XLVIII. LETNIK 1928 IV. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO SERGEJ J E S E N J I N B. BORKO «Dvanajstorici», morda najgenijalnejši pesnitvi, kar jih je dalo rusko slovstvo v revolucijskih letih, je dobila revolucija podobo, ki nas uprav presune po svoji preprostosti in veličini. Divji snežni raetež zliva nebo in zemljo v tretji element, v neko dinamično stvarnost, ki zameta vsa stara pota in se zdi kakor pošastna zavesa med preteklostjo in bodočnostjo. Kdor je v preteklosti, ne vidi naprej, kdor v bodočnosti, ne vidi nazaj. Le pred vojaki, «ljudmi dejanj», se je metež izkristaliziral, nje vodi čez žamete mističen privid Kristusa. Tako se je elementarnost zjasnila v najvišjo življensko simboliko. Blo-kova pesnitev razodeva s čudovito plastiko fiziko revolucije mimo njene metafizike. Revolucija je zmerom preobrat k elementarnemu življenju, v kaos, v gospodstvo sredobežnih sil, ki so v svoji sproščenosti prav tako slepe kakor snežni metež. Kadar gre beli vihar čez stepo, se skrij. Bodi na tleh, da te ne zgrabijo vrtinčaste roke. In če kljubuješ metežu, a nimaš zanj dovolj moči? — Tudi socialni metež zahteva od človeka zadosti elementarne sile, da se upre elementom. Gorkij, Blok in dolga vrsta drugih so se notranje zlomili v takem metežu. Sergej Aleksandrovič Jesenjin, čigar duša je bila zložena kakor živ mozaik iz starodavnih pravljic, stepnih linij in barv, bizantskih cerkvenih ornamentov in puškinovske apolinične poezije, je postal žrtev tega, kar je v revoluciji elementarno. Omagal je pod kaosom. Pantelejmon Romanov ima nekje drobno povestico o brezbožni igralki. Nekdanjo bogato in spodobno damo je vrgla revolucija na dno, v blato in ponižanje. Tu se je njena osebnost nenadoma izpremenila: postala je plesalka s čudovito prikupnimi gibi, ljubljenka proletarske množice, nedosežna v brezbožnih plesih, — v vpodabljanju Kristusove slabosti. Toda ko prihaja ta igralka 13 193 domov, je njena prva skrb, da poklekne pred križem in se razjoka pred Zasramovanim. Kos take duše je bilo v Sergeju Aleksandroviču. Če mislim nanj, se vedno spomnim tudi Koljcova. Oba sta — vsak v svojem času —• zapustila mužiški svet in se podala kot pesnika na družabne vrhunce. Poezija v takih primerih izgubi navlako dolgotrajnega ponavljanja in šolske poetike. Verzi imajo preprosto svežost ljudskega izraza. Pesem je res pesem, pri roda res pri roda, življenje res življenje. V Jesenjinovi poeziji je mnogo elementarnega kmečkega duha in le-ta verno odseva preprosto občutje lepote v mirnih vaških pej-sažih, v skupini brez med njivami, v čredi na pašniku, v zvokih piščalke, v odsevu juter in večerov v reki, v toplem, enostavnem domačem pomenku. Ta kmečka elementarnost je v Jesenjinovi poeziji ljubko prepletena z zlatimi našivi pravoslavnih verovanj — ikone z zlatim ozadjem —, razgibana od ritma ljudskih plesov, sladka od melodike narodnih popevk in zvočna od zvonjenja v cerkvah sredi zelenih trat. Ali preko Jesenjinovc elementarnosti je Čas nanizal svoje goste in črne diagrame, verno podobo meteža in njegovih strahotnih tresljajev. In ondi, kjer pesnikova osebna elementarnost bledi pod diagrami velike revolucije, se začenja drama, na zunaj dokaj neznatna in vsakdanja drama pesnikovega življenja. In njegovo končno pomirjenje z usodo je hkrati popoln osebni poraz. V trenutku obupa odpre poet svojo žilo in zapiše z lastno krvjo kla-verni rezultat svoje življcnske filozofije: Smrt v tem življenju ni nova, kakor ni novo naposled življenje... Tako je končal «huligan» — so rekli v Moskvi. Kaj neki so rekli v tisti daljni ruski vasi, «vasi črnozemja», ki je nekoč poslala svojega poeta v svet? Koljcov je umrl star 33 let v svojem bednem Voronežu, jetičen, razočaran trgovec z živino. Jesenjin (rojen leta 1896. v rjazanski guberniji) je umrl tri leta mlajši. Odšel je s sveta kot revolucijski poet, ki je svojo kmečko kamilovko zamenjal z buržujskim cilindrom, svoje kmečke manire s svobodo moskovskega bohema. Življenje Koljcova je bilo tako preprosto kakor njegova pesem. Je-senjinov čas pa ni imel samo drugačnega, bolj dinamičnega pesniškega izraza, ampak tudi drugačen življenski ritem. Temu kmečkemu fantu, ki ni obiskaval višjih šol kot je ljudska šola v domači vasi, je prineslo bivanje v Petrogradu in v Moskvi mnogo izprememb in burnih dogodkov. Ko je prišel nekoliko pred sve- tovno vojno v Petrograd, se je srečal s pesnikom Nikolajem Klju-jevim, bohemom, ki o njem pravi neki živi jen jepisec, da je «skozenj izpregovorila skitska Rusija». Ta svojevrstni poet, romar., pristaš razkolniške ločine, avtor zbirke «Sosen perezvon», je jel prav takrat obujati skoro slavjanofilsko nastrojenje v poeziji, izrazujoč stare narodne motive s pesniškimi sredstvi simbolizma. Kljujev je postal Jesenjinu učitelj in duševni voditelj. Pozneje se je skušala zanikati superiorna vloga Kljujeva v Jesenjinovem pesniškem dozorevanju, vendar pa nas sama poezija prepričuje, da je prav ta poet skitsko-bizantsko-ruske mistike ubral Jesenji-novo pesniško noto na melodije ruske zemlje. V Gruzinovi zbirki anekdot o Jesenjinu «Jesenjin razgovarivajet o literaturje i izku-stvje» (Moskva 1926) beremo zanimivo beležko, da sta se Kljujev in Jesenjin dokončno razšla zaradi Jesenjinovega pijančevanja. A notranji prelom med njima utegne biti Še starejši. Jesenjin je po revoluciji zavrgel svoje verze z religioznimi motivi in se je nekaj časa resno trudil, da bi podal v svoji poeziji čisto in svetlo vero v revolucijo. To ga je vrglo na nova pota, dokler se ni po dramatičnem boju s samim seboj, po razkroju lastne osebnosti, jel vračati h Kljujevu. Jesenjinov pesniški učitelj je bil nadalje Aleksander Blok. Njemu je mladi kmet čital svoje prve verze. Gruzinov beleži, da ga je Blok zlasti uvajal v pesniško tehniko in mu zabičeval, da idealna pesem ne imej več ko 20 vrst. Jesenjin je ostal do smrti prijatelj lepe oblike. Zato tudi ni bil naklonjen futurizmu in ni čislal ljubljenca revolucijske Rusije Majakovskega, ki ne ume pesniške obrti — tehnike verzov. Vesel je bil, če je našel pri njem kak lep, glasovno ubran in slikovit verz. Nekoč je dejal: «V poeziji je treba postopati tako kot dela naše ljudstvo, ko ustvarja pregovore in rekla. Slika bodi konkretna in pesem utilitarna v najboljšem pomenu besede.» Te svoje nazore je obširneje razložil v spisu «Ključi Mariji». Takšno spoštovanje tega «človeka iz ljudstva» do poezije in do njene formalne popolnosti nas ne bo presenetilo, če uvažujemo, da sta ga Kljujev in Blok uvedla v petrograjske literarne kroge, v ondotni bohemski svet, ki je vneto gojil kulturo literarnih kramljanj in filozofskih prerekanj. Leta 1914. so futuristi, po-našajoč se s pokroviteljstvom Maksima Gorkega, že živahno napadali simboliste. Dokaj odbran krog se je zbral okoli «Religiozno filozofskega društva», ki sta v njem prednjačila D. S. Merežkovski j in njegova žena J. Hipius. V takih gostilniških in zasebnih krožkih, v stanovanjih literatov in urednikov, so se z znano rusko 13* 195 zgovornostjo pretresavala vsa aktualna duhovna in slovstvena vprašanja. Prirejali so se večeri, na katerih so mladi poetje prebirali svoje pesmi. Tu so se premotrivale v neskončnih diskusijah nove možnosti umetniškega in miselnega izraza. Kasneje — po oktobrski revoluciji — se je to življenje preneslo v Moskvo. Nadaljevalo se je vzlic strahovitim izbruhom lakote in drugih pojavov, ki spremljajo socialne kataklizme. Komunistična revolucija je zatekla Jesenjina sredi dozorevanja. Bil je že avtor pesniške zbirke «Radunica», ki ga je postavila v vrsto kmečkih poetov kot so Koljcov, Nekrasov, Nikitin in drugi. Metež ga ni vrgel ob tla. Čutil je lepoto elementarnega sproščenja sil. Sam človek z močno elementarnostjo se je nagonsko vnel za najčudovitejše možnosti, ki so vznikale v kaosu. Obzorja so se razmaknila in kljub metežu državljanske vojne, blokadi, lakoti in pomanjkanju vseh potrebščin, je svitalo novo življenje, vredno sanj in vere. Vendar pa Jesenjin ni bil od tega sveta. Bil je puški-novski človek, podzavestno zakovan v tradicijo, obremenjen kot mužik s težnostjo k zemlji, k njenemu tisočletnemu življenju, k ljudskim izročilom. Revolucijonar se mora iztrgati objemu zemlje in se razmahniti v vesoljstvu, zakaj revolucija je dinamično gibanje bodočnosti. Jesen jin tega ni ne umel niti mogel. Njegovo umevanje revolucije ni bilo logično in materijalistično, marveč romantično. Sanjaril je o novi Rusiji, o «mestu Inoniji», o obljubljeni deželi. Ko se je odtujil svetu, ki se je tesno ujemal z njegovo elementarno naturo, je spoznal, da je revolucijska Inonija le privid. Javno se je rogal staremu svetu, a v samoti in tišini se mu molil, kakor igralka v povesti Pantelejmona Romanova. To ga je zlomilo in je moral umreti od obupa, zla in bridkosti. Jesenjinovo moskovsko življenje je bilo raztrgano in epizodično. Usoden intermezzo je bil zakon s plesalko Izidoro Duncanovo, ostarelo rafinirano damo. Zamikal jo je ta kmet-poet z instinkti Sibirca, z lepim, jakim obrazom in zajetnim telesom. Poletela sta z letalom iz Moskve v Berlin. To je bila prva Jesenjinova pot na zapad. A zakon je držal le kratko časa. Jesenjin je občutil ločitev kot poraz. V njem se je prav takrat razpletala drama razkrajajoče se osebnosti. Bil je že onkraj revolucije, a ni se več mogel vrniti v prejšnji svet. Udal se je pijančevanju in razvratu. To je doba, ki jo označuje zbirka «Moskva kabackaja», — doba moralnega defetizma revolucije in sovjetskega reda. Trockij je pravilno umel ta proccs in ga je tudi pravično ocenil. V svoji knjigi «Literatura i revolucija» pravi: «Pesnik (Jesenjin) ni bil