Slovenski GLASNIK. Štev. 5. V Celovcu 1. maja 1865. VIII. tečaj. Morska roža. Šumi nad brezdni sinje morje, Po morji se sivi otoki verste, Po njih dežele so krasne, V jijih gore visoke iu jasne. Ljubo tam morske tiee poj6, Lepo tam morske rože cvet6, Pulite iž njih rajske dišave, V zavetji obmorske dobrave. Na zemlji nekdaj mladeneč je bil, Ki ni se nikoli veselil, Serce mu je žalost morila. Nikdar se ni duša zvedrila. Obhodil je veliko sveta. Da našel bil bi mir serc4, Bil6 ni pomoči nobene. Zastonj je nadlegal učene. Ko enkrat hodi ob kraji morja, Prikaže se morska mu deklica, Veli mu na sive otoke. Na gore jasne, visoke : „Mladeneč, ako te serce boli, Popusti zemljo, popusti ljudi. Odidi na morske otoke. Na gore jasne, visoke." „Poganja tamkaj čuden cvet, Drugej nikjer ne pozna ga svet. Zaceli bolečo ti rano, Navda te z radostjo neznano." Mladeneč odrine na morje, Na sive otoke, na jasne gore ; Čem dalje plava od kraja. Tem bolj rpu otožnost odhaja. Na verhu zelenem sredi morjd Cvete ljubeznjiva rožica. Ki vsakoršne rane celi. Al skrita je v morski deželi. In priti do nje je silno težko. Zato premnogim je sercem hudo, Premnogi na zemlji terpijo, Ker rože le-te ne dobijo. A. Okiški. 9 130 Tihotapec. (Pripovedka iz domačega življenja kranjskih Slovencev.) (Konec.) VIII. Drugi večer po omenjenih prigodkih so se bili v Rebernikovi kercmi na Stenah zopet zbrali stari pivci, sosedje iz okolice, okrog omizja. Toda niso imeli veselih pogovorov o letošnjem pridelku in o spominih prej snih časov, kakor druge krati, tudi ne o resničnih fajmostrovih besedah iz nedeljske pridige, kakor je pobožnim in vendar vinoljubnim slovenskim kmetom sicer navada: ampak govorili so o resnobni, v tem kraju že davno neslišani novici, o umorstvu in poboju. Razširila se je bila namreč strahovita novost, da so graničarja, lepega Petra Peča, našli v germovji za vinogradi — ubitega. „Lejte-si groze", djal je sosed Dlek, „nerad sem vselej videl in jih še zdaj nerad vidim teh graničarjev, pa vendar smerti, in še take neznanske, nikomur ne privoščim — tudi lebljajtarju ne." „Kaj pravite, možje, kdo je to storil, Bog nas varuj greha!" pravi dolgolični stari Glolman. „Jaz ne in ti ne, hvala Bogu", momlja lesenonogi pivec in si oči briše. „Bog ga je videl, našel ga bo in sodil ga bo. Nama nič mar, saj sodbe ne bova delala. Hvala Bogu, da ga midva nisva." „To se ve, da midva nisva pobila še drugega ko kakovo muho ali kacega gada; pa vendar bi rad vedel, kdo je bil tak, da mu ni bilo več za enega človeka, kakor meni ali tebi za muho", odgovori Golman. „Jaz bi pa ne rekel dvakrat in uganil bi ga, možje", dostavi tiho in skrivnostno četerti sosed. „Imenuj ga in za dva poliča bi stavil, da mi boš besedo iz ust vzel", reče Dlek. „Jaz bi ga že rekel, ako mi obljubite, da med nami ostane moja beseda." „To se ve, saj smo možakarji, ne babe", ugovori Golman. „Šti vernike v France ga je ubil!" „Ste li videli? Ravno tega sem jaz imel v mislih", šepeče Dlek. „Križ božji!" sterme nekteri. „To ni mogoče, sosedje", pravi eden, „Štivernikov ima tako pobožnega očeta in tako pridno sestro; Bog bi ne pripustil, da bi se tak hudobnež bil v le-uni hiši rodil." „ Očetova pobožnost in dekličina pridnost gori ali doli", pravi Dlek, „ravno France je bil zraven pri tej reči. Zakaj to je gotovo, da so ga kontrebantarji. Drugim že dolgo ni nič prizadel, kakor Stivernikovemii in tistima Hrovatoma, ki sta bila po zimi enkrat ž njim tukaj, tačas ko smo imeli tisto sitnost. Nekaj pa je moral Peč tistemu krivde prizadeti, ki ga je poturčil. Zato jaz tudi sodim, da ga je on." „Kajimenitise reči si pa pozabil", dostavi drugi pivec. „Une dni je bil Peč Franceta, tistega hudega Ivana izpod Karlovca in še enega Hrovata pri kontrebantariji v gori vjel. Vsi trije so ravno tisti dan uskočili, ko je Peča zmanjkalo. Kako bi človek potlej koga druzega sodil!" „Jaz pa še nekaj vem", pravi mlad mož. „Lebljajtar je Sti-vernikovo Rezo zalezoval in meni se zdi, da je tudi dekle imelo malo očesa za-nj. Zato ga je France za žive in mertve sovražil. Kaj menite, da ga je bil uudan po zimi kdo drugi mahnil po buči ko France? Jaz pravim, da ga je bil kje v vasi dobil." . „Glejte možje, kaj jeza stori!" pravi lesenonogi pivec. „Serdorit je bil zmirom ta fantin in jaz sem vedno pravil, da iz njega ne bode nič dobrega", reče Dlek. Zdajci se vrata odpro in v hišo prileze mala suha podoba Fertnatka Tekmeca. Široki črtasti klobuk mu je čepel na zadnjem delu glave in pokrival dolge osivele lase. Čez čelo je imel obveznico, umazano ruto, na kteri so se kervavi sledi videli; usta pak so bila na kislo obernjena. „Ohe! Tekmec, ti boš kaj povedal,-žaba, na —pij!" klicali so ga berž eni. „Tekmec kaj ve o kontrebantarjih!" reko drugi. *^ ,,Vem, vem", pravi možec in v svesti, da je zdaj pri zvedavih možeh on imenitna in potrebna oseba, moško pogleda z malim očescem po družbi, ki ga je nekdaj tolikanj nadlegovala zavoljo uboštva pri vinskem plačevanji. „Vem, vem, še preveč vem, zraven sem bil. Vi Eebernikov boter, dajte mi ga pol polička na upanje, dajte mi ga; pervi krajcar, ki mi bo v mošniček padel, bode vam namenjen, boter!" „Upam ti ga ne, zastonj ti ga bom dal", reče kerčmar in kmalo prinese pijače. „Nu povej, ali si bil res zraven, ko so Peča ubili?" praša Dlek. „Spak! kaj Peča! mene bi bili kmalo ubili, mene; kakor se slepec potolče s smrekovo vejo, kedar leze čez plot, tako bi bili mene potepli do mertveca, ko ne bi bilo tistega Štivernikovega Franceta, Bog mu daj milost božjo in sveta nebesa z. menoj vred." „Štivernikovega?" prašajo eni. „Kaj ti je ta pomagal?" 132 „??, ta!" vpije Tekmec. „?? je več vreden, ko vsi kontre-bantarji, ki s tobakom tapajo po deželi, več je vreden, ko vi vsi in še jaz zraven. Zato ima pa polič vina pri meni, kedar se sni-deva — ali tukaj pri Reberniku ali v drugi kerčmi." „S kom ga boš pa plačal, šleva; ali si pozabil že, da zastonj piješ?" pravi smeje se Dlek. „Kaj?" huduje se Tekmec. „Koliko vam pa mar, stric, če jaz brez denarja pijem? Saj mi vi ne boste plačali bora ne, ampak oče Rebernik. Kaj se spaka spačjega ujedate!" „No le tiho", pravi kerčmar, „jaz sem ti vina dal, da boš kaj povedal, ne pa, da bi se kregal." „No saj vam pripovedujem, da so me tako polomili, poterli, potepli, nabili in premekastili, da ne bom živ dan več belega pljunka pljuval iz ust. Tri rebresa so mi zdrobili najmenj, kolena so mi pošibili, goltanec zaderhnili za pol požirka." „To bo dobro, bodeš pa manj pil", reče tiho eden sosedov. „Kaj bo?" povzame berž Tekmec. „Ali mi zabavljaš, stričev?" „Nič, nič", popravi uni, „povej dalje, kako so te zdelali." ^ „Tako sem terpel, da je kaj. Vem, da so mi ti hudirji nakanili, da ne bom nikdar več prav zdrav in da bom tri in trideset dni prezgodaj umeri." i „Kdo pa te je tako, in kje in zakaj?" praša eden sosedov, fff« „Kdo pa pravi, da nisem že tega povedal? Ali na ušesih sedite, da ne slišite? Kaj me niso kontrebantarji?" praša nasproti z velicim vpitjem Tekmec. „Zakaj pa?" „I zato, ker sem bil le-unemu Peču povedal za-nje, ko so v zidanici na senu ležali in pa zato, ker sem njih tobak prodajal. Povejte mi možje, ali bi bilo bolje, da bi bil tobak zgorel v hramu, ki sem ga bil — ki so ga bili lebljajtarji zapalili, ali pa če sem ga jaz prodajal? Saj sem jaz tudi človek, potreben in reven še bolj, ko Ivan izpod Karlovca in vsi drugi kontrebantarji. Jaz sem torej nosil tobak po vaseh, prodajal sem prav po pošteni ceni fun-tek, in sem bil že veliko blaga zvel. Mislil sem, da sta