Saša Ličin: Ladič Menda je že slučaj, da si človek v deveti skozi ena lahko po desetih letih službe omisli psa. Prosim, in to čistokrvnega podeželskega ketarja. Četudi nima nikakega rodovnika ne po očetu ne po materi, niti ni iz kake znamenite pasjarne, je vendar po svoje zanimiv moj Bor. Neprijetno mi je pač, da mi celo lastni brat spravlja psa vedno v zvezo z dvozložnim predlogom. Namreč: na psa! Poleg te vljudnosti ima moj Bor tudi navado, da stika po vaških smetiščih in dvori ščih ter vsako stvar, ki se mu zdi vredna pri jema, prinese domov. Položi ti lepo pred noge pol čevlja, strgano nogavico, pol zajčje kože itd. Mirno zre s svojimi rujavimi očmi in čaka pohvale. »Priden, Bor priden!« pravim navadno in Bor zgrabi pol čevlja, strgano nogavico ali pol zajčje kože in nese najdeni predmet v vdolbino pod krušno peč, ki je istočasno največji in najlepši del opreme na moji šoli. Oni dan pa mi je prinesel Bor moder zvezek, nekoliko zgrizen in razmočen od vlage. Gledal me je udano, kot še nikoli: »Vidiš, vse znam, samo teh kljuk na papirju ne razumem. Daj, čitaj ti, če je vredno,« je govoril z očmi in gubal kožo med ušesi. Pogledal sem moder zvezek, čital in čital, kot sedaj prepisujem. * • * »V teh vročih junijskih dneh se spominjam lačnih in prečutih noči, ko smo po dva, tri premlevali zadnjo učenost pred maturo. Kinalu nato smo prejeli črno na belem, da smo zreli za učitelje ljudskih šol. Takrat sem z enim samim vzdihom odpustil vse krivice zadnjih let. Še na razrednika sem gledal kot na nekaj daljnega, pozabnega. Nekoč mi je pri prvi uri dejal: »Vi, Ladič, vi boste zapadli jetiki, če ne prestanete z vašim krokanjem.« V razredu je bil smeh, na katedru resen obraz in v moji duši nekaj tako grenkega... Zajtrka sem se odvadil, a vendar me je včasih zdelalo. To so bila moja velika ponočevanja. Ko sem se vrnil v kasarno v Gosposki ulici mi je čestitala stara snažilka stopnjišč: »Samo da je šlo dobro g. Ladič, scdaj ste gospod učitelj, kar vesela sem še jaz, samo službe vam je še treba,« je govorila in švigala z metlo po stopnjišču. K tej ženski smo se zatekali vsi v kasarni, ki smo bili na koncu z denarjem. Menda je pometala le zato, da je dajala skromno podporo kasarniškim dijakom. Uboga, stara Neža, kdo se te bo usmilil, ko ne boš mogla več pometati. Drugo leto sem odšel k vojakom. Vse skupaj je hitro minulo. Zvcčer smo postajali učiteljski abiturienti pod velikimi kostanji, peli naše pesmi, glasno in prešerno. Onstran ograje se je vstavljal mimoidoči južnaški svet. Čas je bežal in nam je prinašal prostost, svoj bodoči poklic, učiteljski poklic. Nekje v podeželju boš, učil boš otroke, vadil boš zbor, imel boš predavanja. Svoj gospod boš in stoterim boš v sili vodnik. Tako smo sanjali vsi, vsi mladi, polni silc in idealov. Kostanji so v večernem vetru zadišali kot doma ob Savi. Tega je bilo tudi konec. Izpiti za rezervne oficirje so bili v žepu. Vsi smo šli domov. Ne, jaz sem šel zopet na podstrešje. Stara snažilka stopnjišč je kot vedno pometala stopnjice. »No, Neža, dober dan, pa sem spet tukaj. Kaj je z ono kamro na podstrešju? Kdo spi tam?« »O, Ladič! Saj sem vedela, da pridete. Nihče ni v kamri.