FOTOMONOGRAFIJA Gledam po razredu… Svečana modrost, že stokrat prežvečeno, naučeno razlagam. V nekam mlade oči so uprte. Vidim: nekomu se zdeha, drugi strmi v meni neznano. Čela brez gub, otroški nasmeh, v resnost ujet. Sanja poljub, ki še svež razgoreva in v duši prižiga vonjave opoja? Morda v zlo že strmi, ki ga oslepiti želi? Mar res mu roža mladosti prhni? Gledam… mislim in izven mene Besede, besede…zvene in se v duši duše, Kot lezejo iz tal in iz sten lačne, blede stenice. Janez Kolenc, Stezice 245. Posebna izdaja, Gimnazija Novo mesto 1991, str. 30. FOTOGRAFIJA prof. Marjan Dobovšek 47 črno-belih posnetkov Andrej Andrijanič 6 črno-belih posnetkov Butara (Janez Mervič) 8 črno-belih posnetkov Stanislav Pavlin 3 barvni posnetki Zvone Pelko 93 barvnih posnetkov FOTOMONOGRAFIJA VSE, KAR SE RODI NOVEGA, NOSI V SEBI ZNAMENJE ZAČETKA KONCA Fotomonografija »ODSEVANJA« temelji na obsežni fotodokumentaciji prof. Marjana Dobovška, razrednika razreda A vseh osem let (nižje in višje) novomeške gimnazije. Poleg razrednega pouka, zemljepisa in zgodovine je vzorno skrbel za naše poznavanje zakonitosti narave in človeka v njej skozi taborništvo in vodenje številnih šolskih ekskurzij. Ob tem je zavzeto spodbujal talente, ki jih je opazil pri posamezniku. Razredničarka paralelke B prof. Vlada Janković je zavzeto pomagala voditi ženski del novomeškega taborništva. Or-ganizirala je vrsto taborniških povezav z drugimi deli Jugoslavije. Najbolj nadarjene učenke in učenci so se udeležili tekmovanj iz matematike in angleščine. Nakateri so si do-pisovali z vrstniki iz tujih dežel in na ta način nadgrajevali svoje znanje angleškega jezika in si širili obzorja. Po »maturi« v letu 1960 smo svoja druženja nadaljevali z obletnicami in jih sami fotodokumentirali. ODSEV MESTA V KRKI Slikar Vladimir Lamut, naš profesor risanja v nižji gimnaziji, je v grafiki upodabljal povojno razrušeno mesto in iskal pomirjujoče motive na bregovih Krke pod mestom, kjer smo tudi mi preživljali mladostni prosti čas ob smaragdno zeleni lepotici in imeli zmenke z dekleti vedno na oni strani reke. ZGODOVINSKA VPLETENOST NOVOMEŠKE Skrajšani seznam (uradnih) nazivov novomeške gimnazije nas lahko vsaj za hipec opomni na pestrost njene dolge in bogate zgodovine: Gymnasium Rudolphswertense (1746-1848), Gymnase de Neustadl (1809-1913), Obergymnasium zu Rudolfswert (1848-1918), Državna realna gimnazija Novo mesto (1918-1941), Gimnasio reale a Novo mesto (1941-1943), Gimnazija Novo mesto (1945-1984), Srednja šola pedagoške in tehniško-naravoslovne usmeritve Novo mesto (1984-1991), Gimnazija Novo mesto (od 1991). Niz nazivov v petih različnih jezikih bi nas moral opozori-ti na vprašanje identitete. Če pristanemo na to, da je bila od ustanovitve gimnazije leta 1746 do danes to ena in ista šola, se je v teh 265 letih vseeno tudi ves čas spreminja-la in razvijala vse do današnje podobe. Na njeno izredno tradicijo smo danes upravičeno ponosni. Njene identitete ne moremo zvesti le na enonarodno, enojezično in na mo-derno slovensko. Če se osvobodimo danes zelo razširjene zablode, da je sedanji čas merilo vseh stvari, in če vsako dobo merimo z merili, ki so lastna njej sami, potem ne mo-remo mimo dejstva, da je identiteta Gimnazije Novo mesto mnogo širša – večjezična in večnarodna. Ne gre le za to, da so bili dijaki in učitelji različnih narodnosti - Slovenci, Hr-vatje, Nemci, Italijani, Čehi itd. Na gimnazijo v Novo mesto so prihajali z vseh koncev habsburške monarhije in ta gimnazija je bila nedvomno najbolj mednarodna ustanova v vsej novomeški zgodovini. Gre tudi za različne kulturno-jezikovne in politične okvire, znotraj katerih je delovala. Če upoštevamo to, potem nas ne more nič presenetiti, kakor tudi ne ZAKLJUČNI IZPIT namesto MATURE v letu 1960. Mag. Mitja Sadek, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Do-lenjsko in Belo krajino Novo mesto. ŠOLSKA REFORMOMANIJA KAKO SE JE ZAČELA IN KONČALA »Gimnazija je tipično buržoazna šola. (…) Prav zato, ker so dijaki v gimnaziji postavljeni v nenaravne pogoje življenja in ker ne vidijo praktične uporabe rezultatov svojega učenja, se nauče dvoličnosti, hinavščine, prilizovanja, neznačajnosti, varanja itd. Zato je tudi moralna vzgoja v taki šoli zelo sumljiva. (…) Zato gimnazijci žive samo v breme skupnosti.« Milivoj Urošević: Plenum učiteljskih združenj Jugoslavije. Sarajevo, april 1954. Šolska kronika, str. 83. Zbornik za zgodovi-no šolstva in vzgoje, Ljubljana 1994. Z novim šolskim zakonom so postale od šolskega leta 1958/59 dalje gimnazije le štiriletne šole. Nižje gimnazije so bile ukinjene in izenačene z drugimi šolami iste stopnje, saj je bila v Sloveniji uvedena enotna obvezna osemletna osnovna šola. Ukinjene so bile tudi klasične gimnazije in klasične paralelke na drugih gimnazijah. Le generacije, ki so se vpisale že v prejšnjih letih, so končale šolanje po starem načinu. Toda to še ni bil dovolj hud udarec za gimnazije, kajti te so po mnenju načrtovalcev šolske reforme zavirale širši razmah strokovnega šolstva. Edvard Kardelj je decembra 1958 predlagal: »Mislim, da bi bilo prav, če bi tudi z administrativnimi ukrepi, kjer je to potrebno, zmanjšali število gimnazij v korist strokovnih šol, iz katerih bi izhajali strokovno visoko kvalificirani delavci, ki bi bili na nivoju srednjetehničnih kadrov.