Hrovata dobro zaperta in Štivernikov, — ali kakor mu pravite unemu poštenemu fantu — pa je je zlodej prinesel ravno, ko sem čez neko mejo lezel. Prestrašil sem se, da nikdar nikdar tacega. Djal sem sam pri sebi: zdaj-le jo pa prasni in beži na vse moči. Pa je bil spak, da sem se za golenico zapel ob tisto prekanjeno mejo in padel sem. Za križe in težave, predno sem vedel, da prek meje visim, že sta bila hudičeva Hrovata za menoj in sta me za peto vlekla unkraj meje. Začneta me librati, kakor bi bil divja zver," „Kaj sta vedela, da imaš njihov tobak v culi?" prasa eden „Kako bosta to vedela? Samo zato sta me, ker sta djala, da sem ju bil izdal. Pa jaz nisem nikogar izdajal, samo pokazat sem bil šel, kje spita. — Jaz ju prosim in prosim tako, kakor se Bog oče prosi, pa nič ni pomagalo. Ubila bi me bila na smert, tako sta me tolkla, ko sta še svoj tobak pri meni našla. Moral sem jima ves skupiček iz žepa in mošnje dati in za tobak povedati, ki sem ga imel v vinogradu zakopanega. Kar po sreči pride tisti France, Bog mu daj dolgo živeti, in samo on me je rešil. Glavo so mi res razbili in črepinjo ubili, da morda ne bom z lepo zdrav, pa bo že Bog popravil me in luknjo v glavi zamašil." „Pameti so ti še tisto malo izbili, kar si je imel, kaj ne?" pravi s smehom Golman. „Veste kaj, vi stric", zadira se Tekmec, „ko bi mi jo bila Hrovata res malo izbila, toliko bi je še vedno imel ko vi, menite da ne ?" „Težko!" odgovori ta. „Pa kje si videl graničarja Peča? Popred si djal, da si bil zraven, ko so ga pobijali." „I kedaj sem to djal?" odgovori Tekmec. „Kako bom to djal, da sem zraven bil, ker nisem bil." '' „Kaj nič ne veš o Peču?" „0 pač, vem pa vem, saj sem bil zraven, saj sem ga potipal in sem čutil, da je merzel, kakor vsak merlič." „Tako si bil vendar zraven?" pravi Dlek. „To je da! Pobral sem se bil tam izza meje in sem jo naglo brisal po brezji doli, rekši, morda se Hrovata premislita in še enkrat prideta nad-me. Kar zagledam doli pri tisti široki verzeli, da dve človeške cepelji znad ternja visite, Pogledam, kar vidim, da je Peč. ,Kaj ležiš tukaj gerdež', mislil sem in, namenjen prismoditi mu eno, grem bliže. Ko pa vidim, da je mertev ko ustreljen vrabec, zato mu prizanesem." „Zakaj bi ga bil pa udaril, ko bi bil še kaj živ?" praša eden. „Zakaj! Zat6, ker mi je obetal, da mi bo nekaj dal, če mu pokažem, kje je Stivernikov France in kontrebantarji. In ko sem mu res pokazal, kaj je storil kajon? Nič mi ni dal, ne toliko, kar se v oči brez škodo dene. In kaj je še naredil? Hrovata je tako slabo zaperl, da sta ušla in meni rebresa zdrobila. Jeminesta! kako me bolč!" „Veš kaj Tekmec, ti si hudoben in malovreden človek", reče lesenonogi pivec. „Kdor pravi, da sem jaz hudoben, on je sam poreden", vpije Tekmec. „Le malo tacih govori, sicer te nesem jaz pod kap", reče eden mlajših pivcev. „Kaj?!" zahrešči mala podoba, kakor bi hotel z glasom vse v kozji rog ugnati. 134 „Jaz sem enkrat v pridigi slišal, da človek ni nič vreden, ki mertvih ne časti", pravi lesenonogi pivec. „Molil bi za njegovo dušo kak očenašec, ne pa tacih govoril." „Molil?" pravi Tekmec. „Vi boste mene moliti priganjali, vi, ki imate eno samo nogo? Jaz že molim, kedar zvon slišim, morda še bolj ko vi, boter z leseno nogo ! Pa jaz molim za-se, vi pa za-se, lebljajtar naj pa za-se, če noče iti v pekel. Če ste vi slišali svoje reči v pridigi, jaz sem pa zopet eno slišal od pametnih ljudi, ki znajo na bukve brati, da vsak človek za-se, Bog pa za vse. Za lebljajtarje jaz ne utegnem nebes prositi, še jih sebi samemu težko." „BeZi reva beži, saj ne veš kaj čenčaš?" odgovori stari. rq „Kdo je reva? kdo je reva?" vpije Tekmec. Toda kmetje so se ga bili že naveličali, in ker je čedalje bolj prepirljiv in zabavljiv postajal, prime ga kerčmar za pod pazho in pol s silo pol s prošnjo ga odpelje v slamo spat. Možje so se še dolgo pomenkovali o Tekmecu in njegovi pripovedi, sklepali so le-tö s svojimi mislimi in marsikaj uganili. Ko pa se je voznik na nebu nad hruško pokazal in naznanjal, da je noči že veliko preteklo, odpravili so^ se na dom. Medpotoma so na poslednji sklep ukrenili, da ne bo Štivernikov France nikoli pred gosposko varen, da bode hud tihotapec in gotovo še na vislicah visel, ali vsaj „v črevljih umeri"' IX. ffT rö^f^f .rfrth ffwfjf mr !«??"?? Kmečki možje so nekoliko prav ugibali. Devet let je preteklo in Stivernikovega Franceta ni bilo nič domu v očetovo hišo. Preganjan po gosposki se ni upal v domači kraj. Hodil je po kranjskih goricah od hrovaške do koroške meje in prodajal po hribskih hišah kmetom tobak, ki ga je skrivaj čez colno mejo nosil iz Hro-vaškega. V strahu pred graničarji, ki so ga vedno zalezovali, prenočeval je dostikrat po zimi in po letu v samotnih, zapuščenih gozdih. Od vedne hoje po solncu je bil v obraz zarujavel. Čeravno so ga povsod poznali in so radi kupovali od njega tobak v perji, vendar ga niso nikjer radi imeli, kajti njegova natorna serdoritost, temno bliskeče oko in merkla sovražnost do vseh ljudi, ki je bila, kakor se je človeku zdevalo, na vsem njegovem vedenji in govorjenji videti: vse to je bilo vzrok, da so se ga ljudje povsodi naveličali in da so najrajši videli, če se je kmalo od hiše spravil. Kedar so v daljni hribski vasi otroci na trati igrali in so od daleč zagledali tihotapca, kako je debelo okovano palico v roki in rej eno culo na rami opertano po stezi čez prelaz prikoračil z širocimi terdimi stopinjami, zbežali so v vežo k materi in plaho pravili: „veliki France, kontrebantar, gre". Pervo prašanje tiho- 135 tapčevo je bilo pri vsaki hiši, kedaj so bili lebljajtarji tukaj, koliko jih je bilo, kam so se obernili. Kedar so se kmetje s prižganimi pipami o tobaku in tihotapstvu pogovarjali in je govorica prišla na znanega „velikega Franceta", pravili so si čudovite reči o njem, kako je tam pa tam graničarje ali s silo in palico ali pa z zvijačo ugnal. V tihi vasici na Stivernikovem domu se je ^bilo med tem dolgim časom že marsikaj predrugačilo. Stari oče Štivernik je od žalosti, da mu je sin na take pote zabredel in da je bil celo po-bojnik, dobil naduho iu je umeri leto potem, kar ni bilo Franceta več na dom. Pred smertjo njegovo pak se mu je dala hči Eezika preprositi, da se je možija in vzela Godeževega Tončeka, ki jej je bil že davno namenjen. Čas, ki nektero serčno rano zaceli, utolažil je tudi njeno žalost, da je pozabila nekoliko nesrečnega brata. Bila je dobra gospodinja, mati dveh cvetočih otrok in srečna v zakonu 8 svojim možem. Vendar če je govorica na ljubljenega brata nanesla, uternila je vselej solzo z očesa in med molitvicami, kterih je svoje male učila, bila je tudi ena za srečno smert stričevo. Vseh preteklih devet let ni brata nobenkrat videla, čeravno so jej večkrat ljudje pripovedovali, da je bil s tobakom v kaki bližnji vasi. Tudi poročila niti pozdravljenja jej ni nič poslal, samo enkrat, ko je bil Fertnatek Tekmec, ki je zdaj kakor navadni berač z vrečo hodil od praga do praga, prinesel od njega dragoceno svilno ruto za za vrat. Kakor jo je milo ganilo to darilo tihotapčevo, vendar ga ni mogla z dobro vestjo nositi, ker je menila, da je s krivičnim denarjem kupljeno. Zato je jokaje zavila ruto in jo dela v skrinjo. Fertnatek Tekmec pak jej je moral tačas na dolgo in široko praviti, kje je Franceta dobil," kakov je, kaj dela, in druge reči. Novoizkovani berač je to vse po svoji navadni, česti-temu bravcu znani šegi storil in je bil zato eno noč in en dan pri hiši in pri skledi. Bilo je jesenskega večera. Snega