KRISTINA PLAVSAK* Evropska identiteta v skupnem avdiovizualnem prostoru V ustreznih dokumentih Evropske skupnosti (ES)/Evropske unije (EU) kot glavni kulturni cilj nastopa vzpostavljanje in vzdrževanje t. i. evropske identitete. V tem kontekstu nastopa tudi oblikovanje skupnega avdiovizualnega prostora. Ta ideja je bila po eni strani zastavljena kot obrambna kulturna dejavnost proti grožnji »amerikanizacije«, po drugi pa sredstvo za krepitev notranje povezanosti ter uveljavljanje EU in njene identitete na mednarodnem prizorišču. Prav informacije oz. mediji kot sredstvo za razširjanje informacij naj bi bili ključno sredstvo za doseganje (politične in kulturne) enotnosti znotraj Unije, ki naj bi jo utelešala evropska identiteta kot univerzalno občutenje pripadnosti med njenimi državljani.1 Takšno razumevanje vloge medijev in te oblike skupinske (nadnacionalne) identitete kaže na to. da EU prevzema model, ki prevladuje v nacionalnih državah. Iz istega vira. torej posebnega odnosa med nacionalno identiteto, mediji (televizijskim sistemom) in državo, izhaja tudi prvi sklop ovir za vzpostavljanje evropske identitete s pomočjo medijev oz. s pomočjo premišljene medijske (avdiovizualne) politike. Nacionalna identiteta, televizijski sistem in država V klasičnem sistemu javne (nacionalne, državne) televizije državna administracija vzpostavlja nadzor nad televizijskim medijem in produkcijo njegovih vsebin ter zagotavlja tudi potrebne vire. da bi ta sistem v zameno opravljal določene družbene funkcije. Med njimi sta legitimizacijska in povezovalna funkcija gotovo najpomembnejši. Nacionalna identiteta v tem procesu izmenjave med televizijskim sistemom in državno administracijo je hkrati sredstvo in končni cilj. Po eni strani lahko le televizijske vsebine, ki na njej temeljijo, opravljajo legitimizacijsko in povezovalno funkcijo. Televizijski medij pa po drugi strani nacionalno identiteto vzpostavlja šele z legitimizacijo države in s tem združitvijo nacionalne skupnosti. Nacionalna identiteta je torej hkrati pravi (simbolni) vir za oblikovanje vsebin, ki naj bi opravljale družbene funkcije televizijskega sistema, in proizvod delovanja tega medija, ki jo vzpostavlja in popularizira. Kljub zatonu klasičnega sistema javne televizije in eroziji državne (infor- * Krivina Plaviak. diplomirana novinarka na FX)V. Ljubljana. 1 V poročilu o radijskem in televizijskem oddajanju v ES. ki ga je pripravil Odbor za mladino, kulturo, uobrafevanjc. informacijo in iport pri Evropskem parlamentu pod vodstvom Wilhctma I lahna so pomen tezmetnega tinenta informant utemeljili s temilc besedami: -Informacija je odlotujot. morda odkrfilcn delavnik v evropski združitvi . . Evropska zdruhtev bo doselena edino v primeru, i« bodo Evropejci to hoteli. In samo (c ho obstajala nckakina evropska identiteta, bodo Evropejci to zares hoteli. Evropska identiteta pa sebo razvila. k ie bodo Evropcici zadostno informirani. (European Communities. European Parliament. Working Documents I9HI-1982. Doc. IIOIVKI.23.2 l9ft2fPE?3.27l/Tina»:cii.po Zelena listina. 19X4: 2). 706 shema 1: Funkcionalna povezanost med nacionalno identiteto, televizijskim sistemom (sistemom javne, nacionalne televizije) in državo NI nacionalna identiteta D država TV televizijski sistem (sistem javne televizije) —odnos do ... (f) funkcija v odnosu do... 707 Teorij« in prik». 