Radič lovi duše in kroglice. Stjepan Radič je izdal voliM proglas, naslovljen — »slovenskemu, hrvatskemu in srbskemu narodu in vsem narodnim manpinam, zlasti pa celokupnemu kmetskemu ljud,stvn«. Krog naslovljencev je tako obširen in ohsežen, da se ne da lahko dopolmiti in ponmožiti. Naslov pa je tudi Vise, a vsebina iiič. Visem tem, do katerih se Radic obrača, ne zna povedafi nič pametnega, nič stvarnega. Za nje nima nobenega programa. Program, to ]e najslabša stram Stjepana Radioa. On nikdar ni imel izraznega in točnega programa. Njegov seljaeki (kmetsld) program je vedno ibil samo kopica demagaških fraz (besed), praznih oibljub in grdih zabavIjic na pokvarjeno gospodo. Točno določenih načel Radič mikdar ni imel. Ako je Radič doslej svojemu hrvatskemu narodu ostal na dolgai s pravim prograamom, ee ]e še manj čuditi, da nima nobenega programa ne iza srbski in slovenski mairod, ne za celofcupno kmetsko lJTidstvo, ne za narodne mjanjšine. iRadičev voMlni proglas je tako zelo suh in stihoparen ne samo radi onetečne vsebine, marveč še bolj radi tega, ker v njem manjka tistih mastnih ocvirkov, ,s katerimi Radic navadno zabeli tisto politično godljo, ki jo po-nuja svojim posluišaloem na Hrvatekem. Ti mastni ocvirki so zabavljanja o pokvarjeni gospodi. V volilnem proglasu teh ocvirkov ni. Ali je bil Radič takrat, ko je sestavljal ta proglas, med pokvarjeno gospodo, ki je prepreeila, da so one mastne zabavljice izostale? No, ikar je Radič to pot opustil, to pridno nadomešča nepolcvarjeni gospod Albin Prepeluh, ki v »Emetskem listu« jaše Radicevega konjička ter se z njim jimašjko zaletava v »pokvarjeno gospodo«. Brez ocvirka Radič vendar ni pustil svojega proglasa. Zabelil ga je z zabavljicami proti »cincarjem«, ker je menil, da bi s takšnimi ocvirki mogel privabiti in pridobiti srbske kmete. Kaj so cimcarji, je hrvatsikim in slovenskim kmetoim po vecini neznano in zato jim bo bistvo Radičevega proglasa nerazumljivo. Kaj so cincarji? Neka melanica slovansike, rumuiiiske, grške in ciganske krvi, in ta mešanica tvori beogradsko gospodo. »Radikali«, tako pravi Radič, »so cincarska stranka, a demokrati polcincarska stranka.« Pozneje imenuje tudi demokrate cele cincarje, kakor so radikali, in poziva narodne manjšme, da pristopijo njemu ter mu pomagajo pometati z državnega voza cincarisike kooijaže. Radioevega zabavljainja proti cincarjem ne bo nikdo vzel resno, ker je dobro znano, da je Radič z radikalno straniko, ki mu je gla^ma docarsika stranka, dve leti »odeloval v vladi. Ali ni tore] v polnem obsegu odgovoren za dejanja te cincarske vlade kot isocincar?! Bil je čas, od kojega |e preteklo komaj pol leta, ko je Radič poveličeval veliko radikalno stranko ter jo koval v zvezde. Takrat je foil tz injo v vladi. Ko pa so ga radikali radi njegovega vetrnjaštva in radi njegove neuikrotljive brbljavosti vrgli iz vla- de, jih aaenjkrat psuje kot cincarje. Ali so tudi fisti srbski kmetje, ki so pristaši radikalov (in teh je dozdaj velika večina), cincarji? Ali so tisti številni kmetsiki poslanci, ki so bili člani radikalnega kluba, tudi oincarji? Z zabavljanjean na cincarje bo Radič imel ravno toliko uspeha, kakor s svojimi zabavljioami o pokvarjeni gospodi. Zabavljanje in psovanje sploh ni dokaz in ne more nikdar nadomestiti stvarnih radogov. Kdor psuje, ta je izgubil. Bolj kakor Radioeva zabavljanja nas zanima, kaj Radič v svojem proglasu govori o Slovencih. 0 nas reče: »Vas je eden milijon. Toda mi Vas spoštujemo in cenimo za tri imilijone.« Potemtaikem bi 1 Slovenec veljal za 3 dru ge. Tako govori Radič pred volitvami, ikadar lovi, kakor on pravi v proglasu, ne volilne kroglice, marveč dužo Ijudstva. Kako pa govori o Slovencih, ikadar <m volitev? Znano je, da Radič kaj rad govori o kranjskih magarcih, kar se nanaša na magarce ne samo kranjskega, marveč splošno slovenskega izvora. Na zborovamju na Krškein 23. avgusta 1925 je razžalil slovensko duhovščino, ko jo rekel: »Draga bračo! Vi imate dobrih duhovnika. Od stotine jedan, ili niti jedan!« To je bila grda žalitev slovonsike duhovščine. Radič je šel še dalje. Lansko leto 25. jul. je Radič imel govor na Groibničkem polju v Hrvatskem Pri marjxi. Govoril je o takih, ki hodijo zgrbljenih hrbtov; takih Ijudi Srbi ne ljubijo, marveč jih pogazijo. Ako bi Srbin hotel biti zgubljen, bi ostal pod Turki. »Kriviti hrbte«, tako je nadaljeval Radič, »znajo Slovenci, zato pa je tudi pol inilijona Slovencev odšlo pod Italijo«. To }e bilo neeuveno razžaljenje slovenskega naroda, kateremu je Radič ocital, da je oarod zgrbljenih hrbtov, suženjskega duha. »Slovenski Gospodar« je to grdo sramotenje slovenskega Ijudstva ostro zavrnil ter je dnc 5. avgusta 1926 zapisal te-le besede: »Proti vam, goapod Radič, ne bomo branili časti slovemskega naroda. Obračunali pa bomo s tistim slovenskim priveskom Vaše stranke, ki iso se nekdaj imenovali samostojni kmetijci, zdaj ee imcimjejo slovenski kmetijoi, v resnici pa so vaši politični hlapci. S temi vašimi agitatorji in priganjaci, iki sedaj hodijo po razmiih krajih Slovenije, !bomo obracttnali, ko pridejo ined nas. Pokazali jim L»mo, da nismo ljudje skrivIjenilh hrtbtov, da nočemo biti sužnji nobene hrvatske stran ke, ,pa magari da se imeimje iseljaoka stranika. Slovenci ismo, ponosni na svojo čast in svoj poanen!« Te besede, ki jih je naš list zapisal pred letom dni, zadobivajo popolno važnost ter morajo oživeti te dni, ko prihaja Radič med Slovence, da lovi, kakor pravi, dušo naroda, a ne volilne ikroglice. Naj Radič dobro zna: duša našega naroda je poštena, slovenska, krščanSka. Ta duša se ne da zastrupiti od velikega političnega otrovnika hrvatskega Ijudstva. Zato pa Radič s svojim slovensikiim privesikom ne bo v Slovenijii dobil volilnih ikroglic.