še ni bilo zunaj, ali huda merzla burja, ki je jablanam po farovškem vertu verhove pripogibala, ta je naznanjala, da pride zima in mraz vsak čas za njo. Na nebu so se oblaki dervili in gosta tema je ležala nad zemljo. V taki noči je človeku všečno pri gorki peči v zavetni izbi sedeti in premišljevati. Tako je delal tudi naš gospod fajmošter Domenik Domicelj. V dve gubi sključen je sedel na naslonjaču v svoji gorko zakurjeni stanici, kadil iz dolge pipe tobak in bral iz starih latinskih bukev. Čez nekaj časa se sklone, odloži knjigo, vstane in hodi premišljevaje po sobi gori in doli z redkimi in previdnimi stopinjami, kakor so starim nogam navadne. Ne ve se, kaj je bil predmet njegovih misli, ali je preudarjal, kako kratko je človeško življenje in kako malo človek za ta kratki čas v resnici potrebuje, ali je premišljal, kaj bode v nedeljo svojim vernikom povedal, da 136 je bode posebno presunilo. Samo to vemo, da ga je iz sanj prebudil veliki pes Sultan, ki je bil pri hlevu priklenjen. Lajal in zaganjal se je tako neznansko, da ga je še na pol gluhi gospod zaslišal. Vzel je torej svečo in je hotel iti svojega starega brata klicat, ki je za hlapca in strežaja pri njem bil. Pa komaj je prišel do stopnic, zapel je zvonček na mostovžu, od koder je bila nit pred vezna vrata napeljana. „Sveto obhajilo!" šepeta stari in da-si ravno je zunaj slišal merzlo burjo žvižgati, vendar ni bilo videti nevolje na njegovem starem licu, ni bilo čuti godernjanja iz njegovih ust. Berž je taval klicat brata Tomaža in mu je velel: „Pojdi, Tomaž, pojdi, pogledi kdo je, in kaj bi rad. Najberž je kdo nevarno zbolel. Jaz se bom opravil med tem časom." „Jej, Bog se usmili, da morajo ljudje po noči zbolevati in po noči umirati", godernjal je hlapec, gospodov brat. — jjKaj, če se prehladiš?" „Kakor je božja volja!" odgovori fajmošter in tava zopet po stopnicah gori v stanico. Zvon zapoje v drugič, znamenje, da se mudi. Gospod ogerne plašč, obuje čevlje iz klobučine in dene kosmato kučmo na sivo glavo. Tomaž pride na vrata in pravi: „K Godežu bo treba iti obhajat. Hlapec je tukaj z vozom.'' „Ali si poklical cerkovnika?" praša fajmošter. i „Že že", odgovori Tomaž. x „Tako je vse dobro. Le varuj doma", reče fajmošter in odide.^ Žalostno je zapel cerkveni zvon po soseski, stanovavce budš in oznanovaje, da se nese sv. Telo umirajočemu za poslednjo popotnico. Kmalo potem je derdral voz proti Godeževemu domovju, ki je bilo dobro uro daleč od fare. „Kdo pa je bolan?" praša fajmošter še le medpotoma hlapca voznika, ki je vedno švigal in priganjal konja v buren tek. „Nobeden domačih ni", odgovori voznik, „ampak tuj človek je. Gospodar je bil šel vina skupovat čez Gorjance, pa ga je nekje dobil. Nisem utegnil prašati kdo je, samo to vem, da je prestreljen. Gospodar je stopil z voza, unega moža smo v hišo nesli, potlej so pa berž mene po vas poslali z vozom, še izpregli nismo." „Kakov je tujec?" praša fajmošter. „Velik je", odgovori hlapec. „Ali si poznal Franceta, vaše gospodinje brata?" praša čez nekoliko časa fajmošter. „To se ve, da sem ga poznal. Ovbe! nemara, da je on!" vsklikne hlapec in švigne z bičem po konju, da je dirjal kakor strela. 137 „Le goni, da pridemo ob pravem času; več je človeška duša vredna, ko žival", pravi duhoven. „Ves tak je, kakor France, samo malo prestar se mi zdi", reče hlapec. „Kmalo bomo videli, kdo je?" pravi fajmošter. Nekaj trenotkov potem je postal voz pred Godeževim do-movjem. Jok se je slišal iz hiše. Stari duhovnik skoči z voza in gre s cerkovnikom v hišo. Reza je bila v solzah, njeni otroci so, vide mater jokati, tudi plakali. Mladi gospodar Godež je brisal na postelji ležečemu možu kri s persi. Na pervi pogled je stari fajmošter spoznal tihotapca Franceta. Bil je jako postaran, rujav in suh v lice, pod nosom obraščen, oči je imel zatisnjene, skozi persi je bil prestreljen." t „Kaj se je prigodilo?" praša duhovnik. _„Verh klanca", pripoveduje gospodar, „sem z voza videl tri graničarje, kakor lovske pse s puškami čez cesto leteti. Precej sem misMl, da morajo imeti kakega kontrebantarja na sledu. Pridem pod klanec in srečam starega moža. ,Ali si slišal strel?' me vpraša. ,Nič nisem slišaP pravim jaz in podim dalje, ker je bila noč čedalje temneja. Komaj pridem dva streljaja dalje, vidim na cesti nekoga ležati. Stopim z voza in ga zadenem. Se le ko domii pridervim in ga v postelj denemo, spoznala ga je Reza, da je France. Kaj hočemo početi? Zave se nič, bojim se, da bo umeri." „Tiho, tiho!" pravi fajmošter, kajti ravno v tem trenutku je ranjenec na postelji oči odperl in serpo po izbi pogledal. Spoznal je sestro in lahko zaklical: „Reza". Mlada žena se mu približa, poda mu roko in mu reče: „?? ljubi France, morda boš šel še nocoj k očetu in materi gori, daj, pomisli na svojo dušo." „Kaj praviš, Reza?— jaz ne bom še umeri!" odgovori mladeneč zamolklo. „?? ljubi moj brat, lepo te prosim, največa in najlepša prošnja moja je ta, ne zametaj je: daj, spovej se, tukaj so gospod fajmošter." Bolnik se ozre. Ne reče nobene. „Pojte ven vsi", reče stari dušni pastir. Dolgo sta bila sama, fajmošter in France, dozdaj tihotapec. Potem pokliče stari zopet gospodarja in gospodinjo v izbo. France seže najpervo sestri v roko, potlej njenemu možu in skesan prosi odpuščanja. Prejme sveto obhajalo. Fajmošter ostane do jutra pri njem in ga tolaži in mu obeta milostno sodbo pred božjim stolom, ako se prav skesa in mu je iz serca žal božje žalitve. Ko pa se je v jutro danilo, preide bolniku pamet. 138 Zazvonilo je v cerkvi merliču. Ljudje so vreli vkup in so se izpraševali, kdo je umeri. Raznesla se je novica, da so graničarji v Gorjancih na smert ostrelili Stivernikovega Franceta in da je večno zaspal spovedan in obhajan v Godeževi hiši. Marsikdo izmed poštenih in pobožnih sosedov je stisnil klobuk pod pazuho, naredil križ in zmolil očenaš za odpuščanje grehov in milostno sodbo duši umerlega tihotapca. J. Jurčič. Divji lovec. (Poslovenil Fr. Zakrajšek.) Stojim visoko verh skalovja In gledam doli v nizki svet, Ljudi tam doli zrem domovja, Blišči ob reki polja cvet. V sovraštvu in prijazni šali Tam dol človeški rod živi, In mene so sem gor pregnali, In za-me več solzice ni! c Pa kaj mi mar, mi mar človeka? Ko se pod mano grom jezi, Ko stresa hrib tuleča jeka, Serce se mi koj ohladi. Le včasi, ko 'z dolin samije Zvonovi milo zadone, Ko svit z lednikov na-me sije, Se taja v persih mi serce. Tedaj obspo me stare želje, Tedaj se spomnim bolečin, In marsikterih ur veselje Se sili zopet mi v spomin. Nezveste, ki me zapustila, Se še spominjam na vso moč, Dokler zastane trudna žila, Dokler telebim v brezdna noč. Skušnjave in skušnje. (Spisal Dr. J. Mencinger.) I. V vaško kerčmo, ki stoji ob cesti med Novim mestom in Bledom, stopi mladeneč lepe postave in dvajset let star. Njegova noša sploh razodeva čednega dijaka; obličje brez madeža, prijetno, vendar navadno, pa bi dopadlo marsikteri mladi ali stari gospodični. Kraj, v kterem se začenja naša povest, ni pravnic imeniten; kerčma slovi samo v bližnji okolici zavoljo dobrega in dragega vina. Kerčmarica nima moža, ker ji je že umeri, pa ima dokaj premoženja in edino zalo hčerko. Ta hčerka ima snubačev na perste; 139 pa je izbirčna, kakor vse dekleta, ki imajo lepo kožo in še lepše premoženje ... pa pustimo dekle. Mladeneč je prišel iz južnih krajev naše domovine; ker je hodil peš in na solncu, bil je močno truden in žejen. Osmo šolo je s častjo premagal, ni mu bilo veČ prepovedano v kerčmo hoditi in vina piti; pil je tedaj