1*1.31. U. 7-H. LjliNiinj 1994 macijske) suverenosti je podobno razumevanje vloge televizijskega sistema prisotno tudi v današnjem času. V razmerah, v katerih dejansko suverenost držav omejujejo globalizacijski (transnacionalizacijski) procesi, zlasti na gospodarskem, tehnološkem, pa tudi na političnem področju, so se oblikovali nekakšni globalni ali nadnacionalni komunikacijski prostori. Upravljajo jih predvsem meddržavne korporacije (TNK) na področju medijev (Schlesinger, 1991b: 299). Na medijskem (kulturnem) področju prevladuje tržna logika TNK. kar vodi v komercializacijo te sfere, konvergenco nacionalnih kultur in v oblikovanje neke vrste globalne (korporacijske) kulture (z ameriško naravo) (Schiller. 1989: 30-46). Na tem področju potekajo tudi nasprotni procesi, ki poudarjajo pomen nacionalne identitete (kulture) in televizijskega sistema kot njenega utelešenja. Kot ugotavlja Splichal (1992: 147) »kljub internacionalizaciji komunikacijske sfere, pa tudi prav zaradi nje. država še vedno predstavlja temelj komunikacijske sfere in oblikovanja nacionalne identitete«. Kot reakcija proti ogrožanju avtonomije in integritete nacionalne identitete, ki izvira iz globalizacije kulturne produkcije in potrošnje, še zlasti medijskih proizvodov (komercializacije). nastopa nacionalno usmerjana in nadzorovana medijska (kulturna) politika, ki teži k nacionalni suverenosti (Splichal. 1992: 147). Država se v okoliščinah posebne ogroženosti mobilizira v neke vrste kulturni obrambi, mediji in širša kulturna polja pa postanejo bojna polja, prostori, kjer potekajo boji za različne oblike prevlade (Schlesinger. 1991b: 299). Lahko govorimo o sobivanju različnih komunikacijskih prostorov - nacionalnih, globalnih, regionalnih, lokalnih. V sodobnih razmerah naletimo torej na tem področju na paradoksalni položaj - država postaja vse bolj občutljiva in pri ohranjanju svoje suverenosti manj uspešna, vendar pa vztraja pri obrambi svojega kulturnega medijskega prostora prav zaradi njegove simbolne razsežnosti. Kultura je postala varnostna politika (Waever. 1992: 14). Ta trend potrjujejo končno tudi nasprotovanja držav članic Evropske unije, predvsem manjših (npr. Danske in Belgije), ob predlagani razširitvi pristojnosti institucij EU na kulturno področje ter ob poskusih vzpostavitve enotnega medijskega sistema (pri sprejemanju Direktive o televiziji brez meja). Kljub temu da so se odrekle že precejšnjemu delu suverenih pravic na ekonomskem in delno tudi na političnem področju, nacionalna kultura ostaja najpomembnejši simbol državne suverenosti, televizijski sistem (sistem javne, nacionalne televizije) pa zadnja državna trdnjava, ki skrbi za ohranjanje distinktivnih kulturnih identitet (Wood. 1992: 165). Tu se kaže na eni strani simbolna, na drugi pa praktična razsežnost nacionalne kulturne sfere in znotraj nje sistema javne (nacionalne) televizije. Kulturno (medijsko) področje je dojeto kot najgloblje bistvo nacionalnega obstoja in s tem državne suverenosti (tudi če odpadejo atributi ekonomske, politične, vojaške, tehnološke idr. suverenosti). Mediji (televizija) pa naj bi bili najučinkovitejši mehanizem za ohranjanje meja in notranje trdnosti tega področja. Mediji so torej v funkciji ohranjanja nacionalne identitete ena izmed najpomembnejših opredeljujočih. povezujočih in obrambnih sil sodobne države, ki jo preplavljajo tokovi globalizacije. Če poskusimo te ugotovitve povezati z našo razpravo o vzpostavljanju evropske identitete z avdiovizulanimi mediji, lahko trdimo, da bo ta proces izredno težaven. Nacionalna identiteta je zaradi svojih simbolnih potencialov in svoje funkcije še močno zakoreninjena v sodobnih družbah (državah) in ohranja svoj posebni odnos do televizijskega medija. Kot pravi Smith (1990: 177-180), nacionalne kulture še vedno igrajo pomembno vlogo in jih neka globalna kultura (oblika nadnacionalne identitete, h kateri teži EU) ne bo vsrkala. Nacionalna 708 identiteta je podobno kot nacionalni imaginarij in kultura vedno zgodovinsko značilna, saj temelji na skupnih spominih in zavesti o kontinuiteti, to ključno ogrodje pa manjka nadnacionalnim identitetam. Nacionalno identiteto so v preteklosti krepili procesi jezikovne mobilizacije, politizacije kulture in vloga inteligence. danes pa zlasti kulturne vojne (Smith. 