« 250 let Gimnazije Novo mesto 1746 – 1996. Gimnazija Novo mesto 1996, str. 77. Do reform izobraževanja so bili mnogi skeptični, med njimi tudi profesor Marjan Dobovšek, ki je na vprašanje o poplavi šolskih reform in katera mu je bližja od preostalih, leta 1977 preprosto odgovoril: »Zdi pa se mi, da je osnovna tendenca šolstvo čim bolj približati pripravi na resnično življenje. To je gotovo dobro. Če pa ljudje, ki skušajo to doseči, iščejo in najdejo zmeraj prave poti, je pa vprašanje. Tu so najbrž težave. Ljudje, ki sedijo za mizo, pa kljub dobri volji ne morejo vselej najti pravih poti. Morali bi pri tem več odločati praktiki.« Nekateri pomisleki o reformi šolstva so bili izraženi tudi v monografijah ob praznovanju 225 in 250 let gimnazije. 250 let Gimnazije Novo mesto 1746 – 1996. Gimnazija Novo mesto 1996. Jože Sever: Profesor Marjan Dobovšek sedemdesetletnik. Let-no poročilo Gimnazije Novo mesto za šolsko leto 1976/1977. PRED VRATI GIMNAZIJE ROD GORJANSKIH TABORNIKOV Med taborniki je bilo veliko gimnazijcev. Starešina in glava taborništva je bil prof. Dobovšek. Tabornice je vodila prof. Vlada Janković. Osnovne celice organizacije so bili vodi, ki so jih vodili starejši in izkušeni taborniki. Organizirali so redne letne tabore: na Otočcu, na Kolpi v Letušu in kasneje v Želebeju, v Istri v Medveji in Rabcu ter zimske tabore na Gorjancih in na Frati. Prirejali so vsakovrstne izlete. Udeleževali smo se orientacijskih tekov in prehodili pot ob žici okupirane Ljubljane. Opravljali smo še druge koristne dejavnosti: čistilne akcije, sajenje dreves, kot tudi taborniško brigado v opekarni Zalog za izdelavo opeke za namišljen dom tabornikov. S pomočjo Gozdne uprave sta dva naša sošolca s svojim vodom postavila leseni brunarici na Otočcu in na Gorjancih. Obe sta še dolgo služili svojemu namenu. TELOVADNO DRUŠTVO PARTIZAN Mentor in duša vsega športa je bil prof. Glonar. Dijaki obeh razredov so se vključevali v razne individualne in skupinske športe: atletiko, orodno telovadbo, odbojko, rokomet in nogomet. Naši sošolci so bili začetniki košarke v Novem mestu, še posebej Vinko Bele, ki je leta 1959 opravil trenerski izpit v Rovinju pri Aci Nikoliću ter tako postal prvi uradni trener. Organiziral je tudi ureditev košarkaškega igrišča na Loki s postavitvijo ustreznih kovinskih košev. Košarkaši Vinko Bele, Filip Robar, Janez Korošec in Mišo Andrijanič so igrali v drugi slovenski ligi. Številni gimnazijci so redno trenirali na različnih področjih in nekateri tudi uspešno tekmovali celo v republiškem merilu (Jožefa Goršin, Marjeta Kotnik in Ljuba Plantan, vse v teku!). ZVEZNE, REPUBLIŠKE IN LOKALNE DELOVNE BRIGADE Zvezne delovne brigade na avtocesti Ljubljana-Novo mesto, Novo mesto-Zagreb, v Srbiji v okolici Niša in v Ma-kedoniji na lokaciji Negotin-Demir kapija. Republiške akcije v Ljubljani z urejanjem okolice Hale Tivoli. Občinske in lokalne akcije s širitvijo dovozne ceste Novo mesto-Mačkovec. Udeležba na eni od teh je bila za dijake pretežno obvezna. Manjkajoče število brigadirjev so dopolnili dijaki Gimnazije Črnomelj, Gimnazije Brežice in Gimnazije Vič Ljubljana. Tako smo dobili nova znanstva, ki smo jih gojili še vrsto študijskih let. DIZZY COMBO V začetku sedmega razreda gimnazije smo se glasbeno nadarjeni dijaki navdušili za jazz glasbo. Na kratkih valovih radia smo poslušali ameriški Jazz hour voditelja Willisa Co-noverja. Iz ameriške knjižnice v Zagrebu smo redno prejemali revijo za jazz DownBeat, v kateri smo našli naslove glasbenih založb. Z dvema dolarjema, ki smo ju poslali kar v pismu, smo naročili aranžmaje za dixieland ansambel. Ustanovili smo jazz ansambel Dizzy Combo. Dizzy pomeni razposajen, je pa tudi ime odličnega trobentača Dizzyja Gillespieja. Instrumente večinoma še iz časov Avtro-Ogrske smo dobili pri mestni pihalni godbi. Seveda smo mo-rali igrati na pogrebih, kar je bila zanimiva izkušnja. Ansambel je temeljil na glasbeno izobraženem Čibetu Blažonu, ki je igral na trobento, in na glasbenem samouku Jožetu Do-bovšku, ki je igral klarinet in alt saksofon in tudi pisal aranžmaje s pomočjo kitare. Na dotrajan klavir v telovadnici je razbijal dve leti starejši gimnazijec Jani Gabrijelčič. Med pihalci so bili Filip Robar - Fič, Peter Simič na klarinetu in Zvone Pelko na trombonu. Na starih vojaških bobnih je igral Janez Korošec, ki se je kmalu razveselil novih bobnov. Kupili smo jih iz dobička pri prodaji glasila Stezice. Pod budnim očesom ravnateljice je ansambel igral le na gimnazijskih prireditvah. Po maturi smo začeli igrati po celi Sloveniji na plesnih