« Bil sem zopet v svoji sobi. Štiri koraki po dolgem, tri počez, postelja, prizidek v oknu mesto mize in stol. A vseeno mi je bil drag ta dom. Tu je toliko spominov. Potem sem oddal prošnjo za učiteljsko službo. Stala me je moje ljube gosli. Včasih hodim skozi mesto. Skozi to in ono okno čujem znane melodije, a zaman iščem svoje gosli. Saj slišal bi jih rad, radi onih kolekov na prošnji. Minulo je leto. Gosli ni več. Za violino so šle knjige. Tam na ono stran Ljubljanice, na Stari trg, povsod. V nekaterih od njih stoji podpis: »S. Ladič«. Sedaj sem čisto sam. Na podstrešju imam še črni vojaški kovček. Tam stoje bledo rumene črke: »S. Ladič.« Včasih se mi zdi kot bi se črni vojaški kovček večal v črno krsto z belim napisom: »S. Ladič, brezposelni učiteljski abiturient...« V ta kovček strmim po cele ure. iPred kasarno v Gosposki ulici vrešče otroci, na dvorišču se smejb dekleta, po mestu se sprehajajo ljudje, visoko v zraku kroži brnenje železnega ptiča. Minulo je drugo leto po maturi. Mene je žrlo podstrešje. Zdržati nisem mogel več, zapustil sem staro, dobro Nežo in šel po cesti... Proti Domžalam, skozi Kamnik, na Štajersko. Kam? Jaz ne znam, jaz ne morem prosjačiti. Sem študiral trinajst let. Vrnil sem se z raztrganimi čevlji na svoje podstrešje. Začel sem prepisovati note za operne igralce, bil sem statist v drami, vezal sem na podstrešju knjige pri lunini noči. Pomnim, da sem jedel skoro 14 dni vsak dan ... Moj Bog, kako je to žalostno. Včasih me vleče skozi podstrešno okno tako, da ga moram zapreti. Potem grem v najtemnejši kot in spim, morda bedim, sam ne vem. V sobo stopi žena. Čisto z mrzlo roko me gladi po vročem čelu. »Moj sin, zapri okno! Potrpi, saj ti bo bolje. Tudi če se oče ne vrne, ti boš gospod učitelj. Lepše ti bo kot meni in njemu!« »Mati,« sem kriknil. Ni, spomin je. Slučaj! Mati je pri sv. Križu. Drugi dan sem z rokami čistil njen grob. Na lesenem križu je napis: »Marija Ladič«. Na mojem kovčku je »S. Ladič ...« Minulo je tretje leto, službe ni. Dekreta ni. Moja obleka je tako oguljena, da ni več za med poštene ljudi. Cevlji mi cveto preko zime v poletje. Oni dan me je obiskal Ivan. Ivan si je znal pomagati. On riše napise na izložbe, reklamne deske. On sploh več ne misli na učiteljski poklic. Menda se bo poročil z bogatim dekletom. »Ti, dekle, ljubico si poišči,« je dejal v šali, ko je odhajal. Dekle? Saj jo imam. Zvesto, udano. Vsi slovenski študentje jo imamo. Revščina ji je, ime... Revščina! Pusti me! Sit sem tvoje ljubej zni, ki mi pije kri in vrta v mozeg. Tvoji poljubi prinašajo glad ... Menda je junij. Grozna vročina. Človeko se moti, če je sit. Temni se pred očmi, če si lačen. Šel se bom koDat. | Na Savo... Tako počasi se predati va^ lovom, plavati do smrtne utrujenosti, zgubiti zavest, počasi se potapljati, to je sreča v nesreči. Jutri se pojdem kopat. Moja ljubica gre z menoj, moja Revščina. Na podstrešju ostane še kovček, črn z rumeno belim napisom: »S. Ladič.« • * * Slučajno sem brskal po časopisu. Na tre; tji strani stoji: »Prva žrtev Save. Brezposeln' učiteljski abiturient. S. Ladič.« V meni se je dvignilo nekaj divjega, da bi zavpil v sve' najgršo psovko. Pred menoj leži moj pes Boj in gleda v modri zvezek, grbanči kožo meŁ očmi in zaman čaka, da bi mu rekel: »Pridefl Bor, priden!«