1990: 183-185). Evropska identiteta in avdiovizualni mediji EU poskuša v svoji avdiovizualni politiki presaditi nacionalni model odnosov med nacionalno identiteto, televizijskim sistemom in državo na odnose med evropsko identiteto, avdiovizualnimi mediji (televizijo) in EU. Ta poskus je bil neuspešen zlasti zaradi ohranjanja posebnega (simbolnega) pomena nacionalne identitete (kulture) in s tem vloge nacionalnih televizijskih sistemov, v katerih naj bi potekal njen reprodukcijski proces. K vzpostavitvi hibridnih medsebojnih odnosov in ne prave funkcionalne povezanosti pa so prispevale tudi pomanjkljivosti posameznih gradbenih elementov (evropske identitete, avdiovizualnih medijev, preko katerih naj bi se reproducirala. in EU). ki jih bomo nakazali na tem mestu. Temeljno vprašanje, ki se postavlja na začetku razprave o evropski identiteti, je. kaj ta pojem sploh je in kaj naj bi pomenil. Evropska identiteta je po svoji naravi posebna oblika skupinske identitete (nadnacionalne. regionalne), torej nastaja v enakem procesu formiranja mejnikov in se vzdržuje s podobnimi mehanizmi. Nacionalne (državne) okvire lahko prerašča v dvojnem smislu: predpostavlja se namreč formiranje občutka pripadnosti evropski politični skupnosti, skupnemu političnemu projektu (politična identiteta), obenem pa je zaželena tudi skupna zavest o evropskosti. o skupni kulturi prebivalcev Evrope, občutek vsakega posameznika, da pripada širši kulturni, organski skupnosti, ki mu daje njegovo osebno identiteto in življenjski pomen (kulturna identiteta) (Waever. 1992: 1. 2). Schlesinger (1993: 14) razliko med politično kulturno (etično) identiteto, ki naj bi jih vključevala evropska identiteta po vzoru nacionalne, ponazarja z razliko med prepoznavanjem sebe kot pripadnika (še neobstoječe) evropske nacije (kot državljana) in prepoznavanjem sebe kot Evropejca. Kot bomo pokazali v nadaljevanju, je vprašljiva zlasti druga sestavina. Projekt »evropska identiteta« namreč zahteva, da v okviru EU vzpostavijo stanje simbolične vključenosti in s tem zavezanosti. Pri tem je problematično zlasti opredeljevanje evropskega prostora (vzpostavljanje mej Evrope)-' in mejnikov, skupnih elementov, ki Evropejce ločijo od drugih. Prvo vprašanje je bilo delno rešeno s kodifikacijo državljanstva Skupnosti (»Community national«) v Pogodbi o Evropski uniji. S tem so razglasili, da evropski skupnosti formalno pripadajo državljani držav članic EU in da ti državljani Unije uživajo določene pravice in dolžnosti.' Meje Evrope so glede na takšno opredelitev zelo nejasne, saj tečejo po mejah najbolj »obrobnih« držav članic in hkrati znotraj državnih meja. Reševanje drugega vprašanja, tj. definiranje parametrov »namišljene skup- * To vpraianie je posulo pereče zlasti koncc KO ki. z združitvijo Nemčije, padcem komunističnih režimov v V/hodni in Srcdn|i Evropi Icr z razkrojem Sovjetske zveze. Države iz wdanjcgj socialističnega Moka naenkrat nivo bile več sovražne, -out- skupine, temveč so zahtevale svojo vrnitev v skupni evropski dom. Vključevanje teh drŽav in drugih čakajočih, ki so bile do zdaj obravnavane kot tuie. neevropske (npr. Turčija), bo zahtevalo zelo fleksibilno definicijo evropskega prostora. 