prireditvah, na modnih revijah in koncertih. Uveljavili smo tudi mlado pevko s čudovitim altom Tatjano Gros. Dizzy Combo je deloval do konca leta 1963, ko se je poročil bobnar Janez Korošec in je zamenjal bobne za širok kavč. Dixieland so zamenjale električne kitare Beatlesov. Temnopolti jazz gimnazijci iz Chicaga (1924) so imeli podoben problem usmerjenega izobraževanja s prehodom iz klasične izobrazbe na tehnično-naravoslovno za industrijo koristno izobrazbo. Njihovo žalno koračnico »Tin Roof Blues« smo namensko uporabili za korakanje po novomeških ulicah na Septimijadi 1960. Historija Jazza, Barry Ulanov, Tiskarna Otokar Kerševani, Rijeka 1958, str 92. STEZICE, GLASILO DIJAKOV MED VRATI GIMNAZIJE Gimnazijsko literarno glasilo, ustanovljeno leta 1953 kot nadaljevanje tradicije dotedanjih gimnazijskih glasil. Stezice sta v našem času urejala Jože Sintič od 1957 do 1960 in Jože Gričar (1959), ilustrirali Franc Blažon, Zvone Pelko in Peter Simič, tiskali pa na dotrajanem okrajnem ciklostilu (Mišo Andrijanič in drugi). Stezice so edino šolsko glasilo v Sloveniji s tako dolgo neprekinjeno tradicijo izhajanja. V šolskem letu 1959/60 je izšlo 15 številk Stezic v nakladi 500 izvodov! Stezice še vedno izhajajo. Objavljene so v digitalni knjižnici -dLib, 1959, letnik 7, (http://www.dlib.si/results/?=&query=%27rele%253dStezice%2b(Novo%2bmesto)%27&pageSize=25&fyear=1959). MOLIÈROVE SCAPINOVE ZVIJAČE Za tradicionalno maturantsko gledališko predstavo smo uprizorili Molièrove Scapinove zvijače, komedijo v treh dejanjih. Izbral in režiral jo je prof. Dobovšek. Doživeli smo lep uspeh. Premiera je bila 7. 1. 1960 v Prosvetnem domu Novo mesto in nato še ena ponovitev. Gostovanja smo imeli v Šentjerneju, Kostanjevici, Trebnjem in Šentrupertu. Dolenjski list, štev. 1 (511), leto XI, 7. januarja 1960. https://www.yumpu.com/xx/document/read/5763370/7-ja-nuar-1960-st-511-dolenjski-list PLESNE VAJE Organizirala jih je gimnazija, da bi četrtošolce pripravila na maturantski ples, valeto in sploh na kasnejše družabno življenje. Vaje smo imeli enkrat tedensko v gimnazijski telovadnici. Plesni učitelj je prihajal z vlakom iz Ljubljane in s seboj prinašal gramofon s ploščami. Naučil nas je osnov plesnega bontona in standardne plese, kot so dunajski in angleški valček, tango, fokstrot, čačača. Naučil nas je tudi začetne štiri figure četvorke. VELIKI MATURANTSKI PLES Za plesno glasbo sta skrbela ansambla Dizzy Combo in plesni orkester JLA s pevcem Francem Babičem iz Brežic. VELIKI MATURANTSKI PLES je potekal pod pokroviteljstvom Sekretarja OK ZKS tov. Franca Pirkoviča in s tem smo prelisičili ravnateljico gimnazije v njenih usmerjevalnih reformah na maturitetni prireditvi. Pridobili smo izdatno finančno in materialno podporo novomeških podjetij in ustanov. Ostanek dohodka smo porabili za maturitetni izlet v Dalmacijo. INTERVJU Z RAVNATELJICO Kakšne so prednosti novega zrelostnega izpita? V: Zanima nas, v čem je bistvena razlika med prejšnjim in sedanjim zrelostnim izpitom, ki ga opravlja kandidat po četrtem razredu gimnazije? O: Medtem ko je prejšnja matura ali zrelostni izpit zahteval od kandidata obvladanje snovi, ki jo je kandidat absolviral v teku svojega študija na gimnaziji, predstavlja današnji zaključni izpit ob koncu gimnazijskega šolanja preizkus kandidatove samostojnosti, ustvarjalnosti in sposobnosti presoje problemov, ki segajo včasih tudi izven šolske snovi. Ker si vsak kandidat izbere temo za domačo nalogo sam, odpadejo s tem morebitni očitki, da je za morebiten neuspeh kriva ožina izpitnih predmetov. Znano je, da se dijaki v toku svojega študija na gimnaziji ukvarjajo tudi s proble-mi, ki segajo preko učnega načrta. Sedaj imajo priliko, da si za domačo nalogo izberejo temo, ki odgovarja njihovim interesom, ki jih prej niso mogli uveljaviti pri posameznih predmetih. V - vprašanje, O - odgovor Peter Breščak: Intervju z direktorico novomeške gimnazije prof. Palmiro Kasesnik. Dolenjski list, 16. 6. 1960 Dolenjski list, junij 1960. SEPTIMIADA 1960 Septimiada je poimenovana kot ločitveni postopek maturantov od ustanove, kot septima, kot ločitev sedmih vatikanskih gričev od mesta. Slovesni sprevod skozi mesto je pomenil ločitev od mesta in njegovih meščanov. Prepevanje študentovske pesmi Gaudeamus Igitur na mestnem vodnjaku z besedilom v latinskem jeziku o kratkosti življenja v večno slavo profesorjem. Sledilo je bučno razgrajanje po gimnazijskem stopnišču z zvonjenjem slovesa od nižjih razredov s končnim predajanjem ključa naslednikom - sedmošolcem, zatem glasno prebrana oporoka v dvajsetih kiticah na dvorišču pod gimnazijskimi lipami, ki jo je spesnila Sonja v svoji zagledanosti v profesuro. Ker je imela slaboten glas, jo je moral prebrati sošolec z močnejšim glasom. MATURANTI IN PROFESORJI 1960 Profesorji na sliki sedijo v prvi vrsti od leve proti desni: Doroteja Kosec (nemščina), Franc Kovač (fizika, matematika), Eva Nifergal (angleščina), Anton Šega (predvojaška