vino, kterega doslej ni bil vajen, pil je tudi po vei;čerji černo kavo, ktere celo nič ni bil navajen, in ko je po kavi pil hladno studenčnico, spoznal je prepozno, da je vino močno. Novi kraji, dobro vino, močna kava in nenavadna hoja je njegovo čutje nekako povzdignila, možgani so bili polni domišljije, oči bolj jasne, in usta so bila pripravljena veliko govoriti, ako bi imela poslušavcev. Stan take čutne povzdige, ktera ima vzrok v vnanjih pripetljejih, bil je mladenču doslej še neznan, ker pil je, ostro deržč se šolskih in svoje matere postav, samo čisto vodo. Misliti pa ne smemo, da je bil merzel človek — vodopivec; dokajkrat je bil pijan notranjega navdušenja tako močno, da je svojo gorečnost celo v pesmi izlival, in vzrok temu so bile mile oči zale ljubljanske gospodične. Spomin teh milih oči se mu je tudi nocoj živo obudil v vneti domišljiji, ko se je podal v spavnico, hladno sobo v zgornjici. Urno se zagrebe v postelj in pogasi luč; pa ko je ugasnila lojena luč, vname se mu še bolj živo luč v možganih. Nepokoj se je polastil njegovega duha, in čudna sila ga je gnala nocoj še zložiti en sonet. Nekaj težka je bila glava, vendar združilo se je nekaj stihov, in naš mladeneč vstane iz postelje, da bi je naglo zapisal. Dobra večerna pesem se namreč ne sme zapisati še le drugo jutro, človek je utegne pozabiti, in dobre misli ne pridejo kedar koli; ako po noči pesnik celo umre, izgubljena je pesem za narod. Pa pravi pesnik je vedno nesrečen. Mladeneč ni mogel najti tistega navadnega netila, ki se veli klinček, šibica, mašinica i. t. d. Ker luči ni mogel prižgati ne pri svoji goreči domišljiji, ne pri luni, ki je tako radovedno v sobo gledala s polnim obrazom, in ker bi bila velika pregreha nad pesništvom, ako bi zopet v postelj legel, moral je drugam iti luči iskat. Cul je zraven svoje sobe dva moška glasova in terkanje s kozarci. Iz tega je sodil, da so tam ljudje, ki imajo luč. Po skerbnem tavanji je našel kljuko, poterkal je in stopil v dobro zakajeno sobo pred- dva mlada moža, ki sta imela oba vkup okoli šestdeset let. „Ne zamerita, gospoda!" spregovori mladeneč pogumno, ob svečavo so me djali; omikan človek po ne more biti brez svitlobe." Eden nagovorjenih gospodov je bil od duri obernjen proti oknu, in ni mogel mladenča pogledati, ker prižigal je ravno dolgo turško lulo; drugi pa, ki je precej razumel mladenčev jasni obraz, prijazno odgovori: „Ne tako hitro, gospodič, tudi midva sva omikana, in imava tu še nekaj boljšega, nego je luč", in pri teh besedah natoči prazno kupico.— „Zahvalim, gospod", odgovori dijak, „samo 140 luči iščem, rad bi se sicer radoval pri vajinih pogovorov, pa moram še nekaj malega zapisati in jutri za rana odriniti." Drugi [gospod, imenujmo ga Martina, je med tem lulo zapahi, velik oblak zapodi prek mize, presodno pogleda mladenča, in ko mu je ravno dolg čas prihajal, ponudi mu stol in ga s šaljivo resnobo nagovori: „Svitlobe tedaj iščete, svitlobe v takem času, in še hočete pisati; nevaren človek ste, ali pa ste sami v nevarnosti. Moram vas nekoliko tukaj uderžati. Nagnite kozarec, in če pušite, nate dobrih smodek. „Lepa hvala, gospod! ne kadim; popolnoma sem se odvadil." „Potem ste posebno nevaren človek; zakaj pa ste se odvadili?" „Preveč časa se potrati s kajo, in časa je vedno škoda?" „S čim si tedaj krajšate ure počitka in prejenjevanja?" j,Ne zamerite, gospod^ če naravnost povem: pesmi izmišljujem." „Potem pa niste tako nevaren človek, ako pesmi kujete samo v delopustnih urah," „Ne samo y teh urah, pesmi so mi odtergale že dokaj spanja." „Menim, da namerjate tudi nocoj kako pesem poslati med Slovence." * „Ne ravno med Slovence, pa vendar nekam." „Tedaj imate nekje nježno dušo, ki se posebno peča z vašimi umotvori." „Gospod, vi mi greste za kožo. Tako naglo ne smem odkriti serčnih skrivnosti." „Veseli me, da se seznanim s pesnikom in mladenčem, ki nosi ljubezen v nedriji. Sovražnik sem sicer vseh pesem, odkar sem sam pesmarijo popustil. Tudi goreča mladenska ljubezen me je minula; vendar lepi spomin me veseli. Ste li že dali kaj tiskati?" „Naganjali so me prijatli, pa samo eno pesem sem lani natisniti dal brez imena." „Brezimnih pesnikov ne berem; vaše pesmi pa bom bral, samo povejte mi svoje prihodnje ime." „Vekoslav Davorinovič Kerstenikovski." „Želim vam, da bo ime tako vekoslavno, kakor je dolgo." Te besede Vekoslavu niso prav dopadle. Odgovoril je z nevoljo komaj zakrito: „Kaj čemo, gospod, tako smo optujeni, da celo imen nimamo slovenskih. Pevec pa ima gotovo to pesniško prostost dati si slovensko ime. Martinov tovarš, ki je doslej molčal in samo pil, zdaj prestriže Martinu besedo rekoč: „Ako zlagate pesmi, napravite take, da se bodo dale lepo peti, jaz jim pa zložim napeve, in razširil je bom med ljudi poprej ko vsi knjigarji. Samo nocoj naj bo konec pesem. Pozno je že, vina je še dokaj, na mizi ga ne smemo puščati, ker smo ga plačali; zjutraj pa moramo zgodaj vstati. Živila vsa družba!" 141 Ambrož, tako se imenuje ta tovars, je imel dober glas, in glasno je izgovoril te besede, tudi ob kozarec je terčil, kakor bi ne bili stekleni. Kerčmarica je to čula v spodnjo sobo, kar ji ni bilo posebno ljubo, ker je že odbila tista ura, po kteri se mora tudi v kerčmah iti spat, in so ravno vaški stražniki prišli gledat, ali je pokoj pri hiši. Urnih nog tedaj obišče te tri gospode in je ponižno poprosi, naj ji pokažejo svoje potne liste, da se stražniki prepričajo, da ima omikane gospode in popotnike pod streho. Vekoslav je imel izkaznico kakor nalašč pripravljeno, in ročno jo poda gospodinji. Ona pa jo zvedeno pogleda in narobe ober-njeno ogleduje, kakor bi jo hotela prebirati — škoda, da reva brati ne zna. Ko Martin to zapazi, vzame svojo listnico in iz mnogih pisem da kerčmarici neko pismo iz vseučiliščne dobe, ktero je pisano latinski in se začne „nos rector et decanus". Ambrož je bil domač gospod. Gospodinja poprosi za ta pisma, da je pokaže stražnikom, ako jih bodo tirjali, drugo jutro pa bo vse nazaj dala. Potem praša dalje, kdaj hočejo gospodje odriniti, in pogleda na polič tako pomenljivo, da ga ji Ambrož precej v roko da, voši lahko noč in gre. „Kam sta se namenila gospoda?" vpraša Vekoslav. „Domovino ogledovat in slovo jemat od nje", odgovori Martin. „Na Gorensko in do bleškega jezera." „In za lepo gospodično", pristavi Ambrož. „Tudi jaz sem se namenil proti jezeru", odgovori Vekoslav. „Tedaj se peljite z nama, za rana bomo vstali; Ambrož pa bo najin vodnik do Bleda; gori naju bodo vodile pa lepe oči, da nama ne bode dolg čas." „Res kako žalostno bi bilo življenje brez ljubezni", izdihne Yekoslav, ko je ravno zala domača hči prinesla polen poliček. Cula je te besede, malo zarudela v lice, Ambrožu roko stisnila, in ker so jo vsi trije gospodje na enkrat nagovorili, nobenemu ni nič odgovorila, temuč stekla po stopnicah nazaj. „Kako srečen je Ambrož", odgovori Martin, „da jo je še enkrat videl; ves ta polič bi sam popil, ako bi vedel, da bode prihodnjega tudi Urška prinesla. „Ali mi je ne privošiš?" zaverne ga Ambrož. „Pač privošim ti jo, ker lepa je in premožna; pa bojim se za-te. Urškina mati je še vedno berhka ženska, kaj velja, da še na možitev misli, in Ambrož bo morebiti še starko vzel." „Kako zaničljivo govoriš", nevoljno odverne Ambrož in Vekoslav pristavi: „???? niste ljubili, ako ljubezen tako sodite." ,,Malo je prave ljubezni na svetu. Ljudje so vedno bili in ostanejo materijalni. Ako gre par k oltarju, dokajkrat je ljubimec med gledavci, vendar poroka se zgodi z drugim ali