1 ... Vsaka oseba, ki ima državljanstvo driavc članice, bo državljan Unije. Državljani Unije bodo uživali pravicc. ki so jim podclicnc s to pogodbo, in se bodo podrciali doUnostim. ki so jim na ta način naložene (Pogodba o Evropski uniji: X. členi. S tem so izključeni in deprivtlcgirani prebivalci driav članic, ki niso njihovi državljani (imigranti). s tem pa |im je podeljen status tujcev in. posredno, sovražnega elementa (več o tem Wcbh. 1993: 12-15 in Schlcsinjtcr. 1991 a: IKK-190) 709 Teorija in praksa. Iet.3l.tt. 7-«. Ljubljana 1994 Shema 2: Poskus vzpostavitve funkcionalne povezanosti med evropsko identiteto, avdiovizualnimi mediji in EU (pomanjkljivosti) EI evropska identiteta EU Evropska unija MM(TV) množični mediji (televizijski sistem) (p) pomanjkljivosti ->■ odnos do ... (0 hipotetična funkcija v odnosu do... 710 nostivP3 je zahtevnejša naloga. Za ustanovitev skupinske identitete je potrebno simbolično vezivno tkivo - zgodovinski miti in simboli, skupni spomini in tradicije, obredje, ki ima določen emotivni pomen, sproža občutke pripadnosti in skupne zavesti. V tem pogledu imajo nacionalne identitete očitne prednosti. EU pa sfc je znašla v paradoksalni situaciji: evropsko identiteto mora namreč konstruirati iz materiala, na katerem temeljijo nacionalne identitete, strukture, ki naj bi jih prerasla in izrinila. Poleg tega pa, kot smo že opozorili, prav težnja, da bi se zmanjšal pomen nacionalnih kultur in identitet ter da bi se te zlile v skupno kulturno tvorbo, sproža obrambne mehanizme na nacionalni ravni. Ta evropski projekt je tako obenem nacionalni preporod in aspiracija. da bi se ustvarila nekakšna globalna kultura (Smith. 1992: 67). Kaj je torej evropska kultura, iz katere naj bi izhajala tudi evropska identiteta: vsota različnih identitet in skupnosti ali nekaj, kar obstaja nad temi populacijami in kulturami? Ali lahko govorimo o specifičnih »evropskih izkušnjah«? Smith (1992: 68) navaja nekaj področij, kjer bi jih lahko našli: jezikovno (pripadnost indoevropski jezikovni skupini), kulturno-zemljepisno in teritorialno-simbolično (Evropski dom od Urala do Atlantika), versko (skupna krščanska religija) in občutenje tujca (definiranje »oni« skupine - Neevropejcev). Opozarja pa tudi. da znotraj vsakega od teh področij nastopajo razcepi in problemi (jezikovne in kulturne razlike, različni pravni, ekonomski in politični sistemi, različne religije idr.). Evropejci se v nekaterih elementih med seboj bolj razlikujejo kot v odnosu do Neevropejcev, obenem pa si delno delijo tradicije (npr. rimsko pravo, politična demokracija, parlamentarne ustanove, židovsko-krščanska etika) in kulturno dediščino (npr. renesansa in humanizem, racionalizem in empiricizem ter romantika in klasicizem). To konstruira t. i. družino kultur, ne pa enotnost v različnostih, ki velja za uradno evropsko kulturno formulo (Smith. 1992: 70). Ne gre torej za ustvarjanje enotnosti v in z raznovrstnostjo, temveč za delno prekrivanje kulturnih vzorcev, ki presegajo nacionalne in državne meje. Nacionalne kulture ohranjajo svojo distinktivnost in učinkovitost, družina skupnih evropskih sestavin pa sestavlja bazo za sodelovanje med državami in narodi ter s tem za oblikovanje politične skupnosti, kot naj bi bila EU (Smith. 1990: 187). Evropska kultura torej ni ne vsota vseh kultur evropskih držav ne neki samostojni, nadnacionalni organizem. Je ohlapen splet elementov (motivov), ki družijo prebivalce določenega prostora (celine), širši okvir, znotraj katerega se organizirajo posamezne kulture in značilne lojalnosti. Ce se povrnemo na točko, kjer smo ločili politično in kulturno identiteto, lahko trdimo, da se bo prva konstituirala na evropski ravni z uresničenjem Pogodbe o Evropski uniji. tj. z republikansko konstrukcijo državnega subjekta (državljanstvo, zunanja in varnostna politika, notranja politika idr.), druga pa bo primerno ostala nacionalna (Weaver. 