572 »Pop Marko" in druge. Lahko se reče, da je bil Bleskov pred 30—40 leti ravno tako popularen radi svojih povesti, kakor je danes bolgarski pesnik in leposlovec Ivan Vazov. Učne knjige Bleskova (»Zakon Božji", »Bogosluženie", »Katihizis", „Vseobšta i blgarska čerkovna istorija") so še danes najboljše učne knjige Bolgarskemu preprostemu ljudstvu so se prikupili koledarčki Bleskova, ki jih je izdajal polnih dvajset let. L. 1900. je Bleskov zapustil službo ter je vstopil v pokoj, ali književno deluje še zdaj. Fr. Št. Češki grobovi. Nagle smrti je v Nahodu na Češkem umrl Fr. Zakrejs, ravnatelj pisarne karlinskega okraja, znani dramatični pisatelj in kritik Fr. Zakrejs se je porodil 7. majnika 1. 1839. v Polički in je absolviral pravo v Pragi 1. 1863. Nekaj časa je bil vzgojitelj v neki plemenitaški družini, potem se je posvetil časnikarstvu in pozneje je vstopil v deželno službo. Svojo literarno delavnost je Zakrejs začel kot dramatik. Za svoje prvo delo, veseloigro »Narodni hospodaf" (1867) je dobil Naprstkovo nagrado; veseloigra se je predstavljala 1.1869. v praškem deželnem gledališču in večkrat tudi na Slovaškem. Izmed daljših njegovih dramatičnih del se je večkrat predstavljala žaloigra »Anežka", zgodovinski tragediji »Podebradovna" in »Kral sveho lidu", socialna veseloigra »Červeno-bila sto-listka". Leta 1871. je Zakrejs z V. Vlčkom ustanovil mesečnik »Osveta", za katerega je spisal 1.1875. politično-socialni roman »Narodovci" in celo vrsto manjših leposlovnih politično-satirič-nih spisov. V sedemdesetih in osemdesetih letih se je Zakrejs zelo marljivo udeleževal sodobnega češkega literarnega gibanja. Najbolj znana je v osemdesetih in devetdesetih letih njegova delavnost kot gledališkega in literarnega kritika v mesečniku »Osveta". Zakrejs je bil vnet pristaš idealizma in romantizma v književnosti. — Prezgodaj je v Pragi umrl tudi pisatelj Jan Ladeckj^, ki je deloval v trojni smeri. Pisal je drame in prozo, pečal se je s teorijo gledališča in hkrat se je kazal kot izvrsten organizator in urednik. Ladecky se je porodil 13. majnika 1. 1861. in preden je prišel v Prago, da bi se posvetil samo književnemu delovanju, je bil učitelj češkega društva »Ustredni Matice Školska". Najprej je pisal zgodovinske drame in pozneje iz modernega življenja. Igre iz modernega življenja, kakor na primer »Bez lasky" in zlasti »Dva svety", so se mu bolj posrečile. Leta 1895. je pod uredništvom Ladeckega izšla knjiga »Prispevky k dejinam českeho divadla". Ladecky je izdajal in uredoval gledališki list »Češka Thalie", katerega sotrudniki so bili vsi češki književniki iz najnovejše dobe: Machar, Sova, Salda, Hladik, Borecky, Fr. X. Svoboda, V. Mrštik in dr. Z La-deckim je zamrlo imenitno delo »Gledališki slovar", ki ga je umrli sestavljal in katerega spisati je bil samo Ladecky sposoben, ker je temeljito poznal dramatično književnost vseh narodov. — Po dveletni bolezni je umrl v Pragi pesnik in leposlovec Alois Škampa; spadal je k tistim češkim parna-sistom, ki so se skupili okoli Sladkovega »Lumira". Prvikrat je javno nastopil s tremi pesnimi 1. 