drugo, kakor 142 ravno bolje kaže za dolgo življenje. Kedar se pa dva vzameta iz ljubezni, ljudje kimajo z glavami ali se pa smejejo." „Ne verjamem, da so ljudje tako materijalni", odgovori Vekoslav. Tudi v posvetnega boga zamaknjen človek ni tako nečuten, da ne bi spoštoval bolj blažega djanja in ne častil človeka, ki živi v viših nadzemeljskih idejah. Človeški rod je sploh dobrega jedra, čeravno je vnajnost tu in tam omadeževana ..." „Morebiti. Mladi ste še, želim vam, da ohranite te misli do starosti. Ako dalje popotujeva, bodete morebiti dvomiti začeli." „Rad bi te slišal, kako o tej reči govoriš z Agato?" vpraša Ambrož Martina. „Po zdravi pameti", odgovori Martin mirno. ' o-j' Vekoslava je pa beseda Agata do serca presunila. Zastala mu je beseda na jeziku, spremenila so se mu lica, in oči so se nehote vperle v Martina, kteri je svojo pipieo ogledoval, in ni zapazil Vekoslavovega pogleda. Vse tiho je bilo nekaj trenutkov in to je Vekoslava opomnilo, da se poslovi. Revež dolgo ni mogel zaspati; nemirnega serca, razdjanega duha je podil srečne in nesrečne misli skozi glavo in večkrat je globoko izdihnil. II. Na gorah so že lesketali solnčni žarki, ko se popotniki vzdignejo iz gorkih postelj; pervi občutek to krasno jutro je bil pri vseh, da je glave bole. Vekoslav je bil prepričan, da je tega sam kriv, ker je nekaj preveč v kozarec pogledal. Vino je sploh dobro, zdravo in koristno; vse dobro, ako je preobilno, pa postane škodljivo; in narava sama se maščuje nad nezmernim človekom z glavobolom in drugimi neprilikarai in ga kaznuje, da se poboljša. Martin je te neprijetnosti bolj navajen, in jo je že dostikrat kritično presodil. On je po nasledku sodil vzrok, in prepričan je bil po posebnostih svojega glavobola, da je vino pokvarjeno, da ni samo kerščeno, ampak tudi z žveplom ali z drugo umetnostjo popravljeno. Ambrož je pa terdil, da v tej kerčmi vina nikoli ne kvarijo, da daleč okoli ni tako nedolžnega vina, in da je glavobol prišel le od premočnega dima iz Martinove lule. Ta prepir pa ni zaderžaval priprav za popotvanje; Ambrož, ne poslušaje Martinovih dokazov, stopi gledat, kako je z vozom in konji. Vekoslav in Martin sta odperla okno. Martin, ki je bil za silo tudi vremenski prerok, pregledal je vse kote na južnem nebesu. Vekoslav pa je gledal po krasni zemlji, ki je ravno v podobi tanke megle spanec proti nebesu podila. — Kako krasno jutro, je izdihnil, kako srečni so poljedelci in lovci, da vteguejo vsako jutro obču- 143 đovati sveto naravo; kako blago čutje je mora navdajati; kako je sili k pobožnosti in k premišljevanju Boga tako veličanski prizor. „In kako zaspano gledajo okoli sebe, kako pretegujejo svoje ude, kako kolnejo, da morajo po rosi gaziti in da je zebe; kako tudi zavidajo tiste gospode, ki smejo spati do osme ure, in ki dobijo okusen zajterk na mizo, komaj vstanejo", zaverne ga Martin. Ambrož se v sobo verne s klaverno novico, da so stražniki po noči bili v kerčmi, da so izkaznice pregledali in na eni nekaj posebno napčnega našli; kerčmarica vedno terdi, da eden gospodov mora biti tisti ponarejavec bankovcev, ki ga že dojgo časa iščejo. Vekoslav je strašljivo pogledoval okoli sebe, kakor bi bil prišel med tolovaje, Martin se je smejal, Ambrož je bil pa nevoljen. Kerčmarica pristopi k popotnikom, čedno opravljena in vsa bistra, če ravno je bilo še zgodaj. Ona izroči Vekoslavov list Martinu, kteri ga je naglo brez posebnega namena pogledal, in v njem bral: Alojzi Lesnikar iz Zaplete. „Alojzi Lesnikar iz Zaplete", počasi izgovori, da list boječemu Vekoslavu Lesnikarju v roke, in ga pri tej priložnosti posebno dobro pogleda od nog do glave. Na to ga ogovori kerčmarica: „Mislim, gospodi da niste nič hudega storili, vendar stražniki so tako povedali, naj vas dobro varujem, dokler ste pod mojo streho." „Zadovoljen sem tudi z vso postrežbo", odgovori Martin smeje se. „Ker vas gospod Ambrož pozna in je z vami prijatel, so stražniki meni zaupali, in so samo vaš list, ki ga nikakor niso mogli razumeti nesli gospodu okrajnemu predstojniku; pri njem je pismo in ukazano je, da morate danes priti do gospoda." „Veselilo me bode danes videti gospoda predstojnika, in on bo tudi mene vesel; nič se ne bojte, kerčmarica!" „Če je res taka, potem sem pa brez skerbi, da me zadene kaka neprijetnost. Saj vam na obrazu berem, da ste pošten gospod; pa zdaj je res težko za kerčmarje; po deželi se vlači veliko potepuhov v prazničnih in sterganih suknjah, in jaz uboga vdova se toliko bojim, da ne pridem v kako zadrego." „Dobro bo tedaj, da kakega gospodarja v hišo dobite", odgovori Martin. „Kaj čem, Urška je še premlada za možitev." „Kaj Urška! Vi sami ste za možitev. Vi in, postavim..." „Ni lepo norčevati se z vdovo", odgovori kerčmarica, in naglo beži močno zadovoljna s prav razjasnjenim obrazom. Martin zopet poprime besedo: „Ko sem bil zadnjič pri predstojniku, ki je moj prijatelj in součenec ranjkega mojega očeta, obljubil sem mu, da mu bo prihodnjič moj prihod tako naznanjen, kakor se ne nadja. Zgodilo se je tako; močno se bo smejal, samo pet ur zamude imamo zavoljo tega. Nocoj še vendar pridemo do 144 Bleda, morebiti gre z menoj tudi gospod predstojnik sam. Gospod Vekoslav ali Lesnikar! on ima kaj lepo hčerko, tej bi vi gotovo zložili kak lep sonet, ko bi je videli." Martin ni čakal odgovora Vekoslavovega, ampak mignil je Ambrožu, da sta šla na dvorišče, in pustila Vekoslava samega, zamišljenega. Zunaj sta imela skriven pogovor. » Martin se kmalu verne k Vekoslavu, s kterim začne ta razgovor: „Srečen ste, da ste pesnik, da si lahko naredite lepo in sloveče ime, jaz pa moram ostati pri podedovanem imenu, kakor pri izvirnem g|phu, in moje ime ni nič bolj prijetno kakor vaše: Lesnikar. Na Vekoslavovem obrazu se je brala tista prevzetna sramežljivost, ki jo imajo mladenci, kedar jim kdo kaj posebno prijetnega pove, in pogumno je spregovoril: „Smel bi prašati, kako se vi zovete, ker me blagovolite vzeti za svojega spremljavca?" ^ „Ime nič ne de. Povedala ga vam bo ljubljanska gospodična, ktero bova videla v Bledu, ako mi ne bo rekala samo : dohtar." „Gospod dohtar!" Vekoslav stermo spregovori. Premalo spodobno sem se morebiti proti vam obnašal; ne zamerite, nisem vedel!" „Kaj bi nepotrebno govorili! Z menoj govorite naravnost, kakor jaz proti vara. ?? dohtar ali ne dohtar, to pač malo zaleže. Dan danes dohtarji vstajajo kakor mavrohi po dežji. Ako je človek blagodušen in dober, to velja. Mene pa imejte za svojega prijatelja, čeravno se vidiva še le od sinoči. Rad vas imam, ker ste še tako mlad na duhu, pa zaupajte mi, ljubi moj Lesnikar!" — Pri teh beseclah mladenču roko poda, ki jo rahlo stisne, ker zdelo se mu je vse to prenaglo. On ni mogel zapopasti, s čim bi se bil v nekaj urah tujemu človeku tako popolnoma prikupil, in menil je po stari slovenski čednosti, nezaupnosti, da se snuje proti njemu kak skriven naklep. „Prav ginjen sem", odgovori Vekoslav, „da mi tako prijateljsko roko podaste. Vleče me nekaj posebnega k vam; pa premlad sem za vašo prijaznost; vi ste za-me premodri, preskušeni in veliko smeha bi imeli nad menoj." „Bil bi to prijateljski smeh. — Pa pustiva to. Slovenske sem rodovine, pa izrejen zunaj domovine. Mika me, pogledati jo, preden se preselim v oddaljene meje cesarstva. Obiskal bom kraje, kjer je tekla zibka mojega očeta, obiskal bom tudi vašo domačijo, vi me boste spremljali, in upam, da se boste z menoj popolnoma sprijaznili. Ali Vam oče še žive?" „Terdni so še." „Ali ste dokončali gimnazijo, dobro?" „Med pervimi sem, in bil bi še bolj spredaj, ko bi se ne bil ?