1992: 23). S tem možnost, da bi evropska kulturna identiteta obstajala, ni popolnoma izključena. Ob različnih nacionalnih in vse močnejših regionalnih, lokalnih etničnih identitetah lahko sobiva, vendar zaradi slabosti, na katere smo opozorili, teh identitet nikoli ne bo prerasla. Zavedati se moramo namreč tudi ključne razlike med političnimi in gospodarskimi sferami kot namerno konstruiranimi in institucionaliziranimi enotami ter med kulturnimi sferami, ki so proizvod daljšega'zgodovinskega razvoja in nastajajo relativno spontano, nenačrtovano in neanticipirano (Smith. 1990: 187. 188). Prav zaradi teh značilnosti se EU zapleta v nove paradokse. Posnema model nacionalne države (morda bi to lahko delno trdili za celotni ustroj prihodnje EU). kjer sta kultura in politična organizacija v odnosu medsebojne odvisnosti 711 Teon/š m praku. let. 31. ti. 7-8. Ljubliani 1994 - vzdrževanja in legitimizacije. Glede na to da ima EU težave s svojo politično subjektiviteto. torej da ni popolnoma jasno, kako naj bi se nadaljnja integracija razvila (Pogodba o Evropski uniji daje le osnovne smernice), kulturno (medijsko) področje pa dejansko ostaja v pristojnosti držav članic, je ta odvisnost le enostranska. Države članice namreč še vedno opravljajo funkcijo vzdrževanja in zagotavljajo ustrezne mehanizme za reproduciranje svojih nacionalnih kultur (identitet), zato ta sestavina ni ogrožena. Nasprotno pa evropska integracija, ki potrebuje legitimizacijo, nima enakovrednega kulturnega amalgama kot države članice. Tega so se zavedali že ustanovitveni očetje Evropske skupnosti in drugi pomembni evropski funkcionarji. Robert Schumann (1951; nav. po Weaver. 1992: 10) je tako na primer dejal, da mora biti Evropa najprej kulturna skupnost, preden postane vojaško zavezništvo ali gospodarska skupnost. Znana pa je tudi izjava Jeana Monneta: »Če bi začeli z Evropsko skupnostjo vse znova, bi morali začeti s kulturo« (nav. po Schlesinger. 1991a: 141). Po eni strani se evropska (politična) identiteta konstruira šele znotraj določenega (nadnacionalnega) institucionalnega okvira, ta pa po drugi strani potrebuje kulturno (simbolno) podlago, ki je še vedno v lasti držav članic. Tako evropska identiteta temelji zlasti na nekakšnih državotvornih simbolih, kot so npr. zastava, potni list. himna ali ustanove EU. zlasti parlament, nikakor pa ne more izhajati iz skupnega jezika ali kulture. Vloga množičnih medijev, predvsem televizijskega sistema, je v naši shemi sicer ključna, vendar v precejšnji meri nejasna. Da bi posamezni televizijski sistem znotraj avdiovizualnega sektorja opravljal kulturne naloge, ki mu jih podeljuje EU. tj. oblikovanje in vzdrževanje evropske identitete, bi moral imeti tipično evropsko naravo. Ta naj bi se izražala v lastništvu, nadzoru, strukturi zaposlenih, kraju oddajanja in transmisijskcmu dosegu, zlasti v zastopanosti ustvarjalcev in vsebinah. Tako je European Television Task Force v svojem poročilu (1988: 114-117) predlagala, da bi ustanovili evropski sistem javne televizije oz. več takih sistemov, ki bi oddajali v različnih jezikih. Tak sistem naj bi bil neodvisen od vpliva nacionalnih vlad. evropskih ustanov od ali kakršne koli druge oblike političnega in institucionalnega nadzora, z izjemo Evropskega revizorskega sodišča (European Court of Auditors); podrejen le ustreznim evropskim statutom, ne pa nacionalni medijski zakonodaji: ter večnacionalen v naravi, usmeritvi in osebju. Finančna sredstva bi črpal iz različnih virov: evropske in nacionalne takse na kabelske povezave in satelitsko opremo, neposredne subvencije evropskih ustanov, prispevki nacionalnih medijskih organizacij, oglaševanje in sponzorstvo, naročnina, evropska loterija, izdajanje revij s televizijskimi programi (»crossmedia advertising«). Evropska televizija bi morala v svojem programu upoštevati merila kakovosti (European Television Task Force. 