462
borilec naturalizma. Neki roman, katerega je napisal v „Viencu", je izzval ostro kritiko rektorja Bauerja in hrvaške duhovščine sploh in povzročil, da so se pričela obravnavati na tem polju načelna vprašanja. Bil je buren, strasten in nemiren človek, ki je s svojim ostrim sarkazmom obdelal vsakega in razburil proti sebi vse. Umrl je še mlad, 34 let star, v norišnici.
Branimir Livadič; Novele. — Ravnokar je izšla zbirka novel urednika „Savremenika", Brani-mirja Livadiča. Pisatelj je doma iz Samobora, potomec stare hrvaške plemiške rodbine. Njegov oče se je udeleževal ilirskega gibanja in je zlagal hrvaške domoljubne pesmi.   Livadič je pričel zlagati pesmice že
v prvem gimnazijskem razredu, a v četrtem razredu je moral v šoli stati v kotu za kazen, ker ga je profesor zasačil, da je napisal neko povest z zaljubljenim predmetom. Po poklicu je doktor filozofije in gimnazijski profesor v Zagrebu. Udeleževal se je živahno boja mladih hrvaških literatov proti starim, ki se je končal nedavno s popolno zmago mladinov. Livadič je že tri leta „Obzorov" glediški kritik, kateri list prinaša najboljše in najnatančnejše ocene o hrvaškem gledišču.
Za letošnje leto je naznanjeno še: Ivo Vojnovič: „Pripoviesti", VI. Nazor: „Pjesmi", M. Lisičar: „No-vele", in še eno, najbrže dramsko delo.
m:::: ||| :::iMflBll|ii:::: 111 ::::n
Glasba.
Novi Akordi. Zbornik za vokalno in instrumentalno glasbo. Urejuje dr. Gojmir Krek. IX. letnik, št. 5. Ta številka ima mnogo skladb in bogato, 16 strani obsegajočo književno prilogo. Skladbe so sledeče: 1. Anton Dobronič: ,,Intermezzo" za klavir. Skladatelj, ki ga topot prvič nahajamo v „Novih Akordih", se nam s svojim Intermezzom re-prezentira kot solidno izvežban glasbenik. Njegova skladba, dasi kratka, se odlikuje po dokaj bogati harmoniki, in so posamni glasovi — kolikor jih je pač v prosto polifonem, takozvanem ,,pohodnem" stavku mogoče zasledovati, peljani zelo samostojno. 2. P. Hugolin Sattner: ,,Ribička'\ samospev za en glas (sopran ali tenor) in klavir. Tudi p. Hugolin se je s svojo „Ribičko" prvič oglasil v ,,Novih Akordih". Če bo list prinesel še več takih pesmi, bodisi iz peresa p. Hugolinovega, bodisi od kogarkoli, mu smemo le čestitati. To je v resnici glasba, ki nas razvedri in nam ure življenja posladi. Kako prijazno teče melodija, kako mične so medigre, koliko različnih motivov in vendar kaka enotnost! Sattnerju se vidi, da napreduje od dne do dne; a obenem ne zametuje tega, česar se je naučil od klasičnih mojstrov. 3. Stanko Premrl: ,.Pesem žerjavov", mešan zbor, posvečen velezaslu-ženemu glasbenemu ravnatelju g. Fr. Gerbiču o priliki sedemdesetletnice.   Oceno   svoje   skladbe   prepuščam
drugim kritikom. 4. Ivan Nep.pl. Zaje: „Pjesma Slavulja" iz opere ,,Pan Twardowski" za ženski četverospev in klavir. Lahka, v narodnem duhu zložena skladba, v kateri prav lepo harmonirata zbor in spremljanje. Zbor poje tri kitice zapored enako, oziroma tretja je malo krajša od prvih dveh, a ima pri sklepu slovesno kodo. Spremljanje je zloženo v variacijah. Na str. 60 v III. sistemu za klavir je tiskovna pomota. Zadnji takt mora igrati leva roka takole:
=«3B=
5. Ivan Laharnar: ,,Spomin", za mešan zbor. Ta zbor je preprost, a vendar ne starokopiten. Laharnar se sicer počasi razvija, a se. V tem zborčku kaže v harmoničnem, ozir. modulatoričnem oziru že precejšen napredek. Le eno mesto se mi zdi nekoliko prazno, namreč druga osminka v 1. taktu 3. sistema. Tu bi za tenor in bas bilo bolje kaj takega-le:
s
IN
¦=***—h—;
tt&=
Stanko Premrl.

To in ono.
Ivan vitez Trnski. Istega dne, 30. junija, ko je prvi ilirski pesnik, naš rojak Stanko Vraz, pred sto leti v Cerovcu zagledal luč sveta, je umrl letos, stoletje pozneje, poslednji Ilirec Ivan vitez Trnski. Pokojnik je bil rojen v Raci belo-varske županije kot sin ljudskega učitelja. Starše je izgubil že v zgodnji mladosti: očeta, ko je bil enajst, in mater, ko je bil 15 let star, brate pa še poprej. Siroto je sprejel zagrebški škof Maksimilijan fllagovič v zagrebško sirotišnico, kjer je deček vrlo napredoval v učenju. Kot dijak je prišel nekoč v Gajevo „Novinarnico" po „Novine". Tu se je seznanil mladenič z ilirskim pisateljem Dragotinom Rakovcem
in z Gajem samim, ki sta ga tako navdušila, da se je nadarjeni dijak takoj pridružil ilirskemu krogu in že v 14. številki „Danicea 1. 1835. je zagledal dne 11. aprila luč sveta njegov prvi kratki sestavek „Konj Kosciuškov". Ko je dovršil gimnazijo, ni imel sredstev za daljnje šole in je poučeval nekaj časa zasebno sinove hrvaških in ogrskih ple-menitašev. Slednjič je dobil 1. 1837. podporo krajiške vlade, da je mogel iti na vseučilišče v Gradec. Tu se je seznanil z navdušenimi Ilirci Trstenjakom, Muršecem in Lovričem. Študiral je tudi estetiko in poslušal predavanja genialnega Muharja, ki je nekoč silno vplival tudi na Gaja. Tu je pre-