J. E. Bogomil
Za brata
Ptanko z Dobrove je hodil v mestne šole. Semintja, kakšno nedeljo, je prišel tudi malo domav, Ni mu bilo ravno dolgoas v niestu, a — po pravici povedano — lačen je bil veckrat,.,
Sredi maja je bilo, da je zopet prišel domov. Pravil jc, kako sc mn godi v Ljubljani tn v šoli. Tudi to je omenil, da mora urcditi zbirko raznih hroščev, metuljev in drugih žuželk. Čim več jih bo nabral, tem boljši re>d bo prinesel po kresu dcanov. Tako trdijo tisti, ki gospoda pro-fesorja za to reč dobro poznajo. i           *Ohte no!« je zagodel oče ab peči.
»Čemu ti bodo taki mrgolinci?  Ali jih imaš ali ne!&  je  zatarnala     i mati ob šivanju.   »Samo, da čas ubijate in da denar gre!«                        '
Njegov twat Mirko se pa ni dal oplašiti. Poskočil je na nogc: »Stanko, nii se ne boj! Kolikor boŠ hotel, ti bom pa nalovil takega drobiža!«
»Lovil bi ti že! AH kaj, ko pa ne znaš s temi Živalcami napraviti, kakor jc treba.«
»Ali pa ti znaŠ?«
»Znam, znami!«
»Pa mi enkrat pokaži!«
Stanku se je posvetilo. Saj res! Čemu bi pa nosil svojo učenost sam v glavi, zakaj bi Jo pa skrival pred bratom?
Pove torej bratu, kje bo -dobil takega in takega, kjc tega, kje onega hrošča. Eni se drže bolj gozda, drugc bo pa našel na cvetju, po njivah, ob vodi ali celo v vodi. Pokaže mu tudi, kako fih mora končati, da jih ne bo preveč mučil, ali, da jih ne bo preveč razdrobil in pokvaril. Dobita tudi primerno posodo m tialijeta vanjo Špirita. V to tekočino naj Mirko potaplja hrošče, pa bodo kmalu potonili. Iz previdnosti riaj jih pa hrani en cel dan v steklenici, Potem pa naj jih nabode skozi desno krilce na tanke bucike in jih postavi vrstoma v lcseno škatJo. Enako mu tudi pokaže, kako naj ravna z mettilji. Metulja pa ne sme deli v špirit. Umoriti ga mora s tem, da mu lahno stare oprsje, potem ga pa riuspne na za to priipravljeno desko, Tudi tako desko sta hitro za silo pripravila: kar z nožetn sta jo toliko izrezala, da se je lahko položil v izdolbino mctuljev život, po deski pa razpela metuljeva krila. Pa paziti mora, da metulju preveč ne izbriše tistcga prahu, ki ga ima na svojih krilih,
Mirko je res postal žužkolovec. Kfer je hodil, povsod je pazil in gledal, da bi kaj ujel za Stanka.
Tisto leto sc mu je vrlo dobro godilo. Če je prišel prcpozno domov, ko so ga poslali v m^to, ni bil krcgan, Pokazal je samo na bogastvo svo/ega lova, pa je bil rešen vscga hudega.   Če jc prlšel domov zamazan.
»Ali te imam?«
raztrgan, opraskan po rokah in po obrazu, včasih celo braz klobuka, je samo povedal, kako mu je nagajal kak posebno pisan metulj, pa je.bilo vse dobro. In če je prebro<iil križem vso travo po tfavnikih in ob njivaht je bilo dosti, da je le zinil besedo »Stanko«, pa je šlo godrnjanje vsaj brez vihre mimo njega.  Še ka!c boljši prigrizek je včasih dobil liste dni.
Skoro je Mirko natihem želel, naj bi hodil Stanko vsaj tri leta v tisto šolo, kjer zahtevajo lov na hrošče, na metulje in na druge »mrgo-lince«, kakor so jira rekli mati.
Nevoljen je prišel domov le tak dan, ko mu ie ušcl kak poscbno lep metulj ali hrošč.   Že se je ponesel:   »Ali te imam?« pa ga je iskal včasih pod klobttkom, pod kamižolo, v grmovju in travi.   Nikjer ničl   Tak dan je pa iz srca zaželel, da bi bila Stankova »mrgolinska šola« že skoro za   . deveto goro.