vzgoja), Gordana Kren (francoščina), Palmira Kasesnik (ravnateljica), Rudolf Kranjec (francoščina, latinščina, italijanščina), Marjan Dobovšek (zgodovina, zemljepis – razrednik razreda a), Milan Dodič (slovenščina), Janez Camloh (fizika), Vlada Jankovič (zgodovina, zemljepis – razredničarka razreda b) in Viktor Fabijan (biologija, kemija). Tretji z desne stoji med nami hišnik Franc Gartner. Razred A, razrednik: Marjan Dobovšek 1. Bartolj Franc, Bistrica pri Mokronogu, 31.8.1940 13. Metelko Jožefa, Ledeča vas, 6.3.1941 2. Blažon Franc, Novo mesto, 10.8.1941 14. Morela Marjeta, Novo mesto, 2.2.1942 3. Butara Ivan, Novo mesto,8.2.1941 15. Pavlin Stanislav, Hrastje pri Šentjerneju, 8.4.1941 4. Godnik Mira, Črnomelj, 1.8.1942 16. Pelko Zvone, Velika Gorica (Hrvaška), 4.1.1942 5. Godnik Sonja, Novo mesto, 23.7.1941 17. Repše Stanislav, Brinje pri Šentjanžu, 25.9.1940 6. Gorše Milena, Soteska, 3.4.1942 18. Selak Majda, Dobrava, 7.10.1941 7. Gričar Jože, Novo mesto, 17.4.1941 19. Simič Peter, Novo mesto, 2.7.1942 8. Jakše Marija, Novo mesto, 19.7.1941 20. Sintič Jože, Avgustin pri Kostanjevici, 12.3.1940 9. Klobučar Ljudmila, Šentjošt, 20.1.1940 21. Smodej Dušana, Ljubljana, 28.9.1941 10. Koračin Marija, Mokronog, 22.10.1941 22. Staniša Ivana, Vrh pri Ljubnu, 10.2.1941 11. Kotnik Marjeta, Žužemberk, 6.10.1941 23. Travizan Marija, Bled, 4.4.1941 12. Lukšič Marija, Verdun pri Stopičah, 27.12.1941 24. Valentinčič Marjeta, Novo mesto, 10.12.1941 Razred B, razredničarka: Jankovič Vlada 1. Andrijanič Andrej, Novo mesto, 29.7.1942 2. Bele Vincenc, Novo mesto, 26.4.1941 3. Dobovšek Jožko, Ljubljana, 5.4.1941 4. Fink Alojzija, Smolenja vas pri Novem mestu, 3.4.1941 5. Gabrijelčič Jože, Novo mesto, 19.3-1942 6. Goršin Jožefa, Novo mesto, 22.11.1940 7. Jesih Štefanija, Sur le Noble (Francija), 20.3.1941 8. Jovanovič Bogdanka, Mošorin – Žabalj (Srbja), 10.12.1941 9. Kastelic Jožefa, Žabja vas, 1.4.1941 10. Keber Ljudmila, Beograd, 18-1.1942 11. Korošec Janez, Novo mesto, 27.6.1941 12. Košir Marta, Novo mesto, 27.6.1942 13. Lepin Sonja, Ceglenica pri Novem mestu, 5.6.1941 14. Medle Milena, Potov vrh pri Novem mestu, 2.7.1941 15. Opara Marija, Biška vas pri Mirni peči, 17.9.1941 16. Petrič Marjeta, Novo mesto, 14.6.1940 17. Plantan Alojzija, Stranska vas pri Novem mestu, 15.4.1941 18. Plavec Stanislav, Novo mesto, 1.9.1940 19. Podbevšek Ana, Novo mesto,10.8.1941 20. Robar Filip, Bor pri Zaječarju (Srbija) 8.9.1940 21. Strmšek Irena, Novo mesto, 2.7.1942 VALETA, SLOVO NA LOKI »Venček« s četvorko je bil v gimnazijski telovadnici ob prisotnosti vseh profesorjev. Proti večeru smo odšli na Loko. Ob vodi in soku smo plesali pozno v noč za lepo in dostoj-no zadnje slovo od gimnazije! Zjutraj so šli košarkaši na tekmo v Zeleno jamo v Ljubljano in jo pošteno izgubili. MATURITETNI IZLET V DALMACIJO Po potovalnem načrtu smo rezervirali potovanje po Dal-maciji in prenočišča pri Ferjalni zvezi Jugoslavije. Ker je razrednik prof. Marjan Dobovšek udeležbo odpovedal, smo šli razred a ločeno od razreda b – po svoje, z vlakom do Pulja, nato do Šibenika in nekateri celo do Dubrovnika. Iz-let na slapove Krke smo še naredili skupaj, nato pa je vsaka skupina uživala morske radosti na svoj način. Dekleta in dva fanta so odšli naprej v Dubrovnik občudovat ljubezen na otok Lokrum. Preostali fantje smo prizemljeni ostali v Šibeniku, kjer nas je očaral večerni mestni korzo s kratkokrilnimi Dalmatinkami. Vrnili smo se po isti poti in se v Trebnjem z vlakarji zadovoljni razšli. Razred B je s svojo razredničarko prof. Jankovič potoval, prav tako z železnico, preko Reke, Splita v Dubrovnik s povratkom preko Sarajeva in Karlovca v Novo mesto. V spomi-nu nam je ostala vožnja po ozkotirni železnici do Sarajeva, polna nenavadnih doživetij. Zaključni maturantski izlet je bil brezhibno izpeljan, to je bilo naše sklepno dejanje maturitetnih prireditev. Za nakatere je bilo to tudi prvo srečanje z morskimi vonjavami. HOLLYWOODSKA SCENA MATURITETNEGA IZLETA Sošolec Butara (Mervič Janez) je s hollywoodsko roko izvrstno fotografiral naše potepanje po Pulju, Šibeniku in slapovih reke Krke. To so bile vsebinsko zrežirane, najlepše in edine fotografije našega zaključnega maturitetnega izleta. Pri fotografiranju prof. Marjana Dobovška se ni smelo kaditi. Pri Janezu se je moralo pozersko kaditi kot šerifi v ameriških filmih in kot Jean-Paul Belmondo pri preprodaji ukradenih avtomobilov v francoskem filmu sredi Pariza. ZA VRATI GIMNAZIJE Domenili smo se, da se bomo dobivali vsakih pet let in slovesno proslavili obletnico mature. Vse je organizacijsko izpeljal Andrej Andrijanič. Stanislav Plavec je urejal gostinske storitve v Krkinem hramu na Trški gori, v senci pod brajdami z razgledom na Gorjance ali v grajski restavraciji na gradu Otočec. Za tisk vabil, jedilnih listov in obvestil je poskrbel Zvone Pelko s svojim birojem, kar je vse vzorno razposlala in obveščala Marjeta Kotnik, poročena Petkovič. Ustaljeno