PLANINSKI VELIKA BELA SLIKA IZ HIMALAJSKEGA DNEVNIKA ČETRTI DECEMBER IZTOK TOMAZIN Nekako opolnoči pričenjamo v šotorčku pod prevešajočim se serakom šest tisoč petsto metrov visoko četrti december ti­ soč devetsto sedeminosemdeset. Drug za drugim izginjamo v mraz in temo zimske himalajske noči. Najprej Marjan in Pavle, uro za njima jaz in še pol ure kasneje šrauf. Srebrno mesečino polne lune nam kradejo zlovešči oblaki, ki z neverjetno hitrostjo nizko nad goro drvijo proti se­ veru. Vse sledi nočne tišine zakrije pe­ sem viharja, ki razsaja po Gori vetrov. Vrtinci orkanskega vetra se izza gore včasih privalijo prav do nas, pretresejo nas in zasujejo s snegom, opozarjajo na vse, kar nas čaka v večjih višinah. Skoraj povsem neobremenjen, prežet z globokim mirom, kakor še nikoli doslej pred težkim vzponom, se zagrizem v strmi­ no. Nisem še okreval po zoprni bolezni, ki se je začela pred štirinajstimi dnevi in me oropala desetih kilogramov telesne teže. Zaradi tega seveda tudi nisem akli- matiziran; vsega uro in pol sem bil doslej na višini šest tisoč metrov in zato bom vesel, če bom v tem poskusu priplezal kakšnih sedem tisoč metrov visoko. Po­ skušal bom čim višje slediti prijateljem, ki so na srečo zdravi in vsaj nekoliko bo­ lje aklimatizirani; ko pa bom omagal, bom le še gledal, kako bodo nadaljevali vzpon na našo skupno goro velikih želja, držal pesti, da bi jim uspelo, in se počasi utapljal v grenkem spoznanju izgubljene priložnosti. Globoko v izčrpanem telesu pa še vedno tli strašna želja, ki zanika bolezen, ne­ zadostno aklimatizacijo in sploh vse, kar je razumskega in kar pomeni, da sem brez možnosti za vzpon na vrh Daulagirija. Na srečo se silne moči tleče želje še ne za­ vedam popolnoma. Sončni vzhod šest ur kasneje je prelep, to vem; vendar v trenutku, ko se zlatč razlije izza Annapurne, nisem sposoben dojemati ničesar lepega. Svetoba, ki je najbrž ču­ dovita, me oblije v strmini vzhodne stene sedem tisoč tristo metrov visoko, ko se borim za vsak korak, ko mi je neznosno slabo in zaradi hude vrtoglavice le s te­ žavo lovim ravnotežje na robu poldrug kilometer visoke stene. Dojemam lahko le hromečo nemoč izčrpanega telesa, ki ga še bolj izžemajo mraz, pomanjkanje kisika in strašni napori. Toda že sem priplezal višje, kot sem upal in je zato vsak na­ daljnji korak navzgor uspeh. Takole je v stenah Daulagirija: strmo, zasneženo, zaledenelo, nevarno Kakšno uro kasneje, ko še vedno trmo­ glavim navzgor, ugledam čisto blizu Mar­ jana in Pavleta. Sprva kar ne morem ver­ jeti, da je to lahko res. V redkih preda- hih med norim ritmom dihanja in počas­ nim gibanjem, ki me skoraj popolnoma zaposlujeta, razmišljam: ali je nekaj na­ robe s prijateljema ali pa gre kljub vsemu meni bolje, kot si mislim. Nič ni narobe, le višina nas vse bolj zde- luje, mraz in veter sta vse hujša in pre­ ostali čas zimskega dneva je vse krajši. Skupaj se opotekamo naprej. Pred prečnico v severna pobočja si zad­ njič stopimo nekaj dragocenih požirkov mrzle tekočine. Dolgo ždimo in drgetamo med skalami, obdani z ostanki raztrganih in polomljenih šotorov naših predhodni­ kov. Prav na tem mestu so že umirali alpinisti v silovitih viharjih, ki so tako značilni za Daulagiri, ali pa si z begom navzdol reševali življenja. Tudi Andrej, Šrauf, Marjan in jaz smo bili med tistimi, ki so bežali, in hkrati med srečneži, ki so preživeli: pred dvema letoma, ko smo preplezali prvenstveno