tuj revoluciji, vendar ji je bil nesoroden. Ves je intimen, nežen in liričen, medtem ko je revolucija javna, epična, katastro- falna. Zaradi tega se je pesnikovo kratko življenje končalo s katastrofo... Jesenjin ni bil od tega sveta, ni bil pesnik revolucije.» Trockij kot zgodovinski materijalist nima čuta za samo bistvo Jesenjinove življenske drame: za razkroj osebnosti. Jesenjinovo «huliganstvo», ki ga je slavil tudi v poeziji, je ressentiment, izraz ponižane in ponasiljene osebnosti. Kritik Kručenih pravi: «Odkar ni imel možnosti, da bi se bil vrnil na vas, odkar ga je obdajalo zasovraženo mestno ozračje, se je pesnik vdal pijančevanju in razvratu.» Toda ta mržnja do mesta je bila hkrati mržnja kmeta napram revolucijskim dogodkom, izraz starega nasprotja med kme-tom-konservativcem, ki si gradi vesoljstvo na trdnih tleh lastnega zemljišča in med proletarcem-prekucuhom, ki ne more ničesar izgubiti. Kmet Jesenjin se je razočaral nad revolucijo, nad «novim življenjem», a ni imel ne možnosti in ne moči, da bi se bil vrnil k «staremu življenju». Stari svet je bil tisti Blokov garjevi pes, ki je stal v metežu na razpotju. Ta pes je poginil... V tem nastrojenju se polašča Jesenjina čedalje bolj občutek minljivosti vsega stvarstva. V pesmih se še opaja z vaškim življenjem in išče v njem elementarnih niti svoje osebnosti. Slavi zvonike v mestu, ki ga spominjajo domače vasi, kmečkega sveta, maš in pogrebov. V dveh pesmih sestri Šuri poje o nemožnosti vrnitve na vas. Vprašuje, kako «živi zdaj naša krava» in vidi zapuščenega psa, ki tuli pred vrati rodne hiše. «Vse mine kakor dim z belih jablan.» Silno ga zanima življenje domače živine: konjev, krav, dragih tovarišev vsakega kmeta. Preveva ga sočutje z njimi in otožno se spominja mačke, ki se je ž njo igral kot otrok. Vse je minilo; očeta ni več, iz mačke si je ded skrojil čepico... Kručenih piše na nekem mestu: «Jesenjin je skoraj ravnodušen napram človeškemu trpljenju. V tem se kaže njegov bolezenski beg od realnosti. Njemu ni do življenja, zato mu tudi ne more biti do ljudi.» V Moskvi ga poslednje leto zanimajo le še propadli ljudje: Prebiram prostitutkam verze in pijem špirit z banditi... Brez dvoma je vplivala na pesnika tudi verska razdvojenost. V prvi pesniški zbirki «Radunica» je priobčil več lepih religioznih motivov; med drugim opeva Kristusa na cesti kot sestradanega berača. Kakor vsak ruski mužik je bil tudi Jesenjin prvotno pozitivno veren. Pozneje je prelomil z vero svojih očetov in pravi na nekem mestu o svoji religiozni dobi to-le: «Najbolj kočljiva etapa je moja religioznost, ki se je zelo vidno odražala v mojih prvih pesnitvah. Ne smatram, da je treba to stopnjo šteti k mojim tvornim stopnjam, ker je plod moje vzgoje in tiste sredine, v kateri sem se gibal v prvi dobi svojega literarnega delovanja. Prvim pesmim se je poznal izredno močan vpliv mojega deda, ki mi je vbijal v glavo staro patrijarhalno cerkveno kulturo. Ko sem bil otrok, me je vodila babica po vseh ruskih manastirih. Literatura je bila v letih 1913. do 1915. nastrojena približno tako kot moj dedek in babica... Jaz nikakor nisem religiozen človek in mistik. Realist sem. Če pa je v meni karkoli, kar se vidi realistu megleno, tedaj je to romantika, toda ne tista stara, domoljubna, temveč prava, zemeljska romantika, ki je bližja težnji po pustolovskih doživetjih nego kakšnemu skrivnostnemu nastrojenju. Mistiki me spominjajo jezuitov. Zato naj čitatelj vse moje Kristuse, božje matere in Nikolaje smatra za pravljične like v poeziji.» Tako je izjavil Jesenjin na očitke boljševiških kritikov in svojih nasprotnikov futuristov, ki so videli v njem prikritega pobož-njaka. Toda njegove pesmi poslednjih mesecev pred smrtjo so po svojem pesimizmu religiozen krik v večnost, v molk Pascalovih «praznih prostorov». Prebujenje kmečkega duha v njem je moralo nujno izzvati v duši simboliko otroške religije, kakor so ga mestni zvoniki spominjali prazničnega zvon jen ja v kmečkih cerkvah. Preden je mogel po težki krizi svoje notranjosti odkriti bistveno potezo religije: nje stremljenje po absolutni sreči, je obupal nad seboj in si z vrvjo skrajšal življenje. Kručenih je dobro označil Jesenjinovo pot: «Od angela do razvratnika». Ta razvoj je globoko človeški in se ne bi bil nemara končal s popolnim razkrojem osebnosti in s samomorom, če ne bi posegel vmes revolucijski metež, ki je kmeta-pesnika ruske zemlje zaslepil s svojo elementarno silo in ga v notranjosti zlomil. Še leta 1921. je Gruzinov zapisal o Jesenjinu to-le značilno anekdoto: Prišedši na Jesenjinovo stanovanje, je čul že izdaleč čudno petje. Vstopil je v sobo in je opazil Jesenjina in Orešina, ki sta pela neko starinsko pesem. «Bila sta nepremična. Obrazi so jima posineli od napora. Tako pojejo stepni mužiki in kozaki.» * Že v knjigi «Radunica» (leta 1916.) se je razodel Jcsenjin kot naj-subtilnejši ruski pejsažist in kmečki bard. Izpregovoril je o starem svetu Koljcova, Nekrasova z izbrušenim jezikom Blokovega časa, s slikami, ki odsevajo blesk kultivirane, vznemirjene, venomer iščoče moderne ruske duše. Tu vidiš ravnino, ki se po nji razliva «brezovo mleko» (množina belih brez), kmetje pospravljajo seno in pesnik čuti srečo človeka, ki s svojim delom «moli kope sena». Jesen mu je rdečkasta kobila, ki si češe grivo. Pesnik se čuti pastirja svoje zemlje, pogovarja se s kravami, moli se pred zarjami in sprejema v potokih obhajilo. Sila njegovega izraza postaja čedalje večja in hkrati enostavnejša. Tiho sanja r-stvo preveva vso liriko tega pesnika, ki je zapisal, da je «poslednji poet ruske vasi». S panteistično ljubeznijo objema prirodo in spaja njene raznorodne sile v ubrano enoto — v naivno, vendar pa gorko in nežno podobo mužiškega sveta. Razori na poljih, ki se v njih blišči jo pomladne vode, njive z zlato ržjo, gozdovi, potoki, manastiri med drevjem, revne kolibe, mršavi konji na cesti, zarje, ki ugašajo nad stepami, žalostne vasi, veter, ki brska po slamnatih strehah in žvižga okoli vogalov, vsa ta bedna, razcapana, močvirna in hladna Rusija — to je Jesenjinov svet, ki ga osvetljuje z ognjenimi žarki pesniškega genija. O Rusija, malinovo polje in sinjina, ki pada na vodo! Ljubim do veselja in boli tvojo tožno, globoko usodo. Zmrači se mu pogled in v žalosti vidi samo rusko jesen in zimo: Dežela, ti moja dežela, deževno jesensko nebo svinčeno... In v pesmih preroma vso to neskončno deželo — deželo črne prsti z žitnimi polji. Obišče njene vasi, njih mužike, krave in konje — in «hrani svoje živalske verze z rezedo in meto»: Rusija moja, ti kmečka Rusija, jaz sem edini tvoj pevec-glasnik. V mnogih inačicah se ponavlja njegovo priznanje h kmetu, k zemlji in ritmu prirodnega življenja od zime do pomladi, od poletja do jeseni. Še kot «huligan», ko opeva pijansko Moskvo in čuti smrtne sence, plazeče se potuhnjeno okoli njega, vidi v značilnih podobah kmečko delo: Režejo srpi obilno klasje ko da bi rezali labudom vrat... Ali: Prevezana slama je v snopje, vsak snop je ko žolti mrlič. Jesenjinova moč je v slikah. Že v prvih zbirkah njegovih pesmi prevladuje nad vsem slikovitost. Ni bil človek globoke invcncije, imel pa je močno razvito vizuelno čuvstvenost. V stopnjevanju pesniške slikovitosti je odkril neko notranje sproščen je. Ljubil je pesem kot snopje slik. To svoje stališče je tudi javno zagovarjal na neštetih literarnih večerih v moskovskih kavarnah, pred znanim in anonimnim občinstvom. Tako je postal voditelj imagi-nistov, pesniške struje, ki je imela nasprotnike v raznih futuri-stičnih ločinah. Imaginisti so hoteli prekositi Puškina po številu slik v pesmih in so naposled prehajali v utrudljivo iskanje, kakor deca pri sestavljanju ugank. Jesenjin je s svojim izrednim pesniškim darom in z intenzivnostjo notranjega doživljanja, naposled pa z razpletom svoje osebne življenske drame prebil vse bolezni revolucijske poezije od tendenčnega «proletarskega pesništva» z vrednostjo političnih lepakov do artističnega formalizma; ostal je do zadnjega diha poet. Višek enostavnosti, čiste, kmečko jasne lepote in čuvstvene ubranosti je dosegel v letu 1924. s svojimi pesniškimi pismi sorodnikom. To je predvsem dvoje pisem materi z materinim pismom, potem pismo dedu in sestri. Zatrdno upam, da bo spretna roka čim preje ponašila te pesmi, kakor nam bo sploh pripravila cvetober Jesenjinove poezije. V preprostem pripovednem tonu, ki je ubran tanko na melodiko ljudske govorice, vprašuje v pesmi Jesenjinova mati po sinku. Če moreš, golobček, pridi k nam za praznike — ga vabi mati. Boji se, da se ni spečal z ničemurno slavo. Boljše bi bilo, če bi že izza mladih let hodil z lesenim plugom po polju; zdaj bi imela sinaho in bi pestovala vnuka. Očitajoče mu pravi, da je spodil otroke po svetu in izročil ženo drugemu; brez rodbine, brez svojih se je vrgel v prepad krčem... Niso se izpolnile nadeje; oče je mislil, da bo kot poet služil denar, ali če bi ga tudi bil zaslužil, ga ne bi bil poslal domov. Tu žive kakor v temi; nimajo niti konjev več. Ako bi bil on doma, bi bil lahko predsednik krajevnega sovjeta in bi se lažje živelo, nihče jih ne bi zatiral «in ti ne bi poznal utrujenosti in tvoja žena bi predla». V istem naivnem, a nežnem tonu ji poet odgovarja. — Zdaj je pri vas zima. Kako bi ti zaspala v metežu, ko v dimniku tako žalostno in zategnjeno stoka. Hočeš se vleči, a ne vidiš postelje, marveč ozek grob, ki te vanj polagajo... Nato govori o pomladi, ki jo ljubi zaradi njenih vod, ki prestopajo bregove. Te vode so revolucija. In zbog revolucije trpi, samo njo si želi, da pod solncem — Ljeninom skopne vse tegobe. In pesem se razvije v