči Jezuš pravo je vu pravdi vučenim i farizeušom govoréči : jeli je slobodno v soboto vráčiti? Oni so pa mučali. On ga je pa prijao, zvráčo ga je i odpüsto. I odgovoréči je njim pravo : šterog med vami somár, ali jünec v stüdenec spádne ; i ne potegne ga vö taki dén sobotni ? i ne so mogli na eta odgovoriti njemi. Pravo je pa i tim pozvánim priliko, vidévši, kakda bi si prednja mesta zbirali, govoréči njim : gda boš pozváni na gostünje, ne sedi si na prednje mesto, da morebiti je preštimaneši od tebé pozváni od njega i pridoči on, ki je tebé i njega pozvao, povej tebi : daj etomi mesto i teda začneš z sramotjom zádnje mesto držati. Nego gda boš pozváni, idi i sedi si na zádnje mesto ; naj, gda pride, ki te je pozvao, povej tebi ; prijáteo, idi više gori. Teda bode tebi dika pred sedéčimi stebom navküpe. Ár vsáki, ki se zvisi, ponizi se ; i ki se ponizi, zvisi se. (Luk. XIV.)
Pokora (Paolo Segneri).
V denešnjem sv. evangeliomi nam je naš Gospod Jezuš Kristuš lepo priliko povedao, ki prav posebno vala za denešnji čas. Poniznost je tista jakost, ki v očaj Gospodnoga Boga največ pomeni. Ponizni moremo biti, ar smo nevalani črv pred Bogom, ki je začetek i vzrok vsemi, ka mamo i ka je stvorjeno. Pri vsakom svojem deli se moramo spomniti na Njega od šteroga vole vse odvisi i nikaj ne na sebe, na svojo moč zavüpati. Mogoče smo prejšnja leta preveč v sebe zavüpali i brez Boga opravlali svoje delo, zato ka nas je letos tak ponizo z velkov süšavov, da sprevidimo, kak nezmožni i slabi smo brez Boga. Mi smo se zvisili, a On šteroga je vse, nas je ponizo, da nas pripela nazaj k molitvi i češčenji pravoga Boga. Na prednja mesta smo se vseli, a naš gostiteo Bog nas je djao nazaj, ar je to za nas potrebno bilo.
AGRARNE ZADEVE
Pravilnik za izvršavanje agrarnoga zakona. Člen 55., 56., 57., 58., 59.: V teh členaj je določeno, kak se more veleposestniki povrnoti živina, seme, oranje, zgradbe, — pač celi živi i mrtvi inventar, šteroga je dobo agrarni interesent od Veleposestva pri razlastitvi veleposestniške zemle.
Veleposestnik se je morao v 2 mesecoma javiti za odškodnino po razglasitvi toga pravilnika.
Člen 60. Za zemlišča, za štera se plačüje poplavni prispevek, se določa po § 33 zakona znižanje odškodnine i to etak:
Za zemlišče, ki Plačüjejo za oral do 100 dinarov poplavnoga prispevka, se zniža odškodnina za 5% (procentov), za ono, za štero se plačüje prispevek do 150 Din, se zniža za 7½ %, za ona do 200 Din. se zniža za 10 %. za vsa zemlišča nad 200 Din pa za 15%.
Te paragraf se tiče naših interesentov, šterih zemla spada pod vodno Zadrugo v Dolnjoj Lendavi.
Podlaga za znižanje odškodnine se vzeme poveslavni prispevek iz leta 1930., ki ga izkazuje tozadevna vodna zadruga i ki ga mora ministrov poverjenik pri toj zadrugi overiti.
Člen 61. Te pravilnik dobi moč, kda se razglasi v „Službenih novinah“.
S tem smo razložili pravila za izvršavanje agrarnoga zakona.
Zdaj majo šče razložiti pravilnik tehničnih del (merjenje) agrarnoga zakona i pravilnik, kak se bo zemla plačüvala.
Vnogi interesent hodi vöre daleč spitavat, trga črevle, troši peneze, zato ka nema Novin. Ki je pa ma, tü najde vse razloženo i nema nepotrebnih stroškov. Pa takši, čiravno kaj ne bi zastopo, dobi odgovor v Novinaj brezplačno.
Gospodarstvo.
Kak se branimo proti včelnomi piki.
Pri vsakem piki je najbolše, če se je še naš organizem privado na pik tak, ka ga niti ne opazimo. To si pa včelar pridobi še le po veči letaj dela med včelami. Zato je potrebno znati i pomagati do toga časa, če ga včele spikajo.
Če ostane Žalec v rani i z njim del včelinoga zadka, šteri se ešče nekaj časa gible f s tem povzroča, ka žalec ide globlje v meso i s tem več čemera v rano. Prvo pri tem je, ka žalec moremo odstraniti i to tak, ka ne bomo čemera tiskali v rano. Najbokše je, če z nohtom na paoci vlečemo po koži i tak žalec primemo poleg kože, šteroga s čemerom vred odstranimo. Piknjeno mesto ne pritiskajmo i ne škrablimo, ar s tem samo povzročimo, ka se čemer razširi po vekšem prostori. Z ostrim nožom ali iglov rano malo povečajmo, jo stisnimo ali pa krv izcecajmo. Toga ne bi mogli napraviti brezi razširjene rane, ar dotikajoča krv z čemerom včasi malo ali pičeno ranico zapre.