\ toliko nepotrebnega; morebiti sem tudi preveč pesmaril," 145 „Kaj ste se učili tako nepotrebnega?" „Peti in na glasovir igrati. Z rastlinstvom sem se pečal vsako leto od pomladi do jeseni, tudi krasoslo\'je mi je vzelo veliko ur." „To ni tako nepotrebno. Peti jaz ne znam, krasoslo\ja sem se učil le bolj praktično; na glasovir znati je dobro, bolje še plesati; to človeka krasnemu spolu bolj prikupi, ko vse krasoslovje z vsemi klasiki. Rastlinstva pa nisem več v glavi obderžal, samo da poznam zelišča, ki na mizo pridejo." „Jezikov se niste učili?" „Prav malo, zdelo se mi je pretežavno delo." „Kar je težavno, to je rado koristniše mimo tega, kar je manj težavno." „Kaj pa ste pesmarili?" ^ „V pesništvu moje mišljenje ni še dogotovljeno; moj duh še ni dosti vterjen, ideali ne tako izobraženi, da bi smel reči, da imajo moje pesmi kak lasten značaj; pisal sem v duhu Prešernovem, Byronovem, tudi Puškin se mi je priljubil, čeravno ga nisem bral izvirnega." „??h?? beračev rede ti bogatini!" „Jaz nisem kradel iz njih, le moje čutje se je njihovemu poenačilo." „Prevzetno besedo ste rekli. Ste mar obsegli njihovo visokost, ste spoznali skrivnosti, ki tiče v prostih besedah?" „Saj mi je bilo vse tako jasno, naravno in tako krotko se je serca prijemalo." „Bojim se, da so vam bili ti velikani le krasno vezana knjiga, ktere niste brali, samo vezilo občudovaje. Lepo je. če se mladenci v pesništvu vadijo; potratijo sicer dokaj časa, vendar bolj blago in zanimivo, ko z drugimi igrami. Pesništvo pa ne daje kruha. V kterem stanu si boste kruh služili?" „Oče žele in ukazujejo, naj bom bogoslovec; pa močno nerad bi bil mašnik, ker premalo bi imel prostosti za svoje djanje in misli. Če bo le mogoče, poj dem kam drugam." „Kam?" „Tega ravno sam ne vem." „Tedaj le veste, kam ne bi šli. Samo en stan se vam ne dopada, pa vendar si boste izvolili samo enega, pustili vse druge." „To ravno se mi zdi tako težko. Tam bi rad bil, kjer se kaže kaj premožnosti in časti in veliko prostosti." „Takih stanov je veliko in malo, kakor so ljudje pametni in srečni." „In kaj hočete reči s prostostjo?" „Prostost je ravnanje svojega djanja in nehanja po lastni pameti." 146 „To bi bila nevarna prostost. Prost je le ta, kdor svoje djanje in nehanje tako ravna, da voli iz več resnično in stanovitno dobrega to, kar je njemu bolje. Dobro premislite." Ta pogovor, ki je bil precej dolg in se je hotel spustiti v predmete, ki cikajo na dolgočasnost, končalo je dobrotljivo naključje. Vekoslavu dobro znana kočija se je približala kerčmi. Mladeneč je strepetal od veselja, in že od daleč je migal kočijažu, naj vstavi. Zgodilo se je. Iz kočije se prikaže obraz gospodične Agate, ki je bila lepa kakor gorensko jutro, in začuje se v kočiji glas njene gospe matere. V trenutku je Martin pri vozu, brez vseh ovinkov poljubi gospodični roko. Vekoslav ostermi, pa se bolj prepade, ko je čul, da se Martin in Agata tikata. Veliko vprašanj in naglih odgovorov je bilo med Martinom in gospema. Vekoslav pa, zadej stoje kakor strežaj, malo ve povedati s tresočim jezikom; več pa je povedal njegov razgret obraz, in oči njegove so bile, kakor oči umirajoče serne. Pa vkljub zgovornemu Martinu se je gospodična tudi Vekoslava ogledala; povabila ga je, da jo v Bledu obišče, naprosila ga je, da ji bo včasi voznik po jezerskih valih, povedala mu je, da bo v nedeljo ples, in da on mora ž njo zaplesati; govorila sta tudi nekaj drugih manj važnih reči. — Pa le malo je bilo pomude. Martin je gospodični še enkrat roko poljubil, in odderdrala je kočija, da se je prah kadil za njo. Čez malo trenutkov se je tudi Martin vsedel na voz in šaljivo vzemši slovo od Vekoslava, odpelje se na nasprotno stran. Tu moram nekoliko modrovati; ti pa blagovoljni bravec ali lepa bravka! ako ti modrovanje ne dopada, preskoči prihodnji stavek. Pervič me vest peče, da nisem Agate popisal. Dobre misli pridejo rade prepozno, in zdaj ne morem druzega pristaviti, kakor: Agata je bila Ljubljančanka, Cul sem namreč iz mnogih ust, da ni tako lepih gospodičin pod cesarjem, kakor so Ljubljančanke, Vekoslav, ki je dobro učen krasoslovec, celo terdi, da je Agata najlepša Ljubljančanka, pa to morebiti ni resnično, ker on v tej reči ni nepristranski; in tudi učenjaki in modri ljudje se dokaj-krat motijo, posebno pri ženskah. Martin je po svetu vidil dokaj deklet; njegovo načelo je bilo povsod: „nil admirari", pa tudi on veli, da je Agata lepa, čeravno ne najlepša, in da mu dopade bolj od vseh drugih ta Ljubljančanka. Drugič me bo morebiti kdo grajal, da nisem bolj na tanko popisal, kaj sta govorila Agata in Vekoslav. Bilo bi to nepotrebno. Vekoslav je bil sicer globoko zaljubljen, pa bil je v popolnoma nevgodnih priložnostih. Martin in gospa sta mu bila kakor Scilla in Charibdis, ni se tedaj smel podati v nevaren pogovor; govoril je obraz, izrekovali so pogledi več kakor počasni prozaični jezik. Kar m pa Agate tiče, ni dokazano in tudi ni verjetno, da bi ravno 147 pri tej priložnosti kako posebno sočutje imela za Vekoslava; marveč se je njega le usmilila, ko mu je priložnost dala, povedati jej nekaj lepih besedi, ki so ji toliko bolj dopadle, ker je vedela, da gredo mladenču iz serca. Take lepe besede so pri vseh narodih precej enake, ker lepe Evine potemkinje imajo povsod to slabost, da se dajo hvaliti in hvalisati, in ne naveličajo se, čeravno vsak dan slišijo vedno eno, staro pesem. H koncu svojega modrovanja naj še povem, da se je govorilo v tujem jeziku, ker tista leta naše gospodične še niso htele slovenski kramljati, temuč na slovenski ogovor so vedno odgovarjale: „aber diese Sprache ist ja nur für die Bauern". Pogovor posloveniti bi mi pa tudi bilo težavno, ker moj prijatelj terdi, da imamo Slovenci malo salonskih izrazov. Vernimo se zopet k Vekoslavu. Martin ga je zapustil, Ambrož se ga ravno ne ogleda, ker Urški sinočne sanje razlaga. Sam tedaj zamišljen sedi na klopi pred kerčmo in z motnimi žalosti-polnimi očmi gleda proti goram; v sercu pa ima obup in nevoljo. „Moj up je šel po vodi—mi drug te je prevzel!" Veča od obupa pa ie bila njegova nevolja, da je v poprejšnih srečnih dneh, ko je na strani Agate tako veselo glasovir igral in prepeval, toliko priložnosti zanemaril, zagotoviti si njeno serce, da ji ni nikoli odkril svojih skrivnih čutil, da je celo danes tako malo pokazal svojo ljubeznivost. Iz te serčne nevolje se je porodil mladenški pogum, in iz oči je Vekoslavu zabliskala celo iskrica maščevanja. „Ni še vse izgubljeno, prehiteti vtegnem nezvestega zavratnika. Naglo se popeljem za Agato, pogumno in naravnost ji povem,, kar čutim, in vsaj gotov bodem. Manj hudo bo gotovo gorje kakor negotovo upanje. In če je moja ljubezen sama sladka sanja, ne bode vidil moj tekmec, kedar pride za menoj, moje sramote in žalosti. Bežal bom iz nesrečnega kraja, da več ne vidim Agate in zasmehovavca moje ljubezni. Tako je mermral, moško je stopil, plačal v kerčmi svoj račun, zahvalil se Ambrožu za prijazno družbo in mu povedal, da mora med potom obiskati prijatelja in priti še le prihodnji dan v Bled. Vzel je ????? pa torbico, in peš je naglo korakal proti bližnji vasi, da tam najme voz, in kakor mogoče naglo pride v Bled pred goljufivim prijateljem doktorjem Martinom. (Dalje prihodnjič.) 