simbolično podobo revolucije. Še lepše je drugo pismo materi, ki zavrača slabe glasove o pesniku in obeta, da se bo vrnil domov, «ko bo naš beli vrt spomladi odprl svoje veje», ali naj ga nikar ne hodi čakat na cesto v svoji starinski, stari obleki. Takisto nežno se pomenkuje pesnik z dedom o konjih, o slabih časih, o tem, kako je moral on, Sergej, ostaviti domovino. Zdaj je na domačih poljanah metež in ni sani, ki bi mogle spraviti deda k njemu, tja, kjer je zdaj pomlad, kjer je gorko in koder cveto rože. Vprašuje ga, ali bi bil prišel k njemu, če bi ga pobrala smrt, da bi bil izmolil nad njim zadnjo alelujo. In privid mu pokaže dedovo smrt. V pesmi sestri vprašuje o višnjah na vrtu, o domači živini, o devojkah brezah. V neki pesmi opisuje svoj povratek domov, v novo, sovjetsko vas, ki jo opeva tudi v pesmi «Sovjetska Rusija», medtem ko v pesmi o minevajoči Rusiji dolži sovjetsko oblast da svoje svetle mladosti nisem videl iz dima bojev. Jesenjinova poezija, ki je nastala v viharju vojne in revolucije, v letih tragičnih preizkušenj ruskega naroda in z njegovo usodo zvezanih plemen, je eden najlepših sadov, ki jih je mogla obroditi prst, «kjer so imele jablane krvav cvet». V nji je prišla do izraza primitivna, a zdrava kmečka Rusija, dežela spočitih sil in nedo-glednih kulturnih možnosti. Jesenjin je v dneh, ko sta se v metežu revolucije merila proletarski in kmečki socialni princip, govoril s pesniškim jezikom novo prebujene, kmečko zavedne in nacionalno ruske vasi. Njegova osebna tragika je bila, da ni umel pomiriti v sebi nasprotujočih si revolucijskih elementov; bil je preveč pesnik in premalo intelektualec in socialistični dialektik. V Jesenjinu je zmagala tradicionalna smer ruske poezije, ki se uveljavlja že od romantizma dalje. Zaradi nje se noben resnično velik poet ni preveč oddaljil Puškinovemu verzu. Če pravim, da je Jesenjinova poezija v svojem jedru puškinovska, tedaj imam pred očmi predvsem Jcsenjinovo vzorno verzifikacijo, znak ubranega, mirno snujočega pesniškega duha (ne glede na to, da ni bil vedno zvest samemu sebi), njegov vizuelni pogled na življenje, ki se očituje v obilju slik in v lepili, slikovitih metaforah, njegovo jezikovno kulturo, ki se prenavlja z ljudsko govorico in z narodnim pesništvom. Po Turgenjevu poveličevana sila in mogočnost ruskega jezika je zmagala tudi tu. Jesenjin je imel v vrstah ruskih proletarskih pesnikov že iz-početka mnogo nasprotnikov. Skrajneži so celo zahtevali, da naj se njegove pesmi zabranijo; videli so v njih duha, ki je bil nasproten revoluciji. Ali Jesenjinov pesniški duh ni bil ne revolucionaren in ne reakcijonaren; revolucijonaren je bil Jesenjin osebno pod vplivom okolja in iz nekega romantičnega zanosa, toda njegov polom jasno pričuje, da je bilo to revolucijonarstvo daleč od realnosti, od novega reda, ki je nastajal v metežu in kaosu. Jesenjinove zbrane spise je izdala v kritični redakciji I. V. Evdokimova državna založba v Moskvi (leta 1927.). Literatura o njem je naravnost ogromna, umevanje zanj pa postaja čedalje večje in iskrenejše. SOVJETSKA RUSIJA SERGEJ JESENJiN - MILE KLOPČIČ 1924 Ta metež jc minil. Ostalo nas je malo. Premnogi nam je bil iz družbe vzet. Spet sem se vrnil v selo polrazpalo, kjer nisem bil že dolgih osem let. Le koga poiskal bi? Kdo bi z mano delil tegotno radost, da sem živ ostal? Poglej ta mlin — leseno vrano z edinim krilom —: stoji in je zaspal. Nikogar ni, ki bi me še poznal, a kdor me je poznal, je davno že pozabil. Tam, kjer očetov dom nekoč je stal, leži pepel in prah se je nagrabil. Življenje pa kipi. Ljudje hite krog mene: starci, žene in mladina. Nikogar ni, ki bi mu dal roko, ki bi sprejel me kakor oče sina. A v glavi moji cel roj misli se preganja: Kaj rodina počne? Je vse le sanja? Tu vsem sem kakor romar ves teman, ki mu je mati bogve ktera daljna stran. A to sem jaz, jaz, državljan vasi, ki bo nekoč z edino to častjo odeta, da tu je neka bedna ženska svoje dni rodila ruskega ničvrednega poeta. Vendar glas misli srcu govori: «Daj, spametuj se, kaj te je prevzelo? Saj to le novi svit gori, in novo pokolenje je po kočah zaživelo. Tebi pričelo sile je jemati, a novi mladci.nov napev pojo, ki — ne zameri — mimo starih boljši bo, ni selo več, a zemlja vsa jim mati!» O, domovina! Smešen sem docela. Upala lica spreletava rudečic-a, in tuja mi je zdaj domača govorica, in rodna vas me kakor tujca je sprejela. In vidim: praznični seljaki so v občini se zbrali kakor na proščenje. Z okornimi, kosmatimi besedami si svoje urejajo življenje. Večer je. Zadnji solnčni žarki so siva polja lahno pozlatili. Topoli, kot teleta pred ogrado, so Lose noge v jarke potaknili. Šepav krasnöarmejec zaspanega obraza pripoveduje, svoje čelo v gube sili, pripoveduje važno o Budjonem, o tem, kako so boljševiki Perekop vbranili. «Uh, to smo ga... tako-le, viš... poglej ... buržuja tötega... na Krimu... da ga vrag.. In javor viha ušesa dolgih vej in ženske se smejo v molčeči mrak. Z gore prihaja kmečki komsomol, glasove vleče iz harmonike svoje, in pesmi Bednega Demjana poje, z veselim krikom napolnjuje dol. To torej je dežela! A jaz sem v svojih verzih kričal, da z narodom sem eno! Smejim se tem besedam. Saj moja poezija jim odveč je posihmal, in tudi jaz — oprosti — bogme jim presedam. Naj bo! Zdravstvu j mi, rodna plan! Glej, kolikor sem ti ustregel — sem vesel! A tu odslej ne bom več pel, jaz pel sem takrat, ko je bil moj dom bolan. Sprejemam vse, sprejemam vse, kot je. Pripravljen sem, da grem v izhojene steze, vso dušo maju in oktobru prepustim, a lire svoje vam ne izročim. Jaz je ne dam vam v tuje roke, ne materi, prijatelju, ne ženi. Le meni je dajala svoje zvoke, in nežne pesmi pela je le meni. Zdravstvu j, mladina! Zdrava mi ostani! V vas drugo je življenje, drug napev. A jaz sam pojdem v kraj neznani, z uporno dušo bom na veke onemel. Toda takrat, ko bo planet sovraštva vseh plemen otet, ko več ne bo laži in ne gorja, takrat z vsem bistvom pesnika vam bom opeval šesti del sveta z naslovom kratkim: «Rus!» Opombe: Krasnoarmejec = vojak rdeče armade; Budjoni = boljševiški kozaški general, ki je bil sprva preprost kozak; Perekop = mesto na ožini, ki veže polotok Krim z Rusijo. Tam so bili boji med belo gardo, ki je bila na Krimu, in boljševiki; Komsomol = član zveze komunistične mladine; Demjau Bedni = znani boljševiški pesnik; Rus = Rusija. SERENISSIMA ZGODOVINSKI ROMAN — JOŽE PAHOR VIII. (Nadaljevanje.) stopnic, ki so držale na teraso, se je začulo glasno govorjenje. Razločiti je bilo, kako je sluga ponižno prigovarjal, da mora vsak prihod naznaniti gospici. — «Kar meni prepustite odgovornost!» se je izgovarjal došlec, ne da bi se dalje menil za moža, ter je prožno pohitel na teraso. — Že ko je Mocenigova začula govorjenje, se je vzravnala ter si popravila lase. «Vi, gospod Loredan?» je nagovorila prihajajočega prijazno ter mu ponudila roko. «Gotovo kaka novost, pa še nujna, ne?» Vendar ni čakala odgovora, temveč seznanila došlega z Gol jo, ki je takoj spoznal Nevinega spremljevalca iz Mercerije, kjer sta se bila sprehajala v nedeljo z Lorenzom. Just hoče oditi, a patricijka ga ustavi, češ, da Loredan lahko odkrito govori vzlic njegovi navzočnosti. «Kar naravnost povejte,» pravi nato Loredanu, «radi prevoznih ladij ste prišli, kajne?» «Zaradi teh in pa radi zemljišč pri Padovi,» razlaga Loredan, v čigar glasu se skriva nevolja. «Vsaj prvo bi bilo že davno lahko rešeno! Že davno bi mogli romarji odpluti!» «Kolikor mi je znano, ni zadeva z ladjami tako enostavna!» pravi Mocenigova hči. «Vaš načrt ni bil izvedljiv: predrzen je bil!» «Nikakor ne!» ugovarja naglo Loredan. «Moj načrt je bil, da se romarji čim prej prepeljejo, čim prej, pravim, ko še ni tako velika vojna nevarnost.» «Stvar je nekoliko drugačna. Vaš načrt je bil, da se dajo ladje v roke tujcem. Tega pa ljudovlada ne pusti in to tudi zakon za-branjuje!» «Larifari!» zavrača Loredan. «Ena beseda vašega očeta in ladje bi bile že davno odplule! Savii degli ordini, svetovalci, ki imajo opravka s pomorskimi stvarmi, bi se kar kosali, da bi ustregli Mocenigu! To sami dobro veste!» Golja je poslušal in se je čudil, da patricijka vse to tako dobro pozna, kakor da so njeni, ne pa očetovi posli. «Da bi šel podkupovat svetovalce?» osupne Mocenigova hči. «Radi teh ladij?» «Ne bi se zgodilo prvič,» pravi Loredan, dasi z neko sladkobo, da se vidi, kako hoče strupeni očitek mehko poviti. Smehlja se, kakor bi povedal najnedolžnejšo stvar. «Sicer pa je trgovčevo načelo vedno isto,» nadaljuje nedolžno: «dobiček! Na zakon se ne ozira in če mu je škodljiv, najde svojega.» «Mocenigo ne krši zakonov!» se vmeša Golja, ki mu je zoprno sladkobno, prikrito natolcevanje Loredanovo. «Le ne vmešujte se v najin razgovor!» ga naglo zavrne Loredan, z glasom, ki je ves drugačen od prejšnjega, oduren in sovražen. «Govorili boste, kadar boste kaj več vedeli o takih rečeh!» «Malo vem, a morda še preveč!» ugovarja Golja pikro, vendar mu Loredan ničesar ne odvrne, temveč kar prezre. «Ladje bi se oddale domačinom, beneškim državljanom,» razlaga patricijki. «Nanje bi se glasile pogodbe. Kaj zato, če bi tujci vodili vso stvar? Tako se je izgubil dragocen čas, ko bi bile ladje že lahko nazaj! Če pa se oddajo prepozno, če med tem napoči vojna, kdo nam jamči potem, da jih ljudovlada dobi nazaj?» «Kdo pa jamči sedaj?» vpraša patricijka posmehljivo. «Židje!» odgovarja Loredan naglo. «Židje so bili pripravljeni jamčiti, za primerno plačilo seveda!» «In pod nekimi pogoji!» zavrača Neva. «To seveda kar za-molčite!» «Na papirju,» pravi Loredan. «Sicer pa bi ti pogoji preprečili izgubo ladij! Glavno