smo najprej obiskali gimnazijo, katere obisk so uredile sošolke Irena Gabrijelčič, Metka Valentinčič, Marija Lukšič in Sonja Godnik, ki so bile gimnazijske profesorice. Vedno smo nostalgično posedali svoje šolske klopi in si ogledali prenovo kabinetov, ki so se s pomočjo spozorjev tekoče dopolnjevali. Obvezen sprehod skozi mesto z ogle-dom razstav, muzejev, filmskih dogodkov sošolca Fiča in vseh multivizij Zvoneta Pelka, knjižnic in sveže turistične ponudbe na trgu. Ne gre brez ogleda vsaj ene od treh kulturnih mestnih ustanov, kot so Dolenjski muzej, Klošter in Kapitelj ob svoji 500-letnici ustanovitve. Poleg ogleda Novega mesta in njegove okolice so bili še izleti v bližnjo Kostanjevico na Krki, kartuzijo Pleterje, kjer smo bili nekateri že kar domači, v Ptuj in njegove Haloze, s križarjenjem po Kvarnerju in vmesni skok k Dušani na otok Tinos v Egejskem morju. ANUARIJ OBLETNIC MATURE 10-letnica (1970): Prvi obisk gimnazije, kjer so bile naše sošolke že profeso-rice. Sprehod po mestu in večerja v menzi Sindikalnega doma. 15-letnica (7. 6. 1975): Srečanje v Gostišču Breg, nato obisk Gimnazije ter večerja v restavraciji gradu Otočec. Sledil je ogled ravnokar ustanovljene igralnice. 20-letnica (7. 7. 1980): Gostišče Breg. Sprejem v Dolenjskem muzeju. Srečanje s predstavniki občine. Gimnazija. Prekmurska pojedina v Krkinem hramu. Kratek sprehod do cerkve Marijinega rojstva na Trški gori. Kulturni program: multivizija – pro-jekcija gimnazijskih spominov Dobovškovih fotografij. Ve-čerja ob ciganski godbi in prosta zabava. Ostal nam je lep spominek, frakeljček in leseno jabolko z menijem kosila in večerje. 25-letnica (8. 6. 1985): Vrt hotela Kandije, ogled Jakčevega doma. Kratek obisk Gimnazije in nato izlet v Kostanjevico z ogledom Forma vive. Ob povratku še skok v kartuzijo Pleterje v tišino multivizije v stari gotski cerkvi. Pozno kosilo na Trški gori v Krkinem hramu z ogledom mondovizije pod naslovom »Naše korenine v revoluciji«. Večerja, Super disco night show z DJ-jem. 30-letnica (1990): Muzej. Gimnazija. Trška gora – Krkin hram. Kosilo. Spre-hod med vinogradi. Večerja. Branje poezije o Dolenjski (Pavček, Kette in drugi). 35-letnica (2., 3. in 4. 6. 1995): Tridnevno križarjenje po Kvarnerju z barkačo Otac Ivan okoli otokov Krk, Ilovik, Silba, Ist, Rab. Frajtonarica in okrepčilo za dolgo morsko pot – pršut, prinesen v škatli za violino iz Novega mesta! Vzdušje je bilo tako čustveno, da nas je Dušana Smodej Pataki povabila na »svoj« otok Tinos v Egejskem morju, kjer so udeleženci naslednje leto maja 1996 preživeli nepozaben teden. 40-letnica (26., 27. in 28. 5. 2000): Najprej Gostišče Breg, nato Gimnazija ter Grad Otočec z maturitetnim menijem ob svečah. Častni gost prof. Do-bovšek je bil žal samo na prvem delu na Otočcu. Sledila je vožnja z avtobusom do Ptujskih toplic, kjer smo preno-čevali. V naslednjih dveh dneh smo si ogledali Ptujski grad z bogato zgodovino in mesto Ptuj. Doživeli smo Ptujsko vinsko klet z multivizijo »Ko se kaplja zaiskri«. Sledilo je potepanje po Halozah z nepozabnimi prekmurskimi specialitetami v Gostišču Švabovo nasproti Turškega vrha. Ob vrnitvi v Novo mesto smo se ustavili še na Ptujski gori pri znameniti Mariji s svojimi podaniki pod plaščem in nato doživeli jeruzalemsko popoldne sredi vinogradov. 45-letnica (11. 6. 2005): Gimnazija. Zbor ob 15h na dvorišču novomeškega Kolegialnega kapitlja. Srečanje in pogovor s proštom g. Jožefom Lapom. Ogled multivizije »Odsev nad mestom« in znamenitosti sedeža proštije: knjižnica, kapiteljska cerkev in kripta. Nato je sledila večerja na Loki z eksotično glasbo ansambla Mandala, pripeljana z ulic Ljubljane. 50-letnica (18. 9. 2010): Krožna vožnja s splavom po Krki s pogledom na mestne vedute. Sledili so srečanje z županom, ogled frančiškanske knjižnice in sprehod do gimnazije, odhod na Trško goro v Kosov hram. Gostji: prof. Eva Nifergal-Simič in univ. prof. dr. Ana Barbič. V ta program je Fič – Filip Robar-Dorin vri-nil še ogled svojega filma o novomeški pomladi »Veter v mreži« v kinodvorani Prosvetnega doma. 55-letnica (12. 6. 2015): Dolenjski muzej z ogledom razstave ob 650. obletnici No-vega mesta »Tisočletja na okljuku Krke«. Gimnazija. Večerja v Gostilni Jakše na Drski. Gostja prof. Eva Nifergal-Simič. 