10* 148 Ob jezeru. *) Jezero zdaj šumlja, zdaj tiho plivka; ji Trepetaje stoji na bregu roža In rude se gleda v valeh stoterno Svojo podobo. Jžzera tihe misli so valovi, Sladke jezera pesmi so valovi; Misli in pesmi nosijo vse le lepo Njeno podobo. J. Gebell. Paperki staroslovenski. ?. Unikrat smo omenili vasi ,Gatina' pri Žaljni in rekli, da ima ime od stare besede ???h (gat), ki pomeni most iz protja ali pa tudi grapo. Sled tega izraza imamo tudi v novomeški okolici, četert ure od Novega mesta; pod Gorijanci je namreč vas po imenu jGotna vas', po nemški jej pravijo Gothendorf, tudi Guten-dorf. O pomenu tega imena sem slišal že marsikako čenčarijo, češ, da izvira od tod, ker so nekdaj Gotje tu bivali. Toda kdo bo to verjel? Kedaj so bili tu Gotje? In ko bi bilo temu tako, reklo bi se G o tiska vas ali G o ti š če, ali kaj enacega. Tudi drugo nemško ime ,Gutendorf ni izvirno nemško; kajti Slovenci so boljši prestavljavci, od Nemcev, ter po nemškem posnevši bi bili rekli: Dobra vas, Dobrova ali kaj tacega. Ker tedaj ni misliti in tudi vzrokov ni, da bi na čisto slovenskem kraju rastla nemška vas, gotovo jo najbolj zadenemo, če dovzamemo, da je izvirni pomen tega imena slovenski, da-si tudi sedaj nerazumljiv, kar pa ravno kaže, da vas že zdavno stoji. In res, ako premislimo in pogledamo okolišine in lego te vasi, lahko je viditi, da je temelj *) To je perva rožica iz peresa čast. g. c. k. namestnijskega svetovavca v Celovcu, ki se je, rojen Nemec, v najkrajšem času popolnoma seznanil z našim jezikom. Slava mu; naj bi ga posnemali vsi uradniki, ki imajo S Slovenci kaj opravkfti Vredn. 149 temu imenu stara naša beseda ,gat'. Vas namreč stoji ob potočiČu ,Teškavoda' ravno na mestu, kjer je edini prehod, če prideš z Go-rijancev na ravnino. Skozi vas je sedaj cesta, za vasj6 je most; in da je že od nekdaj tu sem pot peljala, to je gotovo, naj si je bil most tak ali tak, ali če tudi ga ni bilo ,va8 je vendar bila na ,gati^ In od tega je dobila slovenska vas slovensko ime ,Gatna vas', ki pa se je s časoma malo spremenilo, iu sicer tako, da sedaj pravimo ,Gotna vas', kar pa pomenu bistva ne kali, ako pomislimo, da se samoglasniki med seboj menjajo ter besedam ne spreminjajo pomena; dosti je, da le soglasniki ostanejo — torej da se je a spremenil na o, to ne dć nič; torej Gotna vas = gatina vas. ??(>???h (birišt) je pomenilo praeco, Herold (klisar), kakor gerški Ttspu^; ???h??? (birčji) je naznanjalo človeka, ki je svojemu gospodu pobiral davke ali desetino. Ime samo na sebi je lepo in pomenu prav primerjeno. Pri Gerkih so bili -/.spvie^ prav slavni možjć, pri Homeru oznanjajo kraljeva povelja, govorč v imenu kralja k ljudstvu, vse je časti. Ali lahko si je misliti, da se taki ljudje le radi prevzamejo, z ljudmi gerdo in neusmiljeno ravnajo, zlasti kedar desetino pobirajo. In odtod je prišlo, da se je beseda berč (briča^ ljudem pristudila. Še dan danes imamo ,briče', toda ne slišijo radi tega imena, rajši se zovejo Amtsdiener, Eichtni, Zusteller, ker je bolj nobel. — Kot krajino ime ima to besedo Birčna vas šent-mihelske fare. Verjetno je, da se je tu pervi naselil kak berč ali opravnik mogočnih gospodov na bližnjem Mahovem, ali pa morda kostanjevških menihov, ki so imeli ondi posestvo Rub er če (Ruperčverh). ??01???{| (slatina) je bil kak nizek močviren kraj, kjer raste jelševje. Kot lastno ime vasi v takih krajih se še nahaja ta beseda po Slovenskem. — Tako je veliki in mali Slatenek v nižavi pod Gorijanci v šentmihelski fari. K|)6MIH (kremen), silex, Kieselstein, je kaj lep izraz; le škoda da nam je iz sedanje govorice ta beseda skor čisto pošla, le sem ter tje se rabi za kresilen kamen, v pisavi se še nahaja. Nekdaj pa je bila sploh v navadi, na kar kaže to, da se nahajajo imena izpeljana iž nje, postavim: Kremen, vas in hrib v Šent-Rupertu; Kremeni Ce, hosta na Mirni; Kremenik v Poljanah. Naj omenim reči, ki je našemu namenu malo bolj oddaljena, pa vendar ga deloma zadeva in na ktero me pominjajo ,Slavische Blätter'. Namreč večkrat^ sem že premišljeval, kako je to, da imamo po Slovenskem toliko Sen t-Vi do v, da je sv. Vidu posvečenih toliko cerkva? Kaj, ko bi to pričalo, da je bil nekdaj tu razširjen 160 kult malika Sventovita? Katoliška cerkev se je poslužila te prilike, se kakor dobra mati akomodirala kolikor moč, ter pustila ljudu priljubljeno ime, toda za praznega malika podala svetnika enacega imena, da bi tem lože napredovala spreobernitev. Pomen-j Ijivo je dalje to, da je bilo truplo sv. Vida preneseno v Prago, slovansko mesto in pa da se nahaja veliko St. Veitov po tistih nemških deželah, ktere so nekdaj bile slovenske.—V tej misli me čisto uterja Bidermanov spis (Slav. BI. I. 12.) o slovenskih ostankih po Tirolskem, ki tudi cerkve sv. Vida navaja kot karakteristični znamek temu, da so ondi bivali Slovani. Če pravi B. dalje, da v Ar zlu častć sv. Vida z obhodom ali procesijo, ki jo imajo ob njegovem godu, pač je to priča, da stari spomin še živi, kakor med Slovenci. Toda tako se ne sme vzeti, kar bi se iz njegovih besed sklepalo, da namreč v tej procesiji živi stari kult Sventovitov; marveč obhod se obhaja sv. Vidu na čast in kaže staro vkoreninjeno čast do sv. Vida; le obred je požlahnjen in obernjen po keršanski, kar je bilo pred po malikovavski. Kar je na Tirolih, to je tudi med Slovenci; naj navedem le en izgled. V Tuhinu je na planini cerkvica posvečena sv. Vidu (tu je tudi tisti altar sv. Klemena, o kterem je govorjenje v ,zl. veku'.) Na god sv. Vida je slovesna procesija k sv. Vidu, vse gre na goro; žalosten je, kdor mora za varha doma ostati. Kedar suša tare, kedar moča nadleguje, dohajajo procesije iz druzih far. Sploh Ijudjć tiste okolice ta dan praznujejo, če tudi je le sopraznik (nedelec). — Vse to kaže na staro vkoreninjeno češčenje sv. Vida. In ker Ijudjć tu zlasti v poljedelskih zadevah iščejo pomoči, viditi je res, da Je to požlahnjeni obred Sventovita, in to je dalje dokaz, da je njegov kult bil tudi v naših krajih. — Duhovnik Sventovitov se je imenoval ,Grive'; utegne biti, da so priimki ,Gr ive c' te korenine. — Eno imenitniših praznovanj, žetvino, je Metelko lepo popisal v svojem ,Malikoslovji', ki ga je priobčil Mam v Jezičniku, str. 17. Ker smo že na Tirolih, kjer je bila tirolska Bistrica (Puster-thal) nekdaj slovenska, in ker so nam podali ,Slav. Blätter' spis, važen zlasti v oziru virov: naj zapišem tu nektera ondotna imena res skozi in skozi slovenska, s kterimi Nemci ne ved6 nič opraviti. — Izpisal sem iz Scheda-jevega zemljovida (Gen. Stabskarte), namreč: Ob. Göriach (Gorje); Döllach (Dol), Dölsach (Dolž v Stopnicah pri Novem mestu, kar pomeni grapasti kraj); Ob. Drum (starosl. in serb. cesta); Bovs^ojah; Luttach (stsl. ljuta — aspe-ritas, naše Rovte); Lasnik; Lesach; Leisach; Staniska (Soteska) Görlschach; Peistriz (Bistrica); Vied (sv. Vid): Nörsach (stsl. nora — latibulum.); Gödnach (stl. godni — locus amoenus); Lappach (?); Vas (vas); Gern (germ); Tiliah; Toblah(?); Rapach (stsl. rupa — foramen, v Luknji).