je, da se zasluži! In tu bi pridobili tisoče in tisoče dukatov, ne da bi bilo treba z mezincem ganiti. Tudi vaš oče se jih ne bi branil!» «Ali ni stvar nekoliko drugačna?» se spet vmeša Gol ja. «Molčite!» ga zavrne patricijka. «A vi pustite mojega očeta v miru!» svari Loredana ozlovoljeno. «Zdaj ni čas za tveganje!» «O, tudi vaš oče tvega, tudi on igra na srečo, kadar je priložnost, dobro veste to! Ne! Govorite odkriteje, saj me poznate! Saj veste, da mi ni mogoče ničesar skriti! Recite raje naravnost: vzrok je ta in ta!» «Sumničite me,» se razburi patricijka. «Saj se ni treba razburjati!» jo miri Loredan in glas mu je spet sladkoben in nedolžen, da se Golji studi. «Saj se lahko mirno in prijateljsko razgovoriva! Vaš oče bi bil že vse storil, če bi se bil zanesel name.» Loredan premolkne in preži na patricijko, kakor bi se bal, da mu ne uide nobena črta njenega obraza. Toda Mocenigova ne trene z očesom. «Kako mislite to?» pravi mirnodušno, da se Gol ja čudi, kako ume igrati. Prepričan je, da ve vse, kako je, a da vzlic temu taji. «Ne zaupa mi več,» pojasnjuje Loredan, «že davno sem opazil to. Tako daleč je prišlo, da se skriva pred menoj. Tudi danes se je skril...» «Ni res! V Padovo je šel!» «Da, radi zemljišč!» zavrne naglo Loredan. «Tudi tu se kaže njegovo nezaupanje! Skupno sva pričela stvari, potem pa se je nenadno otresel mojega sodelovanja! Prav zato sem vas poiskal. Prosim vas, da posredujete! Vedel bi rad vzrok temu nezaupanju, to je eno! Drugo je, da morajo take razmere nehati. Nehati, pravim, na ta ali oni način, zakaj tako ne gre dalje! Radi najinega prijateljstva» — Loredan poudarja — «vas prosim, da vplivate na očeta!» «Da bi spet skupaj delala?» «Da se razčisti to nezdravo razmerje med nama! Naj Mocenigo premisli in uvidi, da je nastopil slabo pot. Ako pa noče več delati z mano, naj ima vsaj toliko poguma, da mi to pove v obraz!» Loredan vstane. A dasi se smehlja, čuti Gol ja vse njegovo skrito razburjenje in gleda Nevo, kaj bo odgovorila. Patricijka ne reče -ničesar, samo roko poda obiskovalcu, od daleč in s povešenimi prsti, da ni spoznati, je li to prijaznost ali je ošabnost in prezir. Besede, ki bi pojasnila uganko, ni iz njenih ust. «Prosim vas,» pravi Loredan s prisiljeno ponižnostjo, «radi najinega prijateljstva!» Prikloni se in pogleda Gol jo, kakor bi si ga hotel dobro zapomniti. Bil je to poseben pogled — Golja je opazil šele zdaj — pogled človeka, ki se drugim ne ozre v oči. «Še nekaj!» se spomni Loredan, ko je že hotel oditi. «Kako je z onim izletom v Treviso? Ni še nič gotovega?» «Slikar Miroseo ga pripravlja. Dan za dnem čakam obvestila, a vam ne morem še ničesar povedati.» Loredan se poslovi in odide, patricijka pa se spet vleže na divan, smehljaje se, in koketno opazuje Gol jo. «Kdo je ta mož, vaš prijatelj?» vpraša Just, ki mu je Loredan čudno zopern. «Radovedni ste!» se šali Neva. «Pa pravijo, da to ni moška lastnost!» «Če bi ne bil vaš prijatelj, bi me ne zanimalo,» se brani Gol ja; «tako pa!» «Oho! Kaj pa pomeni to? Pa ne, da bi bila kar ... ljubosumnost?» Neva zapreti Gol ji s prstom, potem pa nadaljuje: «Očetov znanec je, nekak družabnik. Odkod je prišel, še zdaj nihče prav ne ve. Baje je nekje od Piave. Tam je bil menda z najemniškimi vojskami. Pa tudi na Cipru in v Carigradu je živel. Govorili so, da je bil tam obogatel. Ko je prišel v Benetke, si je znal pridobiti zvez in tudi zaupanja.» «Kdaj se je seznanil z vami?» vprašuje Gol ja. «Kmalu bo dve leti, odkar se pozna z očetom. Ponudil se je, da mu preskrbi ladij za prevoz, ko ni bilo mogoče dobiti dovolj bro-dov radi naraščanja korzarske nevarnosti. Oče je pristal in stvar se je posrečila, prevoz blaga se je izvršil gladko, in to pod osebnim vodstvom Loredanovim. Oče pa se je bil tedaj uveril, da je našel moža, kakršnega potrebuje.» «Iz vojaka je postal podjetnik in trgovec?» se čudi Golja. «Nenavadna pot!» «Da, nevsakdanja preteklost! A šele zdaj prihaja na dan. Oče se je prenaglil, ko ga je bil sprejel v hišo. Storil je to, ker se je Loredan s srečo in uspehom loteval nevarnih podjetij. Bil je včasi potreben, zato mu je prezrl napake in slabosti. Toda, če je prišel v hišo kot posredovalec, je naposled začel nastopati kot nekak soudeleženec pri očetovih poslih, pogosto tudi brezobzirno, da, celo predrzno.» «Torej je res, da mu več ne zaupate?» pravi Golja, ki se mu ne zdi v skladu, kar je patricijka govorila Lorcdanu v obraz. «Kakšno vprašanje! Ali ne vidite razlike med tem človekom in Močen i go vo hišo?» «Vidim jo,» pravi Golja kratko in razume, da patricijki ni ljubo njegovo prikrito očitanje. Čuti tudi dekletov ponos, a zato tem manj razume, da sta z Loredanom govorila o izletu. Ali bi to omenil? se vpraša sam, a se tudi že spomni, da patricijka ni hotela ničesar odgovoriti ter se je izgovorila na slikarja. «Kako pa je prav za prav z najetjem ladij?» vpraša po kratkem premolku, kar je hotel že prej omeniti, a mu Neva ni pustila; «ali ni stvar še vse drugačna, kakor jo je opisoval Loredan?» «Odkod veste to? Že prej ste nekaj omenili in iznenadilo me je. Kaj ste prav za prav culi?» «O velikih spletkah radi dobičkov. Baje prav umazane reči!» «Kaj natančnejšega?» hoče vse hkrati vedeti patricijka. «O kom se je govorilo? O mojem očetu?» «Nič natančnejšega ne vem.» «Pa kdo vam je povedal?» vprašuje patricijka. «Morda Ven-dramin?» «Ne. Le mimogrede sem cul,» se skriva Gol ja, «med mornarji!» «Torej ne veste kaj več?» «Ničesar več!» pravi Gol ja, patricijka pa umolkne in se zamisli. «Ali govorite resnico?» vpraša spet. «Ali ni bil Vendramin, ki vam je pripovedoval? Zabičal vam je, da ne izdaste, ali ne?» «Že dolgo ga nisem videl,» se izgovarja Gol ja, čudeč se Nevini nezaupljivosti. «Ali so to tako važne reči?» vpraša naposled patricijko. «Pustimo!» pravi ta. «Umazano je, kar se godi. Vidi se, da smo v Benetkah!» — Polagoma se solnce niža, sence balustrad in palmet se raztezajo vedno dalje po terasi in prvi hlad dahne iz nižin. Neva se tesneje ovije v lahko oblačilo. «Vendar je le čutiti, da prihaja jesen,» pravi Gol ji. «Hlad se oglaša proti večeru.» «Malo ste oblečeni, prehladih se boste!» opominja Just. «Preveč skrbite!» pravi Neva ter se smehlja. «Južno kri imam, dubrovniško, in ta je topla. Ali se hočete prepričati?» Od daleč mu ponuja levico, dviga jo, da se umika ohlapni rokav in da se pokaže vsa lepota fino oblikovane nadlahtnice. Golja se zavzame, nato pa se skloni, prime roko in poljubi bele prste, ki jih patricijka ne odtegne. «Ali me imate kaj radi?» šepeta Neva, kakor bi se hotela šaliti z mladcem. Ta pa pade na kolena, objame dekle ter jo poljubi na ustna. V tem trenutku je zagorel v njem vroč plamen. Toda patricijka se je naglo izvila iz objema in Golja je začutil iz njenih odločnih kretenj, da je zagrešil nekaj, česar ne bi bil smel. Vstal je in ni vedel, kaj naj stori. Tudi dekle se je dvignilo ter ga gledalo strogo in očitajoče. «Kako si upate?» je dejala. «Ali ne veste, da je nevarna vaša drznost?» «Oprostite mi!» je prosil Gol ja, ne da bi vedel, kaj naj reče, da bi se opravičil. «Ogenj, ki ni gorel?» je z dvignjeno glavo očitala ponosna patri-cijka ter merila zmedenega mladca. «Saj še ne vem, kdo ste! Saj še ne vem, kakšno življenje je za vami! Varujte se, če vam je glava draga!» «Oprostite mi!» ponavlja Gol ja in žal mu je, da se je spozabil. «Ali mi morete oprostiti?» Patricijka vzame tančico ter si jo vrže čez rame, a ne reče ničesar. Preko beneških streh se ozre, dolgo blodi njen pogled, kakor bi nečesa iskal, Gol j i pa se zdi, da lije mrzla strogost od te molčeče, visoke postave. Tiho stoji poleg patricijke. Čuti, da se nekaj godi, česar ne more ta trenutek presoditi in doumeti. Ko se Neva spet ozre na Goljo, je njen pogled oster in njena beseda odločna: «Preizkušala vas bom, ko niti slutili ne boste. Takrat zvem, kdo ste!» Roko mu poda, a se je Gol ja komaj upa dotakniti z ustnami. IX. Po beli cesti proti Trevisu so se dvigali oblaki prahu. Šest konj je letelo po ravnini, šest spočitih, lepih živali — šest ptic. Oktobrsko solnce je sijalo, kakor da je prva pomlad, in družba se je kopala v njegovi radosti, šalila se je, se smejala in vzklikala. «V Trevisu se ustavimo,» je odločala Neva, zakaj bil je to izlet, ki so ga že več časa pripravljali. «Ako hočemo do Monte-belune, se moramo izdatno odpočiti!» «Saj ne gremo tako daleč,» ugovarja visok jezdec izrazitega, temnega obraza, z močno, pristriženo brado, živih oči in z lasmi, ki so se kodrili in silili nekam od glave. «Kdo toži, da je predaleč?» se posmehuje Ne vi na prijateljica Anita, vitka kot jelka. «Arhitekt Sguri,» odgovarja Mocenigova. «On, ki sicer nima nikjer miru, pa če bi ga pripeli na verigo! Včeraj še v Rimu, danes v Benetkah, jutri preko Alp — pa mu je predaleč kraj, ki bi ga z roko dosegel!» «Preblizu je!» zavrača arhitekt. «In predolgočasen tudi. Tako gnezdo!» «Nam je do ježe! Da se spet enkrat do kraja izdivjamo!» meni Anita in skuša prehiteti arhitekta. 