60-letnica (KDAJ? in KJE?): Najmanj enoletni zamik uradne šestdesetletnice zaradi co-vida v upanju, da se obletnica ne bo premaknila kar »ad kalendas Graecas«. DE MORTUIS NIL NISI BENE; DE VIVIS NIL NISI VERUM. O mrtvih nič slabega; o živih nič neresničnega. Angel varuh svojega varovanca spremlja, če ta to želi ali noče in ko z njim prek zadnjega klanca pride, na grobu njegovem joče. Tone Pavček: Angeli, str. 47 Sošolke in sošolci, ki so odšli, a so še vedno z nami: Keber Ljudmila, Lukšič Marija, Fink Paternost Slava, Goršin Zupančič Jožefa, Sintič Jože, Smodej Pataki Dušana, Korošec Janez, Valentinčič Marjeta, Blažon Franc, Kodermac Anton, Kastelic Pastrana Jožefa, Gabrijelčič Jože, Jesih Nedveš Štefa, Staniša Grošelj Ivanka, Lepin Sonja, Pavlin Stanislav. POSLOVILNA RAZMIŠLJANJA NAŠEGA PROFESORJA Silno raznovrstne misli mi roje po glavi, ko pi-šem svojo oporoko mlademu rodu ob dvestopetdesetletnici pomembne ustanove za naš narod in za vse človeštvo: srednje šole, ki je oblikovala in še v prihodnje oblikuje mlada življenja. Naj jih vzgaja tako, da bodo ponos, in ker je vsakdo določen za konec, naj bi ti, ko bodo zrli v svojo preteklost, videli sedanjost ob ločitvi bogato napolnjeno, ki bo še hranila življenje, ko njih ne bo več. In le tako je smiselno živeti. Nisem mislil pisati znanstveno o svojem času, to naj store drugi. Sem podal le misli, ki mi jih je izzval ta čas, skozi katerega sem šel. In iz vsega tega lahko vsakdo razbere, kakšen odnos sem imel do raznih pojavov, na primer do marksizma, usmerjenega izobraževanja in podobnih enodnevnic, ki so nam vznemirjale šolske dni. Janez Kolenc, Stezice 250, jubilejna izdaja ob 250-letnici Gim nazije Novo mesto 1996, str. 152. FUGIT IRREPARABILE TEMPUS Neizprosno beži čas GIMNAZIJCI GIMNAZIJCEM NENAVADNO PRIČEVANJE Publikacija novomeških gimnazijskih maturantov 1960 je dragoceno pričevanje generacije, ki je doživela njene najbolj prelomne trenutke od njenega nastanka 1746. leta. Osemrazredna srednja šola, ki je ravno takrat slavila 110 letnico obstoja, pred tem so bile 6 razredne, je postala 4 letna neobvezna nadgradnja temeljnega izobraževanja kot predpogoj za vpis na univerzo. Za razliko od ostalih srednjih šol, njen namen ni bil oblikovanje zahtevnejše poklicne usposobljenosti. Oblikovanje nove gimnazije je bil del širših jugoslovanskih reformnih prizadevanj, ki so na eni strani dvignila nivo splošnega in obveznega osnovnošolskega izobraževanja, na drugi pa odpravile nevarnost domnevnega elitizma. Matura, male ni bilo več, je postala zrelostni izpit na koncu 4. letnika reformirane gimnazije. Njihovo sporočilo je še toliko bolj nenavadno, ker je s svojim jazz ansamblom DIZZY COMBO bila na duhovnem področju znanilka nove modernejše dobe dotedanje družbe, ki sta jo v metropoli Do-lenjske na materialnem naznanjali farmacevtska tovarna Krka in tedaj še sestavljalnica sodobnih osebnih avtomobilov IMV, ki še danes živita mesto in širšo Dolenjsko, če že ne velik del Slovenije. Nedvomno prelomna generacija na kulturnem področju doživlja nadaljevanje svojih takratnih prizadevanj po pol stoletja s sedanjo, ki Novemu mestu znova daje ono mesto v slovenski druž-bi, ki ga je imela v njej, tudi zaradi gimnazije, najmanj dve stoletji. Ljubljana, 10. 5. 2021 Stane Granda REFLEKSIJE NA ODSEVANJA1960 –2020 Odsevanja 1960 -2020 ni enostavna fotomonografija. Razumem jo kot knjigo, ki nam na zanimiv način, tudi s pomembnimi umetniškimi prebliski, prikaže dogodke iz življenja cele generacije novomeških gimnazijcev. Tudi sam sem bil gimnazijec, s to posebnostjo, da sem bil v tisti generaciji, ki je kot zadnja imela po osmih letih Veliko maturo. Kot osmošolci smo pridobili ogromno širokega znanja, kar nam je kasneje v življenju še kako prav prišlo. Škoda , da so to ukinili in s šolskimi reformami gimnazijo precej osiromašili. V slikah sem prepoznal mnogo znancev, saj so bili v gimnaziji samo dve leti za menoj. Zlasti močno sem se spoprijateljil s tistimi, ki so sodelovali v orkestru Dizzy Combo. Imeli smo različno raven teoretične izobrazbe. Toda vse nas je gnala želja, da igramo nekaj modernega in svežega. Skušali smo priti čim globlje v razumevanju čudežno privlačne besede jazz. Za nas so bili Louis Armstrong, Stan Getz, Glenn Milller,Tommy Dorsey, Ella Fitzgerald ali Stan Kenton bogovi, ki so nas vabili, da smo kar resno vadili in se tudi trudili, da bi jim bili vsaj malo podobni. Muzika nas je že v mladih letih naučila, kako pomembno je sodelovanje in medsebojno spoštovanje. Niso nam bile potrebne knjige, ki na dolgo in široke pripovedujejo kaj je skupinsko delo in koristi od njega. Na naših vajah, plesih in koncertih smo timsko delo prakticirali v živo. Mirno lahko rečemo, da je bilo naše igranje posebna šola, ki nam je kasneje koristila, saj nas je naučila, da si v življenju pomagamo drug drugemu. Tako kot smo si, s prijaznimi nasmehi, pomagali pri tako imenovanih muzičnih kiksih. Naši in-strumenti so bili stari in je zato večkrat kaj dodatno zapiskalo ali nekoliko neustrezno zazvenelo. Tudi klavir je bilo tedaj težko igrati. Veliko tipk je bilo pokvarjenih in še več razglašenih. Nekateri plesalci so klicali bolj na glas, bolj na glas! Niso vedeli, da sem se na vso moč trudil in da sem imel zaradi močnega udarjanja po tipkah, včasih tudi krvave prste. Hvala vam dragi muzikantje in cenjeni plesalci! Brusili in likali smo se v ne tako materialno bogatih časih, kot so sedaj. Naša mlada življenja smo bogatili s pristnimi in iskrenimi odnosi. In tega se najraje spominjamo. Dovolite mi, da vam na koncu povem še eno misel, ki sem jo spoznal že v naši dragi gimnaziji. Platon jo je takole ubesedil: Največje bogastvo je zadovoljno živeti, z malim. Pa še na mnoga leta, generacija maturantov –letnik 1960! Novo mesto, 17. 