— Zapisal sem po večini tista imena, ki se končujejo na ch, ker sem prepri- 151 čan, da vsa taka imena so ponemčena slovenska (Zirklach — Cerklje, v Cerkljah; Zheplach — Ćeplje, v Čepljah: Petrovzhach — Petrovce, v Petrovčah), in takih imen vse mergoll po deželah nekdaj slovenskih. P. Ladislav. Praprotovo seme. (Narodska đrobtina.) „Ali res kedaj goveda govorć?" poprašam še deček stare tetke, ves radoveden, kaj mi bodo povedali. „I se vć da govorč; ali to se zgodi le enkrat v letu. Morebiti da večkrat govorč, ali samo enkrat se jih lahko sliši; govore pa takrat, ko imajo nektera zelišča svojo največo moč. Tisti pa, ki taka zelišča ali pa seme tacih zelišč pri sebi ima, ta je sliši, kaj se med seboj pogovarjajo." „Kdaj pa imajo zelišča svojo največo moč?" poprašam dalej tetke, ki so mi bili tako prijazni. „Sedi k meni, pa ti povem." Hitro sem bil pripravljen; sedem k njih nogam in skerbno sem pazil na vsako besedico. Tetka pa blizo tako-le začn6: „Med zelišča, ki imajo včasi čudno moč, da nam vtegnejo v mnogih rečeh pomagati ali škodovati ali prihodnjo srečo ali nesrečo prorokovati, spada tudi praprot Ali cela bilina ni zato dobra, le seme se more lahko porabiti. Praprotovo seme ima pa svojo moč ravno o kresu, kedar je najdaljši dan, pa najkrajša noč. Poslušaj, kaj se je nekdaj pripetilo. Imel je neki gospodar hlapca. Vroč dan je bil; kosila sta pa celi dan na travniku ter zvečer že trudna domu prideta. Gospodar ukaže hlapcu po večerji, naj oba vola na pašo žene, ker drugi dan pojdejo po seno na najdaljnji travnik. Hlapec uboga, čeravno ne prerad, ker rajši bi bil spat šel. Komaj pride ven na travnik, kamor je vola zagnal na pašo, že se truden vsede na kamen in zadremlje. Zbudivši se, ne vidi več volov. Hitro poskoči na noge in ju gre iskat. Dolgo je že hodil, in ves je bil že truden od kratkega spanja, še več pa od slabega pota. Preklinjal je grozć se, da bo vola pretepel, ker sta se mu skrila. Ali kmalo k njegovemu veselju ju je zapazil v neki dolinici, ki sta med praprotjo mirno ležala in prežvekovala. Stopi polahkoma bliže, ter se pripravlja, kako ju bode najbolj pretepel. Ali ves se prestraši, ko zasliši glas starega vola, ki je govoril mlajšemu te besede: „Blagor tebi, tovarš, ki boš še dolgo časa živel, in dobro klajo si še pri gospodarju služil, jaz bom pa moral že prihodnjo jesen poginiti, in moje meso bodo ljudjč pojedli, kakor 152 je že njihova navada." Žalostno je to izrekel proti mlajšemu to-varšu, in debela solza se mu je uderla po licu. „Prihodnjo pomlad pa", pravi dalje, „boš ti z novim tovaršem za repo oral; ali ko bodete že nekoliko brazd na njivi zorali, prikazala se bo izpod brazde velika in strašna kača. Vderla jo bo za gospodarjem, ki bo ravno plužil, ter ga bo v nogo smertno pičila." — „Pa kaj, ali se mu ne bode moglo pomagati?" popraša mlajši. — „Nobeden drugi mu ne bi mogel pomagati, le samo hlapec". Reče na dalje starec. „Hlapec bi mu pomagal, ako bi kači, berž ko se bo pokazala, z gorjačo pravo pot do gospodarja pokazal. Ali vstaniva, in pojdiva domu, hlapec naju že išče, in gorjč nama, če naju dobi." To izreče, vstaneta ter gresta proti domu; hlapec je šel pa miren in pohleven za njima, še ošlatati se ni upal nobenega, tako se je bal. — Ko se je jesen približala, je res gospodar starega vola prodal; in v mesnici je prodani konec storil. Prihodnjo pomlad, ko so za repo orali, zgodilo se je vse na tanko, kar je vol na kresni večer govoril. Kača je prilezla izpod brazde, ter jo vderla za gospodarjem z odpertim gobcem. Ali hlapec je dobro na njo pazil, ter jej z gorjačo črepinjo stolkel. Goppodar, vidivši kako čudno ga je hlapec rešil, popraša ves zavzet hlapca, od kod da je on to vedel? Ta je pa vse povedal, kar sta se vola pogovarjala. Hlapec pa ni vendar čisto nič vedel, kako da je on ravno takrat slišal vola govoriti. Nič ni vedel, da se mu je bilo praprotovo seme v škornje vsulo; ko bi bil pa vedel, nič bi ne bil slišal." — Tako so tetka zadostili moji radovednosti. Zap. A. Benigar. Isterske povedice. 1. Otrok i rajski vratar. Jeno malo dite, večer se je rodilo, va polnoči se je kerstilo, zjutra je preminilo. Je prišlo pred rajeve vrata, i govori rajevomu vrataru: „Ti rajevi vrataru! otvori ti meni vrata, da ja s tobon va raju stanujen." — On mu odgovori: „Hodi, hodi z Bogen, ti malo dite, još nisi materinu muku zaslužilo; hodiva onu černu goru, kade je ono drivce škripajdrivce, i onde prebivaj trideset i tri lita, i trideset i tri dane, i trideset i tri ure, i trideset i ti-i minute." — Oni put je šio to dite va tu goru. Prišli su dva brati razbojniki, ter oni seču to drivo škripajdrivo. On jin govori: „0 vi dva brati razbojniki! ne secite mi to drivo škripajdrivo, jer san postavan tu *) Tako reče Istrau aamesto „povest". 153 pokoru đilat 33 lita i 33 dane i 33 ure i 33 minute." Oni su ga pitali, kako je on njihov brat. On jim je povidal, da zvečer se je rodil, V polnoči kerstil, a zjutra preminil. Oni su se jako razža-lovali, da kada on ondč pati, da kamo te oni prit', ki su tako veli razbojniki. Oni su se stavili ondč va pustinji na pokoru, in on-dčka su stali do smerti. To malo dite je sveršilo pokoru, ter je šio pred rajeve vrata, i govori rajevomu vrataru: „Otvori mi vrata, da ja s tobon v raju stan u jen." — „Hodi, hodi z Bogen, o ti malo dite! još nisi materinu muku obslužilo; nego hodi va onu černu goru na oni veli studenac, i donesi jedan verč vode, da opereš raju vrata. Slo je malo dite, je doneslo verč vode, opralo je raju vrata, i govori rajevomu vrataru: o ti rajevi vrataru! otvori ti meni vrata, da ja s tobon va raju stanujen." — „Hodi, hodi z Bogon, 0 ti malo dite, još nisi materinu muku obslužilo; hodi va ono ravno polje, i naberi malo rožic, i prinesi jih pred rajeve vrata. Šlo je malo dite, i bere rožice, i va nadra meče, a iz nadar mu pada; 1 govori: tužna moja mila majka, ka me je va grob položila, kad me ni s križem križala, i ni me pason pasala, kad me je va grob položila. Dite malo je nabralo rožic, koliko je moglo va krilce i oba rukavca, ter je neslo pred rajeve vrata, i govori: „O ti rajevi vrataru! otvori ti meni sada vrata, da ja s tobon va raju stanujen, i stopron sada mu je otvoril, i dite je šlo va pokoj vični, raj svitli, ča nan Bog daj. Amen, 2. ???4??, Jfwaje i ????? Wedieija. ^ Kada je Maria Isusa rodila, stavi ga va krilce, nesla ga je k moru na to ravno polje, da blagoslovi to ravno polje, i težake po široken svitu, i mornare po daleken moru. Kada ga je nesla, je na pute trudna počivala, su Židovi z gore dohajali; oni njoj govore: Aj ti jena tuja ženo, ča si pred nami va krili sakrila. Ona je govorila, jenu zlatu jabuku. Židovi njoj govorč: „Kaži nan ti tu zlatu jabuku, ako se bude nan dopala, ćemo ju kupiti." — Mati Maria govori, da ju neće kazati, niti da je neće prodati. Zidovi njoj govore, ako ju nećeš kazati, hoćemo te z nožem poseči. Mati Maria se prestraši, da ju z noži razseku, da joj sinka ubiju, pak si zazove i sestricu svetu mladu Nedilju; i priteče sestrica sveta mlada Nedilja, i odlomi mladicu šibicu, i protepe Židove. A mati Maria je bižala na tu goru visoku i pozidala si je tu bilu crekvicu, i je razpisala po široken svitu, da će nan darovati zdravlje i veselje, vsaku dobru sriću i umiću i to sunce žarko Isusa spredra-goga, ko zlatu jabuku. Ki Mariji vernin sercen služi, ona se od njega nikdar ne raz druži. Zap. J. Volčič, 154 Narodske pesmi. 8, Sveti Lovrinac. (Z Volovskega, zapisal M. Ternovec.) Blažen sveti Lovrinac, Ki ja služil sedan lit i Puli dive Marije. JOJf Kad deveto nastalo, ? Al govori Lovrinac: I Ostaj z Bogom Marijo! Al govori Marija! 1 Ajđi z Bogom Lovrinac, i Bog te primi Lovrinac, ,i I ostale keršćane. iA n Kada đojđeš domaka, Pozdravi mi majčicu. Milu tvoju sestricu ;i Po imene Anicu. z Kad je đošal Lovrinac, \ Kad je došal domaka. ^ On pozdravi majčicu, < I majčica Lovrinca. Ona njemu govori: ' A moj sinko Lovrinac! Sestrice te doma ni; Slala sam ju po vodu ' Na kvaternu neđelju, : Ni me 'tila slušati. ' Ružno sem ju zaklela: ^ Onon merzlon vođicon, ^ 1 plovucon ribicon. Da se V ribu stvorila, I Da po vodi plavala \ Ka i riba plovuca. ' Otišla ?? na vođu, ^ Stvorila se va ribu, ^ Al govori Lovrinac: Mila moja majčice! Ja idem va goricu,