1988: 42-46). zlasti merilo raznovrstnosti. in uravnoteženosti: zagotavljati enakovredno zastopanost različnih narodov, regij, manjšin, jezikovnih skupin in sploh vseh evropskih kultur: zagotavljati uravnoteženost znotraj programa (informativni, izobraževalni in zabavni program): skrbeti za različne identitete, okuse in interese občinstev: raznovrstna pa naj bi bila tudi produkcija in izvor programov (poseben pomen je na tem mestu dodeljen neodvisni produkciji). Načrtovalci evropskega televizijskega sistema so dali tudi zanimivo idejo, kako naj ta sistem doseže dovolj veliko občinstvo - poveže naj se z nacionalnimi televizijskimi sistemi, ki so v finančni stiski. Ti naj proti skromnemu doplačilu predvajajo evropske programe (European Television Task Force. 1988: 116). Opisani predlog je sicer videti kot najboljša rešitev, vendar pa se je v realnosti 712 pokazalo, da je ideja o evropskem televizijskem programu utopična. Naša ugotovitev velja tako za univerzalne (primer Europa TV) kot tudi specializirane, zlasti informativne programe (Sky Channel). V začetku je bila ustanovitev evropskega kanala sicer eden od poglavitnih ciljev politike ES na področju avdiovizual-nih medijev (glej Poročilo. 1983). vendar je večina poskusov, da se ta cilj tudi udejani. propadla.' Vzroke za to vidimo v značilnostih občinstva ter spremljajočih gospodarskih dejavnikih. Gledalci dajejo prednost nacionalni televiziji in programom v svojem jeziku, nato pa najraje izbirajo posebne programe in komer-cializirane vsebine splošne narave, ki so v glavnem predvajane v angleškem jeziku (Collins. 1989: 366). Med evropskimi televizijskimi postajami so se tako izkazale kot uspešnejše tiste, ki so usmerjene na regionalni (jezikovni in kulturni) trg (npr. RTL Plus. Sat-1. Filmnet. Lifestyle), ki pa v glavnem predvajajo ameriške filme ali prevzemajo komercializirane formate. Te postaje torej upoštevajo obe navedeni težnji gledalcev. Lahko trdimo, da je jezikovna in kulturna raznovrstnost Evrope ena izmed primarnih ovir za oblikovanje enotnega trga za evropski televizijski sistem. Zaradi te značilnosti in seveda zaradi konkurence nacionalnih televizijskih sistemov, komercialnih postaj v angleškem jeziku in podobnih regionalnih postaj (v jezikih središča regije, tj. v skupnem jeziku), tak sistem ne more doseči zadostnega števila gledalcev, ne pritegniti dovolj oglaševalcev ali drugih virov sredstev. S tem pa ne more ustvariti dovolj sredstev za lastno preživetje (produkcijo, distribucijo idr.). Razumljiva je tudi rezerviranost držav, ki naj bi pomagale vzpostaviti tak sistem. Te se namreč iz že navedenih razlogov raje oklepajo nacionalnega televizijskega sistema. Zastavlja se tudi vprašanje, kaj naj bi mediji z evropsko naravo predvajali oz. kakšne vsebine naj bi zrcalile evropsko kulturo in identiteto."Ugotovili smo namreč. da ti dve kategoriji ne obstajata kot koherentna, distinktivna organizma. Ce izhajamo iz opredelitve, da se evropska kultura (identiteta) formira na podlagi različnih kultur evropskih narodov, potem se odpirajo novi problemi: kako bi znotraj programa evropske televizije uravnotežili prispevke vseh kultur in kako bi zagotovili zastopanost majhnih narodov in jezikovnih (kulturnih) manjšin? Končno je napačna tudi predpostavka, ki se pojavlja v nekaterih dokumentih ES (Zelena listina. 