14 209 «Nam pa do zabave,» pravi ta in izpodbode konja, da odskoči kakor divji. «Kdo bo jezdil po tej prašni cesti, ko je na obeh straneh nebeških trat in polja!» «Pritožite se pri slikarju, ne pri meni! Miroseo je določil, kako in kaj.» Arhitekt je zaplesal s konjem in počakal slikarja, zastavnega moža kakih pet in trideset let, ki je jahal zadaj z dvema go-spicama. «Ali res nameravaš danes zavzeti Monte-beluno?» ga nagovori posmehljivo, božajoč konja, ki se nekaj plaši. «Tak je načrt,» pravi Miroseo, rojak Mocenigove žene, ki mu je zibelka tekla v Dubrovniku. «Sam si se strinjal. Ali si se morda premislil?» «Nič ni romantično, požirati te oblake prahu,» se spotika Sguri in zadržuje prijatelja. «Čuj!» pravi. «Obiščimo Ghisija! Uro daleč od Trevisa ima svojo lepo Eremitažo!» «Ghisija?» premišlja slikar. «Starega humanista? Saj ga ne dobiš na svetlo izmed njegovih omar, polic in knjig!» «Še vedno je razposajen, četudi že davno več ne grize! Videl boš, kako poželjivo se mu bodo svetile oči, ko zagleda — naša dekleta!» «Preveč nas je, da bi mu tako izncnada padli v Eremitažo,» meni slikar. «Premalo! Nikdar mu ni bilo dovolj družbe, pravijo, in še zdaj je vesel, če mu jo kdo zanese v njegovo samoto.» Slikar ni odvrnil ničesar, temveč pognal spet konja za gospicama in pustil arhitekta samega zadaj. Mesto se je razgrnilo pred njimi in izmed prvih hiš se jim je pognal naproti jezdec, ki ga je bilo po visoki postavi že iz dalje lahko razločiti. Gol ja je bil, poslan nekoliko naprej, da bi uredil vse potrebno za oddih. Imel je popolnoma novo jahalno obleko in samozavestno je brzdal konja. Videlo se je, da se naglo uživlja v novo ozračje, in nihče ne bi slutil, da je bil ta brhki častnik še nedavno navaden vojak. Pridružil se je Nevi, da sta jezdila vštric, ter ji je pripovedoval, katera mesta ob Padu in gor ob Adiži je imel priliko videti že kot bojevnik. Kmalu so prišli v Treviso. Odpočili so se in okrepčali/Koj nato pa je arhitekt spet pričel priganjati, naj bi krenili kar h Ghisiju in nikamor drugam. Toda naletel je na gluha ušesa; Neva se ni hotela ukloniti. «Kaj nam mari Ghisi in njegova Eremitaža!» je ugovarjala. «Danes je naš dan. danes ne delamo obiskov!» Pa tudi Sguri ni odjenjal. Ko ni mogel vseh, je pridobil slikarja vsaj toliko, da pohitita do starega eremita sama. To bi bilo mogoče v času, ko drugi počivajo, se je opravičeval. Če bi pa družba prej odšla, jih bosta v diru dohitela. Tako sta odšla vzlic ugovorom in očitkom. Treviški zvonovi so že davno odpeli poldne, a obeh jezdecev ni hotelo biti od nikoder. Družba se je dvignila, zasedla konje in oddirjala v popoldanskem solncu po cesti proti severu. Golja je bil zdaj sam s štirimi gospicami. Kakor razposajeni otroci so se včasi spustili v dir po beli, gladki cesti, nagajali si, potem pa spet postajali in gledali, če že prihajata Sguri in Miroseo. «Kdo je Ghisi?» je popraševal Golja, ki še ni bil čul tega imena. «Vse Benetke ga poznajo, le vi ne!» se je hudomušno smejala Anita. «Pa ne zaradi njegove latinščine in grščine!» «Radi česa pa?» hoče vedeti Golja, da se mu vsa dekleta začno smejati. «Uganite!» ga dražijo. «Radi Eremitaže gotovo!» meni Golja. «Lep čudak mora biti!» «Saj je bival v Benetkah v svoji palači,» ga zavrača Neva. «Šele zdaj mi starost se je preselil na deželo. S solncem in gozdnim zrakom bi si rad podaljšal življenje.» «Dovolj je živel, lahko bi sklenil račune!» pravi ena izmed gospfc. «Kaj še!» se oglasi Anita. «Še danes, z vsemi svojimi leti se spretne je kot vsak mlad fant suče okrog žensk!» «Saj se lahko,» zavrača Golja, «ko se tudi starih ne branite!» «Ghisija bi še mladega ne marala!» pravi Neva. «Taka nesnaga!» «O, Eremitaža bi znala povedati kaj iz nekdanjih dni!» de Anita. «Ali vas nič ne zanima, Golja?» draži častnika. «Saj mi itak ničesar ne poveste!» «Včasi, ko je bil Ghisi še čvrst, je imel tod lov,» pripoveduje Anita ter se hihita. «Prav posebno divjačino so lovili in vsi mladi beneški patriciji so pomagali. Marsikak zlat dukat se je tedaj potočil. Ali res niste nikdar nič čuli o teh slovitih lovih?» «Nič mi ni znano,» odgovarja Golja resno. «Baje je hotel humanist Ghisi posnemati stare Grke in njih ljubezenske praznike,» se zabava Anita z nevednim mladcem. Toda Gol ji se posveti. Pogleda Anito in jo zavrne: «Mislim, da mu ni bilo treba hoditi zato semkaj. Lahko bi bil ostal kar v Benetkah!» «Kaj pa mislite?» nagaja Anita. «V Benetkah je mnogo veselih lepotic!» 14* 211 «Umetno lepih,» zavrača dekle. «Tu pa je pristna, sveža lepota — kakor rosa! In humanist je bil dovolj učen, da je to vedel, in njegovi učenci tudi.» Anita se smeje in dekleta ž njo. Gol jo gledajo, in videti je, kakor bi se bolj njemu smejale kot Ghisiju. «Simpatičen mož,» pravi Just, «zelo simpatičen mladim dekletom! Če je prav nekoliko star in grd, nič ne de! Da le nosi hlače!» «Zopern je!» se vmeša Neva in se strese, kakor da se ji gnusi. «Kakor se vzame,» ugovarja Golja; «okusi so različni!» «Saj je bil včasi mlad. In ko je bil mlad, je bil lep,» zavrača Anita, ki se ne da ugnati. «Če ne bi mlade kmetice tega vedele, ne bi bile silile v Eremitažo!» «Dukati dišijo vsem, še danes,» odbija Golja, ki mu postaja razgovor neprijeten. Konja ustavlja in se ozira, kje bi neki bila Sguri in Miroseo. Dekleta pa jezdijo same dalje. Ko se Just spet požene za njimi, so že daleč spredaj. Cesta se zapira, od obeh strani se dvigajo smreke in se raztezajo v globok gozd. A še preden dohiti Golja jahalke, se zgodi nekaj nepričakovanega. Izmed drevja plane bliskoma več mož nad dekleta, da prestrašene zavrisnejo. Zakrinkani so in opravljeni kot razbojniki. Že drže konje za uzde, že prepričujejo z odločnimi besedami dekleta, da je vsak odpor zaman. Golja strmi, a dasi je sam, spodbode konja in zdirja na pomoč. Toda kakor da so napadalci mislili tudi na to, mu koraka po cesti naproti razbojnik, dviga roko in glasno svari pred nepremišljenostjo. Golja ne ve, kaj naj pomeni vse to. Dekleta že nič več ne vpijejo, smejejo se in puste, da jih napadalci prenašajo na svoje konje. Čim bolj pa se smejejo, tem bolj groze razbojniki. «Golja, rešite nas!» kliče Neva. «Ne morem!» odgovarja Just, ki ga zadržuje zakrinkan neznanec z lepo pristriženo brado — arhitekt Sguri. «Ni je moči, da bi vas rešila,» zatrjuje odločno arhitekt; «izgubljene ste v naših pesteh!» Vsa družba zavije v gozd: dekleta in njih spremljevalci, od lcaterih sta slikar in arhitekt prelevi jena v tolovaja, ter še troje moških, od katerih je eden sam Ghisi, stari samotar. Majhen je in okrogel, ves obrit, le lase nosi dolge, da se mu vsipljejo po tilniku. Široko sedi na konju in kaže pot, dokler se skozi drevje ne pokaže graščina, njegova Eremitaža. «Ni mi dano, da bi ugrabljene Sabinke peljal na svoj dom,» pravi z narejeno žalostjo; «na Romulov ukaz jim pripravimo mehko domovanje tu na mahu.» Komaj poskačejo s konj, že prinaša služinčad mrzlih jedil, sladčic in vina, pa tudi raznobarvnih preprog, na katere poseda družba. «Kdo pa je Romul?» hoče vedeti Anita, ko se dekleta muzajo in spogledujejo. «Nisem jaz,» pravi Ghisi, «res ne! Prestar sem že. Tale tukaj je!» In kaže arhitekta. «Pa bi rad bil, da bi kradel Sabinke!» se mu smeje Sguri. «Kar naravnost povej!» «Ne morem reči, da bi se kesal,» odgovarja Ghisi, «nisem ničesar zamudil ob svojem času.» «Stari časi, dobri časi!» se zabava Anita. «Povejte, ali ste tedaj hudo ropali Sabinke?» «Ni bilo treba, Sabinke so bile take kakor dandanes: kakor muhe v med so nam padale v pest!» «Zapišite si za uho!» se smeje Golja Aniti in družbi ž njim. «Mislim, da ste lahko brez skrbi,» ugovarja Anita Ghisi ju; «nobena več vam ne pade v naročje!» «Ne vem, gospfea,» se muza starec, «Sabinke je treba poznati: odkar stoji Rim, so vedno enake, in Ghisi ima še vedno graščine in gozde in polja, čeprav nima več zob.» Družba se je gostila in prilivala, Ghisi pa je skrbel za zabavo, saj so ga dekleta venomer spraševala. Ogledovale so ga kakor posebno čudo ter se skrivaj nasmihale druga drugi. Starcu to ni ušlo, a ni jim zameril. «Lepe stvari ste morale čuti o meni,» je dejal naposled naravnost. «Z mirno vestjo pa rečem, da ni prav vse do zadnje pičice prišlo ljudem na ušesa, kar sem doživel.» «Kar ste jih okrožili, ste hoteli reči,» mu pade Anita v besedo. «Torej — kar smo jih okrožili. Kako sem Diano rešil iz Herme-sovih rok, ali bolje: Hermcsa iz Dianinih, tega nisem povedal vsakomur.» «To pa ni vaš greh!» prigovarja Anita. «Kaj svojih povejte!» «E, bil je tudi moj, pa naj bo pokopan! Star sem že, res, in stara kri se ne ogreje več tudi pri najbolj vročem ognju, ali izpovedovanje naj še čaka! Toda sitno pa je le bilo takrat, prokleto sitno, in sam Boccaccio ni take uganil in razvozlal!» «Povejte nam kaj lepega,» prosijo dekleta, «kaj resničnega!» «Povejte nam kaj lepega,» oponaša Sguri, «kaj o pohujšanih angelih, kaj o devicah, ki niso bile device, kaj o ...» Arhitekt ni mogel končati, Anita ga je z obema rokama objela čez usta in mu grozila. «Aha!» pravi Miroseo. «Tvoja črna brada ji je všeč! Poskuša, kako žgače!» Anita izpusti arhitekta, da bi se vrgla na Mirosea, pa ga že ena izmed gospic od zadaj objame in mu pokrije usta, da ne more govoriti. «Ha, ha, tako je prav!» se grohota Sguri. «Ne besede, dejanja veljajo! Zdaj vidimo, katera te ima rada. Ne čaka, da prideš ponjo, kar sama te vzame! Dobro, da je še svetlo, da ni še mrak!» «Res je,» pravi Ghisi, «o prvem mraku doživimo stvari, ki jih še klasiki ne poznajo: Rop Rimljanov! Ognja sem vam nalil v žile! Ali veste, kako vino imamo? Castelli romani, jasna gospoda!» «Dovolite, da dvignem čašo!» se oglasi Miroseo. «Dovolite, da iz-pregovorim besedo!» «Si jo že!» ga ustavi Ghisi. «Ni prava!» odgovarja slikar. «Zeus je prišel k Veneri v podobi zlatega dežja ...» «Nikakor ne!» se otresa Miroseo. «Če je prišel v podobi zlatih dukatov k lepi boginji, je dobro vedel, zakaj.» «Bil je fin psiholog,» pripomni Sguri. «Prišel je,» nadaljuje slikar, «in rodil se je ...» «Ghisi!» se naglo vmeša stari humanist. «Da, natančno tako,» nadaljuje slikar med bučnim smehom vse družbe. «Sicer si ne bi znali razlagati, odkod Ghisi jeva ljubezen za olimpijska čudesa, za bogove, za velika dela, klasike in predvsem za lepoto — gotovo več vredno od lepote bogov in vsega Olimpa — za lepoto... človečice.» «Pojasni, kaj misliš s to človcčico!» zahteva arhitekt. «Ti sam dobro veš,» pravi Miroseo, «in naš prijatelj Ghisi tudi. Edina škoda, da more danes to lepoto občudovati le bolj platonsko.» «To je razžaljenjc, kruto razžaljen je!» ugovarja Sguri in vstane med splošnim smehom. «Takih napitnic ne dovoljujemo! Da takoj prekličeš!» «Nisem žalil, prosim!» se brani slikar. «Danes, sem dejal, prosim: danes! Dovolj jasno!» Anita pa ga naglo napade: «Čujte, gospod Miroseo! Kaj pa mislite o nas?» «Mislim si lahko, kar hočem, gospica! Glavno je, da dostojno govorim o vas. In to sem storil, še več, poklon sem napravil radi lepote, upravičen poklon! Naj bo Ghisi sodnik v vsej stvari, naj sodi on!» «Prav!» se oglasi Ghisi ter se postavi v sredo. Ozre se po vseh in spregovori: «Ali je govornik izustil umazano besedo, neprimerno v družbi, in ki bi je pravi vitez ne smel izustiti?» «Ni je izustil!» se oglasi družba krepko. «Ali se je izrazil nerodno in proti pravilom dostojnosti?» «Nikakor ne!» vpije družba. «Ali je govoril dvoumno, da si človek lahko to in ono misli?» «Da, da!» odmeva v zboru. «Kriv je!» «Ni kriv!» odgovarja starec. «Pravi kavalir rad dvoumno govori in prava dama ga rada posluša. Zato je tak govor na mestu in predpisi o dostojnosti ga posebno priporočajo.» «Vas je razžalil!» ugovarja Anita. «Niti tega ne!» zavrne Ghisi. «Danes občudujem lepoto platonsko!» «Saj ni bilo tako!» se oglašajo dekleta. «Saj je bilo drugače!» «Danes in na vse večne čase!» se vmeša naglo slikar, in družba plane v smeh. «Dovolite, prosim, da končam! Dvigam to čašo ognjenega soka iz rimskih graščin in napivam staremu, zaslužnemu levu, ki si je — žal, prezgodaj — obrusil kraljevske kremplje in porval junaške zobe. Evviva Ghisi!» Vsa družba se dvigne in zapoje napitnico. Pojo glasno, da odmeva v gozd, in dekleta dviga ritem vesele pesmi, da se graciozno gibljejo. «Evviva!» ponovi Mirosco, zažene čašo po travi in objame Anito čez pas. Tudi drugi ga posnemajo in še sam Ghisi se razgreje. Toda dekle, ki jo hoče starec objeti, zakriči in zbeži. Trenutek Ghisi obstane, potem pa se požene za njo. «Teci, lev!» kriči arhitekt in se tolče po kolenih od smeha. «Primi jo, zebro, da ti ne uide!» Vsa družba se grohota in prične ploskati. V tem se pa pokaže izmed smrečja Ghisijev služabnik ter naznani družbi, da bi nekdo rad govoril s patricijko Mocenigovo. «Z menoj?» vpraša Neva iznenadena. «Z vami!» se pokloni služabnik. «Nestrpno vas pričakuje v graščini!» Patricijka pobledi, nekoliko pomišlja, potem naglo odide s služabnikom. «Da le ni kaka nesreča!» se zavzame Gol ja, toda družba se ne meni za opazko. Vsi zrejo starca, ki se vrača zasopel — dekle se mu ni dalo ujeti. «Kaj pa je?» vprašuje Ghisi. «Kdo je prišel?» Družbi je vse drugo mari. «Prekratke noge imaš, lev!» se smeje starcu arhitekt. «Volja je dobra, a meso je slabo!» meni Miroseo. «Vidite, da se vam nobena več ne da ujeti!» očita Anita zmagoslavno. Starec pa namigne spet strcžaju, naj nalije čaše. Visoko dvigne svojo in pravi: «Pijemo na zdravje ženske kreposti! Dobro, da sem živel v času, ko je še ni bilo toliko!» «Za vraga ne prizna, da je star!» očita arhitekt. «Saj bomo vsi nekega dne! Zato pa raje izpraznimo čaše, dokler je še čas!» Družba pije in je vedno živahnejša, močno vino stopa v žile in v glavo. Pojo, smejejo se, šale padajo in so vedno drznejše. Golja sam postaja glasen in spremlja Anito, ki že spet napada s svojimi dvoumnimi opazkami. Zdi se, da nalašč zažiga slo in da sama uživa pri tem. Stari Ghisi se sili v njeno bližino vzlic vsem njenim pikrim besedam. «Pobožati vas bom vendarle smel, golobičica sladka,» se ji vsiljuje in gladi njen razgaljeni laket. Ves njegov obraz se spreminja, naslada se spenja čezenj in ga pači. «Tegale posnemajte!» vpije Sguri, ki opazi starčevo počenjanje in kaže nanj. Ghisija pa nič ne moti. Družba je razigrana in ji niti ni mari, ko se naposled vrne Moce-nigova. Edini Golja vidi, da je razburjena, dasi se skuša potajiti. K njej gre in pozveduje, kaj je neki tako nenavadnega, da so jo iskali. «Tu ni mesto, da bi vam pripovedovala!» se patricijka zlovoljno obregne, da je Golja mahoma trezen. «Oprostite,» pravi, «da se vtikam v stvari, ki mi niso mari!» «Potrpitc, povedala vam bom pozneje!» popravlja Neva, ko vidi, da je užalila mladca. «Razburilo me je, nikdar ne bi bila pričakovala tolike drznosti. Toda, kaj je z družbo?» Patricijka gleda dekleta, ki se smejejo kakor nora, gleda moške, ki polivajo vino in kričijo. «Ali naj se tako konča današnji izlet?» vprašuje družbo. «Ali ne mislite danes domov?» «Prezgodaj je, veliko prezgodaj!» odgovarja Miroseo. «Jahali bomo v mesečini,» pravi Anita. «Poč^kajmo, da doživimo ,rop Rimljanov'!» «Kakor hočete,» pravi Mocenigova hči; «če mislite prenočiti v Eremitaži, jaz tega ne nameravam!» «Saj se še ne mudi!» prigovarjajo dekleta. «Potrpite še nekoliko!» Patricijka ne reče ničesar, le do bližnjih smrek gre, kakor da ji ne pri ja v taki družbi. Od daleč opazuje veseljake, Golja pa se odpravi k njej in jo izprašuje, kaj neki misli. «Še malo počakam,» pravi Neva mračno, «potem se vzdignem. Tu nimam ničesar več iskati. Pojdete z menoj?» «Kamorkoli!» odgovori Golja. Stala sta pod smrekami in patricijka se je spotikala nad počenja-njem družbe. Obsojala je, da so se tako opili, ter dolžila Ghisija, češ, da je pijanec in da še druge zavaja v pijančevanje. «Ghisi vam je zopcrn, vidim,» pravi Golja. «A veseljaku ni mogoče tako zameriti kot drugim!» «Dobro ga poznam, nisem danes prvič tukaj! Njegovo veseljaštvo je tako, da postane naposled vedno ogabno.» Golja se spomni, da je hotela patricijka naravnost v Monte- beluno. Zdaj se mu dozdeva, da odstira zagrinjalo. Tudi nikake prisrčnosti ni bil opazil med patricijko in Ghisi jem, mrzla sta si ostala ves čas, dasi je bila vsa družba vesela. «Pa zajašimo konje!» pravi Nevi. «Čim več bo družba pila, tem težje jih bo spraviti odtod!» «Vse kaže, da utegnejo ostati čez noč v Eremitaži. Stari pohotnež bi to tudi rad dosegel, v krvi mu je. Ako jih sedaj ne vzdignemo, ne bodo kmalu več vedeli, kaj počenjajo. Poskusiva!» Patricijka s vrne k družbi, ki v grohotu pripravlja Bachusov sprevod. Ghisi sam hoče biti Bachus in skuša pridobiti Anito za Venero. «Ne s takim bogom!» zavrača Anita. «Ali nisem lep?» se vsaja Ghisi. «Kako naj bo lep bog pijancev? Še nikdar ni bil! In če bi bil, ni več pravi Bachus!» Patricijka stopi v sredo mednje in pove kratko in odločno, ne da bi se menila za Ghisijevo kričanje: «Čas je, da odidemo. Pred polnočjo ne bomo v Benetkah, če vso pot dirjamo. Kdor se pridruži, naj se požuri! Moj konj je pripravljen.» Vsa družba se glasno upira. «Kakor vam drago!» pravi Neva, gre h konju ter ga zajaše. Glasno vošči dobro zabavo vsem in zasuče konja. Tudi Golja se vzpne na svojega belca, nato pa kreneta po gozdni poti na cesto. Še kličejo za njima, a Moccnigova vzpodbode konja ter se požene v dir, do tonejo klici družbe v temno gozdno drevje. «Vem,» pravi patricijka, «če se pred mrakom ne odločijo na pot, bodo nocoj orgije v Eremitaži. Potem jih bo pa glava bolela po njih!» . «Ali so te gospice tako pokvarjene?» vpraša Golja. «Kaj to pomen ja: pokvarjene?» zahteva patricijka pojasnila, z glasom, da mine Justa veselje do izpraševanja in da umolkne. Neva pa pripomni, da bo morda vendar še kdo prijezdil za njima. Prispela sta na cesto in mrak je začel padati. Še je žarelo nebo nekje doli, daleč v padski ravnini, a bil je le ozek rdeč pas prav tik nad zemljo in se je naglo krčil. Ž njim je izginjal zadnji od-svit iz ozračja in hlad je vel nekje od severa. Kot bela črta je držala cesta v vstajajočo noč. «Ali vam je hladno?» je vprašal Golja Nevo ter pognal konja, da sta jezdila vštric. «Ogrnite se z mojim suknjičem!» «Preveč ste postrežljivi!» pravi patricijka in lahko pokašljuje. «Ni mi hladno!» Molče jezdita, enakomerno, in peketanje kopit se odbija iz gozda, dokler se naposled ne odpre široka ravan daleč na obe strani. Jesenska polja ginejo v noč, le njih veliki mir sega iz vlažne zemlje v hlad teme. «Kako sama sva!» izpregovori Just zavzet, ko ga tiho objame vsa skrivnost jesenske noči. «Kako različna je ta pot od jutranje!» «Ali ni lepše sedaj?» vpraša Neva. «Tako blizu sem vam, kakor vam nisem bil še nikoli,» odgovori Golja. «Tako mehak postane človek, ko ga objame noč na samotni poti! Vse polno mehkobe je srce!» Neva molči, da se Golja nehote ozre v nje obraz. Ali jo teži ono nenadno sporočilo v Ercmitaži? A patricijka nenadoma izpregovori: «Ali je res, kar ste dejali? Ali ni vse samo prevara? Ali si človek ne pričara nekaj v srce, o čemer misli, da je vzkliko kot tiha jesenska cvetka iz lastne moči?» «Človek ni gospodar svojih čuvstev,» odgovarja Golja; «premagajo ga, kadar misli, da je najmočnejši.» «Rekli ste, da ste mi blizu,» povzame spet patricijka po kratkem premolku, «in komaj bi vzdvomila, da ni res, kar govorite.Vendar, če bi stopil zdaj kdo k vam in bi vam dejal, da ste smešni s svojo čuvstvenostjo, ali se je ne bi naglo otresli?» «Ne!» pravi Golja trdno. «Zavrnil bi tistega, ki bi me hotel smešiti!» «Pa če bi vam dejal, da se varate... v meni? Ali vas ne bi takoj minilo?» Golja molči, beseda patricijke ga je iznenadila. «Vidite,» pravi Mocenigova hči, «vidite, kako malo ste... gospodar svojih čuvstev! Vsakdo vam jih lahko vodi, vsakemu podleže jo.» «Ni res!» ugovarja Just. «Če bi mi vi sami rekli, da se varam, ne bi vam verjel, dokler vas vidim tu, dokler mi vaša bližina govori drugače!» «Veste, kdo me je iskal pri Ghisiju?» se patricijka naenkrat odpre. «Loredan! Ali se ga spominjate?» «Slutil