40 sistemov; je sestavljavec in oblikovalec zvočne snovi, ki vre iz vodnjaka zvoka in je hkrati prisluškovalec njenih možnosti. To je naravnanost k ustvarjalnosti, ki bolj kot izrazu ali pripovedi daje prednost odprtosti za nova zvočna gradiva, ki jih ponujata elektronska in elektroakustična glasba. Naravnanost k ustvar- jalnosti neposrednega zvočnega snovanja, ki pomeni izstop iz notnega črtovja in vstop v talilnico frekvenc, amplitud in de- cibelov. Dostop do teh zvočnih svetov so v 60. letih prejšnjega stoletja delno vsekakor omogočila srečanja z gibanji glasbene avantgarde, vendar je bil na prvem mestu gotovo individualni raziskovalni motiv. Mnogi ustvarjalci elektroakustične glas- be, ki se z živahno odprtostjo bliskovito odzovejo čarobnemu spektru zvočnega kalejdoskopa, se kmalu soočijo z zahtevnim vprašanjem: kako si danes ob poplavi elektroakustične pro- dukcije vseh vrst in ob vseh ogromnih in skoraj zastrašujočih tehničnih možnostih, v svetu, prenasičenem z dogodki in in- formacijami, ustvariti lasten bivanjski in ustvarjalni prostor za uresničevanje zamisli in oblikovanje zvočnih podob. V te okvire razmisleka in hkrati pristopa k praksi ustvarjalne- ga delovanja so vpete sledi zvokov slovenske elektroakustič- ne glasbe, ki odpira pogled na raznovrstne avtorske poetike in samosvoje skladateljske rešitve. Kljub temu da v razmero- ma širokem časovnem razponu izbora del ne moremo iskati Elektroakustična glasba je otrok moderne dobe in glasbenega razvoja v drugi polovici 20. stoletja in ima korenine v vseh tis- tih ustvarjalnih prizadevanjih, ki so slišala in razumela glasbo predvsem kot kontinuiteto in sosledje zvokov. Ob tem pa so silovit tehnični razvoj in predvsem odkritja na področju elek- tronske tehnologije, kot so različni načini snemanja in zapiso- vanja zvoka in na drugi strani preoblikovanje in predelovanje zvočnega gradiva, ustvarili pogoje za raziskovanje in kompozi- cijske postopke znotraj elektroakustične alkimije. V nasprotju s t. i. klasično glasbo, katere izvedba sledi zapisu in nastanek poteka od ideje do realizacije, od abstraktnega h konkretne- mu, se elektroakustična glasba rojeva po poteh, kjer glasbeni potencial raste iz zvočnega gradiva samega, ustvarja se sproti in neposredno in se v akustični realizaciji oblikuje v vedno bolj kompleksne in abstraktne umetniške tvorbe. Tako je v desetletjih svojega razvoja elektroakustična glasba sledila potem umetniškosti in tehnologije ter postala legitimen in zakonit prostor prisotnosti nove intenzivne raziskovalne in ustvarjalne izkušnje, hkrati pa so ti procesi bistveno označili in vplivali na oblikovanje nove narave človekovega bivanja in mišljenja. Tako se sodobni skladatelj kot umetnik in uporab- nik sodobne tehnologije vrača v etimološko resnico svojega imena: ni več suveren gospodar ali ujetnik formalizma tonskih Bor Turel Samozaposlen v kulturi bor.turel@guest.arnes.si Opis novih zvoËnih podob 41 Strokovni kotiËek evolucijske kontinuitete, lahko z gotovostjo odkrijemo skupni imenovalec naravnanosti, ki združuje avtorje v simboličnem loku od oscilacij in študij v ateljeju do metaforičnega pogleda onkraj zvočne snovnosti. Med njimi poleg avtorja (B. Turela, edini slovenski skladatelj, ki je za svoje področje elektroaku- stične in elektronske glasbe prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, 2008) najdemo še avtorje, kot so npr. Brina Jež Breza- všček, Mihael Paš, Gregor Pirš, Petra Strahovnik, Bojana Šaljić Podešva, Vasja Progar, Marjan Šijanec idr. Refleksija Ko uho skladatelja-poslušalca zvok zazna, ga izbere in sklada- telj-snemalec ga kot v oko kamere ujame v membrano mikro- fona. Zamrzne ga v izbranem mediju in zvok, vzet iz naravnega, urbanega ali akustičnega okolja, postane zvočni objekt. Skla- datelj-raziskovalec ga v okolju elektroakustičnega laboratorija obravnava konkretno: pod drobnogledom elektronske naprave odkriva njegovo mikrostrukturo, multiplicira ali reducira, sen- či in osvetljuje, višinsko, frekvenčno in amplitudno spreminja, skrajšuje in podaljšuje njene parametre. Skladatelj-ustvarja- lec improvizira, kombinira, gnete zvočni material iz katerega nadgrajuje strukturo arhitekture elektroakustične skladbe. Iz grobega, surovega zvočnega platna nastaja fina tkanina, ki bo odela novo umetniško podobo. Bor Turel, MED ŠTIRIMI (2011), glasba za neandertalsko pišËal, dva akordeona, sampler in elektroakustiËni posnetek v štirih prizorih (skladateljev rkp.).