5. 2021 Janez Gabrijelčič GIMNAZIJCI GIMNAZIJCEM ŽIVA ODSEVANJA GIMNAZIJSKE ZGODOVINE Gotovo nisem poklican, da bi pisal recenzijo za spominski fotoalbum o maturi in spominskih maturitetnih srečanjih novomeške gimnazijske gene-racije, ki je maturirala pred več kot šestdesetimi leti; zato je brez dvoma bolj poklican zgodovinar Stane Granda. Vsekakor pa je gesta njegovih avtorjev dragocena, pa kakorkoli že gledamo na šolo in maturo ali poznejše povezave med sošolci ter na spominska srečanja, ki so gotovo simpatična, četudi se lahko zde komu, tako kot v eni izmed knjig na primer pisatelju Vinku Ošlaku, tudi povsem nerazumljiva, saj so nas v šoli zbrali povsem ne glede na more-bitna skupna zanimanja ali medsebojno afiniteto; vendar pa smo doživljali v njej del skupne usode, ki nas je lahko tudi za vselej zbližala. O tem bodo izrekli pravo »recenzijo« samo nekdanji sošolci, ki so vključeni v album. Ob gledanju njihovih slik in branju lapidarnih besedil sem se predvsem spomnil lastnega gimnazijskega življenja, ki me vsekakor povezuje tudi z življenjem poprejšnjih generacij. Tudi moj razrednik je bil priljubljeni in markantni profesor Marijan Dobovšek, ki je učil že mojega očeta in strica. Kakor sem ga spoštoval, pa se nanj nisem mogel posebej navezati, saj sem se ga še pozneje, že po končanem študiju, ob srečanjih maturantov že kar bal, ker se je vedno skrbno pozanimal, če kaj telovadim, telovadba pa mi je v šoli pomenila največjo moro. Ker sem bil brez smisla za tehnične stvari, se nisem mogel naučiti meriti azimuta, in tudi mi ni bilo preveč všeč, ko smo morali iti dijaki sadit mlade smreke, da bi zaslužili za maturitetni izlet. Zame je bil vse preveč praktično življenjsko usmerjen, vsekakor pa je bil izjemno dobronameren, etičen in očetovski. Najbolj pa se spominjam, kako nas je že kar preroško svaril pred uničevanjem narave in slikal apokaliptično prihodnost, s kakršno nas vsesplošno strašijo šele danes. Na maturitetni izlet smo šli z njim v Dalmacijo, kjer nas je v Splitu peljal tudi v Meštrovićevo galerijo in v Trogirju ni plaval hrbtno, da bi nas lahko kontroliral. Ko smo se pripravljali na maturo, je bilo tudi za našo generacijo nekako obvezno, da smo dijaki pričeli obiskovati plesni tečaj, na katerega je tudi k nam prihajal učitelj iz Ljubljane. Sam sem imel do plesa najbrž zaradi plašnosti nekakšen vzvišen predsodek in sem obiskovanje tečaja nemudoma opustil ter prepustil izkaznico nekemu sošolcu; najbolj pa se spominjam, da plesni učitelj ni verjel, da sem Novomeščan, češ da edini ne govorim prav nič novomeško. Če je bilo to res, je bil seveda razlog v tem, da sem bolj kot v družbi vrstnikov tičal le v knjigah, in že zato prikazana dogajanja, ki so razgibavala nekdanje novomeško javno in družabno življenje, bolj težko komentiram. Ko je nastopil čas mature, pa sem bil tako sramežljiv, da samo zato nikakor nisem hotel iti v procesiji skozi mesto v vrsti skupaj s kakšno sošolko in se je glede parov nazadnje na srečo izteklo tako, da sva morala na koncu vrste hoditi skupaj dva fanta, kar je tudi dokumentirano na neki fotografiji, ki jo je najbrž posnel Tone Gošnik. Ko sem še kot osnovnošolec in pozneje gimnazijec gledal predajo ma-turitetnih ključev, gotovo tudi maturitetne generacije iz leta 1960, so nekateri strmeli v starejše gimnazijce kar s posebnim strahospoštovanjem in so vzdihovali, koliko časa bo moralo še poteči, preden bodo sami prišli na vrsto za sprejem slavnega ključa, ki ga vidimo tudi v tej knjigi. A čas za to in še za marsikaj drugega se je tudi moji generaciji vse prehitro iztekel. (Razlika v letih je med nami danes malenkostna, za tisti čas pa je bila velikanska, saj so me vsaj trije iz prikazane generacije, med njimi baročnemu angelčku podobna Metka Valentinčič, na gimnaziji celo učili.) Glas o podvigih generacije 1960 pa je gotovo segal tudi do mlajših gimnazijcev. Predvsem se spominjam, kako je razrednik Dobovšek obujal spomin na menda imenitno vlogo dijaka Jožeta Gričarja v Moliėrovih Scapinovih zvijačah, ki jo je tako pohvalil, da niti nisem več gotov, ali si nisem predstave na prosvetnem odru tudi v resnici ogledal. Vem pa, da je profesor večkrat navajal nekatere naše gimnazijske predhodnike tudi za vzor in da smo od njih z rešpektom podedovali tudi skrb za izdajanje gimnazijskega časopisa Stezice. Sam sem nekdanje maturante kljub njihovi tedanji gimnazijski slavi bolje spoznal šele mnogo pozneje, poleg gledališko retoričnega Gričarja zlasti neutrudnega pobudnika novih idej Janeza Gabrijelčiča, ki sem ga še nedolgo tega v avli novomeškega Trdinovega kulturnega centra celo slišal zelo temperamentno igrati na tamkajšnji klavir, ali že poprej odličnega oblikovalca Petra Simiča. Spominjam se tudi, kako so me zaman silili med tabornike, in ko sem se jim prvič