sem,» pravi Golja. «Slutili ste?» se začudi Mocenigova. «Kako to?» «Ker ga ni bilo na izlet!» «Vabili ga niso in radi tega se je skušal znesti nad menoj. Očital mi je in kipel od jeze. Tudi po vas je vprašal. Hotel je vedeti, če ste zraven.» «Po meni?» se zavzame Golja. «Čemu to?» «Lahko si mislim!» pravi Neva. «Ni prvič, da je pridrvel za menoj. Načrte si je delal, a naposled je sprevidel, da zida gradove v oblake. Zdaj se ruši, pri Mocenigu in — pri meni.» «Zanašal se je... na vas?» osupne Golja. «Da. To je eden izmed tistih, ki mislijo, da dosežejo s svojo voljo vse, tudi reči, ki niso mogoče.» «In vi se mu niste smejali v obraz, danes? Vi ste se razburili?» «Kdo se ne bi, če imaš opraviti z nesramnim človekom?» Golja molči, trenutek, potem pa ga hkrati popade smeh. «Torej ljubosumen je zdaj?» pravi v grohotu. «Name ljubosumen? O, ta je pa lepa!» «Ni tako smešno!» ga zavrača patricijka. «Ta človek je zmožen priti nad vas, ko se ga najmanj nadejate!» «O, naj le pride, naj le pride!» se smeje Golja. «Če kaj hoče, se lahko vsak čas zglasi! Prav veselilo bi me, če bi imel priliko, da se pomenim ž njim!» «Počasi, prijatelj!» ga ustavlja patricijka. «To je silen prevejanec in dobro se ga. je čuvati, če ima človek opravka ž njim.» «Sprejel ga bom dostojno, tako, kakor je treba tako odličnega gosta,» se posmehuje Golja. «Drugič ga ne bo več k meni!» «Kaj pa, če pride kot vaš prijatelj? Kot človek, ki vam hoče dobro, ki vas želi poučiti? Povedati vam stvari, ki vam še niso znane?» vprašuje patricijka. «Ali ni to navaden pustolovec in slepar?» se zavzame Golja. «Ali ve kdo kaj gotovega o njegovi preteklosti? Mislim, da je s takim človekom kratek opravek!» Neva pridrži konja in ukaže spremljevalcu, naj ustavi. Ozre se nazaj in prisluhne. «Ali čujete peketanje konj?-» ga vpraša nato. «Menda so se vendar odločili.» Golja posluša. Peketanje se bliža, zdaj zdaj se razloči, da gredo živali v skok. «Dvoje konj je razločiti,» pravi Nevi. «Mudi se jim!» «To niso naši,» odgovori patricijka. «Dekleta ne morejo drveti tako!» Peketanje je vedno jasnejše, konja hitita z vso silo, kakor bi zasledovali koga. Le še kratek čas, in iz noči se dvigneta obrisa dveh jezdecev. «Loredan bo to,» pravi patricijka, «ljubosumje ga podi! Pojdiva kar dalje!» «Ali ga ne bi raje počakala?» se obotavlja Golja, ki se mu zdi Loredanov dir kakor izzivanje. Patricijka ne odgovori, marveč okrene konja ter ga požene. Nerad se ji Golja pridruži, a v tem se oglasi za njima rezek krik: Alto la! Kakor bi ga nekaj pičilo, se Golja spet obrne ter se zadrvi zasledovalcema naproti. «Kdo prihaja tam?» zakliče razburjen. «Kdo ima pravico ustavljati popotnike na cesti?» «Kdo ste?» vprašuje prvi jezdec, ki je že čisto blizu. «To vam ni nič mari!» vpije Golja, ki se mu glas zdi znan. «Takoj boste povedali!» preti drugi jezdec, da Golja nehote zgrabi za meč. «Banditi napadajo tako!» vpije ogorčen, pripravljen, da se spopade z obema nasprotnikoma. Kri mu vre v žilah, mišice se pnejo. Z levico ustavi konja, pribije ga na cesto, da strepeta, z desno izdere meč. «Naj se mi varuje, kdor hoče preblizu!» zagrozi prvemu jezdecu, da ta mahoma pridrži konja. Trenutek je molk, pa samo trenutek. «Spoznal sem ga,» vzklikne nenadno nasprotnik, in Golja spozna Lorcdana. «Kar poženiva dalje!» «Ali je pravi?» vprašuje drugi jezdec. «Ali ste tega iskali?» «Poznava se,» odgovarja Loredan, «mislim, da se poznava! Za vraga imajo ljudje slabe živce,» mrmra, kakor da se opravičuje; «ne znajo ti govoriti drugače nego z mečem!» Naglo okrene konja, da bi jezdil dalje, a Golja mu zastavi pot. «Vi ste Loredan, kaj?» ga vpraša iznenaden radi besed, o katerih ne ve, ali so nesramne, ali naj jih smatra za opravičbo. «In ona tam doli,» odgovarja Loredan tišje, kakor bi namigoval na skrivnost, «ona je lepa Neva, kaj? Hči enega najbogatejših beneških patricijev, hči edinka, kaj?» Komaj izgovori, že se požene v dir po cesti in za njim se vrže njegov spremljevalec. Nikogar ni več videti v noči, le iz teme se čuje peketanje konj, ki drvita. Golja ne ve, kaj bi storil. A ko še misli, kar se je pravkar godilo, se naenkrat začuje Loredanovo vpitje. Dohitel je bil patricijko ter jo pričel srdito napadati. Golja ni razločil poedinih besed, zakaj Mocenigova je razburjeno odgovarjala in zavračala nasilnika. V Justu je spet vzplamtelo. Divje je spodbodel konja ter se pognal za Loredanom, trdno odločen, da se postavi po robu njegovi nesramnosti, pa če je treba tudi z mečem v roki. Toda Loredan in njegov drug sta menda pazila na to, da ne bi imela opravka z Goljo. Odjezdila sta, kakor hitro sta cula, da se bliža. «Žal mi je, da nisem Loredana s pestjo čez umazana usta!» pravi Just patricijki, ko jo dohiti. «Zdaj šele vidim, kako zvit je ta lopov! Človek nikdar ne ve, ali govori dostojno ali nesramno. Ko sem bil na jasnem, se je nesramnež že odtegnil moji pesti.» «Kaj pa je dejal?» vpraša patricijka še vsa razburjena. «Kaj je hotel od vas?» «Kaj vem, kaj! Oplašiti me je menda hotel, pa je hitro sprevidel, da ni naletel na pravega! Nazadnje se je sam zbal; pohitel je raje za vami in navalil na vas! Ali ste mu morda očitali zahrbt-nost radi ladij, da je tako hrupel?» «Revež čuti, da bo pri Mocenigovih kmalu odigral, zato skuša s silo preprečiti svoj padec. Pa ga bo na ta način samo pospešil! Prepričal me bo, da je tudi nevaren!» «Bojazljivci niso bili še nikdar nevarni,» omalovažuje Golja. «Saj se je kar umaknil, ko sem mu bil zagrozil, naj se varuje! Kar potuhnil se je!» «Taki utegnejo biti nevarni na svoj način!» pravi patricijka. «In so nevarnejši kot drugi!» «Morda. Ampak le dotlej, dokler jih ne poznamo.» Golja in Neva sta hitela po cesti ter se dolgo razgovarjala o razburljivem dogodku. Dasi je bila tišina vseokrog njiju, je vendar Golja neprestano prežal, da-li se ne dvigne kje izza obcestja dvoje napadalcev. Ni se bal, a hotel je biti pripravljen. Toda o Loredanu in njegovem spremljevalcu ni nikjer več ne duha ne sluha. Že davno sta patricijka in Golja skozi Treviso, že dolgo hitita skozi čudoviti, neskončni drevored lombardskih topolov, ki drži proti lagunskemu mestu, a nikjer ni nikogar. Tudi družba, ki sta jo bila ostavila pri Ghisiju, ni več došla za njima, ostala je v Eremitaži. Okrog polnoči je bilo, ko je na vzhodu izza morja skrivnostno zagorela ogromna bela obla. Mesec je vzšel in z milo lučjo odgrnil neskončno ravnino na vse strani. Le sredi morja nekje so se tisoči lučk zasenčili ter oddali svoj živi ogenj mesečini. Zato pa so se na daleč raztegnile temne črte beneškega mesta, njegovih zidin, palač in cerkva, kupol in stolpov. Silna obla se je dvignila nad nje in bila kot vesel balonček pod širokim obokom, balonček, ki ob pozni uri sveti razposajeni družbi. Golja in Neva sta tedaj oddala svoja spenjena konja, sedla v gondolo in se v tišini polnočne ure odpeljala proti lagunskemu mestu. Bila sta utrujena od dolge poti. zato je bila mesečna noč toliko tišja vse okrog njiju. (Dalje prihodnjič.) KRIZA SODOBNE KULTURE NIKOLAJ B E R D J A J E V III. (Konec.) rvi, najbogatejši in najbujnejši cvet humanizma se je razbohotil v renesansi. Vse, kar je kreativnega v dobi humanizma, se je uveljavilo v duhovnosti renesanse in se lahko imenuje renesansa. Med tem prvim razcvitom se je humanizem povrnil k večnemu viru človeške tvornosti, k antiki. Še sedaj ne moremo verjeti, da izvira vsa kreativnost humanizma v dobi renesanse iz paganskih virov, iz povratka k paganskim virom sredi krščanskega sveta. Tako gledanje je površno in varljivo. Čeprav je bil humanizem prežet z duhovnostjo starih časov, je bil vendarle po svojem bistvu nov pojav moderne, a ne stare zgodovine. Temelji te ustvarjajoče energije so bili v katolicizmu. In vsa velika evropska kultura z latinsko vred je v svojih koreninah krščanska, katoliška kultura. Njene kali so v krščanstvu. Katolicizem sam je bil prežet z duhovnostjo starih časov; prevzel je staro kulturo in jo predelal. Tekom vsega srednjega veka je stara kultura tlela v katolicizmu in katolicizem jo je predal modernim časom. Samo na podlagi tega dejstva je moderni svet mogel sprejeti renesanso. Renesansa ni bila naperjena proti katolicizmu kot reformacija. V katolicizmu vidimo koncentracijo vse človeške tvornosti. Razodel se je v vsej svoji sili za časa razcvita papeštva, saj je katolicizem ustvaril vso veliko kulturo srednjega veka. V tem se je katoliška cerkev vedno razlikovala od pravoslavne, Katolicizem ni samo utiral poti v raj; ustvaril je tudi lepoto in slavo na zemlji. V tem je velika skrivnost, da je njegovo večno stremljenje v nebo in večno življenje že na tem svetu razsipalo lepoto in moč. Asketstvo srednjeveškega katolicizma je bila najlepša priprava ustvarjajoče dobe. Ohranilo in okrepilo je kreativno silo Človeka. Bilo je njegova velika Šola, v kateri se je njegov duh bodril in bistril. Moderni Evropejec je živel od tega, kar je pridobil v tej šoli; za vse dolguje svojo hvalo krščanstvu. Ni mogel vedeti in tudi ni vedel, kako ustvariti novo duhovno šolo, v kateri bi podkrepil in umeril svojo dušo. Zapravil je svoje moči in se izčrpal. In če je duhovno še pri življenju, se ima zahvaliti edino le krščanskim načelom v svoji duši. Kajti krščanstvo živi v njem, čeprav popolnoma predrugačeno. In krščanstvo ga je obvarovalo pred propast jo. Ob začetku je bil humanizem soroden krščanstvu; svojo moč je črpal iz dveh virov, iz antike in iz krščanstva. Rastel je v lepoti in moči, le dokler se je tesno naslanjal na krščanstvo. V začetku humanizem ni proglasil človeka brez Boga in proti Bogu. Ni bil tak humanizem Pierra de Mirandolla in premnogih filozofov