1984: 2). da bi distribucija enakega proizvoda (morebitnega evropskega programa) vodila k identični interpretaciji s strani gledalcev. S tem bi 4 Prvič w poskuiuli vzpostaviti punevropski televizijski servis in s Icm neevropskoobčinstvo vSkv C hjfincl ki jc začel oddajali iz Londona aprilu I9K2. in z Eurikon eksperimentom, ki jc potekjl jeseni istega leta. Skv C htm ur I jc prvotno naslavlja] evropsko občinstvo in predvajal večino programov, ki so izhajali iz drfciv Skupnosti. Ko pa so ntcgovc izgube naraščale (L 5.M) milijoaa v letu I9H.VL I0.2-U.fi milijona v letu l9X7).s tako enake whine v različnih okoljih interpretirane na razlitnc načine. 714 Shema 3 - Faze razvoja ES/EU s pomočjo avdiovizualnih medijev in njihove ovire \ NI nacionalna identiteta EI evropska identiteta MM(TV) množični mediji (televizijski sistem) D država EU Evropska unija -► specifična (rigidna. neproblematična) povezanost (4) razvojna faza (o) ovire v odnosu -[> smer razvoja 715 Teorij« in prutai. let 31. ti 7-K. LfcHjaM 1V94 medijev se evropska identiteta ne more uveljaviti v polnem pomenu, torej tudi v svoji kulturni (simbolni) razsežnosti, ker mediji zaradi svoje narave za njeno konstrukcijo in reprodukcijo preprosto niso zainteresirani. Zato je pri vzpostavljanju zadnjega polja. tj. oblikovanja kulturne (simbolne) skupnosti s pomočjo avdiovizualnih medijev (televizijskih sistemov). EU šele na začetku svoje poti. Evropska identiteta je v odnosu do nacionalne v podrejenem položaju in se bo zgradila šele v nekem dolgotrajnejšem, kompleksnejšem procesu. S kulturo (identiteto) smo sklenili krog. ki prikazuje razvojne faze EU (od državne suverenosti do nadnacionalne kulturne skupnosti) (prim. Galtung. 1989: 22-29). Vprašanje je. kako bi se povezovalni proces iztekel, če bi se EU razvijala v obratni smeri, torej tako kot sta predlagala Schumann in Monnet. Teoretično gledano bi bila EU. ki bi nastala iz evropske kulturne (simbolne) skupnosti, trdnejša. Seveda pa tega ne moremo zagotovo trditi, saj bi morali upoštevati dolgotrajnost in nepredvidljivost tega procesa, ki ga pogojujejo Številni, že nakazani dejavniki (zlasti zakoreninjenost nacionalnih kultur in identitet, vloga držav in druge družbene, zgodovinske okoliščine). Pokazali smo. da ideja oz. projekt oblikovanja evropskega avdiovizualnega prostora kot najmanjšega skupnega kulturnega imenovalca v programskih vsebinah. ki jih proizvajajo Evropejci in so namenjene evropskim gledalcem (Schlesinger. 1993: 8). temelji na napačnih predpostavkah in je zaradi številnih ovir le težko uresničljiva. Tak prostor sicer obstaja, vendar ni enoten in ga le v omejenem smislu opredeljuje njegova evropskost. V naši razpravi smo pokazali, da so glavni akterji v tem prostoru po eni strani države, ki z avdiovizualnimi mediji branijo svojo kulturno identiteto in s tem podpirajo kulturno (in drugačno) raznovrstnost evropskega avdiovizualnega prostora. Kot drugi močni protagonist, ki premaguje celo države, nastopajo TNK na področju avdiovizualnih medijev. Te v svoji profitni logiki sicer težijo k enotnemu trgu. vendar zaradi narave svojega delovanja (komercializacije. .amerikanizacije') izničujejo njegovo evropskost. Po našem mnenju so edine realne možnosti, s pomočjo katerih bi lahko vzpostavili in okrepili občutek skupnosti, satelitsko prenašanje nacionalnih programov, povečana izmenjava programov med evropskimi državami in ustrezna podpora evropski televizijski produkciji, zlasti koprodukcijam med državami članicami. Jezikovne in kulturne ovire, ki čim bolj otežujejo uspešno uresničevanje teh ukrepov, bi države odpravile s povezovanjem v .naravne" regije znotraj Unije. EU se mora v svojem odgovoru prilagajati zahtevam in interesom držav članic ter raznovrstnosti znotraj svojih meja na najboljši možni način uravnotežiti. Pri oblikovanju in uresničevanju svojih ciljev, kot sta evropski medijski (televizijski) sistem