vendar pridružil, smo morali iti v vrsti po drevoredu, kjer nas je vodnik Peter Simič od zadaj nadziral in potem ocenjeval, kako smo se obnašali med hojo; ker me ni vleklo v naravo, pa me naslednjič, ko naj bi šli ven iz mesta, že ni bilo več. Z razstav se spominjam Janeza Korošca, ko si je v Narodni galeriji ogledoval novomeškega Vavpotiča, in še njegovega poznejšega novinarskega zanimanja za Slovensko matico, ki sem jo vodil. Filip Robar, ki so ga imenovali Fič, je slovel kot neukrotljiv original in takega sem tudi sam doživel. Ko sem šel nekoč na poti iz Ljubljane domov prek Glavnega trga prav takrat, ko je snemal dokumentaren film o novomeški pomladi, je hotel, da nemudoma stopim na oder pred rotovžem in v kamero spregovorim ravno tisto, kar me bo tisti hip prešinilo; a se je zelo ujezil, ker tega nisem hotel, on pa je očitno zaupal prav v improvizacijo oziroma presvetljenost naključja. Ko sem nekoč še kot šolar risal akvarel z ovinka na cesti proti Ločni pogled na mestno panoramo, ki ga je sicer slikal Lamut, pa je mimo pribrzel s kolzoval, kako dellahko sodelujpedantno izslikani motinebo. Že takrat pa je bil vifotografij je bil tudi med mlajšimi dijdžeza nitičal v študijski knjižni še Rudolfa Kranj druge svoje profesorje, med njvhodom v gimnazijsko posl Tudi profesorja Glonarj veže tudi na Tatjpelproslganjdomu. Potem je v živo ni(mi) je pel novomeškim gimnazijzanimanjih, pa naj nas pripovezuje novomeški lokalin klical iz šole očarlji ekskurzijo popeljdlj -jnekdanji gimnazisamo ugotovitvispominov že oddaljso kot protagonisti teh mina nanjo. Ljubljana, 18. 5. 2021 UPORABLJENA LITERATURA Dvesto petindvajset let novomeške gimnazije. Zgodovinski oris 1746-1971. Jože Sever, urednik. Peter Simič: dve risbi - pogled na frančiškansko cerkev in staro gimnazijo 1746. leta (rekonstrukcija) str. 7 in str. 8. Gimnazija v Novem mestu, 1971: 557. 250 let Gimnazije Novo mesto 1746-1996. Natalija Petakovič in Anica Zafred, urednici, oblikovanje: Peter Simič. Gimnazija v Novem mestu, 1996: 339. Historija Jazza u Americi. Barry Ulanov. Otokar Keršovani. Rijeka, 1958: 289. Novomeški zbornik. Mesto, vloga, pomen in razvoj Novega mesta v prihodnjem tisočletju. Jožica Miklič, urednica. Dolenjska založba, Novo mesto, 1996: 232. Novomeški zbornik. Oblikovanje kulturnih ustanov in razvoj Novega mesta v kulturno središče Dolenjske. Aleš Gabrič. Društvo Novo mesto, 2000: 152. Pot k vrtincem molčanja. Milček Komelj. Dolenjski muzej Novo mesto, 1987: 286. Katalog: Retrospektivna razstava 1942-1962: Lamut Vlado. Novo mesto, Dolenjski muzej, oktober - november 1972: 139. 1908, 1918, 1928,… Spomini prof. Marjana Dobovška. Samozaložba, 1998: 57. Stezice 245. Posebna izdaja 1991. Gimnazija Novo mesto (Ur. Janez Kolenc), 1991:130. Stezice 250. Jubilejna izdaja ob 250-letnici Gimnazije Novo mesto. Gimnazija Novo mesto (Ur. Helena Zalokar), 1996: 212. IZDAJATELJI: Andrijanič Andrej (Mišo), Bartolj Franc, Bele Vinko, Butara Janez (Mervič Janez), Dobovšek Jože, Godnik Kordiš Mira, Gorše Vidic Milena, Gričar Jože, Jakše Štefe Marija, Jovanovič Cibic Bogica, Koračin Markovič Marija, Košir Račečič Marta, Kotnik Petkovič Marjeta, Medle Drakulič Milena, Metelko Zupančič Jožica, Morela Smolej Marjeta, Opara Muller Marija, Pelko Zvone, Petrič Marjeta, Plantan Rožembergar Ljuba, Plavec Stanislav, Podbevšek Košak Nuša, Robar Dorin Filip, Selak Šoster Majda, Simič Peter, Strmšek Gabrijelčič Irena, Travizan Bricelj Marija CIP KOLOFON CIP - Kataložni zapis o publikaciji Producent: Andrej Andrijanič Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Vsebinska zasnova: Zvone Pelko 373.5-057.874(497.4Novo mesto)(084.12)Uskladitev slik z besedili: Inštitut Lux Pictura 77.044:373.5(497.4Novo mesto) Uredniški svet: Bogica Cibic, Jože Dobovšek, ODSEVANJA : fotomonografija : 2020 : 1960, Gimnazija Novo Peter Simič, Zvone Pelko, Stanislav Plavec in Jože Gričar mesto / [fotografije Marjan Dobovšek ... [et al.] ; uredniški svet Grafično oblikovanje in priprava za tisk: Zvone Pelko Bogica Cibic ... et al.]. - Ljubljana : [samozal.] Z. Pelko, 2021 Tisk: Tiskarna Vesel Novo mesto ISBN 978-961-07-0573-4 Leto tiska: 2021 COBISS.SI-ID 64397571 Naklada: 250 izvodov SEŽGANO PISMO PISANJE, zbogom zdaj!... Tako je pač velela… Okleval dolgo sem in roka je drhtela. Ti moji duši si odprlo paradiž, a glej, prišel je čas: v plamenih zdaj zgoriš.Naj bo! Življenje me navadilo je vsega.Že plamen lakomni po listih tvojih sega…Še hip… po njih je… že goré… in lahen dim sukljaje zgublja se, jaz v boli ves drhtim.Že prstana pečat pogoltni ogenj gloda, stopljeni vosek vre… Brezsrčna ti usoda! Končano! Zoglenel se skrči list in zruši; še na pepelu se pisanje ponekod razloči… To boli. – Pepel, drag moji duši, uteha drobna ti za mojo bridko pot, na prsih žalostnih te nosil bom povsod. napisano leta 1824Aleksander Sergejevič Puškin. Pesmi, str.111. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950. FOTOMONOGRAFIJA