1879. v almanahu »Maj". Svoje verze, ki jih je pozneje v mnogih listih objavil, je izdal v zbirkah: „Malby a pisne" (1883), „Mlady svet", »Mala kfidla", »Venku a doma", ..Posledni kvet" (1903). Razen pesmi je Škampa pisal tudi v prozi; najdaljša njegova povest je »Snežak". Al. Škampa je bil mehka, lirična duša. Že v naslovih njegovih pesniških zbirk se kaže njegov pesniški ,čredo". Škampove zbirke so galerija drobnih, mičnih in krasnih podobic. Primerno se je neki češki kritik izrazil o njegovih pesnih, da so pastelove sličice. Škampa je bil kateksohen pesnik narave. Češki kraj je narisal s tako plastičnimi besedami, da se more imenovati češki pesnik-krajinoslikar. In sam je bil kakor njegova poezija — tih, skromen in mehak. Porodil se je 30. maj- nika 1861, študiral je filozofijo in je bil uradnik pri praškem magistratu. - Kmalu po Škampu je smrt vzela češkemu leposlovju pisatelja dr. Polikarpa Starega. P. Stary je v letih 1879-1882 spisal celo vrsto lepih povesti in humoresk, od katerih je nekatere izdal v posebni knjigi pod naslovom »Z areny žiti" (1882). Tudi na dramatičnem polju je bil delaven; spisal je igre „Magdalena", »Samaritan" in »Zlata nevesta". Porodil se je v Plznu 2\ majnika 1858 in je umrl v polnem cvetu svoje moške starosti kot štabni nadzdravnik v Pragi. — Češko in slovansko znanstvo je zadela težka izguba s smrtjo praškega vseučiliškega profesorja, dvornega svetnika dr.Jana Gebauera. Umrl je po dolgi, srčni bolezni v 69. letu. Profesor dr. Gebauer je dosegel po svoji znanstveni delavnosti odlično mesto med najbolj imenitnimi slavisti in si je postavil trajni spomenik s tem, da je proučil in pragmatično popisal zgodovinski razvoj češkega jezika od najstarejših književnih spominkov do danes. Njegova naloga je bila zelo težavna, ker od Dobrovskega pravzaprav ni bilo učenjaka, ki bi bil na tem polju sistematično in kritično deloval, tako, da je Gebauer moral sam nabirati vse gradivo. Znanstvena delavnost Ge-bauerjeva se je kmalu ocenila tudi v tujini; že v 1. 1864. in 1865. je imel biti Gebauer poklican na univerzo v Harkovu. L. 1874. se mu je ponudila na Miklošičevo priporočitev učna stolica slavistike na zagrebški univerzi. Toda Gebauer je takrat odklonil ponudbo na željo praških znanstvenih krogov. Od 1.1870. se začenjajo njegovi temeljiti spisi, katerih je blizu 80; izšli so deloma posebej, deloma v znanstvenih časopisih (zlasti v »Listih filologickych"). Ime Gebauerjevo je postalo širjemu občinstvu najbolj znano v letih osemdesetih in pozneje, ko je dr. Gebauer začel dokazovati, da staročeška rokopisa, kralje-dvorski in zelenogorski, nista pristna. Od 1. 1890. je umrli sestavljal veliko zgodovinsko slovnico češkega jezika in slovar staročeškega jezika. Prvo delo je bilo proračunjeno na 12 obsežnih zvezkov in je dogotovljeno; objavljen pa je bil samo en del. Profesor Jagič se je o le-tem delu izrazil, da je poleg Palackega »Zgodovine češkega naroda" in Šafafikovih »Staro-žitnosti" najimenitnejše zgodovinsko-filološko delov češki književnosti. Dr. Gebauer se je porodil 8. oktobra 1. 1838. v Ubi-slavicah pri Novi Paki iz nemških staršev. — Nekoliko dni za dr. Gebauerjem je umrl v 50 letih redni profesor pravniškega oddelka na češki univerzi dr. Bohuslav baron Rieger. Profesor Rieger, ki je bil edini sin pred štirimi leti umrlega voditelja češkega naroda dr. Fr. L. Riegra, se je porodil 5. oktobra 1857 v Pragi. Študiral je v Pragi gimnazijo, prava v Strass-burgu, Hallu, Berolinu in Parizu; arhive je proučeval v Pragi in na Dunaju. L. 1889. se je habilitiral kot docent zgodovine in teorije javnega prava na češki univerzi. Pet let pozneje je postal redni profesor iste stroke. Rieger je izdal mnogo spisov o avstrijski zgodovini in zlasti o češkem ustavnem boju v novi in najnovejši dobi. Največje in tudi najboljše delo dr. B. Rie-gerja je »Krajske zfizeni v Čechach". Za »Osveto" je napisal celo vrsto temeljitih člankov, n. pr. »Z germanisačniho