iz renesančne dobe. Toda kali odpadništva so bile skrite v humanizmu in iz njih je pognal moderni humanizem, kojega zadnji sad je zanikanje človeka. Le humanizem, ki temelji na krščanstvu, daje človeku moč in ustvarja lepoto. Samo ta je v zvezi z antiko. Toda humanizem, ki se odtrga od krščanstva, se končno odtrga tudi od antike. Upropasti človeka na dveh poljih: podere mu njegove antične in krščanske temelje. To je zlasti očito v zadnjem sadu, ki ga je obrodil humanizem. Svete vezi kulture so prepletene s tisočerimi svetimi vezmi krščanske Cerkve; ločitev od teh tradicij vede neizogibno v propast kulture, v njen razkroj. Tako je ugašanje renesanse v moderni zgodovini, propadanje kreativne energije le posledica ločitve od duha starih časov in od krščanstva. In vse poživijanje, ki se je pokazalo tu in tam, je bilo vselej le na podlagi vrnitve h krščanstvu in k duhu starih časov. Novi Evropejec ima dve možnosti: ali živi po načelih starih časov in srednjega veka, ali pa se izčrpa in propade. Razcep renesanse in notranji zlom modernega človeka sta glavni točki moderne zgodovine. Notranje razkrajanje humanizma se širi bolj in bolj; samozadovoljstvo človeka brez Boga in proti Bogu, zanikanje božje podobnosti je vodilo neizogibno v razkroj in zanikanje človeka samega; s tem, da je postavil paganstvo na mesto krščanstva, je razrušil in zanikal duha antike. Antika in krščanstvo sta izobličila podobo človeka, podobo njegovega telesa in duha. Moderni humanizem se je sam ločil od krščanstva; s tem se je ločil tudi od antike in skalil človeški ideal. Reformacija je bila eden zaključkov v razvoju, ki ga je začela renesansa. Tudi ta je vstala iz humanističnega gibanja; človek novega veka se je uprl. Toda reformacija je tudi slonela na narodnih posebnostih in lastnostih in je bila kot taka docela različna od renesanse. Vznikla je iz temperamenta nemške rase, severnega naroda, živečega pod mrzlim solncem brez velikih plastičnih in umetniških darov, toda s samolastno globino duha. Renesansa ni bila upor ali prosved; pomenila je razmah kreativnosti; v tem je njena lepota in njen večni pomen. Nasprotno pa je bila reformacija bolj upor in prosved, kakor pa kreativno religijozni dogodek. Bila je naperjena proti religijozni tradiciji. Njen kreativni element je bil nemški misticizem, resnično velika duhovna pojava, in ne reformacija sama, ki iz religioznega stališča ni obrodila sadov, kakršnih so pričakovali od nje. V začetku je reformacija vsebovala marsikake katoliške elemente; saj je vznikla prav za prav iz srednjeveškega katolicizma. Luter je bil katoliški menih, ki se je uprl katolicizmu; katoliška kri je zavrela po njegovih žilah. Vse kar je globokega in resnično religioznega v reformaciji so večne resnice krščanstva; zahtevala je izčiščenje, poživi jen je in okrepitev katolicizma. Luter je poznal eno stvar, prepojeno z večnostjo: žejo po duhovni svobodi. Toda v svojem zanikanju je šel predaleč. Upor in prosved reformacije sta sprožila v zgodovini val, ki je privedel s seboj prosvitljeno dobo, racionalizem, revolucijo, novi pozitivizem, socializem in anarhizem. Doba prosvitljenstva v 18. stoletju je pomenila še nadaljnji razvoj renesanse; humanistično poudarjanje samega sebe. Toda v dobi prosvitljenstva ugasne kreativni duh in izgine renesansa. Racionalizem 18. stoletja je pojav, kije zelo različen od kreativne renesančne dobe, toda organsko je bil z njo v zvezi. Prosvitljena doba je pomenila notranjo pokoro za greh izdaje božjih virov človeštva. Da vzamemo zgovornejši primer; bolognska šola je bila pokora za Michelangela in Rafaela; pomenila je ugašanje duha, ki je plamtel skozi vse šestnajsto stoletje. Kreativni duh se je izčrpal. Savonarola je svarilo za pogrešne smeri renesanse. Njena kreativna energija je izgubila vire, ki so jo hranili; zato se je tudi izvilo iz nje divje neukrotljivo gibanje, ki ni moglo obroditi tako plemenitih sadov. Francoska revolucija, pozitivizem in socializem devetnajstega stoletja, vse to so rezultat humanizma iz renesančne dobe. Vse to je presnavljanje humanizma. IV. Tekom vse renesanse opažamo silno preobilico energije. Obrodila je lepe sadove in je nato počasi propadala v vsem novem veku. Človek se je imel zahvaliti za to preobilje energije srednjeveškemu asketizmu. Toda moderni človek se je izkazoval nehvaležnega duhu, ki mu je dal moč. Zato je bil obsojen, da izgubi drugo za drugo vse humanistične iluzije in da se zruši v samem sebi na višku zgodovine. Vse nas potrjuje v misli, da je historični razvoj človeka prav za prav le preizkušnja človeške duše, priprava za neko drugo življenje. In vsi zaključki zgodovine se nam kažejo kot velike zablode. Renesansa ni uspela, reformacija ni uspela, prosvitljena doba ni uspela, revolucija, ki se je iztočila iz prosvitljenstva, ni «spela; vsi prividi so se razgubili; tudi socializem je obsojen v propast. Kadarkoli si je človek v zgodovini sam zastavil cilj, ni nikoli uspel. Toda ves čas je popolnoma nezavestno rastlo silno blagostanje. Renesansa ni uspela; ni se ji posrečilo, da bi dosegla polnost in zaokroženost zemeljske lepote in zemeljske radosti potom poživljenja duha antike. Toda celo ti pogreški nosijo pečat nesmrtne lepote. Taki so pogreški dvostranskega quatrocenta. Čimbolj se Evropejec oddaljuje od tega centra, tem bolj usiha njegova kreativna energija. Trenutki, ob katerih je dosezal nenadne vrhunce, so tudi trenutki, ko se je vračal k srednjeveškim idejam, h krščanskim virom. Na primer: romantika ob začetku devetnajstega stoletja in nova romantika in simbolizem ob koncu devetnajstega stoletja. Marsikaj nas navaja k misli, da bo mogoče iznova poživiti kreativne sile človekove, dvigniti njegove ideale, le če se zopet vrnemo v dobo duhovne askeze. Samo ta doba, ki bi se vrnila k duhovnim virom, bi zopet združila vse sile človekove in otela njegovo bistvo popolne propasti. Na to stališče moramo priti na višku moderne zgodovine, sedaj, ko smo iznova v nevarnosti, da nam zli duhovi izpačijo vsa naša prizadevanja. Prazno je upanje, da bi prišli do nove renesanse sedaj, ko so nam pošle vse duhovne moči, ko se je naša pot izgubila v življenski gluhi samoti, ko je mrknil, zatonil človeški ideal. Če bi iskali primera današnji dobi, bi se morali obrniti ne k renesansi, ampak tja do temnih začetkov srednjega veka. Pred nami so stoletja barbarstva in askeze; šele nato bomo uzrli zarjo nove neznane renesanse. Toda v tem življenju je vse tako izčrpano, da se bodo nove zbujene kreativne sile človekove morda okrenile v docela drug svet. Moč neduhovnega človeka je omejena. Njegovo samozadovoljstvo vodi v propast, kajti on zanikuje vire življenja. Neduhovni človek, ločen od duhovnega, si je ustvaril varljivo videzno eksistenco; zrastel je v sužnja fantastičnega blagostanja. Smatrati moramo kot življenski zakon, da človek le takrat ustvarja dela resnične lepote, kadar iz tega omejenega sveta veruje v neko drugo življenje, ki je večno in ki ne pozna ne meja ne vezi. Če obrne vso svojo pažnjo na to končno minljivo življenje, s tem 15 225 naposled podkoplje vso svojo kreativno energijo, postati mora samozadovoljen, plitek in površen. Samo duhovni človek more biti resničen stvaritelj, samo tisti, čigar korenine so pognale v brezkončno večno življenje. Toda humanizem je zanikal duhovnega človeka; postavil je čas nad večnost in dal najvišjo oblast nedu-hovnemu na omejenem prostoru te zemlje. In tako je bil nenadoma domišljavi neduhovni človek brez varstva pred naravnimi elementi in duhovi, ki ga obkrožajo. On ne more čuvati človeškega ideala; ta namreč zahteva duhovnega človeka. Ni nam mogoče zamisliti pravega individualnega življenja brez nekaterih religiozno asketskih momentov, ki omejujejo, tesne in podrejajo nižje višjemu. Moderna zgodovina sloni na zmoti, da je možen ploden razvoj posameznika brez vsakršnih asketskih momentov. Moderna zgodovina, ki je pognala iz renesanse, je razvila indivi-dualizem. Toda individualizem se je izkazal kot razkroj individua in propad osebnosti. Sedaj prisostvujemo muke polni agoniji in-dividualizma, ki je popolnoma brez vsake duhovne podlage; individualizem je razbičal človeško individualnost, oropal osebnost stalnosti in zaokroženosti in vse zapravil. Tak je zakon življenja: človeški individuum je močen, razcvitajoč se in pomemben le, dokler je v zvezi z nadindividualnimi in nadčloveškimi vrednotami in kadar se jim podredi. Človeški individuum je slaboten, prazen in se začne kmalu sušiti, kadar zanikuje. Individualizem sam odmika cilj, proti kateremu stremi vsa človeška volja individua. Tako ga napravi brez cilja. Napačni humanizem je pri-vedel človeka do te praznote. Izpremenil je človeško dušo v puščavo. Humanizem je proglasil velik študij, dal veliko temo: Človek. Tragični doznatki moderne zgodovine so razodetje te teme. Ne smemo gledati te zablode humanizma kot izgubo ali zlo. Tako stališče bi bilo reakcionarno. Treba je, da gre človek skozi periodo svobode, da more res svobodno izbirati svojega Boga. Tak je pravi pomen humanizma. V. Izpremembe humanizma, ki so se vršile v drugi polovici 19. stoletja in ob začetku 20. pomenjajo popoln zaklon renesanse, popoln razkroj kreativne energije. Ni več sledu o njenem duhu; povračajo se h krščanskim virom življenja vsi, ki so duhovno še živi. Paganske tendence današnje dobe so plitke in prazno je vsako iskanje duha starih časov. Prekultivirani človek gre danes ne skozi čas renesanse, ampak skozi čas dekadence. Dekadenca pa je eden končnih pojavov renesanse. Povzpenjamo se na najvišji vrh kulture, utrujeni, zlomljeni, globoko sklonjeni pod pezo zgo-