Slovensko smer v Vzhodni steni, naslednje jutro, po drama­ tični noči, pa smo opotekaje se drveli v globino rešitvi naproti in za seboj pu­ ščali le v navpično steno pripet šotorček, ki ga je vihar trgal na koščke. Jeseni leta 1985... Kako zelo sem vesel, da sem prilezel tako visoko! Več kot sem po bolezni upal v trenutkih največjega optimizma. Toda še vedno se vzpenjam. Nekaj korakov pred 57 VESTNI« menoj je Marjan, ki mu gre doslej naj­ bolje, za nama sope Pavle in počasi za­ ostaja. Čudovite gore Tibeta so že nižje od nas in v daljavah za njimi se odpi­ rajo meje skrivnostnega severnega ob­ zorja. Same gore, neskončno morje belih gora, do koder seže pogled, gore, do ka­ terih hitijo vsakokratne sanje. 7700, 7800, 7900 metrov. Pavle je že močno zaostal, v globini pod njim pa slednjič zagledam Šraufa, ki ga počasi dohiteva. Kot v morastih sanjah se vlečem za Mar­ janom, slabo mi je od napora in pred vsakim počitkom po desetih korakih se mi zdi, da mi bo odpovedalo srce ali pljuča ali vse skupaj in bom kar umrl, ugasnil kot pregorela žarnica, če bom še nadalje­ val. Enkrat, ko opazi, kako se mučim, mi Marjan pravi, naj raje obrnem, sam pa bo še malo poskusil, čeprav ga tudi že zde- luje. Temna senca obupa. Grenka zavest one­ moglosti. Nepotešeno hrepenenje. Nora želja. Trma. Volja. Marjan, vlekel se bom za teboj, dokler bo šlo. Ko zares ne bo ničesar več, kar bi me še gnalo navzgor, bom odnehal. Kako zelo, kako vse bolj si želim vrha, še posebno sedaj, ko se zdi že blizu! Blizu je — in vendar še grozljivo daleč. Več kot osem tisoč metrov visoko sva že, v zgornjem delu morasto dolgega sne- žišča pod vršno steno, ko pride do nenad­ nega preobrata. Marjan se ustavi in ob­ miruje. Počival bo in malo počakal, za- slišim skozi meglo mučnih sanj. Moje sa­ nje pa so resničnost, preprosta in kruta: nekaj korakov, nato naslonim težko glavo v snežno strmino, izmučeno telo obvisi na cepinu, hlastam za redkim zrakom in le medlo dojemam okolico. Tako vedno zno­ va v neskončnem ponavljanju začaranega kroga težko prigaranih metrov višine. Le včasih si upam pogledati navzgor, saj je preveč grozno vsakokratno spoznanje, da je vrh že tako zelo blizu očem in obenem še neizmerno daleč telesu. Marjanu izdavim, da grem naprej, saj me bo tako kmalu dohitel. Zagrizem se v strm ozebnik, ki vodi na vršni greben tik ob vrhu. Še vedno se ženem na skrajni meji možnosti in trenutnega razpoloženja, zato se še ne zavedam, da mi gre pravzaprav vse bolje: kot da bi nekje pri osem tisoč metrih višine nekako prestopil mejo v obratnem smislu in se znebil bremena utrujenosti in pomanjkanja kisika. Bližina vrha, slutnja velike izpolnitve mi pomaga najti, izžeti in izkoristiti neznane rezerve, ki jih očitno niti bolezen ni mogla do kraja načeti. Marjan ostaja daleč spodaj: drobna, vse manjša pika v prostranstvih severnega pobočja. Nekaj dni kasneje v baznem ta­ boru, ko bova že uživala opojnost uspeha in zadoščenja, mi bo povedal, da se mu je takrat ustavilo in da bi obrnil, če ne bi videl mene, kako nadaljujem proti vrhu. Šrauf in Pavle sta prenizko, da bi ju lahko še videl skozi zaledenela očala; sta le preblisk spomina, ki nekajkrat pohiti skozi zoženo zavest, preblisk spomina na pri­ jatelja, ki se tudi vzpenjata proti vrhu Bele gore*... Brezobzirno me priganja s hitrimi koraki prihajajoča zimska himalajska noč, straši me mučna pomisel, da je tudi tik pod vrhom še vedno lahko kaj narobe in pred­ vsem me žene ukaz želje, ki me je že dav­ no tega prepojila in obsedla. Pozno popoldne četrtega decembra: v no­ rem ritmu hlastam za zrakom, z glavo sem naslonjen na nabuhlo gmoto grebenske opasti, trdno se oklepam v navpični sneg zadrtega cepina. Potem, mnogo trenutkov kasneje, splezam na rob opasti in se pre- kobalim čeznjo na drugo, južno stran gore, 8150 metrov visoko. Bleda lučka medle zavesti »Uspelo mi je!