usili 18. veku", »Dilo centralismu v 18. stoleti", »Jak bylo zavedeno rakouske cisafstvi", »Cisaf Jošef II. a česky trun" in druge. Razen tega je pisal v »Oesterr. Staatsworterbuch", Ottuv »Na-učny slovnik* in razne znanstvene časopise. Dr. B. Rieger je je bil pravi učenjak; po svoji neumorni delavnosti, vztrajnosti in marljivosti je bil podoben svojemu dedu Fr. Palackemu. — 5. septembra je v Brnu umrl Jožef Merhaut, glavni urednik »Moravske Orlice", odličen literat, moravski pesnik in pisatelj. Četudi ni bil sin Morave, vendar se mu je tako prikupila, da je iz moravskega življenja črpal gradivo za svoje najboljše leposlovne spise. Merhaut se je odlikoval po svojem krasnem slogu in globokem čuvstvu Umrli ni bil mož javnosti; tihi izprehodi v gozdovih in po polju so mu bili ljubši nego bučeči 573 valovi sodobnega češkega javnega življenja: Merhaut je živel samo za umetnost in umetniške ideale. Morava je v njem izgubila najboljšega izmed sodobnih pisateljev. Merhaut se je porodil 13. oktobra 1863. v Švabinu pri Zbirovu na Češkem. Študiral je v Pragi gimnazijo, ki jo je dovršil 1. 1881. Že takrat je bil literarno delaven ter je izdal zbirko pesmi pod psevdonimom Jaroslav Maruška. Svoje verze je objavljal v praških listih in podlistke v praškem dnevniku »Pokrok". L. 1885. je postal člen uredništvu lista »Moravska Orlice". O gledališču je pisal polnih 20 let. Izpod njegovega peresa je izšla cela vrsta člankov, ocen in podlistkov. Nehal je tiskati pesni ter se je posvetil prozi. L. 1890. je izdal „Povidky", potem je sledila zbirka povesti »Had a jine povidkv", »ČernaPole", »Andelska sonata", »Vranov". Fr. Št. František Šujansky. Z veliko žalostjo in pri tajni asistenci orožnikov so Slovaki nedavno pokopali dekana in župnika selčanskega, Frančiška Šujanskega. Šujansky je umrl v Tešinu, kjer si je hotel dati operirati bolno oko. Šujansky je bil vzor odločnega in rodoljubnega slovaškega duhovnika. Sovražniki so se ga bali, četudi je bil krotek kakor jagnje; preganjali so ga, četudi ni ničesar zakrivil Česar ni doseglo tisoče njegovih sovražnikov, je storila težka, dolga bolezen. Šujansky se je porodil 1.1833. v Rajci. Študiral je bogoslovje na budim-peštanskem vseučilišču in je potem služboval v raznih župnijah, dokler leta 1881. ni prišel kot dekan v Selce. V politiki je bil Šujansky neustrašen boritelj za slovaške pravice. Obljubljali so mu denar, odlikovanje, da bi molčal, toda umrli je z ogorčenjem odklonil.vse. Ni se ustrašil nobenega. „Protivnikov mal mnoho, ale nepriatelov nie" piše neki slovaški list, zakaj vsak je spoštoval in častil njegovo odločnost in poštenost. Kako je bil Šujansky neustrašen, kaže slučaj, ki se mu je pripetil z bivšim ministrom Csakvjem. Šebesta, takratni šolski nadzornik, ki je hotel narodnega dekana Šujanskega začrniti, poročal je ministru, da se v selčanski šoli slabo poučuje mažarski jezik in da je tega kriv edinole Šujansky; prosi torej za posvaritev Šujanskega. In Šujansky je res dobil od ministra oster in sirov dopis, ki pa je bil slabo stiliziran in je imel celo pravopisne napake. Šujansky se ni ustrašil. Odgovoril je ministru, da se čudi, kako more šolski nadzornik oceniti pouk mažarskega jezika v selčanski šoli, katere že 7 let odznotraj ni videl, in kako more minister zahtevati od slovaških otrok, da bi znali mažarski, ko niti sami ministri ne znajo brez napak mažarski pisati. Minister se je prijel seveda za nos, in šolski nadzornik je bil takoj premeščen na drugo mesto. Tak mož je bil Šujansky! — Svoje proste ure je Šujansky posvetil študiju slovaškega jezikoslovja. Za knjigo A. V. Zaturackega »Slovenska prislovi, pofekadla auslovi", ki jo je izdala češka akademija 1. 