Dobro je, če je pri roki lüknjasti klüč ali odrezano gosje pero, štero se pritisne na rano i s tem ne samo to, da smo bole stisnoli rano, liki smo preprečili, ka se čemer ne razširja.
Za vračenje bolečin so najboljša hladilna sredstva : mrzli vodeni obkladki, jesi, mrzlo železo, kamen, ilovica, friška zelena trava itd. Če pa čemer delüje na celo telo, pa moremo celo telo polevati z mrzlov vodov tak dugo, dokeč čemer ne henja delüvati. Če včasi devamo mrzle obkladke na pičeno mesto, navadno preprečimo razširjenje čemera na celo telo.
Dr. Pfleiderer je ednok ob priliki pika nehoteč prst dao v vüsta i Žalec s čemerom vred Zgrizo. Opazo je ka pri drügom piki bolečina ne bila tak velka i tüdi ne tak močno otečena. To je večkrat ponavlao i na konci prišeo do zaklüčka, ka je čemer, šteroga je on izcecao skozi vüst v svoje telo, vničavao onoga, šteroga njemi je püstila včela, kda ga je vničila.
Zgodi se tüdi, ka Včela piči na jeziki ali v vüstaj. Pri takšem piki moramo včasi iti k doktori, ar se lehko zgodi, da tak močno oteče, ka se vüstna ali nosna odprtina zapre popunoma i v pár vöraj nastopi zadüšenje.
Kakšté neprijetne posledice püšča včelin pik, ma poleg toga tüdi nekaj dobroga. Po izküšnjaj francoskoga vsevučilišnoga profesora Dr. Klementa otrjüje naš organizem tak, da smo zmožni dvakrat i tikrat vekšega düševnoga i telovnoga napora premagati, kak bi ga brez njega.
Splošno znano je, ka mravle, včele, štere majo v sebi te čemer, ne samo ka so vzdržne v deli, liki so dobesedno nevtrüdlive. Komi pa te pik dela jako velke bolečine, pa naj nüca včelarsko kapo i rokavice, se naj obleče tak, ka njemi včela nemre do kože, ar se tüdi zgodi, ka se včela priplezi pod obleko i piči ešče te, gda se slačimo, ar jo pri tom stisnemo.
Ništerni se s časoma privadijo včel-
nomi piki, drügi pa nikdar. So tüdi slučaji, ka v mladosti za takši dobleni pik niti zmenili so se ne, kesnej pa so vsikdar vekše i vekše bolečine, otekline i drüge neprijetnosti občütili.	(Konec.)
Uvažüjte
pravi način
kak naj postanejo Vaši živci močnejši !
Ste li že opazili pri sebi, da se ne počütite dobro pri deli, štero ste vsikdar z veseljom opravlali i se Vam radi razburijo živci?
Ste že občütili prevelko občütlivost, tšepet, nemir, straj, močno bitje srca, onemoglost, glavobol, razdražlivost, nerazpoloženje, žalost, joč, odrevenelost udov, vagnenje po narkozi i čezmerno kajenje, žela po pijančüvanji, trepetanje trepálnic, dremavost, slab spomin, boječnost pa vnoge drüge slične motnje, štere so vzrok, da so napadeni i oslableni živci, štere je potrebno pomiriti pa ojačiti. 
Takše pojave nesmemo zanemarjati, zato ka lejko nastopi zmešanost, ali nepremišljenost, friško oslablenje i rána smrt.
Ne gledoč na vrsto Vašega obolenja
mi pišite
pa sam pripravlen, da Vam razložim najležejši način po šterom se hitro ozdravite
brezplačno i brez poštnine. 
Te način ojači Vaše živce, Vam dá veselje za živlenje, veselje do dela, ka tüdi zdravniki potrdjavejo. Vnogi so mi javili, da se čütijo kak prerojeni.
Sčista brezpláčno
Vam pošlem takšo knižico, če jo z dopisnicov zaprosite. Če pa ne bi mogli včasi pisati pa si zapomnite ete naslov :
ERNST PASTERNACK,
BERLIN SO,
Michaelkirchplatz 13. Abt. 890.
Trgovci pozor!
Naprodaj je trgovska zaloga rednega blaga. Inventar in cenitev se lahko pregledata med uradnimi urami na Okrajnem sodišču v Murski Soboti, soba Štev. 20. Plačati je ob prevzemu blaga.
Pismene ponudbe sprejema do 6. septembra 1932 konkurzni upravitelj:
KODER FRANC, advokat
v Murski Soboti.
P
ozor redka prilika !
K odaji je na dobrom prometnom kraji
gostilna s posestvom ali brez posestva.
Prevzeme se lehko taki ali kesnej. Oda se tüdi na hranilno knjižnico. Kapitala zmožnoj 
osebi se da v najem na 3 leta več se poizve v PREKMURSKOJ TISKARNI v Murskoj Soboti.	4
Za Prekmursko Tiskarno odgovoren : Hahn Izidor v M. Soboti.
Izdajatelj : Klekl Jožef.
Odgovorni urednik : Edšidt Janez v M. Soboti.