« se za hip prižge v možganih, ki so že zdavnaj otopeli od napora in pomanjkanja kisika. Obenem se počasi dvigam s tal, najprej na kolena, potem na vse štiri, potem... potem pa me težka roka orkanskega vetra, katerega silne moči in glasnega bučanja se šele sedaj prav zavedam, vrže po tleh in po­ tisne proti robu opasti. Obležim na trebuhu tesno prižet ob zbru­ šeno površino snega vršnega grebena pol metra od roba opasti in nekaj deset me­ trov proč od vrha Daulagirija. Upiram se pritisku viharja, ki niti za trenutek ne po­ jenja. V nenadnem, docela nepričakova­ nem napadu slabosti skozi usta in nos iz­ bruham vse, kar sem zadnja dva dneva pojedel in se med bruhanjem hlastajoč za zrakom skoraj zadušim. Počasi je spet bolje; pričnem se zavedati zahajajočega sonca, neznosnega mraza in predvsem tega, da so mi sanje na dosegu roke. Vrh Daulagirija zlato rumeno žari čisto blizu, nad njim pa je le nepopisna modrina jasnega, v zimskem večeru hitro ugašajočega neba. Po trebuhu, včasih, ko se zdi, da divjanje vetra za spoznanje popusti, pa po vseh štirih se plazim proti vrhu. Vsak gib je boj z viharjem, vsak trenutek ugriz lede­ nih čeljusti silnega mraza. Moja borba pa je sedaj že dobljena. Kmalu dosežem, se je oklenem in za vedno sprejmem vase uresničeno sanjo o vrhu Bele gore, še preden naju oba pobožajo zadnji mrzli žarki na zahodu utapljajoče se rdeče krogle. Samo nekaj sekund zdržim brez sledi ob­ čutka česarkoli prijetnega na vrhu, potem pa se kot črv odplazim nekaj metrov na­ vzdol, v plitvo vdolbino. Tam se napol leže tesno prižmem ob skalo in tako laže klju­ bujem viharju. Veter piha vsaj dvesto kilometrov na uro in mraza je najmanj štirideset pod ničlo. * Daulagiri pomeni v jeziku domačinov Bela gora. 58 PLANINSKI VESTNIK Vztrajam, čeprav me počasi načenja, ča­ kam, čeprav vem, da moram oditi. Mrači se in čutim, kako mi odteka toplota. Toda tako rad bi dočakal Marjana, ki je kakšne pol ure za menoj, pa Sraufa in Pavleta, ki sta še bolj, najbrž preveč zaostala! Ve­ ter me buta ob skale, trpim neznosen mraz, spogledujem se z ugašajočim dne­ vom in hitro prihajajočim mrakom zimske himalajske noči in obenem poskušam ne­ mogoče — uživati v čudovitih barvah sončnega zahoda. Ledeni bič vetra mi vsakokrat dovoli le nekaj sekund bolečega razgledovanja. Ko že skoraj izgubim upanje, da bo še kdo od prijateljev dosegel vrh in ko že jasno čutim, da prihaja skrajni čas, ko bom še lahko sestopil, se rdeče modra gmota privali čez opast in za nekaj časa brezoblična obmiruje na tleh. Marjan! Ubijajoče čakanje je končano, samo tega sem si še želel. Odplaziva se drug proti drugemu, neko­ liko se dvigneva in se poskušava objeti, pa utrujenost in vihar po svoje prikrojita najine gibe in kmalu se zavaliva po tleh. Zahropeva si nerazumljive besede, ki pa povedo vse. Potem se spomnim, da mo­ ram slikati in za nekaj ledenih sekund snamem rokavico. Prsti skoraj v trenutku pobelijo in otrdijo, sekunde so dovolj dol­ ge, da staknem ozebline. Odvlečeva