1896., je umrli nabral 5500 številk. Svoje znanstvene članke in razprave je Šujansky objavil v raznih slovaških časopisih, zlasti v »Slovenskih Pohladech". Njegovo najboljše in največje delo je „Duh a jemu pfibuzna slova". Fr. Št. Število slovaških časopisov. V Plznu na Češkem je izšla izpod peresa J. Štepanka knjižica pod naslovom »Časo-pisectvo a žurnalistika slovenska". Pisatelj v knjižici pravi, da imajo Slovaki sedaj 30 časopisov. Jaroslav Vlček v svojih »Dejinach Iiteraturyslovenskej" 1.1890. piše, da jih imajo samo 10. Torej v 16 letih je vzraslo število slovaških listov za 20. Po statističnih podatkih iz leta 1905. je ogrska pošta razposlala 2,909.664 iztisov slovaških časopisov. — Že v 1. 1783.- 1787. je izhajal v Požunu (v češkem jeziku) list „Prešporske Noviny". Uredoval jih je dobri češki stilist, Štefan Leska. Prva številka slovaškega lista je izšla 1. 1845. izpod peresa L. Štiira pod naslovom »Slovenske Narodnie Noviny". S tem listom so se Slovaki v veliko škodo Čehov in Slovakov ločili od pismenega češkega jezika. Najbolj razširjeni politični listi so sedaj »Slo- venski Tyždenik" (13.000 čitaljev). - »Ludove Noviny" (10.850 čitateljev) in »Narodni Hlasnik" (4690 čitateljev). Velikega pomena za slovaško mladino sta lista »Priatel Dietok* (prilega »Lud. Novin" z 8600 čitatelji) in »Noviny Malych" s 4250 čitatelji. Fr. Št. Monsignor Ferdinand J. Lehner, češki cerkveni pisatelj in umetnik, je nedavno obhajal svojo sedemdesetletnico. Monsignor Lehner se je porodil v Rokicanih 1. 1837. Ko je bil kaplan v Stupi, je spoznal umrli kardinal Švarcenberk njegovo slikarsko nadarjenost in zato ga je poklical v Prago, kjer je bil pri raznih župnijah kaplan; sedaj je župnik na Kraljevih Vinogradih. Monsignor Lehner se je posveti! študijan cerkvene glasbe in umetnosti ter je ustanovil za ti stroki dva mesečnika ,Cyrill" (za cerkveno glasbo) in »Method" (za cerkveno umetnost). List »Method", ki izhaja že 34. leto, je bil nekak uvod za imenitno delo Lehnerjevo ,Dejiny umeni naroda českeho". Le-ta spis, ki je za njega Lehner nabiral gradivo 10 let, je sad 20 letnega intenzivnega študija. Lani pa je Lehner dal podlago umetniškemu zavodu pod naslovom »Ustav umelecko - histo-ricky", kateremu je daroval veliko vsoto denarja in vse svoje umetniške zbirke. OSTROVICA NA KOROŠKEM Josef Kofensky, češki pedagog, pisatelj in potovavec, je pred kratkim obhajal šestdesetletnico. Josef Kofensky se je porodil I. 1847. v Suški v boleslavskem okraju. Študiral je v Mladi Boleslavi in pozneje na učiteljišču v Pragi. Leta 1890. je bil imenovan za ravnatelja meščanske šole na Smihovu v Pragi. Že kot dijak je imel veliko ljubezen do potovanja. Ta ljubezen ga je nagnila, da je obiskoval predavanje na češki univerzi in tehniki. Pozneje je prepotoval severno Ameriko, Honolulu, Tokio in druge kraje. O svojem potovanju je izdal poljuden in zanimiv spis „Cesty kolem sveta". Skoraj vsi češki leposlovni in znanstveni listi prinašajo njegove potopise. Razen tega je izdal še samostojne spise: »Asie", »Evropa", »Na Krymu", „V cizine", »Z dalekych krajin" in druge. Fr. Št. Prof. VI. Nehring, slavni poljski učenjak, profesor slovanskih jezikov in slovstev, je zapustil stolico na vratislavskem vseučilišču, kjer je učil od 1.1868. in šel v pokoj. Gimnazijo je obiskoval v Poznanju in v Trzemeszni, po smrti slovan-