in evropska identiteta (kultura), mora upoštevati, da ti kategoriji ne obstajata neodvisno od posameznih držav in narodov, njihovih kultur in medijskih (televizijskih) sistemov. Tudi ne moreta zaživeti, če bosta arbitrarno postavljeni nad njimi. EU naj nastopa kot zveza enakovrednih držav in narodov, regij, raznovrstnih kultur in identitet, medijskih (televizijskih) sistemov. Določen korpus nadnacionalnih pravil ter zakonodajni in izvršilni organi z zadostnimi pooblastili naj hkrati zagotavljajo obstoj in razvoj skupnosti ter avtonomijo njenih posameznih gradbenih delov. Kako bo ta vizija uresničena, v sedanji fazi razvoja EU ostaja odprto vprašanje. 716 VIRI Pogodba o Evropski uni|i - Treaty on European Union (.The Maastricht Treaty'): podptutu 1992 v Maastrichlu. zaicU vcljali I novemhra 1993. Luxembourg: Office (or Official Publication* 1992 Poroiilo (Komisije Evropskcmu parlaincntu) - Realities and Tendencies in European television: Perspectives and Options. Report from the Commission to the European Parliament. COM (X3) 229. 25. 5. 19X3. Zclcna listina - Television Without Frontiers. Green Paper on the Establishment of the Comon Market lor Broadcasting Especially by Satellite and Cable (Communication Irom the Commission to the Council. 14 6. 19X4). COM (X4) 300.0) C 303. 25. II 19X5 Dircktiva o televiziji brez meja (.Television Without Frontiers Directive') - Council Directive ol 3 October 19X9 on the coordination of certain provisions laid down hy law. regulation or administrative action m Member States concerning the pursuit of television broadcasting activities. «9/552. Official Journal (Oil L 29W23. 17. 10. 19X9 UTERATURA COLLINS. Richard (19X9): The language of advantage: satellite television in Western Europe. Media. Culture and Society II (3). sir. 351-371 EUROPEAN Television Task Force (I9XX): Europe 2000: What kind of television Manchester: The European Institute for the media GALTUNG. Johan (19X9): Eu[ope in making. New York. London: Crane Russak NEGRINE. R in S PAPATHANASSOPOULOS (1991 >: The Internationalization of Television European Journal of Communication 6 (I), sir. 9-32. ROACH. Colccn 11990): Tile movement for a New Work Information and Communication Order a second wave?. Media. Culture and Society 12 (3). sir. 2X3-307. SCHILLER. Herbert I. (19X9): Culture. Inc The Corporate Takeover of Public Expression New York. Oxford Oxford University Press SCHLESINGER. Philip (1991a): Media. State and Nation London: Sage SCHLESINGER. Philip (1991b): Media, the political order and national identity Media. Culture and Society 13(3). ar. 297-30X SCHLESINGER. Philip (1993): Wishful Thinking: Cultural Politics. Media, and Collective Idcnlirci in Europe. Journal of Communication 43 (2). Spring, str 6-17 SMITH. Anthony D. (1990): Towards a Global Culture? V Fcathcrstone. Mike: Global Culture: Nationalism. Globalization and Modernity. Theory. Culture and Society 7 (2-3). London: Sage. str. 171-191 SMITH. Anthony D (1992): National identity and the klea of European unity. International Affairs6X( I), sir. 55-76 SPLICHAL. Slavko (1992): lzgubl|cnc utopqc? Ljubljana: Znanstvcno in publicist ifno srcdiifc WEAVER. Olc tn Morten Kctstrup (1992): Europe and its nations: political and cultural identities Refer»! na panevropski konfcrenci (ECPR Standing Group on International Relations). Heidelberg. September 1992 WELSH. Jennifer M. f 1993): A Peoples' Europe? European Citizenship nad European Identity EUI Working Paper ui European Cultural Studies No 93/2. Firencc: European University Institute WOOD. Nancy (1992): Editorial. Media. Culture and Sociely 14 (2). str. 163-16« 717 Teorija in praksa, let. 31. tt.7-X. L|ubl|ana 1994