se vsak na svojo stran: Marjan še tistih nekaj metrov do vrha, jaz pa čez opast splezam v mrak strmih severnih po­ bočij. Za dolge ure pozabim, da sem bil na vrhu, za vedno izginejo romantične predstave o tem, kako sladko utrujen sto­ jiš na vrhu gore sanj in se blažen ozi­ raš vsenaokoli, vsrkavaš prizore čudovi­ tega razgleda in se predajaš opojni za­ vesti za trenutek potešenega hrepenenja, se izgubljaš v nepopisnih občutkih in te morda prešine le bleda senca žalosti, da tega nikoli ne boš znal izpovedati niti tistim ljudem, ki bi jim zares rad. Nič od tega ni moglo biti na vrhu Daulagirija zvečer četrtega decembra lani, samo pri­ plazil sem se in odplazil, upirajoč se vi­ harju, ki me je z izpostavljenega grebena pehal v severno steno, trpeč neznosen mraz, ki je kljub vsem oblačilom rezal do kosti. Čeprav takrat nisem mogel polno doživ­ ljati, pa sem lahko vsaj sprejemal: za kasneje, za prihodnost čudovitih spomi­ nov, ko bom na toplem in varnem lahko počasi, tančico za tančico, odstiral do­ gajanja in doživetja vzpona na Daulagiri, tako kot to poskušam že sedaj, teden dni po vrnitvi z gore v vasici Larjung globoko pod vzhodnimi ostenji Daulagirija ob pe­ ščinah reke Kali Gandaki. Z Marjanom pa sva četrtega decembra slednjič morala začeti ledeno zimsko hi­ malajsko noč v strminah Daulagirija, čas, v katerem sva morala sestopiti z gore predvsem zato, da sva preživela, fanta­ stično noč norih doživetij, ki je ne bova nikdar pozabila in nikoli do kraja do­ umela ... 150 METROV POD VRHOM — PA TAKO NESKONČNO DALEČ NOČ NA DAULAGIRIJU PAVLE KOZJEK Zadnji večer pred odhodom v bazni tabor sediva s Šraufom v prijazni gostilni v Lar- jungu in čakava na večerjo. Skupina ame­ riških trekeric pri sosednji mizi se krasno zabava ob svojevrstni nepalski angleščini, v kateri je napisan jedilni list: tam nam­ reč piše »cock« namesto »čoke«. Njihova mogoče največja avantura v življenju — treking po dolini Kali Gandakija — se bo kmalu končala, letalo jih bo čez dva dni odpeljalo nazaj v Katmandu. Naša pot pa se šele prav začenja. Teden dni kasneje, tretjega decembra. Če­ prav gre ura proti polnoči, v šotorčku pod ledenim previsom kakih 6500 metrov vi­ soko nihče ne spi. Po treh dneh napor­ nega plezanja se pripravljamo na odlo­ čilni juriš na vrh. Za nami je hazarderski prehod čez ledeni slap nad baznim tabo­ rom (pač ni bilo druge izbire) in 1500 me­ trov ponekod prav neverjetno podrte in krušljive skalne stene, kjer smo morali proti vsem načrtom enkrat bivakirati. Raz­ mere v zgornjem delu pa so boljše in tudi vreme je zaenkrat dobro. Z Marjanom se prva splaziva iz šotora v noč in mesečina poskrbi, da nama ni treba prižgati čelnih svetilk. Enakomerno na­ predujeva, slišati je le sopenje in škrtanje derez. Ustaviva se šele pri francoski luk­ nji na višini 7100 metrov. Nismo edina odprava na Daulagiriju; tu so še Fran­ cozi, ki pa plezajo z izdatno pomočjo šerp, višinskih nosačev, ki so jim izkopali luknjo ter znosili hrano in opremo na goro. Za denar se dobi skoraj vse, tudi v Himalaji... Skuhava čaj in greva naprej; ni časa za občudovanje jutranjega sonca, ki počasi leze izza Anapurne, najuglednejše Daula- girijeve sosede z druge strani doline. Nad luknjo splezava najtežji del raza, potem pa spet kuhava, pravzaprav delava vodo iz snega. To je na 7500 metrih višine obupno početje: po tri četrt ure dobiš liter mlačne snežnice, žeja pa je neskončna. Ujame 59